Navdiha nam ne manjka

Navdih je ena prečudovita reč, a težko, če ne celo nemogoče, jo je načrtovali ali nadzorovati, saj navdih najbolje učinkuje, kadar se mu prepustimo. Vsaj pri meni je tako, da lahko načrtujem in delno nadzorujem le čas, ki ga namenim za ustvarjanje. Ne zmorem in ne znam pa se načrtno navdihniti, če je to sploh mogoče. To velja tudi za pisanje na teh straneh. Zato se ne držim reda, po katerem bi pisal, temveč se prepustim vsebini, ki jo bodisi imam na razpolago, bodisi ji pustim, da me najde v nekem trenutku. Konkretnih vsebin s potovanj imam na razpolago precej, včasih celo toliko, da nekatere izlete ali potovanja izpustim in jih tukaj sploh ne omenjam. Morda zato, ker se letošnje poletje ni še niti začelo, a sva bila že na toliko potovanjih in krajših izletih, da se sam temu čudim. A kljub temu verjamem, da niso potovanja tista, zaradi katerih zamudimo izstop na katerikoli postaji, o čemer sem pisal minulo nedeljo. Zato raje, da ne zamudim potovanj, oziroma objavljanja vtisov o njih, nekaj utrinkov z letošnje pomladi.

Jablanac, Hrvaška.
Jablanac, Hrvaška.
Rakalj, Hrvaška
Rakalj, Hrvaška
Šmartno na Pohorju, Slovenija.
Šmartno na Pohorju, Slovenija.
Mariazell, Avstrija
Mariazell, Avstrija
Vltava, Češka
Vltava, Češka
Praga, Češka
Praga, Češka

Letos sva obiskala še več prelepih destinacij, a morda je bolje, če vtise od tam objavim ob drugi priložnosti. Skratka, navdiha ne manjka. Niti za pisanje in objavljanje vtisov, kaj šele za potovanja. Pravzaprav se trenutno ne bojim, da bi nama za potovanja zmanjkalo navdiha. Tudi za to, da bi za potovanja zmanjkalo priložnosti nimam strahu. Seveda ničesar ne izključujem, le izražam trenutno zadovoljstvo nad tem, da imava za potovanja tako navdih, kot tudi priložnosti, ki jih izkoristiva.

Granada, Španija.
Granada, Španija

Kdaj izstopiti iz prehitro drvečega vlaka

V minulih letih sem se pogosto na nek način obregnil in napisal nekaj o tem, kako prepolni dogajanj so pomladni meseci. Sploh junij. Letos tega nisem niti naredil, saj tako prepolno doživljam to obdobje, da tudi pri rednih objavah pešam. To, da se nam v tem času toliko dogaja, da si niti za pisanje ne vzamem časa, me moti. A težko je izstopiti iz drvečega vlaka. Čeprav je prav takrat, ko je nečesa preveč, treba pravočasno ukrepati, sicer nepreklicno zamudimo izstop iz tega drvečega vlaka na postajah, ki bi bile sicer ključni postanek na naši poti. Ključni zato, da zadihamo, zberemo misli in se vprašamo, kam smo pravzaprav namenjeni. Ob tem sem pomislil na analogijo, ki gre nekako takole: Vsak dan meditiraj pol ure. Če nimaš časa, meditiraj eno uro. Ugibam, da tisti, ki uspešno sledijo tej mantri, redko ali celo nikoli ne zamudijo izstopa na katerih od postaj.

Pogosto mi kdo reče, da nenehno potujemo. A ta ne ve, da so potovanja pravzaprav naše postaje. Trenutki, ko začasno izstopimo iz sicer prehitro drvečega vlaka.

Čas je res prava čarovnija. Po eni strani je neoprijemljiv in definiran, po drugi strani pa ga je mogoče popolnoma obvladovati in prilagajati. Žal ga je še najlažje zapravljati. Kar, na primer, počnemo, ko ne izstopimo iz drvečega vlaka, četudi se nam zdi, da smo zaradi hitrosti, s katero drvimo med opravki, bolj učinkoviti. Ali takrat, ko izstopimo na napačni postaji. Morda uporabljam preveč prispodob in bom skušal biti bolj neposreden. Na primer, če potem, ko je za nami naporen teden, ko smo se prekomerno razdajali in tako ali drugače garali, to skušamo kompenzirati s prekomernim počitkom čez vikend, bi rekel, da to ni nujno pravi način. Za nekatere situacije zagotovo je, a v glavnem se mi zdi, da skoraj ničesar, kar počnemo prekomerno, ne moremo razveljaviti ali popraviti s prekomernim početjem nečesa drugega. Prav tako ne želim namenjati prevelikega poudarka zmernosti, za katero pravijo, da je najboljša. Saj se tudi zmernosti lahko poslužujemo prekomerno in na vseh področjih življenja ostajamo v zlati sredini. Kar je lahko daleč od tega, da bi bilo najbolje. Če se želimo izboljšati ali si pomagati, bomo z zmernostjo prišli le do neke točke in ne tako daleč, kot bi zmogli ali morali. V teh primerih je zmernost prej ovira, kot katalizator napredka. Vsekakor pa je v nekaterih situacijah prav zmernost tista, ki nas lahko reši ali prepreči, da do nekih situacij, iz katerih bi se nato morali reševati, sploh pride. Na primer, ko prekomerno popivanje skušamo izničiti z abstinenco, prenajedanje s postom in utrujenost s počitkom. Možnosti za pretiravanje v eno ali drugo skrajnost pri vsem je ravno toliko, kot je možnosti za zmernost. Med vsem tem nenehno krmarimo, a prepogosto le toliko, kot nam v nekem trenutku zadostuje. Zato se mi zdi sila pomembno razlikovati med rezultati, predvsem tistimi na dolgi rok, do katerih nas pripeljeta enkrat zmernost, drugič prekomernost.

A kako lahko izničimo prekomerno angažiranje in potrebo po tem, da smo nenehno učinkoviti ali prezaposleni z nečim?
Morda odgovor na tole tiči v potovanjih ali drugih aktivnostih, ob katerih se odlično počutimo tudi, kadar smo v njih zavestno neučinkoviti. Ključna beseda je zavestno, da to, kar počnemo, počnemo z zavedanjem. Da se zavedamo trenutkov, ko smo preveč zmerni in trenutkov, ko smo preveč skrajni. Le takrat lahko zavestno učinkujemo in se poravnamo, oziroma izstopimo iz drvečega vlaka. Za slednje je prezasičen junij zagotovo odlična priložnost. Ko koncertom, festivalom, praznovanjem, piknikom in polletnim poročilom obrnemo hrbet in preprosto odpotujemo. Ne govorim o koncu meseca, ko je konec junijske norišnice in praznik, dan državnosti podaljšamo v počitnice. Govorim o tem, da juniju obrnemo hrbet že na začetku meseca, na višku slave, kot to naredijo nekateri najboljši športniki. To bi bil zavesten izstop iz prehitro drvečega vlaka.

Popotniški umami

Zadnjič sem pisal o začinjanju načinov, na katere lahko potovanja načrtujemo. Bojda lahko v življenju začinimo skorajda vse, kar počnemo zavestno. Če ostanem pri potovanjih, ta vsekakor ponujajo nešteto priložnosti za to, da jih začinimo. Tako, da jih naredimo pestrejša, zahtevnejša, bolj avanturistična, manj predvidljiva in podobno. Razumljivo, če si tega sploh želimo ali v potovanjih iščemo, saj smo si ljudje tudi v tem, koliko “začimbam” smo se pripravljeni v življenju izpostaviti, zelo različni. Tudi v različnih življenjskih obdobjih imamo ljudje različne potrebe po stopnji začinjenosti. Na začetku naše popotniške kariere smo bili neprimerno bolj plahi in zadržani do preveč začinjenih potovanj. A apetiti po vedno večjih, zahtevnejših, intenzivnejših in bolj eksotičnih potovanjih so rasti eksponentno s potovanji. Kot popotniški družini nam je Evropa hitro postala premajhna in potovanja po stari celini premalo začinjena. Čeprav so bili naši enomesečni road-tripi do Škotske, Grčije in Španije ena najboljših potovanj, smo kmalu želeli več. Zato smo odpotovali v Vietnam in Mehiko ter kmalu zatem na enoletno potovanje po svetu. Potem smo bili nekaj let v stanju, ko si takšnih potovanj nismo več želeli, a želja se je kmalu vrnila. Le da si sedaj, ko s Sabrino potujeva v dvoje, potovanja začiniva drugače. Ko potujeva skupaj, v potovanjih iščeva pustolovščino, a za odtenek drugačno, kot takrat, ko se na potovanja podam sam. Ključno je, da potovanje vsebuje lepote, najraje naravne in pravšnjo stopnjo izzivov, da se na potovanju ravno toliko, kot se iz dneva v dan na potovanju navdušujeva, tudi gibljeva. Pogosto še preveč, a z menoj je pač tako, da brez veliko gibanja ne gre. Zato gibanju ne morem reči začimba, saj je osnova sestavina potovanj. Po drugi strani so začimbe tisti trenutki ali doživetja, ki naredijo potovanja bolj pestra, razburljiva, zabavna, posebna ali kako drugače boljša in v naših spominih trajnejša.

Pobrskal sem po fotografijah in spominu, da bi našel nekaj trenutkov, ko lahko rečem, da so začinili naša potovanja.

Čarobni sončni vzhodi v Omanu, ko sem šotoril nekje na samem ob morju. Kolesarjenje po Omanu

Toplo malteško sonce na začetku letošnjega januarja. Malta 2025

Gurmansko razvajanje v francoskih restavracijah na Korziki. Motoristično potepanje po Korziki

Obisk narodnega parka Torres del Paine v Čilu. Čile in Argentina 2024

Brezčasnost na pohajkovanju po Ribiški poti na Portugalskem. Rota Vicentina, Portugalska

Tudi to, ko se v neki soteski Jordanije izgubiš in te rešijo lokalni fantje, sodi v to kategorijo. Jordanija

Ko se z avtom, motorjem, kolesom ali kako drugače, podaš skorajda preko lastnih zmožnosti. Gruzija in Armenija

Našteval bi lahko kar v nedogled, saj bi skoraj v vsakem potovanju našel nekaj, za kar bi lahko trdil, da nam ga je začinilo. Kar seveda ne pomeni, da so nezačinjena potovanja nujno manj privlačna ali da jim nekaj manjka. Tako ena, kot druga so potrebna za potešitev popotniškega okusa in le če poznamo tako začinjena, kot nezačinjena potovanja, se lahko zavemo tistega trenutka, ko prepoznamo umami.

Začinimo potovanja

Zdi se mi, da je od kolesarskega potepa po Omanu minila cela večnost. Najbrž zato, ker se nam je v zadnjem času pripetilo nekaj pripetljajev, ki ne le prekrijejo preteklost, temveč zameglijo tudi upanje na prihodnost. A odkar o potovanjih pišem, trdim, da so potovanja protiutež temu, da nam takšne ali drugačne preizkušnje, s katerimi nam postreže življenje, skalijo uvid v dojemanje časa. Potovanja so namreč tista, po katerih delimo življenjska obdobja. Že samo na teh straneh je za četrt stoletja naših potovanj. 25 let! Pri brskanju po naši preteklosti je skorajda nemogoče, da se ne bi dotaknil katerega od potovanj. Pravzaprav je v marsikaterem oziru zame prav neko potovanje točka v času, na katero se naslonim, ko se skušam spomniti, katerega leta se je nekaj zgodilo. Tudi z Omanom bo tako, da ga bom povezoval s tem obdobjem.

Kar se tiče naših potovanj v bližnji in daljni prihodnosti, sem v zadnjih letih opazil pomembno razliko pri tem, za katere države in način potovanja se s Sabrino odločava. Prepotovala sva že toliko dežel in na toliko različnih načinov, da se več ne ozirava na to, kaj o tem, kam in kako potovati, pišejo drugi. Prvič zato, ker imava sama dovolj izkušenj in drugič zato, ker so te informacije vedno manj verodostojne. Slednje je seveda vsesplošni fenomen oziroma ena od kriz današnjega časa, ko je svet preplavljen z informacijami, ki za iskalca ne le da nimajo vrednosti, lahko so tudi nevarne. Tako se je treba danes za uporabne in verodostojne informacije potruditi bolj kot kadarkoli. Le kdo še za načrtovanje potovanj uporablja vodnike založb Lonely Planet, Rough Guides idr., ko pa je toliko popotniških blogov in drugih virov, ki so brezplačno dostopni na internetu. Sam sicer začnem s slednjimi, saj so ti lažje dostopni, a ko vidim, kako kičasto ali samovšečno je vse skupaj predstavljeno, izgubim potrpljenje in grem po informacije drugam. Zelo pogosto k omenjenima založnikoma. Popačene ali na kakršenkoli drug način predstavljene informacije, katerih osnovni namen je olepševanje, v meni sprožijo odziv, da je z njimi nekaj narobe. Seveda tudi sam kdaj napišem prispevek, v katerem neko destinacijo ali popotniško izkušnjo le opevam, a trudim se temu izogniti. V resnici so prava potovanja trdo delo, o čemer sem pisal davno tega. Zato bi informacije o neki destinaciji morale vsebovati ne le lepote, temveč tudi morebitne nevarnosti in slabe stvari. Sicer so informacije o deželah le oglasna sporočila, za katera nam je menda že jasno, kako je z njihovo kredibilnostjo ali pristnostjo.

Zato sem hvaležen popotnikom in drugim, ki pri iskanju informacij dajejo prednost verodostojnosti pred olepševanjem, saj verjamem, da so zaslužni za to, da tiskani vodniki še obstajajo. Prodaja slednjih je bojda v zadnjem desetletju zelo upadla, a vztrajajo. Bojim pa se, da bodo tiskani vodniki vedno težje parirali novim tehnologijam in načinom pridobivanja informacij. Umetna inteligenca je strašljivo uporabna, če ste le pripravljeni na preskok in jo uporabiti. Za hec sem enega od brezplačnih UI svetovalcev prosil: Sestavi popoln itinerar za motoristično potovanje za 20 dni z začetkom in ciljem v Tokiu. V nekaj trenutkih sem imel izdelan itinerar potovanja po dnevih, razdelan po slikovitih cestah in pokrajini, s postanki v kulturnih središčih, različnih vrstah namestitev, ključnimi znamenitostmi in morebitnimi opozorili ali nevarnostmi. Seveda je tovrsten itinerar le osnova, na kateri je treba graditi, a temu ne more parirati noben turistični vodnik ali bloger ali še tako izkušen popotnik.

Nikakor ne želim reči, da je progresivni način načrtovanj potovanj boljši od konzervativnega ali obratno. Verjamem, da lahko najboljše rezultate dosežemo z mešanico obojega. Še najbolje tako, da se vsaj delno premaknemo iz lastne cone udobja in poskusimo nekaj novega. Če smo, na primer konzervativnega kova, lahko potem, ko itinerar, ki smo ga sestavili iz tiskanih virov in ga zapisali na papir, dodatno začinimo z nasveti kakšnega UI svetovalca. Seveda s tem spreminjamo le način, na katerega potovanja načrtujemo, ne potovanje samo. Če želimo, da v nas pusti trajnejšo sled potovanje, je treba začiniti potovanje samo. To je seveda popolnoma druga zgodba.

Zadnja kolesarska etapa v Omanu

Potem, ko sem pustil gorovje Omana za seboj in se znova vrnil v dolino, je bila pred menoj le še dolga, ravna in dolgočasna cesta do glavnega mesta. Na srečo je bilo dovolj daleč, da je bila pred menoj še ena, zadnja noč v šotoru. Nameraval sem kampirati nekje na obronkih velemesta, kar mi nekako ni dišalo, saj se lahko v še tako skrivnih kotičkih v bližini civilizacije zlahka znajde preveč ljudi. To vsekakor razvrednoti smisel kampiranja na divje. Tako sem na dolgočasni cesti, kjer sem imel na pretek časa za tuhtanje, razmišljal o tem, kaj naj naredim, da si pričaram še eno lepo kamping izkušnjo. K morju, seveda! Že dlje časa sem bil v notranjosti Omana in sem pogrešal morje. Tako sem se obrnil k morju in se namenil na mestno plažo Seeb. Kontradiktorno pomisleku, da me pri kampiranju nekje na obronkih mesta ne bi motilo preveč ljudi, sem se odpravil na mestno plažo, kjer bo ljudi zagotovo več. Kot, da sem ob misli na to, da bi lahko kampiral ob morju, pozabil na vse drugo. Vsakič, ko se ujamem, da ravnam v nasprotju s tem, o čemer sem bil še pred kratkim prepričan, me to nasmeji.

Plaža Seeb, ko sem ujel redek trenutek samote. Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Kakorkoli, bil sem na plaži. Med sprehajalci, odbojkaši in celo kopalci, a edini s šotorom in namenom, da tukaj prenočim. Znova sem nekega možakarja vprašal, če lahko in je odvrnil pritrdilno, a nisem želel, da se ponovi zgodba iz parka in da me potem, ko bom že v šotoru, nekdo prežene. Tako sem nekaj časa sedel in gledal v morje, dokler mi ni pristopil temnopolti možakar, s katerim sva se zapletla v pogovor. Povedal je, da je iz Sudana, na kar sem odvrnil, da to deželo poznam, saj sem jo že obiskal. Nič več, je rekel. Sedaj je tam vojna in veliko ljudi iz Sudana je našlo zatočišče v Omanu. Žalostna resnica, ki jo, kadar se srečujemo z migranti doma, zlahka spregledamo. Čez čas je pripeljal patruljni policijski avto in sem ga prosil, če lahko greva vprašati policiste ali lahko prenočim na plaži. Seveda je bil takoj za. Policiste je nagovoril s tako šarmantnim pristopom, da so se vsi po vrsti nasmejali in dali privolitev, da eno noč prespim na plaži. Še eden od tistih trenutkov, ko nas popotnike iz zagat rešujejo popolni tujci. To, da se pustiš pomagati tujcu, ki kot da je poslan od boga, da te reši iz zagate, je resnično izjemen občutek.

Naslednje jutro sem si vzel čas, da sem šotor posušil, saj sem vedel, da ga nekaj časa ne bom potreboval. Morda sem z odhodom zavlačeval tudi zaradi tega, ker me je zadnji kolesarski dan v Omanu čakala dokaj težka etapa, saj je bilo treba kolesariti 50 kilometrov po prometnih cestah velemesta. Te so bile pravo nasprotje praznih avtocest, ki sem jih bil v Omanu vajen doslej. Ko mi je vendarle uspelo priti na cilj in sem parkiral kolo pred hotelom, izpred katerega sem pred par tedni startal kolesarko turnejo po Omanu, se mi je smejalo do ušes. Bil sem prezadovoljen, da sem uspešno prekolesaril še eno deželo, ki se je povrhu izkazala kot izjemna gostiteljica. Predvsem njeni ljudje in celo tisti, ki so tja preseljeni, so se izkazali bolje, kot sem upal verjeti. Ne vem, kako naj to zapišem politično korektno, a Indijci, ki predstavljajo desetino prebivalstva v Omanu, so od Indijcev, ki smo jih srečali na potovanjih v Indiji, precej drugačni, da ne rečem, bolj prijazni. Razen seveda do priseljencev iz drugih držav indijske podceline, o čemer sem se prepričal na lastna ušesa. Le kaj je to v nas ljudeh, da sovraštvo do soseda odnesemo s seboj tudi na drugi konec sveta?

Od prestolnice Omana nisem pričakoval ničesar, zato tudi nisem bil presenečen ali razočaran nad ničemer, kar ponuja. V Maskatu sem obiskal le dve znamenitosti, največjo mošejo in največjo tržnico. Začuda me je mošeja, čeprav polna tujih turistov, precej bolj impresionirala, kot tržnica, ki je bila popolnoma nezanimiva.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Kakorkoli povzamem, Oman me je navdušil. Bolj kot katerakoli druga od menda petih arabskih držav, ki sem jih obiskal. Sicer nima blišča egipčanskih templjev, privlačnosti jordanskih sotesk ali razsežnosti maroških gorstev, ima pa to, kar nobena od teh dežel nima; občutek, da si tam kot gost resnično dobrodošel.

S kolesom čez gorovje Omana

Končno je napočil čas za resno kolesarjenje. Do Nizwe sem kolesaril bolj ali manj po ravninah, kjer sem pridelal povprečno zgolj 500 višinskih metrov dnevno. Sedaj sem se končno znašel pred gorami, ki segajo čez tri tisočake. A po toliko kilometrih na kolesu se vzponov nisem bal. Sicer sem prebral, da znajo biti vzponi izjemno strmi, a to me ni prestrašilo. Pravzaprav sem se izziva in tega, da zapuščam ravnino in se podajam v gore, veselil. V stari naselbini Al Hamra, kjer so ljudje še pred nedavnim živeli v hišah iz blata, sem se poslovil od ravnine.

Al Hamra in gorovje Hajar v ozadju.
Kolesarjenje po Omanu

Zapuščene hiše iz blata.
Kolesarjenje po Omanu

Tukaj je bilo tudi nekaj zelenila, ki je prijetno popestrilo pogled na okolico.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

V zadnji trgovini sem napolnil torbe z zalogami hrane in večjo količino vode ter se pognal v hrib. Morda pognal ni prava beseda, saj sem v neverjetno strme klance s prenatovorjenim kolesom zmogel v povprečju le 5 kilometrov na uro. A do gorskega prelaza na dva tisoč metrih višine sem prilezel, ne da bi sestopil in kolo porival. Očitno me je poganjala prava mešanica trme in pridelane vzdržljivosti, da sem to zmogel.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Razgled z vrha prelaza.
Kolesarjenje po Omanu

Pravi izziv se je začel šele na prelazu, saj se je tukaj končal asfalt, začel pa se je spust po vrtoglavo strmi prašno-blatni makadamski cesti. En par z avtom se je tukaj obrnil in se vrnil nazaj po asfaltni cesti, saj je voznik dejal, da je prestrmo. Jaz si tega razkošja nisem mogel privoščiti. Dan prej sem srečal dva kolesarja, ki sta mi povedala, da sta se po tej strmi prašni cesti sicer povzpela, a če se ne motim, sta rekla, da sta za pet kilometrov vzpona potrebovala tri ure. Skratka, groza. Računal sem na to, da je, ne glede na razmere, spust lažji od vzpona. A tokrat sem se motil. Športna ura mi je kazala, da se spuščam po 26% klancu (za primerjavo, cesta na Vršič ima v najbolj strmem delu 11%). Bilo je tako zahtevno, da sem se nenehno ustavljal in počival, saj so me od močnega zaviranja bolele roke. A kot, da strm spust po tako slabi poti ni dovolj velika preizkušnja, sem ob spustu v dolino moral narediti še za 500 metrov vzpona. Kar nekaj od teh vzponov sem prepešačil in kolo porival, saj je bilo nemogoče kolesariti v takšno strmino po tako slabi cesti.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Vasica Bald Sayt, kjer sem se zasluženo in pošteno okrepčal.
Kolesarjenje po Omanu

Proti večeru, ko mi je že zmanjkovalo moči in je bilo treba čez silno slab makadam,
Kolesarjenje po Omanu

mi je zmanjkalo tudi potrpljenja. Na več mestih sem skušal najti prostor za kampiranje, a nikjer ni bilo v redu. Na koncu sem izbral nek prostor ob vasi, nedaleč od mošeje, ki sem ga zadnjič omenil, kot najbolj ponesrečen prostor za kampiranje. Za nameček sem se zvečer boril z vetrom, ki mi je štirikrat podrl kolo in skoraj odnesel šotor. Kot da ni bilo za ta dan vsega dovolj, so me nadlegovale še koze!

Spust v zloglasno sotesko Wadi Bani Awf, ki ga ni bilo kaj več, kot 30 kilometrov, je skupaj s postanki trajal kakšnih sedem ur. A ta dan, ko sem se najprej tako visoko povzpel in se nato po tako zahtevni poti še spustil v dolino, je bil nedvomno najboljši kolesarski dan v Omanu.

Nizwa, pravljična oaza Omana

Čas za počitek si je treba prislužiti, kar na kolesarskem potovanju ni niti najmanj težko. Sicer se nisem počutil utrujeno, niti nisem imel težav, ki bi me prisilile k počitku, a bil je čas, da si Oman pobliže ogledam brez kolesa. Hitrost, s katero potuje kolesar, je bolj ali manj popolna za spoznavanje dežel, a v mestni vrvež se najraje podam peš. Za dan počitka sem izbral prečudovit kraj, ki je videti kot iz pravljic Tisoč in ene noči. Nizwa je mesto, v katerem se tradicionalni običaji in sodobni turizem prepletata bolj, kot kjerkoli v Omanu. Glede na to, kar sem videl, se razume. Naključje je hotelo, da sem za Nizwo izbral najboljši in najbolj svet dan v tednu, petek. Ta dan se namreč v Nizwi odvija sejem, ki je paša, ne le za oči, temveč za bolj kot ne vsa čutila zvedavega obiskovalca. A najprej sem potreboval sobo.

Prispel sem v četrtek, v času popoldanskega počitka, zato so bile ulice dokaj prazne. Tudi zlatarne, ki jih je v mestu na desetine (na spodnji fotografije zlatarna za zlatarno),
Kolesarjenje po Omanu

so bile zaprte, kar se je izkazalo, da zame ni bilo najbolj posrečeno. V potrditvenem sporočilu rezervacije sobe je namreč pisalo, da se naj ob prijavi v apartma oglasim v zlatarni. A ker je bila ta zaprta, sem za lokacijo apartmaja vprašal v sosednjem lokalu, ki je bil videti kot banka. Prijazna uslužbenka, ena od redkih žensk, s katero sem v Omanu spregovoril, mi je pokazala vhod v stavbo, kjer je apartma. Kolo sem pustil pri vhodu in se po stopnicah povzpel v drugo nadstropje, saj je tudi na moji rezervaciji pisalo Apartma številka 2. Nikjer ni bilo žive duše. Prijel sem za kljuko apartmaja številka 2 in odprl vrata v razkošni prostor.
Kolesarjenje po Omanu

Bil sem navdušen. Šel sem po kolo in mu snel krmilo, saj sem se le tako lahko z njim vred stlačil v majhno dvigalo. Kolo, čeprav prekrito s prahom, sem seveda peljal v apartma. V torbah sem imel namreč vse stvari in sem želel vse skupaj malce pospraviti, urediti in očistiti. Po sedmih dneh kolesarjenja in kampiranja na divje ter brez tekoče vode sem se v sobi počutil, kot v raju. Najprej sem opral vsa oblačila, nato še sebe ter se zadovoljen zleknil v posteljo, čeprav je bil šele popoldan. Ni minilo pol ure, ko je nekdo potrkal. Lepo opravljen v dolgo belo haljo, dišdašo, kot so oblečeni bolj ali manj vsi moški v Omanu, je na vratih stal možakar in se mi nasmehnil. “A imate rezervacijo?” me je vprašal v dokaj dobri angleščini. “Seveda!” sem mu odvrnil in pokazal rezervacijo v apartmaju Rossa Bella. “To ni Rossa Bella. To je Nizwa Park House apartment!” je odvrnil. Mene je skoraj kap! Skupaj sva odšla do zlatarne, ki se je tačas že odprla, kjer sva našla lastnika pravega apartmaja, ki sem ga rezerviral in zaplet smo rešili. Vsi skupaj z nasmeški, kot se za Oman spodobi. V desetih minutah sem napačno zaseden apartma izpraznil in se preselil v pravega.

Potem, ko je zaplet minil in sem prišel k sebi, sem se odpravil na večerni sprehod v mesto. Kot je to običaj v krajih, kjer so vajeni skrajno visokih temperatur, je mesto zaživelo šele v večernih urah, saj takrat vročina malce popusti. Kot v blodnjaku sem taval po ozkih uličicah in brezciljno sledil sprehajalcem, ki jih je bilo povsod polno.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Na tržnici, ki je odprta do poznih ur, sem degustiral lokalne dobrote, predvsem halvo. Tržnic, kjer radovedni obiskovalci vsak s svojo plastično žličko zajemamo iz iste posode in “degustiramo”, danes več ne najdeš veliko.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Tržnica, ki je pravzaprav osrednji del Nizwe, je najbolj zaživela naslednje jutro, v petek, na sejemski dan. Fant s puško ni redar ali paznik, temveč radovedni kupec.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Najbolj obiskan je Goat market oz. kozja tržnica, kjer prodajalci in kupci koz uprizorijo pravcat šov.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Razgled nad mestom in nad okolico, kjer se lepo vidi, da je Nizwa pravzaprav zelena oaza.
Kolesarjenje po Omanu

Nizwa je kljub temu, da sem tam v enem dnevu videl več turistov, kot v vseh ostalih krajih v Omanu skupaj, pravljično mestece, katerega semenjskega dne ne gre zamuditi. A po počitku in dveh nočeh, ki sem jih prespal v postelji, me je že tiščalo na kolo in v šotor.

Kolesarjenje po Omanu, tretji del

Če se na kolesarskem potovanju prebudiš pred sončnim vzhodom, to najpogosteje pomeni, da bo pred teboj dolg in naporen dan. S čemer seveda ni prav nič narobe, če si le dovolj odpočit in si na nove izzive primerno pripravljen. Še najbolje je, da se naučiš poslušati lastno telo in mu potem, ko si ga čez dan dodobra izmučil, privoščiš dovolj dolg in primeren počitek, potreben za okrevanje. Sam na tovrstnih potovanjih, kjer dan za dnem ves dan kolesarim ali hodim, stremim k temu, da aktivni dan zaključim med 16. in 17. uro. Tako imam vsaj 14 ur časa za okrevanje, da se do naslednjega aktivnega dne primerno regeneriram. Od časa za okrevanje namenim spanju kakšnih osem ur, preostalo pa gre za kuhanje, pripravljanje in pospravljanje šotora ter predvsem posedanje. Sploh, kadar imam s seboj stolček, ki je, kadar ga nimam, najbolj pogrešan kos opreme. V šotor namreč zlezem šele, ko grem spat, tako da mi je, ko nimam stolčka za okrevanje, dokaj neudobno, kar precej slabo vpliva na okrevanje. Potem, ko sem ves dan na nogah ali na kolesu, je to, da sem preostanek dneva v kar se da udobnem položaju, silno pomembno.

Okrevanje.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Tukaj je tako močno pihalo, da sem moral šotor privezati na kolo. Izbira tega prostora za kampiranje se mi ni posrečila.
Kolesarjenje po Omanu

Zraven skrbi za počitek, se na aktivnih potovanjih ukvarjam tudi s tem, da nadomestim izgubljeno tekočino in kalorije. S pijačo in rehidracijo ni težav, saj je precej preprosto veliko piti. Po drugi strani pa je izgubljene kalorije silno težko nadomestiti. V Omanu sem v povprečju vsak dan porabil skoraj dvakrat več kalorij, kot jih porabim, ko sem doma. Se pravi, da bi moral tudi dvakrat več pojesti. Meni to enostavno ne gre, če se še tako trudim. Tudi v Omanu sem izrabil vsako priložnost, da sem nekaj pojedel. Zajtrk, ki sem ga pojedel tisto jutro, ko sem moral zapustiti park pred šesto uro zjutraj, me ni nasitil za dolgo. Komaj sem našel neko pekarno, kjer sem si kupil svež rogljiček. Odkolesaril sem nazaj na avtocesto in se kar ob avtocestnem izvozu ustavil in se lotil rogljička. Ko sem se pregrizel do polovice, sem presenečeno ugotovil, da je polnjen s kremo. Še bolj presenečen sem bil ob naslednjem grižljaju, ko sem ugotovil, da tekoča sredica ni krema, temveč surovo testo v premalo pečenem rogljičku. Lahko bi vedel, da pekovski izdelki iz kvašenega testa ne domujejo na tem koncu sveta. Zato sem se v naslednjem kraju ustavil v čajnici. Tea-shop jim pravijo v Omanu. Naročil sem si izvrsten karak čaj in parato z jajci in sirom. Tako čaj, ki je Omanu prilagojena različica masala čaja, popularnega na indijski podcelini, je parata različica parathe, murtabaka, roleksa ipd. Kakorkoli, prvovrstna malica!
Kolesarjenje po Omanu

Naslednjo noč sem prespal pod drevesom, kar je pravcato razkošje za te kraje.
Kolesarjenje po Omanu

Šele sedmi dan v Omanu sem dojel, kaj pomeni Tour of Oman. Ob vstopu v državo me je že policist na letališču vprašal: “Tour of Oman?” in mi porinil v roke debel fascikel. Mislil sem, da mi ponuja Tour of Oman, neke vrste voden izlet po Omanu in sem gladko odklonil. A ko sem kasneje v več krajih videl table, se mi je pričelo dozdevati, da gre za nekaj drugega.
Kolesarjenje po Omanu

Sedmi dan sem se dejansko znašel sredi kolesarske dirke Tour of Oman. Policisti so zaprli cesto za ves promet, a jaz sem še kar kolesaril. Mimo so šla le spremljevalna vozila. Dokler se nek policist vendarle ni odločil, da se moram tudi jaz ustaviti. Ni mi preostalo drugega, kot da se iz nekoga, ki kolesari, spremenim v tistega, ki gleda druge, kako kolesarijo. Prvič v življenju sem se znašel v tej vlogi in moram priznati, da so bile tiste tri minute, koliko je vse skupaj trajalo, zabavne.
Kolesarjenje po Omanu

Po sedmih dneh v sedlu sem si rekel, da je čas, da si privoščim dan počitka, takšen, ko sploh ne bom sedel na kolo.

Kolesarjenje po Omanu, drugi del

Četrti dan v Omanu sem obupal. Dan je bil že krepko v popoldnevu, jaz pa nisem uspel narediti več kot 60 kilometrov. Zaradi močnega vetra sem kolesaril s polžjo hitrostjo in nič ni kazalo na bolje, čeprav sem smer obrnil naravnost proti jugu. Tako sem se ustavil v neki obmorski vasici, kjer sem zagledal paviljon s streho in vodo ter predčasno zaključil dan. Rekel sem si, da če že ne morem kolesariti, lahko vsaj poskrbim za umazana oblačila in še kaj.

Podobnih paviljonov, ki popotnikom v Omanu nudijo neke vrste zavetje, je ob cestah precej. Vsi nudijo senco, kar je v tem koncu sveta še kako dobrodošlo, a zame je bila ključna dobrina, ki sem jo potreboval, voda. Še posebej popoldan, preden sem si poiskal prostor, kjer sem nameraval prenočiti. Takrat sem potreboval vodo za pitje, kuhanje, pomivanje posode in osebno higieno. V najbolj varčnih večerih mi je za to vse skupaj zadostovalo tri litre. Ko pa sem vedel, da daleč naokoli ni vode, sem je s seboj na kolesu tovoril tudi osem litrov, da sem je imel dovolj še za prvi del naslednjega dne. Ko so me enkrat prehiteli kolesarji na dirkalnih kolesih, sem razmišljal o tem, da glede na to, da njihova kolesa tehtajo manj, kot tehta le zaloga vode na mojem kolesu, razen pritiskanja na pedala, nimamo veliko skupnega.

Tako sem bil kar zadovoljen, četudi ta dan nisem prišel daleč, saj sem imel v tem paviljonu izobilje vode in časa, da sem postoril vse, za kar si doslej nisem vzel časa. Povrhu sem znova spal tik ob morju, kar je dan še olepšalo.

Plaža, na kateri sem prenočil tretjo noč.
Kolesarjenje po Omanu

Kolesaril sem po vseh kategorijah cest in brezpotij, a vetru nisem uspel uiti.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Paviljon, kjer sem prenočil četrto noč.
Kolesarjenje po Omanu

Naslednje jutro sem se moral od morja posloviti, saj je prišel čas, da se obrnem proti notranjosti. Ob morju je sicer lepo, a kot sem zapisal, sem si prišel ogledati tudi puščave in gorovja. Pred menoj je bilo nekaj dni kolesarjenje po hitrih cestah, a ker sem po njih tudi kolesaril hitreje, mi monotono ravna pokrajina ni povzročala preglavic.
Kolesarjenje po Omanu

Le prenočitev je bilo malce težje najti. Za prvo noč v tej pokrajini sem izbral nek zelen park z otroškimi igrali in sprehajalnimi stezami. Park je dober kilometer proč od avtoceste in več kilometrov od najbližjega mesta. A ker je v teh krajih zelen park nekaj izjemno atraktivnega, se ljudje pripeljejo od daleč, da ga lahko obiščejo. Park je seveda ograjen, zastražen in čez noč zaklenjen. Možakarja, za katerega sem mislil, da je paznik, sem vprašal, če lahko tukaj prespim in mi je odvrnil: “No problem!” Zelo mi je odleglo, saj je bila že skoraj noč in za menoj je bilo 130 kilometrov kolesarjenja, tako, da sem bil pošteno utrujen. Sprva sem pol ure le sedel na klopi in počival, šele nato izbral nek prostor, na katerem sem začel postavljati šotor. A čez čas sta prišla dva možakarja, s katerima sem se s pomočjo prevajanja preko aplikacij na telefonih sporazumel, da v parku ni dovoljeno prenočiti. No, nismo se ravno sporazumeli, saj mi nikakor ni bilo do tega, da bi po tako težkem dnevu, v temi in ko sem imel šotor že postavljen, moral iskati drugo prenočišče. Povedala sta, da šef tako zahteva in mi kazala njegova sporočila na telefonu. Nič ni pomagalo. Šotor sem pospravil nazaj na kolo in si na obraz nadel najbolj razočaran izraz, kar sem ga v tistem trenutku premogel. Sem jima rekel, da bom prenočil kar zunaj parka, ob cesti. Končno je prišlo do preobrata in je v nekem trenutku njun šef napisal, da glede na to, da sem tako utrujen, da sem tujec, da nisem vedel in tako naprej, da lahko prenočim v parku. A moram biti do šeste ure zjutraj zunaj. Seveda sem pritrdil in se globoko zahvalil za razumevanje. Pokazali so mi nek skriti kotiček, da slučajno kateri od obiskovalcev parka ne bi opazil, da v parku, kjer je prenočevanje prepovedano, nekdo prenočuje. Seveda sem ubogal, postavil šotor, si na skrivaj skuhal dva čaja in večerjo ter legel k zasluženemu počitku v prepovedanem raju.

Potem, ko sem naslednje jutro park ob zori zapustil, sem si zajtrk pripravil kar na pločniku pred parkom.
Kolesarjenje po Omanu

Puščava ni puščava brez kamel.
Kolesarjenje po Omanu

Kolesarjenje po Omanu, prvi del

V prestolnici Omana sem pristal s kolesom, zapakiranim v škatli. Z nekaj sreče in iznajdljivosti sem našel hotel, kjer so bili pripravljeni ogromno kartonsko škatlo shraniti, dokler je nisem ponovno potreboval. Za pot domov. Ko sem našel še trgovino, kjer sem lahko kupil plinsko kartušo, sem bil pripravljen, da začnem. Že po nekaj kilometrih na kolesu sem zapustil velemesto Muscat oz. Maskat oz. Muškat in se znašel na lokalni cesti proti jugovzhodu. Po Omanu sem si zamislil krožno turo, da vidim nekaj morja, nekaj gora, nekaj puščave, srečam pregovorno prijazne ljudi in da se naužijem prizorov, ki bi me utegnili pritegniti. Saj je moj namen vendarle potovati, ne zgolj kolesariti.

Prvo zanimivo spoznanje, ki sem ga bil v Omanu deležen, me je spomnilo na naša prva potovanja v odročne kraje, kjer smo imeli popotniki in domačini zamenjane vloge. V smislu, da smo bili atrakcija mi, popotniki, saj so se domačini bolj čudili nam, kot mi njim. Sprva mi je to v Omanu godilo, a ko je že deseti voznik avtomobila, ki me je prehitel, potrobil in mi pomahal, mi je tovrstno pozdravljanje postalo odveč. Ko kolesarim po cesti in mimo mene šibajo avtomobili, mi avtomobilska troblja predstavlja opozorilo in se preprosto ne morem preprogramirati, da se ne bi vsakič zdrznil.

Do najvzhodnejšega kraja v Omanu, ki se imenuje Sur, je speljana čudovita cesta.
Kolesarjenje po Omanu

Morda je občasno za odtenek preveč proč od obale, kar me je prikrajšalo za nenehen razgled na morje. A po resnici povedano sem imel prve dni preveč opravka z močnim čelnim vetrom, zaradi česar razgledovanje po okolici precej izgubi na pomenu. Na kolesu so čelni veter, neznosna vročina in preveč strmi vzponi, trije največji nebodigatreba, ob katerih vso energijo in pozornost usmerim le na kolesarjenje. Takrat se iz popotnika spremenim v kolesarja, kar mi na potovanju, četudi kolesarskem, sploh ne diši.

Etapo do Sura sem si razdelil na tri dni in vsak dan je ponudil nekaj novega. Prvi dan na kolesu je bil izredno dolg, saj se je zaradi neprespane noči na letalih in letališčih zlil z dnevom, ko sem odšel od doma. Na srečo sonce tudi v Omanu pozimi hitro zahaja, tako, da sem hitro zlezel v šotor in zaspal za celih deset ur. Šotor sem postavil v enem od wadijev, v soteski oziroma suhi rečni strugi. Ko se je že mračilo, se je mimo pripeljal možakar v Toyoti in me posvaril pred nevarnostjo hudournika, do katerega lahko pride silno hitro. Glede na vremensko napoved ga nisem vzel preresno, a sem se, preden sem zlezel v šotor, za vsak primer pripravil na morebitni beg pred deročo vodo. A noč je minila idilično. Po dobro prespani noči sem se prebudil z nasmehom do ušes. Zavedel sem se, da čisto zares s kolesom in šotorom potujem po Omanu! Občutek popolnosti, ki bi ga s tem, ko bi temu trenutku karkoli odvzel ali dodal, razvrednotil.

Wadi Majlas, kjer sem prenočil prvo noč. Kolesarjenje po Omanu

Na etapi proti kraju Sur sta dve soteski, ki ju velja obiskati. Sicer sem bil vnaprej opozorjen, da je tam za kolo prestrmo, a sem si rekel, da bom kljub temu poskusil. V prvo, Wadi Shab sploh nisem mogel, saj ni bila dostopna, sem se pa uspešno zapodil v Wadi Tiwi.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Sicer ne daleč, saj so bili vzponi občasno takšni, da mi je, ko sem kolo peš potiskal navkreber, tako drselo, da sem komaj zmogel. Peš! Dobro uro sem vztrajal in odklanjal pomoč, ki so mi jo nekajkrat ponudili domačini v terenskih avtih, nato pa se obrnil in se vrnil nazaj na glavno cesto. Bilo je dovolj za pokušino.

Kampiranje ob morju ima svoj čar. Sploh, če ni v bližini nikogar in imaš vso lepoto sveta zase. Ne, ker bi bil sebičen, temveč zato, ker sem takrat neprimerljivo bolj dojemljiv. Kolesarjenje po Omanu

Sur je postregel z odlično restavracijo, kjer sem se prvič v Omanu pošteno najedel. Saj ne, da bi bilo v Omanu težko priti do hrane, prav nasprotno, trgovinic in kafeterij, kjer je mogoče dobiti kaj za pod zob, ne manjka. A to, kaj se ponuja v teh lokalih, je vse po vrsti slabše od dobrot, ki sem jih imel polne kolesarske torbe. Ker je bila moja zaloga seveda omejena in priložnosti, da izven mest obiščem pravcato restavracijo silno malo, sem se potrudil, da jih nisem zapravil.

Sur. Kolesarjenje po Omanu