Po pristanku v Lizboni, ki je za naju eno najprivlačnejših evropskih mest, sva se sprehodila čez mesto in obiskala nekaj nama znanih kotičkov. Nato sva sedla na avtobus in se odpeljala proti jugu do kraja Porto Covo. Prvi od majhnih krajev, skozi katere naju je vodila pot. Simpatična vasica z vsem, kar pohodnik na večdnevnem pohajkovanju potrebuje.
Kar naju je presenetilo, je bilo število tujcev, ki so bili očitno priseljenci, a so v pomanjkanju dela postopali naokrog. Najbrž zaradi tega, ker trenutno ni sezona del v rastlinjakih, sadovnjakih, vinogradih, na poljih in podobno. Presenetilo naju je tudi to, da niso bili videti kot Afričani, temveč kot Indijci. To se je poznalo tudi po tamkajšnjih lokalih. Vsaj polovica vasic, skozi katere sva šla, je imela vsaj indijsko ali nepalsko trgovinico, če ne še restavracijo. Povsod, kjer je bilo mogoče, sva jim naredila nekaj prometa. Jaz sem namreč tisti, ki se ne more upreti obisku indijskega mini marketa, da o pristnih indijskih restavracijah niti ne govorim. Pristnih v tem oziru zame pomeni, da me takoj, ko stopim v takšen lokal, odnese v Indijo. Vonjave, oprema lokala, ljudje in njihova govorica v trenutku izdajo ali je lokal pristen ali ne. Občutkov, ko se znajdem v takšnem prostoru, ne znam opisati, a saj sem o tem, kako močna čustva gojim do dežele, ki nam je ostala najbolj nerazumljena, napisal dovolj. Ko v takšnem lokalu okusim še jedi, je to zaokrožena celota, ki je v mojem svetu občutek popolnosti.
Morda se zdi, da to ni povezano z najinim pohajkovanjem po Portugalski. Ampak je in to močno. To, da se po celodnevni hoji obdariš z najbolj slastno hrano, najokusnejšimi napitki in lepo sobo, je sila pomembno. Vtisi, ki jih pridno nabiraš čez ves dan, s tem postanejo še bolj lepi in še bolj trajni. Najlepše pri vsem skupaj pa je to, kar je o sreči ugotovil že Chris McCandless in najbrž še kdo. Vključno z menoj.
Prvi dan naju je pot vodila do vasice Vila Nova De Milfontes. Hodila sva predvsem po pesku in ozkih poteh, a ves čas tik ob morju. Kakših 25 kilometrov sva naredila ta dan.
Postanke sva delala tam, kjer nama je bilo všeč, nenačrtno. Ponekod so bile razgledne točke, ki so bile opremljene z razkošnim lesenim podestom in celo kakšna klopca se je našla.
Drugi dan sva ujela čoln, ki naju je zapeljal čez reko, s čemer nama je bilo prihranjena ena ura hoje po cesti.
S tem niti nisva prekršila uradne začrtane trase Ribiške poti, saj je namenoma speljana tako, da je za prečkanje reko treba na čoln, ne čez most. Dobra domislica. Trase teh poti, po katerih sva hodila, so začrtane izjemno premišljeno, res pohvalno za tiste, ki so se tega domislili.
