Sladki časi ob kislem vremenu

November je krasen mesec! Deževen in meglen ter kot takšen tudi turoben, če smo bolj dovzetni za vreme. Kaj je v tem krasnega? To, da smo lahko doma! Da nas ob pogledu skozi okno ne mika ven, na Triglav, Pohorje ali travnik. Tako se lahko v miru posvetimo tistemu, kar je znotraj naše hiše, stanovanja ali znotraj nas samih. Tudi knjigam, s katerimi se sicer odlično razumem, a ne v vseh »vremenskih« razmerah. Ko zunaj sije sonce in so lepi dnevi, se nekako ne morem prepričati, da bi sedel v sobi in bral o življenjih drugih, medtem ko moje teče mimo. Seveda berem tudi poleti, a v tistem času namenim več časa »pisanju« lastne zgodbe kot branju zgodb, ki so jih pisali drugi. Sedaj, ko so se dnevi tako skrajšali in vreme skisalo, pa komaj čakam, da pride ura, ko se usedem in vzamem v roke knjigo. Pravzaprav se trenutkov s knjigo vedno veselim, a v kislem vremenu jim lahko brez slabe vesti namenim več časa. Nenavadno, a to mi najpogosteje spodleti med vikendom, četudi smo ves dan doma.

S Sabrino sva se pravkar vrnila z jutranjega obiska sobotne tržnice in me je vprašala: »Kakšen japonski urnik imaš za danes?« Pa sem odvrnil: »Nimam japonskega, danes imam črnogorskega!« Za vikende, ko smo doma, si namreč pripravim (pogosto preobsežen) seznam opravil, ki jih imam za postoriti. Iz tega vica je »japonski« urnik. Kakšen je v tem kontekstu črnogorski, je najbrž jasno.

A ne glede na to ali je vikend, ko smo doma delaven ali ne, je bistvo v tem, da ostanemo doma. Da ne gremo nikamor, niti na izlet, niti na obisk. Da v miru posedimo in se naužijemo drug drugega. Zato pravim, da je letošnji november, najsibo še tako kisel, krasen mesec.

A spomin na sončne trenutke ni nikoli odveč:

Portoriko Portoriko-20
Brazilija brasil
Bolivija 2010-bolivija_15
Laos laos-2012_60
Indija kasmir-2015_52
Argentina 2008-argentina&chile_22.JPG
Avstralija 2010-Avstralija_061
Filipini 2010-Filipini_008

Kaj je bolje, biti poznavalec ali nevednež?

Na svetu je neskončno število lepih in znamenitih krajev, ki nas vabijo, da jih obiščemo. Nekateri od njih v nas zbujajo tako močne občutke, da si jih na vsak način želimo obiskati. Ni nujno, da takoj, ampak smo na odziv temu neustavljivemu klicu pripravljeni počakati. Tudi zelo dolgo časa. Zanimivo je, kaj se zgodi, ko jih končno obiščemo. Po naših izkušnjah je tako, da bolj, ko o neki sanjski destinaciji razmišljamo in bolj, ko se nanjo pripravljamo, manjši vtis naredi na nas, ko jo končno obiščemo. To je še kako pomembno danes, v času Google street ali indoor view ipd. zadev, ki nam omogočajo, da si znamenitost, o kateri sanjarimo, dodobra ugledamo kar iz domačega naslonjača. Dobesedno iz vseh strani, zunaj in znotraj. Le dotakniti in povonjati je na daljavo še ne moremo. Nekaj primerov. Še več primerov.

Zraven tega lahko (na primer) o piramidah v Gizi precej preberemo in pogledamo tudi kak dokumentarec. A potem, ko že enkrat preberemo vse, kar je o nekem misterioznem kraju, ki nas privlači, mogoče videti na zaslonih, prebrati in raziskati, kakšen je trenutek, ko ta kraj v resnici prvič uzremo? Skoraj zagotovo čaroben. Ampak, kaj je bolje biti na prvem dejanskem snidenju z oboževano znamenitostjo, poznavalec ali nevednež? Tisti, ki že natančno ve, kako se katera piramida imenuje in kako je bilo ime faraonu, ki si jo je postavil ali tisti, ki se s oboževanim čudesom zares sreča prvič? Sam lahko sklepam le iz lastnih izkušenj in te so takšne, kot sem zapisal v prejšnjem odstavku. Seveda smo si ljudje različni in nekaterim več kot prvi vtis pomeni, da to, kar vidijo, tudi razumejo. Na tem mestu priznam, da smo mi skoraj vedno nevedneži in pogosto takšni tudi ostanemo, saj se v globlje poznavanje neke znamenitosti redko spuščamo. Največkrat naredimo tako, da neko znamenitost najprej obiščemo oziroma se ji približamo do te mere, da nas nagovori s svojo pojavo. Nato se nekje usedemo in skupaj preberemo, kaj si pravzaprav ogledujemo. Bolj ali manj smo prav na ta način obiskali Machu Picchu v Peruju, Angkor Wat v Kambodži, Taj Mahal v Indiji, Stonehenge v Angliji, Samarkand v Uzbekistanu, Esfahan v Iranu, Teotihuacan v Mehiki in tako naprej. Največja čudesa sveta, ki pod svojo fascinantno zunanjo podobo skrivajo stoletja ali tisočletja zgodovine. Seveda smo se seznanili s tem, kako in zakaj je neko čudo nastalo ter čemu je služilo. A naš spomin na te izjemne kraje ni v niti enem samem primeru vezan na še tako zanimiv opis, anekdoto ali zgodovinsko ozadje. Ne, naš spomin je vedno vezan na naše občutke, ki smo jih občutili v trenutku, ko smo katero od teh čudes uzrli v živo. Morda bi si celo drznil reči da manj, ko smo o znamenitosti vedeli vnaprej, bolj nas je očarala, ko smo jo uzrli. To deloma pojasni, zakaj se tako malo pripravljamo na potovanja, saj se z deželo, v katero se odpravljamo, ne želimo seznaniti vnaprej. Da ne bi bil (na primer) vzpon na Machu Picchu le zadnja kljukica v spoznavanju tega čudesa, potem, ko smo o njemu vedeli že vse.

Po drugi strani pa razumem, da zvedavi oziroma premišljeni ali analitični razum želi odgovore vnaprej. A to je povsem druga zgodba, saj nam za to, da postanemo poznavalec, sploh ni treba potovati, dovolj je poiskati odgovore. Srečali smo tudi že popotnike-poznavalce, a vsekakor manj kot popotnikov-nevednežev. Prostora je vsekakor dovolj za vse in nobena oblika ni slaba ali boljša od druge. Šteje le, da lastno zvedavost tešimo na takšen način, ki nas osrečuje.

Prepričevanje samega sebe

Pred nedavnim sem prebral zanimiv stavek: »Ugotovil sem, da so pametni ljudje zelo dobri pri podajanju argumentov, zakaj ne počnejo stvari, ki se jih bojijo.« Zanimiva situacija, v kateri se najbrž vsi znajdemo. Nekateri najbrž večkrat dnevno, drugi redkeje. Še bolj mi je sedlo nadaljevanje, ki se glasi: »Ljudje smo izjemno vztrajni in prepričljivi, ko prepričujemo sami sebe, saj na drugi strani ni nikogar, ki bi nam nasprotoval.« Tako lahko vsakič, ko se znajdemo v položaju, do katerega čutimo odpor ali strah, sami sebe prepričamo, da to ni za nas. Morda temu ne rečemo strah, temveč racionalnost ali premišljenost. Seveda se nam to dogaja na precej področjih v življenju, a tudi tokrat ostajam pri potovanjih. Pravzaprav pri razlogih, zaradi katerih ne potujemo. Ampak, a niso ti razlogi pravzaprav argumenti, s katerimi sami sebe prepričujemo, zakaj ne potovati, posledica naših strahov? Strah nas je, da se nam bo na potovanju nekaj zgodilo. Strah nas je, da bomo porabili denar, ki ga nimamo. Strah nas je, da bomo v času odsotnosti od doma ali iz službe nekaj zamudili ali da bo nekdo drug zasedel naše mesto. In tako naprej.

Na tem mestu bi lahko ponovno zapisal, da si potemtakem potovati že ne želimo dovolj močno, da bi premagali te strahove. Morda pa si! Ampak znamo samemu sebi tako dobro argumentirati, zakaj ne bi potovali. Torej so lahko naše neuresničene želje posledica tega, da znamo sami sebe izjemno dobro prepričevati.

Ampak, ali je tovrstno umikanje pred strahovi pod pretvezo racionaliziranja v resnici dobro za nas? Če je verjeti reklu: »Vsak dan stori nekaj, česar se bojiš!«, najbrž ne. V tem kontekstu sem se spomnil na še enega, ki pravi, da bomo nekega dne bolj obžalovali tisto, česar nismo storili, kot tisto, kar smo. Ampak to tako ali tako že vemo, a se vendar zaradi tega nič bolj ne soočamo s strahovi in še kar racionaliziramo. Tako sem se nedavno boril s samim seboj in tako dolgo iskal argumente, dokler se nisem prepričal, da ni pametno iti v gore. Našel sem jih kar nekaj, od slabega vremena, ki sploh ni bilo slabo, do fizične nepripravljenosti, oddaljenosti, pomanjkanja časa in tako naprej. Skratka, na koncu sem nasedel samemu sebi in ostal doma (napake nisem ponovil naslednji vikend, ko se v debato s samim seboj sploh nisem spustil in sem preprosto odšel).

Nekateri pravijo, da vsak zase najbolj ve, kaj je zanj najbolje. Sam v to nisem najbolj prepričan, saj prevečkrat zavoljo ugajanja nekemu trenutku sprejmemo odločitev, ki se na daljši rok izkaže kot napačna. Zato se mi zdi, da je pomembno prepoznati trenutke, ko sami sebe prepričujemo, da je za nas nekaj dobro, čeprav v resnici ni, saj se morda le izmikamo lastnemu strahu. Nič lažjega, le upreti se je treba lastnim argumentom proti samemu sebi…

Popotniki po gorstvih sveta

Pred nedavnim sem pisal o tem, zakaj prepotovati vse dežele tega sveta. Pravzaprav bolj o tem, zakaj jih ne prepotovati, saj pri tem izzivu skorajda ne more biti namen kaj drugega kot tekmovanje ali dokazovanje. Razmišljal pa sem o krajih oziroma destinacijah, ki smo jih obiskali zaradi privlačnosti. Ugotovil sem, da nas je prav ta privlačnost, ki jo čutimo do gorskega sveta, pritegnila, da smo, ne da bi to načrtovali, dosegli neke vrste rekord. Naš lasten, se razume. Obiskali smo namreč dokaj veliko število gorstev sveta. Alpe v Evropi, Ande v več južnoameriških državah, Himalajo v Indiji in Nepalu, Kavkaz v Gruziji, Pamir in Hindu Kuš v Tadžikistanu, Skalno gorovje oz. Rocky Mountains v Kanadi, Pireneje v Španiji, Atlas v Maroku, Tien Šan v Kirgiziji, Etiopsko višavje, Škotsko višavje in najbrž še kaj. Prav neverjetno se mi zdi, da sem sploh prišel do tega, da sem to povezal. Bolj, kot gledam ta naš seznam, bolj mi postaja jasno, da smo res videli precej gorovij. Bolj, kot gledam fotografije, mi je jasno, zakaj.

Argentinski Andi s Fitz Royem na čelu.
2008-argentina&chile_01.JPG
Torres del Paine, Čile.
2008-argentina&chile_57.JPG
Dhaulagiri v Nepalu, Himalaja.
2009-Nepal_41
Everest tam nekje daleč zadaj.
2009-Nepal_84
Kangčendzenga, Indija.
2009-indija_90
Nekje na Kitajskem.
2010-Kitajska_48
Na vrhu 5897m visokega vulkana Cotopaxi v Ekvadorju.
2010-Ekvador_26
Bela Kordiljera (Cordillera Blanca), Peru
2010-peru_27
Kašmir, Indija.
2015-kasmir_25
Preikestolen, Norveška.
skandinavija-014
Skalno gorovje, Kanada.
canada
Matterhorn, Švica.
Svica-01
Durmitor, Črna gora.
Balkan-2013_23
Zelengora, Bosna in Hercegovina.
Zelengora
Dolomiti, Italija.
2015-dolomiti_10

Opuščanje starega daje prostor rojevanju novega

V nekem obdobju odraščanja kot popotniki želimo doživeti vse. Želimo videti ves svet. Želimo obiskati vsako državo. Želimo se podati na najbolj drzne pustolovščine. Želimo poskusiti najbolj nenavadne specialitete. Želimo spoznati najbolj zanimive ljudi. Želimo spati v najbolj (ali najmanj) luksuznih hotelih. Želimo vtakniti nos v vsak kotiček, kjer je kakršnakoli možnost, da bi tam doživeli kaj neverjetnega. Želimo potovati ekskluzivno in biti del globalnega krdela popotnikov.

Za uresničevanjem teh želja se lahko pehamo nekaj časa, odvisno od naše vztrajnosti in sposobnosti odrekanja za namene potovanj. A po nekaj letih ugotovimo, da se naše vrednote in posledično želje, spreminjajo. Zraven tega lahko uresničitev nekaterih želja za nekaj časa izgine iz našega fokusa, a ko nas nekaj spomni nanje, privrejo na površino. Sploh želje za uresničitev ciljev, ki nam veliko pomenijo, a se jih zaradi kakršnegakoli razloga, ki je očitno močnejši od same želje, ne lotimo sedaj. A zgodi se, da ob tem, ko si želimo, da se bomo nečesa lotili v daljni prihodnosti, pozabimo na to, da takrat ne bomo več v isti koži, kot smo danes. Ko bomo v pokoju, bomo najbrž imeli dovolj časa, da bi lahko prehodili osem tisoč kilometrsko pešpot E1 od Nordkappa do Sicilije. Ampak, si bomo to takrat še želeli? Nam bo to dopuščalo zdravje? Si bomo upali?

Na svoje želje lahko tudi preprosto pozabimo oziroma jim pustimo, da usahnejo. Česar ne opazimo vedno. Verjamem, da različne želje pri različnih ljudeh usihajo v različnih obdobjih. Nekateri se s tem, da jim ne bo uspelo doseči vsega, kar so si želeli, soočijo že v najstniškem obdobju, drugi, ko dobijo otroka, tretji, ko se upokojijo. Po drugi strani pa se nam lahko pripeti, da še v zrelem obdobju ostajamo ujeti v mladostniške želje, katerih uresničitev v zrelem obdobju življenja ne bi več imela pravega smisla.

O tem sem že pisal, a je od takrat minilo že toliko časa, da mi uresničitev želje, ki sem jo takrat omenil, danes niti na pamet ne pade. Preprosto me več ne zanima dovolj, da bi jo uresničil. Z opuščanjem želja (ko jih pustimo, da izginejo v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja) se mi ne zdi popolnoma nič narobe, če s tem, ko opuščamo stare, dajemo mesto novim. Za želje po novih dogodivščinah, potovanjih, izletih ali vsaj poteh, ni nikoli prepozno. Upam.

Prepotovati vse države na svetu

Koliko šteje potovanje, ki je pehanje za številkami, rezultati, dosežki? Šteje natanko toliko, kot želimo pokazati. Pet držav v treh tednih. Devet tisoč kilometrov z avtobusom. Sedemnajst tisoč kilometrov po Afriki z motorjem. Tisoč evrov za najem terenca v Gruziji. V štirinajstih dneh okoli Anapurne. Dvanajsturni neprekinjen let. Tristokrat na Pohorje. Pet centov za čapati. Deset tisoč fotografij na enomesečnem potovanju. 18 poletov z letalom v osmih mesecih. A kaj pomenijo vsi ti »dosežki« v številkah?

Zanimivo, da se tako pogosto soočam s tem vprašanjem, da sem o tem pisal že lani in predlani. Po eni strani so številke precej uporabne, kadar želimo nekaj umestiti v bok nečemu podobnemu in kaj primerjati, saj je to s številkami najlažje. Oziroma je najbolj preprosto (pri)merljivo. A še kar imam »težave« z razumevanjem oziroma pomenom štetja dosežkov. Ne le popotniških, a tokrat se v dosežke na drugih področjih ne bom obregnil. Gunnar Garfors je Norvežan, ki bi naj vsaj dvakrat obiskal vsako državo na svetu in ima še deset drugih svetovnih rekordov, povezanih s potovanji. Povedal je, da je Slovenijo prepotoval v 24 urah, bi pa raje imel na voljo več časa za obisk. Naša državica je v svetovnem merilu resda majhna, a da bi ji za potovanje namenil zgolj 24 ur? Sam vsakokrat, ko se odpravim čez Slovenijo, skušam izbrati neko novo pot in vedno znova odkrijem zanimiv kraj, ki ga še nisem obiskal. Kaj lahko potem nekdo, ki se na neki destinaciji zaustavi le za kratek čas, o tej deželi spozna? Bore malo. Le odkljuka jo. Tako, kot smo tu in tam katero deželo, ki smo jo obiskali za zelo kratek čas, odkljukali tudi mi. Na pamet mi pade Kazahstan, dežela, ki sva jo z motorjem prevozila v dveh ali treh dneh. Ena največjih držav na svetu, pa sva ji namenila tako malo časa. A na pustolovščini po Svilni cesti sva imela drugačne cilje, kot se zatopiti v vsako od dežel, čez katero sva potovala. To pač ne gre, če si omejen s časom, se razume.

Zato se podobno, kot sem se minulo nedeljo, sprašujem, koliko je potovanje, na katerem se ženemo za doseganjem zastavljenih ciljev, sploh še potovanje. Če se ne zaustavimo za dovolj časa, da se naužijemo lokalnih običajev in ljudi ter nenazadnje tudi kulturnega šoka. Da o hrani ne govorim. V tem kontekstu mi pade na pamet Bangladeš, dežela, v kateri smo preživeli manj kot osem ur in še to le na letališču v Daki. Zato je nikakor ne prištevam ne dežele, ki smo jih obiskali. A se še danes spomnim slastnih karijiev, ki sem jih mazal enega za drugim ob treh zjutraj, ko so punce spale. Kaj bi dal, da bi imeli takrat na voljo vsaj kakšne tri dni za obisk te dežele. Tri dni se mi zdi minimum, da kot obiskovalec dobiš vsaj občutek o tem, kako je v neki deželi. A le, če se za to presneto potrudiš in te tri dni izkoristiš do zadnjega trenutka. Pomeni, da greš ven iz hotela, si ves dan med ljudmi in si privoščiš vsaj tri obroke v domačih gostilnah ali še raje na ulici, tam, kjer jedo lokalci. Verjamem, da tovrstna potovanja v obliki spoznavanja lokalnih običajev in ljudi niso za vsakogar. Tudi sami smo večkrat potovali na takšen način, zato razumem, da je marsikomu lažje (lepše) potovati s ciljem, ogledati si čim več znamenitosti. A tudi pri tem načinu potovanja, ko kljukamo znamenitosti eno za drugo, je mogoče deželo doživeti. Če si tega želimo, seveda. Preprosto tako, da izbiramo manjše domače hotele, domače restavracije, lokalne vodnike in tako naprej. Na ta način je stik, ki ga imamo na potovanju po neki deželi z domačini, precej pristnejši. Takrat pozabimo na dosežke in številke.

Tako si ne želim prepotovati vseh dežel na svetu, čeprav sem jih prepotoval morda že polovico. Prav tako ne želim več potovati v dežele, ki me ne privlačijo. Niti ne želim potovati hitro in videti vsega. Želim videti manj in globlje. Se pa zavedam, da so to le moje želje in da me bo realnost zagotovo presenetila.

Vzdrževanje wanderlusta

Popotniki radi delimo lepe spomini, prijetne trenutke, izjemne dosežke ali ekstremne situacije. Čeprav je najbrž vsakomur jasno, da so potovanja sestavljena iz precejšnje mere povsem navadnih oziroma vsakdanjih trenutkov. Seveda pa dolgočasnim popotniškim zgodbam ne bi nihče prisluhnil. Zato te prihranimo le zase in delimo tiste najbolj sočne. Te znajo eni bolj, drugi manj začiniti in jasno, komur raje prisluhnemo. Začinjanje je lahko pretiravanje, poveličevanje, izmišljanje in seveda tudi literarno podajanje popotniških vtisov. Zdi se mi, da je slednje najtežje, saj je pretakanje popotniških izkušenj v literarno delo umetnost, ki jo znajo le redki. Lažje je odpotovati v eksotično deželo in se tam predajati drznim pustolovščinam ter o tem doma pripovedovati, pisati blog ali lepiti fotografije na zidove družbenih medijev, kot pa potovati po bližnjih krajih in iz tega spisati literarno poslastico. Ob tem velja omeniti da potovanje, na katerega se podamo z razlogom, da bi o njem doma pisali ali pripovedovali, ne more biti pristno. Saj ne izvira iz naše želje po potovanju, temveč je podrejeno nekemu drugemu namenu. In če potovanju manjka svobode in spontanosti, za katero ju oropa drug namen, ni popotnik tisti, ki potuje.

Naslednji vidik, ki ga pri podajanju popotniških vtisov ni mogoče spregledati, je ton oziroma način podajanja. Kar nekaj popotnikov spremljam in vsak je zanimiv, a po svoje drugačen. Seveda, saj vsi potovanja dojemamo na svoj način in prav je, da jih tudi podajamo na svoj način, saj vendar potujemo zase. Nekateri pripovedujejo o samih lepih trenutkih, drugi pripovedujejo, kot da je bilo na potovanju vse v najboljšem redu, tretji govorijo le o presežkih in tako naprej. Kdaj pa kdaj se med nami znajde tudi kak nergač. Ta najprej omeni letalske zamude, previsoke cene, prezasedene plaže in umazane hotelske sobe. Tudi sam sem že bil kdaj v tej koži, ko smo se vrnili s katerega potovanja, kjer nam ni bilo všeč. A ko sem se ujel, da pripovedujem le o nelepih stvareh in o vsem tistem, kar nas je motilo, sem dodal: »Saj je bilo fajn!« A dvomim, da sem s tem popravil prvi, negativni vtis. Če sem že pri tem, mi na pamet padejo tri dežele, katerih obisk je pustil grenak priokus. Portoriko, Kitajska in Iran. Takrat sem zapisal: »Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.«

Podajanje oziroma dojemanje vtisov s potovanj je torej odvisno od toliko okoliščin, da si je realno sliko o neki deželi na podlagi enega pričevanja nemogoče ustvariti. To je vtis le enega popotnika, ki je njegova osebna izpoved, ki temelji na njegovih prepričanjih, podvržena njegovim čutilom in občutkom, ki jih je doživljal v neki deželi in njegovemu načinu podajanja. Sam rad prisluhnem vtisom s potovanj po zanimivih deželah, preberem potopis popotnika, ki ga poznam in pogledam galerijo fotografij s potovanja po tropskih otočkih. To so vse delčki mozaika, s katerimi si sestavljam vedenje o našem prečudovitem planetu in kar je še pomembneje, vzdržujem lasten wanderlust. 

Apetit po vzhodu

Daljni vzhod, Bližnji vzhod ali vzhodna Evropa? Tri dokaj različne regije sveta. Obiskali smo sicer že vse, a nekatere bolj kot druge, predvsem pa nekatere raje kot druge. Najraje seveda daljni vzhod, zaradi izjemno prijetnih ljudi, precej drugačnih običajev, prijetnih klimatskih razmer, dobre hrane in še česa. Po drugi strani pa nas Bližnji vzhod ni nikoli resno privlačil. Kljub temu tam obiskali nekaj zanimivih dežel in srečali nekaj prijaznih ljudi, a je bilo treba večkrat zamižati na eno oko in preslišati kakšno opazko. Kar mi je najbolj zanimivo, je dejstvo, da smo se v zadnjih dveh letih dvakrat odpravili v vzhodno Evropo s podaljškom v Srednjo Azijo. Regijo, ki naju s Sabrino resnično ni nikoli privlačila
.
Prijazni ljudje, prijetno vreme, okusna hrana, lepa pokrajina in morda ščepec znamenitosti so v glavnem vse, kar potrebujemo, da smo s potovanjem po neki deželi zadovoljni. Na prvi pogled morda ne zveni skromno. Zato je pomembno, da se pri izbiri destinacije za potovanje potrudimo in izberemo deželo, ki ima to, kar iščemo. Kar žal ni preprosto. Tako se nam še danes, potem, ko smo prepotovali že toliko dežel, dogaja, da se odpravimo nekam, kjer tega, kar iščemo, tam preprosto ni. A v glavnem se nam to pripeti takrat, ko za destinacijo izberemo deželo, ki nas privlači zaradi ene ali dveh omenjenih lastnosti. Tako, da se na nek način zavedamo, da se podajamo v deželo, v kateri ne bo vse po našem okusu. Jasno, nikjer ni. A nekatere destinacije so tako prisrčne, da jih kljub temu, da so daleč od našega ideala, obiščemo večkrat. V nekatere pa se, kljub prekrasni pokrajini in slastni hrani, več ne želimo vrniti. To sta seveda dve skrajnosti, vse ostale dežele so nekje vmes. Ob tem velja omeniti, da so lahko dežele, ki nas privlačijo, popolnoma različne. Na primer, ZDA in Malavi. Deželi, ki si ne bi mogli biti bolj različni, a v obeh smo našli vseh pet omenjenih lastnosti, ki nas privlačijo. Med tem, ko na naših poteh po Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi nismo našli niti ene same takšne dežele.

Od kod torej apetit po vzhodu? Očitno je tam nekaj, kar nas privlači, česar drugje ni mogoče najti. Na primer, pohajkovanje po prečudovitem in preprosto dostopnem gorovju Kavkaz v Gruziji.
Gruzija in Armenija
Preizkušanje motorističnih sposobnosti na neobljudenih prašnih kolovozih Tadžikistana.
srednja_azija_2017_046
Občudovanje presežkov polne perzijske arhitekture v Iranu.
2011-iran_60
Iskanje izgubljenih zakladov v starem Egiptu.
pogovor z domačinko

Še bi lahko našteval razloge, ki so v prid potovanjem v dežele, ki ne slovijo po tem, da bi bile privlačne za popotnike in turiste. Še več bi lahko naštel razlogov, zaradi katerih so lahko te dežele neprivlačne. A teh ni treba omenjati. Saj se vendar na potovanje v neko deželo odpravimo zaradi nečesa, kar nas privlači. In če nas to privlači dovolj, potem bodimo pripravljeni neprivlačne lastnosti spregledati. Šele, ko takšno deželo obiščemo ali morda še kasneje, bomo vedeli če je to, kar nas je pritegnilo, odtehtalo vse manj prijetne izkušnje. Sicer so vse izkušnje, ki jih dobimo na potovanjih dragocene, a ljudje smo pač takšni, da imamo raje dobre kot slabe. Zato raje obiskujemo dežele, za katere je večja verjetnost, da bodo spomini nanje lepši kot slabši. Sam pa upam, da nas je sedaj apetit po Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi za nekaj časa minil.

Dober tek po gruzijsko

Skrajni čas, da preidem k bistveni začimbi vsakega potovanja, k hrani. Če katera od vseh 15 dežel, ki so tvorile Sovjetsko zvezo slovi po hrani, je to Gruzija. Po eni strani ima smolo, da je omejena z gorovjem na severu, morjem na zahodu, skregana s sosedi in na stičišču religij, a je to očitno izvrstna kombinacija za kulinarično zapuščino, ki ji ni para. Tako so z enega konca prevzeli strast do ražnjičev, z drugega do jajčevcev, s tretjega do koprca, s četrtega do testenih dobrot, pečenih v peči in tako naprej. Jedi, kot so kačapuri, kinkali, dolme, mčadi, lobiani, sulguni so zagotovo v spominu večine ljudi, ki so imeli priložnost obiskati to deželo dobrih okusov. Kot sem že omenil, je tudi njihov odnos do hrane izjemen, kar nam je bilo, glede na naše izkušnje v tem delu sveta, dokaj nenavadno. Tukaj se namreč hrana pripravlja sveža in na samem mestu. Ko se usedeš v restavracijo in naročiš, dejansko vidiš, kako v kuhinji pripravijo sveže testo in ga nadevajo zate. Ročno in sveže. Za nas je to neprecenljivo!

Kačapuri lobiani in kačapuri ačaruli.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Hladne predjedi: ajapsandal, tabouleh, humus, matsoni idr.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Na žlico: karčo, čanaki in lobio.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Mesne dobrote.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Zgodi se tudi, da si naročiš domače testenine in ti prinesejo rezance z okusom po kuhanih bobi palčkah.
Gruzija in Armenija

Pa dober tek!