Potovanja ne tešijo lakote, temveč jo vzbujajo

V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.

Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.

Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.

Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…

Všečkanje z nasmehom

Prevladujoči trend ali mainstream je nekaj, kar počne dobra mera drugih, oziroma je bolj ali manj postalo normalno. A pogosto spregledamo, da to, da nekaj postaja normalno, nujno ne pomeni, da je tudi prav. Tako se nekaterega početja vzdržimo, kljub temu, da je mainstream, saj se nam ne zdi prav ali vztrajamo pri starem zaradi »česar se Janezek nauči…« ali se preprosto upiramo nečemu zaradi tega, ker to počno vsi in želimo biti drugačni. Pri nekaterih zadevah nam to še lahko uspeva, pri vsem pa najbrž ne, saj nas okoliščine slej kot prej prisilijo v to, da opustimo stare navade in sprejmemo nove. A kadar gre pri opuščanju starih in sprejemanju novih navad za popuščanje pri tem, kar se nam zdi prav, imamo lahko težavo. Saj na račun tega, da bi bili »v toku«, popuščamo pri lastnih standardih.

Potovanje je v mojih očeh neposredno povezano z občutkom svobode, ki je zame kot opoj, katerega količina v telesu je prav tako pomembna, kot raven hemoglobina v krvi. A z občutkom svobode je pač tako, da je obratno sorazmeren s številom vezi, s katerimi ostaneš priklenjen na tisto, kar si pustil doma. Jasno, da so stvari in ljudje, ki jih ne moreš pustiti doma, če pa že, se trudiš biti z njimi v stiku. A kot marsikje je tudi tukaj treba potegniti črto in se nečemu odpovedati. Več kot je ljudi (in stvari), katerim se za čas potovanja odpovemo, večji je občutek svobode, ki ga na potovanju dosežemo. Jasno, če je ta občutek sploh nekaj, kar si želimo, oziroma na potovanjih iščemo. A če svoboda ni nekaj, po čemer strmimo, so družbeni mediji zlata vredni.

Tistim, ki potovanja istovetimo z odklopom od vsakdana, kar dejansko daje občutek svobode, pa morda pride prav nekaj idej, ki sem jih našel na straneh priljubljenih vodnikov Rough Guides. A pred tem morda še pomembna razlika glede tega, kaj na družbenih medijih počnemo. Eno je, objavljati vtise s potovanja, drugo je brskati po zidu in spremljati, kaj v času naše (v tem primeru žal le fizične) odsotnosti, počnejo naši FB prijatelji. Sam že nekaj časa iščem primeren način, kako bi lahko na družbenih medijih v času potovanja vtise le objavil, a to žal še ne gre, saj družbeni mediji niso namenjeni enosmerni komunikaciji. V tem trenutku prave rešitve res ne vidim. Me bo že našla, ko bo za to primeren čas.

»Potovanje je čas za sprostitev, raziskovanje in zapravljanje časa z ljudmi, ki nam največ pomenijo – ali, če potujemo sami – da se ponovno povežemo sami s seboj in poiščemo nova poznanstva. Potovanje ni čas za brskanje po virtualnem zidu in gledanje mačjih videov, ki jih objavljajo sodelavci ali branje novic o poroki bivšega sošolca. Sledi devet korakov, namenjenih temu, da se vrnete v resnični svet, kjer se všečka z nasmehom.« Tako so zapisali pri Rough Guides.

Pa srečno pri upoštevanju!

Všečkanje:
2008-argentina&chile_37.jpg
Nubijec
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
laos-2012_60

Proč z družbenimi mediji na potovanju

Tema, ki jo tokrat načenjam, je tako kontroverzna, kot paradoksalna. Gre preprosto za to, da bi se na potovanjih odpovedali družbenim medijem. Da bi odpotovali tako, kot se spodobi, psihofizično, z dušo in telesom. Če odpotujemo še tako daleč in se večkrat dnevno priklopimo na FB ali kateri drugi navidezni zid, da vidimo, kaj se dogaja doma ali da »podelimo svoj status« in tako povemo, kaj se dogaja nam, nismo odpotovali daleč. Četudi se fizično nahajamo v Timbuktuju! Seveda je lepo in prav ostati v stiku z družino in s prijatelji, tudi ko smo na potovanju. Ampak, je objavljanje fotografij prekrasnih plaž ali eksotičnih jedi na družbenih medijih res pravi način, da smo v stiku z domačimi? Sicer danes vsi to počnemo in pravimo, da smo tako v stiku. Ampak, komuniciranje preko družbenih medijev je javno oziroma ima precej širši domet kot informacije, ki si jih sicer izmenjamo z najbližjimi. Za komuniciranje z najbližjimi tako raje uporabljamo druge kanale, kot družbene medije. A ni prav zabavno videti, ko se partnerja, ki sta skupaj na potovanju, začneta pod njuno objavo s komentarji med seboj pogovarjati? Morda pa ni več daleč čas, ko bo meja med zasebnimi in javnimi pogovori zabrisana. Kdo bi vedel…

Skratka, pri objavah na družbenih medijih gre za to, da vesoljnemu svetu obelodanimo, da smo nekje na lepem, da tam počnemo nekaj nevsakdanjega, da smo zapustili rutino, da smo si nekaj privoščili in tako naprej. Znašli smo se v časih, ko je komuniciranje preko družbenih medijev nekaj povsem normalnega. Seveda, če imamo to srečo, da imamo dovolj velik krog prijateljev oziroma sledilcev, s katerimi se dnevno »srečujemo« na navideznem zidu. Pravzaprav je bolj normalno komunicirati preko FB idr., kot tega ne početi. Zato je ideja, da bi se na potovanjih temu odpovedali, kontroverzna.

Razmišljal sem o razlogih, zaradi katerih pravzaprav potujemo in našel to, kar sem že sam zapisal:

Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!

Potujemo torej zase, ne zato, da bi o naših doživetjih na potovanjih pripovedovali drugim. Seveda pa o tem, kje smo bili in kaj smo tam videli ter doživeli, radi kaj povemo in zapišemo, a to niso razlogi, zaradi katerih potujemo. Podajanje vtisov s potovanj je iz pisanja knjig in potopisnih predavanj z diapozitivi prešlo v drugo skrajnost, kjer je treba zaradi sledilcev biti nenehno prisoten na družbenih medijih in to v živo. Marsikdo na družbenih medijih najaktivneje objavlja takrat, ko potuje. Se pravi, da je v času potovanja aktivnejši na družbenih medijih, kot takrat, ko je doma. Če to ni paradoks, ne vem kaj je.

Sami nismo nobena izjema, tudi mi pogosto največ objavljamo, ko smo na potovanju. Razumljivo, takrat se nam dogajajo razburljive reči, ki jih želimo deliti z drugimi. Ampak, sedaj, ko sem ponovno prebral zgoraj omenjene razloge, zaradi katerih potujemo, sem se spomnil, da potujemo zgolj zaradi nas samih. Zakaj torej skopo odmerjen in hkrati sila dragocen čas, ki ga preživimo na potovanjih, zapravljamo za družbene medije?

Preveč sem se razpisal, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem ob naslednji priložnosti.

Z motorjem je lažje

Včeraj sem sedel za računalnikom in načrtoval road trip, o katerem sva se pogovarjala s Sabrino, da bi se ga lotili to poletje skupaj z Mašo. Pa pravim: »Veliko je to, prevoziti pet tisoč kilometrov z avtom!« Nakar Sabrina, ki je sedela na drugem koncu sobe, pravi: »Ja, z motorjem je lažje!«

V naslednjem trenutku sva se začela smejati, čeprav sva oba to, kar sva povedala, mislila povsem resno. Saj po nobeni zdravi pameti ne more biti potovanje z motorjem lažje, kot je potovanje z avtom. Na motorju ti je vroče, te zebe, si premočen, prepihan in utesnjen. Oblečenih imaš tudi do devet kilogramov opreme in četudi imaš za seboj sopotnika, se z njim ne moreš pogovarjati. S seboj lahko vzameš le rezervna oblačila in nekaj najnujnejše opreme. Skratka, niti ene same prednosti nima vožnja motorja v primerjavi z vožnjo avta, kar se tiče udobja. O prednostih raje ne bom, ker preprosto ne verjamem, da je z besedami mogoče dovolj dobro opisati izkušnjo nekomu, ki tega še ni izkusil na lastni koži. Si bom pa izposodil izjavo legendarne Tereze Wallach: “You are on your own. You are not protected by two tons of steel, rubber, foam padding and safety glass. Neither are you steering two tons of guided missile toward other cars, people and property. If you are prepared to accept the responsibility of your own actions, then motorcycling can be both safe and thrilling. Riding is an art as well as a craft and no amount of explanation can take the place of experience.

Nekoč je nekdo zapisal, da je vožnja z avtom, kot da bi gledal film, vožnja z motorjem pa, kot da v filmu igraš!

Ampak, da je z motorjem lažje? Nikakor.

Morda pa je vožnja z motorjem le eden izmed načinov, s katerim se upiramo lagodju, ki nam ga prav nič subtilno servirajo z vseh strani. Udoben avto, velika hiša, varna služba, vnaprej pripravljena hrana in popolnoma organizirana potovanja. A upirali so se že Marlon Brando, James Dean, Peter Fonda in Dennis Hopper v treh najodmevnejših filmih, v katerih je vožnja motorja sinonim za uporništvo. Seveda pa so oni le igralci, medtem, ko so motorji popolnoma resna zadeva in je jasno, kdo je koga populariziral.

Domnevam, da upiranje udobju, ko namesto udobne, izberemo težavnejšo pot, marsikomu zveni nesmiselno. Ampak, a lahko napredujemo, če ostajamo v coni udobja? Jasno, nekam že pridemo, kot tudi razdaljo premagamo tako z avtom, kot z motorjem. A skrivnost je v detajlih, ki pa jih je treba odkriti sam in preizkusiti na lastni koži. S trudom in z izbiro težjih, ne lažjih poti.
2015-kasmir_25

Več kratkih niso ene dolge

Različni ljudje si zaradi različnih želja, razlogov in zmožnosti privoščimo različno dolge počitnice. Sicer marsikdo poreče, da si ne glede na želje, daljšega dopusta ne more privoščiti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. A tudi v podjetjih, kjer dolžne dopusta ne omejujejo, pravijo, da ljudje ne vzamejo več kot dvotedenskega dopusta. Očitno je to neke vrste standardna dolžina časa, ki smo ga pripravljeni nameniti letnemu dopustu. Čeprav neka statistika pravi, da večina potovanj v Evropi traja od štiri do sedem dni. Tako bi si nekdo s petindvajsetimi dnevi dopusta lahko privoščil vsaj pet potovanj letno. Teoretično, a impresivno. Sploh ni pomembno, če tem kratkim potovanjem rečemo izleti, kar šteje, je to, da gre za oddih oziroma odklop od dela ali rutine. Seveda ne za vsakogar, saj so tudi ljudje, ki letnega dopusta ne izrabijo. Jasno, ne dajemo vsi enake pomembnosti potovanjem in počitnicam, kar je seveda prav.

Ampak, kaj tisti, ki letni dopust izrabimo v celoti, od tega odnesemo? Se odpočijemo, si napolnimo baterije in naberemo novih moči, potešimo radovednost ali nemirnega duha v sebi ali kaj drugega? Najbrž vsakdo po svoje, s svojimi željami, razlogi in zmožnostmi. Zato je nekomu svetovati, kam in kako naj potuje, lahko skrajno zgrešeno. Četudi tistega, ki te vpraša za nasvet, dobro poznaš, ni dovolj, dokler ne spoznaš njegovih dopustniških navad in razvad. Kar pomeni, da jih moraš občutiti na lastni koži, torej z njim preživeti dopust. Neštetokrat sem doživel, da smo od drugih popotnikov dobivali nasvete, ki nam niso popolnoma nič koristili, saj so nam pripovedovali o takšnih destinacijah, hotelih, hrani, prevozih in drugih zadevah, ki so izven našega dosega. Bodisi si jih ne želimo, bodisi jih ne zmoremo. Tudi mi smo iz lastnega nabora popotniških izkušenj zagotovo marsikomu podali zanj popolnoma neuporabne informacije. Zato je nekomu, za kogar ne vemo, kaj resnično od dopusta pričakuje, nemogoče dobro svetovati. Kakšen smisel je dajati popotniške nasvete o Aziji, Avstraliji ali Ameriki nekomu, ki ima povsem drugačne navade od tvojih? Namreč, treba je razumeti razliko med navdušenjem nad tem, ko prebiramo ali poslušamo o popotniških doživetjih drugih in med dejanskimi lastnimi zmožnostmi, odpraviti se na takšno potovanje. Prepustiti se navdušenju, ko nekdo doživeto pripoveduje o podvigih tam nekje daleč in v glavi kovati načrte, je preprosto. A na poti od želje do realizacije navdušenje pogosto zbledi in se na dopust raje podamo v obvladljivih okvirjih. S čemer seveda ni nič narobe. Je pa lepo vedeti, da tudi na potovanjih velja dejstvo, da je izkupiček sorazmeren z vložkom. A analogija med ekonomijo in potovanji se hitro konča. Kratka potovanja se ne seštevajo v eno dolgo oziroma veliko potovanje. Doživetja prej omenjenih petih enotedenskih potovanj se ne morejo kosati z enim enomesečnim. Nismo edini, ki tako mislimo: »Pozitivni učinki dopusta vrhunec dosežejo osmi prosti dan. Po vrnitvi z dopusta pa učinki zbledijo zelo hitro, razen če ste na dopustu ves mesec.« Vir.

Kako dolge počitnice bi si torej privoščili naslednjič, če ne bi bili omejeni z denarjem ter službenimi in drugimi obveznostmi?

Popotniške izkušnje niso kar tako

Gledam zemljevid prepotovanih držav in obiskanih krajev in se ne morem načuditi, da je res. Tam nekje 90 držav smo obiskali. To najbrž ni majhno število po nobenem popotniškem kriteriju oziroma primerjavi. Zagotovo so popotniki, tudi v Sloveniji, katerih popotniška statistika je precej bolj impresivna, a mislim, da smo že zdavnaj prešli številke in obdobje, da bi se hoteli s komerkoli primerjati. Radi potujemo zase, ne za ali zaradi kogarkoli drugega, razumljivo. Tako v obdobju od 2001 do 2019 nismo izpustili niti enega leta, da se ne bi kam odpravili. Ne zgolj na izlet, temveč čez meja Slovenije, največkrat in najraje izven meja Evrope. A saj to že vsi, ki nas spremljate, veste.

Od vseh mogočih razlogov in izgovorov (prve potrebujemo zase, druge za tiste, ki se našemu početju čudijo) za potovanja, se mi zdi, da nas najdlje časa spremlja predvsem eden; potujmo sedaj, saj se nam morda nekoč ne bo več ljubilo! Resda sem že večkrat zapisal, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača. Zapisal sem tudi: A kdo čisto zares misli, da bo v resnici potoval, ko bo starejši? Seveda pa ne moremo vnaprej vedeti, kam nas bo tole (pravzaprav karkoli) pripeljalo. Vemo lahko le, kam so nas pripeljala potovanja oziroma doživetja in izkušnje, pridobljene na potovanjih. Pripeljala so nas sem, kjer smo sedaj. Le kdo bi vedel, kje bi bili brez tega vedenja in izkušenj. Na boljšem ali slabšem? Seveda to sploh ni pomembno. Pomembno je, da smo tukaj, kjer smo sedaj, zadovoljni, ne glede na to, karkoli že nas je do sem pripeljalo.

Kam in kako naprej? Pojma nimamo! Seveda imamo nekaj popotniških načrtov in še precej več želja, a o tem ali nam jih bo uspelo uresničiti, ne razmišljamo. Bo že čas pokazal svoje. Dejstvo je, da se naše zmožnosti, prioritete, želje ter vse ostalo, kar je potrebno za uspešno potovanje, nenehno spreminjajo in se moramo temu prilagajati. Zato nam naše popotniške izkušnje pridejo prav. A seveda ne zgolj pri razmišljanju o potovanjih, temveč praktično pri vsem, kar smo in kar počnemo.

Najslastnejši vtisi o Burmi

Nazadnje sem omenjal najlepše vtise o Burmi, tokrat o nečem, kar je skoraj pomembneje, oziroma najslajše, kar na potovanjih doživljamo, hrana. Veličastna hrana! Ali nam morda kaj več pove o ljudeh in njihovi deželi, kulturi in družbi, kot to, kaj in kako jedo? Domači okusi in poznane vonjave hrane, ob katerih smo zrasli, nas vežejo na dom in nas spominjajo nanj, ko smo zdoma. Prav tako nas okusi in vonjave eksotičnih jedi, ki smo jih kdaj poskusili na potovanjih po svetu, spominjajo na krasna doživetja in trenutke ter nas vlečejo proč od doma. Seveda to ni naključje, saj bi nam naj prav voh omogočal najtrajnejšo vez z dogodki iz preteklosti. In ker sta voh in okus neločljivo povezana, je razumljivo, zakaj nam hrana toliko pomeni. Omogoča nam namreč, da se spominjamo lepih trenutkov iz preteklosti. Sara se še danes spomni, kako okusen naan smo jedli v Maleziji avgusta 2009. 2009-Malezija_04

Midva s Sabrino se spominjava vonjev in okusov jedi, v katerih sva uživala na prvem potovanju po Aziji, na Tajskem pred mnogimi leti.

A vrnimo se v sedanjost. Na zadnjem potovanju smo nabrali nekaj vonjev in okusov, ki se še danes z nami. Burmanska kuhinja sicer ne slovi kot svetovna, oziroma ni tako prepoznavna, ima pa nekaj zanimivih posebnosti. Dovolj, da smo se odločili, da se nekatere od njihovih dobrot naučimo pripraviti sami in se udeležili kuharskega tečaja.

Priprava na kuhanje. myanmar_2018_73
Maša cvre zelenjavo v tempuri. myanmar_2018_74
Sveže pripravljena solata iz tofuja in kokosove palačinke na tržnici. myanmar_2018_71
myanmar_2018_72
Kariji. myanmar_2018_63
myanmar_2018_62
Solata iz zelenega čaja, myanmar_2018_64
solata iz zelenega paradižnika in myanmar_2018_65
solata iz avokada. myanmar_2018_66
Kosilo v čajnici. myanmar_2018_67
myanmar_2018_68
Vsega po malem oziroma degustacijski meni (ki smo se mu potem, ko smo ugotovili, da so vse jedi hladne, odpovedali). myanmar_2018_69
myanmar_2018_70

Najlepši vtisi o Burmi

Tole je že štirinajsti prispevek na temo našega zadnjega potovanja po Mjanmaru, oz. Burmi in po Tajskem. Tam smo se potepali skoraj štiri tedne, kar je več kot dovolj časa za nabiranje vtisov. Celo knjigo bi lahko napisali o tem. Kaj knjigo, celo serijo, glede na to, da se je angleški pesnik in pisatelj Rudyard Kipling v Burmi mudil le tri dni in to pred stoletjem, a je o tej deželi toliko napisal, da so njegovi zapisi o Burmi še danes atraktivni. V Mandalaju sploh ni bil in je o njem napisal pesem. Seveda pa je on znal z besedami tako, kot zna malokdo. In to je to, kar šteje; kako dobro znamo to, kar smo doživeli opisati, da si znajo tisti, ki nam prisluhnejo, čim bolje predstavljati njim neznane kraje, doživetja, ljudi in običaje. Mi knjige o Burmi seveda ne bomo napisali, skušamo pa s temi kratkimi prispevki opisati svoja doživetja. Ob tem se sprašujem, komu se je bilo lažje vživeti v to, kako je v Burmi? Tistim, ki so pred sto leti prebirali Kiplinga ali tistim, ki danes prebirajo popotniške zapise? Razumljivo, da ima Kiplingova proza neprimerljivo vrednost s popotniškimi zapisi, tega sploh ne gre primerjati. Gre zgolj za razmišljanje o tem, kako se je v zadnjem stoletju spremenilo podajanje doživetih občutkov od tistega, ki jih je doživel, tistemu, ki česar podobnega še ni doživel. Če je danes drugače, domnevam, da je za to zaslužna televizija, ne popotniški zapisi, četudi obogateni s fotografijami.

Mi smo Mjanmar doživeli kot eksotično deželo. A manj eksotično, kot smo doživeli Indijo ali Nepal. Najbrž zaradi tega, ker smo omenjeni deželi obiskali tudi izven uhojenih poti in tako doživeli neprimerno več bolj pristnih doživetij, kot v Mjanmaru, kjer smo obiskali le štiri najpopularnejše destinacije. A to ne pomeni, da Burma ni eksotična, seveda je. Le mi smo si vzeli premalo časa, da bi jo podrobneje spoznali. Obisk nobene še tako nerazvite dežele, kjer se zadržujemo le na turističnih destinacijah, ne more biti tako reprezentativen, kot obisk krajev, ki jih ni na turističnem zemljevidu. Tako so naši vtisi o Burmi prekrasni. Vprašanje je, kaj bi bilo, če bi odpotovali v težje dostopne kraje, med plemena, tja, kjer ni klimatiziranih restavracij, avtobusov in hotelskih sob. Zagotovo bi bilo naše pričevanje o Burmi precej drugačno od tega, ki ga podajamo sedaj.

Torej, način doživljanja, na katerega popotnik dojema eksotiko, je le prvi korak. Temu sledi način in kakovost podajanja doživljanja oziroma pričevanje o tem, kar je doživel, tistemu, ki tega ni doživel. Na koncu koncev pa je največ odvisno od tega, koliko se je bralec ali poslušalec pripravljen vživeti. Zame so najboljši pripovedovalci popotniki, ki ji srečamo nekje na potovanju in tako podoživeto pripovedujejo o meni neznanih krajih, doživetjih, ljudeh in običajih, da me v hipu navdušijo, da bi se sam podal tja. Včasih je dovolj le fotografija.

Pravzaprav sem hotel povedati tole: zdi se mi, da je danes, v poplavi informacij, treba biti zelo previden pri tem, komu zaupati, ko iščemo informacije ali navdih za naslednjo popotniško destinacijo. Lažnih Kiplingov, ki znajo o deželah, ki jih niso obiskali niti v sanjah, podajati vtise in z njimi polniti zidove družbenih medijev in še kaj, je danes več, kot si lahko mislimo.

Pot v Mandalaj

Avtobus nas je odložil na glavni južni vpadnici v Mandalaj ob štirih zjutraj, v trdi temi. Nočni avtobusi, s katerimi je ponekod bolj, drugje manj elegantno in udobno premagati velike razdalje na potovanjih, se tukaj pač ne ozirajo na čas prihoda na cilj. V Mjanmaru smo tri daljše razdalje prepotovali z avtobusom. Z daljšo razdaljo imam v mislih vožnjo, trajajočo več kot osem ur, saj so tudi v teh krajih razdalje v kilometrih tako rekoč nepomembne oz. se razdalje merijo v urah. Prva nočna vožnja z avtobusom je bila kar v redu, saj razen tega, da nas je vso pot zeblo, ni bilo težav. Druga vožnja se je vlekla v nedogled, saj smo se odločili za potovanje čez dan in nam je po kakšnih petdesetih serpentinah bilo avtobusa dovolj. Za tretje potovanje z avtobusom smo tako izbrali nočno vožnjo, saj se nam zdi, da je ponoči lažje presedeti osem ali več ur na avtobusu.

Tako smo se torej znašli na pragu hotela ob uri, ko vse še spi. A prijazni Burmanci so nas pustili zadremati na foteljih v hotelski veži, dokler nas nekaj ur kasneje niso pustili v sobo, kjer smo še kar nadaljevali z dremanjem, dokler nas niso prebudili lačni trebuhi. Naši, da se razume. Povzpeli smo se na hotelsko teraso in si privoščili najboljši zajtrk, kar jih je, krožnik sadja. Pravzaprav več krožnikov, na katerem je kraljeval eden najslajših sadežev, papaja.
myanmar_2018_54

Ne le, da smo imeli s terasen krasen razgled nad mestom, myanmar_2018_55
tudi glasbo smo zaslišali; tok…tok…tok. Ritmično udrihanje z lesenimi tolkali. Vsaj tako smo mislili, dokler se nismo sprehodili do uličice, odkoder je prihajal zvok. Tam smo zagledali tri fante, ki so uglašeno udrihali. Seveda, zlate lističe za oblepljanje zlatih kipcev Bude delajo!
myanmar_2018_56

Na potovanjih marsikaj ni tako, kot se zdi na prvi pogled in marsikatera fotografija (tudi na teh straneh) ne pokaže vse resnice. To se je lepo pokazalo na tikovem mostu v Mandalaju, ki naj bi bil krasno ozadje za fotografiranje sončnega zahoda, sploh, če ga ujameš v pravem trenutku.
myanmar_2018_57
myanmar_2018_58
myanmar_2018_59

Seveda pa je naivno pričakovati, da si edini, ki je slišal za to prekrasno lokacijo za fotografiranje. Tukaj se tudi zaveš, da je obiskovalcev v Mjanmaru precej več, kot se zdi, ko se sprehajaš po mestnih uličicah. Jasno, da tam ni nikogar, saj vso vsi na »Must-see« lokacijah. Tako je fotogenični idilični most oz. njegova neposredna bližina v resnici videti tako:
myanmar_2018_60
myanmar_2018_61

Saj s tem ni nič narobe, tega, da najlepših kotičkov na svetu ni mogoče imeti samo zase, vemo že dolgo. Pravzaprav to je mogoče, a zahteva precej več vloženega truda. Zato praviloma potujemo tako, da se trudimo izogibati »aranžmajskim« lokacijam. Kar resnici na ljubo postaja tudi Mjanmar.

Življenje na vodi, jezero Inle, Mjanmar

Voda je življenje. To neizpodbitno dejstvo precej dobro poznajo v deželah, ki smo jih obiskali v jugovzhodni Aziji. Ponekod življenje še danes poteka na vodi. Dobesedno. Hiše so v vodi in pot po vodi je edina cesta, ki pelje od hiše do hiše. Zveni neverjetno, a je res. Jezero Inle, ki leži v Burmi, je globoko le poldrugi meter v času sušnega in nekaj več v času deževnega obdobja. Veliko je dobrih sto kvadratnih kilometrov in na njem ter na njegovih obalah živijo ljudje, ki se imenujejo Intha.

Življenje na vodi. myanmar_2018_40
myanmar_2018_41
myanmar_2018_42
myanmar_2018_43

Več kot dovolj, da je iz nekoč najbrž idiličnega jezera nastala turistična atrakcija. Kljub temu, da je bila Burma dolga leta tako rekoč zaprta za obiskovalce, se je turizem na najatraktivnejših lokacijah razvijal. Tako je jezero Inle danes še vedno čudovita destinacija, ki nudi vpogled v način življenja, ki ga v sodobnem svetu ne poznamo, ni pa več povsem pristna. Saj se po površini jezera vsako jutro zapodi sto in več hitrih čolnov z dizelskimi motorji, ki prevažajo radovedneže, kot smo mi.
myanmar_2018_44

Še tako trmastemu ribiču slej kot prej postane jasno, da ti radovedneži v čolnih prinašajo precej več denarja, kot krapi in se prilagodi novim načinom zagotavljanja preživetja. Tako so na jezeru zrastle trgovine s spominki, restavracije, kovačije, delavnice, kjer izdelujejo srebrn nakit, tkejo blago ali kaj tretjega.
myanmar_2018_45
Barve za tekstil. myanmar_2018_46
Ribič s posebno tehniko, značilno za Inle. myanmar_2018_47

S poplavo turistov so usahnile tudi plavajoče tržnice. Tega mi je bilo prav žal, saj se spomnim, kako me je prevzel prvi obisk plavajoče tržnice pred leti na Tajskem. Danes tega Maši žal nisva mogla pokazati. Res pa je, da je na jezeru mogoče videti plavajoče vrtove, kjer gojijo paradižnik in drugo zelenjavo. myanmar_2018_48
A jezero ponuja ogromno priložnosti za razgledovanje čudovite pokrajine ali prepuščanje brezdelju, za tiste, ki se znajo prilagoditi tukajšnjemu ritmu življenja.
myanmar_2018_49
Kot tudi tistim, ki se brezdelju ne znamo tako dobro prilagoditi. myanmar_2018_50
Ne manjka templjev. myanmar_2018_52
myanmar_2018_53
myanmar_2018_51
Seveda pa je to še vedno Burma. Tukajšnji običaji in ljudje so še danes precej manj pod vplivom zahoda, kot večina dežel v tem delu sveta. Zraven tega je jezero Inle dokaj odročno, kar pomeni deset ur vožnje z avtobusom, kar ne diši vsakomur. Nam se je zdelo, da jezero ponuja dokaj uravnoteženo mero števila turistov, odročnosti in pristnosti. Je pa očitno, da je napredek tudi tukaj izjemno hiter in se ravnovesje spreminja. Seveda nič drugače kot drugje, na račun pristnosti.