Potovanja so svoboda

Izzivalen naslov, glede na trenutne omejitve gibanja, ki se lahko zdijo kot kratenje svobode, a ne? Sicer je pojem svoboda zame precej bližje v trditvi svoboda je stanje duha, a sem se ob tem spomnil fotografije, ki sem jo predlani naredil v bližini ameriškega kongresa.
washington

Zgodi se, da pomislimo oziroma se vprašamo, zakaj sploh nekaj, kar imamo radi, počnemo. Kaj je razlog, zaradi katerega se predajamo oziroma angažiramo in žrtvujemo za to, da počnemo nekaj, kar imamo radi? Ali je že to, da imamo nekaj radi, dovolj? Za nekatere stvari najbrž je. Če imamo radi čokolado, se nam ni težko vstati, stopiti do predala s pregrehami in si postreči s koščkom ali pa tablico čokolade. Kaj pa, če imamo radi plezanje po zamrznjenih slapovih? V doseganju velikih ciljev je precej več, kot zgolj predajanje radosti, ki jo ob tem občutimo. Velja čisto preprosto načelo sorazmernosti; manj, kot je doseganje cilja povezano s trudom, ki ga vložimo, manjši je občutek radosti, ki ga ob tem občutimo in seveda velja tudi obratno. Saj čokolado obožujemo in nas lahko ob tem, ko se nam topi pod jezikom, preplavljajo blaženi občutki. Ampak to niti približno ni primerljivo z občutki, ki smo jih deležni, ko nas na Kredarici potem, ko smo se do tja po šestih urah hoje navkreber povzpeli, obsije jutranja zarja.

Podobna vprašanja si zastavljam sedaj, ko že več mesecev nismo nikamor potovali. Z zadnjega daljšega izleta smo se vrnili pred natanko tremi meseci. Resda to ni neko dolgo časovno obdobje za preživeti brez potovanja, a glede na razmere, v katerih ga tokrat preživljamo, je vendarle drugače, saj je prihodnost bolj negotova, kot sicer. Zato se zgodi, da človek razmišlja o stvareh, o katerih sicer ne bi. Na primer, zakaj sploh potovati. Da se naučimo, doživimo ali vidimo nekaj novega? Da za nekaj časa izstopimo iz vsakodnevne rutine? Da se odpočijemo od napornega dela? Ker imamo radi potovanja, karkoli že to pomeni? Zaradi dobrega občutka, ki nas preveva, ko se z napornega potovanja vrnemo domov živi in zdravi?

O svojih in naših odgovorih na vprašanja o radosti do potovanj sem že velikokrat pisal na teh straneh. Odgovor na vprašanje, zakaj nekaj radi počnemo, je lahko povsem preprost in ga takoj najdemo. A nanj ni mogoče vedno odgovoriti, kot bi izstrelil iz topa. Morda zato, ker je treba za boljše razumevanje odgovora pojasniti širšo sliko. Morda zato, ker se bojimo, da bi se z odgovorom na osebno vprašanje preveč razgalili. Morda zato, ker sami nismo prepričani v svoj odgovor ali ga celo ne poznamo ali pa ga poznamo, a ga ne želimo zaupati niti sebi, kaj šele drugim.

Če bi moral na vprašanje, zakaj rad potujem, danes izbrati le en odgovor, bi odgovoril, da zaradi občutka svobode, ki ga dajejo potovanja. Enako sem razmišljal že pred mnogimi leti, ko sem zapisal: “Svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.” Po eni strani sem sam pri sebi presenečen, da še danes, po toliko potovanjih, potujem iz istega vzgiba, kot sem pred desetletjem. Razlika je le v tem, da danes to edinstveno dobrino, ki ji pravimo čas, še precej bolj cenim.

Nekaj trenutkov, ko je občutek svobode na potovanjih preplavil nekoga od nas:
Maša v Maleziji. 2009-Malezija_39
Sara na Siciliji. Sicilija 2008
Sabrina v Vietnamu. vietnam22
Jaz v Sudanu. veselje sredi sudanske puščave

Kam potovati v 2021?

Zakorakali smo v leto, ki bolj kot katerokoli vzbuja upanje, da bo boljše, kot prejšnje leto. Kaže, da bo narava, bog, usoda ali pač nekdo, 1. januarja pritisnil na tipko za resetiranje in izbrisal vse, kar se nam je slabega zgodilo v letu 2020. Odgovornost za pritisk te tipke lahko naprtimo tudi nekomu bolj oprijemljivemu; gospodarstvenikom, predsednikom, mikrobiologom, zdravnikom, šefom ali medijem. Skratka, nekomu drugemu. Lahko pa v novem letu postanemo bolj ljubeznivi, potrpežljivi in uvidevni do drugih, bolj pravični in pošteni, bolje obvladamo svoje strahove in postanemo pogumnejši, zmernejši ali bolj samodisciplinirani. Te spretnosti, če jih tako imenujem, niso nobena znanost in zanje niso potrebne izkušnje, sreča ali bogastvo. Vsak izmed nas jih nosi v sebi, le dopustiti jim moramo, da pridejo na površje. Vsekakor pomaga pritisk tipke za resetiranje. Lastne, se razume. Sicer s tem preteklosti ne bomo izbrisali, bomo pa zagotovo bolje pripravljeni na to, kar prihaja.

Potovanja lahko pri tem pomagajo, če so primerno dolga, divja, odštekana, naporna ali karkoli pač potrebujemo, da nas vrže iz tira. Tudi kulturni šok, o katerem sem večkrat pisal, zelo pomaga, da tegobe, ki se nam doma zdijo ves svet, izginejo iz našega fokusa. Sploh tegobe, ki pravzaprav to niso. A ker je s potovanji treba še malce potrpeti, to ne pomeni, da jih ne moremo načrtovati. Malce sem poguglal in presenečeno ugotovil, da so nekatere države že dejansko pripravljene na sprejem gostov. Tudi velika imena popotniške oz. turistične industrije imajo že pripravljene sezname najbolj atraktivnih destinacij za letošnje leto:
Rough guides
Lonely Planet
National Geographic

Kar se nas tiče, je na vsakem od teh seznamov več destinacij, ki bi jih letos z veseljem obiskali. A v resnici se še nismo niti začeli pogovarjati o tem, kam bi letos radi potovali. Kot sem zapisal minulo nedeljo, so nam lani prva tri prezgodaj načrtovana potovanja padla v vodo. Zato se letos potrudimo, da načrtovanje potovanj in sploh razmišljanje o tem, kam bi odpotovali, pustimo za čase, ko se bodo zadeve malce bolj izkristalizirale. Do takrat bomo pač pridno prakticirali državljansko pokorščino in potovali lokalno. Morda nas to tako vrže iz tira, da se celo resetiramo.

Še utrinek iz prekrasnega Mjanmarja, kjer smo se predlani potepali v tem letnem času:
myanmar_2018_59
myanmar_2018_52
Mjanmar

Popotniško leto 2020 v ogledalu

Kaže, da bo letos ena tistih zim, ki jih ne bomo presekali s potovanjem. Saj ne, da smo do danes upali, da jo bomo, le sedaj, ko želim pod leto 2020 potegniti črto, sem na to pomislil. Za popotniške načrte oz. sanjarjenje o deželah, ki jih želimo obiskati, bo še dovolj priložnosti. Tokrat se želim ozreti nazaj, na popotniško leto, ki se pravkar zaključuje. Začeli smo ga dokaj drzno oziroma z velikimi upi, ki pa so vsi po vrsti padli v vodo. Prvo letošnje potovanje bi naj bil 350 kilometrski pohod čez Jordanijo, kamor sem se odpravljal februarja. Za prvomajske praznike smo načrtovali dvotedensko romanje vzdolž portugalske obale. Čez poletje smo se nameravali odpraviti na road-trip po Kanadi. Za vsa ta potovanja smo že kupili letalske vozovnice, a smo na srečo po odpovedih dobili vse povrnjeno. A po vseh teh neuspelih poskusih je šlo vse, kar se tiče naših potovanj, le še na bolje.

Najprej smo se, zaprti v občini, lotili raziskovanja okoliških krajev in našli precej več lepot, kot smo jih pričakovali. Doma 2020

Ko so se meje med občinami odprle, smo se odpravili na več izletov po Sloveniji. Izpostavil bi petdnevno kolesarjenje do morja, prekrasno avanturo, saj je bilo treba kampirati na divje. kolesarjenje_2020_11

Temu je sledil devetdnevni pohod po Slovenski planinski pešpoti med Bohinjem in Ankaranom. spp_2020_04

Šele junija smo se prvič odpravili čez mejo in se z avtom zapeljali ob obali vse do Albanije. izleti_2020_04 No, na Ulcinju smo obrnili in se zapeljali še v črnogorske gore. crna_gora_2020_04

Nastopilo je poletje in z njim odpiranje meja. Priložnost smo takoj zagrabili in poleteli na grške otoke ter nato, ker smo pač lahko, še v Atene. Zakintos Grčija 2020 in Kefalonija Grčija 2020 sta nas navdušila!

Z motorjem sva tudi letos uspela narediti nekaj večdnevnih izletov. Najdaljšega, menda kar deset dni, v italijanske Alpe. italija-2020_33 Alpski razgledi so eni najlepših na svetu, zato se tja vedno znova vračamo. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Kakorkoli gledam na popotniško leto 2020, ga ne morem označiti kot leto, ki bi bilo slabo za potovanja. V naših očeh in po naših doživetjih, se razume. Edina razlika, v primerjavi z našimi preteklimi popotniški leti, je v tem, da letos prvič v 15 letih nismo potovali izven Evrope. Ampak tega nikakor ne morem jemati za nekaj slabega. Saj je evropskih biserov, ki jih imamo na dosegu roke in bi jih radi obiskali, nešteto. Seveda pa to niso eksotična potovanja, ki jih na srečo v tem trenutku ne pogrešamo. Želim si, da bi jih začeli pogrešati ravno v pravem trenutku, ko se bodo začela sproščati potovanja tudi v daljne kraje.

Seveda pa si želimo tudi tega, da bi se vrnil življenjski utrip na prostem. Atene 2020

Srečno 2021!

Potovanja kot hrana za dušo

Kaj imajo skupnega poslušanje glasbe, branje knjige, objemanje bližnjega in potovanja? So hrana za dušo. Tisto, kar v življenju vsi potrebujemo, le da nekateri potrebo po tem občutimo intenzivneje, kot drugi. Hrana za dušo, če to potrebo tako imenujemo, ima to čudovito lastnost, da je v njej mogoče uživati trikrat. Prvič, ko smo v pričakovanju in se veselimo občutkov, ki naj jih bi prinesla, na primer knjiga, ki nas čaka, da jo začnemo brati. Drugič, ko se v trenutku, kot je na primer objem, predajamo toplini in občutkom, ko nekoga objamemo. In tretjič, ko se s tako intenzivnim občutkom spominjamo trenutka v preteklosti, na primer, svojega prvega koncerta v živo med sto tisoč glavo množico, da zaznamo vonj trave, kot je dišala
tisti dan.

A žal se nam lahko zgodi, da v težkih časih, ko bi hrano za dušo najbolj potrebovali, hranimo ravno s tistim, s čemer se ne bi smeli. Z jezo, žalostjo, obupom ali slabimi novicami. Morda zaradi neljube situacije, v kateri smo se znašli. Morda zato, ker je to preprosteje, ker smo temu podvrženi, ker smo v takšni družbi ali pa zgolj zato, ker medijske vsebine niso namenjene temu, da bi se bolje počutili mi, temveč tisti, ki nam jih servira. Morda pa zato, ker ne premoremo energije, da bi segli po zdravi hrani za dušo, najsibo to še tako preprosto kot navaden sprehod. Pravzaprav je tako banalna aktivnost, kot sprehajanje, ultimativni vir hrane za dušo. Celo čudež. Thich Nhat Hanh, eden na zahodu najprepoznavnejših budističnih menihov pravi: “Čudež ni hoditi po vodi. Čudež je hoditi po zemlji, biti prisoten z mislimi v trenutku in se počutiti resnično živ!” Ključ je seveda v tem, da se na sprehodu ne motimo z mislimi, še najmanj ne s slabimi.

Danes, ko so potovanja zreducirana na nič, se lahko torej, če smo eden tistih, katerih potovanja so hrana za dušo, hranimo s spomini ali s pričakovanji. Sicer je to daleč od dejanskega doživljanja, a če je alternativa spominjanju in pričakovanju potovanj, spremljanje aktualnih novic o trenutni pandemiji, zase vem, kaj bom izbral. Razmišljam tako, da je v teh časih sila pomembno, da ohranimo želje, pričakovanja in upanje, saj bomo le tako, potem, ko bo tole za nami, vsi skupaj pomagali svetu, da se pobere. Zaposlenim v gostinstvu, hotelski in turistični industriji, prevoznikom in tako naprej, bomo pomagali postaviti se na noge le tako, da bomo njihove storitve uporabljali. Vsak po svojih močeh, se razume. Pri tem pa bomo morali biti zelo previdni, da bo naš denar prišel v prave roke. Nikakor ne v roke tujih korporacij, katerih lastniki so milijarderji, ki so se vrinili med popotnike in ponudnike storitev. Upam, da se bodo srečneži, ki bodo potem, ko bo ta kriza mimo, lahko potovali, znali tako odločiti, da bodo svoj denar pustili pri tistih, ki ga najbolj potrebujejo.

Onkraj luže se ponudniki turističnih storitev že pripravljajo na zagon sezone 2021 in pravijo: “When it’s time for you, we’ll be ready!” Seveda so med njimi ogromna podjetja in milijarderji. Seveda gre tam za neprimerljive razsežnosti. A prav tako kot mi, tudi oni nimajo vpogleda v prihodnost in ne vedo, kaj jih čaka. A vendar se že danes pripravljajo, da bodo, ko se potovanja v nedoločljivi prihodnosti sprostijo, pripravljeni. Zakaj se torej na to, kako bomo potovali v letu 2021, ne bi že danes pripravljali tudi mi, popotniki?

Ohranimo želje. Ohranimo pričakovanja. Ohranimo wanderlust. Prišel bo čas, ko bomo svoje duše ponovno nasitili z občutki, ki nam jih dajo potovanja.

Popularnost destinacije je nad vsem

Minulo nedeljo sem pisal o tem, kako obiskati popularizirane destinacije, da nam v spominu ostanejo lepe stvari, ne gneča in nadloge, ki se jim je v teh krajih skoraj nemogoče izogniti. A v tem trenutku razmišljam o tem ali je kjerkoli na svetu, katera od najbolj popularnih turističnih destinacij ali znamenitosti danes oblegana? A je kje kak kraj, kamor se v času, ko je v neke vrste lockdown-u precejšen del sveta, zgrinjajo turisti, popotniki, obiskovalci? Najprej sem pomislil na znamenite plaže v Riu de Janeiru, saj je tam sedaj poletje in menda niso prazne. Pogledal sem na eno od spletnih kamer, ki prenašajo sliko v živo. Priznati moram, da bi se množici kopalcev na Copacabani z največjim veseljem pridružil!

Rio de Janeiro smo skupaj s plažama Ipanema in Copacabana obiskali v mesecu avgustu. Seveda ne letos. Takrat ni bilo velike gneče, saj menda ni bila prava sezona, a nam je tako prav ustrezalo. V spominu mi je ostalo tudi to, da je to en redkih krajev, ko smo skoraj vse dragocenosti pustili v hotelskem sefu. Če sem že pri plažah, smo jih obiskali kar nekaj znamenitih in obljudenih širom sveta. Playa del Carmen in Tulum v Mehiki, Caracas v Portoriku, Hurgada v Egiptu, Goa in Chennai v Indiji, Bali v Indoneziji, Mui Ne v Vietnamu, Sihanoukville v Kambodži itd. Vse te plaže, bolj kot eksotičnost, zaznamuje ravno to, da so zelo znane in zaradi tega oblegane. A še na vsaki od njih smo našli kotiček zase in zaplavali, če so bile razmere primerne, se razume. Res pa je, da smo redkokje imeli smolo in plažo obiskali v višku sezone. Tako, da imamo še najslabše izkušnje s preveč obleganimi plažami nikjer drugje, kot pri sosedih. A če bi me kdo vprašal, kje v bližini so najlepše plaže, bi mu odgovoril, na Sardiniji. Sardinija-2013_27 Ni veliko plaž s tako turkiznim morjem v naši bližini. No prav, v Grčiji, a recimo, da je to tja nekaj dlje, kot do Sardinije. V obeh primerih gre za destinacije, ki so nam zlahka dosegljive, kar je hkrati največji problem, saj so zlahka dosegljive za vse Evropejce. Ti bi naj samo v letu 2018 opravili 1,2 milijard potovanj po Evropi. A ker se ve, v katerih mesecih, se je največji gneči mogoče izogniti. Razen, če ste eden izmed tistih, ki si na plaži, če voda nima 24, zrak pa vsaj 30 stopinj, nima kaj početi. Potem se gneči na najbolj atraktivnih plažah ni mogoče izogniti.

Plaže sem izpostavil zato, ker se mi zdi, da je to prva asociacija ob pomisli na dopust. Kar dokazujejo tudi številke, saj največ ljudi osrednji dopust preživi nekje na morju.
A v poletnih mesecih, ko se večina ljudi odpravi na dopust, so oblegane praktično vse turistične destinacije. V naši bližini, da se razumemo, saj Brazilija ni ravno nam bližnja destinacija. Zato imamo, če želimo nekatere od popularnih bližnjih destinacij na vsak način obiskati, pravzaprav le eno možnost; da za obisk izberemo drug termin. Saj po resnici povedano, to ni edini način, a trudim se ostati v “evropskih” okvirjih, oziroma v bližini. Če na vsak način moramo ali želimo potovati v poletnih mesecih in hkrati ne želimo biti deležni gneče, je pravzaprav rešitev na dlani, le malce iz okvirjev je treba. Poznam popotnike, ki so poleti obiskali Belorusijo ali Moldavijo in povedali, da sploh ni bilo gneče. Od relativno bližnjih in manj obleganih destinacij smo mi v času največje poletne gneče obiskali Dansko, Norveško, Finsko, Ukrajino, Gruzijo, Armenijo in še katero od manj popularnih dežel. Nikjer ni bilo gneče. Če je tudi to predaleč ali si želite morja in vas poletna vročina ne moti, predlagam celinsko Grčijo in Španijo, ki smo jih obiskali poleti in nikjer ni bilo gneče. Pravzaprav smo poleti obiskali tudi Anglijo in Škotsko, prekrasni deželi za road trip.

Skratka, idej za poletni dopust tudi v relativno bližnjih destinacijah in to brez gneče, je ogromno. A kaže, da popularnost destinacije prevlada nad vsemi drugimi parametri, ko se odločamo za poletni dopust. Ne za vsakogar, najbrž pa za večino, kar je seveda logično, saj sicer najbolj popularne destinacije ne bi bile najbolj obiskane.

Res pa je, da se nam niti ne sanja, kaj se bo s temi, doslej najbolj obleganimi destinacijami zgodilo, ko se bodo začele zadeve odpirati. Morda se bodo po sezoni ali dveh vrnile na stare tire, morda pa bo vse drugače. Ampak, tega niti zase ne vemo, zato o tem nima smisla vnaprej niti razmišljati.

Obisk populariziranih krajev

Na naših potovanjih nas je strast do nedoživetega neredko pripeljala do skritih, neobiskanih, težko dostopnih ali kako drugače odročnih krajev širom sveta. V nekem obdobju potovanj nam je bila prav odročnost ključni dejavnik, po katerem smo se odločali, da nek kraj obiščemo. Že po nekaj prvih večjih potovanjih nam je namreč postalo jasno, da so populizirane destinacije, ki jih že dlje časa obiskujejo ali turisti ali popotniki, spremenile obličje. Ponekod do te mere, da smo se po prihodu obrnili na petah in jo pobrisali. Na tem mestu mi je sedaj padla na pamet izkušnja obiska piramid v Gizi, ko me je nek trgovec, potem, ko si nisem hotel ogledati njegove stojnice, preklel. Piramide so veličastne, o tem ni nobenega dvoma, a toliko nadlegovanja, kot sem ga bil tam v dnevu obiska deležen, menda nisem doživel na celotni poti čez Afriko. O tem govorim, ko omenjam populizirane destinacije, saj je izkušnja obiska lahko dokaj izmaličena. Seveda je to, ali neka destinacija kljub popularizaciji obdrži svoje čare, v največji meri odvisno od oblasti, ki zanjo skrbi in tamkajšnjih ljudi. Kot popolno nasprotje izkušnje v Gizi, lahko navedem izkušnjo obiska prav tako oblegane destinacije, Angkor Vat v Kambodži. Vsak, ki je že kdaj obiskal Egipt in katero od dežel Jugovzhodne Azije ve, o čem pišem. No, povsod je mogoče najti nekoga, s komer se je mogoče prav dobro sporazumeti. pogovor z domačinko

Najsibo znamenitost, ki jo v nekem trenutku obiščemo, še tako veličastna in dih jemajoča, našo izkušnjo doživljanja sooblikujejo ljudje. Tisti, s katerimi potujemo in tisti, ki jih tam srečamo. Vsi na nek način obogatijo naše dojemanje in tako postanejo del našega spomina na to izkušnjo, potovanje ali znamenitost. Res pa je, da nekateri na dober, drugi na slab način. Če bi se sedaj lotil brskanja po spominu, bi našel polno srečanj z ljudmi, ki sem si jih zapomnil. Največ spominov nanje imam z dežel, po katerih smo potovali z nahrbtnikom, saj je pri tovrstnem načinu potovanja prav stik z domačini rdeča nit. Resda smo si ljudje različni, saj pripadamo različnim religijam, kulturam in deželam, a kljub temu bi upal trditi, da je v nekaterih deželah ljudi, ki so našo popotniško izkušnjo obogatili na dober način več, kot v drugih. Če prav pomislim, bi lahko celo naredil lestvico obiskanih držav po občutku, kako prijazni so bili tam do nas domačini, a to ne bi imelo nobenega smisla, saj bi bila povsem subjektivna. Naj podkrepim s primerom; Iran, ki velja za deželo prijaznih ljudi, se je mojim dekletom vtisnil v spomin, kot dežela, kjer so bile bolj nadlegovane, kot kjerkoli.

Skratka, če smo količkaj radovedni in radi potujemo, se težko izognemo obisku populiziranih destinacij in vsemu, kar tam prekomerni obiski povzročijo. Na primer, Benetke. Vsi vemo, da se mesto duši v prekomernem številu obiskovalcev, saj bi ga naj letno obiskalo 30 milijonov ljudi. Tudi mi smo ga obiskali predlani, ko smo od tam leteli v Grčijo in nam je ura poleta tako ustrezala, da smo imeli čas, da se za nekaj ur sprehodimo po mestu. A vsa ta gneča in pomanjkanje vsakršnega pristnega stika z domačini, nas nista niti malo motili. V Benetke smo se prišli namreč le sprehodit, pojesti arancine in sladoled. Naša izkušnja je bila prečudovita, saj smo dobili še celo več, kot smo pričakovali.

Morda se prav v tem skriva skrivnost do užitka v obisku še tako popularne destinacije. V meri pričakovanja, ki ga imamo, preden se tja odpravimo. Če se odpravimo v Benetke v pričakovanju, da na Markovem trgu ne bo gneče in da se bomo lahko kje na prelepi lokaciji usedli in v miru popili espresso, obstaja velika verjetnost, da bomo razočarani. Kar ne pomeni, da Benetk in drugih populariziranih destinacij ne velja obiskati. Le pametno se je treba pripraviti, predvsem pa skrbno izbrati termin obiska.

Vsekakor pa ima popularizacija turističnih znamenitosti tudi precej pozitivnih učinkov. Marsikatera od populariziranih destinacij ne bi preživela, če ne bi bila tako oblegana. Turisti so marsikje skoraj edini vir prihodka in razlog, da se nekateri kraji sploh ohranjajo pri življenju. Na pamet mi pade mestece Kotor, ki sem ga v zadnjih dveh letih obiskal trikrat. Prvič sem se zgražal nad neznosno gnečo in trumami obiskovalcev, ki so se iz križark valili po tlakovanih uličicah, očitno pod-dimenzioniranih za tak naval. A ta vrvež je dajal vtis, da mestece živi. Ko smo Kotor obiskali letos, v korona časih, smo na obzidju nabirali Šentjanževko, saj je bil Kotor mesto duhov, prazen. Res je imeti neko znamenitost le zase privilegij, a raje, kot propadajočo, jo vidim polno življenja.

Podrediti se ali upreti

Karantena. Samoizolacija. Omejitev gibanja. Ostani doma. Čas, ki ga trenutno prestajamo, je bolj kot kdajkoli prej v našem času, prežet z omejitvami. Nekdo bi temu celo drzno rekel, da gre za kratenje svobode. Saj drži da bolj, kot se pravila v neki družbi zaostrujejo, večji je občutek kratenja svobode. Se pa precej razlikujemo po tem, koliko svobode si dovolimo odvzeti, preden se upremo. Potreba po tem, da se upremo, je naravna, v tem smo si najbrž enaki. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, kaj pravzaprav želimo s tem, ko se upremo, doseči? Lahko smo upornik brez razloga, kot James Dean v filmu iz leta 1955. Morda želimo spremeniti svet. Morda mislimo, da se nam dogaja krivica in tega ne prenesemo. Morda se upiramo nečemu, v kar nas prepričujejo mediji ali drugi influencerji, če to ni skladno z našimi prepričanji. Ali pa se upiramo zato, ker nam pravila narekuje neka avtoriteta, ki je ne želimo priznavati. Morda mislimo, da vemo bolje, kot drugi ali da se nas to ne tiče. Morda pa je v nas ostalo dovolj Balkana, da razlogi, zaradi katerih se nečemu upiramo, sploh niso pomembni. Inat je ena taka lepa beseda, a ne?

Za popotnike bi si drznil reči, da so neke vrste uporniki, ko zaradi strasti do potovanj počnejo kaj družbeno manj sprejemljivega. Ko namesto za avto ali katero drugo materialno dobrino denar zapravijo za potovanja. Ko zaradi potovanj vzamejo otroke iz šole. Ko na klin obesijo študij in odpotujejo za celo leto. Ko na klin obesijo službo in odpotujejo za več mesecev. Sedaj sicer nič od tega ni izvedljivo, a to ne pomeni, da se ni mogoče upirati. A receptov za upiranje tukaj ne morem dajati in verjamem, da niti niso potrebni, saj je upornikov med nami več kot dovolj.

Pravzaprav moram na tem mestu končati, saj v celem tednu nisem uspel spisati več, kot ta dva odstavka. Zakaj? Ker se upiram že pomisli na to, da časa, ki bi ga naj imeli v tem času omejevanja na pretek, ne bi izrabil do zadnje ure in mi ga je ta teden zares zmanjkalo za pisanje.

Zato se lahko v trenutnih razmerah na poldnevni pohod na sončno Pohorje, s katerega je mogoče ob inverziji opazovati morje in otok Boč, gleda tudi kot na državljansko nepokorščino.
otok-boc

50 potovanj v dvajsetih letih

Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.

Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.

A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…

Spomini na potovanja so živi

Preredko se v mislih zatekam k minulim potovanjem. Tako, da bi zavestno razmišljal o nekih situacijah, v katerih smo se znašli, o eksotičnih krajih, ki smo jih obiskali in vtisih, ki so jih na nas pustili. Šele ko pogledam seznam naših potovanj, se spomnim, da jih je preveč, da bi si vse to zapomnil. Saj to tudi ne bi imelo smisla. Mi pa še uspeva, da se spomnim, katerega leta smo bili na katerem potovanju. Ojej! Sedaj sem šel štet potovanja, ki jih imamo zbrana na tej strani do danes in jih naštel precej več, kot sem pričakoval. No, to pa je nekaj, o čemer velja razmisliti.

A ne, da bi o tem razmišljal, se spomnim marsikaterega dogodka, povezanega s potovanji. Ne bi rekel da zato, ker bi imel dober spomin, prej bi rekel, da ga nimam. Dogodkov s potovanj se spomnim zato, ker mi veliko pomenijo in ker je vsako potovanje zame nekaj posebnega. Z vsakega potovanja imam v spominu nekaj pristnih utrinkov, takšnih, ki jih lahko vedno prikličem, ko pomislim na kateri kraj ali državo.

San Cristobal de las Casas, Mehika? Oba s Sabrino sva imela polne roke z menjavo Mašine plenice sredi mestnega trga, ko nam je pristopil mlad fant s šopkom vrtnic in vprašal: “¿Rosas señora?”

Hue, Vietnam? Lastnica gostilnice Cafe on Thu (njeno ime) Wheels nas je prepričevala, da naj najamemo motor za ogled mesta, a smo ji rekli, da ga ne potrebujemo, da bomo pešačili. Ko smo se zvečer oglasili pri njej na večerji, je prišla do mene, me nežno brcnila v piščal in se zarežala: “Walked all day, your feet hurt, happy now?” Še danes se spomnim njenega porogljivega nasmeška in odrezave angleščine.

Giant’s causeway, Irska? Tako nas je opralo, da smo se vsi štirje preoblačili v najetem VW Golfu. Še noben avto se mi nikoli ni zdel tako majhen.

Otok Chiloe, Čile? Tam je Maša prvič poskusila ostrigo. Njena grimasa je nepozabna.

Outback, Avstralija? Na neki odročni bencinski črpalki smo napolnili rezervoar Landcruiserja in ko je Sabrina stopila proti lokalu, da bi plačala, sem jo zafrkaval in zapel refren starega komada Walk like a man. Na sosednji črpalki je bil starejši možakar, ki se je ozrl proti meni in mi v najbolj razvlečenem avstralskem naglasu zažugal: “You’re gonna pay for that!”

Stonehenge, Velika Britanja. Potem, ko smo si na potovanju po Evropi ogledali Pariz, London in še marsikaj bleščečega vmes, je Sara, ko smo prišli do znamenitega Stonehengea, vprašala: “Zakaj smo prišli sem gledat to kamenje?”

Gili Air, majhen otoček v Indoneziji. Ko smo izbirali bungalov, v katerem bi prenočili, se je mladenič, ki jih je oddajal, predstavil z imenom Brother in dodal: “We are all brothers from different mothers!”

Tega se je v dvajsetih letih družinskih potovanj nabralo kar nekaj in spomini, ki sem jih sedaj omenil, so vsi starejši od desetletja. Najpogosteje jih povežem z omembo kraja, v katerem smo bili in se nam je tam pripetilo nekaj, po čemer sem si ta kraj zapomnil. To so spomini na dejanska doživetja, ne na fotografije ali posledica brskanja po tukajšnjih objavah. A ti spomini so le drobci oziroma zgodbice, kar je malenkost v primerjavi s tem, v kar so nas izoblikovale izkušnje na potovanjih. Česar niti ne opazimo, saj so potovanja in naši spomini nanje že tolikšen del nas, da smo to pravzaprav mi.

Potujmo navidezno

Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.

Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?

Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.

Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!