Potovati, ne govoriti

Letos se nisem pritoževal čez preobilico dogajanja v juniju, z dogodki najbolj obremenjenem mesecu v letu. Lahko bi rekel, da sem se ga naučil sprejemati, a resnica je drugje. Recimo, da smo vsi skupaj prezaposleni z drugimi obveznostmi in se nas vse veselice in druga dogajanja, ki jih je prvi poletni mesec poln, ne dotaknejo. Iz tega vidika se mi zdi, da je junijski preobrat večji, kot prehod iz starega v novo leto. Takrat praktično obrnemo le list na koledarju, šola, služba in druge aktivnosti pa tečejo v istem ritmu naprej. No, razen junakov, ki se gredo novoletne zaobljube in uspešno, predvsem pa trajno, spremenijo slabe razvade v dobre navade. Po drugi strani se v mesecu juniju marsikaj zaključuje in se hkrati marsikaj začenja na novo. To je vedno odlična priložnost za spremembo. Vsekakor spremembo na bolje, ne na slabše. Rekel bi, da je za pozitivne spremembe potrebno, da smo proaktivni, torej, da se želimo od aktivnosti razpočiti. Za razliko od reaktivnosti, torej od pasivnega čakanja na to, da bodo zadeve šle na bolje same po sebi. Čeprav so tudi stvari ali razmere, ki jih je najbolje prepustiti samim sebi, če želimo, da gredo na bolje. Sicer imamo s tem najbrž vsi odrasli dovolj izkušenj, da vemo, kdaj je bolje biti aktiven in kdaj pasiven. A kaj, ko je med tem, da nekaj vemo in med tem, da ukrepamo, za ves svet razlike. To so vedeli že v starem Rimu in so si izmislili rek Acta non verba. Dejanja, ne besede. Sila preprosto zveneč princip, ki nas spodbuja, da smo proaktivni, odločni in posledično odgovorni za svoja dejanja.

Sam se bom potrudil udejanjiti ta princip tako, da se bom za nekaj časa poslovil od besed in se lotil dejanja v obliki potovanja. Tako, da se na te strani vračamo čez dober mesec.

Vsem skupaj želimo prečudovit skok v poletje in zdravo mero aktivnega udejstvovanja v pravi smeri.

Prevozna sredstva popotnikov

Domišljija popotnikov nima meja. Kar velja tudi pri izbiri prevoznega sredstva, ki ga izberemo za potovanje. Danes sem namreč po 15 letih ponovno videl vozilo, ki smo ga zagledali na potovanju po Ognjeni zemlji, v Ushuai. S Sabrino se še danes spomniva, kako sva bila takrat zaprepadena in se še danes kdaj pa kdaj temu nasmejiva. Šlo je namreč za hotel na kolesih, Das rollende hotel. Tovornjak, predelan v hotel. Resda smo na potovanjih tudi sami počeli marsikaj, kar se je zdelo neumno ali nevarno tudi nam, kaj šele tistim, ki ste zapise o tem prebirali od doma. Ampak s hotelom na kolesih nismo potovali, saj se nam je to, kako smo si potnike v tem hotelu predstavljali, sploh kakšne morajo imeti sobane za temi majhnimi okenci, že takrat zdelo sila smešno. Danes pa ga ponovno zagledam in to sredi Pohorja. Das rollende hotel, kopenska križarka.

rollendehotel
Iskreno povedano se ob tem, ko to pišem, ves čas nasmiham. Predstavljam si namreč, kako mora biti teden ali dva potovati s takšnim hotelom. Saj vem, da sem krivičen, saj je to resna agencija, s katero si je doživetij nabralo lepo število popotnikov.

Lahko pa poskusim našteti najbolj nenavadna prevozna sredstva, s katerimi smo se na naših potovanjih prevažali mi.

V Mehiki smo se z otroškim vozičkom strpali na kripo kamiona, ki je bil že poln delavcev, ki so se vračali z dela na polju.
2006-mehika_24.JPG

Tudi večdnevno potovanje s kamelami po indijski puščavi Thar ni bilo od muh.
2009-indija_93

Pobeg s prenatrpane ladje v Asamu v Indiji, ki nam je pognala strahu v kosti, je nepozaben.
2009-Indija_32

Landcruiser, s katerim smo prečkali ogromno avstralsko puščavo sicer ni nenavaden, a sama pot je bila izjemna pustolovščina.
2010-Avstralija_085

Na Filipinih smo misleč, da je taksi, nepovabljeni sedli v legendarnega Jeepneya, s katerim je potovala neka družina.
2010-filipini_024

Še ena nepozabna izkušnja. Sicer z navadnim avtobusom, a po tibetanski planoti po svežem snegu na višini 4700 metrov s popolnoma gladkimi gumami.
2010-kitajska_95

V Kolumbiji smo se prevažali takole.
2010-kolumbija_29

V Kambodži smo se vozili po železniški progi z bambusovim vlakcem.
Laos-2012_101

Skratka, nenavadnih prevoznih sredstev, s katerimi smo potovali, je bilo precej. Domači mojstri širom sveta se znajdejo vsak po svoje in pogosto iz tega, kar imajo na voljo, sestavljajo takšna vozila, ki si jih je nemogoče predstavljati. Morda so katera od vozil, ki sem jih sedaj naštel, že kje izločena iz prometa ali ostajajo v pogonu le za turiste. A v vsakem primeru je to, da se lahko kot popotnik zapelješ z doma narejenim motociklom s prikolico ali podobnim čudesom, izjemna izkušnja, ki obogati potovanje. Izkušenj s kopenske križarke pa najbrž ne bom deležen, saj Sabrine za potovanje z Das Rollende hotelom ne prepričam za nič na svetu.

Otroci popotnikov

Bračkoti na potovanju smo nastali zaradi otrok. V času pred otroki sva s Sabrino potovala sama in takrat nama niti na pamet ni prišlo, da bi sebe ali najina potovanja kakorkoli poimenovala. Nato je prišla Sara in nekaj let zatem Maša. S Saro smo se odpravili na enomesečno potovanje po Grčiji, ko je imela dve leti. Ko se nam je nekaj let kasneje pridružila še Maša, smo šli na Korziko še pred njenim prvim rojstnim dnevom. Šele, ko sta bili stari šest oziroma devet let in smo se odpravili na enoletno potovanje okrog sveta, smo nekako nastali Bračkoti na potovanju.

Že na prvem potovanju z majhno Saro sva ugotovila, kako posebno doživetje je potovanje z majhnim otrokom. Kako dragoceni so trenutki, ko svojega otroka opazuješ med tem, ko se nenehno sooča z novimi izzivi na potovanju. Neizbežno je, da se z izzivi hkrati soočaš tudi sam. Ko si odgovoren za majhnega človeka in se skupaj z njim vsak dan znajdeš v nekem neznanem okolju in v neznanih situacijah, je to seveda velik izziv. Za starša, da se razumemo. Sabrina pravi, da se potovanja po Korziki skorajda ne spominja. Takrat je namreč imela roke tako polne dela z majhno Mašo, da se je skorajda ves čas ukvarjala z njo. A tega se precej dobro spominja, zato se moram popraviti. Le Korzike se ne spominja, potovanja se. Torej je bila rdeča nit njenega potovanja skrb za Mašo, ne lepote Korzike. Zato ji potovanje na Korziko še dolgujem. A vse ob svojem času.

Skrb za otroke je zaznamovala vsa naša družinska potovanja. Z leti se je ta skrb seveda spreminjala. Še v zadnjem času, ko je že polnoletna Maša odpotovala z nama, na primer v Jordanijo, je bila prisotna skrb, ki je takrat, ko potujeva sama, nimava. Imava seveda drugače oblike skrbi, saj se brez tega, da bi naju nekaj skrbelo, na potovanje skorajda ne odpraviva. A zaradi skrbi, kako bo na potovanju z otroki, si vendarle nisva zares belila glave. Saj sicer ne bi potovali tam, kjer pač smo in na načine, na katere pač smo. To, da skupaj z otroki potujemo in spoznavamo svet, predvsem pa drug drugega v najtežjih situacijah, ki jih na eksotičnih potovanjih v lastni režiji ne manjka, je zame še danes najlepši način spoznavanja ljudi, ki jih imaš najraje.

Če samo pomislim, kolikokrat sem slišal ta vprašanja. Kdaj je pravi čas, da otroke, namesto na dopust, peljemo na potovanje? Kdaj so dovolj veliki, da si bodo potovanje zapomnili? Koliko morajo biti stari, da je z njimi varno potovati? Kam in kako potovati z majhnimi otroki? Univerzalnih odgovorov na ta vprašanja ni, čeprav sem vsakomur, ki mi jih je zastavil, odgovoril enako.

Pravzaprav sem danes želel povedati to, da se ta teden počutim kot najponosnejši oče na svetu. Sara je namreč končala študij. Dolg študij, menda eden najtežjih, kar jih je. Zares sem neizmerno ponosen. Sem pa pomislil na to, kako so na njen uspeh vplivala vsa leta šolanja, ki jih je izpustila zaradi potovanj. Najmanj en mesec na šolsko leto je bila odsotna zaradi potovanj. Petega razreda ni niti obiskovala, temveč ga je naredila od doma, oziroma na enoletnem potovanju po svetu. Čez palec bi ocenil, da je zgolj v osnovni šoli izpustila vsaj dve leti rednega izobraževanja. A tega, da so naša potovanja kakorkoli vplivala na Sarin uspeh, ne trdim, saj je nemogoče vedeti, kaj bi Sara dosegla, če ne bi toliko potovala in posledično manjkala v šoli. Upam si pa pomisliti na to, da vsa potovanja in posledično odsotnosti iz šole Sari niso vzela ničesar.

Sara, čestitam!

sara

Potujmo bolje

Neverjetno, kako daleč se zdi čas, ko smo zaradi pandemije ostajali doma, znotraj občine ali države in so bila vsa potovanja eksotična, ne le tista čez lužo. A v resnici od takrat niso minila niti tri leta, pravzaprav dve, saj vidim, da sem o sproščanju protikoronskih ukrepov pisal še predlani.

Sprašujem se ali je dve leti trajajoča pandemija spremenila svet potovanj oziroma to, kako ljudje potujemo. Spremembe je vsekakor opaziti, a nisem prepričan, da je takšnih, do katerih je prišlo zaradi ukrepov v času pandemije, veliko. Sodim namreč zgolj po lastnih opažanjih, po tem, kar sem v zadnjem času doživel in videl na lastne oči. V zadnjih šestih mesecih sem letel več kot desetkrat in ob tem obiskal nekaj letališč v Evropi, Ameriki in Aziji. Nisem opazil ničesar drugačnega, kot pred pandemijo. Podobno velja za hotelske sobe, apartmaje, turistične znamenitosti, velemesta in tako naprej. Zares se ne spomnim, da bi kjerkoli videl kakšno zelo očitno spremembo, posledico dve leti trajajoče pandemije, na potovanja danes. Seveda je spremembe mogoče opaziti, ponekod celo napredek. A nimam občutka, da so te spremembe posledica pandemije. Zagotovo je mogoče najti statistike ali primere, ki govore drugače, a teh ne poznam. Tole namreč sklepam zgolj na podlagi lastnih popotniških izkušenj.

A se kdaj spomnimo na raznorazne napovedi, ki so v času pandemije napovedovale drugačen svet po epidemiji? Neverjetno, koliko je bilo napačnih, a imamo kljub temu še danes te iste vire za kredibilne. Vir, ki ga cenim, je v času pandemije napovedal, kako se bo svet potovanj po pandemiji spremenil. Prepričan sem, da se za vsako od osmih napovedi najdejo popotniki, za katere se je katera od napovedi uresničila. A če se ozrem po naših potovanjih v zadnjih letih, torej po pandemiji, teh sprememb na splošno nismo zaznali. Seveda so danes nekatere destinacije bolj obstojne, nekateri ljudje potujejo manj, drugi pa so začeli bolj kot kvantiteto, ceniti kvaliteto. A sodeč po tem, kar na potovanjih doživljamo od leta 2022 naprej, ne bi rekel, da gre za globalne trende. Še manj, da gre za posledice pandemije. Zdi se mi, da gre za organski napredek, ki je posledica splošnih družbenih sprememb in napredka širom sveta. Na vse to je pandemija sicer vplivala, le da najbrž ne tako neposredno, kot je bilo napovedano.

Od teh napovedi mi izstopa ena preprosta, a hkrati izjemna, kot napotek za vsakogar in za vsako potovanje. Glasila se je: “Ne le, da bomo po pandemiji ponovno potovali, potovali bomo bolje!” Seveda lahko tako preprosto trditev takoj postavimo pod vprašaj. Vprašamo se lahko, če so potovanja z letali danes boljša. Če so hotelske sobe danes boljše. Če danes za svoje denar dobimo več. Jaz bi rekel, da na splošno nič od tega ni danes bolje, kot je bilo prej. Po drugi strani pa lahko na to, kaj pomeni potovati bolje, gledamo tudi drugače. Potovati bolje naj nam pomeni to, da bolj uživamo v lepih prizorih, ob dobri hrani, v lepi sobi, v družbi sopotnikov. Da cenimo trenutek. Da smo bolj razumevajoči in da bolje sprejemamo kulturni šok. Da obiskujemo destinacije, ki so manj obremenjene ter manjše hotele in restavracije. Skratka, vsi v sebi vemo, kaj pomeni potovati bolje in za to, kako to početi, ne potrebujemo nobenih napotkov. Vse, kar je treba storiti je, da to, da bi nekaj želeli početi bolje, najprej prepoznamo in o tem razmislimo ter v prihodnje ravnamo tako, da to področje svojega delovanja izboljšamo. A kaj, ko je med tem, kaj vemo in med tem, kako ravnamo, pogosto neskončna razdalja. Sam zase mislim, da vem, kje sem. Vem, da je treba nekaj narediti, približno se mi sanja, kaj, a še ne vem, kako. Tako, da me na področju potovanj čaka še precej dela, če želim potovati bolje tako zase, kot za druge in za svet.

Epilog potovanja po Patagoniji z motorjem

Letošnje potovanje po Patagoniji z motorjem je bila izjemna pustolovščina, ena tistih, ki si jih lahko privoščiš le vsakih nekaj let. S Sabrino sva se na podobno potovanje nazadnje odpravila pred sedmimi leti. Sedem let je sicer lepo, pravljično število, a vendarle se mi zdi to predolgo obdobje za čakanje na naslednjo motoristično avanturo po Aziji, Južni Ameriki, Afriki ali katerikoli celini. Z izjemo Evrope, ki je preprosto preveč civilizirana in urejena, da bi omogočala potovanja s takšno noto, kot jih omogočajo druge celine. Načrtov za tovrstna potovanja v prihodnosti sicer še nimava, a vem, da bom prej kot slej začel o tem ponovno razmišljati.

Pravzaprav je tole epilog potovanja po Patagoniji z motorjem. Lahko bi zapisal, da sva oba izjemno uživala. Da sva se naužila presunljivih naravnih lepot. Da sva pohajkovala po najčudovitejših pohodniških poteh in spala v najrazglednejših spalnicah na svetu. Da sva z motorjem prevozila 4.500 kilometrov v težkih pogojih in po cestah, kar je od naju terjalo izjemno previdnost, da sva lahko dolgo pot uspešno prevozila. Še bi lahko našteval, a vse to sem že povedal. Če sem iskren, je tudi meni že dovolj govoriti o tem, kako čudovito, prekrasno, avanturistično in še in še je bilo na tem popolnem potovanju. Predvsem pa, kako nagrajujoče je takšno potovanje. Zato ta potopis na tem mestu zaključujem.

Dodajam le še eno malenkost. Če bi imel v tem trenutku čudežno moč ali čarobno palico, bi vsem, ki imate v sebi količkaj popotniškega duha ali želja po potovanjih, a ta iz kakršnegakoli vzroka odlašate, odstranil tančico preprek. Predvsem tistih, ki so v vas samih. To na svoj način sicer že poskušam od leta 2009, ko sem prvič pisal o tem, a čarobna paličica bi zagotovo imela večji učinek, kot moje besede. Kar seveda ne pomeni, da bom s pisanjem ali iskanjem čarobne paličice prenehal.

Patagonija – eno najbolj avanturističnih potovanj z motorjem

Dobra dva meseca je minilo, odkar sva se vrnila iz Južne Amerike, a mi še kljub temu ni uspelo zaključiti potopisa. Morda zato, ker sva bila res daleč stran in je potovanje trajalo ves mesec. Morda zato, ker je tam resnično veliko za videti. Morda zato, ker potovanje z motorjem po Južni Ameriki ni mala malica, ampak pristna pustolovščina, o kateri je precej za povedati. Morda pa zato tako dolgo pišem o tem, ker na ta način sam podoživljam potovanje, o katerem pišem.

Potem, ko sva zapustila narodni park Torres del Paine na jugu Čila, sva imela pred seboj le še en cilj. Uspešno pripeljati nepoškodovan motor in seveda naju do konca potovanja. Prvi postanek pred končnim ciljem sva naredila v kraju Puerto Natales. Po štirinajstih zaporednih nočeh, prespanih v šotoru, je bilo tukaj prvič, da sva ponovno spala v sobi. Tole je kar dolg niz prenočevanj v šotoru, česar že dolgo nisva naredila. In to v kampih kategorije, ki jih ne gre primerjati z razkošnimi kampi, kot jih poznamo pri nas in v naši okolici. Saj vem, da se ponavljam, a tega, kakšen užitek je spanje v šotoru, pač ne morem povedati dovoljkrat. Na tem potovanju sva to ponovila dvajsetkrat, kar me je izjemno osrečilo. Ko sva potovanje z motorjem v Patagonijo načrtovala, sva precej tehtala med različnimi možnostmi, glede na stroške, udobje, zaščito pred slabim vremenom in podobno. A sva se oba strinjala, da bo potovanje takšno, kot si ga želiva oba, le v enem primeru; da potujeva z motorjem in šotorom. S tovrstnim načinom potovanj imava že veliko izkušenj in veva, da nama je najbolj všeč, ne glede na kopico težav, strahov, pomanjkanja ugodja in še česa, ki jih tovrstno potovanje prinaša. Tudi v Patagoniji se je to izkazalo za resnično.

Puerto Natales ne ponuja ničesar posebnega, kar smo ugotovili že prvič, a je odlično izhodišče za čilsko Patagonijo. Potem, ko sva se otresla krdela potepuških psov, ki naju je tako grdo napadlo, da sem peljal skozi rdeč semafor, sva si malce oddahnila in poiskala ogrevano sobo. Ja, na jugu Čila so sredi poletja sobe ogrevane, takšne temperature so tukaj. To je tudi pomenilo, da naju bo naslednji dan, ko naju čaka zadnja etapa, na motorju zeblo. In naju je. Tako, kot na motorju še nikoli. Jutranje temperature so bile okrog pet stopnij, kar ni prehudo, a čakalo naju je tri ure vožnje po hitri cesti. Pri hitrostih nad sto kilometrov na uro slej kot prej pride mraz skoz vse plasti oblačil. Sabrina je naštela več kot dvajset kosov oblačil na sebi!

Punta Arenas leži tik ob Magellanovi ožini in je zadnje mesto, ki sva ga na tej poti obiskala. Takoj, ko sva prispela, sva oddala motor. Na tresočih cestah sva izgubila nekaj vijakov in motor ni več bil v takšnem stanju, kot takrat, ko sva ga prevzela. Zato me je malce skrbelo in ko sva ga oddala, sem si oddahnil. Tako nama ni ostalo drugega, kot da se pripraviva na dolgo pot domov.

Dva dni, ki sva jih imela v Punti Arenas, sva se sprehajala in urejala stvari za pot domov. Dobrih 40 kilogramov prtljage je bilo treba nekam dati, midva pa seveda nisva imela niti torb, niti kovčkov. V lokalnih trgovinah sva nažicala kartonske škatle in vso opremo zložila vanje ter jih zapakirala za na letalo. Za spomin sva si privoščila še zadnji cordero patagonico in še kakšno dobroto, ki je ni mogoče najti nikjer drugje na svetu. A pravzaprav naju je v Punti Arenas najbolj impresionirala pivovarna Austral, ki sva jo obiskala na vodenem ogledu. Manjša pivovarna, a v njej varijo eno izmed najboljših piv, kar sva jih poskusila.
moto_patagonija_2024_92
moto_patagonija_2024_93

Pot domov je trajala 37 ur. S tem, da nisva imela res dolgih postankov med tremi poleti. Predvsem trinajst urni polet čez Atlantik je trajal celo večnost. Seveda je to del potovanja brez katerega ne gre, če želiš obiskati tako odročen del sveta. Ko sva prišla v varno zavetje doma, sva si lahko le še čestitala za “eno najbolj avanturističnih potovanj, kar sva jih opravila v življenju”, kot sem zapisal v dnevnik.

Camino Krk

S Sabrino sva se pravkar vrnila s prvega večdnevnega pohoda v letošnjem letu. Tokrat sva izbrala Camino Krk, torej nekaj čisto blizu in nekaj lažjega. Slednja trditev je sicer subjektivna, a vendar se mi zdi prav, da povem, kako sem jaz, ki sem pešpot dejansko prehodil v celoti, Camino Krk dojel. Na začetku poti sem imel pomoč, da sem lažje pognal noge k delu, v zadnji tretjini pa pomoč, da je bilo pot lažje končati. A večino poti sem prehodil sam in to na način, ki sem si ga izbral sam. Kar seveda pomeni, da sem si pot popestril in prilagodil stopnji zahtevnosti, ki mi ustreza. Kar je seveda najpomembneje, sicer se na pot, ki je ne gre prilagoditi po lastnih potrebah in zmogljivosti, ni najbolj razumno podajati. Ključna prilagoditev je bila ta, da sem prvi dve tretjini poti prehodil tako, da sem s seboj nosil vso opremo za kampiranje in vso hrano, ki sem jo potreboval. S tem sem nahrbtnik dodatno obtežil za kakšnih deset kilogramov, a to je bil en od izzivov, ki sem si jih za to pot zamislil. Teža nahrbtnika je bila takšna, da me je kar vleklo k tlom in sem potreboval kar dva, če ne celo tri dni, da sem se nanjo privadil. Kosti so mi kar škripale pod to težo in tudi noge so se mi občasno zatresle. A to je del mojega načrta, da sem bil neodvisen in samozadosten. Kar je pomenilo, da sem se lahko ustavil tam, kjer se mi je zahotelo, si skuhal večerjo, postavil šotor in zaspal pod milim nebom. Šotorjenje je namreč dogodivščina sama po sebi in tega ne izpustim, če je le mogoče. Ko se mi je zadnje tri dni pridružila Sabrina, pa sva Camino Krk prehodila bolj regularno, torej tako, da sva spala v apartmajih, ki jih na Krku ne manjka. Opremo za kampiranje sem kljub temu še naprej nosil s seboj, a me teža več ni tako motila.

V osmih dneh sem prehodil dobrih 160 kilometrov in naredil 3500 višinskih metrov vzpona. Povprečno sem naredil 33.000 korakov dnevno. Če je verjeti podatkom, ki jih beleži ura oziroma telefon. Če Camino Krk primerjam z drugimi večdnevnimi pešpotmi, ki sem jih prehodil, bi rekel, da je daleč najpreprostejša. Tako fizično, kot tudi logistično.

Kar se tiče informacij o pešpoti Camino Krk, je o tem dovolj informacij na internetu, da k temu ni kaj dodati. Pot je dokaj nezahtevna in jo je mogoče prilagoditi tako rekoč vsakemu pohodniku, tudi takšnemu, ki ima za cilj prehoditi zgolj deset kilometrov na dan.

Nekaj utrinkov.
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
Camino Krk
camino_krk_2024_12

Obisk narodnega parka Torres del Paine

Narodni park Torres del Paine je bojda najbolj obiskan park v tem delu sveta. Nič nenavadnega, saj ponuja razglede, ki jih je težko najti drugje na svetu. Modro nebo, turkizne reke in jezera ter gorski vršaci so tukaj tako izrazito kontrastni in takšnih oblik, da jemljejo dih. Leta 2009, na našem prvem potovanju po teh krajih, smo se lotili dvodnevnega pohoda, a nam je slabo vreme preprečilo uživanje v razgledih. Namesto tega smo v celodnevnem dežju vso energijo namenili zgolj temu, da smo uspeli priti do zavetišča tik pred temo. Takrat smo bili popolnoma premočeni in resnično zdelani, tako da smo si vsi štirje izkušnjo trekinga po Torres del Paine zelo dobro zapomnili. Sabrina še najbolj, saj se je tako veselila barv in razgledov, ki pa nam takrat niso bili naklonjeni. Zato si je tako močno želela nazaj v te kraje. Čakala je petnajst let, a se je izplačalo.

Morda na začetku še tole, če kdo razmišlja o obisku teh krajev; logistika obiska narodnih parkov v Čilu, je podobno kot v ZDA, nočna mora. Tudi do pol leta vnaprej je treba rezervirati namestitve. Cena? Španci, s katerimi sva govorila, so povedali, da so v povprečnem hotelu v centru parka za noč plačali 500 evrov. V Argentini sva od popotnikov, s katerimi sva se srečala in so potovali v obratni smeri od naju, torej od juga proti severu, prejela neprecenljive nasvete. Malezijska motorista sta nama v El Chaltenu dala kar nekaj koristnih namigov, kam in kako v Torres del Paine. Tega nisva prebrala v nobenem od vodnikov, na nobeni spletni strani ali internetni skupini. Nasveti iz prve roke, ki si jih izmenjujemo popolni tujci, a sorodne popotniške duše, ki se naključno nekje srečamo, so še vedno najdragocenejši, kar me neizmerno veseli. A v vsakem primeru je treba za logistiko obiska narodnega parka Torres del Paine poskrbeti precej časa vnaprej.

Sama sva na srečo kampirala, kar je precej preprosteje (in tudi do 90 odstotkov ceneje), kot iskanje proste sobe v hotelu. A tudi za to, da sva dobila prost prostor v kampu, sva imela precejšnjo srečo. Povrhu sta nama Malezijca svetovala, da naj ne greva v osrednji del narodnega parka, saj je preplavljen s turisti. To sva tudi naredila in sva prve dni kampirala v prečudovitem in hkrati samotnem kampu ob Modri laguni.
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024

Nisva bila povsem sama, imela sva pernato družbo. Čile in Argentina 2024

Na dan, ko sva prišla v Torres del Paine, je bil menda najmočnejši veter, kar sva ga na tej poti, če ne v življenju, doživela. Veter je pihal tako močno, da sem motor komaj obvladoval. Že na parkirišču, pred edino trgovino v teh krajih, sem ga komaj obrnil v pravo smer, da je Sabrina lahko splezala gor, ne da bi naju pri tem manevru veter vrgel po tleh. Na spodnji fotografiji se vidi, kako si je Sabrina poskušala obleči vetrovko čez motoristična oblačila. Nekaj časa sem jo še gledal in fotografiral, nato pa ji šel pomagat, ker je veter pihal premočno, da bi ji uspelo.
Čile in Argentina 2024

Kljub vetru, se tokrat čez vreme nisva pritoževala. Od štirih dni, ki sva jih preživela v narodnem parku, je deževalo le en dan. In ker veter, četudi močan, ne kvari razgledov, sva uživala v izjemnih razgledih. Pohajkovala sva bolj ali manj ves čas, a nisva se odpravila na nobenega od popularnih večdnevnih pohodov. To ni bil najin namen in tudi gneča je na najbolj popularnih lokacijah Torres del Paine takšna, da razvrednoti lepoto sicer čudovite narave.

Hosteria Pehoe. Čile in Argentina 2024

Razgledišče Ferrier. Tudi sem sva prišla zahvaljujoč nasvetu, ki nama ga je dalo neko dekle, s katerim sva se pogovarjala. Čile in Argentina 2024

Na levi ledenik Grey in pripadajoče sivo jezero, gorski masiv Torres del Paine in jezera v vseh odtenkih modre. Čile in Argentina 2024

Cuernos del Paine, dva znamenita fotogenična rogova, ki zaznamujeta osrednji del narodnega parka.
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024

Slap Salto Grande, preko katerega se pretaka voda iz jezera Nordenskjöld v jezero Pehoe. Čile in Argentina 2024

Po štirih dneh je bil čas, da se ponovno posloviva od tega prečudovitega dela Patagonije in odrineva še dlje proti jugu Južne Amerike.
Čile in Argentina 2024

Osrčje argentinske Patagonije

Del Argentine, kjer sva naredila naslednji postanek, smo si dobro ogledali že na prvem potovanju na tem koncu sveta. Sabrini je bilo takrat tako všeč, da je hotela priti prav sem še enkrat. Tudi zato, ker nam takrat vreme ni najbolje služilo in tudi zato, ker se z majhnima otrokoma nismo mogli odpraviti na daljše pohode. (No ja, še isto leto sva se s tema istima otrokoma, na katera se sedaj izgovarjam, podali na pohod okrog Anapurn v Nepalu!) Zato sva se vrnila v te kraje, da nadoknadiva zamujeno. Sploh pa je ta del Patagonije tako atraktiven, da bi se človek sem vračal vsako leto. Če le ne bi bil na drugem koncu sveta.

El Chalten, majhen, a silno turističen kraj, ki služi kot izhodišče za najlepše pohode, sva si izbrala za prvi postanek in tam ostala kar tri dni. Najdlje na tokratnem potovanju.
Čile in Argentina 2024

Prvi dan sva se odpravila na (pre)dolg pohod. A alternative, če sva želela videti famozni Ritz Roy čim bolj od blizu, ni. Tako, da sva bila po 25 kilometrih in 1400 višinskih metrih vzpona, kar zdelana.

Tole spominja na razglede, ki smo jih bili deležni na pohodu okrog Anapurn v Zgornjem Mustangu, v Nepalu. Čile in Argentina 2024

Laguna de los Tres, v ozadju Fitz Roy, zavit v oblak, ki ga ta dan nikakor ni izpustil iz objema. Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024

Naslednji dan je Sabrina zjutraj ugotovila(tudi na moje veselje), da je noge od včerajšnjega dolgega pohoda ne bolijo tako, da se ne bi podala na še en dolg pohod. Tudi nizki oblaki so spustili svoj oklep in sva se lahko navduševala nad razgledi. Odpravila sva se na pohod do Lagune Torre, od koder je lep razgled na še eno fascinantno goro, Cerro Torre.
Čile in Argentina 2024

Laguna Torre sicer ni tako turkizna, kot laguna, ki sva jo obiskala dan prej, a razgled ni bil zaradi tega nič manj veličasten.
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024

Od pohodov sva bila dovolj prijetno utrujena, da nisva razmišljala o tem, kako naprej. Tako sem šele dan pred odhodom pomislil na to, da je treba natočiti gorivo, saj je v teh krajih le ena bencinska črpalka. In to tista, na katero imava oba slabe spomine, saj smo na tem istem mestu več ur čakali na gorivo. Kot sem se po tihem bal, bencina tudi tokrat niso imeli. Povedali so, da ga morda dobijo jutri. Skušala sva dobiti bencin nekje drugje v mestu, a brez uspeha. Tako nama ni preostalo drugega, kot da počakava na naslednji dan v upanju, da ga res dobijo. Argentina je namreč v resni gospodarski krizi, zato pomanjkanje goriva tam ni nič posebnega. Naslednji dan je prinesel še bolj jasno nebo in tudi gorivo.

Najlepši pogled na gorsko verigo nad El Chaltenom s Fitz Royem na sredini, nad najinima smejočima obrazoma. Čile in Argentina 2024

Naslednji postanek sva naredila na menda najbolj obiskanem ledeniku na tem delu sveta, Perito Moreno. Pogled na 250 kvadratnih kilometrov velik ledenik je resnično nekaj edinstvenega. Zdi se ogromen, a je le kanček tega, kar je skrito očem v ozadju. Namreč Južnopatagonsko ledeno polje velikosti Slovenije. Čile in Argentina 2024

Šotor sva postavila v kraju El Calafate, kjer je vrvež presegel vsa najina pričakovanja. V spominu sva ga namreč imela kot kraj z eno ulico in dobro restavracijo s pristnim patagonijskim žarom, a danes je to turistična meka. Šele v četrtem ali petem kampu sva dobila prostor. Menda zadnji, saj je bila nepopisna gneča čez vikend. Argentinci se namreč, ne glede na situacijo v državi, znajo dobro zabavati. Glasba, ki je donela vso noč, je ugasnila šele po šesti uri zjutraj. Kljub neprespani noči sva na pot krenila zgodaj, saj naju je ponovno čakal logistični zalogaj v smislu iskanja goriva. Tokrat zato, ker so bencinske črpalke predaleč narazen za domet motorja in sva morala gorivo natočiti v plastenke za vodo, da sva lahko prišla do cilja. Ponovno nazaj v Čile.

73 prekletih

Ponovno sva zapustila Čile. Argentinska Patagonija naju je pozdravila z dobrimi cestami, kjer je vožnja ponovno postala čisti užitek in sva se med vožnjo lahko prepustila razgledom. Četudi se zdi ravna neskončna cesta dolgočasna, je vse prej kot to. Kmalu so se na cesti pojavili gvanaki, ki so se sprehajali čez cesto, kot, da je njihova. Sledile so luknje v vozišču, ki sva se jim morala izmikati. Ko se je temu pridružil še zloglasno močan patagonijski veter, je moja pozornost razgledom popolnoma popustila, saj se je bilo treba osredotočiti zgolj na obvladovanje motorja.
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Bencinska črpalka. Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024
Dobrodošli v Argentini! Čile in Argentina 2024

Poti nama niso prekrižala le gvanaki, temveč tudi lisice. Čile in Argentina 2024

Prenočila sva v mestnem kampu v kraju Gobernador Gregores vedoč, da naju naslednji dan čaka najnevarnejša preizkušnja na tej poti. 73 prekletih se imenuje najnevarnejši odsek pet tisoč kilometrov dolge ceste Ruta 40 čez Argentino. Ozadje te ceste je zapleteno, kar se nama ni zdelo niti najmanj pomembno, saj sva jo želela le brez poškodb prevoziti, ne pa razumeti, zakaj je v tako obupnem stanju. 73 kilometrski odsek je namreč prekrit z gramozom, ki je na nekaterih mestih visok tudi več kot dvajset centimetrov. Za enosledna to ne pomeni nič drugega, kot 73 prekletih kilometrov. Ta dan sva na tem odseku ceste srečala nekaj motoristov in čisto vsi so slej kot prej zgrmeli po tleh. Cesta, skupaj z izjemno močnim bočnim vetrom, ne odpusti niti najmanjše napake in padec je neizbežen. Ne vem kako in zakaj, a nama je uspelo prevoziti vseh 73 kilometrov brez padca. Sabrina je v kritičnih trenutkih želela pot nadaljevati peš, a to ne bi imelo smisla oz. ne bi prišla nikamor. Zato sva se počasi, a vztrajno borila in premagovala kilometer za kilometrom, vse dokler se nama ni po skoraj treh urah mukotrpnega garanja prikazal asfalt.
Čile in Argentina 2024
Čile in Argentina 2024

Nekaj ur kasneje so se odprla nebesa in pred nama so se prikazali razgledi, zaradi katerih je Ruta 40 ena najatraktivnejših cest na svetu. Človek v takšnih trenutkih skorajda pozabi na muke, s katerimi se je še pred kratkim spopadel.
Čile in Argentina 2024