Author: Davor

Ob omembi Grčije, kot počitniške destinacije, najprej pomislimo na peščene plaže s turkiznim morjem. Nič čudnega, saj so najlepše daleč naokrog. Tudi za ljubitelje zgodovine je v Evropi težko najti destinacijo, ki se lahko postavi ob bok Grčiji. Celo kulinarična plat Grčije se nam je v zadnjih letih tako prikupila, da je prehitela Italijo. Po naših kriterijih, se razume, saj so grške jedi, ki so povsod na dosegu, bolj mediteranske, kot italijanske. Razlogov, zaradi katerih zadnja leta redno obiskujemo Grčijo, je še precej več in jih sedaj ne nameravam naštevati. Ta prispevek želim nameniti znamenitosti, ki sem si jo že nekaj časa želel ponovno obiskati, Meteori.

Meteora je paša za oči. Ena tistih destinacij, ki se je ne moremo zlahka naveličati, saj so prizori, ki se ponujajo, čarobni. Na pamet mi padejo razgledi na Uluru v Avstraliji, Sigirijo na Šrilanki, Machapuchare v Nepalu, Titikaka v Boliviji idr. Ja, Meteora je v tej kategoriji, čeprav je v primerjavi z naštetimi zlahka dostopna. Opazovati jo je mogoče celo iz bazena, v katerem sva se hladila v vročinskem valu, ki je v času najinega obiska zajel Grčijo.

Prav tako iz mesteca Kalambaka, ki leži pod Meteoro.


Od daleč in od blizu.




Podnevi in zvečer.



Od zunaj in od znotraj.



Toliko zaenkrat o letošnjem motorističnem potovanju v Grčijo. Ne glede na razmere, ki se jih soočamo v zadnjem letu in pol, je Grčija ena tistih destinacij, kamor se je mogoče vedno znova vrniti in tam potešiti popotniške strasti. Tudi eksotične, če nismo prezahtevni. Obiščemo jo lahko z letalom, kolesom, motorjem, avtom, avtodomom, v lastni režiji ali preko agencije ali kako drugače. Je pohodniška, dopustniška, kulinarična, pomorska, kulturno-umetniška, zgodovinska in še kakšna destinacija. Ja, v Grčijo se še vrnemo.

Preden sva se letos odpravila v Grčijo, sva imela izbranih nekaj točk, ki sva jih želela ob naslednji priložnosti v Grčiji obiskati. Ena od teh Must-see destinacij je bil Delfi, saj se je Sabrini, ko smo ga obiskali prvič, vtisnil v spomin kot nekaj izjemnega. Ko sva se o najinih načrtih pogovarjala z Avstrijcema, ki sta po Grčiji potovala z avtodomom in motorjem, sta nama povedala, da morava v kamp Delfi, saj ima lepši razgled, kot samo arheološko najdišče in da ima celo “brezkončni” bazen. Z veseljem sva ubogala ta nasvet, saj so bile temperature že tako visoke, da sva osvežitev v hladni vodi že sanjala. Ko sva prišla v kamp, sva takoj spoznala, da se nisva zmotila.

Razgled na morje oljk spodaj v dolini je nepozaben. Iz teh oljk pridelujejo olivno olje, ki mu (v lokalni francoščini) pravijo “mer des olivier de Delphes”. Seveda sva ga kupila za domov.

Naslednji dan sva namenila ogledu antičnega Delfija. Res je prekrasen. En tistih krajev, na katerem te prežemajo prav posebni občutki, ob katerih se zaveš, zakaj si tukaj.

Novodobna Pitija v Apolonovem templju.

A ker naju gore privlačijo, si popoldan nisva privoščila počitka ob bazenu, temveč sva se po pokrajini, ki se z vzpenjanjem precej spreminja, zapeljala do smučišča pod 2457 metrov visokim Paranasosom.

Drugačen svet in znosne temperature.

Z Lefkade sva se odpravila na Peloponez, ki ga imava v spominu, kot manj oblegan del Grčije. Bolj divji in pristen. Kmalu zatem, ko sva zavila z glavne ceste med Patrasom in Atenami proti jugu, sva se znašla v Grčiji, ki je že dolgo nisva obiskala. V dnevnik sem zapisal: “Neverjetno, kakšna divjina in odročnost, kot v kakšni srednjeazijski državi!” Pot čez ta osrednji Peloponez sem izbral namenoma, da vidiva gorati svet in divjino, ki ga obkroža.

A ta dan nama jo je zagodel z več neprijetnostmi, kot sva jih pričakovala. Na srečo nič resnega, a dovolj, da sva bila po devetih urah premagovanja vseh mogočih ovir utrujena. Najprej je odpovedala navigacija. Ne glede na to, da sva imela internet, naju je vodila v krogu po prašnih kolovozih.

Ko sva sredi prašne ceste iskala pravo pot, sem opazil, da iz motorja curlja olje. Kljub temu sva nadaljevala. V neki vasici sem peljal po glavni cesti, ki je bila na sveže betonirana, a brez kakršnih koli opozoril in sva skoraj obtičala v svežem betonu. Šla sva naprej. A vedno bolj sva se od civilizacije oddaljevala. Spet napačna smer. Obrneva in greva nazaj po stezici, ki je vodila čez travnik. Prideva do mostu čez reko, kjer naju je skupina raftarjev zabodeno gledala, kaj počneva tukaj, v njihovem skritem kotičku. To blodenje po kolovozih je trajalo več ur, dokler nisva končno prišla na glavno cesto. V Lagkadiji, vasici, ki leži nekje v središču Peloponeza, sva našla odprto taverno, kjer sva si privoščila odlično kosilo.

Naslednji izziv je bila nevihta, ki naju je ujela. Ravno dovolj, da naju je dobro namočilo. Potem, ko sva mislila, da sedaj, ko sva na glavni cesti, sita in je nevihta mimo, naju čaka le še lagodna pot do morja, so nama v Andritsaini povedali, da tukaj ni odprte bencinske črpalke. Na srečo je bila pot do naslednje večinoma spust v dolino, tako, da ta sva z zadnjimi hlapi pripeljala do črpalke. Proti večeru sva prišla v kamp Tholo na neskončni peščeni plaži. Ko sva zvečer sedela na pesku in opazovala sončni zahod, sva se pogovarjala o tem, da nama ni treba v Kašmir ali Kazahstan, da najdeva odročna in nedostopna brezpotja.

Od tukaj naprej sva se držala obmorskih cest. Zato, ker sva želela obiskati kraje, ki so se nama, ko smo Peloponez obiskali prvič, vtisnili v spomin. Eden od njih je grad Methoni.

Eno najbolj fotogeničnih pristanišč, Agios Nikolaos.

Naslednji dan je sledila poslastica. Polotok Mani, srednji prst, ki kaže v Afriko, je še danes odročen in divji. Odročnost se kaže tudi v arhitekturi, saj so bile hiše grajene kot obrambni stolpi, skoraj identični tistim, ki smo jih videli v Gruziji. Še do nedavnega so bile vasice na Maniju dostopne le po morskih poteh, danes tja vodi lepa cesta. Sem se še vrneva, sva si rekla.

Ponekod je videti, kot da s turistično sezono ne bo nič,

ponekod pa se zdi, kot da za korono še slišali niso. V Nafplionu se je trlo ljudi. Tam sva le prenočila in pobegnila.

Tukaj se je pričel vročinski val, saj so se temperature povzpele proti 40 stopinjam Celzija. Ko sva se čez dan ustavila v kakšnem mestu, da bi kaj pojedla ali si kaj ogledala, ljudi skorajda ni bilo. Šparta je bila videti opustošena življenja, le Leonidas, njen najznamenitejši kralj, naju je pozdravil.

Od Peloponeza sva se poslovila na Korintskem prelivu in se usmerila proti Atenam, ki sva jim tokrat le pomahala od daleč.

Grčija je ena tistih destinacij, v katero se radi vračamo tako zaradi poznanega, kot zaradi neznanega. Znano je to, da se lahko vedno zaneseš na sončno vreme, prečudovite plaže, odlično hrano, kakovostne namestitve in zmerne cene. Neznani pa so nam različni kotički Grčije, ki jih je toliko, da je nemogoče obiskati vse in je na vsakem potovanju mogoče odkriti nekaj novega ali znano spoznati na nov način. Letošnjo pot sva pričela na Lefkadi, edinem od večjih Jonskih otokov, ki ga še nisva obiskala. Krf smo prepešačili predlani, Zakintos in Kefalonijo pa smo obiskali lansko poletje.

Tako sva se utaborila prvi dan, kar v prvem kampu, ki je bil odprt. Sicer sem se vedno znova do kampa pripeljal s strahom, da bo zaprt, saj se turistična sezona letos še ni prav pričela, a so bili vsi avtokampi, ki sva jih obiskala, odprti. Tako kot restavracije, znamenitosti, muzeji, plaže in tako naprej, vse je normalno odprto. Res pa je, da je obiskovalcev malo, kar je seveda za nas dobro, za ponudnike slabo. V skoraj vsakem avtokampu in v marsikateri restavraciji sva se pogovarjala z domačini, a nihče nad prostimi zmogljivostmi ni tarnal. Izjemno pozitivni so in seveda pričakujejo, da bosta julij in avgust prinesla več gostov, kot junij. Tako, da obiskovalec, ki se zna odklopiti od spremljanja dnevnih novic in družbenih medijev, resnično ne ve, da svetu že dobro leto vlada pandemija ali karkoli že. Obrazna maska je pravzaprav edina sled, da je nekaj drugače. A podobno kot drugje, je tudi v Grčiji pogostost nošenja mask sorazmerna z velikostjo kraja.

Ko sva se usedla za mizo, se je tudi pripetilo, da sva bila edina gosta. Zaradi tega nisva bila prikrajšana, saj sva bila vedno dobro postrežena, hrana pa je bila zmeraj okusna. Pravzaprav večinoma izjemna. Ne glede na to, kako obožujem pripravo večerje v kampu, nama je grška hrana tako zelo všeč, da si skorajda nisva kuhala, ampak sva jedla v restavracijah.

Naju sicer niso osebno povabili, niti nisva lovila delfinov, sva si pa privoščila kosilo.

Pogled na klife s svetilnika na jugu Lefkade.

Ena najlepših plaž na jonskih otokih je nedvomno Katsiki.

Saj morje je prekrasno, a razgledi z višin so bolj mamljivi.

Letošnje motoristično potovanje je za nama, pred nekaj urami sva se uspešno vrnila domov. Bilo je dokaj intenzivno, saj je Grčija tako pestra in njena ponudba tako raznolika ter privlačna, midva pa tako radovedna, da si časa, da sproti objavljam tukaj, nisem vzel. Za to bo dovolj časa v prihajajočih tednih, oziroma do naslednjega potovanja. Kdo pa pravi, da mora popotniški dnevnik nastajati v živo oziroma, da je treba to, kar se nam dogaja, ko potujemo, objavljati takoj, ne da bi doživetja dodobra predelali?

Grčijo sva obiskala že devetič. A daleč od tega, da tudi tokrat ne bi videla, obiskala in doživela nečesa novega. V Grčijo sva se resda podala četrto leto zapored, a zadnja tri potovanja so bila potepanja po grških otokih z Mašo, tokrat sva se na pot podala sama z motorjem in šotorom. Kar je seveda potovanje drugačne vrste, ki s seboj prinaša dokaj drugačna doživetja. Za iztočnico letošnjega potovanja sva imela spomine na prvo večje družinsko potovanje, ko smo se s Saro podali na enomesečni potep po celinski Grčiji. To je tudi prvo potovanje, ki je objavljeno na straneh našega popotniškega dnevnika.

Grčijo sva izbrala zato, ker sva želela potovati z motorjem, kar je, kadar potujeva sama, že dolgo časa najina najljubša oblika potovanja. Tovrstno potovanje na nek način zahteva svojevrsten poligon, oziroma teren in glede na trenutne razmere, se nama je zdela Grčija popolna izbira. Dva cela tedna sva si vzela za to pot, ki sva si jo malce preobsežno zastavila, a sva kljub temu večino krajev na spodnjem zemljevidu obiskala. Tri tisoč kilometrov se je nabralo na števcu, kar nikakor ni malo, glede na zavite in gorate ter občasno makadamske ceste, po katerih sva v potovala.

Če sem že pri tehničnih podrobnostih, naj še omenim, da je na srečo minilo že dovolj let od takratnega dolgega potovanja s trajektom iz Benetk do Grčije, ko smo rekli, da tako v Grčijo več ne potujemo in sva na to zaobljubo pozabila. 25 ur na trajektu je resda dolgočasnih, a glede na to, da je alternativa prečkanje vsaj štirih meja, ki imajo vsaka drugačna pravila in da bi za pot v eno smer potrebovala dva do tri dni vožnje po avtocestah v izjemno visokih temperaturah, sva zelo vesela, da sva izbrala trajekt. Sploh pa sva te balkanske poti že velikokrat prevozila, zato nisva ničesar zamudila in še več časa sva lahko namenila Grčiji.

Naj bo tole za prvo objavo dovolj, saj kot sem zapisal zgoraj, potrebujeva čas, da vtise predelava.