Prečudovit dan v Julijcih

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).
Razgled s Škrlatice

Še s podnapisi.
Razgled s Škrlatice

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

Z motorjem na Češko

Letos si nisva uspela privoščiti daljšega motorističnega potovanja, sva pa naredila nekaj krajših. V prvem poletnem mesecu sva se podala v kraje, ki naju brez izjeme navdušijo, v Dolomite. Kar drugič v osmih mesecih v iste kraje. Bi rekel, da se nikamor ne vračava tako pogosto. V drugem poletnem mesecu pa sva za motoristični izlet izbrala destinacijo, kjer že zelo dolgo nisva bila, Češko. Večjim krajem sva se izognila, saj za potovanja z motorjem niso mamljivi in se raje zapeljala na stranske poti. Obiskala sva regijo Bohemija na jugozahodu Češke, kjer kraljujejo neskončni gozdovi narodnega parka Šumava. Prekrasna kulisa za vožnjo z motorjem. Izjemno sva bila navdušena nad tem, kar sva videla.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češki Krumlov in reka Vltava ter gradovi, ki sva si ogledala le od zunaj, saj sva jih videla že zadostno število in so v glavnem od zunaj videti lepši, kot od znotraj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

V narodnem parku Šumava je zjutraj lažje kot kavo, najti pristne in slastne češke knedle. Z borovnicami!
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Češke seveda ne gre obiskati, ne da bi se prej ali slej spotaknil ob grad ali pivnico. A raje kot pivnico, sva obiskala pivovarno in to takšno, kjer teče proizvodnja, ki si jo je mogoče ogledati.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Karlovi Vary, češka, a lično dodelana različica termalnega kraja.
Moto izlet Slovaška 2023

Še dva prekrasna razgleda, ki sva jih našla v Avstriji, na poti do Češke in nazaj.
Moto izlet Slovaška 2023
Moto izlet Slovaška 2023

Poletna norišnica in zatišje

Poletja so res malce preveč pestra, kar se tiče pohodov, potepov, počitnic, dopustov, potovanj in vseh drugih mogočih oblik gibanja nekje zunaj in hkrati dovolj daleč od doma, da lahko rečemo, da gremo na izlet. Priložnosti kar ne nehajo in nehajo deževati. Sploh sedaj, ko ne dežuje dež in je prečudovito vreme. Da bi se na začetku septembra hvalili z indijanskim poletjem je še prezgodaj, saj to morda še pride. A vsi se bolj ali manj zavedamo, da je jesen in z njo zmanjšanje števila uric, ki jih lahko preživimo na s soncem obarvanem izletu, blizu. Jaz imam s tem kar težavo, saj me kar vleče na izlete v gore, na morje, peš, s kolesom, z motorjem, kot medveda, ki pred pričetkom zime nabira zaloge hrane. Le da si jaz nabiram sončne ure, kot da bi jih lahko akumuliral za dolgo zimo. In to ne kakršnekoli sončne ure, ne. Lokalne, pridobljene s sprehodi in postopanjem okrog hiše, ne sodijo v to kategorijo, ampak morajo biti pridelane na potovanjih oziroma izletih. Lokalne sončne urice bomo tako ali tako nabirali tudi čez zimo, ko se bo pojavila priložnost. Resda bolj na žličko, a v kratkih zimskih dnevih pride prav vsak žarek sonca. Malo predaleč sem zašel s pisanjem o tem, kako bo pozimi, saj je zunaj, tudi doma, vendar pravcato poletje.

Zaradi vsega nabiranja poletnih sončnih ur v obliki izletov in potovanj, na katera smo se poleti odpravili skupaj in tistih, na katera sem se odpravil sam, ni bilo prave priložnosti česarkoli o tem za povedati. A to ni nič novega, saj se s tem soočam bolj ali manj vsako poletje od junija naprej. Morda bi bilo bolje, da bi tudi naša spletna stran imela poletne počitnice in bi se z zapisi s potovanj in izletov ter popotniškimi spoznanji vrnili šele septembra. Zraven tega je poletni čas tako ali tako obdobje, ko je marsikdo na dopustu in namesto, da ljudje prebiramo zapise s potovanj drugih, takrat raje doživljamo in si zapisujemo lasten potopis.

Skratka, kaj več o tem v tem trenutku ni za dodati. Zapise s poletnih potepov moram zbrati in urediti fotografije, šele nato jih objavim. Z nepredstavljivo zamudo za današnje čase, ko stara novica v trenutku ponikne v neskončnih zidovih, kamor nas odnese drsanje po zaslonih. A to objavljanje z zamudo je tudi iz inata (da ne napišem navkljub, ki niti približno ne zveni tako dobro) in iz mojega prepričanja o tem, čemu je namenjen skopo odmerjen čas, ko smo na potovanju. Pravzaprav mi je zastareli model objavljanja (kakršnega koli zanimivega) potopisa v obliki knjige, ki lahko izide tudi leto dni po potovanju, še danes najbolj pri srcu. Potovanje, ki v človeku pusti globljo sled od spomina na fotografije, sled v obliki sprememb v njegovem dojemanju sveta, zahteva čas za razmislek in kontemplacijo ter čas, da se to zapiše v obliko, ki bo zanimiva tudi za nekoga drugega. Zraven tega ima pisanje o lastnih potovanjih en čudovit stranski učinek in sicer podoživljanje lastnih doživetij. A saj pravim, da je za to treba počakati, da mine norišnica in da nastopi zatišje.

Road trip po Črni gori in Srbiji

Letošnji družinski poletni dopust smo preživeli na poti, kar ni nič posebnega za potovanje, le v avtu smo bili še več časa, kot sicer. Pravcati road-trip smo si privoščili, takšnega, kot ga imamo radi. Vsak jutro se zbudimo v drugem avtokampu, zajtrkujemo, pospravimo šotore in opremo, zapustimo avtokamp ter se zapeljemo naprej do novega avtokampa, kamor prispemo enkrat v popoldanskih urah. Vmes se ustavimo povsod, kjer se nam zljubi in počnemo to, kar se nam ljubi. Popoldan znova postavimo šotore, večerjamo… in tako dan za dnem.

Iz Bosne, kjer smo doživeli imenitno gostoljubje, smo se zapeljali v Črno goro, a tokrat le na severni del, v Durmitor. Tukaj smo bili nazadnje pred tremi leti, v časih zapiranja mej, oz. v trenutku, ko so bile odprte. A lepote Durmitorja so tako posebne in preprosto dostopne, da se tja dokaj pogosto vračam. Takrat smo skušali osvojiti enega od vrhov, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Zato sem letos ponovno poskusil, a sam. Brez težav sem osvojil najvišji vrh Črne gore, Bobotov kuk na višini 2.523 metrov. Dostop je bil prečudovit, kar se tiče razgledov,
balkan_roadtrip_2023_08

a ko sem se približal vrhu, se je ta sramežljivo ali pa morda hudomušno zavil v meglo.
balkan_roadtrip_2023_09

Črnogorci imajo markacije, ki planinca, ki že malce upočasnjuje svoj tempo, spodbudijo k temu, da stopi hitreje.
balkan_roadtrip_2023_10

Pogled z najbolj atraktivnega mostu daleč naokrog. Most Đurđevića Tara se pne 172 metrov nad smaragdno reko Taro. Zna biti kar strašljivo sprehoditi se po njem.
balkan_roadtrip_2023_11
balkan_roadtrip_2023_12

Če dobro pogledate spodnjo fotografijo, lahko opazite nekoga v zraku, ki se drznega spušča po jeklenici napeti čez kanjon.
balkan_roadtrip_2023_13

Pot smo nadaljevali po Srbiji in sicer po krajih, kjer smo bili prvič. Bilo je prečudovito. Sicer je bilo avtokampe tam težje najti, a tisti, ki smo jih našli, so bili nekaj resnično posebnega. Tale nad Zlatarskim jezerom ne potrebuje komentarja.
balkan_roadtrip_2023_14

Sicer se je zvečer kmalu ohladilo na borih deset stopinj in smo se skrili v šotora, a noč na srečo ni bila premrzla. Zjutraj je pa k prebujanju seveda najbolj pomagalo sonce.
balkan_roadtrip_2023_15

Obiskali smo tudi opevani Zlatibor, turistični biser južne Srbije. Sicer zelo obiskano in na nek način petično, a simpatično mestece.
balkan_roadtrip_2023_16

Bolj kot mesto, nas je pritegnila divjina naokrog. Odšli smo v park Mokra Gora in se sprehodili do razgledišča Banjska stena nad jezerom Perućac in reko Drino.
balkan_roadtrip_2023_17

Obiskali smo tudi Drvengrad, vasico, ki jo je za potrebe enega svojih filmov dal zgraditi priznani filmski režiser Emir Kusturica. balkan_roadtrip_2023_18

Našli smo še en avtokamp, v katerem smo izkusili izjemno gostoljubje, zaradi katerega te dežele tako radi obiskujemo. To, da so potovanja najprej stik z ljudmi in šele nato vse druge znamenitosti in lepote, smo namreč že zdavnaj spoznali. Prekrasen avtokamp se imenuje Viljamovka, saj je v nasadu hrušk, ki so bile letos, tako kot pri nas doma, zaradi pozebe prazne. A gostitelj je imel zadostno količino viljamovke na zalogi, da nas je dostojno počastil s pijačo dobrodošlice.
balkan_roadtrip_2023_19

Potem, ko sem mislil, da že dokaj dobro poznam kulinarično ponudbo teh krajev, sem tukaj videl in poskusil nekaj novega, predvsem pa izjemno okusnega. Komplet lepinja je moja nova najljubša jed, ko naslednjič zaidem v te kraje. balkan_roadtrip_2023_20
Še dve z reke Drine. balkan_roadtrip_2023_21 balkan_roadtrip_2023_22

V zadnjem kampu, tam nekje ob Drini, kjer reka zadnjih nekaj desetletij razmejuje dve državi, smo si izposodili čoln. Nič posebnega, le spokojen spust po mirni vodi smo si privoščili. Kar je seveda več kot dovolj za lep dan na potovanju. Pravzaprav je bilo vse, kar smo na tem kratkem potovanju po bližnjih deželah doživeli, več kot dovolj za še eno čudovito potovanje. Skorajda bi zapisal, da imamo najlepše kraje in najprijaznejše ljudi na svetu takorekoč na dosegu roke in nam zato ni treba potovati v daljne in eksotične dežele. A to ne bi bilo povsem res, saj lepe kraje in prijazne ljudi srečujemo povsod.

Road trip po Hrvaški in Bosni

Kdaj je pravzaprav sezona potovanj? Po eni strani se zdi, da se nikdar ne konča, po drug strani pa je vsakomur jasno, da je daleč največja gneča na turističnih destinacijah v poletnih mesecih. Zagotovo ima vsakdo dober razlog, zakaj v tem času potuje in tudi mi ga imamo. A vseh parametrov, s katerimi načrtujemo potovanja, nikakor ne moremo uskladiti tako, da bi nam ustrezali v pravi meri, zato seveda sklepamo kompromise. Potovati v času, ko je turistična sezona na vrhuncu in povrhu v turistične kraje, ni kombinacija, ki bi jo izbral, če bi imel na izbiro boljšo alternativo. Zraven nevzdržnih vremenskih razmer, zastojev na cestah, gneče in povišanih cen, me na potovanjih v času sezone pravzaprav najbolj omejuje pomanjkanje možnosti za spontanost. Namreč, mi radi kampiramo (predvsem jaz), a danes je v poletnih mesecih postalo praktično nemogoče brez rezervacije priti do prostora za šotor v avtokampu. To, da moramo road-trip po Evropi načrtovati do te mere, da vnaprej rezerviramo avtokampe, je za nas misija nemogoče. Saj skoraj nikoli vnaprej ne vemo, kje vse bi se želeli ustaviti in kateri dan bomo do katerega avtokampa prišli. Povrhu se za tovrstna potovanja odločamo tik pred zdajci, tudi zaradi vedno bolj spremenljivih vremenskih razmer. Ko sva se pred dvema mesecema odpravila na večdnevni izlet z motorjem proti Hrvaški, sem si v Lukovici premislil in sva se zapeljala v Dolomite. Kako naj s takšno dovzetnostjo do spontanosti karkoli rezerviram vnaprej? Tudi na potovanje, o katerem želim pisati sedaj, smo se nameravali odpraviti v petek, a smo se zaradi vremenskih razmer odpravili šele v nedeljo. Sicer sem tik pred zdajci poklical v štiri ali pet avtokampov, a nihče ni več sprejemal rezervacij. Še to, da smo se odpravili dva dni kasneje, se je izkazalo, da je bilo prehitro, saj smo imeli prvi dve noči v šotoru dokaj pestri z vremenskega vidika. Šele, ko smo zapustili kraje, v katerih so prevladovale vse oblike nam neljubih razmer, ki sem jih naštel zgoraj, se je potovanje prevesilo v uživanje na polno.

Mašo sva pobrala v Zadru, kamor je prispela s katamaranom in začeli smo še eno skupno oziroma družinsko potovanje. Letos že tretje te vrste. A čas, ko bova s Sabrino potovala le še v dvoje, je najbrž blizu, otroci rastejo. Za prvi dve noči smo izbrali enega od kampov pod prekrasnim Biokovim, iz katerega je dobro izhodišče za tamkajšnje prečudovite kraje, a so nam vremenske razmere preprečile vse pohode, razen sprehodov ob morju. Tudi prav. Bili smo veseli, da se nam ni nič pripetilo in smo nadaljevali s potovanjem.

Ta plaža je videti mamljivo predvsem na račun zgodnje ure in odročnosti parkirnega prostora. V ozadju otok Brač. Samotna plaža pod Biokovim
Kot ob vsakem obisku tega konca sveta, se je kot najbolj gostoljubna dežela izkazala Bosna in Hercegovina. V avtokampu blizu Mostarja me je lastnik pozdravil z: “Brate Davore!”, čeprav se več ne spomni, da sem pri njem že kampiral, ko sem po teh krajih kolesaril pred petimi leti.

Počastili so nas z lahko večerjo in precej več pijače, ko smo jo lahko popili, tako, da smo jo še prinesli domov. Zjutraj smo si izposodili še kajake (ne da bi morali zanje plačati) in zaveslali po reki Buni, na koncu pa za kampiranje plačali 15EUR!
balkan_roadtrip_2023_07_0

Le lani sem se peljal mimo, ne da bi se v Mostarju ustavil in sprehodil. Tokrat nam je bil še posebej všeč, saj je bil sijajno obarvan. Mostar
Mostar
Mostar

Maša in Sabrina drvita s čolnom po Neretvi pod mostarskim mostom. Mostar

Razgled proti Mostarju z jutranjega sprehoda na srednjeveško utrdbo. Mostar v daljavi

Planinska hiška pod vrhom Orlovača. Orlovača

Skratka, Bosna je resnično destinacija, kjer ima človek zaradi gostoljubja občutek, da se je znašel na drugem svetu, ne le v drugem času in prostoru. A naj bo za danes dovolj. Toliko o prvih dveh državah, ki smo jih obiskali na letošnjem družinskem road-tripu po Evropi.

Vremenske razmere so lahko hudič

Slovenijo pravkar pretresajo vremenske razmere, kot jih doma še nismo doživeli. Vsi upamo, da se bodo zadeve čimprej normalizirale. Sami imamo tokrat srečo in lahko le razmišljam o ujmah in drugih težkih vremenskih razmerah, ki so nas ujele na potovanjih po svetu. Snežni in peščeni viharji, potresi, poplave, neurja, vročinski vali in tako naprej, skratka pestra paleta nevarnih naravih pojavov.

Nesreča, ki nas je najbolj pretresla, tudi čustveno, ne le telesno, je bil potres v Indoneziji. To se nam je pripetilo na enoletnem potovanju in občutke strahu, ki smo ga takrat doživeli, je nemogoče pozabiti. Ker sem tresenje doživel v visokem nadstropju hotela, iz katerega sem moral bežati, sem si takrat pridelal doživljenjski strah. Strah, ki ga občutim le na visokih stavbah. Začuda in na srečo tega strahu v hribih nimam, saj tam brez težav stopim na še tako prepadno in visoko polico in zrem v dolino. Strahu pred visokimi zgradbami do potresa nisem poznal, saj sem 18 let živel v osmem nadstropju stolpnice. A od potresa v Indoneziji mi je v visokih stavbah sila neprijetno. Toda, tako, kot se s strahovi sicer namerno soočam, se občasno povzpnem tudi na kakšno izjemno visoko stavbo, da ugotovim ali je strah še prisoten. Lansko leto, ko smo se z Mašo vzpenjali na Eifflov stolp, me je bilo strah kot vrag, medtem, ko se pred dvajsetimi leti, ko smo ga obiskali s Saro, niti malo nisem bal.

Na prvem družinskem potovanju v Azijo, v Vietnam, smo doživeli največje poplave v življenju. Čez noč je zapadlo toliko dežja, da so se ulice spremenile v reke, po katerih so vozili čolni. 2007-vietnam_41.JPG Bili smo zelo prestrašeni, a nismo imeli druge možnosti, kot da počakamo. Stoični domačini, ki so to že doživeli, so nam vlivali pogum.

Na potovanju čez tibetansko planoto nas je presenetil sneg, ki je zapadel predčasno. Kar niti ni tako veliko presenečenje, saj smo bili na višini čez štiri tisoč metrov. 2010-kitajska_95 Težava je bila v tem, da je imela Sara višinsko bolezen in smo se morali spustiti nižje. Vožnja v dolino po sveže zasneženi ozki prepadni cesti z avtobusom, ki je imel gume brez kakršnegakoli profila, nam je nagnala strahu v kosti.

V Sudanu in Egiptu so me pestile vremenske težave, ki niso bile posledica naravne nesreče, ampak normalen pojav za tiste kraje ob tistem letnem času. Zame je bila to peklenska izkušnja brez primere. samota v sudanski puščavi afrika_99

Potovanje čez dvanajst afriških držav od juga do severa v dolžini 17.000 kilometrov je nemogoče speljati v ugodnih razmerah. Zato sem del poti moral prevoziti v nemogočih vremenskih razmerah. Temperature v Sahari v juniju so bile blizu 50 stopinj Celzija. V senci! Kar je popolnoma irelevantno, saj sence ni bilo nikjer in sem bil ves čas na soncu. Če na sebi ne bi imel čelade in motorističnih oblačil, ki so me ščitila pred vročino, ne vem, kako bi zdržal. Povrhu sem bil popolnoma sam in to v krajih, kjer vozila zaradi nevarnosti terorističnih napadov, potujejo v konvojih, ki jih spremlja policija.

Motorističnih potovanj, ko nama jo je zagodlo vreme, sva imela s Sabrino kar nekaj. V Kašmirju so naju plazovi za več dni odrezali od sveta. Tam sva resnično na svoji koži občutila, kar pomeni odročnost. To so krajih, kjer dokler se ceste ne odprejo, praktično ni rešitve. Prebijala sva se skozi neštete barikade, kar je bila ena sama gromozanska preizkušnja. To, da sem z motorjem zapeljal v ta blatni plaz in ga celo brez padca zvozil, se mi še danes zdi neverjetno. image_1

Števila noči, ki sem jih in sva jih skupaj preživela v šotoru v deževnih in nevihtnih nočeh, niti ne morem prešteti, bilo jih je veliko. Najhujša je bila v švicarskih alpah, ko zaradi strašljivo močnega grmenja v neposredni bližini nisva zatisnila očesa. Letos me je med kolesarjenjem na Čemšeniški planini sredi gozda ujela toča in samo čeladi se lahko zahvalim, da udrihanje ledu po meni ni preveč bolelo. Seveda je v takšnem vremenu bolje biti v zidanem objektu ali celo ostati doma. Kar je na izletih in potovanjih pogosto neizvedljivo. Vsi se najbrž zavedamo, da je pomembno biti pozoren na sezono, ko se odpravljamo na potovanje, a vemo, da vedno to ni mogoče.

Tegob, ko nas vremenske neprilike ujamejo na potovanjih seveda ne gre primerjati s tem, ko nam razdejajo dom. A v vsakem primeru upamo, da jo čim bolje odnesemo in da ujma čim prej mine.

Eksotična Južna Koreja

Pri podajanju vtisov s potovanj po eksotičnih deželah se pogosto zdi, da želimo prav vsi, ki o tem pišemo in govorimo, poudariti najbolj eksotične, nepredstavljive ali na kakršenkoli način najbolj nenavadne utrinke. Potemtakem je razumljivo, da lahko imajo ljudje, ki informacije o neki deželi prejmejo le od nekoga, ki jo je obiskal, izkrivljeno predstavo. To smo seveda neštetokrat občutili na lastni koži, ko smo se odpravili v kakšno eksotično destinacijo in smo vtise o njej prejeli od drugih popotnikov, ki so jo obiskali pred nami. A ko smo deželo obiskali sami, so bili naši vtisi praviloma drugačni. Velja nekako takole, da se od daleč zdi vsaka dežela bolj nenavadna, eksotična ali nevarna, kot jo nato doživimo, ko tja prispemo in občutimo na lastni koži. Saj kmalu ugotovimo, da so tudi tam ljudje, ki so bolj ali manj enaki kot mi. Razlik med nami je le toliko, koliko jih želimo opaziti. Barvo kože, ki je menda najočitnejša razlika, ko se podamo, na primer nekam v Afriko, opazimo samo prve dni, a se na to, da v deželi, kjer smo na obisku, živijo ljudje, ki so drugačne polti, kmalu privadimo. A po tem, kako smo se na tovrstne spremembe ljudje pripravljeni prilagajati, se močno razlikujemo. Zagotovo ste že slišali, kako se je nekdo, ki se je vrnil s potovanja, pritoževal nad tem, kako nevzdržni običaji veljajo v krajih, ki jih je obiskal. Včasih pozabimo, da je predvsem od tega, koliko smo se na nam nenavadne običaje, ki so v deželi, po kateri potujemo, nekaj povsem običajnega, mi pripravljeni prilagoditi, je odvisno, kako na potovanju uživamo.

Sam s prilagajanjem v Južni Koreji nisem imel težav, čeprav iz našega zornega kota velja za dokaj nenavadno deželo. A jaz v tem, ko opazujem ljudi in običaje v eksotičnih deželah, uživam. Sploh pa so Korejci takšne vrste ljudje, da je težko, da v njihovi družbi, četudi zgolj kot opazovalec, ne bi užival. Da ne bo pomote, niso ljudje takšni povsod. Obiskali smo tudi nekaj dežel, kjer v njihovih običajih ali opazovanju ljudi nismo uživali. Kot popotniki, se razume. Kako bi bilo v eni od dežel, kjer so nam bili ljudje všeč, živeti, se nam niti ne sanja. Kratkotrajen stik z deželo, ki ga imamo na potovanjih, omogoča le bežna spoznanja in bi bilo naivno misliti, da o tem, kako tam ljudje v resnici živijo, karkoli vemo. Morda le kanček.

Tako, da s tem, ko poveličujemo nenavadne utrinke, ki smo jih bili na potovanju po eksotični deželi deležni, nikomur ne delamo usluge, če s tem izkrivljamo dejansko podobo dežele, običajevev in ljudi. Je pa res, da lahko s poveličevanjem popotniške zgodbe bolje zvenijo.

Hrana oziroma to, kaj in kako v Južni Koreji jedo, je za povprečnega obiskovalca z zahoda vsekakor eksotično doživetje. O tem sem pisal nazadnje. A ne glede na nekatere eksotične okuse, v katerih ne uživam in jedeh, ki jih ne jem, mi je bilo zelo všeč, ko so jedi pripravili pred mojimi očmi iz svežih sestavin. Famozne korejske palačinke iz fižola mung so na tržnicah pripravljali do začetka do konca. Od tega, da so mung mleli na kamnitem mlinu, naprej.

Mletje munga,
Kolesarjenje po Južni Koreji

mešanje sestavin,
Kolesarjenje po Južni Koreji

cvrtje in
Kolesarjenje po Južni Koreji

prodaja.
Kolesarjenje po Južni Koreji

Sveži raki, specialiteta na vzhodni obali.
Kolesarjenje po Južni Koreji

Res so ogromni.
Kolesarjenje po Južni Koreji

Sveže pripravljene dobrote iz vseh mogočih sestavin. Paša za oči in brbončice na jeziku, kot je mogoče le na tržnicah v azijskih deželah. Še en dokaz, kako dobro lahko sobivata sodobnost in tradicija. V nekaterih sodobnih državah, ki smo jih obiskali, je namreč do sveže pripravljene hrane iz nepredelanih sestavih skoraj nemogoče priti.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Tržnice, na katerih prodajajo morske sadeže, so poglavje zase. Dvomim, da v korejskih morjih karkoli plava ali leze po morskem dnu, ne da bi se znašlo na tamkajšnjem jedilniku.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Južnokorejske specialitete

Verjamem, da je Južna Koreja za povprečnega obiskovalca z zahoda lahko velik kulturni šok. Tudi sam sem se soočil z nekaj situacijami, s kakšnimi še nisem imel opravka nikjer. A nič ni bilo tako hudo, da bi me vrglo iz tira ali mi na kakršenkoli drug način preprečilo, da bi na kolesarjenju po Koreji užival. Razen hrana. A ta mi niti slučajno ni preprečila užitkov, kvečjemu mi jih je nudila. Bil pa sem kar nekajkrat šokiran nad tem, kar sem dobil na krožniku ali pladnju. Jasno, saj je Južna Koreja ob boku Mjanmarju, Kitajski, Japonski in še kateri eksotični deželi na področju kulinarike. Pravzaprav, če bolje pomislim, jih po tem, kaj in na kakšen način Korejci jedo, celo prekaša. Kulinarika in uživanje v jedeh sta v Južni Koreji nekaj resnično posebnega. Kar sem seveda vedel že, preden sem se v Korejo odpravil, zato tam nisem bil vedno presenečen nad tem, kar sem videl. Poudarek na videl, ne jedel. Saj si marsikatere, za moj okus preveč eksotične jedi, nisem privoščil. A vse, kar se je dalo dobiti v “regularnih” restavracijah, sem poskusil. Naročanje jedi je bilo vedno loterija. Razen na stojnici, kjer sem to, kar sem želel naročiti, lahko pokazal ali tam, kjer je bil jedilni list v angleščini, kar je bilo izjemno redko. Tako sem se bolj ali manj zanašal na srečo in naročal jedi po fotografijah na zidu ali po tem, kar so jedli drugi. Uporabljal sem tudi aplikacije za prevajanje na telefonu, a prevodi so bili najpogosteje povsem napačni oz. nisem znal razbrati niti imena jedi, kaj šele sestavin.

Jedilnik in njegov prevod.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Še en poskus prevoda tega, kaj pravzaprav je v nekem napitku.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Pravzaprav moram priznati, da sem imel veliko srečo, saj je bilo skoraj vse, kar sem dobil postreženo, lahko vsaj poskusil, če že ne pojedel. Morda ta stavek zveni nenavadno, a treba je vedeti, da imajo Korejci v primerjavi z nami dokaj drugačen okus. Zato je resnično čudež, da sem v restavracijah izven turističnih krajev naročil jedi, ki so mi v resnici teknile. Loterija, saj pravim. A ne le to, da so bile jedi, ki sem jih dobil, zame užitne, v glavnem so bile okusne. Ja, korejska hrana mi je zelo teknila. Tudi kimči. Čeprav sem ga jedel vsak dan. Res pa je, da sem pri vsakodnevnem kolesarjenju porabljal precej kalorij, zato sem bil lačen, ko sem sedel za mizo in mi je hrana teknila še bolj, kot sicer.

Bibim-naengmyeon – severno korejska specialiteta, hladna juha z ajdovimi rezanci.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Bibimpab – specialiteta iz kraja Jeonju, kjer sem tole tudi poskusil. Na rižu postrežena zelenjava in meso. Zraven priloge, standardna postrežba v korejskih restavracijah. Ker nisem vedel, kako se naj jedi lotim, je natakar pristopil k meni, mi iz rok vzel kovinske paličice, s katerimi jedo v Koreji, in mi jed pripravil do konca ter pokazal, kako se jé.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Udon, zelenjavna juha z rezanci in kimči.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Korejska hrana mi je tako prijala, da nisem imel niti želje, niti potrebe, da bi iskal kaj drugega. Na potovanjih se nam namreč pogosto zgodi, da se lokalne hrane prenajemo in nato iščemo nekaj drugega, a v Koreji mi to ni padlo na pamet. A ko sem v kraju Gwangju iskal večerjo in sem že skoraj obupal, sem naletel na sodoben lokal, ki je stregel neke posebne jedi. Naročil sem tajsko zvenečo jed, ki se je imenovala Bangkok mum meatballs. Božansko!
Kolesarjenje po Južni Koreji
Jasno, da se zaradi nepoznavanja jezika pripeti, da človek naredi kakšno neumnost. Ko me je sredi dneva zagrabila lakota v nekih zakotnih krajih, sem se ustavil v prvi restavraciji. Zanikrna na pogled, a ker so bili pred njo parkirani avtobusi, sem domneval, da imajo kaj spodobnega za pojest. Nobenega naziva restavracije, nobenega jedilnega lista in nihče ni znal niti besedice anglešćine. Peljali so me v posebno sobo, saj je v nekaterih restavracijah tako, da gostje ne jedo v skupnem prostoru ampak v ločenih sobah. Brez mize in stola. Sedel sem na tla in čakal. Kmalu sta skozi vrata stopila dva natakarja in nesla pladenj. En pladenj, oba skupaj! Prinesli so mi tole pojedino.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Poskusil sem tudi tradicionalni korejski žar, na katerem si meso popečeš sam. A ker nisem vedel, kako in kaj, so mi tudi tukaj pomagali in mi pokazali, kako.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Haejangguk – hangover soup. Korejska juha za zdravljenje mačka (tistega v glavi), čeprav je meni dobro služila za polnjenje želodca.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Še ena odlična korejska juha, tokrat s svinjino.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Eat or Die zveni grozljivo, sploh, če to piše na embalaži kosila, ki ga dobiš postreženega, a konec koncev je v tem grozečem sporočilu tudi resnica.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Ojingeo Sundae, korejska krvavica, specialiteta v kraju Sokcho.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Še ena nenavadna specialiteta iz Koreje, ocvrt piščanec, izdatno posut s čebulo in pivo.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Za konec še moja jutranja specialiteta, ki me najpogosteje spremlja na kampiranju, ovseni kosmiči z oreščki in banano.
Kolesarjenje po Južni Koreji

Paša za oči v Južni Koreji

Pašo za oči je treba iskati. Vedno in povsod. Če si na še tako zanimivem, pestrem, pustolovskem in doživetij polnem potovanju ne napasemo oči, potovanje ni takšno, kot bi moralo biti. V mislih imam pašo oči na lepih prizorih. Na potovanjih smo pogosto priča nenavadnim in nevsakdanjim prizorom. Lahko se prepuščamo tudi drugačnosti in kulturnemu šoku ter v tem uživamo, a brez tega, da se naužijemo lepote, ne gre. No, gre, a čutimo pomanjkanje. Jaz ga čutim. Lepota pokrajine, zgradb, mest in seveda lepota ljudi, v nas zbujajo občutke radosti in našim potovanjem dajejo smisel. Najlepši prizori se nam vtisnejo v spomine, ki jih nezavedno prikličemo, ko se kasneje srečamo s podobnimi prizori. Če te prizore lepote sploh prepoznamo in začutimo, da so v nas prebudili poseben občutek. Seveda nismo vsi ljudje enako dovzetni za isto vrsto lepote. Nekateri lahko na neki razgledni točki prečepijo ure in ure ter si tako napasejo oči in dušo, medtem, ko je drugim na tem istem mestu dovolj le trenutek, da pritisnejo na sprožilec fotoaparata. Ja, po tem, kako smo dovzetni za lepoto, oziroma kako močno jo občutimo, se ljudje razlikujemo precej bolj, kot si mislimo. Bil sem že na dovolj lepih krajih z dovolj velikim številom različnih ljudi, da sem videl ljudi, ki najlepših prizorov niti opazili niso in ljudi, ki so zaradi ganjenosti nad prizorom jokali. Lepo je, če so ljudje, s katerimi si delimo trenutke, ko smo očarani, podobno dovzetni, kot mi. V Južni Koreji in na drugih solo potovanjih to žal zamujam. A pomanjkanje na področju deljenja sreče v teh primerih kompenziram z blaginjo na drugih področjih, ki jo prinese le solo potovanje.

Skratka, Južna Koreja in prizori, ob katerih sem si napasel oči. Kar se tega tiče, sem moral biti kar potrpežljiv in moram priznati, da mi je čakanje na lepoto težko padlo. Naj pojasnim. Ko se na kolo usedem doma, se že v pol ure dvignem dovolj visoko, da se v lepem vremenu pod menoj odprejo prekrasni dihjemajoči prizori, ki se jih nikoli ne naveličam. V Koreji sem ta občutek doživel natanko šesti dan. Seveda to ne pomeni, da prvih pet dni nisem videl ničesar lepega, a šele šesti dan sem zagledal prizor, ob katerem mi je zaigralo srce. Bil je krasen sončen dan, dež preteklih dni je opral nebo in znašel sem se v pokrajini Boseong, na jugu Koreje, kjer raste čaj. Prizorov lepote se kar nisem mogel nagledati.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Bil sem v regiji, kamor tuji obiskovalci ne zaidejo pogosto, zato ni bilo človeka, s komer bi lahko karkoli spregovoril. Še v sodobnem lokalu in muzeju, ki sta zaposlovala mlade ljudi, nismo prišli dlje od pozdrava. Potem, ko sem že hotel odkolesariti naprej, sem videl avtobuse in polno avtomobilov v koloni, ki se je vila po neki cesti. Šel sem za njimi in naletel na sejem s polno stojnicami, med katerimi sem se sprehodil. Naprej sem sledil sprehajalcem skozi gozdno pot do vrat, kjer so pobirali vstopnino. Na vprašanje, kaj je tukaj za videti, ki sem ga zastavljal v angleščini, mi nihče ni znal odgovoriti, dokler se nek obiskovalec ni oglasil in rekel, da imajo tukaj čaj. Dovolj zanimivo zame. Zaklenil sem kolo ob nek drog, plačal vstopnino in se zlil z množico obiskovalcev. Znašel sem se na čajni plantaži, ki smo jih ničkoliko že obiskali v Maleziji, Indiji, Šrilanki, Keniji in še kje. A prizori pristiženih grmov čaja, ki vijugajo po dolgem in počez po gričevnati pokrajini, so mi tako privlačni, da me vedno znova navdušijo. Na njih si napasem oči. Tukaj sem bil za ves teden v minusu, zato sem si vzel kar nekaj časa in se tam sprehajal ter srkal vase to lepoto prizorov, ki so se odvijali pred menoj.

Saj lepih prizorov v Južni Koreji sem se naužil pogosteje, kot se morda zdi, a kar se naravnih prizorov tiče, so po mojem okusu le pogledi na to čajno plantažo sodili v kategorijo paše za oči in me najbolj presunili. Južna Koreja vsekakor ponuja izjemno veliko lepot, vrednih ogleda, le videti jih je treba s pravimi očmi.

Spokoj v Južni Koreji

Ko takole gledam fotografije kolesarjenja po Južni Koreji, ki jih tukaj objavljam, se zdi, kot da tam nikjer ni nikogar. Niti prometa, niti ljudi. Zares nenavadno, glede na to, kako gosto poseljena država je to. A v tem oziru je Koreja precej podobna preostalemu svetu, namreč tudi tam se vse, kar leze in gre, seli v mesta, podeželski kraji pa postajajo mesta duhov. Potem je razumljivo, da so mesta prenatrpana, saj 51 milijonov Korejcev mora nekje živeti. Če Seul, njihovo prestolnico, primerjamo z našo prestolnico, Ljubljano, se mi zdi še najbolj reprezentativen relativen kazalnik gostota prebivalstva. Če bi imela Ljubljana tako visoko gostoto prebivalstva na kvadratni kilometer kot Seul, bi v ljubljanski občini živelo 5 milijonov ljudi. Si predstavljate? Sedaj pa si skušajmo predstavljati še to, kako učinkovito mora biti tako ogromno in gosto poseljeno mesto, da sploh lahko funkcionira. Če pomislimo samo na promet, v katerem se pri nas tako dušimo, sploh v mestih, najbrž ugotovimo, da naša mesta in mi ne bi prenesli, da bi nas bilo 16 krat več, kot nas je sedaj. Seveda sem korejska velemesta spoznal le bežno, saj sem obiskal le tri zares velika in si vtis ustvaril v le nekaj dneh, ki sem jih tam preživel. A uporabljal sem tamkajšnji javni prevoz, pil mestno vodo, se sprehajal po avenijah in parkih, jedel v restavracijah, obiskoval znamenitosti in tako naprej, tako, da sem nek občutek, kako tam reči funkcionirajo, vendarle dobil. Priznati moram, da vse skupaj deluje precej dovršeno. To seveda ni presenečenje, saj Južna Koreja velja za urejeno in sodobno državo, zato sem to tudi pričakoval. A ne glede na vse skupaj, je treba povedati, da nikjer nisem naletel na strašansko gnečo, čeprav sem to na nek način pričakoval. Jutranjim konicam v velemestih sem se spretno izognil in jih obiskal čez vikend, tako, da zares ne vem, kako je, ko se ob delavnikih z javnim prevozom odpravijo na delo milijoni ljudi. A vendar ne verjamem, da je tako kaotično, kot si morda predstavljamo. Moja izkušnja v Južni Koreji, tako na celi črti, je bila z eno besedo, spokojnost. Na cesti, na podeželju, ob obiskovanju znamenitosti, v velemestih, skratka povsod. Gnečo sem doživel le enkrat ob obisku muzeja in drugič ob obisku večerne tržnice v Seulu. Še na prečudovito sončno majsko soboto, ki sem si jo rezerviral za ogled znamenitosti Seula, nisem za ogled nobene znamenitosti nikjer čakal v vrsti. Res neverjetno. No, razen na tržnicah, kjer se strežejo sveže pripravljene korejske specialitete. Tam je bilo treba stati v vrsti, da sem prišel do dobrot, kot so Jeou, Hotteok, Bungeoppang in podobne. A do hrane še pridem.

Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Ko sem nazadnje pisal o kolesarskem raju v Južni Koreji, nisem omenil mostov. Nisem prepričan zakaj, a kolesarjenje čez dolge in visoke mostove v Koreji, me je navdajalo z nekim posebnim občutkom, ki je v meni vzbujal strah. Ali bo na mostu kolesarska steza? Ali bo na mostu dovolj visoka ograja? Ali bom s kolesarjenjem čez most storil prekršek? Ali bo veliko prometa? Morda tole zveni smešno ali pretirano, a meni ni bilo niti takrat, niti mi ni sedaj, ko se na to spomnim. Zame zahtevnejša kolesarska preizkušnja, kot kolesarjenje čez dolge in visoke mostove, je le še kolesarjenje skozi tunele. Teh sem se izognil, koliko se je le dalo. Še danes mi v ušesih zveni troblja kamiona, ki me je prehitel v neosvetljenem tunelu nad Kotorjem pred petimi leti. Skratka, ko sem na kolesu, so zame tuneli terra ingrata. Tudi veliki mostovi, ki sem jih prečkal na obalah korejskega morja, niso tako daleč od tega. V enem dopoldnevu sem prečkal pet takšnih mostov, da sem prišel z otoka Goheung na otok Yeosu.

Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

Dva zanimiva prometna znaka. Predvsem enega od njiju bi si želel videti pogosteje tudi pri nas.
Kolesarjenje po Južni Koreji
Kolesarjenje po Južni Koreji

V ozadju te fotografije je kamen, ki označuje 38 vzporednik, mejo po kateri so Američani ob koncu druge svetovne vojne Korejo razdelili na sever in jug, kar še danes predstavlja ločnico med dvema povsem različnima svetovnima ideologijama. Bojda je ogled DMZ med obema državama danes turistična atrakcija, a to že zveni groteskno.