Pot sva pričela v Santiagu, velemestu, ki nama je služilo zgolj kot izhodišče. Nabavila sva lokalni sim kartici, menjala denar in kupila plinsko kartušo, saj je to edini kos prtljage, ki ga nisva smela dati na letalo. Vso ostalo prtljago, težko 41 kilogramov, sva zapakirala v dve kartonski škatli. Precejšnja teža za motor, ki je skupaj z nama in vso kramo tehtal blizu pol tone. Kar se motorja tiče, sva se raje, kot da transportirava najinega, odločila za najem. Takoj po pristanku letala sva se odpravila v garažo, kjer sem si zelo oddahnil, ko sem motor pregledal in videl, da je res takšen, kot so obljubljali. Avtomobile in motorje smo najeli že na vseh koncih sveta in se je nabralo že kar nekaj neprijetnih izkušenj, ko smo namesto obljubljenega dobili kakšno garo, ki jo je bilo potrebno, še preden smo jo sploh lahko uporabili, še kje zavariti. Prav v Čilu nam je z avta, ki smo ga pred leti najeli, odpadel odbijač in smo ga morali nekako privezati, da smo se sploh lahko peljali. Zato je bil trenutek, ko sem videl, da je motor takšen, kot sem pričakoval in potem, ko smo uredili vse potrebne papirje, ključen. To je pomenilo, da imava zeleno luč in da se najina pustolovščina zares pričenja. Ko sem sedel za krmilo motorja, ki ga še nisem peljal, skupaj s Sabrino za svojim hrbtom in zapeljal v kaotični promet sedemmilijonske južnoameriške metropole, proti več kot štiri tisoč kilometrov oddaljenemu cilju, se mi je na obraz narisal širok nasmešek.
Nekje visoko nad Atlantikom.
Potrebovala sva dva dni vožnje proti jugu, da sva naredila umik pred neznosno vročino, ki pesti osrednji Čile v poletnem času. Čeprav je bilo 36 stopinj v senci, midva pa na soncu v polni motoristični opremi na motorju, naju vročina ni preveč motila, saj sva peljala po hitri cesti, skoraj brez postankov. Ob koncu drugega dne sva že našla zavetje v hladu gozdov in tudi prvi spodobni razgledi so se nama pokazali. Takšni, zaradi katerih sva prišla v ta odročni del sveta. Ponovno! Prvi vulkan, ki sva ga uzrla, je eden največjih in najbolj aktivnih vulkanov v Čilu. Gre za 3.124 metrov visok vulkan Llaima.
To noč sva že kampirala v naravi, v narodnem parku Conguillo. Kar je seveda pomenilo konec asfalta in soočenje z vožnjo po prašnih cestah v resnično zahtevnih razmerah. Tako zahtevnih, da sva se že naslednje jutro z motorjem zvrnila v jarek. Na srečo brez posledic, a sva se takrat oba zavedla, v kaj se podajava, saj to niso ceste za enosledna vozila in za način potovanja izven varne avtomobilske kabine. A začuda sva na celotni poti srečala precej manj motoristov in kolesarjev, kot sva pričakovala, glede na sloves, ki ga ima Patagonija. Upam, da to ne pomeni, da je avanturistov, ki izbirajo tovrsten način potovanja, vedno manj. Na prašni cesti v narodnem parku Conguillo je bil promet sicer redek, a ko naju je kak avtomobil prehitel, je dvignil toliko prahu, da sem moral tudi ustaviti in počakati, da se prah poleže in razkadi, da sem lahko peljal naprej. A to je bila šele prva izkušnja na slabih cestah, sledile so precej težje.
Tretji dan sva se podala na prvi pohod. Pot naju je vodila mimo jezera in nato v hrib do razgledišča Mirador los Condores. Razgledi, ki so naju spremljali so bili izjemni. Že to, da se sprehajaš v neposredni bližini vulkana, in ga imaš skoraj ves čas pred očmi, naredi razglede izjemno privlačne. Kot da ima vulkan moč, da te očara in ne moreš umakniti oči od njega.
Ko se je dan prevesil v drugo polovico, je svojo moč pokazalo tudi sonce. Postalo je neznosno vroče, kot je lahko le tam, kjer je zrak redek in čist, tako, da na koži prav čutiš, kako jo sončni žarki žgejo. Nisva zdržala in sva se kar ob jezeru slekla in zaplavala v hladnem jezeru. Kljub silni moči sonca so bila jutra hladna, le kakšnih 6 stopinj nad ničlo je bilo zjutraj, ko sva stopila iz šotora. Na srečo imava dovolj dobro opremo, da nama nizke temperature ne kradejo uric spanca v šotoru in sva spala kot dojenčka. Vsako noč, dvajsetkrat v šotoru, razen dvakrat, ko sva zaradi dežja poiskala sobo. Zame je bilo šotorjenje v naravi en od vrhuncev tega potovanja. Šotorjenje je, kot sem že večkrat zapisal, ena izmed ključnih sestavin dobrega potovanja, saj večernega posedanja pred šotorom, ko je nad teboj le nebo, ne prekosi najrazkošnejša soba tega sveta. Da o kakovosti spanca, ki je z dobro opremo nadpovprečna, niti ne govorim.
V primerjavi s prašno cesto, po kateri sva vozila prejšnje dni, se je tole zdelo kot avtocesta.
Vidim, da sem prav dolgočasno objavil samo fotografije, ki jih v zgornji tretjini prekriva modrina neba. Se prihodnjič potrudim najti kaj sivine.