Author: Davor

Od Queenstowna, do cilja na skrajnem jugu Nove Zelandije, majhnega kraja, po imenu Bluff, sem imel le še dobrih 250 kilometrov. Imel sem tudi več kot dovolj časa, saj sem bil hitrejši, kot sem predvideval, zato sem do cilja prišel v dveh dneh. Jezdil sem na valu navdušenja in zadnja dva dni dosegel najhitrejšo povprečno hitrost, celo za 30 odstotkov višjo, kot doslej. Cilj, ki se mi je sprva zdel nedoumljivo daleč, sedaj, štiri tedne kasneje, pa tik pred nosom, me je proti koncu privlačil s takšno močjo, da sem gonil bolj lahkotno in hitreje, kot kdajkoli. Niti močan čelni veter me ni mogel upočasniti. Cilj sem dosegel ob 17:30, po 27. dneh kolesarjenja.

Na tem mestu bi lahko pisal o navdušenju, sreči, zadovoljstvu in podobnih intimnih občutkih, ki človeka prevzamejo, potem, ko opravi s tako zahtevnim podvigom, za katerega je žrtvoval več mesecev svojega življenja ter ob tem preizkušal meje svoje duševne in telesne trdoživosti. A tega ne bom storil, saj sem že dovoljkrat in se tokrat ne želim ponavljati. Morda bi zvenelo bolj iskreno, če zapišem, da se ne znam tako dobro izražati, da bi z besedami te občutke zapisal. V vsakem primeru je bilo kolesarjenje čez Novo Zelandijo zame enkratno doživetje. Če bi imela naša potovanja na teh straneh vrhunce, bi Tour Aotearoa umestil mednje.

3.000 prekolesarjenih kilometrov.
32.000 višinskih metrov vzpona.
30 kilogramov – teža kolesa z vso opremo.
10 poletov z letalom.
8 plovb z ladjami, trajekti in čolni.
25 noči v šotoru.
1 obisk pri brivcu.

Trasa, ki sem jo pregonil.

Regija jezer, kamor sem prilezel čez gorski prelaz, ponuja spet povsem drugačno kuliso. Kar je na več tednov trajajočem kolesarjenju precej bolj pomembno, kot se zdi. Nova Zelandija je na srečo tako razgibana in raznolika, da se pokrajina, po kateri kolesariš, spreminja iz dneva v dan. O čemer pričajo tudi fotografije, ki sem jih objavil. Tako, da ti na 3.000 kilometrov dolgem kolesarjenju skorajda ne more biti dolgčas, saj se to, kamor je tvoj pogled uprt praktično ves dan, nenehno spreminja. Za primerjavo, s Sabrino sva na motorističnih potovanjih v Srednjo Azijo in Južno Ameriko srečevala kolesarje, ki so se po več dni zapored mučili s kolesarjenjem po enolični pokrajini. Enolični za hitrost, s katero potuje kolesar, se razume. Npr., motorjem sva zlahka prevozila 365 kilometrov ceste po dolgočasnem predelu Patagonije med El Calafate in Torres del Paine. Kar je neprimerljivo s tem, da se kolesar, da to isto etapo premaga, bori več dni. Zase dvomim, da bi mi uspelo kolesariti več dni zapored po enolični pokrajini. Pravzaprav mi na vsakem potovanju, ne glede na to, če potujem peš, s kolesom, motorjem ali kako drugače, enolični prizori vzamejo preveč veselja in konec koncev tudi volje do potovanj. Sicer pišem, da je Nova Zelandija razgibana, kar drži, a po resnici povedano, mi je bilo na nekaj etapah po severnem otoku malce dolgčas. V smislu, da mi je manjkalo prizorov naravnih lepot, kjer bi se ustavil in se predajal razgledovanju okolice. In prav tega skorajda niti za trenutek nisem pogrešal na južnem otoku, ki je z naravnimi lepotami tako bogat, da se jim je, tudi če bi se hotel, skorajda nemogoče izogniti.

Queenstown od daleč

in od blizu.

Arrowtown, šarmantno bivše mestece zlatokopov.

Jezero Wakatipu.

Reka Mararoa tik pred izlivom v jezero.

V kraljičinem kraju oz. Queenstown-u sem si vzel dan oddiha, ki sem ga pridelal, ko sem prejšnje dneve naredil več kilometrov, kot bi jih sicer. To je bil čisto zares edini dan na Novi Zelandiji, ki sem ga izkoristil izključno za razgledovanje, kolo pa pustil zaklenjeno v nekem skladišču. Za to sem se odločil šele en dan prej, saj sem šele takrat s precejšnjo gotovostjo vedel, koliko dni še potrebujem do cilja in da si lahko postanek privoščim. Čeprav je v tem času bojda vladala precejšnja negotovost, kar se tiče poletov čez Bližnji vzhod. Bil sem seveda vezan na datum odhoda, ki pa mi ga je letalska družba, s katero sem letel čez Abu Dhabi, prestavila. A potem, ko so mi datum poleta domov želeli ponovno prestaviti, sem se uprl in začuda uspel doseči, da mi termina leta niso več prestavljali. Naj dodam še to, da sta bila sam polet in postanek v Abu Dhabiju brez omembe vrednih zapletov. Morda predrzno, a mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da je bil marsikdo, oddaljen od žarišča na tisoče kilometrov, ki je težave na Bližnjem vzhodu spremljal preko medijev, bolj prestrašen, kot večina nas, ki smo takrat tam čez potovali. Kar ni nič nenavadnega, tudi mi smo že kdaj bili na tisti strani, ki se je bala na daljavo, a le dokler nismo prispeli na “strašen” kraj, kjer se je izkazalo, da življenje tam teče normalno.

V knjižici, ki spremlja brevet Tour Aotearoa, za mesto Queenstown piše, da je “najbolj živahno in najdražje turistično mesto v Novi Zelandiji”. Začuda me to ni niti malo motilo in sem se tega, čemur se na potovanjih sicer izogibam, veselil. Tam so pozitivna presenečenja sledila eno za drugim. Npr., v prepolnem turističnem uradu so mi z veseljem priskočili na pomoč in namesto mene celo oni zavrteli telefon in rezervirali vozovnice za še en trajekt, na katerega sem moral. Tudi telefon so mi posodili, da sem lahko klical letalsko družbo in se z njimi pogajal o tem, da mi ne bi ponovno prestavili leta, kar je trajalo celo večnost. Skratka, prijaznost na višku.

A pravzaprav sem se tokrat nameraval osredotočiti na Milford Sound, enega najbolj prepoznavnih in najbolj impresivnih fjordov na svetu. Menda se lahko z njim kosa le norveški fjord Geiranger, a tega sem videl že dvakrat in bi rekel, da je Miford precej bolj impresiven. Najbrž tudi zato, ker sem slednjega obiskal z letalom in še z ladjo. Ogled neke znamenitosti z majhnim letalom sem si privoščil drugič v življenju. Prvič je bilo v Namibiji, ko sem preletel famozno delto reke Okavanga in z majhnega letala, ki je letelo le nekaj sto metrov nad zemljo, opazoval velike afriške živali z zraka. Naj to služi zgolj kot primerjava, saj teh lepot, ki so vse po vrsti impresivne, nima smisla primerjati med seboj. Prelet novozelandskega visokogorja in fjorda Milford Sound je bil zame nedvomno najbolj slikovita izkušnja v Novi Zelandiji.

Tudi tokrat sem zasedel mesto kopilota v majhnem letalu. S pilotko sva imela pred seboj enake komande, sva se pa razlikovala v barvi laka na nohtih.

Na tem mestu je pilotka rekla, da nas bo malce streslo in poleteli smo med dvema vrhovoma. Na desni 2.723 metrov visok Tutoko.

Milford Sound je v zgodnjih jutranjih urah prekrivala megla.

Ko smo se vkrcali na ladjo, se je megla že razkadila. Povedali so nam, da imamo veliko srečo z vremenom, saj sonce na popolnoma jasnem nebu redko pokuka v ta kraj.

Ledeniško jezero Erskine.

Južne novozelandske Alpe.

Sledila je večdnevna etapa po zahodni obali južnega otoka, ki slovi po močnem vetru in obilnem deževju. Celo do 7 metrov dežja pade v enem letu v teh krajih. To je sedemkrat več, kot pri nas doma. Tako sem se v kraju Ross, namesto, da bi ves dan kolesaril v dežju, naredil en dan postanka in vedril v majhni kuhinji avtokampa. Počitek mi je seveda dobro del, čeprav utrujenosti nisem čutil. Ko tako dan za dnem kolesarim na dolge razdalje, postane naporna celodnevna fizična aktivnost del vsakdana. Rutina, ki me ne utrudi. No, zagotovo me, ampak ker te utrujenosti ne čutim, počivam, ker mi tako veleva razum, ne telo. Niti en dan nisem imel resnih telesnih bolečin ali mišičnih krčev, kar je prav neverjetno. A kot sem omenil, sem tokrat vzel priprave precej resneje. Ugotovil sem namreč, da resna potovanja že sama po sebi prinašajo obilico nepredvidenih situacij, na katere se sicer vnaprej ne morem pripraviti. Lahko pa vnaprej poskrbim za to, da sem takrat, ko se na potovanju nekaj pripeti, v najboljši možni telesni in psihični kondiciji. V takšnem stanju je vsak izziv in vsako tegobo neprimerljivo lažje obvladovati, kot takrat, ko sem utrujen, naveličan ali kako drugače v slabi koži. Če sedaj pomislim na to, kako enostavna so bila moja predhodna kolesarska potovanja, a so me zdelovala precej bolj, kot tole po Novi Zelandiji, ki je bilo v vseh pogledih zahtevnejše. Bil sem desetletje in več mlajši kot danes, a sem bil pogosto že sredi dneva na kolesu tako utrujen, da sem se kje ulegel in zadremal, na koncu dneva pa sem bil pogosto povsem izžet. Zanimivo, da sem porabil toliko let oziroma toliko zahtevnih potovanj, da sem spoznal, koliko preprosteje je takorekoč vse, če sem v dobri kondiciji.

Seveda pa je v tako prečudovitih razmerah, kot so bile na tej etapi, kolesarjenje čisti užitek. Tole so fotografije kolesarskih poti, speljanih skozi neprehodno džunglo, ki so jih pred skoraj dvema stoletjema naredili zlatokopi.

Tasmanovo morje, ki ločuje Novo Zelandijo od Avstralije, je široko več kot dva tisoč kilometrov. Preden sem prišel v Novo Zelandijo sem mislil, da sta si ti deželi na drugem koncu sveta bližje. Pogled proti Avstraliji.

Nova Zelandija je tudi dežela ledenikov. Med njimi sta najbolj znana dva, Fox in Franc Jožef, ki pa se žal vztrajno zmanjšujeta. Tako sem obiskal le ledenik Fox in še to od daleč.

Naravni prizori na tem koncu Nove Zelandije so izjemno privlačni, saj je tudi pokrajina zelo razgibana. V enem dnevu kolesariš ob morju, mimo ledenikov in jezer, čez gorske prelaze in skozi gozdove.

Prometne oznake so ponekod opozarjale, da je treba voziti po levi, s čemer tudi tokrat nisem imel težav. Neverjetno, kako se človek še tako temeljni razliki v prometu, kot ga je vajen doma, hitro prilagodi.

Južni otok se je zares pokazal za hitrejšega od severnega otoka. V smislu, da sem v enem dnevu precej lažje naredil več kilometrov. Tako sem v glavi že začel načrtovati dan, ko bom prišel na cilj. A predvsem zato, da sem videl, če lahko v tesen urnik vrinem še en dodaten dan za ogledovanje. To je pomenilo en dodaten dan brez kolesarjenja, kar sem si zlahka privoščil, potem, ko so kilometri na teh hitrih cestah kar leteli.

Zahodno obalo sem zapustil čez prelaz Haast in se znašel v povsem drugačni pokrajini, regiji jezer. Jezeri Wanaka in Hawea sta prvi ledeniški jezeri, ki sem ju obiskal. Sicer je pogled nanju čaroben, a kolesarjenje mimo njiju po cesti brez bankine v prometnem vikendu mi je ostalo v spominu kot najstrašnejša etapa.

Nisem še omenil tega, kako izjemno prijazni ljudje so Novozelandci. Resda to rečem za večino držav, kjer je srečevanje z lokalci neizogibno, a vendarle ne za vse. Ob tem ne morem mimo tega, kako močno mi je žal za mlajše generacije popotnikov oziroma tiste, ki za potovanja uporabljajo zgolj razčlovečene sodobne platforme, kot je Airbnb. V smislu, ker se tam z gostiteljem najetega apartmaja, v katerem preživljajo dopust, niti ne srečajo. Ker si tega ne želijo. Kot, da jih ljudje v deželi, v katero so pripotovali, niti najmanj ne zanimajo. Ja, ljudje imamo silno različna pričakovanja in razloge, zaradi katerih potujemo po svetu. Kakorkoli, Novozelandci na lestvici prijaznosti, v mojih očeh, kotirajo izjemno visoko, saj ne le, da so zelo prijazni, tudi način, na katerega se izražajo, mi je bil silno všeč. Besede, kot so pozdravljeni, prosim in hvala, so takorekoč del vsakega pogovora. Ne le to, tukaj imaš občutek, da so pristne, ne le pogovorna fraza, kot to velja v kakšni moderni deželi, ki se ima za napredno. Domnevam, da je to posledica njihovih korenin, saj jih večina izvira z britanskega otočja, za katero vemo, kako je tam z vljudnostjo. Res pa je, da menda še v nobeni deželi, kjer smo z domačini komunicirali v angleščini, v pogovorih nisem tolikokrat prosil, da ponovijo, kar so pravkar povedali. Novozelandski naglas je nekaj zares posebnega in se razlikuje tudi od avstralske angleščine. Nisem se uspel navadi nanj in včasih tudi potem, ko so ponovili, kar so povedali, nisem razumel in sem odvrnil le “Yeah!”

Na opozorilnih tablah ne zapovedujejo, temveč vljudno prosijo.

Ob poteh, kjer sem kolesaril skozi podeželje, sem nekajkrat naletel na stojnice, podobne našim mlekomatom ali jajcematom. Le da v Novi Zelandiji tudi za plačilo lepo prosijo. Sadje, s katerim sem se na teh stojnicah oskrbel, mi je še posebej teknilo, saj noben gel ali izotonični napitek ne poživi tako, kot grižljaj svežega sadja.

Dnevi, ko sem oblekel dežna oblačila, so bili menda štirje. Od teh je bil le eden dan takšen, ko nisva odnehala niti jaz, niti dež. Po nekaj urah sem bil kljub nepremočljivim oblačilom premočen do kože. Na srečo takrat ni bilo premrzlo, kakšnih 16 stopinj, tako, da sem kljub temu, da sem bil ves moker, lahko kolesaril do cilja. Kolesarjenje v močnem dežju v meni namreč prebudi nek občutek norosti, temu ne znam reči drugače, nekako se mi utrga od tega, da me močno zaliva voda. Tako je bilo v Koreji in v Afriki, pod Viktorijinimi slapovi in še kje.

Ob jezeru Rotoroa. Edini dan na kolesarjenju po Novi Zelandiji, ko sem namesto šotora izbral kabino, kjer sem se lahko ogrel in osušil sebe ter oblačila.

Naslednji dan je seveda posijalo sonce, ki je Te Waipounamu prikazalo v lepši luči.

Naslednji dan me je čakala ena najbolj zahtevnih etap na vsej poti, Big river track. Steza, ki je pravzaprav namenjena pohodnikom, ne kolesarjem, je speljana skozi divjo pokrajino, kjer so v 19. stoletju kopali zlato. Ozka steza se vije čez strma gozdnata pobočja, čez korenine dreves, ob katerih ti zaradi strmega naklona ob vsakem prečkanju zdrsne kolo. Teren je vlažen in porasel z mahom, kar dodatno prispeva k možnosti zdrsov in padcev. Sicer sem nekaj te poti prehodil, a veliko večino sem uspel prevoziti in se na koncu iskreno zahvaljeval tistemu, ki je tam pazil name. Saj je bila etapa izjemno izpostavljena in nevarna, a sem jo vendar, kljub nešteto zdrsom, uspel prevoziti v enem kosu. Bil sem le blaten, tako kot nikjer drugje. Večina kolesarjev, ki sem ji prejšnji popoldan srečal v kampu, se je tej stezi izognila in raje izbrala glavno cesto. Jaz pa, glede na to, da sem kolesaril na polno vzmetenem gorskem kolesu, narejenemu za tovrsten teren, se temu seveda nisem hotel izogniti. Ta dan sem na stezi srečal dva kolesarja. Američanka, ki je sicer trdoživa punca, saj je prehodila famozno PCT trail v ZDA, je kolesarila na gravel kolesu, ki za tak teren ni primerno, je ta dan prišla do cilja 4 ure kasneje kot jaz. Zvečer smo se namreč srečali v kampu in poklepetali pri večerji.

Tukaj so nekoč izkopavali zlato. Voda v teh koncih še danes ni pitna.

Neprevozen teren.

Fotografij najzahtevnejšega dela poti, pa tako kot ponavadi, nimam. Ko je situacija resna, mi to, da bi fotografiral, niti ne pade na pamet.

Wellington je še ena od prestolnic, ki sem jih na poti po svetu obiskal zgolj zaradi logističnega postanka, ne zaradi vsebin, s katerimi bi potešil radovednost. Znamenitosti, kot vožnja z gondolo, botanični vrt, muzej ali stavba parlamenta, me enostavno ne pritegnejo. Sploh, kadar potujem sam. Saj sem jih videl in obiskal že nešteto, zato čas, ki ga imam v takšnem velemestu na razpolago, izkoristim za kaj drugega. Najprej sem moral v pristanišče urediti vozovnico za plovbo s trajektom čez zloglasno Cookovo ožino. Nato sem moral poiskati serviserja za kolo, ki bi me bil pripravljen vzeti preko vrste, saj sem imel le pol dneva časa. Kolo (ameriško-švicarske znamke, narejeno na Tajvanu, kupljeno v Sloveniji preko nemške spletne trgovine in nato v kartonski škatli poslano na Novo Zelandijo) s katerim sem kolesaril, je bilo sicer novo, a je zaradi zahtevnih razmer na tri tisoč kilometrski poti zahtevalo, da servis obiščem kar štirikrat. Nekaj reči se je strgalo, nekaj zlomilo, nekaj zrahljalo in tako naprej. Po eni strani se mi to zdi več napak, kot bi si želel, a po drugi strani ni bila nobena tako resna, da bi mi preprečila nadaljevanje poti, kar bi lahko bil hud udarec. Gnati težko natovorjeno kolo tisoče kilometrov po ozkih in strmih ter razdrapanih gozdnih stezah, čez potoke, morje, v dežju, prahu in blatu, seveda terja svoj davek. Zato sem obiske servisov jemal kot sestavni del poti.

Natovorjena Zver ali The beast, kot so moje natovorjeno kolo, zaradi nadpovprečne teže, poimenovali ob dvigovanju na palubo. V ozadju Wellington.

Pohvaliti moram tudi serviserje, saj so mi svoj čas namenili takoj, ko sem se nenajavljen pojavil na vratih delavnic in so videli, da sem del Tour Aotearoa. Razen v Wellingtonu, kjer me prvi serviser ni hotel sprejeti, drugi pa me je za servis naročil na naslednji dan. Kar sem na nek način tudi pričakoval, saj imamo ljudje v velikih mestih drug do drugega precej drugačen odnos kot v manjših krajih. Povrhu mi je serviser v Wellingtonu zlomil nosilec menjalnika, katerega nadomestni del sem nato moral plačati jaz, a bil sem zadovoljen, da je kolo pregledano in pripravljeno za nadaljevanje poti. Nikakor pa ne toliko, da bi mu, kot je serviser sam predlagal, dal oceno s petimi zvezdicami. Tako imam na Wellington zares lep spomin le na izvrsten sladoled, ki sem si ga tam privoščil na Račjem otoku na Kubanski ulici.

Wellington.

Z Wellingtonom sem za seboj pustil severni otok Nove Zelandije in prvo polovico poti ter tako lažje zadihal. Prvič zato, ker mi je nekaj ljudi, s katerimi sem se zapletel v pogovor povedalo, da je južni otok precej lepši od severnega in tega sem se silno veselil. Drugič zato, ker so mi kolesarji zaupali, da je južni otok hitrejši, v smislu, da je lažje narediti več kolesarskih kilometrov na dan. Tretjič pa zato, ker sem šele tukaj, na polovici poti začel verjeti, da mi bo uspelo prekolesariti do cilja. Doslej sem namreč kolesaril od jutra do večera in včasih celo več, saj sem bil nenehno pod pritiskom, da moram vsak dan priti čim dlje. Tako sem postanke delal načrtno in sem bil takorekoč od jutra do večera v neke vrste naglici. Seveda sem si privoščil tudi posedanje, celo stolček sem tovoril s seboj s tem namenom. A bil sem pod vtisom, da čas ni moj zaveznik, zato sem trudil optimizirati vse, kar sem počel. Na primer, že zvečer sem si pripravil načrt za obroke za naslednji dan. Na takšnem podvigu redno zagotavljati izčrpanemu organizmu zadostne količine energije predstavlja silno zahtevno nalogo. Pogosto sem porabil več kot 5.000 kCal dnevno, kar pomeni, da sem jih moral, oziroma sem se trudil, da jih toliko tudi vnesem. To je dvakratnik priporočenega dnevnega vnosa kalorij, kar je zame predstavljalo precejšnjo obremenitev v več pogledih. Tako sem, če je bilo mogoče, obiskal trgovino pozno popoldan, pred prihodom v kamp in nabavil vse potrebno ter na zemljevidu označil lokal, kjer bi lahko naslednji dan naredil postanek za kosilo. A poštene obroke, ki sem jih imel sredi dneva v gostilni, lahko preštejem na prste. Če sem jo našel, sem postanek za kosilo najraje naredil v pekarni in si privoščil kar po dve piti. Novozelandske mesne pite bi lahko jedel vsak dan, tako slastne so. Kar se mene tiče, so pite novozelandska narodna jed. A v resnici sem najpogosteje čez dan jedel to, kar sem imel s seboj, saj trasa v glavnem ni speljana skozi kraje ali mimo gostiln. Vem, da se s tem, kaj in koliko dati v usta, ne ukvarja vsak, a zame je oskrba telesa z zadostno energijo na takšnem podvigu eden ključnih dejavnikov za dosego cilja.

Seveda sem se trudil jesti okusno, ne le kalorično hrano, a občasno sem moral pojesti tudi kaj, kar je šlo s težavo po grlu. “Takeaway” pravijo lokalom, kjer strežejo hitro pripravljeno hrano. Po tem “fish-and-chips”, zavitem v papir, sem se jim na daleč izognil.

Že prvi pogled na Te Waipounamu, kot je južni otok imenovan v maorščini, mi je dal vedeti, da bo tukaj drugače.

Picton je pristanišče, kjer sem se izkrcal v poznem popoldanskem soncu in začel z drugim delom kolesarskega breveta Tour Aotearoa.

Kostanj zori konec marca, s šestmesečno zamudo oz. pol leta hitreje, kot pri nas.

Psihadelično osvetljen tunel, na koncu katerega je dvigalo, s katerim sem se dvignil za sto metrov nad mesto.

Nadmorska višina je absolutna, saj meri na fiksno referenco – morje. Dokaj pomemben parameter, na katerega se zanašam, ko na potovanjih načrtujem kolesarske vzpone, izbiram prostore za šotorjenje in podobno, kar se odvija zunaj, ko sem izpostavljen milosti in nemilosti naravnih vplivov. Biti zunaj 24 ur na dan, dan za dnem, več tednov zapored, je morda najzahtevnejši del takšnega podviga, na katerega pa nihče, ki mu to pripovedujem, niti ne pomisli. Seveda, nihče ni ves čas zunaj, saj ljudje večino svojega časa preživimo v zavetju, znotraj prostorov. A prav to, zdržati zunaj 24 ur na dan, dan za dnem več tednov, ne da bi se ulegel v posteljo, terja največ prilagajanja, več kot na karkoli drugega. Mraz, vročina, veter, dež, komarji, pikajoče muhe in tako naprej, so zvesti spremljevalci novozelandskega okolja. Na vse te nebodigatreba sem se, koliko je to sploh mogoče, pripravil, zaradi česar mi je bilo morda lažje, ko sem se moral z njimi soočati. A presenetilo me je, kako drugače nadmorska višina vpliva na temperaturne razlike. To sem sicer že doživel na skrajnem severu Evrope in na skrajnem jugu Amerike, nisem pa tega pričakoval na Novi Zelandiji, saj je relativno blizu Ekvatorju, bližje, kot je videti na zemljevidu sveta. Tako me je sredi novozelandskega poletja, ko sem spal v šotoru le nekaj sto metrov nad morjem, presenetil hud mraz. Ob idiličnem jezeru Maraetai sem se v toplem popoldanskem soncu zunaj še tuširal in sprehajal, ko pa je na jasnem nebu vzšla polna luna, sem pričel slutiti, da bo noč mrzla. A mrazu nisem pustil, da mi pride do živega. Tudi naslednje jutro, ko sem kampiral v gozdnem rezervatu Pureora in sem se zbudil v temperaturah pod ničlo, ne. Mraz me je presenetil predvsem zato, ker sem domneval, da na tej višini in na zemljepisni širini, ki je od Ekvatorja oddaljena toliko, kot Atene, poleti temperature ne morejo pasti pod ničlo.

Jezero Maraetai.
Vzhod polne zlate lune.
Rezervat Pureora v toplem popoldanskem soncu
in zjutraj, prekrit s slano.

Kolesaril sem po eni najboljših MTB kolesarskih stez na Novi Zelandiji, Timber trail. Kar je seveda pripomoglo k temu, da mi ni mogel do živega niti mraz, niti najbolj zoprne živali na Novi Zelandiji, pikajoče muhe. Bil sem namreč popolnoma zatopljen v to, da uspešno prekolesarim vse izzive na tej stezi in seveda v prečudovito kuliso, ki jo nudi tamkašnja divja narava.

Viseči most Maramataha je z dolžino 141 metrov najdaljši na tej etapi. Prečkati ga s kolesom in zreti v 50-metrsko globino ter se ob tem pozibavati gor-dol in levo-desno, zbudi prav posebne občutke.

Geografsko središče severnega otoka Nove Zelandije.

Na koncu steze me je pričakal Most do nikoder oz. Bridge to nowhere, ki so ga zgradili, preden so ugotovili, da je teren naprej neprevozen.

Na tem mestu sem zaključil s prvo večdnevno etapo po enosledni gozdni stezi. Le še do civilizacije, do koder edina pot vodi po reki Whanganui, je bilo treba. Kolesarje, ki smo se našli ob istem času na nabrežju, je pričakal Jet boat – reaktivni čoln. Nanj smo naložili kolesa in sledila je najbolj adrenalinska izkušnja, kar sem jih v Novi Zelandiji doživel. Sedaj razumem, zakaj si nekateri želijo čolnov z več sto konjskimi močmi.

Adrenalinska vožnja se je končala v kampu Pipiriki, na jugu Narodnega parka Whanganui. Za menoj so bili trije dnevi v divjini, zato sem se kljub zgodnji popoldanski uri odločil ostati. Kamp je imel namreč kuhinjo, pralnico, tuš in druge komoditete, ki sem jih že zelo pogrešal. Težko bi se odločil, kateri občutek je boljši; mešanica strahu in navdušenja pred začetkom zahtevne večdnevne etape skozi divjino ali izpopolnjenost, ko se iz divjine uspešno vrneš. Zraven tega ne bi mogel reči, da so bili trenutki izpopolnjenosti pogostejši, kot trenutki strahu in negotovosti. Sem pa v trenutkih izpopolnjenosti naredil neprimerno več fotografij, kot v času strahu in negotovosti.