Meteora – kjer razgledi vzamejo dih

Ob omembi Grčije, kot počitniške destinacije, najprej pomislimo na peščene plaže s turkiznim morjem. Nič čudnega, saj so najlepše daleč naokrog. Tudi za ljubitelje zgodovine je v Evropi težko najti destinacijo, ki se lahko postavi ob bok Grčiji. Celo kulinarična plat Grčije se nam je v zadnjih letih tako prikupila, da je prehitela Italijo. Po naših kriterijih, se razume, saj so grške jedi, ki so povsod na dosegu, bolj mediteranske, kot italijanske. Razlogov, zaradi katerih zadnja leta redno obiskujemo Grčijo, je še precej več in jih sedaj ne nameravam naštevati. Ta prispevek želim nameniti znamenitosti, ki sem si jo že nekaj časa želel ponovno obiskati, Meteori.

Meteora je paša za oči. Ena tistih destinacij, ki se je ne moremo zlahka naveličati, saj so prizori, ki se ponujajo, čarobni. Na pamet mi padejo razgledi na Uluru v Avstraliji, Sigirijo na Šrilanki, Machapuchare v Nepalu, Titikaka v Boliviji idr. Ja, Meteora je v tej kategoriji, čeprav je v primerjavi z naštetimi zlahka dostopna. Opazovati jo je mogoče celo iz bazena, v katerem sva se hladila v vročinskem valu, ki je v času najinega obiska zajel Grčijo.

Grčija 2021
Prav tako iz mesteca Kalambaka, ki leži pod Meteoro.
Grčija 2021
Grčija 2021
Od daleč in od blizu.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Podnevi in zvečer.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Od zunaj in od znotraj.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Toliko zaenkrat o letošnjem motorističnem potovanju v Grčijo. Ne glede na razmere, ki se jih soočamo v zadnjem letu in pol, je Grčija ena tistih destinacij, kamor se je mogoče vedno znova vrniti in tam potešiti popotniške strasti. Tudi eksotične, če nismo prezahtevni. Obiščemo jo lahko z letalom, kolesom, motorjem, avtom, avtodomom, v lastni režiji ali preko agencije ali kako drugače. Je pohodniška, dopustniška, kulinarična, pomorska, kulturno-umetniška, zgodovinska in še kakšna destinacija. Ja, v Grčijo se še vrnemo.

Obisk antičnega Delfija

Preden sva se letos odpravila v Grčijo, sva imela izbranih nekaj točk, ki sva jih želela ob naslednji priložnosti v Grčiji obiskati. Ena od teh Must-see destinacij je bil Delfi, saj se je Sabrini, ko smo ga obiskali prvič, vtisnil v spomin kot nekaj izjemnega. Ko sva se o najinih načrtih pogovarjala z Avstrijcema, ki sta po Grčiji potovala z avtodomom in motorjem, sta nama povedala, da morava v kamp Delfi, saj ima lepši razgled, kot samo arheološko najdišče in da ima celo “brezkončni” bazen. Z veseljem sva ubogala ta nasvet, saj so bile temperature že tako visoke, da sva osvežitev v hladni vodi že sanjala. Ko sva prišla v kamp, sva takoj spoznala, da se nisva zmotila.

Razgled na morje oljk spodaj v dolini je nepozaben. Iz teh oljk pridelujejo olivno olje, ki mu (v lokalni francoščini) pravijo “mer des olivier de Delphes”. Seveda sva ga kupila za domov.
Grčija 2021
Grčija 2021

Naslednji dan sva namenila ogledu antičnega Delfija. Res je prekrasen. En tistih krajev, na katerem te prežemajo prav posebni občutki, ob katerih se zaveš, zakaj si tukaj.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021

Novodobna Pitija v Apolonovem templju.
Grčija 2021

A ker naju gore privlačijo, si popoldan nisva privoščila počitka ob bazenu, temveč sva se po pokrajini, ki se z vzpenjanjem precej spreminja, zapeljala do smučišča pod 2457 metrov visokim Paranasosom.
Grčija 2021

Drugačen svet in znosne temperature.
Grčija 2021

Peloponeška odiseja

Z Lefkade sva se odpravila na Peloponez, ki ga imava v spominu, kot manj oblegan del Grčije. Bolj divji in pristen. Kmalu zatem, ko sva zavila z glavne ceste med Patrasom in Atenami proti jugu, sva se znašla v Grčiji, ki je že dolgo nisva obiskala. V dnevnik sem zapisal: “Neverjetno, kakšna divjina in odročnost, kot v kakšni srednjeazijski državi!” Pot čez ta osrednji Peloponez sem izbral namenoma, da vidiva gorati svet in divjino, ki ga obkroža.
Grčija 2021

A ta dan nama jo je zagodel z več neprijetnostmi, kot sva jih pričakovala. Na srečo nič resnega, a dovolj, da sva bila po devetih urah premagovanja vseh mogočih ovir utrujena. Najprej je odpovedala navigacija. Ne glede na to, da sva imela internet, naju je vodila v krogu po prašnih kolovozih.
Grčija 2021

Ko sva sredi prašne ceste iskala pravo pot, sem opazil, da iz motorja curlja olje. Kljub temu sva nadaljevala. V neki vasici sem peljal po glavni cesti, ki je bila na sveže betonirana, a brez kakršnih koli opozoril in sva skoraj obtičala v svežem betonu. Šla sva naprej. A vedno bolj sva se od civilizacije oddaljevala. Spet napačna smer. Obrneva in greva nazaj po stezici, ki je vodila čez travnik. Prideva do mostu čez reko, kjer naju je skupina raftarjev zabodeno gledala, kaj počneva tukaj, v njihovem skritem kotičku. To blodenje po kolovozih je trajalo več ur, dokler nisva končno prišla na glavno cesto. V Lagkadiji, vasici, ki leži nekje v središču Peloponeza, sva našla odprto taverno, kjer sva si privoščila odlično kosilo.
Grčija 2021
Grčija 2021

Naslednji izziv je bila nevihta, ki naju je ujela. Ravno dovolj, da naju je dobro namočilo. Potem, ko sva mislila, da sedaj, ko sva na glavni cesti, sita in je nevihta mimo, naju čaka le še lagodna pot do morja, so nama v Andritsaini povedali, da tukaj ni odprte bencinske črpalke. Na srečo je bila pot do naslednje večinoma spust v dolino, tako, da ta sva z zadnjimi hlapi pripeljala do črpalke. Proti večeru sva prišla v kamp Tholo na neskončni peščeni plaži. Ko sva zvečer sedela na pesku in opazovala sončni zahod, sva se pogovarjala o tem, da nama ni treba v Kašmir ali Kazahstan, da najdeva odročna in nedostopna brezpotja.
Grčija 2021
Grčija 2021

Od tukaj naprej sva se držala obmorskih cest. Zato, ker sva želela obiskati kraje, ki so se nama, ko smo Peloponez obiskali prvič, vtisnili v spomin. Eden od njih je grad Methoni.
Grčija 2021

Eno najbolj fotogeničnih pristanišč, Agios Nikolaos.
Grčija 2021

Naslednji dan je sledila poslastica. Polotok Mani, srednji prst, ki kaže v Afriko, je še danes odročen in divji. Odročnost se kaže tudi v arhitekturi, saj so bile hiše grajene kot obrambni stolpi, skoraj identični tistim, ki smo jih videli v Gruziji. Še do nedavnega so bile vasice na Maniju dostopne le po morskih poteh, danes tja vodi lepa cesta. Sem se še vrneva, sva si rekla.
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021
Grčija 2021

Ponekod je videti, kot da s turistično sezono ne bo nič,
Grčija 2021

ponekod pa se zdi, kot da za korono še slišali niso. V Nafplionu se je trlo ljudi. Tam sva le prenočila in pobegnila.
Grčija 2021

Tukaj se je pričel vročinski val, saj so se temperature povzpele proti 40 stopinjam Celzija. Ko sva se čez dan ustavila v kakšnem mestu, da bi kaj pojedla ali si kaj ogledala, ljudi skorajda ni bilo. Šparta je bila videti opustošena življenja, le Leonidas, njen najznamenitejši kralj, naju je pozdravil.
Grčija 2021

Od Peloponeza sva se poslovila na Korintskem prelivu in se usmerila proti Atenam, ki sva jim tokrat le pomahala od daleč.
Grčija 2021

Potep po Lefkadi

Grčija je ena tistih destinacij, v katero se radi vračamo tako zaradi poznanega, kot zaradi neznanega. Znano je to, da se lahko vedno zaneseš na sončno vreme, prečudovite plaže, odlično hrano, kakovostne namestitve in zmerne cene. Neznani pa so nam različni kotički Grčije, ki jih je toliko, da je nemogoče obiskati vse in je na vsakem potovanju mogoče odkriti nekaj novega ali znano spoznati na nov način. Letošnjo pot sva pričela na Lefkadi, edinem od večjih Jonskih otokov, ki ga še nisva obiskala. Krf smo prepešačili predlani, Zakintos in Kefalonijo pa smo obiskali lansko poletje.

Grčija 2021
Grčija 2021
Tako sva se utaborila prvi dan, kar v prvem kampu, ki je bil odprt. Sicer sem se vedno znova do kampa pripeljal s strahom, da bo zaprt, saj se turistična sezona letos še ni prav pričela, a so bili vsi avtokampi, ki sva jih obiskala, odprti. Tako kot restavracije, znamenitosti, muzeji, plaže in tako naprej, vse je normalno odprto. Res pa je, da je obiskovalcev malo, kar je seveda za nas dobro, za ponudnike slabo. V skoraj vsakem avtokampu in v marsikateri restavraciji sva se pogovarjala z domačini, a nihče nad prostimi zmogljivostmi ni tarnal. Izjemno pozitivni so in seveda pričakujejo, da bosta julij in avgust prinesla več gostov, kot junij. Tako, da obiskovalec, ki se zna odklopiti od spremljanja dnevnih novic in družbenih medijev, resnično ne ve, da svetu že dobro leto vlada pandemija ali karkoli že. Obrazna maska je pravzaprav edina sled, da je nekaj drugače. A podobno kot drugje, je tudi v Grčiji pogostost nošenja mask sorazmerna z velikostjo kraja.

Grčija 2021
Grčija 2021
Ko sva se usedla za mizo, se je tudi pripetilo, da sva bila edina gosta. Zaradi tega nisva bila prikrajšana, saj sva bila vedno dobro postrežena, hrana pa je bila zmeraj okusna. Pravzaprav večinoma izjemna. Ne glede na to, kako obožujem pripravo večerje v kampu, nama je grška hrana tako zelo všeč, da si skorajda nisva kuhala, ampak sva jedla v restavracijah.
Grčija 2021

Naju sicer niso osebno povabili, niti nisva lovila delfinov, sva si pa privoščila kosilo.
Grčija 2021

Pogled na klife s svetilnika na jugu Lefkade.
Grčija 2021

Ena najlepših plaž na jonskih otokih je nedvomno Katsiki.
Grčija 2021

Saj morje je prekrasno, a razgledi z višin so bolj mamljivi.
Grčija 2021
Grčija 2021

Motoristično potovanje po Grčiji

Letošnje motoristično potovanje je za nama, pred nekaj urami sva se uspešno vrnila domov. Bilo je dokaj intenzivno, saj je Grčija tako pestra in njena ponudba tako raznolika ter privlačna, midva pa tako radovedna, da si časa, da sproti objavljam tukaj, nisem vzel. Za to bo dovolj časa v prihajajočih tednih, oziroma do naslednjega potovanja. Kdo pa pravi, da mora popotniški dnevnik nastajati v živo oziroma, da je treba to, kar se nam dogaja, ko potujemo, objavljati takoj, ne da bi doživetja dodobra predelali?

Grčijo sva obiskala že devetič. A daleč od tega, da tudi tokrat ne bi videla, obiskala in doživela nečesa novega. V Grčijo sva se resda podala četrto leto zapored, a zadnja tri potovanja so bila potepanja po grških otokih z Mašo, tokrat sva se na pot podala sama z motorjem in šotorom. Kar je seveda potovanje drugačne vrste, ki s seboj prinaša dokaj drugačna doživetja. Za iztočnico letošnjega potovanja sva imela spomine na prvo večje družinsko potovanje, ko smo se s Saro podali na enomesečni potep po celinski Grčiji. To je tudi prvo potovanje, ki je objavljeno na straneh našega popotniškega dnevnika.

Grčijo sva izbrala zato, ker sva želela potovati z motorjem, kar je, kadar potujeva sama, že dolgo časa najina najljubša oblika potovanja. Tovrstno potovanje na nek način zahteva svojevrsten poligon, oziroma teren in glede na trenutne razmere, se nama je zdela Grčija popolna izbira. Dva cela tedna sva si vzela za to pot, ki sva si jo malce preobsežno zastavila, a sva kljub temu večino krajev na spodnjem zemljevidu obiskala. Tri tisoč kilometrov se je nabralo na števcu, kar nikakor ni malo, glede na zavite in gorate ter občasno makadamske ceste, po katerih sva v potovala.
Grčija 2021

Če sem že pri tehničnih podrobnostih, naj še omenim, da je na srečo minilo že dovolj let od takratnega dolgega potovanja s trajektom iz Benetk do Grčije, ko smo rekli, da tako v Grčijo več ne potujemo in sva na to zaobljubo pozabila. 25 ur na trajektu je resda dolgočasnih, a glede na to, da je alternativa prečkanje vsaj štirih meja, ki imajo vsaka drugačna pravila in da bi za pot v eno smer potrebovala dva do tri dni vožnje po avtocestah v izjemno visokih temperaturah, sva zelo vesela, da sva izbrala trajekt. Sploh pa sva te balkanske poti že velikokrat prevozila, zato nisva ničesar zamudila in še več časa sva lahko namenila Grčiji.

Naj bo tole za prvo objavo dovolj, saj kot sem zapisal zgoraj, potrebujeva čas, da vtise predelava.

Nova oblika drznosti

Končno je tukaj! Najbolj nori mesec v letu, junij. Mesec festivalov, srečanj, zaključkov, izletov, koncertov in vseh mogočih drugih dogajanj. Nemalokrat sem se nad tem pritoževal, saj se mi zdi neživljenjsko skušati doživeti toliko dogajanj, kot jih je natrpanih v en mesec, ki ima pač to smolo, da je najlepši v letu in zadnji pred poletnimi dopusti. Zato smo skoraj vsa leta, odkar potujemo, za junij naredili načrt, kako bomo vso junijsko plejado epohalnih dogodkov doživeli. Tako, da smo odpotovali proč od vsega. Preprosto.

A vse kaže, da bo letošnji junij za marsikaj prikrajšan. Nekateri dogodki se pač še ne smejo izvajati. Za to mi je seveda zelo žal, saj je predajanje užitkom ob dobrem koncertu v še tako nepopisni množici, neprecenljivo doživetje. Obiskovanje koncertov, takšnih ali drugačnih, te napolni z neprimerljivimi občutki in energijo, katerih učinke občutiš še dolgo. To nam sedaj manjka. Alternativa tovrstnim doživetjem preprosto ne obstaja in zanjo ni nadomestka, kot vemo vsi, ki smo kaj takšnega že doživeli. Če želimo to ponovno izkusiti ter občutiti na lastni koži, nam ne preostane kaj drugega, kot potrpežljivo počakati. Seveda pa je to, kako bomo čakanje na to, kdaj bomo lahko ponovno odšli na koncert prenašali, odvisno zgolj od nas samih. Tako, kot pri čakanju na karkoli.

Enako je s potovanji. Dokler smo bili zaprti v občino in ni bilo mogoče potovati, smo seveda iskali vse mogoče načine, da bi doživeli občutke, ki jih potovanja nudijo. A nam ni preostalo drugega, kot počakati, saj se enodnevni izleti znotraj občine po še tako prečudovitih krajih, ne morejo primerjati s potovanji. Niso alternativa, kvečjemu nadomestek. Lahko pa se s temi kratkimi enodnevnimi izleti zamotimo in odvrnemo od hrepenenja po potovanjih. Strast do potovanj lahko na ta ali podoben način celo zamrznemo. Potem na to, kdaj bomo lahko ponovno potovali ali odšli na koncert, pravzaprav niti več ne čakamo. “To put on hold” bi rekel temu v angleščini, saj se v tem trenutku ustreznega domačega izraza ne spomnim.

Množični koncerti resda ostajajo nedosegljivi, ne pa tudi potovanja. Da so odprte vse možnosti sicer še ne drži, a potovati je mogoče. Ne le k sosedom, temveč precej dlje. Tudi v Afriko ali Azijo, na primer. To je menda dovolj za še tako zagnanega in zahtevnega popotnika. No, vsaj za prvo silo, da se razumemo. A v novih časih se je pojavila nova oblika veščine, ki jo popotnik potrebuje, da se odloči za potovanje in dejansko odpotuje. Pogum in drznost odpotovati v daljne, odročne, eksotične, nerazvite, tako ali drugače nevarne države, sta lastnosti, ki so jih popotniki že od nekdaj potrebovali, da so se navkljub svarilom in objektivnim grožnjam odzvali notranjemu klicu ter odpotovali v negotovost. Če želiš potovati danes, moraš pogum in drznost, ki ju kot popotnik premoreš, še nadgraditi. Že to, da pomisliš, da razumeš vsa pravila in omejitve, ki veljajo za prestope mej, vkrcanje na letala in ladje ter povrhu pričakuješ, da jih bo uradnik, ki ti bo dokumentacijo za vstop, prestop ali vkrcanje pregledal, razumel isto kot ti, je drznost (da ne rečem naivnost) brez primere. Sploh, ko ima vsaka država svoja pravila za vstop, ki se spreminjajo tudi čez noč. Še najbolj me tole vse skupaj spominja na prehajanje meja v Afriki, kjer sem bil pri vsakem od dvanajstih prestopov meja v negotovosti in sem upal, da imam vso potrebno dokumentacijo ter da bom naletel na razumnega uradnika ali policista. A tam se je v skrajnem primeru dalo zaplete zgladiti oziroma podmazati, kar se mi zdi danes ob prehajanju meja v razvitem svetu nepredstavljivo.

S Sabrino se kmalu znova odpravljava na potovanje. Drzno upam, da bova ustrezno pripravljena in da se naslednjič oglasiva od daleč.

Adijo, Majorka in nasvidenje

Smo v obdobju, ko bolj kot o minulem potovanju, razmišljamo o prihodnjih potovanjih. Približuje se čas počitnic, mi pa še niti približno ne vemo, kam in kako. Letos je ponovno negotovo počitniško leto in načrtovati potovanje v daljnje kraje za več kot nekaj tednov vnaprej, nam ni po godu. Seveda se lahko odrečemo sanjam in se odločimo, da bomo v teh negotovih časih odpotovali nekam blizu, kamor sta odhod in povratek domov takorekoč zagotovljena brez večjih pretresov, a to nam godi še manj. Morda pa je ravno letos čas, da si privoščimo potovanje, o katerem smo sicer le sanjarili, saj bo letošnje popotniško leto nedvomno drugačno, kot so bila potovanja pred Covidom. No, bomo videli, kaj nam bodo prinesli ukrepi v naslednjem mesecu in kakšne eksotičnih možnosti potovanj se bodo utrnile.

A dokler ne začnemo o prihodnosti resneje razmišljati, bi se želel od Majorke posloviti z lepo besedo, saj nas je tako navdušila. Prekrasen sredozemski otok, za katerega se mi zdi, da ga Slovenci ne obiskujemo prav pogosto, v primerjavi z grškimi otoki, na primer. Primerjam jo lahko tudi s Ciprom, Korziko, Sardinijo, Sicilijo, Malto ali katerimkoli drugim sredozemskom otokom, ki smo ga kdaj obiskali in moram priznati, da sodi ob bok vsakemu od omenjenih. Povrhu je Majorka danes obarvana v najprivlačnejšo od vseh barv, zeleno. A ne zaradi ozelenele narave, ki je v spomladanskem času na višku, temveč je zelena na semaforju, s katerim se vsi, ki se odpravljamo kamorkoli čez mejo, spogledujemo.

Srečno Majorka, do prihodnjič!
majorka_2021_42

Majorka skozi želodec

Še kar vztrajamo na Majorki. Seveda le s spomini, ki so v tem trenutku še dokaj sveži, saj je minilo šele nekaj tednov, odkar smo se vrnili domov. Sicer Majorka ni eksotična destinacija, niti se nismo predajali ne vem kakšnim avanturističnim doživetjem, a nam to niti ni bilo potrebno. Dovolj je bilo odpotovati in vdihavati morski zrak. Pravzaprav kaj več kot to nismo niti pričakovali, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko nas je Majorka navdušila tudi na drugih področjih. Resda sem to že omenil, nisem pa omenil kulinarike. Tapas, paella, olivno olje, pršut, sir in sladoled, ter eksotično sadje v izobilju. Majorka je bogata s citrusi, ki jih je bilo v tem času na pretek. Tako sladkega svežega soka iz oranž nismo poskusili še nikjer. So pa trgovine bogato založene tudi s svežim afriškim in južnoameriškim sadjem, česar res nismo pričakovali. Tako smo si večkrat privoščili Alphonso mango in pristno papajo, ki jo tako obožujemo, a je doslej v Evropi še nismo uspeli kupiti. Papaja in Alphonso mango sta nedvomno sadeža, zaradi katerih je vredno odpotovati v daljne kraje in si ju privoščititi v izobilju. Glede na to, da smo ju sedaj odkrili tako blizu, na Majorki in glede na to, da postaja vedno težje potovati v eksotične dežele, bomo morda začeli hoditi po nakup v Španijo, tako, kot smo nekoč v Avstrijo. Malce karikiram, a vsak ljubitelj dobrega eksotičnega sadja, ki ga je kdaj poskusil v deželi izvora ve, da to, kar je mogoče dobiti na policah trgovin pri nas, dokaj slab približek. Na Majorki sem kupil celo perujsko koruzo, ki smo jo nazadnje kupili v Mehiki, potem, ko nas je tam navdušila lokalna specialiteta, pozole. Saj to, da skozi eksotične jedi, ki jih doma pripravimo po izvirnih receptih, z izvirnimi sestavinami najbolj intenzivno podoživljamo potovanja, sem že omenil. Sedaj sem malce zašel od pisanja o Majorki, a ko začnem razmišljati o eksotični hrani, me rado zanese. Naj omenim le še to, da se danes pri nas kuha palak paneer.

Majorka morda slovi kot destinacija, ki ni poceni, kar pa ne pomeni, da se z zmernostjo in premišljenostjo ne da znižati stroškov in si kljub temu privoščiti. Vsi apartmaji, v katerih smo bivali, so bili opremljeni s kuhinjo, a smo jo uporabljali predvsem za zajtrk in nekajkrat za večerjo. V restavracijah smo namreč jedli tako okusno in poceni, da smo se vsaj trikrat usedli v avto in odpeljali v drug kraj zaradi restavracije, kjer smo tako dobro jedli, da smo se tja ponovno vrnili. Posebno mesto na španski pogrnjeni mizi pripada pršutu. Znamka in izvor (pujsa, ne pršuta) sta cela znanost. V eni pršutarni mi je prodajalec pojasnil, da sta pršuta le dva, Serrano in Ibérico, ostalo ne šteje. Razlike v ceni med enim in drugim so 14-kratne! Seveda smo poskusili tudi najdražjega, tistega za 150 evrov za kilogram, a nam je bil vsem okusnejši cenejši. V hrani smo najbolj uživali na terasah restavracij (te so bile takrat pri nas še zaprte), ko smo si privoščili dnevni meni. Za večerjo se restavracije v glavnem odpirajo šele po osmi uri zvečer, kar smo izkusili že na preteklih potovanjih po Španiji in že takrat ugotovili, da je to za nas prepozna ura za večerjo in se temu prilagodili na svoj način. Skratka, Majorka je prekrasna destinacija, kjer znajo poskrbeti za to, da dežela ostane obiskovalcu v spominu tudi po kulinaričnem razvajanju.

Tapas s špansko tortiljo in solato. majorka_2021_37
Sveže artičoke za predjed. majorka_2021_38
Maša in kračica brez porekla. rpt
Oranže na vsakem vogalu. majorka_2021_41

Pohajkovanje po Majorki

Prekrasno spomladansko vreme in bujno ozelenela narava nikakor nista pogoja, v katerih bi človek lahko sedel za računalnikom in pisal o preteklosti, prihodnosti ali čemerkoli. Sicer je letos hladneje, kot je bilo v tem času lansko leto, ko sem si že prvi teden v maju lahko privoščil petdnevno kolesarjenje do Ankarana. V drugi polovici maja pa sem jo mahnil kar po Slovenski planinski pešpoti od Bohinja in prav tako do Ankarana. A pustimo sedaj vreme in lanske vtise, vračamo se na Majorko, ki je še sveža.

Odkar smo spoznali, da so največji adut sredozemskih otokov prečudovite pešpoti, so tovrstna potovanja postala naša stalnica za prvomajske počitnice. Majorka se je tudi tukaj odlično izkazala. GR221 je osemdnevna pešpot čez gorati zahodni del otoka, ki se mi je zdela zelo mamljiva. A letos ni bila prava priložnost, da se je lotimo. Podali smo več krajših poldnevnih pešpoti na različnih koncih otoka. Tipično dišeče rastilnje in visoki borovci, katerih vonjave je mogoče zaznati že od daleč, razgledi na razgibano obalo in turkizno morje so čari, ki se jim je nemogoče upreti. A lepo je videti tudi mesteca, okrašena s srednjeveškimi obzidji in se sprehajati po tlakovanih uličicah mimo lokalov, iz katerih se širijo vonjave po marcipanu, cimetu, praženih mandljih, kavi, paelli in drugih lokalnih dobrotah. Majorka kljub temu, da je majhen otok, resnično ponuja nešteto priložnosti za pohajkovanje, ki jih je mogoče z najetim avtom še nadgraditi. V smislu, da se je po večurnem pešačenju mogoče zapeljati do dobre heladeríe in si za nagrado privoščiti sladoled.

Razgledi na morje so vedno nekaj posebnega.
majorka_2021_19
majorka_2021_22
majorka_2021_24
“Pot suhega kamna” se imenuje najbolj priljubljena pešpot na Majorki.
majorka_2021_26
Na poti proti vrhu srečaš tudi domačina.
majorka_2021_28
Na vrhu.
majorka_2021_27
majorka_2021_29
majorka_2021_30
Tudi sprehajanje po uličicah ni od muh.
majorka_2021_31
majorka_2021_32
majorka_2021_33
majorka_2021_34
majorka_2021_35
Vaški trg kot se spodobi.
majorka_2021_36

Pogled na plaže na Majorki

Letošnje prvomajske počitnice na Majorki so za nami. Kljub temu, da sedaj uradno še ni pravi čas za potovanja,
ne bi mogel reči, da so bile naše počitnice zaradi tega kaj drugačne. Razen tega, da smo morali pred potovanjem opraviti z vsemi formalnostmi in zadostiti pogojem za vstop in podobno za vrnitev domov, ni bilo potovanje nič drugačno od minulih prvomajskih počitnic. Kar po dolgi zimi pomeni predvsem to, da je bilo za nas izjemno prijetno in nagrajujoče. Zato tega, kako so prvomajska potovanja danes drugačna od tistih, ki smo jih doživljali v predkoronskih časih, niti ne bom omenjal, saj v tem, kako nas bogatijo, se potovanja niso niti za kanček spremenila.

Mestna plaža v Palmi. majorka_2021_10_0
Plaža po imenu Torta z markacijo, ki označuje eno od neštetih pešpoti po otoku. majorka_2021_11
Plaža Alcúdia od blizu majorka_2021_12
majorka_2021_13
in od daleč. majorka_2021_14
Zahodna obala je najbolj razgibana in ponuja najbolj spektakularne prizore, kot je Sa Foradada. majorka_2021_15
Zalivčki rta Formentor. majorka_2021_18
Turkizno gorsko jezero Cúber z najvišjim vrhom otoka v ozadju. majorka_2021_16
Odročna Sa Calobra, rajski zaliv. majorka_2021_17
Še ena odročna plaža, Coll Baix. majorka_2021_20
Tudi vzhodna obala ni kar tako, saj se krasni zalivčki vrstijo drug za drugim. Kot tale, Cala Santanyí. majorka_2021_21

Kar se našega obiska plaž na Majorki tiče, je to bolj ali manj vse. Kopali se nismo, saj je bilo morje še hladno, smo se pa naužili tega, po kar smo prišli, prečudovitih razgledov in vseh odtenkov modre.