Kolesarjenje po gosto naseljenih deželah je lahko precej nevarno početje, saj je tam praviloma tudi promet gostejši. Kolesarjenje po Indiji, Nepalu in podobnih gosto naseljenih deželah v Aziji, mi še ni prišlo na pamet. No, pravzaprav mi je, a se prav zaradi tamkajšnjih cestnih razmer nekako zadržujem. Na srečo so tudi v Aziji visoko razvite in dovolj bogate dežele s posluhom za kolesarje. To se najbolj kaže na dveh področjih. Prvo je kolesarska infrastruktura in drugo odnos voznikov do kolesarjev. Kar se tiče Južne Koreje, bi jo v tem oziru uvrstil v sam svetovni vrh. Seveda sodeč le po deželah, kjer sem že kolesaril. Tudi po Nizozemski, znani kot kolesarjem izjemno prijazna dežela, sem kolesaril, a so se mi kolesarske poti po Koreji zdele boljše. Ti deželi primerjam tudi zato, ker imata obe enako gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer in sta tudi po razvitosti primerljivi. Skratka, kot kolesar sem se v Koreji počutil odlično. Po drugi strani pa sem lani na kolesarjenju po ZDA doživel popolno pomanjkanje kakršnekoli kolesarske infrastrukture. Resda sem kolesaril po odročnih krajih, a vendar sem se tam kot kolesar počutil kot tujek.
Najbrž moram omeniti tudi to, da imam v mislih predvsem to, kako lahko s kolesom potuješ po deželi na daljše razdalje. To, kako so urejene kolesarske steze v mestih, zame na kolesarskih potovanjih niti ni pomembno. Korejo sem izbral zato, ker je od severa do juga in nazaj opremljena z izjemno dovršeno kolesarsko infrastrukturo. To pomeni, da lahko prepotuješ takorekoč celo deželo po kolesarskih poteh, ki so popolnoma ločene od cest, po katerih poteka promet. Pritegnilo me je predvsem to, da lahko kolesarim po tako obljudeni in nenavadni deželi, kot je Koreja, ki je sicer za moj okus preveč modernizirana, a ideja, da jo prekolesarim po kolesarskih stezah, mi je takoj sedla. Kolesarske poti, ki potekajo po dolžini in širini Južne Koreje so znane pod imenom Four Rivers, saj potekajo vzdolž rek. Skupna dolžina teh poti je okrog dva tisoč kilometrov. Ravno prav za kolesarski dopust. Sam sem jih prekolesaril le en del. S tem, da sem se najbolj popularni kolesarski poti, ki poteka v dolžini 600 kilometrov med dvema največjima mestoma v Južni Koreji, izognil. Pač ena izmed mojih kapric, da se preveč populiziranim krajem izognem. Če sem čisto iskren, mi je bilo kolesarjenje zgolj po kolesarskih poteh, ki so odrezane od utripa v tej neverjetni deželi, Južni Koreji, dolgočasno. Zato sem kombiniral in kolesaril tudi po manj prometnih regionalnih cestah in skozi mesta ali vasi.
Prvi vtis, oziroma pogled z avtobusa, ki me je peljal z letališča, je bil kar strašljiv, ko sem pomislil, da sem se s kolesom znašel v deželi s takšnimi prometnicami.
A na srečo sem potem, ko sem kolo sestavil, hitro našel obljubljeno kolesarsko infrastrukturo.
Skozi mesta je bilo praviloma najtežje priti, razen tam, kjer so bile kolesarske poti urejene.
Tam, kjer pa sem kolesaril po vozišču, skupaj z avtomobili, je znalo biti zelo neugodno. Na fotografijah je sicer videti, kot da ni prometa, a to so edini trenutki, ko sem lahko fotografiral. Najtežji so bili vsekakor kilometri, ki sem jih naredil po hitrih cestah in so avtomobili in tovornjaki švigali mimo mene.
Ta tropasovnica je bila najhujša, saj je bila izven naselja in so vozila šibala mimo mene z veliko hitrostjo.
A po kolesarjenju po prometnicah sem prav v kolesarskih stezah našel zatočišče in mir. Te so tako lepo speljane in urejene, da je to skorajda nemogoče verjeti.
