Davor | Popotniški dnevnik družine Bračko

Ostanite zvedavi, ne prenehajte raziskovati

Posted on 2. februar 2025 by Davor

Bolj ali manj vse aktivnosti, kot tudi ne-aktivnosti, ki jih redno počnemo in zanje namenjamo svoje najdragocenejše vire, je treba dati občasno na presojo samemu sebi. Sicer se nam zlahka pripeti, da ostanemo ujeti v lastna prepričanja iz preteklosti, kar je glede na to, da imamo vsak dan priložnost spoznati nekaj novega, prav neverjetno. Večkrat sem že slišal izjavo, ko je kdo zase dejal, da če bi lahko še enkrat živel, bi vse naredil isto in da bi tudi ponavljal iste napake. A ti ljudje živijo popolno življenje? So nezmotljivi? Boljši od vseh drugih ali kako? Saj vseživljenjsko učenje ni fraza, ki si jo je nekdo izmislil, da bi starejše ljudi spodbudil k učenju novih veščin, da bi čim dlje ohranili svoje kognitivne sposobnosti. Sposobnost, da se naučimo še kaj več, ko le najnujnejših veščin za preživetje, je namreč ena izmed največjih odlik človeka v primerjavi z drugimi bitji. Zato mi je žal, da šolski sistem, ki ga je pred četrt tisočletja vpeljala takratna vladarica, še danes vztraja v bolj ali manj nespremenjeni obliki. V smislu, da še danes ne obstaja neke vrste formalno vseživljenjsko učenje, ki ne bi služilo le pridobitvi formalne izobrazbe. A to so zgolj sanje, saj je učenje v odrasli dobi subjektivno in povezano predvsem s subjektivno radovednostjo in raziskovanjem. Najbrž velja da, bolj kot smo radovedni ali željni raziskovanja, lažje se nečesa naučimo. V tem primeru je to, da se nečesa naučimo, pravzaprav le rezultat naše radovednosti, v smislu, da takrat znanja osvajamo intuitivno, za razliko kot takrat, ko se nekaj moramo naučiti. Saj to ni nič novega, vsi smo dali skozi obdobje odraščanja, ko smo vsak dan doživeli, spoznali ali se naučili nekaj novega. A z odraščanjem, da ne zapišem s staranjem, je priložnosti, da vsak dan spoznamo nekaj novega, manj, oziroma se je zanje treba potruditi.

To temo sem načel, ker sem predvčeraj poslušal intervju s Stevom Magnessom, ki se ukvarja s preučevanjem razlogov, zaradi katerih se oklepamo vzorcev iz preteklosti, ki nam več ne služijo. Najbolj mi je dalo misliti, ko je rekel, da ko odrastemo, prenehamo preizkušati nove stvari in da prenehamo početi stvari, v katerih nismo dobri. Pri tem se mi je odprla kopica vprašanj, zato danes tukaj sam s seboj o tem razglabljam. Seveda sem se vprašal, če se tudi mi, s tem, ko redno potujemo že več desetletij, zgolj oklepamo starih vzorcev, ki nam več ne služijo?

Saj to je vendar normalno, da z odraščanjem prenehamo odkrivati in preizkušati nove stvari, ker nam svet okrog nas postaja vedno bolj razumljiv in kot tak manj zanimiv. A to velja le do neke mere in je hkrati precej subjektivno, saj ljudje skozi življenje precej različno ohranimo sposobnost zvedavosti. Te seveda ne gre zamenjati za potrebo po tem, da na vsako, še tako nepomembno, vprašanje iščemo odgovor. Tudi tukaj velja prisluhniti esencializmu, v smislu, da smo radovedni zgolj za tisto, kar bogati nas in naš vpliv na našo neposredno okolico. Seveda je to ideal, ki ga je nemogoče doseči, a najbrž ni narobe, če k njemu v zdravi meri stremimo.

Na to, da svet okoli nas vedno bolje razumemo, zaradi česar nam lahko postaja vedno manj zanimiv, lahko seveda gledamo z več vidikov. A raje ne bom zahajal še v druge vode in bom ostal pri tej, že tako razpršeni temi in dejal, da z notranjo potrebo po zvedavosti, svet okrog nas, četudi se nam zdi, da ga vedno bolj poznamo, nikakor ne more postati manj zanimiv. Zanimiv v smislu, da ohranjamo notranjo potrebo po tem, da ga še naprej spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo. Globlje in dlje. Ernest Shackleton, zame eden najbolj junaških raziskovalcev sveta, je dejal, da je potreba po raziskovanju v človeški naravi in je edini neuspeh to, da ne raziskujemo. Kar seveda ne pomeni, da nam je treba za to, da svet spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo, odpotovati dlje, kot do lastnega uma. Prav to je pri vsem najlepše; da lahko vsakdo svojo zvedavost in željo po raziskovanju poteši na svoj način, predvsem pa, da s tem nikoli ne preneha.

Malta za pohodnike

Posted on 26. januar 2025 by Davor

Kot otok, ki leži južneje od nekaterih predelov Afrike in dokaj blizu Sahare, Malta ni najbolj obdarjena z drevesi. Na Malti je manj kot 1 odstotek gozdnih površin. Za primerjavo je teh v Sloveniji 61 odstotkov (tako Eurostat), kar nas uvršča na tretje mesto v Evropi. Tako na Malti vlada kronično pomanjkanje zelenih površin, ki jih uspešno nadomešča peščena barva v vseh odtenkih, na kar se je treba privaditi. Kar nama ni bilo težko in niti zelene nisva pogrešala, saj je vse odtehtalo zimsko malteško sonce, ki ga tudi sredi zime tam ne primanjkuje. Malta ima 65 odstotkov več sončnih ur na letni ravni, kot Slovenija. A bi kdo zamenjal število slovenskih dreves za število malteških ur sonca? V teh meglenih januarskih dnevih, ko doma sonca zlepa ne vidimo, zagotovo.

Malteška pokrajina je torej precej drugačna, kot pri nas, a vendarle nudi prečudovito kuliso za pohodništvo. Nama zelo ljubo, takšno, ko večino poti prehodiš ob morju, s katerega vedno prijetno pihlja, poti pa so iz mehkega peska, ki bolje kot karkoli blaži vsak korak. Teh namreč narediva precej dan za dnem in je to, po kakšnem terenu stopava, silno pomembno za občutek v nogah in stopnjo navdušenja, s katero zakorakava v nov dan.

Vse, kar sva imela s seboj, sva strpala v dva nahrbtnika in se po Malti odpravila peš. Tudi avta nisva najela, ampak sva se tam, kjer nisva hodila, zapeljala z avtobusom. Hotele sva rezervirala sproti, ko sva videla, kako daleč lahko prideva in podobno je bilo tudi z obroki, ki sva si jih privoščila v restavracijah, saj jih ne manjka. Ko sva imela srečo, je imel hotel celo Spa center, kjer sva se prijetno regenerirala. Ta način potovanja za naju postaja že klasika, zato nima smisla, da to vedno znova opisujem. Morda le še tole, da je Malta presenetila s tem, da je bilo v januarju odprto praktično vse in da tam tudi v zimskem času ne manjka atraktivnih dogodkov.

Če prav pomislim, je v zimskem skoraj nemogoče obiskati tako nagrajujočo destinacijo kot je Malta. Da je relativno blizu in dostopna, da tam dobiš za svoj denar veliko, predvsem pa prijetnih temperatur in sonca.

Naj bo zaenkrat dovolj o Malti. A glede na to, kakšen slavospev ji namenjam, kot zimski destinaciji, se morda še srečamo.

Malteška sokola na sprehodu

Posted on 19. januar 2025 by Davor

Potovanja v zimskem času v tople in hkrati ne preveč oddaljene kraje, torej nekako par tisoč kilometrov južneje, so lahko kot izlet na morje. Nanje se ni treba posebej pripravljati in jih načrtovati. Ne potrebujemo veliko prtljage in relativno hitro prispemo do cilja. Tovrstne spontanosti se morda vsi ne poslužujemo, saj imamo radi občutek, da vemo, kaj nas čaka v prihodnosti, a pri potovanjih se spontanost vedno znova izkaže kot lastnost, ki nas pripelje do najlepših potovanj. Povrhu verjamem, da se nam nenačrtovana potovanja, kjer smo vsekakor bolj izpostavljeni nepričakovanemu in s tem raznoraznim preizkušnjam, tudi precej bolj vtisnejo v spomin, kot načrtovana potovanja.

Lepo je, ko prideš nekam, kjer si že bil in je od takrat minilo dovolj časa, da imaš možnost na preizkušnjo postaviti svoj spomin. Da hodiš po istih krajih in občasno zagledaš ali doživiš nekaj, kar si že videl ali doživel na tem istem mestu. Sam se bolje spomnim naravnih prizorov, kot prizorov iz mest. V spomin se mi bolje vtisnejo drevesa, skale, razgledišča, hribi, doline in tako naprej. Prizorov iz mest pa se spominjam predvsem, ko je šlo za kaj posebnega. V prestolnici Malte, v kraju Valletta, sem se zelo presenetil, ko sva stala na obzidju v popoldanskem soncu in se razgledovala. Gledala sva proti It-Tlett Ibliet, kar po maltežansko pomeni Tri mesta. V tistem trenutku sem se spomnil, da smo se pred desetletjem tam spodaj sprehajali in šli na kosilo v neko restavracijo, kjer sem jedel izjemno dobre torteline. Spomin na to me je zadel, kot strela z jasnega, saj to ni bilo nekaj, kar bi zavestno hranil v spominu, se na to spominjal ali da bi imel kakršnokoli fotografijo od tam. Šele danes, ko to pišem in o tem razmišljam, sem šel brskati po starih fotografijah. Nisem našel nobene fotografije, ki bi me spomnila na te torteline. Nato sem šel brati svoj dnevnik, kjer sem presenečen našel zapis s potovanja po Malti iz leta 2015:
“Zjutraj z avtom po Gozu, a ni bilo nič pametnega za videti, zato smo šli na trajekt, od tam pa kar v Vitorioso, malo mestece na sprehod. Končno dobro kosilo, tortelini s sirom in špraglji, izvrstno, ampak res prva dobra hrana na Malti!“

Kako čudovito delujejo naši možgani in kako fascinantno je to, da voh in okus pustita trajnejši spomin, kot oči.

Pogled na Vitorioso, ob katerem so mi zadišali tortelini.

Victoria je prestolnica otoka Gozo (za katerega sem leta 2015 zapisal, da ni bilo nič pametnega za videti), nama je bila všeč. Mestece stoji na gričku sredi otoka, od koder razgledi sežejo do Sicilije, o čemer sva se prepričala na lastne oči. Spala sva v mestni hiši iz 19. stoletja, kjer so naju razvajali z gosposkim à la carte zajtrkom. Tudi razgled iz sobe na vrt mandarin in citadelo ni kar tako.

Pisano ribiško vasico Marsaxlokk je težko pozabiti. Sem sva prišla po poldnevnem pohodu, tik preden sva se odpravila na letališče, tako, da sva se le sprehodila in posedela na klopci ob morju.

Tokrat je Sabrina s fotografiranjem poskrbela za to, da spomina na T-bone ne rabim hraniti v glavi.

Ponovoletna Malta

Posted on 12. januar 2025 by Davor

Na prvi dan novega leta sva se obdarovala s potovanjem. Kar tako, povsem nepričakovano, sva se iz ljubega miru odločila, da skočiva na toplo. Sprva sva še razmišljala o tem, da se odpeljeva nekam z avtom, saj nisva nameravala potovati daleč, a so naju temperature v tem delu Evrope odvrnile, da bi zapustila dom. Prepričal naju je nizkocenovnik, ki nama je za prvi januar dal ponudbo, ki se ji nisva mogla upreti. Sicer sva odpotovala dlje, kot sva nameravala, a na cilj sva prispela hitreje, kot če bi potovala z avtom, npr. v Krakov. Po pravici povedano je k temu prispevalo tudi to, da sem ravnokar izvedel za Round Malta Challenge walk, čemur se stežka uprem. Kakorkoli, odlično sva izbrala. Malta naju je hvaležno sprejela in naju obdarila s toplim in sončnim vremenom, kar je v primerjavi s kratkimi mrzlimi dnevi, ki so na vrhuncu zime sedaj doma, pravcato razkošje. Ne le to, presenetila naju je tudi z izjemno nizkimi cenami in visoko kakovostjo storitev. Prvič v življenju sva si privoščila razkošni hotel, kot je Hilton. A ne zaradi tega, ker bi naju privlačilo razkošje, temveč zato, ker je bila cena tako ugodna. Za sobo z vključenim vrhunskim zajtrkom sva plačala nekaj več, kot v avtokampu na Hrvaškem sredi sezone. Neprimerljivo.

V novo leto sem sicer zakorakal z idejo, da ne rečem željo ali načrtom, da bom letos manj hodil. Tisoč kilometrov, ki sem jih naredil v lanskem letu z nahrbtnikom (in še več na sprehodih oz. kar tako), se mi je zdelo preveč. Zato sem si rekel, da bom letos hodil manj. Verjamem, da se s tem, ko sem svojo novoletno zaobljubo prelomil v manj, kot 24 urah, uvrščam ob bok marsikomu.

Na Malti sva seveda hodila. Vsak dan. Veliko. Sedaj sem pogledal statistiko v telefonu, ki pravi, da sva vsak dan prehodila 20 kilometrov, torej 140 v enem tednu, ko sva bila na Malti. 155 kilometrski Round Malta Challenge walk sva naredila po svoje in izbrala le etape, ki so se nama zdele atraktivne. Ko sva se Malte naveličala, sva odplula še na sosednji otok Gozo, kjer so stene, po robu katerih je mogoče hoditi visoko nad morjem, še bolj impozantne. Že pred časom sva spoznala, da nama je hoja ob morju po razgibani obali z razgledi nad razburkanim morjem, turkiznim zalivi, peščeno obarvanimi tlemi, ki jih tu in tam krasi močno zeleno rastlinje, nekaj, kar bi lahko počela vsak dan. Zares sva uživala.

Na Malti nisva bila prvič, saj smo jo leta 2015 obiskali v polni postavi.

Takrat smo te kraje doživeli na drugačen način in kar nekaj utrinkov od takrat še pomniva, čeprav je minilo že desetletje, odkar so nastali. Natanko sem se spomnil lokacije kraja, ker smo posneli veter v laseh leta 2015:

in sedaj na istem mestu.

Nekaj utrinkov za začetek.

Popotniško leto 2024 v ogledalu

Posted on 29. december 2024 by Davor

Za nami je še eno leto, ko smo potovali več in dlje, kot smo pred enim letom pričakovali. Številke o potovanjih, o katerih sicer pišem, da niso pomembne, a jih nato kljub temu, zaradi lažje postavitve v kontekst objavljam, bom tokrat izpustil. Letošnje so namreč takšne, da jih raje zamolčim, saj mi ni potrebno vsega obelodaniti. Morda le tole, da se letos zares na niti eno samo potovanje nismo odpravili v množini, temveč največ v dvoje. A kljub temu se pisanja v množini še ne morem povsem otresti. Bo že prišel čas, ko se bom tudi s tem sprijaznil. Ne, ker bi bilo težko, temveč, ker je za to potreben čas. S Sabrino sva se na to, da potujeva sama, že privadila, kar tudi ni bilo težko. Ključno je bilo to, da sva si našla načine potovanj, ko lahko potujeva brez otrok in ob tem silno uživava. Tako, odkar potujeva zgolj v dvoje, niti enkrat samkrat nisva potovala na način, kot smo potovali kot družina, ko nam je zadostovalo že, da se skupaj potikamo po zanimivih krajih. Sedaj si ne znam predstavljati, da bi se s Sabrino sama odpravila, na primer v še tako slikovito deželo, kot Indija in tam zgolj obiskovala lokalne znamenitosti. A če bi se potovanja lotila na nama privlačen način, sva v hipu oba za akcijo.

Najboljši primer tega je prvo in največje potovanje letošnjega leta, ko sva se z motorjem podala daleč čez divjo Patagonijo. Vsekakor eno najbolj avanturističnih potovanj, ki sva jih opravila v življenju.

Potem, ko sva domačo zimo presekala s potovanjem po poletni Južni Ameriki, se nama do prvomajskih praznikov ni mudilo na sonce. Tradicionalni prvomajski oddih sva izrabila za enotedenski pohod po Camino Krk.

Čez poletje smo se bolj ali manj skrivali pred vročino in ostajali doma. Aktivnosti in potovanja čez vroče poletno obdobje je treba na novo definirati. Z motorjem sva se na Korziko podala šele konec avgusta, v upanju na manj vroče temperature in manj neviht, a ni pomagalo. Imela sva temperature čez 30 stopinj in nevihte s točo. Razmere, neprimerne razmere za karkoli, ne le za vožnjo z motorjem in šotorjenje.

Tudi krompirjeve počitnice tradicionalno izkoristiva za potovanja. Letos sva jih uživala na pohajkovanju po Madeiri.

Zraven tega se je v letošnjem letu nabralo tudi nekaj izletov v gore, pravzaprav največ v enem letu doslej. Več o tem sem zapisal v prispevku 1.000 kilometrov z nahrbtnikom. Kolesaril sem predvsem po Sloveniji in kolo čez mejo zapeljal le enkrat, čez Velebit.

Vsem skupaj želimo obilico čudovitih potovanj in nagrajujočih doživetij v letu 2025!

Tisoč kilometrov z nahrbtnikom

Posted on 22. december 2024 by Davor

Letos smo potovali po treh celinah in kakšnih 15 državah. Nisem prepričan, kako se to primerja z našimi potovanji v preteklih letih, a rekel bi, da je, kar se potovanj tiče, za nami precej dobro leto. Pravzaprav se želim v tej objavi osredotočiti na malce drugačen dosežek. Tam nekje na začetku avgusta sem ugotovil, da je moja ročna ura zabeležila dokaj visoko število prehojenih kilometrov. Ne tistih, ki jih beležijo pametni telefoni in ure avtomatično, temveč kilometrov, ki jih prehodim, ko se podam nekam dlje, ne zgolj na sprehod ali ob vsakodnevni hoji. Nekako to najlažje definiram tako, da zapišem, da so to pohodni kilometri oziroma tisti, ki jih naredim takrat, ko si oprtam nahrbtnik. Po lastni presoji bi rekel, da šele takrat hoja ali sprehajanje v naravi sodita v kategorijo pohodništva. Potem, ko sem avgusta opazil, da sem letos zabeležil 880 pohodnih kilometrov, sem bil sprva prepričan, da gre za napako. A ko sem seštel kilometre, narejene na pohodih, sem res prišel do te številke. V sedmih mesecih letošnjega leta sem spravil skupaj 50 pohodniških dni, kar pomeni v povprečju 19 kilometrov na pohod. Takoj sem pomislil na to, da bi lahko prišel do mejnika 1.000 kilometrov do konca leta. Kar seveda ni bilo težko.

Prve daljše pohode v letošnjem letu sva s Sabrino naredila v Južni Ameriki.

Sledilo je večdnevno pohodniško potovanje, enotedenski Camino Krk.

Eden zahtevnejših podvigov, ki sem se jih letos lotil peš, je bil Koroški izziv. Gre za 80 kilometrov dolgo pot, ki povezuje pet najpomembnejših koroških vrhov, pri čemer je treba premagati več kot 10.000 višinskih metrov vzpona. Tisti, ki jim uspe pot prehoditi v manj kot 24 urah, postanejo člani prestižnega kluba K24. Tudi sam sem jo prehodil v manj kot 24 urah, a ne v enem kosu, kot to zmorejo ultratekači, temveč v treh zaporednih dneh. Tako, da v tem mojem podvigu ni bilo ničesar prestižnega.

Čez poletje sem se ponovno mudil v ZDA in nabiral pohodniške kilometre v Sierri Nevadi v Kaliforniji.

Pohodniške kilometre, ki so mi manjkali do okroglih tisoč, sem dopolnil konec poletja na Korziki in jeseni na

Madeiri.

Morda za resne pohodnike nič posebnega, a zame je to, da sem v enem letu z nahrbtnikom prehodil tisoč kilometrov, lep uspeh.

Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Posted on 15. december 2024 by Davor

Ob vseh dogodivščinah v obliki potovanj in izletov, ki smo si jih privoščili to poletje in jesen, je ostalo še nekaj takšnih, ki jih tukaj nisem še niti omenil. Čeprav je morda bolje, da čisto vseh skritih kotičkov in obiskanih krajev ter potovanj, ki se jih lotimo, tukaj ne omenjam, saj bi lahko še kje ugotovil, da jih je preveč. A te strani mi služijo kot pregled nad tem, kam in kdaj smo potovali. Zbirka naših potovanj je postala že tako obsežna, da se mi kdaj zgodi, da katerega potovanja ne znam več natančno umestiti v leto, ko smo tja potovali. Takrat pogledam sem.

Zato k seznamu letošnjih potovanj in izletov dodajam še en kolesarski izlet. Teh je bilo letos nekaj manj, kot minula leta, a iz preprostega razloga; zaradi pohodništva. Slednjega je bilo letos precej več, kot doslej (a o tem več prihodnjič). Praktično vse življenje kolobarim med pohodništvom in kolesarjenjem, saj je zame nemogoče izbrati enega pred drugim. Sploh, kadar gre za popotniško pohodništvo ali kolesarjenje, ko se nekam odpraviš za več dni. Ko se znajdem nekje sredi divjine ali nekje, kjer daleč naokrog ni nikogar, jaz pa na kolesu ali peš, sam ali s Sabrino, so to najbolj krasna doživetja, kar si jih lahko zamislim. Saj to je jasno z naših potovanj zadnjih let, ki so (z izjemo motorističnih) bodisi pohodniška ali kolesarska.

Potem, ko sem po treh letih kolesarjenja opravil z 2.000 kilometrsko slovensko turnokolesarsko potjo, sem v domačih logih začel iskati nov večdnevni kolesarski izziv. Našel sem turnokolesarsko pot Trans Karavanke in jo dodal na seznam poti, ki jih želim prekolesariti. Vzhodni del Karavank sem že prekolesaril, zahodni pa me je končno našel. Zahodne Karavanke seveda poznam in sem jih prehodil po dolgem in počez, zato mi ni bilo potrebno veliko, da sem vedel, da mora biti ta tura izjemna, a tudi zahtevna. V treh dneh sem prekolesaril 250 kilometrov in pri tem naredil 6.500 metrov vzpona. Nekaj po lepih gorskih cestah, nekaj po pohodniških poteh in nekaj po tako zahtevnem terenu, da sem moral sestopiti in kolo potiskati. Seveda mi je pri tem pomagala električna baterija na kolesu, sicer ne vem, kako bi zmogel 30 kilogramov težko kolo spraviti čez drn in strn Karavank. Tako sem, kljub pomoči elektrike, za ta tridnevni podvig pokuril 15.000 kCal, kar je izjemno veliko. A to so le številke. Zame je bila to fantastična izkušnja in doživetje enega najlepših kotičkov Slovenije.

Zaradi logistike sem na kolo sedel precej južneje od Karavank, v Mostu na Soči in se prvi dan povzpel čez Vršič. Tam sem se naužil razgledov nad vedno prekrasno Sočo.

Etapa proti Valvasorjevemu domu pod Stolom je bila bolj zahtevna, kot sem pričakoval, saj je bilo kar nekaj pešačenja zaradi neprevoznege terena. Šele, ko sem prilezel ven iz goščavja na cesto, sem videl tablo, na kateri je pisalo, da je pot, skozi katero sem se pravkar prebil, zaprta zaradi plazu.

Ženitna ponudba pastirja na Smokuški planini.

Pod planinskim domom Kofce. V ozadju Košuta.

Pred strmim spustom z doma na Zelenici proti Ljubelju.

Z manjkom kalorij sem se redno in dostojno boril s pomočjo pristnih slovenskih dobrot, ki se ponujajo v gorskih kočah.

Slovo od Madeire

Posted on 8. december 2024 by Davor

Pri nas doma smo že zakorakali v zimski december, a na Madeiri je še vedno prijetnih 17 stopinj. Zato morda ni odveč, da se spomniva na krasne sončne dneve, ki sva jih tam preživljala prejšnji mesec.

V kraju Câmara de Lobos sva posedela s Churchillom, ki je svoj čas obiskal Madeiro.

Povzpela sva se tudi na visoke vrhove, za katere se zdi, da so v nebesih. Če tole ni Stairway to heaven, potem ne vem, kje je.

Vsaka levada, po katerih sva hodila, je bila v nečem posebna. A le levada Piornais je bila takšna, da je tudi meni pognala strahu v kosti. Izklesana v navpično steno, visoko nad kamnolomom, z ograjo, ki je bila tako majava, da se je raje nisva dotaknila, sva se morala prebijati skozi tunele in hoditi po ozki potki nad previsi, da sva prišla čez.

Če je Madeira raj, je raj za pohodnike in vse, ki se radi gibajo v naravi. Tako razgibane in pisane pokrajine s tako blagodejno klimo na tako majhnem koščku ozemlja ne najdeš na veliko koncih sveta. Morda sem kaj podobnega zapisal tudi po katerem od naših obiskov Kanarskih otokov, ki so takorekoč v neposredni bližini Madeire. A so vendarle precej drugačni, predvsem manj zeleni. Na Madeiri je mogoče tudi plavati v morju, videti kite in delfine, ter seveda uživati v lokalnih specialitetah, kot Nikita, pijača iz ananasovega sladoleda in piva. Povrhu je Madeira, ne glede na eksotični pridih, del Evrope in je zato tja sila preprosto odpotovati. Da tega, da je Madeira del Portugalske, ki je po najinih izkušnjah najugodnejša popotniška destinacija v EU, niti ne omenjam. Bi se na Madeiro še kdaj vrnila? Zagotovo. A destinacij, ki sva jih že obiskala in bi se tja ponovno vrnila ter destinacij, kjer še nisva bila in bi jih želela obiskati, je preprosto preveč. Zato se raje prepustiva intuiciji ali navdihu, ko katera od čudovitih destinacij pokliče naju.

Lepote Madeire

Posted on 1. december 2024 by Davor

Na Madeiri sva v glavnem hodila na pohode, saj to zadnja leta počneva bolj ali manj na vsakem potovanju. Razen, kadar potujeva z motorjem, se razume. Ko na Madeiri nisva hodila po levadah, sva se sprehajala po mestih ali vaseh ter, kot vzorna turista, obiskovala znamenitosti. Najraje naravne, saj so nama te daleč najbolj pri srcu. A ker znajo na Madeiri sila dobro poskrbeti za to, da so atraktivna destinacija, raznoraznih znamenitosti zlepa ne zmanjka. Kamorkoli se obrneš je neka tabla, ki te usmerja k ogledu tega ali onega. Res pa je, da sva vrtov, cerkva, spomenikov, muzejev, gradov, rojstnih hiš in kaj vem kakšnih turističnih znamenitosti videla že toliko, da se zlepa ne pustiva nagovoriti. Izbereva le tiste, ki izstopajo ali naju pritegnejo zaradi nečesa posebnega. Kot na primer tradicionalne hiške v kraju Santana, ki so zaradi barv, oblike in velikosti tako privlačne, da se jim je nemogoče upreti. Dovolj se je usesti na klopco, opazovati pisano okolico in turistični vrvež

in si privoščiti šilce pristne Ginje v kozarčku iz čokolade.

Madeira je znana še po nečem, kar žal nikoli ne pride do nas, v Slovenijo. Po bananah. Bojda pridelajo 24.000 ton banan letno. Ko se sprehajaš po Madeiri, četudi po mestih, ne moreš ne opaziti, da povsod rastejo banane. Hiše niso obdane s trato, temveč z bananami. Našla sva celo potko, imenovano Vereda da Vargem, ki pelje skozi nasad banan sredi mesta.

Saj banana je krasen sadež, a ko sva na sprehodu uzrla drevo polno mangov in drevo polno avokadov, nisva mogla verjeti. Da imaš takšno bogastvo na vrtu pred hišo, čarobno.

Kot da ni dovolj, da je tukajšnja narava prečudovita že sama po sebi, so si v nekih prejšnjih časi dali zgraditi vrtove, katerih lepota presega domišljijo. Palača, ki jo krasi 70.000 kvadratnih metrov velik vrt eksotičnih rastlin iz vsega sveta, je fascinantna.

V morju sva se okopala le enkrat. Zapeljala sva se na skrajni severozahodni del otoka, v kraj Porto Moniz, ki slovi po naravnih bazenih.

Kljub temu, da so nama priporočili, da je za potovanje po Madeiri najbolje, da izbereva eno izhodišče, od koder bi nato obiskovala druge kraje, se za to nisva odločila. Da bi cel teden ali celo dva odsedela v enem in istem apartmaju ali hotelu, nekako ne sodi v najin način potovanja. Raje sva poiskala hotele na različnih koncih otoka in v vsakem prenočila nekaj noči. Na ta način kraje precej bolje spoznava, saj sva se lahko tako po vsakem kraju sprehodila, poiskala prijetno restavracijo za večerjo in imela boljša izhodišča za pohajkovanje.

Po madeirskih levadah

Posted on 24. november 2024 by Davor

Levade so eno največjih čudes Madeire. Otok ima namreč kljub majhnosti, saj južno in severno obalo loči le kakšnih dvajset kilometrov, dokaj različno klimo. Na jugu je suho in toplo, v hribih in na severu pa vlažno in hladneje. Zato so v časih, ko je Madeira postala zanimiva za pridelovalce sladkornega trsa, izgradili namakalne sisteme, ki jim pravijo levade. S pomočjo teh so z visokih gora, ki jih na Madeiri ne manjka, vodo speljali na jug, kar je omogočilo bogatejši pridelek. Sprva sladkornega trsa, kasneje, ko je svet postal zasvojen s sladkim vinom Madeira, pa vinske trte. Skratka, ti namakalni kanali se imenujejo levade in jih je bojda za več kot dva tisoč kilometrov! Resnično fascinantna domislica in posebnost, za katero še nisem slišal nikjer drugje. Naju so levade pritegnile zaradi druge značilnosti oziroma drugačne uporabne vrednosti, kot je pretakanje vode. Levade so namreč še delujoče in po njih se nenehno pretaka voda. Kar pomeni, da jih je potrebno tudi vzdrževati. Zato je ob levadi speljana tudi ozka potka, po kateri je mogoče hoditi. Tako se je najbrž pred desetletji na Madeiri porodilo pohodništvo po levadah. To sicer ne pomeni, da je teh poti za dva tisoč kilometrov, jih pa je zagotovo na stotine, več kot dovolj za povprečnega pohodnika.

Ko sva načrtovala potovanje na Madeiro, nama je takoj postalo jasno, da je teh poti preprosto preveč, zato sva sklenila, da si jih bova izbirala vsak dan sproti. Odvisno od razpoloženja, vremena, kondicije in še česa. In tako sva tudi storila. Vse skupaj sva jih prehodila osem.

Levada do Caldeirão Verde – PR9. Ena najpopularnejših levad, ki nikakor ni za vrtoglave. Ali za tiste, ki trpijo za klavstrofobijo. Nekateri odseki so namreč speljani čez vertikalno steno več sto metrov visoko.

Da sva prišla do cilja oziroma polovice poti, saj se je bilo treba tam obrniti in prehoditi isto pot nazaj, sva morala skozi pet popolnoma temnih tunelov. Seveda blatnih in mokrih, a tudi to je del izkušnje. Čeprav ni deževalo, je tam vode v izobilju, zato ni šans, da se s pohoda vrneš suh.

Levada Dos Cedros – PR14. Še ena levada, kjer je bilo vode več, kot bi si je želela. Sabrina je v nekem trenutku, ko se je izogibala mlakam, z obema nogama stopila v kanal z vodo. Če se ne motim, so se ji lepi novi čeveljci posušili šele po treh dneh.

Ni manjkalo razgledov in pisanih ptic.

Po tej levadi sva se odločila, da ne greva več po levadah, ki so speljane skozi mračne in vlažne gozdove ter raje poiskala poti, ki so bolj razgledne. Pohajkovanje brez razgledov nama nekako ni pri srcu. Tako sva se odpravila proti obali. Tokrat na jug, kjer bojda, v primerjavi s severom, nenehno sije sonce.

Caminho Real do Paul do Mar – PR 19. Pot, ki nama je bila v vseh ozirih najlepša. Najlepši razgledi, najlepše vreme in najboljša družba, saj na vsej poti nisva srečala nikogar.

Levade je čez čas zmanjkalo in jo je nadomestila tlakovana potka, po kateri sva se za nekaj sto metrov spustila proti morju. Vzela sva si veliko časa, saj se takšnih prizorov preprosto ni mogoče naužiti.

Božične zvezde na Madeiri so malce večje od teh, ki bodo naslednji mesec krasile naše domove.

Pot sva zaključila v restavraciji v ribiški vasici Paul do Mar. Sabrini je bilo za ta dan hoje dovolj, jaz pa sem se še povzpel 600 metrov visoko v kraj Brezeres, kjer sva imela parkiran avto.