Davor | Popotniški dnevnik družine Bračko

Nizwa, pravljična oaza Omana

Posted on 13. april 2025 by Davor

Čas za počitek si je treba prislužiti, kar na kolesarskem potovanju ni niti najmanj težko. Sicer se nisem počutil utrujeno, niti nisem imel težav, ki bi me prisilile k počitku, a bil je čas, da si Oman pobliže ogledam brez kolesa. Hitrost, s katero potuje kolesar, je bolj ali manj popolna za spoznavanje dežel, a v mestni vrvež se najraje podam peš. Za dan počitka sem izbral prečudovit kraj, ki je videti kot iz pravljic Tisoč in ene noči. Nizwa je mesto, v katerem se tradicionalni običaji in sodobni turizem prepletata bolj, kot kjerkoli v Omanu. Glede na to, kar sem videl, se razume. Naključje je hotelo, da sem za Nizwo izbral najboljši in najbolj svet dan v tednu, petek. Ta dan se namreč v Nizwi odvija sejem, ki je paša, ne le za oči, temveč za bolj kot ne vsa čutila zvedavega obiskovalca. A najprej sem potreboval sobo.

Prispel sem v četrtek, v času popoldanskega počitka, zato so bile ulice dokaj prazne. Tudi zlatarne, ki jih je v mestu na desetine (na spodnji fotografije zlatarna za zlatarno),

so bile zaprte, kar se je izkazalo, da zame ni bilo najbolj posrečeno. V potrditvenem sporočilu rezervacije sobe je namreč pisalo, da se naj ob prijavi v apartma oglasim v zlatarni. A ker je bila ta zaprta, sem za lokacijo apartmaja vprašal v sosednjem lokalu, ki je bil videti kot banka. Prijazna uslužbenka, ena od redkih žensk, s katero sem v Omanu spregovoril, mi je pokazala vhod v stavbo, kjer je apartma. Kolo sem pustil pri vhodu in se po stopnicah povzpel v drugo nadstropje, saj je tudi na moji rezervaciji pisalo Apartma številka 2. Nikjer ni bilo žive duše. Prijel sem za kljuko apartmaja številka 2 in odprl vrata v razkošni prostor.

Bil sem navdušen. Šel sem po kolo in mu snel krmilo, saj sem se le tako lahko z njim vred stlačil v majhno dvigalo. Kolo, čeprav prekrito s prahom, sem seveda peljal v apartma. V torbah sem imel namreč vse stvari in sem želel vse skupaj malce pospraviti, urediti in očistiti. Po sedmih dneh kolesarjenja in kampiranja na divje ter brez tekoče vode sem se v sobi počutil, kot v raju. Najprej sem opral vsa oblačila, nato še sebe ter se zadovoljen zleknil v posteljo, čeprav je bil šele popoldan. Ni minilo pol ure, ko je nekdo potrkal. Lepo opravljen v dolgo belo haljo, dišdašo, kot so oblečeni bolj ali manj vsi moški v Omanu, je na vratih stal možakar in se mi nasmehnil. “A imate rezervacijo?” me je vprašal v dokaj dobri angleščini. “Seveda!” sem mu odvrnil in pokazal rezervacijo v apartmaju Rossa Bella. “To ni Rossa Bella. To je Nizwa Park House apartment!” je odvrnil. Mene je skoraj kap! Skupaj sva odšla do zlatarne, ki se je tačas že odprla, kjer sva našla lastnika pravega apartmaja, ki sem ga rezerviral in zaplet smo rešili. Vsi skupaj z nasmeški, kot se za Oman spodobi. V desetih minutah sem napačno zaseden apartma izpraznil in se preselil v pravega.

Potem, ko je zaplet minil in sem prišel k sebi, sem se odpravil na večerni sprehod v mesto. Kot je to običaj v krajih, kjer so vajeni skrajno visokih temperatur, je mesto zaživelo šele v večernih urah, saj takrat vročina malce popusti. Kot v blodnjaku sem taval po ozkih uličicah in brezciljno sledil sprehajalcem, ki jih je bilo povsod polno.

Na tržnici, ki je odprta do poznih ur, sem degustiral lokalne dobrote, predvsem halvo. Tržnic, kjer radovedni obiskovalci vsak s svojo plastično žličko zajemamo iz iste posode in “degustiramo”, danes več ne najdeš veliko.

Tržnica, ki je pravzaprav osrednji del Nizwe, je najbolj zaživela naslednje jutro, v petek, na sejemski dan. Fant s puško ni redar ali paznik, temveč radovedni kupec.

Najbolj obiskan je Goat market oz. kozja tržnica, kjer prodajalci in kupci koz uprizorijo pravcat šov.

Razgled nad mestom in nad okolico, kjer se lepo vidi, da je Nizwa pravzaprav zelena oaza.

Nizwa je kljub temu, da sem tam v enem dnevu videl več turistov, kot v vseh ostalih krajih v Omanu skupaj, pravljično mestece, katerega semenjskega dne ne gre zamuditi. A po počitku in dveh nočeh, ki sem jih prespal v postelji, me je že tiščalo na kolo in v šotor.

Kolesarjenje po Omanu, tretji del

Posted on 6. april 2025 by Davor

Če se na kolesarskem potovanju prebudiš pred sončnim vzhodom, to najpogosteje pomeni, da bo pred teboj dolg in naporen dan. S čemer seveda ni prav nič narobe, če si le dovolj odpočit in si na nove izzive primerno pripravljen. Še najbolje je, da se naučiš poslušati lastno telo in mu potem, ko si ga čez dan dodobra izmučil, privoščiš dovolj dolg in primeren počitek, potreben za okrevanje. Sam na tovrstnih potovanjih, kjer dan za dnem ves dan kolesarim ali hodim, stremim k temu, da aktivni dan zaključim med 16. in 17. uro. Tako imam vsaj 14 ur časa za okrevanje, da se do naslednjega aktivnega dne primerno regeneriram. Od časa za okrevanje namenim spanju kakšnih osem ur, preostalo pa gre za kuhanje, pripravljanje in pospravljanje šotora ter predvsem posedanje. Sploh, kadar imam s seboj stolček, ki je, kadar ga nimam, najbolj pogrešan kos opreme. V šotor namreč zlezem šele, ko grem spat, tako da mi je, ko nimam stolčka za okrevanje, dokaj neudobno, kar precej slabo vpliva na okrevanje. Potem, ko sem ves dan na nogah ali na kolesu, je to, da sem preostanek dneva v kar se da udobnem položaju, silno pomembno.

Okrevanje.

Tukaj je tako močno pihalo, da sem moral šotor privezati na kolo. Izbira tega prostora za kampiranje se mi ni posrečila.

Zraven skrbi za počitek, se na aktivnih potovanjih ukvarjam tudi s tem, da nadomestim izgubljeno tekočino in kalorije. S pijačo in rehidracijo ni težav, saj je precej preprosto veliko piti. Po drugi strani pa je izgubljene kalorije silno težko nadomestiti. V Omanu sem v povprečju vsak dan porabil skoraj dvakrat več kalorij, kot jih porabim, ko sem doma. Se pravi, da bi moral tudi dvakrat več pojesti. Meni to enostavno ne gre, če se še tako trudim. Tudi v Omanu sem izrabil vsako priložnost, da sem nekaj pojedel. Zajtrk, ki sem ga pojedel tisto jutro, ko sem moral zapustiti park pred šesto uro zjutraj, me ni nasitil za dolgo. Komaj sem našel neko pekarno, kjer sem si kupil svež rogljiček. Odkolesaril sem nazaj na avtocesto in se kar ob avtocestnem izvozu ustavil in se lotil rogljička. Ko sem se pregrizel do polovice, sem presenečeno ugotovil, da je polnjen s kremo. Še bolj presenečen sem bil ob naslednjem grižljaju, ko sem ugotovil, da tekoča sredica ni krema, temveč surovo testo v premalo pečenem rogljičku. Lahko bi vedel, da pekovski izdelki iz kvašenega testa ne domujejo na tem koncu sveta. Zato sem se v naslednjem kraju ustavil v čajnici. Tea-shop jim pravijo v Omanu. Naročil sem si izvrsten karak čaj in parato z jajci in sirom. Tako čaj, ki je Omanu prilagojena različica masala čaja, popularnega na indijski podcelini, je parata različica parathe, murtabaka, roleksa ipd. Kakorkoli, prvovrstna malica!

Naslednjo noč sem prespal pod drevesom, kar je pravcato razkošje za te kraje.

Šele sedmi dan v Omanu sem dojel, kaj pomeni Tour of Oman. Ob vstopu v državo me je že policist na letališču vprašal: “Tour of Oman?” in mi porinil v roke debel fascikel. Mislil sem, da mi ponuja Tour of Oman, neke vrste voden izlet po Omanu in sem gladko odklonil. A ko sem kasneje v več krajih videl table, se mi je pričelo dozdevati, da gre za nekaj drugega.

Sedmi dan sem se dejansko znašel sredi kolesarske dirke Tour of Oman. Policisti so zaprli cesto za ves promet, a jaz sem še kar kolesaril. Mimo so šla le spremljevalna vozila. Dokler se nek policist vendarle ni odločil, da se moram tudi jaz ustaviti. Ni mi preostalo drugega, kot da se iz nekoga, ki kolesari, spremenim v tistega, ki gleda druge, kako kolesarijo. Prvič v življenju sem se znašel v tej vlogi in moram priznati, da so bile tiste tri minute, koliko je vse skupaj trajalo, zabavne.

Po sedmih dneh v sedlu sem si rekel, da je čas, da si privoščim dan počitka, takšen, ko sploh ne bom sedel na kolo.

Kolesarjenje po Omanu, drugi del

Posted on 30. marec 2025 by Davor

Četrti dan v Omanu sem obupal. Dan je bil že krepko v popoldnevu, jaz pa nisem uspel narediti več kot 60 kilometrov. Zaradi močnega vetra sem kolesaril s polžjo hitrostjo in nič ni kazalo na bolje, čeprav sem smer obrnil naravnost proti jugu. Tako sem se ustavil v neki obmorski vasici, kjer sem zagledal paviljon s streho in vodo ter predčasno zaključil dan. Rekel sem si, da če že ne morem kolesariti, lahko vsaj poskrbim za umazana oblačila in še kaj.

Podobnih paviljonov, ki popotnikom v Omanu nudijo neke vrste zavetje, je ob cestah precej. Vsi nudijo senco, kar je v tem koncu sveta še kako dobrodošlo, a zame je bila ključna dobrina, ki sem jo potreboval, voda. Še posebej popoldan, preden sem si poiskal prostor, kjer sem nameraval prenočiti. Takrat sem potreboval vodo za pitje, kuhanje, pomivanje posode in osebno higieno. V najbolj varčnih večerih mi je za to vse skupaj zadostovalo tri litre. Ko pa sem vedel, da daleč naokoli ni vode, sem je s seboj na kolesu tovoril tudi osem litrov, da sem je imel dovolj še za prvi del naslednjega dne. Ko so me enkrat prehiteli kolesarji na dirkalnih kolesih, sem razmišljal o tem, da glede na to, da njihova kolesa tehtajo manj, kot tehta le zaloga vode na mojem kolesu, razen pritiskanja na pedala, nimamo veliko skupnega.

Tako sem bil kar zadovoljen, četudi ta dan nisem prišel daleč, saj sem imel v tem paviljonu izobilje vode in časa, da sem postoril vse, za kar si doslej nisem vzel časa. Povrhu sem znova spal tik ob morju, kar je dan še olepšalo.

Plaža, na kateri sem prenočil tretjo noč.

Kolesaril sem po vseh kategorijah cest in brezpotij, a vetru nisem uspel uiti.

Paviljon, kjer sem prenočil četrto noč.

Naslednje jutro sem se moral od morja posloviti, saj je prišel čas, da se obrnem proti notranjosti. Ob morju je sicer lepo, a kot sem zapisal, sem si prišel ogledati tudi puščave in gorovja. Pred menoj je bilo nekaj dni kolesarjenje po hitrih cestah, a ker sem po njih tudi kolesaril hitreje, mi monotono ravna pokrajina ni povzročala preglavic.

Le prenočitev je bilo malce težje najti. Za prvo noč v tej pokrajini sem izbral nek zelen park z otroškimi igrali in sprehajalnimi stezami. Park je dober kilometer proč od avtoceste in več kilometrov od najbližjega mesta. A ker je v teh krajih zelen park nekaj izjemno atraktivnega, se ljudje pripeljejo od daleč, da ga lahko obiščejo. Park je seveda ograjen, zastražen in čez noč zaklenjen. Možakarja, za katerega sem mislil, da je paznik, sem vprašal, če lahko tukaj prespim in mi je odvrnil: “No problem!” Zelo mi je odleglo, saj je bila že skoraj noč in za menoj je bilo 130 kilometrov kolesarjenja, tako, da sem bil pošteno utrujen. Sprva sem pol ure le sedel na klopi in počival, šele nato izbral nek prostor, na katerem sem začel postavljati šotor. A čez čas sta prišla dva možakarja, s katerima sem se s pomočjo prevajanja preko aplikacij na telefonih sporazumel, da v parku ni dovoljeno prenočiti. No, nismo se ravno sporazumeli, saj mi nikakor ni bilo do tega, da bi po tako težkem dnevu, v temi in ko sem imel šotor že postavljen, moral iskati drugo prenočišče. Povedala sta, da šef tako zahteva in mi kazala njegova sporočila na telefonu. Nič ni pomagalo. Šotor sem pospravil nazaj na kolo in si na obraz nadel najbolj razočaran izraz, kar sem ga v tistem trenutku premogel. Sem jima rekel, da bom prenočil kar zunaj parka, ob cesti. Končno je prišlo do preobrata in je v nekem trenutku njun šef napisal, da glede na to, da sem tako utrujen, da sem tujec, da nisem vedel in tako naprej, da lahko prenočim v parku. A moram biti do šeste ure zjutraj zunaj. Seveda sem pritrdil in se globoko zahvalil za razumevanje. Pokazali so mi nek skriti kotiček, da slučajno kateri od obiskovalcev parka ne bi opazil, da v parku, kjer je prenočevanje prepovedano, nekdo prenočuje. Seveda sem ubogal, postavil šotor, si na skrivaj skuhal dva čaja in večerjo ter legel k zasluženemu počitku v prepovedanem raju.

Potem, ko sem naslednje jutro park ob zori zapustil, sem si zajtrk pripravil kar na pločniku pred parkom.

Puščava ni puščava brez kamel.

Kolesarjenje po Omanu, prvi del

Posted on 23. marec 2025 by Davor

V prestolnici Omana sem pristal s kolesom, zapakiranim v škatli. Z nekaj sreče in iznajdljivosti sem našel hotel, kjer so bili pripravljeni ogromno kartonsko škatlo shraniti, dokler je nisem ponovno potreboval. Za pot domov. Ko sem našel še trgovino, kjer sem lahko kupil plinsko kartušo, sem bil pripravljen, da začnem. Že po nekaj kilometrih na kolesu sem zapustil velemesto Muscat oz. Maskat oz. Muškat in se znašel na lokalni cesti proti jugovzhodu. Po Omanu sem si zamislil krožno turo, da vidim nekaj morja, nekaj gora, nekaj puščave, srečam pregovorno prijazne ljudi in da se naužijem prizorov, ki bi me utegnili pritegniti. Saj je moj namen vendarle potovati, ne zgolj kolesariti.

Prvo zanimivo spoznanje, ki sem ga bil v Omanu deležen, me je spomnilo na naša prva potovanja v odročne kraje, kjer smo imeli popotniki in domačini zamenjane vloge. V smislu, da smo bili atrakcija mi, popotniki, saj so se domačini bolj čudili nam, kot mi njim. Sprva mi je to v Omanu godilo, a ko je že deseti voznik avtomobila, ki me je prehitel, potrobil in mi pomahal, mi je tovrstno pozdravljanje postalo odveč. Ko kolesarim po cesti in mimo mene šibajo avtomobili, mi avtomobilska troblja predstavlja opozorilo in se preprosto ne morem preprogramirati, da se ne bi vsakič zdrznil.

Do najvzhodnejšega kraja v Omanu, ki se imenuje Sur, je speljana čudovita cesta.

Morda je občasno za odtenek preveč proč od obale, kar me je prikrajšalo za nenehen razgled na morje. A po resnici povedano sem imel prve dni preveč opravka z močnim čelnim vetrom, zaradi česar razgledovanje po okolici precej izgubi na pomenu. Na kolesu so čelni veter, neznosna vročina in preveč strmi vzponi, trije največji nebodigatreba, ob katerih vso energijo in pozornost usmerim le na kolesarjenje. Takrat se iz popotnika spremenim v kolesarja, kar mi na potovanju, četudi kolesarskem, sploh ne diši.

Etapo do Sura sem si razdelil na tri dni in vsak dan je ponudil nekaj novega. Prvi dan na kolesu je bil izredno dolg, saj se je zaradi neprespane noči na letalih in letališčih zlil z dnevom, ko sem odšel od doma. Na srečo sonce tudi v Omanu pozimi hitro zahaja, tako, da sem hitro zlezel v šotor in zaspal za celih deset ur. Šotor sem postavil v enem od wadijev, v soteski oziroma suhi rečni strugi. Ko se je že mračilo, se je mimo pripeljal možakar v Toyoti in me posvaril pred nevarnostjo hudournika, do katerega lahko pride silno hitro. Glede na vremensko napoved ga nisem vzel preresno, a sem se, preden sem zlezel v šotor, za vsak primer pripravil na morebitni beg pred deročo vodo. A noč je minila idilično. Po dobro prespani noči sem se prebudil z nasmehom do ušes. Zavedel sem se, da čisto zares s kolesom in šotorom potujem po Omanu! Občutek popolnosti, ki bi ga s tem, ko bi temu trenutku karkoli odvzel ali dodal, razvrednotil.

Wadi Majlas, kjer sem prenočil prvo noč.

Na etapi proti kraju Sur sta dve soteski, ki ju velja obiskati. Sicer sem bil vnaprej opozorjen, da je tam za kolo prestrmo, a sem si rekel, da bom kljub temu poskusil. V prvo, Wadi Shab sploh nisem mogel, saj ni bila dostopna, sem se pa uspešno zapodil v Wadi Tiwi.

Sicer ne daleč, saj so bili vzponi občasno takšni, da mi je, ko sem kolo peš potiskal navkreber, tako drselo, da sem komaj zmogel. Peš! Dobro uro sem vztrajal in odklanjal pomoč, ki so mi jo nekajkrat ponudili domačini v terenskih avtih, nato pa se obrnil in se vrnil nazaj na glavno cesto. Bilo je dovolj za pokušino.

Kampiranje ob morju ima svoj čar. Sploh, če ni v bližini nikogar in imaš vso lepoto sveta zase. Ne, ker bi bil sebičen, temveč zato, ker sem takrat neprimerljivo bolj dojemljiv.

Sur je postregel z odlično restavracijo, kjer sem se prvič v Omanu pošteno najedel. Saj ne, da bi bilo v Omanu težko priti do hrane, prav nasprotno, trgovinic in kafeterij, kjer je mogoče dobiti kaj za pod zob, ne manjka. A to, kaj se ponuja v teh lokalih, je vse po vrsti slabše od dobrot, ki sem jih imel polne kolesarske torbe. Ker je bila moja zaloga seveda omejena in priložnosti, da izven mest obiščem pravcato restavracijo silno malo, sem se potrudil, da jih nisem zapravil.

Sur.

S kolesom v Oman

Posted on 16. marec 2025 by Davor

Letošnja zima je postregla s priložnostjo, da se s kolesom podam nekam, kjer še nisem bil. Izbiral sem med nekaj daljnimi in hkrati privlačnimi destinacijami, ki se mi zdijo dovolj kolesarjem prijazne ter na koncu izbral Oman. Potem, ko sem se pozanimal, kako je potovati po tej najbolj vzhodni arabski državi, ki leži na jugovzhodni obali Arabskega polotoka, sem skoraj prehitro kupil letalske vozovnice. Pozabil sem namreč preveriti, kdaj je Ramadan. En mesec trajajoč post v islamskih deželah sem že večkrat izkusil in tega ne želim ponoviti.

Oman leži v regiji, ki ne sodi med najprivlačnejše na svetu, kar se tiče turizma, zato ga obišče zelo malo evropskih in ameriških turistov. Kar je, iz mojega vidika, vsekakor velik plus. Priznam, da sem izbral Oman tudi zaradi tega, ker tam ne kolesari nihče in me je to še dodatno spodbudilo k odločitvi. Najbrž je tudi zaradi odsotnosti kolesarjev Oman kolesarjem prijazna dežela, saj je kolesarjenje dovoljeno praktično povsod, tudi na avtocestah.

Menda edini prometni znak s kolesarjem, ki sem ga videl.

Kolesarjenje po avtocesti je sicer zgodba zase, a je bilo tam precej lažje kolesariti, kot po velemestnih prometnicah. Idilično bi zvenelo, če bi zapisal, da je bilo najlepše na brezpotjih, kot je tale,

a tam sem moral kolo pogosto porivati.

Kar se vremena tiče, sem izbral odličen termin, saj so bile razmere za kolesarjenje resnično popolne. Vsak dan sonce, le tu in tam kakšen oblak ter temperature med 16 in 28 stopinj. Le veter mi je prve štiri dni nagajal, saj mi je ves čas pihal natanko v prsa. Tudi to, da je pokrajina precej bolj razgibana, kot se zdi za državo na Arabskem polotoku, mi je bil le še dodatni izziv. Kolesaril sem ob morju, čez puščave in gorovja ter skozi mesta in vasice. Seveda pa tam primanjkuje zelenila, ki sem ga sicer pogrešal, a sem se prilagodil in se namesto nad zeleno, navduševal na vsemi odtenki peščene barve.

Na spodnji fotografiji je Jebel Akhdar ali Zeleno gorovje. Količino zelenila, potrebnega, da nekaj poimenujejo zeleno, je v Omanu precej drugačna, kot pri nas.

Kar se tiče ljudi, sem bil prijetno presenečen, da so resnično tako izjemno prijazni, kot jim pripisujejo redki popotniki, ki so Oman že obiskali. Da bi me tolikokrat nekdo ustavil in mi podaril nekaj za pojest in popit, se mi še ni nikjer zgodilo. Ko sem postavil šotor nekje ob vodi, v senci dreves, kar je tam sila težko najti, je bilo tam nekaj obiskovalcev. V glavnem so posedali v senci in klepetali, saj je senca dreves in hlad, ki ga daje voda, v Omanu izjemno iskana dobrina. Postavil sem šotor v senci drevesa in sedel na stol ter počival po dolgem kolesarjenju. Nato mi je nekdo kar prinesel vrečo fig in mandarin, drugi vroč čaj in datlje, tretji porcijo riža s sveže pečeno ribo na žaru. Kot da smo vsi skupaj na pikniku. Boljšo dobrodošlico v neki povsem tuji deželi si kot popotnik težko predstavljam. Ob tem nam sploh ni bilo treba izmenjati besed, vse so povedali izrazi na naši obrazih. Morda pa so prepoznali, da sem bil za odtenek bolj utrujen, kot sicer, saj sem ta dan prekolesaril blizu 130 kilometrov. S kolesom, ki opremljeno tehta dobrih 40 kilogramov! A bil sem dobro pripravljen na ta kolesarsko-popotniški podvig in me vsakodnevno kolesarjenje niti ni prehudo utrudilo. Na kondiciji sem pravzaprav dan za dnem le pridobival. Tokratna kolesarsko-popotniška pustolovščina je bila kot celota, kljub dokaj težavnim razmeram za bivanje, ena najlažjih, kar sem se jih v življenju lotil.

Strah pred spremembo

Posted on 9. marec 2025 by Davor

Kolega popotnik se je oglasil iz Indije in piše, kako zelo se je Indija spremenila od njegovega zadnjega obiska pred sedmimi leti. Seveda me je ob tem takoj odneslo v Indijo in sem začel razmišljati o tem, le kako se je spremenila v času od našega zadnjega potovanja pred osmimi leti. Že to, ko sem videl, da je od našega zadnjega potovanja po Indiji minilo osem let, me je na nek način pretreslo. Indija je namreč še vedno na prvem mestu med vsemi državami, ki smo jih obiskali po svetu. Na prvem mestu po tem, kolikokrat smo obiskali katero eksotično državo. Na prvem mestu po tem, koliko popotniških dni smo preživeli v neki državi. Na prvem mestu po število obiskanih krajev. Na prvem mestu po tem, da nas je od vseh destinacij najbolj prizadela in navdušila, pretresla in očarala ter razjokala in nasmejala. Skratka, Indija v naši popotniški retrospektivi precej izstopa. Vsekakor z razlogom. Temu primerno je tudi naše pisanje o Indiji, saj je Indija na prvem mestu tudi med vsemi deželami po številu prispevkov, ki sem jih namenil neki državi. Kategorija Indija namreč šteje petdeset prispevkov. Nobena druga država na teh straneh se ji ne približa. V knjigi in po drugem potovanju po Indiji sem zapisal: “Dojemanje radovednega popotnika, željnega razkriti in razumeti njene čare, Indija prežveči in izpljune, sesuje, zdrobi in zmelje v prah.”

Leto kasneje je Sabrina napisala čudovito pismo Indiji.

Na naslednjem potovanju, z motorjem po Indiji, sem zapisal: “Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.”

Po zadnjem potovanju v Indijo sem sicer zapisal, da o Indiji več ne bom pisal, a nanjo nas veže toliko neverjetnih spominov, da se ne morem zadržati. Zato sem tudi zelo radoveden, kakšne so spremembe, ki so nastopile v tej deželi, ki nas je tako “tepla”, ko smo jo obiskali prvič.

Svet se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Kar podobno, kot pri ljudeh, ki jih redko srečamo, bolje opazimo, kot pri ljudeh, ki jih nenehno videvamo. Tako se nam zdi, da se dežele, ki jih redko obiščemo, spreminjajo hitreje, kot domač kraj, kjer sprememb ne opazimo na tak način. Če k temu dodamo tudi to, da se s časom spreminjamo tudi mi sami in s tem tudi naš način dojemanja, ni razloga, da neke dežele ne bi obiskali ponovno. Saj jo bomo videli spremenjeno, ne le zaradi tamkajšnjih sprememb, temveč tudi zato, ker jo bomo opazovali skozi drugačne oči. Z največjim veseljem bi obiskal Kitajsko, saj ji pripisujejo, da je prav Kitajska, država, ki je bila v zadnjih 15 letih deležna največjih sprememb. Resnično me zanima, kako je tam danes, oziroma, v katero smer je šel tamkajšnji razvoj. A z obiskom Kitajske bi potešil le radovednost. Po drugi strani pa bi z obiskom Indije, zraven radovednosti po spremembah, potešil precej več.

Me je teh sprememb strah? Na nek način, da. Bojim se, da je pristnost, ki je še ni poteptal ali steriliziral napredek, popotnikom, iščočim pristnosti, slednjo vedno težje najti. Pristnost v obliki starodavnih običajev, navad in oblik življenja, je bila rdeča nit naših potovanj. Bolj, kot so bila neka področja nerazvita, v primerjavi s sodobnim načinom življenja, bolj so nas pritegnila. Tovrstna pristnost nas je najbolj očarala in hkrati tudi najbolj pretresla ter se nam vtisnila v spomin. Lahko rečem, da je to neka oblika zasvojenosti, saj si tistega, kar te nekam povzdigne, na primer v višje stanje zavesti, želiš v vedno močnejši dozi. A po desetletjih potovanj lahko trdim, da smo se te oblike zasvojenosti otresli, saj danes v potovanjih iščemo drugačne vrste izzivov, kot iskanja pristnosti.

Seveda me sprememb v deželah, ki so nas nekoč tako očarale, ni strah. Niti ne morem reči, da mi je žal, da je do njih prišlo. Verjamem namreč, da napredek, ki ga doživljajo manj razvita področja, kot sem jim imenoval, ustvarja razmere, v katerih je tam življenje lažje. Morda se nama s Sabrino celo posreči, da zaideva v katero od teh dežel, ki so nas nekoč tako očarale in se o spremembah prepričati. Na svoje, a spremenjene oči.

Res me zanima, kako je danes v Mehiki,

v Vietnamu,

v Indiji

in na Kitajskem.

Napovedovanje prihodnosti

Posted on 2. marec 2025 by Davor

Napovedovanje prihodnosti mi nikoli ni šlo od rok. Tolažim se s tem, da menda tudi Nostradamusu ni šlo tako dobro, kot mu pripisujejo. A ne le napovedovanje, tudi načrtovanje prihodnosti, predvsem tiste, ki je odmaknjena več kot nekaj mesecev, mi gre silno težko ali pa sploh ne. Vedno bolj se verjamem, da na to, kakšna bo prihodnost, nimam skorajda nobenega vpliva. Seveda obstajajo kriteriji, za katere se zdi, da so objektivni, a se bojim, da jih precenjujemo. Četudi še kako pazimo na to, kaj dajemo vase in kaj dajemo od sebe, je naša prihodnost bolj negotova, kot si upamo priznati. Sodim seveda po sebi. Res pa je, da se mi ta vidik z leti spreminja. Nekoč so se mi je zdelo načrtovanje potovanj preprostejše, kot sedaj. Četudi sem takrat načrtovanju namenil več časa, kot ga namenim danes, ko dajem vedno večji poudarek spontanosti. A hkrati sem vedno bolj dovzeten za morebitne zaplete, ki se znajo na potovanju pripetiti. Najbrž je tudi to eden od razlogov, zaradi katerega se potem, ko že izberemo destinacijo, nekako trudim, da bi se čim bolj izognil načrtovanju. Razen tistih zadev, na katere se je pač treba pripraviti. Sploh, kadar se odločamo za potovanja v bolj zahtevne kraje ali na zahtevnejši način. O tem sem nazadnje pisal lansko leto, ko sva prevozila Patagonijo in sem zapisal, da je logistika nočna mora. Ta nočna mora se začne ob načrtovanju in se ne konča, dokler potovanja ne spraviš pod streho. Na primer, ko se odpravim na kolesarsko potovanje z letalom, je do trenutka, ko prispem na destinacijo in sedem na kolo, mogočih toliko zapletov, da je to nekomu, ki tega še ni izkusil, nemogoče pojasniti. Zdi se mi, da je to, da uspešno prideš na začetek potovanja, pogosto večji uspeh, kot vse drugo, karkoli že na neki destinaciji počneš. Glede na to, da lahko gre toliko stvari narobe, še preden se potovanje sploh začne, je silno težko vnaprej govoriti o tem, kam gremo in kaj bomo tam počeli. Saj je ta napoved oziroma sama prihodnost preprosto preveč negotova.

Ko k temu dodam še ščepec lastne negotovosti, strahu, vraževerja in zadržanosti, napoved potovanja v prihodnosti zatrem že v kali. V resnici se vedno bolj držim zapovedi, ki sem jo prebral pred leti in se glasi: “Ne govori mi o svojih načrtih, pokaži mi to, kaj si že naredil!” Najbrž k temu prispeva tudi to, da se človek sčasoma naveliča poslušati ljudi, ki govore predvsem o tem, kaj bodo naredili v prihodnosti. Najbrž vsi poznamo ljudi, ki imajo o svojih načrtih zares prekomerno za povedati. Ne le o načrtih za dopust in potovanje, tudi o načrtih za nakup novega avtomobila, načrtih za prenovo hiše in tako naprej v nedogled. Seveda je tudi to druženje, pogovarjanje in vse drugo, kar nas ljudi dela družbena oz. družabna bitja, a tovrstno prekomerno napovedovanje tega, kaj bomo naredili v prihodnosti, pravzaprav ne vodi nikamor. Po mojem okus najbolj cenjen komik, George Carlin, je za te situacije uporabil tako sočen izraz, da si ga ne upam zapisati. Morda se zdi, da sem do napovedovanja prihodnosti preveč kritičen, a sem se s tem, ko sem sam napovedoval, kar nameravamo početi v prihodnosti, že dovoljkrat opekel, da tega ne želim več ponoviti. Zaradi samega sebe. Ker ne želim biti tisti, ki prekomerno razpravlja o svojih načrtih. No, kar se tiče poslušanja drugih, pa se mi zdi, da znam dokaj potrpežljivo poslušati, kako prihodnost načrtujejo ljudje, s katerimi se pogovarjam. Morda sodi tole v še eno od načel, katerih se trudim držati; biti strog do sebe in popustljiv do drugih.

Sicer sem zgoraj zapisal, da ne verjamem, da lahko na prihodnost vplivam, a hkrati verjamem tudi v to, da imamo vsi možnost vplivati na to, kakšna bo naša prihodnost. Do neke mere in na nekaterih področjih, se razume. Nisem pa prepričan, da se vedno razume tudi to, da lahko na prihodnost vplivamo le z ravnanjem v sedanjosti, ne z načrtovanjem prihodnosti. Dober primer tega so novoletne zaobljube, ko želeno spremembo, namesto da bi jo uresničevali v sedanjosti, raje načrtujemo v prihodnosti. Bojda se uspešno izpelje le vsaka deseta novoletna zaobljuba.

Že v prispevku, ki sem ga zapisal kmalu za tem, ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem o napovedovanju prihodnosti napisal takole: “Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.” Čeprav je od takrat minilo 14 let, se mi zdi, da še danes razmišljam dokaj podobno. Kar me pravzaprav preseneča. Če bi si znal napovedati prihodnost, bi si napovedal, da bom čez 14 let razmišljal drugače, kot danes.

Ostanite zvedavi, ne prenehajte raziskovati

Posted on 2. februar 2025 by Davor

Bolj ali manj vse aktivnosti, kot tudi ne-aktivnosti, ki jih redno počnemo in zanje namenjamo svoje najdragocenejše vire, je treba dati občasno na presojo samemu sebi. Sicer se nam zlahka pripeti, da ostanemo ujeti v lastna prepričanja iz preteklosti, kar je glede na to, da imamo vsak dan priložnost spoznati nekaj novega, prav neverjetno. Večkrat sem že slišal izjavo, ko je kdo zase dejal, da če bi lahko še enkrat živel, bi vse naredil isto in da bi tudi ponavljal iste napake. A ti ljudje živijo popolno življenje? So nezmotljivi? Boljši od vseh drugih ali kako? Saj vseživljenjsko učenje ni fraza, ki si jo je nekdo izmislil, da bi starejše ljudi spodbudil k učenju novih veščin, da bi čim dlje ohranili svoje kognitivne sposobnosti. Sposobnost, da se naučimo še kaj več, ko le najnujnejših veščin za preživetje, je namreč ena izmed največjih odlik človeka v primerjavi z drugimi bitji. Zato mi je žal, da šolski sistem, ki ga je pred četrt tisočletja vpeljala takratna vladarica, še danes vztraja v bolj ali manj nespremenjeni obliki. V smislu, da še danes ne obstaja neke vrste formalno vseživljenjsko učenje, ki ne bi služilo le pridobitvi formalne izobrazbe. A to so zgolj sanje, saj je učenje v odrasli dobi subjektivno in povezano predvsem s subjektivno radovednostjo in raziskovanjem. Najbrž velja da, bolj kot smo radovedni ali željni raziskovanja, lažje se nečesa naučimo. V tem primeru je to, da se nečesa naučimo, pravzaprav le rezultat naše radovednosti, v smislu, da takrat znanja osvajamo intuitivno, za razliko kot takrat, ko se nekaj moramo naučiti. Saj to ni nič novega, vsi smo dali skozi obdobje odraščanja, ko smo vsak dan doživeli, spoznali ali se naučili nekaj novega. A z odraščanjem, da ne zapišem s staranjem, je priložnosti, da vsak dan spoznamo nekaj novega, manj, oziroma se je zanje treba potruditi.

To temo sem načel, ker sem predvčeraj poslušal intervju s Stevom Magnessom, ki se ukvarja s preučevanjem razlogov, zaradi katerih se oklepamo vzorcev iz preteklosti, ki nam več ne služijo. Najbolj mi je dalo misliti, ko je rekel, da ko odrastemo, prenehamo preizkušati nove stvari in da prenehamo početi stvari, v katerih nismo dobri. Pri tem se mi je odprla kopica vprašanj, zato danes tukaj sam s seboj o tem razglabljam. Seveda sem se vprašal, če se tudi mi, s tem, ko redno potujemo že več desetletij, zgolj oklepamo starih vzorcev, ki nam več ne služijo?

Saj to je vendar normalno, da z odraščanjem prenehamo odkrivati in preizkušati nove stvari, ker nam svet okrog nas postaja vedno bolj razumljiv in kot tak manj zanimiv. A to velja le do neke mere in je hkrati precej subjektivno, saj ljudje skozi življenje precej različno ohranimo sposobnost zvedavosti. Te seveda ne gre zamenjati za potrebo po tem, da na vsako, še tako nepomembno, vprašanje iščemo odgovor. Tudi tukaj velja prisluhniti esencializmu, v smislu, da smo radovedni zgolj za tisto, kar bogati nas in naš vpliv na našo neposredno okolico. Seveda je to ideal, ki ga je nemogoče doseči, a najbrž ni narobe, če k njemu v zdravi meri stremimo.

Na to, da svet okoli nas vedno bolje razumemo, zaradi česar nam lahko postaja vedno manj zanimiv, lahko seveda gledamo z več vidikov. A raje ne bom zahajal še v druge vode in bom ostal pri tej, že tako razpršeni temi in dejal, da z notranjo potrebo po zvedavosti, svet okrog nas, četudi se nam zdi, da ga vedno bolj poznamo, nikakor ne more postati manj zanimiv. Zanimiv v smislu, da ohranjamo notranjo potrebo po tem, da ga še naprej spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo. Globlje in dlje. Ernest Shackleton, zame eden najbolj junaških raziskovalcev sveta, je dejal, da je potreba po raziskovanju v človeški naravi in je edini neuspeh to, da ne raziskujemo. Kar seveda ne pomeni, da nam je treba za to, da svet spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo, odpotovati dlje, kot do lastnega uma. Prav to je pri vsem najlepše; da lahko vsakdo svojo zvedavost in željo po raziskovanju poteši na svoj način, predvsem pa, da s tem nikoli ne preneha.

Malta za pohodnike

Posted on 26. januar 2025 by Davor

Kot otok, ki leži južneje od nekaterih predelov Afrike in dokaj blizu Sahare, Malta ni najbolj obdarjena z drevesi. Na Malti je manj kot 1 odstotek gozdnih površin. Za primerjavo je teh v Sloveniji 61 odstotkov (tako Eurostat), kar nas uvršča na tretje mesto v Evropi. Tako na Malti vlada kronično pomanjkanje zelenih površin, ki jih uspešno nadomešča peščena barva v vseh odtenkih, na kar se je treba privaditi. Kar nama ni bilo težko in niti zelene nisva pogrešala, saj je vse odtehtalo zimsko malteško sonce, ki ga tudi sredi zime tam ne primanjkuje. Malta ima 65 odstotkov več sončnih ur na letni ravni, kot Slovenija. A bi kdo zamenjal število slovenskih dreves za število malteških ur sonca? V teh meglenih januarskih dnevih, ko doma sonca zlepa ne vidimo, zagotovo.

Malteška pokrajina je torej precej drugačna, kot pri nas, a vendarle nudi prečudovito kuliso za pohodništvo. Nama zelo ljubo, takšno, ko večino poti prehodiš ob morju, s katerega vedno prijetno pihlja, poti pa so iz mehkega peska, ki bolje kot karkoli blaži vsak korak. Teh namreč narediva precej dan za dnem in je to, po kakšnem terenu stopava, silno pomembno za občutek v nogah in stopnjo navdušenja, s katero zakorakava v nov dan.

Vse, kar sva imela s seboj, sva strpala v dva nahrbtnika in se po Malti odpravila peš. Tudi avta nisva najela, ampak sva se tam, kjer nisva hodila, zapeljala z avtobusom. Hotele sva rezervirala sproti, ko sva videla, kako daleč lahko prideva in podobno je bilo tudi z obroki, ki sva si jih privoščila v restavracijah, saj jih ne manjka. Ko sva imela srečo, je imel hotel celo Spa center, kjer sva se prijetno regenerirala. Ta način potovanja za naju postaja že klasika, zato nima smisla, da to vedno znova opisujem. Morda le še tole, da je Malta presenetila s tem, da je bilo v januarju odprto praktično vse in da tam tudi v zimskem času ne manjka atraktivnih dogodkov.

Če prav pomislim, je v zimskem skoraj nemogoče obiskati tako nagrajujočo destinacijo kot je Malta. Da je relativno blizu in dostopna, da tam dobiš za svoj denar veliko, predvsem pa prijetnih temperatur in sonca.

Naj bo zaenkrat dovolj o Malti. A glede na to, kakšen slavospev ji namenjam, kot zimski destinaciji, se morda še srečamo.

Malteška sokola na sprehodu

Posted on 19. januar 2025 by Davor

Potovanja v zimskem času v tople in hkrati ne preveč oddaljene kraje, torej nekako par tisoč kilometrov južneje, so lahko kot izlet na morje. Nanje se ni treba posebej pripravljati in jih načrtovati. Ne potrebujemo veliko prtljage in relativno hitro prispemo do cilja. Tovrstne spontanosti se morda vsi ne poslužujemo, saj imamo radi občutek, da vemo, kaj nas čaka v prihodnosti, a pri potovanjih se spontanost vedno znova izkaže kot lastnost, ki nas pripelje do najlepših potovanj. Povrhu verjamem, da se nam nenačrtovana potovanja, kjer smo vsekakor bolj izpostavljeni nepričakovanemu in s tem raznoraznim preizkušnjam, tudi precej bolj vtisnejo v spomin, kot načrtovana potovanja.

Lepo je, ko prideš nekam, kjer si že bil in je od takrat minilo dovolj časa, da imaš možnost na preizkušnjo postaviti svoj spomin. Da hodiš po istih krajih in občasno zagledaš ali doživiš nekaj, kar si že videl ali doživel na tem istem mestu. Sam se bolje spomnim naravnih prizorov, kot prizorov iz mest. V spomin se mi bolje vtisnejo drevesa, skale, razgledišča, hribi, doline in tako naprej. Prizorov iz mest pa se spominjam predvsem, ko je šlo za kaj posebnega. V prestolnici Malte, v kraju Valletta, sem se zelo presenetil, ko sva stala na obzidju v popoldanskem soncu in se razgledovala. Gledala sva proti It-Tlett Ibliet, kar po maltežansko pomeni Tri mesta. V tistem trenutku sem se spomnil, da smo se pred desetletjem tam spodaj sprehajali in šli na kosilo v neko restavracijo, kjer sem jedel izjemno dobre torteline. Spomin na to me je zadel, kot strela z jasnega, saj to ni bilo nekaj, kar bi zavestno hranil v spominu, se na to spominjal ali da bi imel kakršnokoli fotografijo od tam. Šele danes, ko to pišem in o tem razmišljam, sem šel brskati po starih fotografijah. Nisem našel nobene fotografije, ki bi me spomnila na te torteline. Nato sem šel brati svoj dnevnik, kjer sem presenečen našel zapis s potovanja po Malti iz leta 2015:
“Zjutraj z avtom po Gozu, a ni bilo nič pametnega za videti, zato smo šli na trajekt, od tam pa kar v Vitorioso, malo mestece na sprehod. Končno dobro kosilo, tortelini s sirom in špraglji, izvrstno, ampak res prva dobra hrana na Malti!“

Kako čudovito delujejo naši možgani in kako fascinantno je to, da voh in okus pustita trajnejši spomin, kot oči.

Pogled na Vitorioso, ob katerem so mi zadišali tortelini.

Victoria je prestolnica otoka Gozo (za katerega sem leta 2015 zapisal, da ni bilo nič pametnega za videti), nama je bila všeč. Mestece stoji na gričku sredi otoka, od koder razgledi sežejo do Sicilije, o čemer sva se prepričala na lastne oči. Spala sva v mestni hiši iz 19. stoletja, kjer so naju razvajali z gosposkim à la carte zajtrkom. Tudi razgled iz sobe na vrt mandarin in citadelo ni kar tako.

Pisano ribiško vasico Marsaxlokk je težko pozabiti. Sem sva prišla po poldnevnem pohodu, tik preden sva se odpravila na letališče, tako, da sva se le sprehodila in posedela na klopci ob morju.

Tokrat je Sabrina s fotografiranjem poskrbela za to, da spomina na T-bone ne rabim hraniti v glavi.