Zakladi Mavricija

Mavricij je sladek otok. Eden najslajših, kar jih je. Sladkor je pravzaprav razlog za to, da je otok danes takšen, kot je. Pridelavo sladkornega trsa so pred dobrimi tristo leti vpeljali Francozi in proizvodnja sladkorja poteka še danes. Seveda na plantažah niso delali Francozi, niti Angleži, ki so otok prevzeli pod svoje okrilje, temveč sužnji. Zgodovina Mavricija je, kar se tega tiče, dokaj kruta. Otok so imeli v rokah tudi Portugalci in Nizozemci. Takrat so bili časi, ko je biti civiliziran, za kar so se takratni osvajalci seveda imeli, pomenilo nekaj povsem drugega, kot danes. Mavricij, podobno kot druga osvojena ozemlja tretjega sveta, je doživljal težke čase. Da nesrečne ptice dodo, ki je v sto letih, odkar jo je prvič uzrl človek, izumrla, niti ne omenjam. Danes so na Mavriciju drugi časi. Mavricij je po kazalniku BDP bojda najbogatejša država v Afriki. Sicer sem obiskal 16 afriških držav, a kljub temu težko sodim, katera država je bogata, katera ne. Po mojih izkušnjah je katerakoli država v Afriki še zmeraj del celine, ki je nekaj posebnega. Tako, da nisem prepričan, da v tem primeru velja, da je bolje biti prvi v vasi, kot zadnji v mestu.

A vrnimo se v sedanjost, čeprav se na potovanjih radi vračamo v preteklost, za kar se poslužujemo muzejev. Muzeji, kjer je mogoče prebrati in videti koščke zgodovine zadnjih nekaj stoletij, so na Mavriciju izjemno poučni.

L’Aventure du Sucre je ime muzeja, ki nas je najbolj očaral. Gre za staro tovarno sladkorja, ki so jo ohranili in iz nje premišljeno naredili izjemno privlačen muzej.
mavricij_2022_06
mavricij_2022_07

Obiskali smo tudi obrat za proizvodnjo piškotov, kjer po isti metodi piškote pečejo že 140 let. Ročno! To nas je najbolj fasciniralo, da v obratu ves potek od priprave manioke, peke, razreza in pakiranja piškotov poteka ročno. Kekse smo na koncu ogleda tudi poskusili in se čudili, kako jim je tradicijo teh piškotov uspelo ohraniti tako dolgo.
mavricij_2022_08
mavricij_2022_09

Tam, kjer raste sladkorni trs, se iz njega prideluje tudi njegov najpopularnejši destilat, rum. Obiskali smo tovarno, ki deluje še danes, Rhumerie de Chamarel. Krasno urejena okolica, a sam ogled razen ogromnih bakrenih posod, kjer se prideluje rum, ni pokazal nič posebnega. Končni vtis je popravila degustacija ruma na koncu ogleda.
mavricij_2022_10

Na Mavriciju uspeva tudi čaj. Jasno, da smo obiskali čajno plantažo. Tudi tukaj je bila okolica prekrasno urejena.
mavricij_2022_11

Pandanus utilis. mavricij_2022_12

Mavricij je dom eksotičnim začimbam, kot so cimet, poper, žafran, kurkuma, zvezdni janež idr. Na fotografiji sveži stroki vanilije, ki ima tudi tukaj vrtoglavo ceno.
mavricij_2022_13

Brez obiska tržnic kajpada ne gre. Žal so cene začimb, najbrž zaradi turistov, nekajkrat višje, kot v trgovinah.
mavricij_2022_14
mavricij_2022_15

Kar se tiče kulinarike, gre za mešanico različnih kultur, ki so otok skozi zgodovino poseljevale. Meni je to, da so si Angleži na Mavricij pripeljali Indijce, da so obdelovali nasade sladkornega trsa, iz kulinaričnega vidika zelo ustrezalo.

Maši in Sabrini so bolj teknile lokalne specialitete. Na primer krokodil, mavricij_2022_16
pri čemer sem se jaz vzdržal. Krokodili so ene tistih živali, katerim si ne želim zameriti.

Potovanje na Mavricij

Naša letošnja potovanja so bila pestrejša, kot se morda zdi, saj mi še ni uspelo objaviti zapisov z vseh letošnjih potovanj, na katerih smo bili. Potovanje v najbolj eksotično deželo sem hranil za konec leta. Tudi zato, ker se je vmes dogajalo preveč. Verjamem, da je prebiranje potopisov za že minula potovanja manj atraktivno, kot spremljanje potovanj v živo, a kot sem že zapisal je čas, ki ga namenimo potovanjem, tako skopo odmerjen, da ga na potovanjih najraje porabimo za to, da se čim bolj predamo doživetjem, ki nam jih destinacija, kjer se potepamo, ponuja.

Po dolgem času, pravzaprav po treh letih, smo končno obiskali deželo, ki je doslej še nismo. Zadnja tri leta na zemljevid naših potovanj nismo dodali prav nobene nove države. Sicer smo potovali več, kot smo glede na razmere, ki so vladale zadnja leta, pričakovali, a nove države nismo obiskali prav nobene. Nove destinacije in nove kraje že, a ne nove države. Vse do letošnjega poletja, ko je Sabrini postalo prevroče in si je zaželela ohladitve, podkrepljene z eksotiko. Izbrala je Mavricij.

Mavricij, Maurice, Mauritius in tako naprej, je ime majhnega otoka v Indijskem oceanu, velikega za desetino Slovenije. Ob omembi eksotičnih ali rajskih počitnic ime Mavricij prej kot slej pride na površje. Tudi prenekatera fotografija rajskih plaž, koralnih grebenov in turkiznega morja prihaja s tega otoka. Ker je otok tako majhen in so vsi njegovi kotički zlahka dostopni, smo si v času potovanja ogledali vse, kar nas je pritegnilo. Začeli smo na jugovzhodu, a smo tam kmalu ugotovili, da je v zimskem času ta del otoka bolj izpostavljen slabemu vremenu v obliki rahlega dežja in vetra, zato smo preostali čas potovanja namenili zahodnemu delu. Tam je bilo vreme bolj mamljivo. Sicer je tudi tam zima, kar pomeni temperature malenkost čez dvajset stopinj in dovolj sonca za poležavanje na plaži. Kar nam je glede na vročinski val, ki je v tistem času zajel domače kraje, še kako ustrezalo. Vreme, ne poležavanje na plaži. Kar za nas ni nič novega. Je pa novost to, da smo nekoč bežali pred zimo in potovali v tople kraje, sedaj pa bežimo pred vročino in potujemo v hladnejše kraje. Narobe svet.

Na vzhodu je bilo preveč vetra za kopanje v prekrasnem morju, zato smo te krasote le opazovali od daleč. mavricij_2022_01
mavricij_2022_02
Na zahodu je bilo privlačneje, predvsem pa topleje. mavricij_2022_03
mavricij_2022_04
mavricij_2022_05
Kot po navadi smo se najraje sprehajali. Ob morju, po mestih in vaseh, hribih in še kje. A o izletih več prihodnjič.

Potovanja po tekočem traku

Prejšnjo nedeljo sem pisal o tem, da so potovanja nazaj. V resnici se mi zdi, da potovanja pravzaprav nikoli niso niti za trenutek odšla. Od nas. Iz moje glave. Iz mene. O potovanjih se pogovarjamo, o potovanjih razmišljamo, potovanja načrtujemo in potovanj se spominjamo. Nič od tega nam ni odveč. Nič od naštetega ni obremenjujoče in utrujajoče. Tako, kot dejanska potovanja. Tako, kot čas, ko dejansko potujemo. Potovanja so naporna, o tem ni nobenega dvoma. A napolnijo nas z druge vrste energijo, ki zna trajati in trajati. A gremo po vrsti. Najprej potovanje načrtujemo. To nas navdaja z upanjem in pozitivnimi pričakovanji. Ta faza je zelo pomembna, da se na potovanje, na katerega se odpravljamo, pripravimo. Tako psihično, kot tudi fizično. Za kar je seveda potreben čas. Od same ideje ali misli, ko prvič pomislimo na neko destinacijo, se po premisleku zanjo odločimo in začnemo potovanje načrtovati, mine kar nekaj časa. V nekaterih primerih lahko traja nekaj let ali celo desetletij od ideje do realizacije. S čemer seveda ni nič narobe. Za nekatere zamisli pač potrebujemo več časa, da jih lahko materializiramo. Sledi tretja faza, ko končno odpotujemo. Na samem potovanju smo deležni vseh mogočih občutkov in doživetij, ki nam jih potovanje ponuja. V kontekstu doživljanja potovanja niti ni pomembno ali potovanje poteka po pričakovanjih ali ne. Niti ni pomembno število doživetij, ki smo jih na potovanju deležni. Pomembneje je, da doživetja zares srkamo vase. Na kar moramo biti še posebej pozorni, kadar gre za negativna doživetja. Če le niso preveč negativna, nas ta lahko obogatijo bolj, kot pozitivna doživetja. Ta obogatitev se nam pripeti že na samem potovanju, lahko pa tudi kasneje, ko se vrnemo domov in nastopi tretja faza. V njej se potovanj spominjamo in podoživljamo, kar smo na potovanju doživeli. Nekateri spomini z nami ostanejo za vedno, drugi s časom zbledijo. Te tri faze; pred, med in po potovanju, me nekoliko spominjajo na obliko Gaussove krivulje, s tem, da je dejansko potovanje le osrednji del, vrh krivulje. Težava se pojavi, ko nastane več krivulj, ki se hkrati prepletajo. Ali ko na enem potovanju že razmišljamo o naslednjem. Ko med enim in drugim potovanjem ne mine dovolj časa, da bi lahko minulo potovanje dodobra podoživeli in se že moramo pripravljati na naslednje potovanje. Tako, kot je potreben čas, da minulo potovanje podoživimo in si doživetja vtisnemo v spomin, tako, da postanejo del nas, je čas potreben tudi za to, da se v nas prebudi želja po tem, da ponovno odpotujemo. Če časa med enim in drugim potovanjem ni dovolj, se zdi, da potujemo po tekočem traku. Morda sem včasih to lažje prenesel. Danes mi to, da imam med enim in drugim potovanjem premalo časa, težko pade. Ponovno; ne zaradi logistike ali priprav, temveč zaradi časa, potrebnega za podoživljanje in časa, potrebnega za zbujanje popotniškega apetita. Natanko tako, kot mora med kosilom in večerjo miniti dovolj časa, da nas zagrabi lakota, saj je tako večerja slastnejša.

O tem sem pisal že pred časom. Letos je zame takšno leto, ko se mi krivulje podoživljanj in načrtovanj potovanj preveč prepletajo. Želim si, da mi jih v naslednjem letu uspe nekoliko razmakniti.

Potovanja so nazaj

Na letošnjih potovanjih smo obiskali nekaj evropskih, ameriških in afriških dežel. Pravzaprav to pomeni, da smo letos potovali po treh celinah, kar je več, kot smo si predstavljali na začetku letošnjega leta. Takrat je bila namreč prihodnost potovanj zavita v meglo, ki jo je povzročila epidemija. A že spomladi se je megla začela dvigati, ko so se meje začele odpirati in so tudi države izven Evrope začele odpirati vrata za obiskovalce. Sicer ne vse in seveda le za obiskovalce, ki ustrezajo določenim pogojem; cepljenje, prebolevnost ipd. Spomnim se, da je bilo to v času, ko smo načrtovali letošnje prvomajske počitnice. Takrat smo bili silno veseli, da lahko končno ponovno izbiramo med široko paleto nam privlačnih destinacij. Predvsem zaradi tega, ker je bil nabor teh destinacij dve leti precej okrnjen. V poletni sezoni, se mi zdi, da sploh ni bilo več čutiti kakršnihkoli omejitev, niti posledic epidemije. Le če podrobneje pogledamo, vidimo, da so te prisotne še danes in bodo še precej časa. A ko te pete že močno srbijo, da bi jo popihal nekam daleč, tega pač ne želiš opaziti.

Pravzaprav sem želel povedati, da na naših letošnjih potovanjih nismo opazili, da sta za nami dve leti, ko so bila potovanja zelo omejena. Kar smo seveda tudi sami občutili. Glede na gnečo, ki smo jo doživeli, kaže, da je danes zapiranje mej zaradi epidemije že zgodovina. Če pomislim na vse kraje, ki smo jih letos obiskali v bolj ali manj glavni turistični sezoni, je bilo povsod videti, da je sezona v polnem razmahu. Po eni strani se mi to zdi odlična novica in sem vesel za vse, ki radi potujemo in za vse, ki od tega, da drugi potujejo, živijo. Po drugi strani pa se bojim, da se število ljudi, ki potujejo, ne bo vrnilo na raven pred epidemijo, temveč bo še naraslo. Bojim se tudi, da sta zmanjševanje ogljičnega odtisa in ohranjanje trajnosti destinacij preveč abstraktna pojma, da bi se zgolj zaradi njiju ljudje začeli odpovedovati potovanjem do te mere, da bi se to dejansko poznalo. Vsekakor bo treba nekaj ukreniti, da se popularne destinacije ne bodo zadušile v poplavah turistov. Letos sem obiskal nekaj zelo velikih mest, ki so bila takorekoč poplavljena z obiskovalci. Raje si ne predstavljam, kaj to pomeni za kvaliteto življenja tamkajšnjega prebivalstva.

Seveda se k turistom, ki obiskujejo popularne destinacije, prištevamo tudi mi. Ko izberemo destinacijo, kamor bomo potovali, v resnici pomislim na ogljični odtis in na trajnost. A priznam, da na lestvici faktorjev, ki vplivajo na našo odločitev, ne kotirata prav visoko. Smo pa v zadnjih letih precej bolj pozorni na to, da naš denar, ki ga zapravimo na potovanjih, pride tja, kjer se nam zdi, da je bolj potreben. Sploh v predlanskem in lanskem letu se nam je zdelo zelo pomembno, da vsaj malo pomagamo tam, kjer so zaradi epidemije izgubili največ. Kar se tiče našega prispevka k zmanjševanju ogljičnega odtisa, pa moram žal priznati, da je negativen. Naš ogljični odtis povečujemo, ne zmanjšujemo. Raje ne napišem, kolikokrat sem letos sedel na letalo. Letalska potovanja namreč prispevajo k strašanskim količinam CO₂. Sicer v zadnjih letih veliko več kolesarim, kot sem kadarkoli, a žal s tem nisem nadomestil potovanj z motorjem, avtom ali letalom. Se pa zavedam, da bomo tudi mi morali nekaj v tej smeri ukreniti. Pravzaprav vsi, ki veliko potujemo, četudi se nam zdi, da smo le kaplja v morju ljudi, ki potujejo. Čez dunajsko letališče, s katerega sem letos večkrat letel, gre letno 30 milijonov potnikov! Nepredstavljivo. A kot sem zapisal, se bojim, da to zveni preveč abstraktno, da bi se zadostno število ljudi odpovedalo nečemu, kar radi počnejo in si to lahko tudi privoščijo. Bolj kot na zavest posameznikov, računam na ukrepe, ki jih prinaša Pariški sporazum, strategija za zmanjšanje emisij, ki so ga podpisale vse članice EU. Seveda pa nas, posameznike to ne odvezuje od odgovornosti do zmanjšanja aktivnosti, katerih posledica so škodljivi vplivi na okolje.

Skratka, po tem, kar smo v zadnjih mesecih videli na nekaj turističnih destinacijah in na več letališčih, je očitno, da so potovanja nazaj in to v širšem obsegu, kot kdajkoli prej. Rešitev bi bila v tem, da nehamo potovati, a v to nas mora nekdo prisiliti, kot se je pokazalo v letih 2020 in 2021. A podobno, kot reševanja vsakega obsežnega problema, se lahko tudi tega lotimo postopoma, po korakih. Na primer tako, da potujemo izven glavne turistične sezone. Da potujemo v manj obiskane ali bližnje kraje itd. Nasvetov, kako biti prijaznejši okolju, ljudem, destinacijam in še čemu, je veliko. Le še v dejanja jim moramo pretopiti.

Roadtrip v Pariz

Nizkocenovni poleti so v marsikaterem oziru razvrednotili potovanja. Bolje da ozadij, ki so za tem, da lahko z enega na drugi konec Evrope poletiš za nekaj deset Evrov, ne poznamo. Sam sem moral letos uporabiti vsa pogajalska sredstva in obljubiti, da bom za vse poskrbel, da sta se Sabrina in Maša strinjali, da namesto z letalom, v Pariz odpotujemo z avtom. Na roadtrip! Teh več ne delamo toliko, kot nekoč, ko smo se z avtom zapeljali do Škotske ali Španije ali Grčije in vmes vso pot kampirali. Brez kakršnekoli navigacije, razen stare avtokarte Evrope. Slednje se mi danes zdi nemogoče. Morda so bile takrat ceste bolje označene, morda pa smo si le več upali. Takrat smo brez resnih težav našli avtokampe v Londonu, Parizu, Madridu, Atenah, skratka največjih evropskih metropolah. Danes se mi zdi, da mi to ne bi uspelo brez navigacije. Če je vožnja po tujih metropolah spretnost, je danes, ko bolj ali manj slepo sledimo navodilom glasu iz telefona, te spretnosti zagotovo potrebno manj. Tudi, če potovanje z avtomobilom primerjamo s potovanjem z letalom, je slednje brez dvoma manj zapleteno.

Tako sem torej že pogrešal družinski roadtrip, ko se z avtom odpelješ nekam daleč in si narediš potovanje za cilj. Sama vožnja do Pariza in nazaj bi nam bila sicer zoprna, če bi imeli pred seboj le en cilj. A na poti smo se ustavili v Innsbrucku, Strasbourgu, Ulmu, Salzburgu in še kje. Tudi kampiranje je prispevalo k temu, da je bilo vse skupaj bolj pestro in razgibano. Sploh zato, ker je v poletnih mesecih težko dobiti prostor v avtokampu v bližini turistično obleganih mest. Seveda pa roadtrip po definiciji pomeni, da smo precej časa prebili v avtu in na avtocestah, drugače ne gre v enem tednu priti do Pariza in nazaj, a tudi to je del dogodivščine. Sploh pa tako ali tako vsi vemo, kaj je roadtrip. A nekaterim zdi to, da bi vsak dan v avtu presedeli šest ali več ur, zdi nočna mora, za druge pa privlačen način za potovanje. Kakorkoli, jaz sem vesel, da nam je uspelo in da smo pri tem še uživali.

Innsbruck. roadtrip_2022_01
roadtrip_2022_02

Strasbourg. roadtrip_2022_03
roadtrip_2022_06

Pariz. roadtrip_2022_04
roadtrip_2022_05

Versailles. roadtrip_2022_07

Salzburg. roadtrip_2022_08
roadtrip_2022_09

S kolesom čez drn in strm do morja

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre. kolesarjenje_2022_13
kolesarjenje_2022_14

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom. kolesarjenje_2022_19
kolesarjenje_2022_20

Hrib Glavica s krasnim razgledom. kolesarjenje_2022_17

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami. kolesarjenje_2022_10
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni. kolesarjenje_2022_11
Paridol. kolesarjenje_2022_12
Kozje in grad Podsreda. kolesarjenje_2022_15
kolesarjenje_2022_16
Popolna kompozicija. kolesarjenje_2022_18

Proč s popotniškimi spomini

Spomini na obiskane države, na srečanja s tamkajšnjimi ljudmi in na doživetja s tistimi, s katerimi si takrat potoval, imajo na nas večji in trajnejši vpliv, kot bi si želeli priznati. Potovanja, ki nas resnično navdušijo, pustijo v nas trajno sled in nas s tem nepopravljivo spremenijo. Nekateri trenutki in nekatera spoznanja so tako trajni, da jih je nemogoče pozabiti. Na primer, še danes pijem vodo tako, kot sem se naučil pred dvanajstimi leti na Kitajskem. S Sabrino se oba dobro spomniva lepih trenutkov, ki sva jih preživela na potovanjih z ljudmi, ki sva jih srečala le takrat in nikoli več kasneje. In to iz časa, preden sva imela otroke. Takšnih primerov je seveda nešteto in ni dvoma, da so nas izkušnje na naših potovanjih naredile takšne, kot smo danes.

Zanimivo se mi zdi, da to, kako trajno se neko doživetje na potovanju zapiše v spomin, ni povezano s tem, kako potuješ. Prav enako dobro se spomnim doživetij z družinskih potovanj, ko smo se vsi štirje potepali po svetu, doživetij s potovanj s Sabrino in prav tako doživetij s solo potovanj. Ne glede na popotniško družbo, se nekatera doživetja zapišejo v trajen spomin in jih še danes zlahka prikličem. Seveda le nekatera. Največkrat gre za kakšen poseben dogodek, nekaj nenavadnega, močan kulturni šok, skrajno prijeten prizor ali zoprn, celo nevaren trenutek. Bolj, kot je poseben, večje možnosti so, da si ga zapomnimo. Kar je najbrž razumljivo, saj je tako tudi doma, da si posebne dogodke bolj vtisnemo v spomin, kot povprečen vsakdan. Jasno, tudi potovanja so sestavljena iz povprečnih dni, katerih si ne zapomnimo. Nekatere od teh spominov lahko prikličem namenoma, ko se želim nečesa spomniti, drugi pridejo na površje, ko me nekaj spomni na nek dogodek ali kraj, nekateri pa so postali del mene. A tukaj so še eni prav posebni spomini na potovanja, ki me vržejo iz tira. Teh se praviloma izogibam, saj v meni zbudijo močan wanderlust ali fernweh. Morda obstaja boljši izraz ali pa se temu reče celo nostalgija. A nisem prepričan, saj gre pri teh spominih za konkreten kraj ali deželo, ki smo jo že obiskali, ki v meni zbudi močno željo, da jo ponovno obiščem. A, kot sem zapisal, se temu raje izogibam. Iz preprostega razloga, želja po potovanjih, ki tli v meni, je že tako dovolj močna, da ne potrebuje dodatnega razplamtevanja.

Danes še vedno mislim tako, kot sem mislil pred dvanajstimi leti, v zapisu iz Ekvadorja: “Za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce? Le srce nas pripelje v središče dogajanja, kjer doživljamo z vsemi čuti in z njimi srkamo vase svet okoli nas.“ Razmišljam, ali danes vendarle ravnam drugače. Najbrž res, a ne vedno. Saj, če bi danes razmišljal in ravnal povsem enako, kot sem pred desetletjem, se mi zdi, da to ne bi pomenilo nič dobrega. Ali morda je karkoli, kar ljudje oz. posamezniki obvladujemo tako dobro, da tega v desetih letih ne bi mogli izboljšati?

Zase se mi zdi, da bolje obvladujem samega sebe, kot nekoč. A vendarle ne dovolj dobro, da bi stoično prenašal čustva, ki jih v meni prebudijo nekateri popotniški spomini do te mere, da si želim ponovno obiskati kraj, kjer so ti spomini nastali. A ta vzgib želim obdržati. Želim, da me nekateri spomini vržejo s tira. Želim, da v meni tli popotniška želja in želim ohraniti željo po potovanjih, zato se pri tem ne želim bolje obvladovati. Pravzaprav tega; proč s popotniškimi spomini, ne mislim povsem resno.

Današnja. Jesen v goricah

Moto izlet v Dolomite

Ta teden sva si privoščila precej dolg vikend in se z motorjem zapeljala v Dolomite. Končno! Za obisk Dolomitov je namreč potrebno precej sreče, oziroma naklonjenosti zvezd, da se poklopijo odločilni dejavniki. Tokrat nama je uspelo rekordno pozno, saj je že oktober, a morda je bilo prav zato še toliko slajše kot kadarkoli. Dolomiti so ena tistih destinacij, ki zahtevajo precej prilagajanja, a ko se odenejo v svoja najveličastnejša oblačila, nudijo ene najlepših prizorov, kar jih je. Res več ne morem prešteti, kolikokrat sem jih obiskal in vedno znova so me zelo očarali. Pravzaprav me ti nepopisno lepi naravni prizori, ko se jim predajava, vedno bolj prevzamejo. Morda to pride z leti, kdo bi vedel…

Nekaj vtisov v fotografijah.

Auronzo in daleč zadaj obrisi treh Cim. dolomiti_2022_01
Tri Tofane s prelaza Tre Crocci. dolomiti_2022_02
Pogled s prelaza Falzarego proti Sorapisu in Cinque Torri. dolomiti_2022_03
Marmolada, najvišji vrh Dolomitov. dolomiti_2022_04
Vasica Pieve in Piz Boe v ozadju. dolomiti_2022_05
Sassongher nad Corvaro. dolomiti_2022_06
Cima della Vezzana s prelaza Rolle. dolomiti_2022_07
Na vrhu gradu v Brunecku. dolomiti_2022_08
2500 metrov visoko na prelazu Timmelsjoch oz. Rombo (morda prelaz sliši tudi na slovensko ime, a pravopis se me ne dotakne tako, kot naravne lepote). dolomiti_2022_09
dolomiti_2022_11
dolomiti_2022_10
Ta prelaz gosti menda najveličastnejši muzej motociklov na svetu. Tako obsežne zbirke česarkoli še nisva videla. dolomiti_2022_13
V ta muzej sva prišla, ker hranijo motorno kolo, s katerim se je pustolovec Max Reisch leta 1933 odpravil z Dunaja v Indijo. Saj ne, da za motoristična potovanja potrebujeva navdih, a videti nekaj tako legendarnega mi veliko pomeni. dolomiti_2022_12
Modena Moena. dolomiti_2022_14
Jezero Carezza. dolomiti_2022_16

Veličastna ameriška hrana

Moj ameriški sen je prišel h koncu in zbudil sem se v raju. Doma. To sicer ni nič nenavadnega, saj je za nas prihod domov s potovanja ravno tako pričakovan dogodek, kot odhod na potovanje. Krasno je priti domov in uživati vse komoditete, ki jih imamo doma. Prav tako je krasno priti v Slovenijo, kjer je (skoraj) vse urejeno tako, kot nam prija. Ni je obljubljene dežele na svetu, ki bi nam bila bolj pisana na kožo, kot naša domača dežela. Sicer smo obiskali šele kakšnih devetdeset držav, tako da možnost, da je nekje dežela, kjer je živeti lepše, kot v Sloveniji, še obstaja. Pravzaprav si želim, da nam je ne bi bilo nikoli treba sploh iskati, dežele, kjer bi nam bilo lepše, kot doma.

Če je katera dežela sinonim za obljubljeno deželo, je to Amerika. Kar nedvomno drži za marsikoga, saj je na svetu ogromno ljudi, ki živijo v neprimerljivo težjih razmerah in v državah, ki niti približno niso urejene, kot Slovenija. Seveda tudi pri nas, v Sloveniji, ni vse v najlepšem redu, a tokrat je ne primerjam s Sudanom, Etiopijo, Nepalom, Myanmarom ali katero od revnejših držav. Tokrat jo primerjam z najbogatejšo in za marsikoga najprivlačnejšo deželo na svetu. Kot sem že omenil, sem bil tokrat v ZDA petič, tako, da si menda lahko dovolim izjaviti, da sem nekaj o tej deželi že videl. Največje mesto, glavno mesto, najbolj obiskano mesto, divjino, puščavo in še kaj vmes. Amerika je vsekakor izjemno zanimiva dežela in ravno takšni so tamkajšnji ljudje. Ne bi rekel, da so prijazni ali neprijazni, urejeni ali neurejeni, bogati ali revni, vljudni ali nesramni, saj sem se srečal s takšnimi in drugačnimi. S kakršnim koli posploševanjem bi naredil krivico. Srečal sem se z ljudmi, ki so prijazno klepetali z menoj in z ljudmi, ki so me nevljudno izrinili s pločnika. Ko sem kje ob cesti naredil postanek, so se ob meni ustavili in me povprašali, če potrebujem pomoč. Ko sem v prvem kampu ugotovil, da sem brez spalne vreče, so sedli v avto in me odpeljali do najbližje trgovine s športno opremo. Tudi negativnih srečanj je bilo kar nekaj, a nič omembe vrednega, oziroma takšnega, da bi temu rekel negativna izkušnja, ki bi na kakršenkoli način zaznamovala to, kako sem dojemal Američane, s katerimi sem se srečeval. Večji vtis so name naredila vsa pravila in lokalni običaji, s katerimi je bilo moje tokratno potovanje zaznamovano. Vse te kolobocije s kampiranjem, rezervacijami in obiski restavracij, so bili res nekaj posebnega. Ob vseh teh zapletih sem se spomnil na Indijo in na vse tegobe, s katerimi smo se borili na prvem potovanju po tej nam nedojemljivi deželi. A soočanje z nenavadnim je za nas izjemno pomemben del izkušnje, ki nam jo nudi dežela, po kateri potujemo. V ZDA je bilo zame najbolj fascinantno to, kako zelo so tamkajšnji ljudje drugačni od stereotipov, za katere se mi dozdeva, da veljajo za Američane. Ko sem na poti v Kalifornijo prenočil v zanikrnem motelu in jedel v najslabši fast-food restavraciji v Cedar City-u, sem doživel bedo majhnih mest in v dnevnik zapisal: “Tistim, za katere je Amerika obljubljena dežela, mora biti resnično hudo doma!” Vedno bolj mi postaja jasno, da je to, kako drugi ljudje doživljajo svet, v katerem živimo, nemogoče razumeti.

Velik vtis je name naredila hrana. Pravzaprav to, kaj, kje in koliko se jé. Če sem prej potegnil vzporednico z Indijo, tega pri hrani niti približno ne morem narediti. V Indiji se je mogoče spodobno najesti pristne kuhane hrane tudi na ulici ali v poceni restavraciji. V ZDA mi to niti slučajno ni uspelo. Na srečo tudi slovenskih prehranjevalnih navad ni mogoče primerjati z ameriškimi. Raje jih posnemajmo pri navadah, v katerih so boljši od nas.

Torej hrana, veličastna ameriška hrana. Na prvo mesto po dostopnosti in kakovosti bi še vedno umestil pico. To smo ugotovili že ob prvem obisku ZDA in tako je še danes. Ne vem kaj, a na ameriški pici je nekaj tako slastnega in tako močno diši, da tega ni mogoče opisati. Še sam sebi ne morem verjeti, a niti to, da je postrežena v kartonu, me ne moti.
Ameriška pica

V rezervatu ameriških staroselcev Navajo so mi postregli s slastnim, a gromozanskim takosom, ki ga kljub temu, da sem bil tisti dan na kolesu več kot osem ur, nisem mogel v celoti pojesti. Navaho takos

V eni od mehiških restavracij, ki jih je precej v tem delu ZDA, sem dobil burito, velik kot biceps metalca kopja, ki sem ga komaj pojedel do konca. Mehiški burito

V Flagstafu mi je bil všeč mongolski žar, kjer si si sestavine naložil v skledo in jih daj mojstru, ki ti je vse skupaj pripravi v slastno jed. Kajpada v formatu all-you-can-eat. Mongolski žar
Mongolski žar

Včasih sem v katerem od kampov imel srečo in sem si lahko kaj kupil v trgovini, ki so sicer izjemno redke. Kampi v naravnih rezervatih so namreč praviloma daleč proč od mest. A kakovostna hrana ima svojo ceno tudi v trgovini. Za dve majhni skuti in mandljevo maslo sem plačal toliko, kot bi večerjal v restavraciji. Večerja v kampu

Največ časa iskanju dobre hrane sem namenil v Las Vegasu. Sicer sem tam jedel tudi najslabšo pico, a sem to slabo izkušnjo kmalu nadomestil s slastno solato in pomfrijem. Lasvegaško kosilo

Največji presežek okusov pa je bil hamburger v restavraciji Gordon Ramsay. Razvpiti kuharski mojster ve, kaj počne.
Gordon Ramsay burger
Gordon Ramsay burger

Naj bo zaenkrat dovolj o letošnjem potepu po ZDA.

Viva Las Vegas!

Zadnji postanek na letošnjem potepu po ZDA je bil zame bolj nepričakovan, kot katerikoli drugi. Potem, ko sem spremenil načrte, sem moral namesto Calgaryja v Kanadi, odkoder sem nameraval leteti domov, poiskati drugo letališče. Tega sem iskal v predelu ZDA, po katerem sem se potikal. Še to; potem, ko sem prevozil (in nekaj majhnega prekolesaril) dobrih tri tisoč kilometrov, se mi je zdelo, da sem videl lep kos Amerike. A ko sem malce bolje pogledal na zemljevid, sem ugotovil, da sem obiskal le droben delec te enormne dežele. No, v tem drobnem delčku je bilo najbližje in najugodneje leteti proti domu iz Las Vegasa. Najugodneje pomeni, da me je sprememba odhodnega letališča in datuma stala 500 EUR. S fleksibilno letalsko vozovnico!

Kaj naj človek sploh napiše o Las Vegasu, kar še ni bilo napisanega, povedanega ali prikazanega?

Razgled iz hotela. Las Vegas, ZDA

Za vse, ki se želijo tako na hitro poročiti, da jim ni treba niti iz avta izstopiti. Drive-Thru weddings. Las Vegas, ZDA

Las Vegas je najlažje prebaviti tako, če nanj gledaš, kot da je vse skupaj en velik šov. Las Vegas, ZDA

Zraven šova, ki ga je mogoče videti zunaj na ulicah, so kazinoji in hoteli, kar je menda eno in isto, tudi polni raznoraznih šovov. Od blizu sem videl Michael Jackson tribute show, Las Vegas, ZDA
glasba v živo pa je dostopna takorekoč povsod. Las Vegas, ZDA

Famozni bulevar najbolj zaživi zvečer, ko se takorekoč vsi obiskovalci podajo nanj. Razgledi so resda nekaj posebnega, ne bi pa sodil o tem ali so privlačni ali ne.
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA

Avtentičnost izkušnje romantičnega izleta z gondolo po resničnih Benetkah je kajpada drugotnega pomena. Las Vegas, ZDA

Las Vegas je magnet za množice, saj je edinstvena mešanica instant zabave in kiča za vse starosti. Skoraj za vsakogar, željnega zabave, se najde nekaj zabavnega, bleščečega in privlačnega. Sam nisem bil ravno željan zabave, zato zase nisem niti iskal, niti našel česarkoli, kar bi bilo omembe vredno. Bil sem tudi v kazinu, saj sicer niti v hotelsko sobo ne prideš, če ne greš skozi kazino. Avtomate sem le ošvrknil s pogledom in šel kar mimo. A mi je Sara med enim od videoklicev rekla, da sem v Vegasu in da moram nekaj zaigrati. In sem šel ter nonšalantno zmetal deset dolarjev v nek avtomat, ki ga sploh nisem razumel. Res zanimivo, kako različno ljudje pojmujemo zabavo. Po obrazih sodeč se mi ne zdi, da so se ljudje, ki so sedeli za igralnimi avtomati, zabavali. Očitno gre za nekaj drugega, česar ne razumem dovolj, da bi lahko poskušal opisati. A menda že vedo, kaj počnejo, sicer Vegasa ne bi obiskalo 42 milijonov obiskovalcev letno. 42 milijonov! Las Vegas ima tako letno več obiska, kot celotna Grčija. Nepojmljivo, a ne.

Zame je bil odhod na letališče, od koder sem poletel domov, najlepši trenutek v Vegasu. Čeprav sem Ameriko zaradi neposrečene pustolovščine, ki je toliko obetala, zapuščal s cmokom v grlu, sem bil neizmerno vesel, da se vračam domov.