Deset sončnih zahodov

Čas, ko se naredi dan in čas, ko se naredi noč, je poseben. Romantičen. Edinstven. Nepovraten. Vesel. Žalosten. Še bi lahko našteval, a ne bi mogel strniti občutkov, s katerimi nas prežema doživljanje sončnega vzhoda in zahoda. Kaj šele simbolike, povezane z opazovanjem trenutkov, ko nebo spreminja barve. A tako, kot ob opazovanju sončnega zahoda ali vzhoda obnemimo, je tudi tukaj vsaka beseda odveč.

Bocvana bocvana
Filadelfija filadelfija
Grčija grcija
Indija indija
Laos laos
Malavi malavi
Myanmar myanmar
Portugalska portugalska
Slovenija kredarica
Tajska tajska

p.s.: na fotografijah je osem sončnih zahodov in dva vzhoda.

Potovati po pameti

V zadnjem letu in pol se je veliko govorilo in pisalo o tem, kako se bodo potovanja spremenila. A na letošnjih potovanjih sem obiskal sedem ali osem tujih držav in bi težko rekel, da je kaj drugače. Edina bistvena razlika, ki je ni mogoče spregledati, so maske, ki jih je bilo treba nositi v vsaki od teh držav. Drugače pa so bile moje popotniške izkušnje v vsaki državi prav takšne, kot so bile pred letom 2020. Jasno, da je bilo še več razlik, a te so zanemarljive z vidika začasnega obiskovalca neke dežele. Na primer, bil sem v deželah, za katere v statistikah oz. kjerkoli pač, pišejo, da imajo najmanj precepljenega prebivalstva. Bil sem tudi v deželi, ki ima eno najvišjih stopenj precepljenosti v Evropi. Bil sem v državi, kjer se očitno večinoma ne držijo ukrepov in v deželi, kjer se očitno večinoma držijo ukrepov. A niti en sam od teh podatkov ni imel popolnoma nobenega vpliva na to, kako smo mi letos potovali. Lahko sicer komentiram, da je bilo kje manj ljudi ali kaj podobnega, a to je brez veze. Na naše izkušnje z letošnjih družinskih potovanj in na moje izkušnje iz mojih solo potovanj, to, kar je danes osrednja tema skoraj vsakega pogovora, ni imelo prav nobenega vpliva. To, da sem se moral pred odhodom na vsako potovanje bolje pripraviti in preveriti, katerim pogojem je za vstop v neko državo treba zadostiti, izkušnjam, ki smo jih deležni na potovanjih, ne odvzema prav nobene vrednosti.

Skratka, dokler so meje odprte ter nastanitveni in gostinski objekti odprti, je mogoče potovati tako, kot smo potovali pred letom 2020. Res pa je, da je v teh časih še pomembneje, kot je bilo nekoč, zanesti se na zdrav razum in raje kaj preslišati, kot ne. A nikakor ne za vsako ceno. Tega, da je na prvem mestu skrb za zdravje nas samih in drugih, pa menda ni treba posebej omenjati, ker se to s prihodom COVID-19 sploh ni spremenilo. Pravzaprav smo bili nekoč na naših eksotičnih potovanjih po daljnih deželah z majhnimi otroki precej bolj zaskrbljeni, kot smo na potovanjih danes. Ti ukrepi, ki se jih moramo sedaj držati, če želimo potovati, so mačji kašelj v primerjavi z ukrepi, ki smo jih prestajali na potovanjih po Indiji, Indoneziji, Filipinih, kaj šele v Afriki!

Zato pravim; zaupati lastni presoji in zdravemu razumu ter potovati. Le nekaj več energije vložiti v priprave in na potovanju upoštevati veljavne ukrepe. To je vse. Doživetja, ki so tam zunaj, nas ne bodo večno čakala.

S kolesom na Goričko

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.
s_kolesom_na_goricko00
s_kolesom_na_goricko01
s_kolesom_na_goricko02
s_kolesom_na_goricko03

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar. s_kolesom_na_goricko04
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko. s_kolesom_okrog_julijcev_00
Na Pokljuki. s_kolesom_okrog_julijcev_01
s_kolesom_okrog_julijcev_02
Dolina Krma. s_kolesom_okrog_julijcev_03
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata. s_kolesom_okrog_julijcev_04
Stara cesta na Vršič. s_kolesom_okrog_julijcev_05
s_kolesom_okrog_julijcev_06
s_kolesom_okrog_julijcev_07
Dolina Zadnjica. s_kolesom_okrog_julijcev_08
Soča. s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_10
s_kolesom_okrog_julijcev_11
Kal-Koritnica. s_kolesom_okrog_julijcev_12
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči. s_kolesom_okrog_julijcev_13

S kolesom po Italiji

Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.

V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
kolesarjenje_po_italiji_00
kolesarjenje_po_italiji_01
kolesarjenje_po_italiji_02

Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev. kolesarjenje_po_italiji_03

Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje. kolesarjenje_po_italiji_04

Reka Rienz. kolesarjenje_po_italiji_05
Rečica Lusina. kolesarjenje_po_italiji_06
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo. kolesarjenje_po_italiji_07
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega. kolesarjenje_po_italiji_08
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža. kolesarjenje_po_italiji_09
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia… kolesarjenje_po_italiji_10

Dravska kolesarska pot

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega. dravska_kolesarska_pot_00
dravska_kolesarska_pot_01
dravska_kolesarska_pot_02
dravska_kolesarska_pot_03
dravska_kolesarska_pot_04
V Lienzu so na Dravi še brzice. dravska_kolesarska_pot_05

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh. dravska_kolesarska_pot_06

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji. dravska_kolesarska_pot_07
dravska_kolesarska_pot_08
dravska_kolesarska_pot_09
dravska_kolesarska_pot_10

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku. dravska_kolesarska_pot_12

Kampiranje ob reki. dravska_kolesarska_pot_13

Počitek. dravska_kolesarska_pot_14

S kolesom iz Ljubljane do Bohinja

Za naslednji kolesarski podvig sem izbral hribovje, ki ga še ne poznam. Na pot sem se odpravil sredi Ljubljane in takoj, ko sem zapustil urbano mestno središče, prispel v kolesarski raj. Ne bi verjel, da je v neposredni bližini velikega mesta tako prekrasna in neokrnjena narava. Toško Čelo se menda imenujejo tisti kraji, ki so prepredeni s prečudovitimi gorskimi stezami. Pot sem nadaljeval proti Govejku in Gontarski planini. Tudi za te kraje sem prvič slišal in jih prav tako prvič obiskal. Kdo pravi, da je Slovenija majhna, ko pa ima toliko krajev, da jih je nemogoče vse obiskati? Z Govejka sem se spustil v Škofjo Loko in se nato čez škofjeloško hribovje povzpel na Blegoš. Dolg, a prekrasen vzpon do razgledne koče (ta dan sem naredil 2200 metrov vzpona). Slovenska planinska društva skrbijo za ogromno koč, posejanih po slovenskih hribih, za kar sem jim zelo hvaležen. Bil sem v gorah menda že na vseh celinah, a takšnih planinskih postojank, kot so v Sloveniji, ni nikjer. Res pa je, da se zelo razlikujejo ena od druge. A nima se smisla spuščati v opremljenost in nivo storitev planinskih koč. Kakšne so, so. Razlika, ki je opazna na prvi pogled in je na Blegošu najbolj očitna, je lokacija koče. Koča namreč leži dokaj visoko na jasi, s katere je čudovit razgled na Blegoš in naokrog. Pri tem je najlepše to, da se je tam večerno sonce pogreznilo za horizont šele nekaj minut pred sončnim zahodom. Med tem, ko se je na koči na Vojah, ki leži v ozki dolini, kjer sem prenočil naslednji dan, sonce skrilo že zgodaj popoldan. Četudi sem na kolesu praktično ves dan zunaj na soncu, so zadnji žarki večernega sonca, ko je za menoj naporen dan in lahko posedam pred planinsko kočo, najžlahtnejši. Zato je lokacije koče tako pomembna.

Z Blegoša sem nadaljeval proti Soriški planini. Glede na to, da sem ga obiskal že lani, ko sem pešačil po slovenski planinski poti, sem tokrat nameraval Porezen izpustiti. A sem se spomnil prelepih razgledov in odkolesaril še na ta vrh. Sledil je dolg spust v dolino in nato vzpon na Soriško planino ter ponoven spust v Bohinjsko Bistrico. Bohinj se je seveda na vroč poletni dan dušil v obiskovalcih, zato se tam nisem ustavljal in sem nadaljeval proti Vojam, kjer sem prenočil.

Škofja Loka. s_kolesom_v_julijce_00
Koča na Blegošu. s_kolesom_v_julijce_01
Jutranji razgledi z Blegoša. Sonce vzhaja nad Grintavci. s_kolesom_v_julijce_02
s_kolesom_v_julijce_03
Razgled s smučišča Cerkno na Triglav. s_kolesom_v_julijce_04
Pogled s Porezna proti Julijcem. s_kolesom_v_julijce_05
Bohinj. s_kolesom_v_julijce_06

S kolesom čez Karavanke

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.
oznorCOBR
Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.
s_kolesom_cez_karavanke_01
Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.
s_kolesom_cez_karavanke_02
s_kolesom_cez_karavanke_03
s_kolesom_cez_karavanke_04
Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.
s_kolesom_cez_karavanke_05
s_kolesom_cez_karavanke_06
Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.
s_kolesom_cez_karavanke_07
Matkov kot.
s_kolesom_cez_karavanke_08
Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.
s_kolesom_cez_karavanke_09

S kolesom čez Pohorje

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Egipt

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
abusimbel

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
s_kolesom_cez_pohorje_00

Eno od pohorskih črnih jezer.
s_kolesom_cez_pohorje_01

Razgledi z Ribniške koče.
s_kolesom_cez_pohorje_02
s_kolesom_cez_pohorje_03

Pot je enkrat manj,
s_kolesom_cez_pohorje_05

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
s_kolesom_cez_pohorje_04

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
s_kolesom_cez_pohorje_06
s_kolesom_cez_pohorje_07
s_kolesom_cez_pohorje_08

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
s_kolesom_cez_pohorje_09

Popotniško kolesarjenje

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot. s_kolesom_na_cres_2021_4
Skozi tunel v Krško. s_kolesom_na_cres_2021_2
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_1
Bajersko jezero na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_3