Dobra dva meseca je minilo, odkar sva se vrnila iz Južne Amerike, a mi še kljub temu ni uspelo zaključiti potopisa. Morda zato, ker sva bila res daleč stran in je potovanje trajalo ves mesec. Morda zato, ker je tam resnično veliko za videti. Morda zato, ker potovanje z motorjem po Južni Ameriki ni mala malica, ampak pristna pustolovščina, o kateri je precej za povedati. Morda pa zato tako dolgo pišem o tem, ker na ta način sam podoživljam potovanje, o katerem pišem.
Potem, ko sva zapustila narodni park Torres del Paine na jugu Čila, sva imela pred seboj le še en cilj. Uspešno pripeljati nepoškodovan motor in seveda naju do konca potovanja. Prvi postanek pred končnim ciljem sva naredila v kraju Puerto Natales. Po štirinajstih zaporednih nočeh, prespanih v šotoru, je bilo tukaj prvič, da sva ponovno spala v sobi. Tole je kar dolg niz prenočevanj v šotoru, česar že dolgo nisva naredila. In to v kampih kategorije, ki jih ne gre primerjati z razkošnimi kampi, kot jih poznamo pri nas in v naši okolici. Saj vem, da se ponavljam, a tega, kakšen užitek je spanje v šotoru, pač ne morem povedati dovoljkrat. Na tem potovanju sva to ponovila dvajsetkrat, kar me je izjemno osrečilo. Ko sva potovanje z motorjem v Patagonijo načrtovala, sva precej tehtala med različnimi možnostmi, glede na stroške, udobje, zaščito pred slabim vremenom in podobno. A sva se oba strinjala, da bo potovanje takšno, kot si ga želiva oba, le v enem primeru; da potujeva z motorjem in šotorom. S tovrstnim načinom potovanj imava že veliko izkušenj in veva, da nama je najbolj všeč, ne glede na kopico težav, strahov, pomanjkanja ugodja in še česa, ki jih tovrstno potovanje prinaša. Tudi v Patagoniji se je to izkazalo za resnično.
Puerto Natales ne ponuja ničesar posebnega, kar smo ugotovili že prvič, a je odlično izhodišče za čilsko Patagonijo. Potem, ko sva se otresla krdela potepuških psov, ki naju je tako grdo napadlo, da sem peljal skozi rdeč semafor, sva si malce oddahnila in poiskala ogrevano sobo. Ja, na jugu Čila so sredi poletja sobe ogrevane, takšne temperature so tukaj. To je tudi pomenilo, da naju bo naslednji dan, ko naju čaka zadnja etapa, na motorju zeblo. In naju je. Tako, kot na motorju še nikoli. Jutranje temperature so bile okrog pet stopnij, kar ni prehudo, a čakalo naju je tri ure vožnje po hitri cesti. Pri hitrostih nad sto kilometrov na uro slej kot prej pride mraz skoz vse plasti oblačil. Sabrina je naštela več kot dvajset kosov oblačil na sebi!
Punta Arenas leži tik ob Magellanovi ožini in je zadnje mesto, ki sva ga na tej poti obiskala. Takoj, ko sva prispela, sva oddala motor. Na tresočih cestah sva izgubila nekaj vijakov in motor ni več bil v takšnem stanju, kot takrat, ko sva ga prevzela. Zato me je malce skrbelo in ko sva ga oddala, sem si oddahnil. Tako nama ni ostalo drugega, kot da se pripraviva na dolgo pot domov.
Dva dni, ki sva jih imela v Punti Arenas, sva se sprehajala in urejala stvari za pot domov. Dobrih 40 kilogramov prtljage je bilo treba nekam dati, midva pa seveda nisva imela niti torb, niti kovčkov. V lokalnih trgovinah sva nažicala kartonske škatle in vso opremo zložila vanje ter jih zapakirala za na letalo. Za spomin sva si privoščila še zadnji cordero patagonico in še kakšno dobroto, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. A pravzaprav naju je v Punti Arenas najbolj impresionirala pivovarna Austral, ki sva jo obiskala na vodenem ogledu. Manjša pivovarna, a v njej varijo eno izmed najboljših piv, kar sva jih poskusila.
Pot domov je trajala 37 ur. S tem, da nisva imela res dolgih postankov med tremi poleti. Predvsem trinajst urni polet čez Atlantik je trajal celo večnost. Seveda je to del potovanja brez katerega ne gre, če želiš obiskati tako odročen del sveta. Ko sva prišla v varno zavetje doma, sva si lahko le še čestitala za “eno najbolj avanturističnih potovanj, kar sva jih opravila v življenju”, kot sem zapisal v dnevnik.