Z nosom do spominov

Mineva šele štiri mesece, odkar sva se vrnila z zadnjega potovanja, kar sploh ni dolgo obdobje med dvema potovanjema. Vmes je bila cela zima, za katero nikakor ne bi mogel reči, da se nam je zdela dolga, saj smo bili ogromno časa zunaj. Tudi v času dolgih noči in kratkih dni. Zahvaljujoč ukrepom, ki nam jih je prinesla pandemija, se razume. Priznati pa je treba, da smo vsi po vrsti pogrešali potovanje, ki nam je še vedno najbolj pri srcu in sicer skok v tople kraje, s katerim bi zimo presekali. Tudi to je posledica ukrepov, ki jih je prinesla pandemija, a to je seveda ena izmed negativnih plati. Res pa ne vem, kam bi se podali na potovanje to zimo, če bi bilo to mogoče. Morda na Maldive, morda v Indijo, morda nikamor. Na srečo so potovanja ena tistih zadev, ki jih je mogoče početi na zalogo. Ne v smislu, da se z njimi prenasitimo, temveč, da se jih v nekem obdobju naužijemo v tolikšni meri, da nas to za dlje časa zadovolji. Zgodi se tudi, da takoj, ko se z enega potovanja vrnemo, že razmišljamo o naslednjem, a v tem primeru nekaj počnemo narobe, saj nas potovanje ni zadovoljilo. Se nam je to že nekajkrat pripetilo. Bolj, kot je potovanje intenzivno, drzno, zahtevno, osvobajajoče, nepredvidljivo, bolj je zadovoljujoče. S tem so trajnejši tudi spomini. Bolj, kot je potovanje do potankosti načrtovano in manj, kot na njem doživimo nepredvidljivega, manj intenzivno bo naše doživljanje in krajši bodo naši spomini nanj.

Najbolj neučakani so že odpotovali ali se celo že vrnili s toplih krajev. Mi pa v tem trenutku nimamo prav nobenega načrta za potovanja. Kar je menda posledica pomanjkanja dovolj močne želje po potovanjih, kar je menda posledica tega, da smo se potovanj naužili na zalogo. Kaže, da je bilo naše popotniško leto 2020 zadovoljujoče. Sprašujem se, če bi pred časom, ko je bila naša sla po potovanjih najbolj nenasitna, bili tudi mi neučakani in bi na vsak način nekam odpotovali, ne glede na razmere, podobne današnjim. Morda bi. Sedaj pa nismo niti malo neučakani in dokaj neprizadeto čakamo na sprostitev. Smo v enakem stanju, kot pred enim mesecem. Potrpežljivost menda pride z leti, oziroma takrat, ko se naučiš razlikovati med situacijami, v katerih je bolje biti potrpežljiv, kot nepotrpežljiv. Res pa je, da ob odsotnosti vzroka za trpljenje, kamor lahko sodi močna želja potovati, sploh ni potrebe po potrpežljivosti.

A pustimo to, gremo raje k temu, kaj naredi najtrajnejše spomine. Nam, ki na potovanjih najraje preizkušamo lokalne dobrote, je na zelo visokem mestu zagotovo hrana. Sicer bi glede na to, da je znanstveno dokazano, da si preko vonja oz. voha pridelamo najtrajnejše spomine, moral zapisati, da je hrana na prvem mestu, a to ne bi zvenelo najbolje. Čeprav omemba neke dobrote, ki smo jo kje poskusili, v trenutku prikliče neverjetno intenzivne spomine. Danes dopoldan je Sabrini na pamet padla thukpa, beseda, ki jo pri nas redko kdo pozna, saj gre za jed iz Tibeta, ki ni našla mesta na jedilnikih eksotičnih restavracij v naši bližini. Thukpo sva nazadnje jedla v Padumu, v osrčju mističnega Zanskarja, v Kašmirju. Od tega je skorajda šest let, a so nama obema ob omembi thukpe, na površje priplavali prekrasni spomini s potovanja po Kašmirju. Oba sva pomislila na tisto prašno uličico in restavracijo s krasnim razgledom, v kateri naju je po napornem dnevu potešila vroča tibetanska juha. Takrat je bila za nama izjemno garaška vožnja z motorjem, saj sva za dobrih dvesto kilometrov od Kargila do Paduma vozila dva dni od jutra do večera! Nepredstavljivo. Pri tem je sedaj najbolj zanimivo to, da vsi ti spomini v svoji najčistejši obliki privro na površje ob omembi juhe.

Danes smo večerjali thukpo.
Thukpa - tibetanska juha v Padumu

Drznost ni več to, kar je bila

Že več kot en mesec na teh straneh nisem objavil niti ene fotografije. Kar seveda ne pomeni, da nikamor ne gremo ali da nič ne fotografiramo, prej obratno. V zadnjem mesecu smo namreč toliko pohajkovali, kot že dolgo ne. Kar je lep dosežek, glede na to, da smo bili zaprti v regijo. Na srečo je naša regija dokaj razgibana in neskončno privlačna. A sedaj, ko nam je ponovno dana v uporabo vesoljna Slovenija, smo ta teden izkoristili za skok na morje in skok na gore. V prihodnjih dneh, ko se bodo temperature povzpele še višje, se s tem odpira še širši nabor aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati na prostem. Kar v resnici privede do preobilice možnosti, to pa zahteva umetnost obvladovanja prioritet. V smislu, da aktivni prosti čas porabimo za tiste aktivnosti, ki nas najbolj bogatijo, da se tako izrazim. Na primer, pohodništvo v skupini je odlična priložnost za druženje, ne pa tudi za kontemplacijo. Ljudje smo seveda različni in nekateri v pohajkovanju v naravi iščemo družbo, drugi smo raje sami, nekateri imamo pa radi oboje, a ne hkrati, se razume. No, razen, če ima kdo sposobnost hkrati biti sam s seboj in v družbi. A če prav pomislim, je mogoče tudi to.

A raje kot sveže fotografije s pohajkovanj po Sloveniji, ki jih v tem trenutku tako ne manjka, se bom raje navezal na zadnjo objavo o drznih potovanjih. Spodaj sem tako zbral nekaj fotografij s potovanj, ki sem jih nazadnje omenil kot drzna. A sedaj, ko zbiram skupaj fotografije s teh potovanj, se mi zdi, da jih bolj kot drznost, zaznamuje odročnost. Res pa je, da so potovanja v odročne kraje že sama po sebi drzna. A v to se ne bom poglabljal, saj so ta poimenovanja le oblika, katere nikakor ne želim dajati v ospredje pred vsebino.

Calakmul, arheološko najdišče globoko v mehiški džungli, smo obiskali z najetim avtom kar sami in tam nismo srečali žive duše. Kača, ki smo jo tam z avtom nenamerno povozili, je bila daljša, kot je bila cesta široka. 2006-mehika_35.JPG

V Čilu smo se podali na večdnevni pohod po parku Torres del Paine. Sami. Neorganizirano. Ko je Maša omagala, sem jo nosil. 2008-argentina&chile_58.JPG

V Kolumbiji, ki se je menda še danes drži sloves nevarne države, smo imeli policijsko spremstvo. 2010-kolumbija_29

Tudi na treking okrog Anapurn smo se podali sami, le z nosačem. 2009-Nepal_34

Omenil sem še dva tisoč kilometrsko potovanje čez divjo Avstralijo od Pertha do Alice Springsa. Takrat smo prvič imeli s seboj satelitsko napravo, s katero bi lahko v primeru težav sprožili klic v sili. 2010-Avstralija_087

Nekje v Zanskarju, v osrčju prepovedanega Kašmirja. 2015-kasmir_38

Pravijo, da je tudi v Mjanmar drzno potovati, a mi smo se tam počuti varneje kot marsikje. Bagan, Mjanmar

A kot sem že omenil, smo v časih, ko drznost pri potovanjih pomenih nekaj drugega, kot je pomenila nekoč. Morda bo odslej za drzno potovanje veljal kolesarski izlet na Balaton in ga bomo po stopnji drznosti uvrščali ob bok BC (Before Covid) kolesarjenju po Patagoniji.

Drzna potovanja

Danes se vračam tja, kjer sem nazadnje začel, k drznim potovanjem. A po kriterijih, ki so veljali pred enim letom, ne po sedanjih. Gledam tale naš zemljevid obiskanih krajev in razmišljam, katera so bila najbolj drzna potovanja, na katera smo se odpravili. A preden sploh pridem do izbora, si je treba najprej razčistiti, kateri so kriteriji, ki definirajo drznost potovanj, oziroma, kaj dela neko potovanje drznejše od drugega.
Drzneje je:
Potovati sam, kot v skupini.
Potovati v lastni režiji, kot preko agencije.
Potovati z majhnimi otroki, kot z odraslimi ali sam.
Potovati v odročne dežele, kot v bližnje.
Potovati v manj razvite ali politično nestabilne države, kot v razvite.
Potovati v dežele, kjer so prisotne nevarne bolezni, kot v države, kjer takšnih bolezni ni.
Potovati v dežele z višjo stopnjo kriminala, kot v varne dežele.
Potovati v dežele z drugačno kulturo, religijo, jezikom, kot v dežele, ki so nam blizu.
Potovati z uporabo lokalnih prevoznih sredstev, prenočitev in gostiln, kot z uporabo turistične infrastrukture.
Potovati z manj, kot z več denarja.

Ta seznam bi lahko bil precej daljši, a to so kriteriji, ki so mi padli na pamet. Vsak popotnik bi ga pripravil malce drugače, nekaj dodal in nekaj izpustil. Skozi obdobje odraščanja kot popotniki smo šli skozi več faz, v katerih se je naša nagnjenost k drznim potovanjem spreminjala. Težko bi rekel, v katerem obdobju smo bili bolj in kdaj manj drzni. Morda je še najbolj objektiven kriterij potovanje z majhnimi otroki. Vsaj po odzivu, ki smo ga bili deležni, ko smo se z dveletno Mašo in šestletno Saro odpravili za en mesec v Mehiko. Prvič čez lužo in še to z res majhnima otrokoma. In to ne kamorkoli, v Mehiko! S tem, da se nismo šli karibskega dopusta, temveč smo z lokalnimi avtobusi prepotovali pet tisoč kilometrov. Mislim, da smo že kar na tem potovanju izpolnili vse zgornje kriterije drznosti. A to potovanje se je izšlo do popolnosti, tako zelo smo uživali, da smo s tem razvneli popotniški ogenj, ki gori še danes. Tako tudi potovanja izven Evrope, ki so sledila, niso bila nič manj drzna. Menda najbolj izstopa enoletno potovanje, ki je bilo takorekoč v vseh pogledih nekaj posebnega, drznega, nekonvencionalnega itd. Sploh obisk odsvetovanih držav, na primer Kolumbije. Ali vzpon na šesttisočak v Ekvadorju, treking okrog Anapurn, pot čez rdeče središče Avstralije in še kaj. V kategorijo najdrznejših podvigov zagotovo sodi tudi solo motoristično potovanje čez Afriko od Cape Towna do Kaira. Res noro, v kakšni divjini sem spal v šotoru in imel zunaj nočne obiskovalce, ki si jih nisem drznil identificirati. Čeprav drži, da je spanje v šotoru v divjini eden tistih podvigov, ki je drzen le za nepoučene, mi to ni kaj prida pomagalo, ko so me sredi noči prebudili zvoki živali. Naslednje drzno potovanje po mojih kriterijih bi bilo potovanje z motorjem po Kašmirju, ko sva se s Sabrino podala v ene najbolj odročnih krajev, kar sva jih obiskala. Plaz, ki naju je tam za nekaj časa odrezal od sveta, v tistih krajih sploh ni bil nič posebnega. Na pamet mi pride še eno drzno potovanje z motorjem, po svileni pot do Kirgizistana. Čeprav je bilo to potovanje bolj kot drzno, težavno. V dnevnik sem zapisal: “Najtežje potovanje do sedaj!” Omeniti velja tudi potovanje v Iran, čeprav se nam ni zdelo bolj drzno od katerega drugega potovanja v eksotične dežele. Iran ima pač smolo, da je na slabem glasu zaradi političnih razlogov.

Seveda pa je vsako potovanje iz neke perspektive drzno. Težko je reči, kaj je tukaj objektivno in kaj ni, sploh kadar drznost ocenjujejo tisti, ki tvojega potovanja niso izkusili. Po čem lahko nekdo, ki še ni potoval izven Evrope, sodi o tem ali je potovanje nekoga drugega v Indijo drzno? Tudi varnostna priporočila, ki jih izdajajo države svojim državljanom, ki obiskujejo tuje dežele, je treba jemati z zadržkom, če želimo obiskati katero od eksotičnih držav. Nikakor jih je gre ignorirati, smotrno je preveriti aktualnost informacij, a hkrati upoštevati verjetnost uresničitve črnega scenarija. Verjamem, da marsikdo načrtuje po metodi “pripraviti se na najslabše, upati na najboljše“, a nam ta ni blizu. Vsekakor velja, da bolj, kot je država, katere obisk načrtujemo, nevarna, bolj se je treba nanjo pripraviti. Še pred tem pa razmisliti, če smo resnično dovolj drzni, da si jo sploh upamo obiskati. Zdi se mi, da bo v časih, ki jih na nek način zaznamuje zastraševanje, to, koliko si drznemo, še pomembnejše. Sploh, če smo tiste sorte, ki se o resnici radi sami prepričamo.

Bo potovati predrzno?

Še pred enim letom je veljalo, da so najbolj drzna potovanja tista v najbolj odročne kraje, v manj razvite ali bolj nevarne države, potovanja v lastni režiji ali celo solo potovanja. Danes je drzno iti že na obisk k sosedu. Nihče si ni mislil, da se bo svet v tako kratkem času zavrtel v to smer.

Pričakovanja in načrtovanja še tako drznih in optimističnih popotnikov so se v zadnjem času precej zreducirala. Nekateri bi se zadovoljili že z obiskom katere od sosednjih držav ali vsaj potepom po Evropi. Seveda so med nami tudi optimisti, ki puške ne vržejo kar tako v koruzo in vztrajajo pri načrtovanju obiska Afrike, Argentine, Indije, Avstralije ali katere druge daljne destinacije. Močno navijam za to, da se jim posreči. Še letos! A žal je tako, da je ravnovesje mogoče precej preprosteje in hitreje porušiti, kot ga vzpostaviti. Svet potovanj se je lansko pomlad sesul v nekaj tednih. Čez poletje je na srečo prišlo do obuditve, a ta je trajala le nekaj mesecev in jeseni so se potovanja ustavila. Nihče ne ve, kdaj bo prišlo do ponovnega zagona, ne glede na to, koliko nas je takšnih, ki nanj čakamo. Ne le popotniki, tudi ponudniki turističnih in gostinskih storitev. Eni bolj, drugi manj neučakano.

Včeraj sem prebral, da vsem, ki imajo potrdilo, da so cepljeni ali potrdilo, da so COVID-19 preboleli v zadnjih šestih mesecih, svoja vrata odpira Estonija. O tem, kako ponovno odpreti vrata za turiste, najbrž razmišlja prenekatera država. A tudi pri tem je tako, kot pri vsem drugem; nekateri orjejo ledino, drugi pa čakajo na zadnji trenutek. Nam ne preostane drugega kot počakati, da se destinacija, o kateri po tihem ali na glas razmišljamo, da jo letos obiščemo, odpre vrata. Seveda ne smemo pozabiti držati prekrižanih prstov tudi za upanje, da bomo za obisk želene destinacije sploh “kvalificirani” po pravilih, ki bodo takrat v veljavi.

Čeprav se mi poraja vprašanje, če si bomo sploh drznili potovati, glede na to, da je danes bolj drzno, kot iti k sosedu, na glas razmišljati o potovanjih. Najbrž jih ni malo, ki menijo, da je višek predrznosti, da bi v teh kriznih časih nekdo razmišljal o nečem tako trivialnem, kot so potovanja. A ti pozabljajo, da so na drugi strani ponudniki storitev, tisti, ki od tega, da se nekateri trivialnostim predajamo, živijo.

Bomo odslej zaradi tega, da se ne bi zdeli predrzni, na potovanja odhajali v tajnosti in se pretvarjali, da smo doma, v resnici pa bomo supali na Filipinih? Če bi se lahko zadržali, ne da bi objavljali selfije na družbenih omrežjih, bi nam to še uspelo. Ob tem sem pravkar pomisli na novo teorijo zarote; kaj če je vse zagodla višja sila, ki nam želi povedati, da je samovšečna samopromocija slehernega izhoda iz hiše na družbenih omrežjih, prešla mejo dobrega okusa? Morda pa se vrnemo v čase ne tako daleč nazaj, ko so to, da se odpravljamo na potovanje, vedeli le naši prijatelji, bližnji sorodniki in morda nekateri sosedje ter sodelavci. Tem smo se s potovanja javili z razglednico, sms-jem ali e-pošto in zanje po vrnitvi priredili neke vrste potopis. Bi bilo to manj predrzno?

Korona pulover

Prvi mesec popotniško nepredvidljivega leta je za nami. Daleč od tega, da je popotništvo edino, kar je v teh časih nepredvidljivo, a želim ohraniti fokus na to, o čemer na teh straneh pišem. Z nekaj sarkazma bi lahko zapisal, da je nepredvidljivost edino, kar lahko za letošnje leto predvidimo. A ta način izražanja mi ni blizu, raje ostajam pri tem, kar sem zapisal na koncu zadnje objave.

Saj poznamo tisti rek, ki pravi, kaj narediti, ko ti življenje ponudi limone, a ne? A kaj narediti z vsemi temi limonami, ki se nam že skorajda eno leto vsiljujejo? Dvomim, da je veliko takšnih, ki so se spreobrnili v ljubitelje limonade in se je še niso naveličali, potem ko jo vsak dan, dan za dnem pijejo. To je seveda prispodoba za sposobnost, da znamo iz še tako slabe situacije potegniti nekaj dobrega. Ne le zase, tudi za nekoga drugega, bližnjega ali popolnega neznanca. Pomislite, koliko časa porabimo za spremljanje najbolj banalne zadeve na svetu; dnevnih novic. Zraven tega so prav te novice neusahljiv vir limon, mi pa limonade ne maramo. Če smo iskreni, si lahko priznamo, da bi lahko ta čas precej bolje uporabili, a nikakor ne s pasivnim čakanjem na boljše čase, da se razumemo. Kar ni preprosto, razen morda za tiste, ki že tako ali tako obvladajo tehniko upravljanja s časom, da čas služi njim, ne obratno. Če smo eden tistih, ki smo se v teh časih znašli v situaciji, ko imamo več časa, kot smo ga imeli prej, je to odlična priložnost, ki jo je škoda zapraviti. Vsekakor je to lažje, če smo čili in zdravi, nikakor pa to ni nujni pogoj. Ravno včeraj sem slišal zanimiv izraz: “korona pulover”, ki ga je izrekla gospa, ki se je v tem času lotila pletenja in spletla pulover. Morda je gospa popotnica, ki zaradi trenutne situacije že dolgo ni nikamor potovala in potovanja zelo pogreša. A namesto tega, da zgolj čaka na izboljšanje situacije, se je odločila čas čakanja oplemeniti. Morda to zanjo sploh več ni čas čakanja na boljše čase, temveč ga je spreobrnila v čas za ustvarjanje. Kar dojemanje in izrabo časa popolnoma spremeni, saj se v času ustvarjanja bogatimo. Če povrhu to, kar smo ustvarili, nekomu podarimo, smo zmagali. Zmagujemo pa tudi, če ne ustvarimo ničesar otipljivega, temveč podarimo le svoj čas. Pri nas doma se sedaj tri do štirikrat na teden igramo družabne igre, ko vsi skupaj sedimo za mizo in se aktivno družimo. Drug drugemu poklanjamo svoj čas.

A za popotnike, ki smo že po naravi radi v gibanju in odkrivanju novega, je ostati dlje časa doma lahko velik izziv. V potovanjih namreč iščemo nekaj novega, še nevidenega, razburljive pustolovščine, bežimo od vsakdana in rutine ali želimo presekati dolgo zimo. Sedaj pa smo primorani ostati doma. Seveda je ta zadnji stavek zgolj izgovor, saj omejitve gibanja, ki so trenutno v veljavi, dovoljujejo več gibanja, kot ga zmoremo, če se za to dovolj potrudimo.

Čas, ki ga sedaj preživljamo, je preizkušnja za vse in v veliki meri je od nas samih odvisno, kakšni bomo iz te preizkušnje prišli. Smo popotnik, ki pasivno čaka na to, da bo Maroko odprl svoje meje ali popotnik, ki se na obisk Maroka pripravlja z branjem arabskih knjig in gradi telesno pripravljenost? Je pomembneje to, kdaj bo v Maroko mogoče ponovno potovati ali za kaj bomo do negotovega odhoda v Maroko izrabili svoj čas?

Da ne bo pomote, ne načrtujemo potovanja v Maroko, navedel sem ga zgolj kot primer, ker je v Marakešu sedaj 24 stopinj in sonce, zmagovita kombinacija.

Potovati ali potrpeti

Včeraj sem zasledil, da se Šrilanka po desetmesečnem zaprtju odpira za obiskovalce. Potrebno je trikratno PCR testiranje; eno doma, drugo ob prihodu in tretje po enem tednu bivanja na Šrilanki. S tem se tisti najbolj neučakani popotniki in turisti še najbrž strinjajo. Kar me je najbolj presunilo je to, da morajo obiskovalci ostati znotraj balona v eni izmed štirinajstih turističnih con in ne smejo priti v stik z domačini. Sprva se mi je to zdelo popolnoma neracionalno. Da bi odpotoval na drug konec sveta, kjer bi bil omejen na eno turistično cono. Da ne bi mogel na tržnico, v lokalno restavracijo ali sprehod po mestu. Na ta način nikogar ne bodo privabili in turizma zagotovo ne bodo zagnali, sem pomislil. A nato sem se spomnil, da so hotelski resorti širom sveta že tako ali tako zmeraj delovali na ta način in da je to morda celo najbolj razširjena oblika turističnih potovanj po svetu! Sicer ne vem, kako je danes sploh mogoče priti do Šrilanke. Če na primer, obstajajo poleti in kupiš karto za let z Dunaja, je menda kar izziv priti že do tja. Sem pravkar pogledal in ugotovil, da je danes z Dunaja res mogoče leteti v tople kraje. Na Maldive, na primer. Poleti so tudi v Etiopijo, na Kanarske otoke in še kam. Najbrž pa je treba najti državo, ki nima Slovenije na rdeči, črni ali kakršnikoli drugi listi, ki bi nam onemogočil vstop. Skratka, če si to res močno želite, se da uiti zimi. Čeprav se menda bolj kot mraza, želimo osvoboditi izpod jarma omejevalnih ukrepov, v katere nas je pahnil Covid.

Za nas sem v tem trenutku prepričan, da ne bomo eni izmed prvih v valu odpiranja daljnih turističnih destinacij. Vsekakor pa bomo med prvimi ob sproščanju meja med pokrajinami v Sloveniji. Trudili se bomo, da apetit po potovanjih zadovoljujemo počasi, po istem principu, kot bi ga moral sestradan človek, ki končno pride do hrane, po manjših grižljajih. Čeprav je teh časih nerazumljivih, nenavadnih ali nesorazmernih ukrepov, povsem možno tudi to, da se bodo prej sprostile meje med državami, kot med pokrajinami in bo lažje poleteti na Kanarske otoke, kot se odpeljati na slovensko obalo. Zato je kakršnakoli napoved o tem, kam in kako bomo letos potovali, dokaj neracionalna. Sploh pa so zaenkrat vsa nenujna potovanja odsvetovana.

Vsekakor pa se mi zdi prav, da se države, katerih proračun in s tem blagostanje ljudi, na kakršenkoli način povezanih s prihodkom od turizma, potrudijo, da znova postanejo privlačne, oziroma dostopne za obisk. Nekje je treba začeti in nekdo mora narediti prvi korak. Drugim pa kaj več kot potrpežljivost in stremenje k temu, da iz krize pridemo boljši, kot smo bili pred njo, skorajda ne preostane.

Širna prostranstva sveta

Od prejšnje objave, ko sem pisal o tem, da so potovanja svoboda, mi je ostalo nekaj, kar želim posebej izpostaviti. Občutek svobode, ki ga občutimo na potovanjih, je precej odvisen od načina potovanja in same destinacije. Predvsem pa od nas samih oziroma od tega, kako dojemamo svobodo. S Sabrino sva že zdavnaj ugotovila, v kakšnih pogojih in v kakšnem okolju ta občutek najintenzivneje doživljava. Oba z isto strastjo obožujeva širna prostranstva. Širen svet, kjer tako daleč, do koder nese oko, nikjer ne vidiš žive duše, le neskončnost. Ne bom se spuščal v podrobnosti ali razlike, a razgledi, ki se ponujajo z razglednih vrhov v Sloveniji in okolici, so nekaj drugega. Širna neobljudena prostranstva, ki jih želim tukaj izpostaviti, smo prvič v življenju uzrli šele v Argentini.
2008-argentina&chile_24.JPG

Naslednja priložnost za strmenje v neskončnost se nam je ponudila v puščavi Thar v Indiji.
2009-indija_96

Nikjer se prostranstvom nismo predajali toliko, kot v Avstraliji, kjer smo prevozili na tisoče kilometrov in vmes komaj uzrli kak kraj ali živo dušo. Da o učinku, ki ga ima ta izjemno kontrastna rdeča barva okolice, ne govorim.
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_081

Eno najbolj posebnih doživetij, kar se tiče prostranstev, je obisk slanega jezera v Boliviji, kjer so meje med tem, kar je videti resnično in kaj ni, izbrisane.
2010-bolivija_20

Prostranstva, ki sva se jih naužila v Kašmirju, so takšna, da se pogosto vprašava, kdaj se tja ponovno vrneva. 2015-kasmir_22

Afrika je poglavje zase v vseh pogledih. Kar se prostranstev tiče, so mi v spominu najbolj ostale te dežele:
Sudan. samota v sudanski puščavi
Bocvana. prva afriška žirafa
Namibija. prelet Okavango delte
nobene sence

V to kategorijo sodijo tudi dežele, ki sva jih obiskala na poti po Svilni cesti. A tisto potovanje je bilo malce prenaporno, da bi resnično uživala v prostranstvih.
Po svilni cesti

Pravkar ugotavljam, da je bila zadnja dežela, kjer smo se predajali prostranstvom, Gruzija. Gruzija in Armenija

Omenjam le daljne dežele. Zgolj zato, ker jih v bližini še nismo našli. Morda so, a ne vemo zanje. Občutek brezmejnosti, ki ga dajejo širna prostranstva, smo v Evropi doživeli le na skrajnem severu.
Skandinavija-078
V tem trenutku sem pomislil, katero prostrano deželo bi želel naslednjo obiskati, a sem se raje ustavil, saj se zavedam, da bi s tem odprl Pandorino skrinjico želja po potovanjih, za kar še ni čas.

Potovanja so svoboda

Izzivalen naslov, glede na trenutne omejitve gibanja, ki se lahko zdijo kot kratenje svobode, a ne? Sicer je pojem svoboda zame precej bližje v trditvi svoboda je stanje duha, a sem se ob tem spomnil fotografije, ki sem jo predlani naredil v bližini ameriškega kongresa.
washington

Zgodi se, da pomislimo oziroma se vprašamo, zakaj sploh nekaj, kar imamo radi, počnemo. Kaj je razlog, zaradi katerega se predajamo oziroma angažiramo in žrtvujemo za to, da počnemo nekaj, kar imamo radi? Ali je že to, da imamo nekaj radi, dovolj? Za nekatere stvari najbrž je. Če imamo radi čokolado, se nam ni težko vstati, stopiti do predala s pregrehami in si postreči s koščkom ali pa tablico čokolade. Kaj pa, če imamo radi plezanje po zamrznjenih slapovih? V doseganju velikih ciljev je precej več, kot zgolj predajanje radosti, ki jo ob tem občutimo. Velja čisto preprosto načelo sorazmernosti; manj, kot je doseganje cilja povezano s trudom, ki ga vložimo, manjši je občutek radosti, ki ga ob tem občutimo in seveda velja tudi obratno. Saj čokolado obožujemo in nas lahko ob tem, ko se nam topi pod jezikom, preplavljajo blaženi občutki. Ampak to niti približno ni primerljivo z občutki, ki smo jih deležni, ko nas na Kredarici potem, ko smo se do tja po šestih urah hoje navkreber povzpeli, obsije jutranja zarja.

Podobna vprašanja si zastavljam sedaj, ko že več mesecev nismo nikamor potovali. Z zadnjega daljšega izleta smo se vrnili pred natanko tremi meseci. Resda to ni neko dolgo časovno obdobje za preživeti brez potovanja, a glede na razmere, v katerih ga tokrat preživljamo, je vendarle drugače, saj je prihodnost bolj negotova, kot sicer. Zato se zgodi, da človek razmišlja o stvareh, o katerih sicer ne bi. Na primer, zakaj sploh potovati. Da se naučimo, doživimo ali vidimo nekaj novega? Da za nekaj časa izstopimo iz vsakodnevne rutine? Da se odpočijemo od napornega dela? Ker imamo radi potovanja, karkoli že to pomeni? Zaradi dobrega občutka, ki nas preveva, ko se z napornega potovanja vrnemo domov živi in zdravi?

O svojih in naših odgovorih na vprašanja o radosti do potovanj sem že velikokrat pisal na teh straneh. Odgovor na vprašanje, zakaj nekaj radi počnemo, je lahko povsem preprost in ga takoj najdemo. A nanj ni mogoče vedno odgovoriti, kot bi izstrelil iz topa. Morda zato, ker je treba za boljše razumevanje odgovora pojasniti širšo sliko. Morda zato, ker se bojimo, da bi se z odgovorom na osebno vprašanje preveč razgalili. Morda zato, ker sami nismo prepričani v svoj odgovor ali ga celo ne poznamo ali pa ga poznamo, a ga ne želimo zaupati niti sebi, kaj šele drugim.

Če bi moral na vprašanje, zakaj rad potujem, danes izbrati le en odgovor, bi odgovoril, da zaradi občutka svobode, ki ga dajejo potovanja. Enako sem razmišljal že pred mnogimi leti, ko sem zapisal: “Svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.” Po eni strani sem sam pri sebi presenečen, da še danes, po toliko potovanjih, potujem iz istega vzgiba, kot sem pred desetletjem. Razlika je le v tem, da danes to edinstveno dobrino, ki ji pravimo čas, še precej bolj cenim.

Nekaj trenutkov, ko je občutek svobode na potovanjih preplavil nekoga od nas:
Maša v Maleziji. 2009-Malezija_39
Sara na Siciliji. Sicilija 2008
Sabrina v Vietnamu. vietnam22
Jaz v Sudanu. veselje sredi sudanske puščave

Kam potovati v 2021?

Zakorakali smo v leto, ki bolj kot katerokoli vzbuja upanje, da bo boljše, kot prejšnje leto. Kaže, da bo narava, bog, usoda ali pač nekdo, 1. januarja pritisnil na tipko za resetiranje in izbrisal vse, kar se nam je slabega zgodilo v letu 2020. Odgovornost za pritisk te tipke lahko naprtimo tudi nekomu bolj oprijemljivemu; gospodarstvenikom, predsednikom, mikrobiologom, zdravnikom, šefom ali medijem. Skratka, nekomu drugemu. Lahko pa v novem letu postanemo bolj ljubeznivi, potrpežljivi in uvidevni do drugih, bolj pravični in pošteni, bolje obvladamo svoje strahove in postanemo pogumnejši, zmernejši ali bolj samodisciplinirani. Te spretnosti, če jih tako imenujem, niso nobena znanost in zanje niso potrebne izkušnje, sreča ali bogastvo. Vsak izmed nas jih nosi v sebi, le dopustiti jim moramo, da pridejo na površje. Vsekakor pomaga pritisk tipke za resetiranje. Lastne, se razume. Sicer s tem preteklosti ne bomo izbrisali, bomo pa zagotovo bolje pripravljeni na to, kar prihaja.

Potovanja lahko pri tem pomagajo, če so primerno dolga, divja, odštekana, naporna ali karkoli pač potrebujemo, da nas vrže iz tira. Tudi kulturni šok, o katerem sem večkrat pisal, zelo pomaga, da tegobe, ki se nam doma zdijo ves svet, izginejo iz našega fokusa. Sploh tegobe, ki pravzaprav to niso. A ker je s potovanji treba še malce potrpeti, to ne pomeni, da jih ne moremo načrtovati. Malce sem poguglal in presenečeno ugotovil, da so nekatere države že dejansko pripravljene na sprejem gostov. Tudi velika imena popotniške oz. turistične industrije imajo že pripravljene sezname najbolj atraktivnih destinacij za letošnje leto:
Rough guides
Lonely Planet
National Geographic

Kar se nas tiče, je na vsakem od teh seznamov več destinacij, ki bi jih letos z veseljem obiskali. A v resnici se še nismo niti začeli pogovarjati o tem, kam bi letos radi potovali. Kot sem zapisal minulo nedeljo, so nam lani prva tri prezgodaj načrtovana potovanja padla v vodo. Zato se letos potrudimo, da načrtovanje potovanj in sploh razmišljanje o tem, kam bi odpotovali, pustimo za čase, ko se bodo zadeve malce bolj izkristalizirale. Do takrat bomo pač pridno prakticirali državljansko pokorščino in potovali lokalno. Morda nas to tako vrže iz tira, da se celo resetiramo.

Še utrinek iz prekrasnega Mjanmarja, kjer smo se predlani potepali v tem letnem času:
myanmar_2018_59
myanmar_2018_52
Mjanmar

Popotniško leto 2020 v ogledalu

Kaže, da bo letos ena tistih zim, ki jih ne bomo presekali s potovanjem. Saj ne, da smo do danes upali, da jo bomo, le sedaj, ko želim pod leto 2020 potegniti črto, sem na to pomislil. Za popotniške načrte oz. sanjarjenje o deželah, ki jih želimo obiskati, bo še dovolj priložnosti. Tokrat se želim ozreti nazaj, na popotniško leto, ki se pravkar zaključuje. Začeli smo ga dokaj drzno oziroma z velikimi upi, ki pa so vsi po vrsti padli v vodo. Prvo letošnje potovanje bi naj bil 350 kilometrski pohod čez Jordanijo, kamor sem se odpravljal februarja. Za prvomajske praznike smo načrtovali dvotedensko romanje vzdolž portugalske obale. Čez poletje smo se nameravali odpraviti na road-trip po Kanadi. Za vsa ta potovanja smo že kupili letalske vozovnice, a smo na srečo po odpovedih dobili vse povrnjeno. A po vseh teh neuspelih poskusih je šlo vse, kar se tiče naših potovanj, le še na bolje.

Najprej smo se, zaprti v občini, lotili raziskovanja okoliških krajev in našli precej več lepot, kot smo jih pričakovali. Doma 2020

Ko so se meje med občinami odprle, smo se odpravili na več izletov po Sloveniji. Izpostavil bi petdnevno kolesarjenje do morja, prekrasno avanturo, saj je bilo treba kampirati na divje. kolesarjenje_2020_11

Temu je sledil devetdnevni pohod po Slovenski planinski pešpoti med Bohinjem in Ankaranom. spp_2020_04

Šele junija smo se prvič odpravili čez mejo in se z avtom zapeljali ob obali vse do Albanije. izleti_2020_04 No, na Ulcinju smo obrnili in se zapeljali še v črnogorske gore. crna_gora_2020_04

Nastopilo je poletje in z njim odpiranje meja. Priložnost smo takoj zagrabili in poleteli na grške otoke ter nato, ker smo pač lahko, še v Atene. Zakintos Grčija 2020 in Kefalonija Grčija 2020 sta nas navdušila!

Z motorjem sva tudi letos uspela narediti nekaj večdnevnih izletov. Najdaljšega, menda kar deset dni, v italijanske Alpe. italija-2020_33 Alpski razgledi so eni najlepših na svetu, zato se tja vedno znova vračamo. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Kakorkoli gledam na popotniško leto 2020, ga ne morem označiti kot leto, ki bi bilo slabo za potovanja. V naših očeh in po naših doživetjih, se razume. Edina razlika, v primerjavi z našimi preteklimi popotniški leti, je v tem, da letos prvič v 15 letih nismo potovali izven Evrope. Ampak tega nikakor ne morem jemati za nekaj slabega. Saj je evropskih biserov, ki jih imamo na dosegu roke in bi jih radi obiskali, nešteto. Seveda pa to niso eksotična potovanja, ki jih na srečo v tem trenutku ne pogrešamo. Želim si, da bi jih začeli pogrešati ravno v pravem trenutku, ko se bodo začela sproščati potovanja tudi v daljne kraje.

Seveda pa si želimo tudi tega, da bi se vrnil življenjski utrip na prostem. Atene 2020

Srečno 2021!