Verjamem, da je Južna Koreja za povprečnega obiskovalca z zahoda lahko velik kulturni šok. Tudi sam sem se soočil z nekaj situacijami, s kakšnimi še nisem imel opravka nikjer. A nič ni bilo tako hudo, da bi me vrglo iz tira ali mi na kakršenkoli drug način preprečilo, da bi na kolesarjenju po Koreji užival. Razen hrana. A ta mi niti slučajno ni preprečila užitkov, kvečjemu mi jih je nudila. Bil pa sem kar nekajkrat šokiran nad tem, kar sem dobil na krožniku ali pladnju. Jasno, saj je Južna Koreja ob boku Mjanmarju, Kitajski, Japonski in še kateri eksotični deželi na področju kulinarike. Pravzaprav, če bolje pomislim, jih po tem, kaj in na kakšen način Korejci jedo, celo prekaša. Kulinarika in uživanje v jedeh sta v Južni Koreji nekaj resnično posebnega. Kar sem seveda vedel že, preden sem se v Korejo odpravil, zato tam nisem bil vedno presenečen nad tem, kar sem videl. Poudarek na videl, ne jedel. Saj si marsikatere, za moj okus preveč eksotične jedi, nisem privoščil. A vse, kar se je dalo dobiti v “regularnih” restavracijah, sem poskusil. Naročanje jedi je bilo vedno loterija. Razen na stojnici, kjer sem to, kar sem želel naročiti, lahko pokazal ali tam, kjer je bil jedilni list v angleščini, kar je bilo izjemno redko. Tako sem se bolj ali manj zanašal na srečo in naročal jedi po fotografijah na zidu ali po tem, kar so jedli drugi. Uporabljal sem tudi aplikacije za prevajanje na telefonu, a prevodi so bili najpogosteje povsem napačni oz. nisem znal razbrati niti imena jedi, kaj šele sestavin.
Jedilnik in njegov prevod.
Še en poskus prevoda tega, kaj pravzaprav je v nekem napitku.
Pravzaprav moram priznati, da sem imel veliko srečo, saj je bilo skoraj vse, kar sem dobil postreženo, lahko vsaj poskusil, če že ne pojedel. Morda ta stavek zveni nenavadno, a treba je vedeti, da imajo Korejci v primerjavi z nami dokaj drugačen okus. Zato je resnično čudež, da sem v restavracijah izven turističnih krajev naročil jedi, ki so mi v resnici teknile. Loterija, saj pravim. A ne le to, da so bile jedi, ki sem jih dobil, zame užitne, v glavnem so bile okusne. Ja, korejska hrana mi je zelo teknila. Tudi kimči. Čeprav sem ga jedel vsak dan. Res pa je, da sem pri vsakodnevnem kolesarjenju porabljal precej kalorij, zato sem bil lačen, ko sem sedel za mizo in mi je hrana teknila še bolj, kot sicer.
Bibim-naengmyeon – severno korejska specialiteta, hladna juha z ajdovimi rezanci.
Bibimpab – specialiteta iz kraja Jeonju, kjer sem tole tudi poskusil. Na rižu postrežena zelenjava in meso. Zraven priloge, standardna postrežba v korejskih restavracijah. Ker nisem vedel, kako se naj jedi lotim, je natakar pristopil k meni, mi iz rok vzel kovinske paličice, s katerimi jedo v Koreji, in mi jed pripravil do konca ter pokazal, kako se jé.
Udon, zelenjavna juha z rezanci in kimči.
Korejska hrana mi je tako prijala, da nisem imel niti želje, niti potrebe, da bi iskal kaj drugega. Na potovanjih se nam namreč pogosto zgodi, da se lokalne hrane prenajemo in nato iščemo nekaj drugega, a v Koreji mi to ni padlo na pamet. A ko sem v kraju Gwangju iskal večerjo in sem že skoraj obupal, sem naletel na sodoben lokal, ki je stregel neke posebne jedi. Naročil sem tajsko zvenečo jed, ki se je imenovala Bangkok mum meatballs. Božansko!
Jasno, da se zaradi nepoznavanja jezika pripeti, da človek naredi kakšno neumnost. Ko me je sredi dneva zagrabila lakota v nekih zakotnih krajih, sem se ustavil v prvi restavraciji. Zanikrna na pogled, a ker so bili pred njo parkirani avtobusi, sem domneval, da imajo kaj spodobnega za pojest. Nobenega naziva restavracije, nobenega jedilnega lista in nihče ni znal niti besedice anglešćine. Peljali so me v posebno sobo, saj je v nekaterih restavracijah tako, da gostje ne jedo v skupnem prostoru ampak v ločenih sobah. Brez mize in stola. Sedel sem na tla in čakal. Kmalu sta skozi vrata stopila dva natakarja in nesla pladenj. En pladenj, oba skupaj! Prinesli so mi tole pojedino.
Poskusil sem tudi tradicionalni korejski žar, na katerem si meso popečeš sam. A ker nisem vedel, kako in kaj, so mi tudi tukaj pomagali in mi pokazali, kako.
Haejangguk – hangover soup. Korejska juha za zdravljenje mačka (tistega v glavi), čeprav je meni dobro služila za polnjenje želodca.
Še ena odlična korejska juha, tokrat s svinjino.
Eat or Die zveni grozljivo, sploh, če to piše na embalaži kosila, ki ga dobiš postreženega, a konec koncev je v tem grozečem sporočilu tudi resnica.
Ojingeo Sundae, korejska krvavica, specialiteta v kraju Sokcho.
Še ena nenavadna specialiteta iz Koreje, ocvrt piščanec, izdatno posut s čebulo in pivo.
Za konec še moja jutranja specialiteta, ki me najpogosteje spremlja na kampiranju, ovseni kosmiči z oreščki in banano.
