Svetovna kuhinja doma

Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.

Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.

Lobio po gruzijsko. Gruzija in Armenija
Čevapčiči po bosansko. 2014-Balkan17
Indijski kariji. Thali, kralju okusov
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju. 2015-kasmir_63
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru Ciper-2014_26 ali v Argentini. 2008-argentina&chile_64.JPG
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici. Svica-43
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju. Gruzija in Armenija
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev. 2007-vietnam_63
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi, Indija_41 Maša v Burmi. myanmar_2018_74
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu, srednjaazija2017_028 a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk. srednjaazija2017_030
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu. Gruzija in Armenija
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju. 2010-Singapur_10
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji. priprava večerje
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine. 2010-Kitajska_60

Čas za brskanje po popotniških spominih

O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.

Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.

Peš po Santoriniju

Jordanija je odpadla. Vsaj za letos, kot kaže. A ker sem še zmeraj v modusu pohajkovanja oziroma pešačenja, sem našel objavo, ki sem jo dal na stran in potem nekako ni bilo pravega prostora zanjo. Preden sem lahko popisal vse grške otoke, ki smo jih prehodili na predlanskih prvomajskih počitnicah, sem se namreč podal na naslednjo avanturo, s kolesom v Črno goro. Tako sem zapis o Santoriniju, ki nikakor ni destinacija, ki bi jo opisal kar tako mimogrede v senci drugih, dal na stran. Do danes.

Na Santorini smo pripluli s skorajda praznim trajektom z Milosa, četrtega otoka na našem spomladanskem pohajkovanju po Kikladih. Izkrcali smo se v temi in se pustili zapeljati do apartmaja v manjšem mestecu na vzhodni obali.

Nekako so nam bolj pri srcu takšne plaže, santorini_02
kot sanjski bazeni na zahodnem delu Santorinija. santorini_03

A nismo prišli niti plavat, niti poležavat na plažah, temveč hodit. Saj ima Santorini, čeprav je menda ena najbolj ekskluzivnih, luksuznih in obleganih destinacij v Sredozemlju, tudi pešpoti. Priznati je treba, da nas je popolnost Santorinija odvračala od obiska, a tudi to je treba doživeti in videti.

Pešpot, na katero smo se podali, nas je vodila prav skozi žarišče najbolj turističnega predela otoka. Kar nam je bilo pravzaprav všeč, saj pohodov s tovrstno kuliso nismo vajeni. Na ozkih uličicah se je kar trlo ljudi, ki so iskali razgledišča. Z razlogom, se razume, saj je Santorini tako fotogeničen, da ga je težko primerjati s katerokoli drugo destinacijo, ki smo jo obiskali.
santorini_04
santorini_05
santorini_06
santorini_07
Pot je prekrasna, saj poteka na robu kraterja, visoko nad morjem in tako ponuja prečudovite razglede.
santorini_08
santorini_09
Hodiš čez ozke prehode, po stopnicah, mimo nobel hotelčkov z bazenčki in se čudiš nad tem, kako je vse skupaj dodelano do zadnje podrobnosti.
santorini_10
santorini_11
Na srečo se kulisa po nekaj urah hoje zamenja in pisane presežke nadomestijo naravnejši prizori.
santorini_13
santorini_14
Po dobrih dvajsetih kilometrih hoje smo se z avtobusom vrnili na izhodišče in si privoščili zasluženo kosilo. Grško, kot se spodobi.
santorini_12
Santorini je vsekakor prekrasna destinacija, vredna obiska. Že zaradi razgledov, ki so s perspektive več sto metrov nad morjem, izjemni. Pa tudi sprehod po mestu, ki dejansko je z razglednice, kjer se človek naužije vsega drugega, ni od muh.

Začasni preklic pešačenja čez Jordanijo

»Dobro jutro in lep pozdrav iz sončne Jordanije!«, bi danes zapisal, če bi se moji načrti uresničili. To soboto sem nameraval pristati v Akabi, do nedelje opraviti vse potrebno in v ponedeljek pričeti s 350-kilometrskim pohodom. Po dveh mesecih logističnih priprav! Res sem porabil ogromno časa, da sem skupaj spravil načrt poti, ki se mi je zdel obvladljiv. Iz naslonjača, se razume. Tega, kako bi se moj načrt poti obnesel v praksi in če bi ga bilo sploh mogoče realizirati, glede na to, kako drzno sem ga zastavil, zaenkrat ne bom izvedel. A priznati je treba, da imamo srečo, kadar nas pred tegobami, ki bi si jih lahko nakopali s preveč drzno zastavljenimi načrti, obvaruje neka višja sila.

Sicer ne morem reči, da mi ni žal, da me je Jordanija, kljub prijaznemu sporočilu iz informacijskega centra v Akabi: »May god bless and protect you, and welcome to Jordan!«, zavrnila. Na podvig sem bil pripravljen in se Jordanije veselil. Danes pa sem, namesto, da bi se predajal čarom Arabije, razpakiral 20-kilogramski nahrbtnik z vso opremo in kakšnimi sedmimi kilogrami hrane.

Še razlog odpovedi, če morda koga zanima. V Jordanijo trenutno ni dovoljeno vstopiti iz držav, v katerih se širi zloglasni virus. Poletel bi naj iz Benetk. Sicer sem kakšen dan iskal alternativne možnosti, a bi bile vse po vrsti preveč neracionalne, kar pa nikakor ni popotnica, ki bi si jo želel na potovanje v Jordanijo ali kamorkoli.

A puške v koruzo še nisem vrgel. V resnici se razpakiranja nahrbtnika še nisem lotil…

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.

Kako si pripotovati trajnejše spomine

Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.

Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!

Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.

Potopis brez potovanja

P(rep)ogosto pišem o minulih potovanjih, doživetjih in spoznanjih ter o prihodnjih načrtih, kot da ne vem, da dejansko obstaja le sedanjost. A ker nismo ves čas nekje na kakšnem potovanju, in tudi ko smo, se želim od interneta odklopiti, v sedanjiku redko pišem. Zraven tega se mi zdi, da bolj, kot nam tehnologija omogoča, da smo na potovanju v stiku z domom, službo in prijatelji, manj intenzivno potujemo. Če nam povezanost res toliko pomeni, zakaj potem sploh ljudi, s katerimi želimo biti povezani, zapuščamo in potujemo? Morda v resnici sploh ne želimo potovati. Morda se zavedamo, da je vsako potovanje od bližnjih priložnost za potovanje k sebi, a se tej destinaciji najlažje izognemo tako, da ostajamo v nenehnem stiku z drugimi.

Spoznavam, da so nas dolga leta potovanj pripeljala do neke točke oziroma destinacije. Pravzaprav ne gre za destinacijo v dobesednem pomenu besede, temveč za rezultat vseh doživetij in izkušenj, ki so se nakopičile v letih potovanj. O tem prej nisem razmišljal, saj nisem vedel, da nas bodo potovanja pripeljala do česarkoli drugega, kot do naslednjih potovanj. Sedaj vem, da nas to, da nenehno potujemo, nekam pelje in da je destinacija, na kateri se trenutno nahajamo, le ena od postaj na naši poti. Najlepši čar te poti pa je dejstvo, da prihodnje postaje niso vnaprej najavljene in nikoli ne veš, katera destinacija (oziroma kakšen rezultat izkušenj in doživetij) sledi.

Zraven tega se mi zdi pomembno razumeti to, da destinacija, do katere nas pripeljejo dolga leta potovanj, ni enaka za vsakega dolgoletnega popotnika. Četudi imamo enake sestavine v obliki popotniških izkušenj, si vsak iz njih napiše svojo zgodbo. A ne postane vsak popotnik Theroux, Bryson, Flisar ali Alma Karlin. Jasno, saj nas, tako kot vsake druge, tudi popotniške izkušnje spreminjajo različno. Nekatere v pisatelje, druge v pridigarje, tretje v turistične vodnike in tako naprej. S čemer ni popolnoma nič narobe, če nam le uspe iz pridobljenih izkušenj narediti nekaj dobrega.

Takšen je torej naš današnji sedanjik in to je potopis s postaje, na kateri se pravkar nahajamo.

Praktične priprave na potovanje

Tudi potovanja so del asortimaja dobrin, ki jih nakupujemo. Še ko se odpravimo v hribe, je treba skrbno načrtovati, da se izognemo nakupovanju, če ne drugega, bencina in parkirnine. Da tega, da je nakupovanje vse mogoče opreme postalo del samega potovanja, niti ne omenjam. Še danes mi v glavi odmeva izpoved popotnika, ki je zapisal: »Načrtovanje je najlepši del potovanja!« Ojej. Glede na to, da imamo tako različne poglede na načrtovanje potovanj, se bom raje osredotočil na praktični del načrtovanj, za katerega se mi zdi, da smo si le podobni. V smislu iskanja najugodnejših letalskih vozovnic, hotelov idr. storitev. Sicer se pri tem, kar je za koga najugodneje, precej razlikujemo, saj je to za nekoga cena, za drugega udobje, za tretjega kakovost. A nič zato, saj to vse spada pod praktični vidik priprav na potovanja.

V zadnjem času sem bil večkrat presenečen, ko je kdo presenečen ugotovil, da je treba za prtljago pri nizkocenovniku doplačati. A to, da je dvourni let znotraj Evrope mogoče dobiti za pičlih dvajset evrov, pa ni presenečenje? Za ta denar še z avtom do slovenske obale komaj pridemo. To je pač poslovni model nizkocenovnih letalskih družb, ki nas premamijo z nizkimi cenami poletov, vse drugo pa mastno zaračunajo. Na primer 55 evrov, če pozabimo pravočasno narediti online check-in in moramo to narediti na letališču. Pri nakupu letalskih vozovnic je najbolj praktični nasvet ta, da si je treba skrbno prebrati drobni tisk. Kar najmanj radi počnemo, a ne? Sicer se zadeve izboljšujejo in skrivanje stroškov v obsežna določila preprečuje evropska zakonodaja, a še zmeraj je treba biti zelo pozoren. Sicer se temu lahko izognemo, če letalske vozovnice kupimo pri agenciji ali ne-nizkocenovnem prevozniku, a to v večini primerov ni rešitev, četudi bolj, kot na denar, gledamo na udobje. Praviloma so prav nizkocenovniki tisti, ki imajo največ poletov na mamljive bližnje destinacije in to brez prestopov.

Letalske stroške še nekako sprejmemo, saj se jim ni mogoče izogniti, če želimo v čim krajšem času priti čim dlje. A potem, ko smo kupili letalske vozovnice, je treba najti še način, kako priti do letališča. Razen, če imate srečo ali vam to veliko pomeni, da letite z Brnika ali katerega drugega bližnjega letališča, do katerega prevoz ni potraten. Mi večinoma letimo v troje, zato nam je najugodneje (in najceneje) do letališča potovati z lastnim avtom in ga tam parkirati za čas potovanja. Sicer smo že pomislili na prevoznike, ki nudijo prevoz do letališč, a do sedaj se zanj nismo še niti enkrat odločili, saj smo vedno ugotovili, da je neprimerno bolj potraten (tako časovno, kot finančno) od lastnega prevoza, vključno s plačilom parkirnine. Leteli smo že praktično z vseh bližnjih letališč, a največkrat z Dunaja. Prvič, ker imamo do tja z avtom le slabe tri ure, drugič, ker ima odlične letalske povezave in tretjič, ker smo tam našli super parkirišče. Super v tem primeru pomeni, da ima najboljše razmerje med dostopnostjo do letališča in ceno. Parkirišče je tik ob avtocesti in železniški postaji, od koder je do letališča le 6 minut oziroma dve postaji z vlakom. Lahko pa seveda vzamete taksi, Uber ali Bolt. Zraven tega je, v primerjavi z drugimi parkirišči ob letališčih, zelo poceni, saj stane le 4,99 EUR na dan. Na Dunaju! Vsaj nam še ni uspelo najti ugodnejšega parkirišča ob letališču, kot je tole. Povrhu tudi dobro zveni, imenuje se namreč Parktiger.

Iskanje najugodnejših letalskih vozovnic zna biti zahtevno, kot tudi parkiranje na parkirišču, ki ni neposredno ob letališču. A tisti, ki se gremo popotništvo, vemo, da lastno angažiranje tudi pri pripravah na potovanje prinaša neizmerno več izkušenj, kot potovanje na ključ in prepuščanje praktičnih priprav agencijam. Res pa je, da ni narobe, če damo kdaj prednost ugodju pred izkušanjem.

Ogljični odtis potovanj

Potovati je potratno, saj po nepotrebnem porabljamo neobnovljive vire. Precej pavšalna trditev, a ji je dokaj preprosto verjeti. Sploh danes, ko se ogljični odtis meri že skorajda pri vsakem opravilu, ki se ga lotimo. Tudi pri takšnih, ob katerih niti v sanjah ne pomislimo, da ga puščamo za seboj. Našel sem celo podatek o tem, da je eno Googlovo iskanje krivo za enako količino izpustov, kot 16-metrska vožnja z avtom. Ni veliko, a ne? A če v enačbo vnesemo 6 milijard iskanj na dan, pridemo do drugačnih številk. Voda, na primer; letna količina izpustov ogljikovega dioksida za predelavo vode v ZDA je enaka izpustom iz 70-ih termoelektrarn na premog. Po nekaterih podatkih je pridelava hrane kriva za 83 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida (poguglajte, če si še upate). Po drugih podatkih je največji krivec ogrevanje stanovanj. Je že kdo pomislil, da bi porabil manj vode ali pojedel manj mesa (katerega pridelava pušča precej večji ogljični odtis, kot pridelava zelenjave) zato, da bi zmanjšal ogljični odtis? Ali, da bi znižal temperaturo v dnevni sobi na 18 stopinj in se raje bolj oblekel? Ali manj iskal po Googlu? Najbrž ni veliko takšnih.

Najbolj je na udaru prevoz, kot eden največjih krivcev za ogljični odtis. Posredno z njim seveda tudi potovanja, ki si jih brez prevoza takorekoč ni mogoče zamisliti. Zraven tega je potovanja precej preprosteje opredeliti kot luksuz oziroma kot nekaj potratnega. Prenehajmo potovati in zmanjšali bomo emisije ogljikovega dioksida. Preprosto, a ne? A samo v letu 2018 je izven svoje države potovalo 1,4 milijarde ljudi, ki najbrž niso potovali peš ali s kolesom in so tako pustili precejšen ogljični odtis.

Nekaterih od omenjenih primerov morda zvenijo banalno, a če bi vsakdo malce priprl pipo, kdaj posušil perilo na balkonu, pojedel zrezek manj in namesto po Googlu pobrskal po spominu, bi se nekje poznalo. Da manj potovanj z avtom in letalom niti ne omenjam (čeprav bi naj potovanja z letali prispevala le 11 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida od vseh prevozov, v primerjavi z avtomobili, ki prispevajo 88 odstotkov). A če bi se tisti, ki radi potujemo, potovanj odrekli zavoljo ogljičnega odtisa, bi dejansko prispevali k njegovemu zmanjšanju (glede na to, da bi jih 1,399.999.900 potovalo še naprej)?

Veliko se govori o globalnem segrevanju, o onesnaževanju zemlje in zraka, o pomanjkanju vodnih virov in drugih dobrin. Ampak, a to občutimo tako močno, kot občutimo pomanjkanje zdravja, zadovoljstva, miru, ljubezni in drugih bolj neposrednih oziroma lastnih in osebnih čutenj, ki jih občutimo na lastni koži in pod njo? Zdi se mi, da zaenkrat še ne. Vsaj ne dovolj močno, da bi s svojim prispevkom lahko opazno prispevali k zmanjšanju takšnih ali drugačnih emisij. Sicer je res, da lahko prispeva sleherni posameznik, a se bojim, da gre prej za reševanje lastne vesti, kot planeta. S čimer najbrž ni nič narobe, če je učinek enak.

Tako kot ni narobe, da se spomnimo na to, da je najbolj neobnovljiv vir na našem svetu pravzaprav čas. Naš čas, redka dobrina, ki je ne gre reciklirati. Čas vsakega od nas, slehernega posameznika, je precej bolj skopo odmerjen, kot čas, ki ga imajo na voljo voda, zrak in zemlja. Je torej narobe, če bolj, kot s čemerkoli drugim, ravnamo preudarno s svojim časom? Bi rekel, da ne, če tega ne počnemo na rovaš drugih.

p.s.: Zgoraj zapisane številke so le naključno zbrani podatki, ki sem jih našel na internetu, zato imajo v tem kontekstu ravno takšno vrednost, kot ga ima iskanje krivcev za ogljični odtis pri drugih.