Avtor: Davor

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!

V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.

Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!

V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.

Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!

Danes je tretji dan moje letošnje kolesarske eskapade. Tokrat prvič po državi, ki nima morja. Kot, da je morje ne vem kaj. Pa je! Sploh v mesecu maju, ko so vremenske razmere v notranjosti nestabilne in je na morju že dovolj toplo tudi ponoči. Zaradi kampiranja, seveda. Pa tudi terapevtskega namakanja v mrzli vodi po kolesarjenju.

Tako pa sem se kljub pripravam znašel v več nepričakovanih situacijah, ki se jim sproti prilagajam. Nič resnega. Morda le to, da sem načrtoval tri vzpone čez dva tisoč metrov, a so me prizori snega, s katerim so pokrite gore, ki jih je mogoče videti iz Skopja proti jugu in zahodu, prepričali, da je bolje, da se držim pod dva tisoč metri. Zraven tega, me je včeraj v to prepričal še čuvaj naravnega rezervata. Iz Skopja sem zjutraj pričel z blagim vzponom proti rezervatu Jasen, od koder sem nameraval nadaljevati proti jugu vzdolž lepega jezera, kjer sem nameraval na črno kampirati. Po štirih urah in 40 kilometrih kolesarjenja bolj ali manj navkreber, sem dokaj utrujen, (z vso prtljago, se razume) prikolesaril do zapornice, onkraj katere sta položaj branila dva gromozanska psa. Na tabli je pisalo, da cesto za promet v smeri, kamor sem nameraval, odprejo med 16. in 18. uro. Dve uri čakanja! A že čez deset minut se je prikazal čuvaj in rekel:”Sa točak ne!” S kolesom ne! Dajala sva se kakšnih deset minut, a ni popustil, s kolesom je vožnja skozi rezervat prepovedana (tako on, na nobeni tabli ne piše). Obrnil sem se in odkolesaril nazaj v Skopje. Načrti so padli v vodo. Tudi danes so in jutri bodo, preverjeno! A dokler še lahko ves dan kolesarim, najdem kaj za pojest in prostor za spanje, je vse v redu.

Vtisi sledijo, ko se jih nabere dovolj.

Sedaj, ko je pomlad menda že zares v polnem zamahu, sem se spomnil še enega načina, na katerega je mogoče preživeti aktivni dopust. Mimogrede, danes zjutraj sem razmišljal o tem, če je alternativa aktivnega dopusta pasivni dopust in če je, zakaj se ta nikoli ne promovira? A ker tega načina preživljanja dopusta zaenkrat še ne obvladujemo dovolj dobro, se v to ne bom spuščal. Zato tudi ne pišem o naših potovanjih, kot o aktivnem preživljanju dopusta, saj drugih oblik, kakršnekoli že so, ne prakticiramo.

A preden preidem k dejstvu, moram zapisali še tole. Letošnje leto je že bilo dokaj pestro, saj smo se potepali že po Tajskem in Burmi, pohajkovali po grškem otoku, se podili z motorjem enkrat po Avstriji in drugič po Balkanu. A v naslednjih mesecih se obeta še več takšnih in drugačnih potovanj. Ravno prav, da lahko vmes zajamemo sapo, nič kaj več. Zato bo pisanje na teh straneh v tem času morda videti malce nepovezano ali celo nepredelano. Morda pa tudi ne. Pustimo se presenetiti.

A pojdimo lepo po vrsti, s potovanjem, ki je naslednje, vsa, ki mu sledijo, naj lepo počakajo.

Torej, kolesarjenje. Pravzaprav kolesarsko potovanje, če želim biti konsistenten.

Ne vem, kako bi temu rekel; morda jugo-nostalgija ali kaj drugega, skratka, nekako se ne morem znebiti želje po potovanjih po Balkanu. Ma ne, ni jugo-nostalgija, saj ničesar iz tistih časov ne pogrešam, gre za nekaj drugega. Morda se ravno zato, ker ne najdem odgovora, vedno znova tja podajam.

Letos se s kolesom podajam tja, »gdje vječno sunce sja«. Saj vemo, kje je to, a ne? Ja, Makedonija! V tem trenutku, dokler ne začnem pritiskati na pedala, ni kaj dodati. Morda le to, da sem končno naredil posebno stran kolesarska potovanja, saj se je tovrstnih potovanj nabralo že kar nekaj.