S Sabrino sva se po dolgem času odpravila na peš potovanje. V mojem izrazoslovju peš potovanje pomeni, da je rdeča nit potovanja pešačenje. Vsak dan. Dan za dnem. Ta način potovanja nam je bil vedno zelo pri srcu, a ne vsem članom naše družine v enaki meri. Menda ni daleč od resnice, če povem, da sem v naši hiši jaz tisti, ki ima do pešačenja največje veselje. Otrokom se svet vrti z drugačno hitrostjo, kot odraslim, zato jim pomanjkanja navdušenja do pešačenja niti ne gre zameriti. A smo kljub temu skupaj, v družinski zasedbi, uspeli narediti kar nekaj lepih večdnevnih pohodov. Od Nepala, Turčije, Grčije, Gruzije in tako naprej. Podrobneje v kategoriji pohodništvo. Seveda sva tudi tokrat na potovanju otroke pogrešala, a to, da pohajkujeva sama, je izjemno nagrajujoča oblika potovanja.
Za cilj sva izbrala jug Portugalske in pot, ki se nama je zdela primerna. Imenuje se Rota Vicentina in je sestavljena iz 750 kilometrov pešpoti. Tisti konec Portugalske že poznava, saj sva ga tokrat obiskala že tretjič, a prvič z namenom večdnevnega pohajkovanja. Tako sva po eni strani vedela, kam, ne pa povsem, v kaj se podajava. Namreč, že več let nisva hodila tako, da bi vsak dan prepešačila kakšnih dvajset kilometrov dan za dnem. Na nek način je to kar izziv. Najin sleherni dan je bil videti tako, da sva zjutraj počasi pozajtrkovala. Enkrat v pekarni, drugič v kavarni, včasih pa kar v sobi ali apartmaju. Še pomembneje; pred vsakim zajtrkom sva si privoščila eksotično sadje, ki ga na Portugalskem ne manjka. Nato sva si oprtala vsak svoj nahrbtnik, v katerem sva imela vse stvari za štirinajstdnevno potovanje, nekaj litrov vode in prigrizek ali kosilo, ter se odpravila na pot. Dnevno sva prehodila nekje dvajset kilometrov, včasih več, včasih manj, za kar sva porabila med pet in osem ur. Skupaj s postanki. Sicer ne vem, če je to uporaben podatek, a hodila sva v povprečju s hitrostjo 3,8 kilometrov na uro. Odvisno od terena, vremena, razpoloženja, razgledov, terena, vzponov, postankov in drugih faktorjev. Po uradni poti sva hodila devet dni, en dan sva zaradi dežja vedrila v sobi, drugače pa sva hodila vsak dan, tudi v Lizboni, kjer sva v pol dneva prepešačila 12 kilometrov. Eh, zataknil sem se za številke, raje se vračam k opisu najinega dneva. Torej, kosilo sva si privoščila nekje ob poti. Včasih gurmansko, drugič takšno, da nama ni najbolj teknilo. A ko se po več urah hoje utrujen usedeš in zazreš v Atlantik, ki buči le nekaj deset metrov od tebe, je težko, da hrana ne bi teknila. Na cilj sva praviloma prispela med tretjo in peto uro popoldan in se odpravila naravnost v sobo na zaslužen počitek. Sobe sva rezervirala sproti, saj sva tako imela vso svobodo odločanja o tem, kako daleč in v katero smer se bova odpravila kateri dan. Tako sva imela tudi možnost, da se etapam, za katere sva ugotovila, da so dolgočasne, izogneva. Proti večeru ali celo prej sva se odpravila na večerjo in pri tem seveda prehodila še nekaj dodatnih kilometrov. Zaradi hoje nisva imela prav nobenih težav, razen rahle utrujenosti. Vsak dan sva dovolj počivala, tako, da sva se zjutraj prebudila spočita, resetirana in pripravljena na nove kilometre. To je pravzaprav ključno; saj če se na večdnevnem pohodu zjutraj prebujaš z bolečinami ali celo brez veselja do hoje, zna to biti precej hudo. Midva resnih izzivov, s katerimi bi se soočala, pravzaprav nisva imela. Ukvarjala sva se le z vprašanji, kot na primer, ali bo sijalo sonce, bo padal dež, bo več vzpona, bo več peska, bova našla dobro restavracijo, kdaj lahko narediva check-in in podobno. Vsak dan sva spala v svoji sobi, v krajih, ki so dovolj veliki, da so na voljo restavracije in vsaj ena trgovina. Skratka, večdnevno pohajkovanje skorajda ne more biti bolj lagodno, kot se nama je zdelo tukaj.
