Nadaljevala sva proti jugu čilske Patagonije. Prizori, zaradi katerih sva se ustavljala, so se nizali eden za drugim, kot za šalo.
Razgled na goro Cerro Castillo, ki naju je spremljal še več dni, saj je pozicionirana prav strateško, kot utrdba, ki se pne v nebo nad vsem v okolici.
Kmalu sva zapustila zadnji asfaltirani odsek Carretere austral in pred nama je bilo nekaj dni zahtevnejše vožnje. A razgledi so odtehtali tudi to.
Konec asfalta.
Hudič je, ko si na teh slabih makadamskih poteh z motorjem tako počasen, da te avtomobili, avtobusi in celo tovornjaki prehitevajo. Kar seveda pomeni, da se vse okrog tebe zavije v zadušljiv in težek prah. A v trenutkih, ko so razmere najbolj neznosne in najdeva mesto, kjer se lahko malce ustaviva in zadihava, so najtrajnejši in najlepši spomini, ki si jih deliva s potovanj. Na Carreteri austral je bilo najti takšno mesto skoraj nemogoče. Ob robu ceste se ne moreš ustaviti, ker je goščava. Na cesti se ne moreš ustaviti, ker te v oblaku prahu zlahka kakšno mimovozeče vozilo spregleda. Ko pa sva se ustavila na kakšem mestu, kjer je to bilo mogoče, so naju v manj kot minuti napadli zoprni obadi, ki niso dali miru. Če se ne motim, sva ta dan na celodnevni vožnji našla le eno takšno spokojno mesto, na mostu. Nič čudnega, da se smejiva, kot da se nama je prikazala Marija!
Skoraj tisoč kvadratnih kilometrov veliko jezero očarljivih barv se imenuje General Carerra. Dva dni sva se vozila ob njegovih bregovih in se napajala z barvami, ki kot da niso s tega sveta.
A zgolj vožnja okrog jezera nama ni bila dovolj, zato sva se podala še na izlet s čolnom. Šla sva si ogledati Marmorne jame. Superlativov, s katerim bi te prizore opisoval, mi že zmanjkuje, zato prepuščam fotografijam, da govore zase.
Patagonska borovnica, Berberis microphylla ali po domače calafate, je menda najbolj prepoznaven sadež s tega konca sveta. Legenda pravi, da če ga poješ, se sem zagotovo še vrneš. Kar se naju tiče, lahko potrdiva, da je res.
