Vremenske razmere so lahko hudič

Slovenijo pravkar pretresajo vremenske razmere, kot jih doma še nismo doživeli. Vsi upamo, da se bodo zadeve čimprej normalizirale. Sami imamo tokrat srečo in lahko le razmišljam o ujmah in drugih težkih vremenskih razmerah, ki so nas ujele na potovanjih po svetu. Snežni in peščeni viharji, potresi, poplave, neurja, vročinski vali in tako naprej, skratka pestra paleta nevarnih naravih pojavov.

Nesreča, ki nas je najbolj pretresla, tudi čustveno, ne le telesno, je bil potres v Indoneziji. To se nam je pripetilo na enoletnem potovanju in občutke strahu, ki smo ga takrat doživeli, je nemogoče pozabiti. Ker sem tresenje doživel v visokem nadstropju hotela, iz katerega sem moral bežati, sem si takrat pridelal doživljenjski strah. Strah, ki ga občutim le na visokih stavbah. Začuda in na srečo tega strahu v hribih nimam, saj tam brez težav stopim na še tako prepadno in visoko polico in zrem v dolino. Strahu pred visokimi zgradbami do potresa nisem poznal, saj sem 18 let živel v osmem nadstropju stolpnice. A od potresa v Indoneziji mi je v visokih stavbah sila neprijetno. Toda, tako, kot se s strahovi sicer namerno soočam, se občasno povzpnem tudi na kakšno izjemno visoko stavbo, da ugotovim ali je strah še prisoten. Lansko leto, ko smo se z Mašo vzpenjali na Eifflov stolp, me je bilo strah kot vrag, medtem, ko se pred dvajsetimi leti, ko smo ga obiskali s Saro, niti malo nisem bal.

Na prvem družinskem potovanju v Azijo, v Vietnam, smo doživeli največje poplave v življenju. Čez noč je zapadlo toliko dežja, da so se ulice spremenile v reke, po katerih so vozili čolni. Bili smo zelo prestrašeni, a nismo imeli druge možnosti, kot da počakamo. Stoični domačini, ki so to že doživeli, so nam vlivali pogum.

Na potovanju čez tibetansko planoto nas je presenetil sneg, ki je zapadel predčasno. Kar niti ni tako veliko presenečenje, saj smo bili na višini čez štiri tisoč metrov. Težava je bila v tem, da je imela Sara višinsko bolezen in smo se morali spustiti nižje. Vožnja v dolino po sveže zasneženi ozki prepadni cesti z avtobusom, ki je imel gume brez kakršnegakoli profila, nam je nagnala strahu v kosti.

V Sudanu in Egiptu so me pestile vremenske težave, ki niso bile posledica naravne nesreče, ampak normalen pojav za tiste kraje ob tistem letnem času. Zame je bila to peklenska izkušnja brez primere.

Potovanje čez dvanajst afriških držav od juga do severa v dolžini 17.000 kilometrov je nemogoče speljati v ugodnih razmerah. Zato sem del poti moral prevoziti v nemogočih vremenskih razmerah. Temperature v Sahari v juniju so bile blizu 50 stopinj Celzija. V senci! Kar je popolnoma irelevantno, saj sence ni bilo nikjer in sem bil ves čas na soncu. Če na sebi ne bi imel čelade in motorističnih oblačil, ki so me ščitila pred vročino, ne vem, kako bi zdržal. Povrhu sem bil popolnoma sam in to v krajih, kjer vozila zaradi nevarnosti terorističnih napadov, potujejo v konvojih, ki jih spremlja policija.

Motorističnih potovanj, ko nama jo je zagodlo vreme, sva imela s Sabrino kar nekaj. V Kašmirju so naju plazovi za več dni odrezali od sveta. Tam sva resnično na svoji koži občutila, kar pomeni odročnost. To so krajih, kjer dokler se ceste ne odprejo, praktično ni rešitve. Prebijala sva se skozi neštete barikade, kar je bila ena sama gromozanska preizkušnja. To, da sem z motorjem zapeljal v ta blatni plaz in ga celo brez padca zvozil, se mi še danes zdi neverjetno.

Števila noči, ki sem jih in sva jih skupaj preživela v šotoru v deževnih in nevihtnih nočeh, niti ne morem prešteti, bilo jih je veliko. Najhujša je bila v švicarskih alpah, ko zaradi strašljivo močnega grmenja v neposredni bližini nisva zatisnila očesa. Letos me je med kolesarjenjem na Čemšeniški planini sredi gozda ujela toča in samo čeladi se lahko zahvalim, da udrihanje ledu po meni ni preveč bolelo. Seveda je v takšnem vremenu bolje biti v zidanem objektu ali celo ostati doma. Kar je na izletih in potovanjih pogosto neizvedljivo. Vsi se najbrž zavedamo, da je pomembno biti pozoren na sezono, ko se odpravljamo na potovanje, a vemo, da vedno to ni mogoče.

Tegob, ko nas vremenske neprilike ujamejo na potovanjih seveda ne gre primerjati s tem, ko nam razdejajo dom. A v vsakem primeru upamo, da jo čim bolje odnesemo in da ujma čim prej mine.