S kolesom po Italiji

Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.

V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
kolesarjenje_po_italiji_00
kolesarjenje_po_italiji_01
kolesarjenje_po_italiji_02

Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev. kolesarjenje_po_italiji_03

Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje. kolesarjenje_po_italiji_04

Reka Rienz. kolesarjenje_po_italiji_05
Rečica Lusina. kolesarjenje_po_italiji_06
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo. kolesarjenje_po_italiji_07
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega. kolesarjenje_po_italiji_08
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža. kolesarjenje_po_italiji_09
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia… kolesarjenje_po_italiji_10

Dravska kolesarska pot

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega. dravska_kolesarska_pot_00
dravska_kolesarska_pot_01
dravska_kolesarska_pot_02
dravska_kolesarska_pot_03
dravska_kolesarska_pot_04
V Lienzu so na Dravi še brzice. dravska_kolesarska_pot_05

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh. dravska_kolesarska_pot_06

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji. dravska_kolesarska_pot_07
dravska_kolesarska_pot_08
dravska_kolesarska_pot_09
dravska_kolesarska_pot_10

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku. dravska_kolesarska_pot_12

Kampiranje ob reki. dravska_kolesarska_pot_13

Počitek. dravska_kolesarska_pot_14

S kolesom iz Ljubljane do Bohinja

Za naslednji kolesarski podvig sem izbral hribovje, ki ga še ne poznam. Na pot sem se odpravil sredi Ljubljane in takoj, ko sem zapustil urbano mestno središče, prispel v kolesarski raj. Ne bi verjel, da je v neposredni bližini velikega mesta tako prekrasna in neokrnjena narava. Toško Čelo se menda imenujejo tisti kraji, ki so prepredeni s prečudovitimi gorskimi stezami. Pot sem nadaljeval proti Govejku in Gontarski planini. Tudi za te kraje sem prvič slišal in jih prav tako prvič obiskal. Kdo pravi, da je Slovenija majhna, ko pa ima toliko krajev, da jih je nemogoče vse obiskati? Z Govejka sem se spustil v Škofjo Loko in se nato čez škofjeloško hribovje povzpel na Blegoš. Dolg, a prekrasen vzpon do razgledne koče (ta dan sem naredil 2200 metrov vzpona). Slovenska planinska društva skrbijo za ogromno koč, posejanih po slovenskih hribih, za kar sem jim zelo hvaležen. Bil sem v gorah menda že na vseh celinah, a takšnih planinskih postojank, kot so v Sloveniji, ni nikjer. Res pa je, da se zelo razlikujejo ena od druge. A nima se smisla spuščati v opremljenost in nivo storitev planinskih koč. Kakšne so, so. Razlika, ki je opazna na prvi pogled in je na Blegošu najbolj očitna, je lokacija koče. Koča namreč leži dokaj visoko na jasi, s katere je čudovit razgled na Blegoš in naokrog. Pri tem je najlepše to, da se je tam večerno sonce pogreznilo za horizont šele nekaj minut pred sončnim zahodom. Med tem, ko se je na koči na Vojah, ki leži v ozki dolini, kjer sem prenočil naslednji dan, sonce skrilo že zgodaj popoldan. Četudi sem na kolesu praktično ves dan zunaj na soncu, so zadnji žarki večernega sonca, ko je za menoj naporen dan in lahko posedam pred planinsko kočo, najžlahtnejši. Zato je lokacije koče tako pomembna.

Z Blegoša sem nadaljeval proti Soriški planini. Glede na to, da sem ga obiskal že lani, ko sem pešačil po slovenski planinski poti, sem tokrat nameraval Porezen izpustiti. A sem se spomnil prelepih razgledov in odkolesaril še na ta vrh. Sledil je dolg spust v dolino in nato vzpon na Soriško planino ter ponoven spust v Bohinjsko Bistrico. Bohinj se je seveda na vroč poletni dan dušil v obiskovalcih, zato se tam nisem ustavljal in sem nadaljeval proti Vojam, kjer sem prenočil.

Škofja Loka. s_kolesom_v_julijce_00
Koča na Blegošu. s_kolesom_v_julijce_01
Jutranji razgledi z Blegoša. Sonce vzhaja nad Grintavci. s_kolesom_v_julijce_02
s_kolesom_v_julijce_03
Razgled s smučišča Cerkno na Triglav. s_kolesom_v_julijce_04
Pogled s Porezna proti Julijcem. s_kolesom_v_julijce_05
Bohinj. s_kolesom_v_julijce_06

S kolesom čez Karavanke

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.
oznorCOBR
Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.
s_kolesom_cez_karavanke_01
Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.
s_kolesom_cez_karavanke_02
s_kolesom_cez_karavanke_03
s_kolesom_cez_karavanke_04
Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.
s_kolesom_cez_karavanke_05
s_kolesom_cez_karavanke_06
Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.
s_kolesom_cez_karavanke_07
Matkov kot.
s_kolesom_cez_karavanke_08
Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.
s_kolesom_cez_karavanke_09

S kolesom čez Pohorje

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Egipt

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
abusimbel

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
s_kolesom_cez_pohorje_00

Eno od pohorskih črnih jezer.
s_kolesom_cez_pohorje_01

Razgledi z Ribniške koče.
s_kolesom_cez_pohorje_02
s_kolesom_cez_pohorje_03

Pot je enkrat manj,
s_kolesom_cez_pohorje_05

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
s_kolesom_cez_pohorje_04

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
s_kolesom_cez_pohorje_06
s_kolesom_cez_pohorje_07
s_kolesom_cez_pohorje_08

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
s_kolesom_cez_pohorje_09

Popotniško kolesarjenje

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot. s_kolesom_na_cres_2021_4
Skozi tunel v Krško. s_kolesom_na_cres_2021_2
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_1
Bajersko jezero na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_3

Potovati, ne pisati

Potovanje in pisanje ne gresta skupaj. Vsaj ne hkrati. Pravzaprav pri vedno več stvareh, ki jih počnem ugotavljam, da če želim nekaj narediti dobro, se moram temu posvetiti v celoti. Sicer sem za večopravilnost, a pri stvareh, ki jih lahko prepustim strojem in pri tistih, ki mi niso tako pomembne. Zato se pri potovanjih, ki so mi še kako pomembna, trudim, da ne zapravljam časa za karkoli drugega.

Na potovanjih tako pišem le zase in v obliki dnevnika, kar je postala nepogrešljiva rutina vsakega potovanja. Za prispevke, ki jih objavljam tukaj, pa si vzamem čas potem, ko so vtisi s potovanj predelani. Saj vem, da so časi razglednic minili in da novice, ki niso sveže, niso novice. A po drugi strani je danes malo stvari tako minljivih in kratkega veka, kot objava na družbenih medijih. Seveda tudi blog objava nima trajne vrednosti in avtorji sedmih milijonov blog objav, ki se na novo napišejo vsak dan, najbrž ne mislijo, da jih bodo brali še zanamci. Želim povedati le, da zadnje čase na potovanjih ne pridem zraven, da bi kaj zapisal. Sploh na tistih krajših potovanjih in sedaj, ko je tako prečudovito vreme, da mi je žal za vsako minuto sonca, ki jo brez dovolj tehtnega razloga preždim za ekranom. Zato tako, kot z marsičem drugim, odlašam tudi z objavami in čakam, da se vreme skisa, ko bo prijetneje sedeti znotraj, kot pohajati zunaj.

Dokler nekje na odprtem zrem v daljavo, prosim za razumevanje.
vrsic

Eksotična potovanja so nenadomestljiva

Zadnjič sem zapisal, da pogrešam vtise z eksotičnih potovanj in ob tem pomislil na eksotične kraje, ki smo jih obiskali. Danes sem pomislil na to, da nam, kljub temu, da smo lani in letos kar nekaj potovali, nekaj manjka. Ti časi, ki jih sedaj doživljamo, so odlična priložnost za raznovrstna spoznanja in to je eno izmed njih. Da so potovanja v bližnje kraje, po Sloveniji in Evropi, neprimerljiva s potovanji v daljne eksotične kraje. Resda oboje imenujemo potovanje in res je, da lahko tako tukaj, kot tam, potujemo na isti način. Na primer, potovanje z motorjem po Grčiji je navidez ista reč, kot potovanje z motorjem po Kašmirju. Zjutraj se zbudiš v neki sobi, zajtrkuješ, nadeneš motoristična oblačila, zajahaš motor, se čez dan voziš naokrog in razgleduješ, zvečer parkiraš v drugem kraju, poiščeš drug hotel in poješ večerjo. Tako v Grčiji, kot v Indiji. A med motorističnim potovanjem po Grčiji in med motorističnim potovanjem po Indiji je razlik za ves svet. Odročnost, negotovost, nerazumevanje, različne oblike izpostavljenosti in nevarnosti ter druge oblike neprijetnosti, ki pretijo na popotnike, so prisotni na vsaki destinaciji. A so različnih nivojev. Če se ti pokvari motor v Grčiji, pokličeš AMZS in je zadeva (z nekaj dodatnimi stroški) rešena. O scenariju, da bi se ti pokvaril motor npr. v Kašmirju, raje ne razmišljaš. Ker morda tam ni telefonskega signala. Ker morda do jutri ne bo nikogar mimo. Ker morda nimaš vode. Ker bo morda dež, zagotovo mraz, ti pa nimaš niti šotora, niti spalke. In kaj potem, ko bo nekdo prišel? Boš okvarjen motor pustil ob cesti ali ga naložil na tovornjak? Kam ga boš sploh peljal? Bodo imeli rezervne dele in ga znali popraviti? Koliko dni bo trajalo? A naj počakaš ali naj greš kar domov ali kako? Neverjetno, koliko vprašanj si ljudje znamo zastaviti o hipotetičnih situacijah, v katerih se nikoli ne bomo znašli! Po eni strani te razmišljanje o hipotetičnih neljubih situacijah, ki se ti utegnejo pripetiti daleč od doma, ne pripelje nikamor. Dobesedno. Saj ugotoviš, da je prenevarno, podati se na takšno pustolovščino. Po drugi strani pa je to lahko realen scenarij na potovanjih po odročnih krajih, na katerega želimo biti pripravljeni. Mimogrede, v “biti pripravljen” se skriva precej več oz. pomeni precej manj, kot si mislimo. Biti pripravljen ne pomeni imeti s seboj kovčka z orodjem, zavarovalnih polic z vsemi možnimi kritji, satelitskega telefona in drugih tehnoloških ali sodobnih pomagal. Biti pripravljen v prvi vrsti pomeni to, da znamo v katerikoli neljubi situaciji ohraniti trezno glavo in ne obupati. Če to obvladamo, smo pripravljeni na pustolovščino.

Bolj, kot je dežela, ki jo obiščemo eksotična, bolj napete, intenzivne ali resne ter bolj pogoste so situacije, na katere nismo pripravljeni. Ko se enkrat v takšnih situacijah naučimo ohraniti trezno glavo, nam obvladovanje manj napetih, manj intenzivnih ali manj resnih situacij ni več niti izziv, ampak rutina. Kar se tiče nas, je stanje, ko rutina nadomesti izzive zadnje, ki ga na potovanjih iščemo. Sicer se trudimo z iskanjem izzivov s potovanji po bližnjih krajih, a ti so neprimerljivi z izzivi, ki nas bogatijo na potovanjih po daljnih eksotičnih krajih.

Seveda sem že od lanskega marca, ko se je vse skupaj začelo, pisal, kako imamo sedaj priložnost spoznavati bližnje kraje in kako nam to ustreza. To nedvomno drži. A vtisov, ki jih na nas naredijo izleti in potovanja po bližnjih krajih, z vtisi, ki jih na nas pustijo potovanja po eksotičnih deželah, ne gre niti primerjati. Pred tremi tedni sem zapisal, da so potovanja po bližnjih krajih alternativa eksotičnim potovanjem. Danes bi jim rekel nadomestek.

Nekaj spominov iz Kašmirja, ko ga že omenjam.
2015-kasmir_10
2015-kasmir_32
kasmir-2015_58
2015-kasmir_40
2015-kasmir_73

Potovanje je dojemanje

Pogrešam vtise z eksotičnih potovanj. Ne svoje, teh imam še nekaj na zalogi, temveč vtise drugih popotnikov, ki jih tako ali drugače spremljam na daljavo. A nihče trenutno ne potuje v daljno Azijo, na primer v Indijo ali na Filipine? Če bi se potrudil, bi zagotovo našel nekoga, ki pravkar potuje po eksotičnih deželah, ki bi znal povedati, kako je tam sedaj. Je kaj obiskovalcev na Machu Picchu v Peruju, Uluru v Avstraliji, Si Phan Don v Laosu ali Angkor vatu v Kambodži? Sicer bi lahko poguglal, a ta sintetiziran način pridobivanja informacij o tem, kako je trenutno v krajih, ki smo jih nekoč obiskali, mi nekako ni po godu. Bom raje počakal na informacije iz prve roke. Ko pridejo, pridejo. Razen, če se odločimo potovati nekam daleč. Takrat se bomo že pozanimali, kako je tam, kamor se odpravljamo.

Ena zanimivost ob omembi Angkorja. Prebral sem, da je: “most socially-distanced World Heritage site on earth”. Ta je dobra! Da bomo kdaj destinacije, ki jih želimo obiskati, razvrščali po tem, kako je tam mogoče vzdrževati socialno razdaljo (bil bi že čas, da v tem kontekstu “socialna” nadomestimo z varna ali fizična), si ne bi mislil. Je res vzdrževanje fizične razdalje do drugih postavka, o kateri bomo odslej razmišljali, ko bomo načrtovali potovanja? Bi te po tem, ko si več ur ali celo ves dan preživel v zaprtih in majhnih prostorih, kot so letališča in letala, res morala skrbeti morebitna gneča v 160 hektarjev velikem Angkor vatu? Ki si ga povrhu ogleduješ od zunaj. Nisem prepričan, da je izbiranje destinacije po tem, kako varno razdaljo je tam mogoče vzdrževati ob ogledovanju znamenitosti, resen kriterij. Sploh, če tja potuješ z letalom. Vsekakor pa je v današnjih časih, tudi sedaj, ko je sezona na vrhuncu in so hoteli ponekod zasedeni do oktobra, mogoče najti prečudovite kraje, kjer je obiskovalce mogoče prešteti na prste ene roke. Tudi v Sloveniji. Letos poleti sem spal v več planinskih kočah v velikih sobah, tudi na skupnih ležiščih in vedno sem bil v sobi sam ter največkrat edini gost, ki je prenočil. Kapo dol vsem skrbnikom, planinskim društvom in entuziastom, ki jih vzdržujejo in skrbijo, da so planinske koče po Sloveniji prijazno in varno zavetišče. A glede na to, kako prenekatera koča na prekrasni lokaciji tudi v čudovitem vremenu sameva, kaže, da to ni argument, ki prepriča. Po drugi strani pa so turistični kraji v Sloveniji tako polni, da pokajo po šivih. Kaže, da nas gneča ne moti dovolj oziroma toliko, da bi se bili pripravljeni odreči obisku priljubljene destinacije v najbolj obiskanem času. Povrhu nas od tega, da se radi tiščimo skupaj, ne odvrne niti to, da nam že več kot leto dni priporočajo, da je treba vzdrževati medosebno razdaljo. Kaže, da je nekaj na tem, ko pravijo, da smo ljudje družabna bitja. Ni pa vedno razumljivo, da smo se zavoljo druženja, četudi z neznanci, pripravljeni odreči toliko razumskim argumentom.

Pravzaprav sem hotel povedati nekaj drugega. Tole sem sicer že omenil, a tudi letos sem imel na potovanjih kar nekaj bližnjih srečanj z zanimivimi ljudmi. Opazovati navade ljudi na potovanjih je nekaj, kar nam je skupnega večini popotnikov. Saj gre za neposredno oziroma prvoosebno izkušnjo, za katero pravijo, da je edina pristna in prav ta dela potovanja to, kar so; neusahljiv, predvsem pa edinstven način dojemanja ljudi in sveta. Tudi tega, ki je tik pred našim pragom in za katerega mislimo, da ga dobro poznamo. Sam vedno znova ugotovim, kako zelo se motim, ko predvsem na solo potepanjih (saj ti takrat neznanci raje pristopijo) in predvsem na manj uhojenih poteh, srečam tako posebne ljudi, s katerimi sicer nikoli nimam opravka in zato zanje sploh ne vem, da obstajajo. Če ne bi tako potoval, teh ljudi ne bi nikoli srečal in bi mi bilo to, zakaj imamo različni ljudje o istih rečeh tako zelo različna mnenja, precej manj jasno.

Če sem jih že omenil:
2010-Peru_35
2010-Avstralija_077
laos-2012_56
Laos-2012_100

Potovanja gredo naprej

V četrtek sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, da je založba na družbenih medijih objavila zapis o naši knjigi Bračkovi na potovanju. Knjiga je izšla že kar nekaj let nazaj, več, kot bi si človek mislil. A ne glede na to, me še danes vsaka misel na doživetja, zapisana v knjigi, vedno spodbudi k temu, da bi potoval. To tudi počnemo, potujemo. Po enoletnem potovanju smo se namreč odpravili na 26 večjih potovanj (če sem prav preštel) in ne vem koliko manjših, krajših, bližnjih. Res pa je, da smo od lanske pomladi morali naša potovanja malce prilagoditi razmeram. V prilagajanju razmeram oziroma situacijam, v katerih se znajdemo, se skriva nekaj izjemnega, a danes ne bi razpravljal o tem. Vsekakor so danes drugačni časi in je odpotovati težje, kot je bilo do pred kratkim. Težje v smislu, da se je treba bolj angažirati in se na potovanje bolje pripraviti. Sploh na potovanje čez mejo. A daleč od tega, da bi bilo potovati nemogoče. Kar je pri vsem skupaj najbolje, je to, da s komerkoli (ki se je dovolj potrudil, da mu je uspelo odpotovati čez mejo) se po vrnitvi s potovanja pogovarjam, pove, da je bilo na potovanju prekrasno. Jasno, bolj, kot se za doživetja angažiramo in potrudimo, bolj smo z njimi nagrajeni in večji vtis pustijo na nas. Sploh, če se zraven tega na potovanju odklopimo od zastraševanja, ki preplavlja družbene in druge medije. Hitrosti, s katero se širi strah, noben virus ne doseže. Tega, kaj povzroča večjo škodo, pa se niti vprašati ne moremo.

Skratka, danes so drugačni časi, tudi kar se potovanj tiče. Zato je vprašanje, ki ga je k zgoraj omenjeni objavi zapisala založba, vsekakor na mestu: “pakiranje kovčkov ali branje s fotelja?” Verjamem, da za zadovoljevanje želje po potovanjih marsikomu zadostuje branje o pustolovščinah, ki so jih doživeli in zapisali drugi. Tudi meni je to včasih dovolj. Včasih pa se moram brzdati in se knjig, v katerih so opisane pustolovščine, ki bi me znale premamiti, niti ne lotim. Najlepše je, ko lahko potujem in berem hkrati. Tako zvečer, po napornem dnevu na kolesarskem potovanju, z veseljem prebiram o tem, kako s kolesi potujejo drugi. Pravzaprav to počnem pravkar, potujem s kolesom, zvečer pa, dokler me ne zmanjka, berem. Branje je zame pač ena tistih reči, s katerimi se nagradim šele po dobro izrabljenem dnevu.

Res je, da je večina držav izven Evrope za potovanja trenutno za nas zaprta ali kako drugače nedosegljiva. A to ne pomeni, da ni mogoče najti alternative. Ne za vsako nedosegljivo destinacijo, se razume. Na primer, potovanja v Indijo ni mogoče nadomestiti z ničemer. Potovanja po katerikoli državi, ki bi jo poznali, ni podobno potovanju po Indiji. Še Indiji sosednja Šrilanka ne. Lahko pa, na primer, potovanje po prostranstvih trenutno nedosegljive Kanade, nadomestimo s potovanjem po dosegljivi Skandinaviji. Tudi če imamo neustavljivo željo, odpotovati nekam ven iz Evrope, je to danes mogoče. To, da je mogoče potovati tudi po naši prekrasni deželi, pa nam je menda že tako ali tako jasno vsem, še tistim, ki potrebujejo redno dozo daljnje eksotike.

Potovanja gredo torej naprej in mi z njimi.