Paša za oči v Južni Koreji

Pašo za oči je treba iskati. Vedno in povsod. Če si na še tako zanimivem, pestrem, pustolovskem in doživetij polnem potovanju ne napasemo oči, potovanje ni takšno, kot bi moralo biti. V mislih imam pašo oči na lepih prizorih. Na potovanjih smo pogosto priča nenavadnim in nevsakdanjim prizorom. Lahko se prepuščamo tudi drugačnosti in kulturnemu šoku ter v tem uživamo, a brez tega, da se naužijemo lepote, ne gre. No, gre, a čutimo pomanjkanje. Jaz ga čutim. Lepota pokrajine, zgradb, mest in seveda lepota ljudi, v nas zbujajo občutke radosti in našim potovanjem dajejo smisel. Najlepši prizori se nam vtisnejo v spomine, ki jih nezavedno prikličemo, ko se kasneje srečamo s podobnimi prizori. Če te prizore lepote sploh prepoznamo in začutimo, da so v nas prebudili poseben občutek. Seveda nismo vsi ljudje enako dovzetni za isto vrsto lepote. Nekateri lahko na neki razgledni točki prečepijo ure in ure ter si tako napasejo oči in dušo, medtem, ko je drugim na tem istem mestu dovolj le trenutek, da pritisnejo na sprožilec fotoaparata. Ja, po tem, kako smo dovzetni za lepoto, oziroma kako močno jo občutimo, se ljudje razlikujemo precej bolj, kot si mislimo. Bil sem že na dovolj lepih krajih z dovolj velikim številom različnih ljudi, da sem videl ljudi, ki najlepših prizorov niti opazili niso in ljudi, ki so zaradi ganjenosti nad prizorom jokali. Lepo je, če so ljudje, s katerimi si delimo trenutke, ko smo očarani, podobno dovzetni, kot mi. V Južni Koreji in na drugih solo potovanjih to žal zamujam. A pomanjkanje na področju deljenja sreče v teh primerih kompenziram z blaginjo na drugih področjih, ki jo prinese le solo potovanje.

Skratka, Južna Koreja in prizori, ob katerih sem si napasel oči. Kar se tega tiče, sem moral biti kar potrpežljiv in moram priznati, da mi je čakanje na lepoto težko padlo. Naj pojasnim. Ko se na kolo usedem doma, se že v pol ure dvignem dovolj visoko, da se v lepem vremenu pod menoj odprejo prekrasni dihjemajoči prizori, ki se jih nikoli ne naveličam. V Koreji sem ta občutek doživel natanko šesti dan. Seveda to ne pomeni, da prvih pet dni nisem videl ničesar lepega, a šele šesti dan sem zagledal prizor, ob katerem mi je zaigralo srce. Bil je krasen sončen dan, dež preteklih dni je opral nebo in znašel sem se v pokrajini Boseong, na jugu Koreje, kjer raste čaj. Prizorov lepote se kar nisem mogel nagledati.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Bil sem v regiji, kamor tuji obiskovalci ne zaidejo pogosto, zato ni bilo človeka, s komer bi lahko karkoli spregovoril. Še v sodobnem lokalu in muzeju, ki sta zaposlovala mlade ljudi, nismo prišli dlje od pozdrava. Potem, ko sem že hotel odkolesariti naprej, sem videl avtobuse in polno avtomobilov v koloni, ki se je vila po neki cesti. Šel sem za njimi in naletel na sejem s polno stojnicami, med katerimi sem se sprehodil. Naprej sem sledil sprehajalcem skozi gozdno pot do vrat, kjer so pobirali vstopnino. Na vprašanje, kaj je tukaj za videti, ki sem ga zastavljal v angleščini, mi nihče ni znal odgovoriti, dokler se nek obiskovalec ni oglasil in rekel, da imajo tukaj čaj. Dovolj zanimivo zame. Zaklenil sem kolo ob nek drog, plačal vstopnino in se zlil z množico obiskovalcev. Znašel sem se na čajni plantaži, ki smo jih ničkoliko že obiskali v Maleziji, Indiji, Šrilanki, Keniji in še kje. A prizori pristiženih grmov čaja, ki vijugajo po dolgem in počez po gričevnati pokrajini, so mi tako privlačni, da me vedno znova navdušijo. Na njih si napasem oči. Tukaj sem bil za ves teden v minusu, zato sem si vzel kar nekaj časa in se tam sprehajal ter srkal vase to lepoto prizorov, ki so se odvijali pred menoj.

Saj lepih prizorov v Južni Koreji sem se naužil pogosteje, kot se morda zdi, a kar se naravnih prizorov tiče, so po mojem okusu le pogledi na to čajno plantažo sodili v kategorijo paše za oči in me najbolj presunili. Južna Koreja vsekakor ponuja izjemno veliko lepot, vrednih ogleda, le videti jih je treba s pravimi očmi.

4 Replies to “Paša za oči v Južni Koreji”

  1. Davor

    Luka, zdravo. Me veseli, da uživaš ob gledanju in upam, da si tudi sam že na kolesu. Vreme je bilo kar v redu. Nekaj dežja, nekaj oblakov in na srečo največ sonca. Temperature pa v povprečju med 15 in 18 stopinj. Zjutraj pa menda nikoli pod deset stopinj. Deževalo je menda 5-6 krat, a od tega kakšne tri dni ves dan. Ko sem imel dežja vrh glave, sem šel vseeno na kolo. Bilo je videti tako: https://fb.watch/mtAqdB8NSd/. 🙂

    Ne, ni mi bilo hladno v šotoru. Sem se dobro pripravil, saj imam s kampiranjem v mrazu že dovolj izkušenj.

    Sicer pa je J. Koreja izjemna kolesarska destinacija: https://fb.watch/mtAoX8XNAT/.

  2. Luka Romih

    Bere zapise o kolesarjenju po Južni Koreji in uživam vsak trenutek. Vidim pa, da si bil maja na kolesu kar pošteno oblečen. Kakšne so bile kaj temperature? Je bilo kaj dežja? Je bilo ponoči v šotoru kdaj neudobno hladno?

  3. Miša Derganc

    Spoštovani in dragi Davor
    Vrhunski potopisi. Venomer uživam, ko takole potujem s teboj ali familijo Bračko.
    Na Tvoje zdravje in družinsko dolgoŽIVOst ☘️

    Miša

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja