Avtor: Davor

V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.

Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.

Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.

Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…

Prevladujoči trend ali mainstream je nekaj, kar počne dobra mera drugih, oziroma je bolj ali manj postalo normalno. A pogosto spregledamo, da to, da nekaj postaja normalno, nujno ne pomeni, da je tudi prav. Tako se nekaterega početja vzdržimo, kljub temu, da je mainstream, saj se nam ne zdi prav ali vztrajamo pri starem zaradi »česar se Janezek nauči…« ali se preprosto upiramo nečemu zaradi tega, ker to počno vsi in želimo biti drugačni. Pri nekaterih zadevah nam to še lahko uspeva, pri vsem pa najbrž ne, saj nas okoliščine slej kot prej prisilijo v to, da opustimo stare navade in sprejmemo nove. A kadar gre pri opuščanju starih in sprejemanju novih navad za popuščanje pri tem, kar se nam zdi prav, imamo lahko težavo. Saj na račun tega, da bi bili »v toku«, popuščamo pri lastnih standardih.

Potovanje je v mojih očeh neposredno povezano z občutkom svobode, ki je zame kot opoj, katerega količina v telesu je prav tako pomembna, kot raven hemoglobina v krvi. A z občutkom svobode je pač tako, da je obratno sorazmeren s številom vezi, s katerimi ostaneš priklenjen na tisto, kar si pustil doma. Jasno, da so stvari in ljudje, ki jih ne moreš pustiti doma, če pa že, se trudiš biti z njimi v stiku. A kot marsikje je tudi tukaj treba potegniti črto in se nečemu odpovedati. Več kot je ljudi (in stvari), katerim se za čas potovanja odpovemo, večji je občutek svobode, ki ga na potovanju dosežemo. Jasno, če je ta občutek sploh nekaj, kar si želimo, oziroma na potovanjih iščemo. A če svoboda ni nekaj, po čemer strmimo, so družbeni mediji zlata vredni.

Tistim, ki potovanja istovetimo z odklopom od vsakdana, kar dejansko daje občutek svobode, pa morda pride prav nekaj idej, ki sem jih našel na straneh priljubljenih vodnikov Rough Guides. A pred tem morda še pomembna razlika glede tega, kaj na družbenih medijih počnemo. Eno je, objavljati vtise s potovanja, drugo je brskati po zidu in spremljati, kaj v času naše (v tem primeru žal le fizične) odsotnosti, počnejo naši FB prijatelji. Sam že nekaj časa iščem primeren način, kako bi lahko na družbenih medijih v času potovanja vtise le objavil, a to žal še ne gre, saj družbeni mediji niso namenjeni enosmerni komunikaciji. V tem trenutku prave rešitve res ne vidim. Me bo že našla, ko bo za to primeren čas.

»Potovanje je čas za sprostitev, raziskovanje in zapravljanje časa z ljudmi, ki nam največ pomenijo – ali, če potujemo sami – da se ponovno povežemo sami s seboj in poiščemo nova poznanstva. Potovanje ni čas za brskanje po virtualnem zidu in gledanje mačjih videov, ki jih objavljajo sodelavci ali branje novic o poroki bivšega sošolca. Sledi devet korakov, namenjenih temu, da se vrnete v resnični svet, kjer se všečka z nasmehom.« Tako so zapisali pri Rough Guides.

Pa srečno pri upoštevanju!

Všečkanje:

Tema, ki jo tokrat načenjam, je tako kontroverzna, kot paradoksalna. Gre preprosto za to, da bi se na potovanjih odpovedali družbenim medijem. Da bi odpotovali tako, kot se spodobi, psihofizično, z dušo in telesom. Če odpotujemo še tako daleč in se večkrat dnevno priklopimo na FB ali kateri drugi navidezni zid, da vidimo, kaj se dogaja doma ali da »podelimo svoj status« in tako povemo, kaj se dogaja nam, nismo odpotovali daleč. Četudi se fizično nahajamo v Timbuktuju! Seveda je lepo in prav ostati v stiku z družino in s prijatelji, tudi ko smo na potovanju. Ampak, je objavljanje fotografij prekrasnih plaž ali eksotičnih jedi na družbenih medijih res pravi način, da smo v stiku z domačimi? Sicer danes vsi to počnemo in pravimo, da smo tako v stiku. Ampak, komuniciranje preko družbenih medijev je javno oziroma ima precej širši domet kot informacije, ki si jih sicer izmenjamo z najbližjimi. Za komuniciranje z najbližjimi tako raje uporabljamo druge kanale, kot družbene medije. A ni prav zabavno videti, ko se partnerja, ki sta skupaj na potovanju, začneta pod njuno objavo s komentarji med seboj pogovarjati? Morda pa ni več daleč čas, ko bo meja med zasebnimi in javnimi pogovori zabrisana. Kdo bi vedel…

Skratka, pri objavah na družbenih medijih gre za to, da vesoljnemu svetu obelodanimo, da smo nekje na lepem, da tam počnemo nekaj nevsakdanjega, da smo zapustili rutino, da smo si nekaj privoščili in tako naprej. Znašli smo se v časih, ko je komuniciranje preko družbenih medijev nekaj povsem normalnega. Seveda, če imamo to srečo, da imamo dovolj velik krog prijateljev oziroma sledilcev, s katerimi se dnevno »srečujemo« na navideznem zidu. Pravzaprav je bolj normalno komunicirati preko FB idr., kot tega ne početi. Zato je ideja, da bi se na potovanjih temu odpovedali, kontroverzna.

Razmišljal sem o razlogih, zaradi katerih pravzaprav potujemo in našel to, kar sem že sam zapisal:

Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!

Potujemo torej zase, ne zato, da bi o naših doživetjih na potovanjih pripovedovali drugim. Seveda pa o tem, kje smo bili in kaj smo tam videli ter doživeli, radi kaj povemo in zapišemo, a to niso razlogi, zaradi katerih potujemo. Podajanje vtisov s potovanj je iz pisanja knjig in potopisnih predavanj z diapozitivi prešlo v drugo skrajnost, kjer je treba zaradi sledilcev biti nenehno prisoten na družbenih medijih in to v živo. Marsikdo na družbenih medijih najaktivneje objavlja takrat, ko potuje. Se pravi, da je v času potovanja aktivnejši na družbenih medijih, kot takrat, ko je doma. Če to ni paradoks, ne vem kaj je.

Sami nismo nobena izjema, tudi mi pogosto največ objavljamo, ko smo na potovanju. Razumljivo, takrat se nam dogajajo razburljive reči, ki jih želimo deliti z drugimi. Ampak, sedaj, ko sem ponovno prebral zgoraj omenjene razloge, zaradi katerih potujemo, sem se spomnil, da potujemo zgolj zaradi nas samih. Zakaj torej skopo odmerjen in hkrati sila dragocen čas, ki ga preživimo na potovanjih, zapravljamo za družbene medije?

Preveč sem se razpisal, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem ob naslednji priložnosti.

Različni ljudje si zaradi različnih želja, razlogov in zmožnosti privoščimo različno dolge počitnice. Sicer marsikdo poreče, da si ne glede na želje, daljšega dopusta ne more privoščiti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. A tudi v podjetjih, kjer dolžne dopusta ne omejujejo, pravijo, da ljudje ne vzamejo več kot dvotedenskega dopusta. Očitno je to neke vrste standardna dolžina časa, ki smo ga pripravljeni nameniti letnemu dopustu. Čeprav neka statistika pravi, da večina potovanj v Evropi traja od štiri do sedem dni. Tako bi si nekdo s petindvajsetimi dnevi dopusta lahko privoščil vsaj pet potovanj letno. Teoretično, a impresivno. Sploh ni pomembno, če tem kratkim potovanjem rečemo izleti, kar šteje, je to, da gre za oddih oziroma odklop od dela ali rutine. Seveda ne za vsakogar, saj so tudi ljudje, ki letnega dopusta ne izrabijo. Jasno, ne dajemo vsi enake pomembnosti potovanjem in počitnicam, kar je seveda prav.

Ampak, kaj tisti, ki letni dopust izrabimo v celoti, od tega odnesemo? Se odpočijemo, si napolnimo baterije in naberemo novih moči, potešimo radovednost ali nemirnega duha v sebi ali kaj drugega? Najbrž vsakdo po svoje, s svojimi željami, razlogi in zmožnostmi. Zato je nekomu svetovati, kam in kako naj potuje, lahko skrajno zgrešeno. Četudi tistega, ki te vpraša za nasvet, dobro poznaš, ni dovolj, dokler ne spoznaš njegovih dopustniških navad in razvad. Kar pomeni, da jih moraš občutiti na lastni koži, torej z njim preživeti dopust. Neštetokrat sem doživel, da smo od drugih popotnikov dobivali nasvete, ki nam niso popolnoma nič koristili, saj so nam pripovedovali o takšnih destinacijah, hotelih, hrani, prevozih in drugih zadevah, ki so izven našega dosega. Bodisi si jih ne želimo, bodisi jih ne zmoremo. Tudi mi smo iz lastnega nabora popotniških izkušenj zagotovo marsikomu podali zanj popolnoma neuporabne informacije. Zato je nekomu, za kogar ne vemo, kaj resnično od dopusta pričakuje, nemogoče dobro svetovati. Kakšen smisel je dajati popotniške nasvete o Aziji, Avstraliji ali Ameriki nekomu, ki ima povsem drugačne navade od tvojih? Namreč, treba je razumeti razliko med navdušenjem nad tem, ko prebiramo ali poslušamo o popotniških doživetjih drugih in med dejanskimi lastnimi zmožnostmi, odpraviti se na takšno potovanje. Prepustiti se navdušenju, ko nekdo doživeto pripoveduje o podvigih tam nekje daleč in v glavi kovati načrte, je preprosto. A na poti od želje do realizacije navdušenje pogosto zbledi in se na dopust raje podamo v obvladljivih okvirjih. S čemer seveda ni nič narobe. Je pa lepo vedeti, da tudi na potovanjih velja dejstvo, da je izkupiček sorazmeren z vložkom. A analogija med ekonomijo in potovanji se hitro konča. Kratka potovanja se ne seštevajo v eno dolgo oziroma veliko potovanje. Doživetja prej omenjenih petih enotedenskih potovanj se ne morejo kosati z enim enomesečnim. Nismo edini, ki tako mislimo: »Pozitivni učinki dopusta vrhunec dosežejo osmi prosti dan. Po vrnitvi z dopusta pa učinki zbledijo zelo hitro, razen če ste na dopustu ves mesec.« Vir.

Kako dolge počitnice bi si torej privoščili naslednjič, če ne bi bili omejeni z denarjem ter službenimi in drugimi obveznostmi?

Gledam zemljevid prepotovanih držav in obiskanih krajev in se ne morem načuditi, da je res. Tam nekje 90 držav smo obiskali. To najbrž ni majhno število po nobenem popotniškem kriteriju oziroma primerjavi. Zagotovo so popotniki, tudi v Sloveniji, katerih popotniška statistika je precej bolj impresivna, a mislim, da smo že zdavnaj prešli številke in obdobje, da bi se hoteli s komerkoli primerjati. Radi potujemo zase, ne za ali zaradi kogarkoli drugega, razumljivo. Tako v obdobju od 2001 do 2019 nismo izpustili niti enega leta, da se ne bi kam odpravili. Ne zgolj na izlet, temveč čez meja Slovenije, največkrat in najraje izven meja Evrope. A saj to že vsi, ki nas spremljate, veste.

Od vseh mogočih razlogov in izgovorov (prve potrebujemo zase, druge za tiste, ki se našemu početju čudijo) za potovanja, se mi zdi, da nas najdlje časa spremlja predvsem eden; potujmo sedaj, saj se nam morda nekoč ne bo več ljubilo! Resda sem že večkrat zapisal, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača. Zapisal sem tudi: A kdo čisto zares misli, da bo v resnici potoval, ko bo starejši? Seveda pa ne moremo vnaprej vedeti, kam nas bo tole (pravzaprav karkoli) pripeljalo. Vemo lahko le, kam so nas pripeljala potovanja oziroma doživetja in izkušnje, pridobljene na potovanjih. Pripeljala so nas sem, kjer smo sedaj. Le kdo bi vedel, kje bi bili brez tega vedenja in izkušenj. Na boljšem ali slabšem? Seveda to sploh ni pomembno. Pomembno je, da smo tukaj, kjer smo sedaj, zadovoljni, ne glede na to, karkoli že nas je do sem pripeljalo.

Kam in kako naprej? Pojma nimamo! Seveda imamo nekaj popotniških načrtov in še precej več želja, a o tem ali nam jih bo uspelo uresničiti, ne razmišljamo. Bo že čas pokazal svoje. Dejstvo je, da se naše zmožnosti, prioritete, želje ter vse ostalo, kar je potrebno za uspešno potovanje, nenehno spreminjajo in se moramo temu prilagajati. Zato nam naše popotniške izkušnje pridejo prav. A seveda ne zgolj pri razmišljanju o potovanjih, temveč praktično pri vsem, kar smo in kar počnemo.