Sledilo je prvo prečkanje meje med Čilom in Argentino. Sicer sem sprva načrtoval, da bi to naredila na enem od gorskih prelazov, a sva se prahu za nekaj časa nasitila in sva se raje podala po asfaltni cesti. Ta naju je vodila ob jezeru Villarica in skozi kraj Pucon. Te kraje poznava, saj smo jih že obiskali. Zato se tukaj nisva imela namena ustavljati, a je to tako močno obiskan predel Čila, da sva kar nekaj časa stala v kolonah. Tudi na meji ni šlo hitro. Za prehod meje z najetim motorjem je potrebno kar nekaj papirologije, žigosanja in predvsem potrpljenja. Če bi znala še kaj več španščine, bi bilo vsekakor lažje. Manjkal nama je nek dokument, čeprav so nama v agenciji, kjer sva motor najela, zagotavljali, da imava vse, kar potrebujeva. Na najino srečo se je uradnica na carini v Čilu potrudila in dokument, ki nama je manjkal, pripravila sama. S tem sva nato lahko vstopila v Argentino. No, zapeljala. Seveda po prašnem in luknjastem kolovozu, kot se za odročne kotičke Patagonije spodobi. Ko sva končno prišla do asfaltirane ceste, pa sva se prvič soočila z nebodigatreba, za katerega se je izkazalo, da bo najin najbolj trdovraten antagonist na tem potovanju. Močan veter, pred katerim se je nemogoče skriti in kateremu ni mogoče uiti. Zvest spremljevalec slehernega popotnika po Patagoniji. Tako močan, da lomi šipe na avtomobilih. Le kaj v teh krajih počnemo motoristi in kaj šele kolesarji?
Prvi kraj v Argentini, v katerem sva prenočila, je bil Junín de los Andes. Sicer majhen kraj, a dovolj, da sva našla vse, kar sva iskala. To je bilo bolj ali manj vedno isto: bencinska črpalka, restavracija, trgovina in avtokamp. Kraje, ki imajo vso to infrastrukturo, sva sicer poredko obiskala, ker jih je v tem koncu sveta bore malo, a dovolj, da sva se po več dneh v divjini ponovno počutila civilizirano, ko sva tak kraj našla. Junín de los Andes je pričetek famozne panoramske Ceste sedmerih jezer oz. Ruta de los Siete Lagos. A lepo po vrsti, saj se nama nikamor ni mudilo, saj sva vendar v Argentini. V deželi, kjer življenje utripa v precej drugačnem ritmu, kot v Čilu. To sva že vedela in sva se Argentine veselila prav zaradi tega. Žal je dežela sedaj v hudi krizi, a se nama je zdelo, da v teh majhnih krajih, ki sva jih obiskala, to ni tako očitno ali pa le nisva opazila. Razen očitnega. Cene so namreč precej nižje, kot v Čilu. Povrhu sva pri menjavi na črnem trgu za dolarje dobila tudi do petdeset odstotkov več, kot po uradnem tečaju ali pri uporabi plačilnih kartic, kar je vse skupaj še pocenilo. Tudi zato se nama v Argentini ni nikamor mudilo.
Prvi postanek na Cesti sedmerih jezer je bil simpatičen, a silno turističen kraj San Martin de los Andes. Motor sva pustila kar na ulici, a hkrati na očeh, saj Argentinska mesta naj ne bi bila varna in je bilo treba precej bolj paziti, kot v Čilu.
Sem sva prišla z misijo. No, jaz sem si nečesa zaželel in že kmalu po deseti uri zjutraj sva obiskala lokal, katerega obisk sem nestrpno pričakoval. Pristno argentinsko heladerio oz. sladoledarno. Lokal se imenuje Mamuška, kar nikakor ne zveni špansko, a sladoled je prvovrsten. Imeli so tudi praline, ki so videti kot poldrago kamenje, a to naju ne pritegne tako, kot sladoled.
Da so Argentinci ljubitelji dobrega sladoleda, smo se naučili že na prvem potovanju. Se mi zdi, da ne bi zgrešil, če bi zapisal, da so Argentinci temperamentni ljubitelji življenja, začinjenega z dobro hrano in zabavo. V San Martinu sva poiskala tudi pristne argentinske empanade in jih kupila za kosilo, ki sva si ga privoščila ob enem od sedmih jezer.
Cesta sedmerih jezer je prekrasna, s čudovitimi razgledi na gozdove, gore in seveda jezera, ki kar ne pojenjajo. Vzela sva si čas in se ustavila ob vsakem jezeru.
Kopanje in ohladitev v turkiznem jezeru je sicer videti mamljivo, a naju ni dovolj pritegnilo.
A dan sva, namesto v Bariloche, zaključila v kraju Villa la Angostura. Bariloche je namreč najbolj znamenit kraj v tem delu Argentine, a so se te dni tam odvijali protesti, zato se nama ni zdelo smiselno, da ga obiščeva. Sploh pa se turističnim krajem raje izogneva, kot ne.
Kljub temu, da sva vozila počasi, naredila daljši postanek v San Martinu in veliko postankov ob jezerih, sva na cilj prispela zgodaj popoldan. Pozna se, da sonce zahaja šele po deveti uri in da je dan dolg več kot 14 ur. Tako, sva se potem, ko sva postavila šotor, sprehodila do mesta in tam postopala do teme. Prijalo nama je malce razvajanja v civilizaciji, potem, ko sva nekaj dni preživela bolj ali manj na cesti in v divjini.