Potujemo doma 2.0

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov. Doma 2020
Zapuščena pohorska domačija. Doma 2020
Jesenske barve. Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Trije kralji. Doma 2020
Pohorski razgledi.
Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu. Doma 2020
Pogled proti Dravskemu polju. Doma 2020

Potovati, ne načrtovati

“Fiji!”, je odločno dejala Sabrina prejšnjo nedeljo zvečer. Potem, ko je prebrala, da sem zapisal, da ne vemo, kam bi jutri odpotovali. Hipotetično, se razume. Hja, le kaj naj človek na to odgovori? Resnih načrtov za prihodnja potovanja nimamo. Niti o njih ne razmišljamo, saj bi bilo to v teh časih vse prej, kot racionalno. Sicer sanjarjenje o potovanju ni racionalno v nobenih časih, a razumemo, da je za marsikoga to način za pozitiven pogled v prihodnost. Sam tega na lastni koži še nisem spoznal, bil pa sem temu že velikokrat priča. Ko nekdo zatrdi, da je načrtovanje potovanja polovica užitka, ali da je z načrtovanjem poletnih potovanj lažje prebroditi zimo, tega pač ne moreš pozabiti, če na to gledaš popolnoma drugače. Včeraj sem v neki skupini zasledil vprašanje o potovanju, ki ga nekdo načrtuje za jesen 2021. To je vendar čez eno leto! Seveda smo vsi o potovanjih že razmišljali daleč vnaprej, a da imamo že eno leto vnaprej pripravljen itinerar, je morda malce prezgodaj. Ne le v letu 2020. No, saj verjamem, da je za resna, overland ali medcelinska potovanja potrebno veliko časa za praktične priprave. Tudi sam sem se za potovanje čez Afriko začel pripravljati pol leta prej. Ali v primeru, ko se tako odločiš, ker želiš biti čim bolje pripravljen in si želiš potovati po natančno zastavljenem načrtu. Tudi prav, zakaj pa ne, ne iščemo vsi presenečenj na potovanjih.

Po drugi strani pa je načrtovanje potovanja lahko privlačno. Ko razgrneš zemljevid po tleh dnevne sobe, bereš izkušnje drugih, ki so se podviga, ki ga načrtuješ, že lotili. Ko se srečaš z drugimi popotniki, si podeliš izkušnje ali se odpelješ v Budimpešto na izlet po vizum in tako naprej. Za načrtovanja potovanj namreč ne obstajajo univerzalna navodila, priročnik ali seznam opravil, saj je različnih načinov, na katere se lahko odpravimo na potovanje, nešteto. To si morda lahko predstavljamo v horizontalni ravnini, kot širok nabor različnih potovanj. Na primer, od večdnevnega kolesarjenja po Sloveniji, do štirinajstdnevnega road-tripa po Evropi ali enomesečnega potovanja po Indiji. Vsako od teh potovanj zahteva specifične priprave, ki se lahko popolnoma razlikujejo za vsako od teh različnih tipov potovanj. Drugi vidik pri načrtovanju je vertikalni. V smislu, kako podrobno oz. v globino se načrtovanja lotimo. Torej ali že vnaprej načrtujemo tako podrobno, da že preden se odpravimo na pot, vnaprej vemo, kje bomo spali, jedli, počivali in koliko kilometrov bomo dnevno prekolesarili. Ali pa smo takšne sorte, da si kupimo le letalske vozovnice za Indijo in vizum ter se prepustimo usodi, da nas vodi po neznani deželi. Omenil sem sicer dve skrajnosti, a resnica je tudi tokrat nekje vmes. V vsakem primeru pa je naj bodo del načrtovanja praktične priprave, v okviru kateri preverimo pogoje za vstop v državo (red tape), zdravstvene in varnostne razmere ter druge omejitve ali nevarnosti.

Ko sem že omenil načrtovanje poti čez Afriko, sem poiskal tabelo, s katero sem si pomagal načrtovati pot čez cel kontinent, pri čemer so vremenske razmere en ključnih faktorjev, ki ga na takšni poti ne moreš ignorirati. Nenačrtovanje bi v tem primeru lahko imelo zelo resne posledice. afrikavreme

O tem, koliko in kako načrtujemo, sem že dovoljkrat pisal, da se ve, kaj si o tem mislimo pri nas. Seveda se razume, da vsakdo razmišlja o potovanjih in jih načrtuje na način, za katerega se mu zdi, da je zanj najustreznejši. Sam sem se v času naših potovanj naučil, da tudi pri načrtovanju potovanj velja, da je manj, več. Manj, kot se spustimo v podrobnosti pri načrtovanju nekega potovanja, več je možnosti, da bomo na potovanju doživeli nekaj resnično novega. Nikakor pa ne bi izpustil praktičnih priprav (kar smo že poskusili), saj se nam v tem primeru zna zgoditi, da do države, ki smo jo nameravali obiskati, niti ne pridemo.

Zemljevid obiskanih držav

V tem trenutku nam (na področju potovanj) ne preostane drugega, kot spominjanje ali vsaj urejanje spominov. Posodobil sem zemljevid obiskanih držav, ki je ob zadnjem štetju pred dvema letoma štel 88 držav. Danes jih šteje 91. Le tri več. Seveda smo jih v zadnjih treh letih obiskali precej več, a ne prvič. 91 obiskanih držav ni slabo za dvajset let družinskih potovanj. Res pa je, da sem nekaj držav, označenih na zemljevidu, obiskal sam. Pravzaprav vse afriške, razen Maroka, ki sva ga obiskala s Sabrino na prvem resnem motorističnem potovanju.

Zraven Evrope, kjer smo obiskali največ držav, 46, smo bili najbolj pridni v Aziji. Tam smo jih obiskali 20. Azija je naša najbolj priljubljena celina. A daleč od tega, da bi obiskali vse azijske države, ki smo jih želeli. Največ lukenj v našem zemljevidu je v Afriki. Glede Afrike je pri nas tako, da imamo deljena mnenja o tem neobrzdanem kontinentu. Tudi Arabski polotok smo pustili neobarvan, a tam razen Omna ni države, ki bi jo želeli obiskati. Na drugi strani luže smo pustili neobarvano ožino med Južno in Severno Ameriko. Tja smo sicer že nekajkrat poskusili priti, a žal neuspešno. Najmanj aktivni pa smo bili v Oceaniji, saj smo tam obiskali le eno državo, Avstralijo.

Držav, ki na našem popotniškem zemljevidu niso obarvane, je ogromno. A ločimo med državami, ki so se kadarkoli pojavile, kot potencialne destinacije in med tistimi, ki to niso. Grenlandija, Falklandski otoki ali Moldavija, na primer, niso države, na katere bi kadarkoli pomislili, da jih obiščemo. Po drugi strani pa bi se v Bangladeš, Nikaragvo ali na Samoo odpravili jutri, če bi bilo to mogoče. Po resnici povedano pa, če bi se jutri zbudili v nov dan, kjer bi bilo mogoče ponovno potovati kamorkoli, ne bi vedeli, kam.


Petdeset odtenkov modre

Prekrasni prizori, ki se jih naužijemo ob pravem trenutku, spremenijo dojemanje časa. Ne le v tistem hipu, ko smo jih deležni, temveč vsakič, ko jih prikličemo v spomin. Sicer se s Sabrino pred nekaj dnevi nisva odpravila na morje s tem namenom, a na to sem pomislil, ko sva tako očarano zrla v nebo in morje, ki sta tekmovala v odtenkih modre. K temu ni kaj dodati.

Krk
Krk
Krk
Cres
Lošinj
Lošinj
Lošinj
Rabac
Cres

Neustavljiva privlačnost potovanj v dvoje

Ljudje potujemo zaradi različnih vzgibov. Kar je menda povsem normalno. Kar se našega tiče pogosto verjamem, da je to radovednost. Ne spomnim se, da bi se kdaj odpravili na dopust zato, ker bi bili utrujeni in bi potrebovali počitek. Kar je tudi razvidno iz naših potovanj, ki so vsa po vrsti bolj naporna od našega povprečnega vsakdana. Lahko pa zapišem, da se na potovanja odpravimo tudi zaradi oddiha, če ga potrebujemo. Takole sem zapisal, ko smo se pred leti po dolgem času odpravili na morje k sosedom: “Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.

Čarobni nevidni sili, ki našo družino dokaj pogosto izvabi od hiše, tako ne morem reči, da jo je spodbudila potreba po počitku. Želja po oddihu že, saj je oddih lahko tudi pestro in aktivno potovanje. Na tokratno motoristično potovanje po Italiji sva se s Sabrino odpravila preprosto zato, da si vzameva čas zase. Za naju. Ves dan, vsak dan, deset dni zapored sva v celoti namenila drug drugemu. Narazen nisva bila niti deset minut in to naju ni niti za trenutek motilo. Verjamem, da to zveni nenavadno, a če imate mladoletne otroke, pomislite, kdaj ste si to razkošje nazadnje privoščili. Midva sva si ga letos privoščila že osmo leto.

Torej naju na tokratno pot ni gnala niti radovednost, niti potreba po oddihu, temveč nekaj tretjega. Kaže, da je že pri nas doma toliko različnih razlogov, zaradi katerih potujemo, da nima smisla poskušati odkrivati, kaj šele razumeti, vzgibe vseh drugih, ki radi potujejo. Sploh pa so najbrž vsakomur pomembni le lastni in enkrat odkriješ, da te posnemanje drugih zelo redko pripelje tja, kamor si želiš.

Pravzaprav sem želel povedati, da naju je tudi na tokratno potovanje v Italijo vodila bolj ali manj ista želja, kot naju žene že vsa leta. Italija je prva dežela, v katero sva nekoč davno odpotovala kot popotnika in naju v vseh teh letih ni nikoli pustila ravnodušna. Razumljivo, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, a ko se z motorjem potepava po tako čudovitih krajih, spiva v šotoru in se predajava občutku svobode, se mi zdi to najčistejša oblika potovanja. Ja, tovrstna potovanja so neustavljivo privlačna.

Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Lepo življenje v Italiji

Severna Italija niso le gore, čudovita pokrajina in krasna mesteca. So tudi gelaterije, picerije in druge krasote ter dobrote, ki jih v Italiji velja obiskati in poskusiti. Skratka, La vita è bella. Vožnja motorja sicer zahteva vso pozornost, zato se je za druge užitke treba zaustavljati. Kar je z motorjem dokaj preprosto, saj se lahko ustaviš takorekoč povsod. Tokrat sva to počela pogosteje kot sicer, saj sva v desetih dneh potovanja naredila rekordno majhno število kilometrov. Potovanje pa sva zasnovala tako, da sva en dan šotorila v gorah, drugi dan pa nekje v dolini, najraje ob jezeru. Ogromna razlika! V gorah so se temperature kmalu po sončnem zahodu spustile proti desetim stopinjam, tako posedanje pred šotorom ni bilo več mogoče in sva hitro zlezla v šotor. V nižinah, ob jezerih sva večere preživljala tako, da sva sedela zunaj do poznih ur. Kampi v gorah so praviloma zunaj mest in vasi, tako da zvečer, razen na sprehod po naravi, ni mogoče nikamor. Kampe v nižinah sva izbirala blizu mest, tako, da sva se lahko sprehajala po starih uličicah ali si privoščila večer v restavraciji. To, kje so lepši razgledi in se bolje spi, je tako jasno, v gorah. Ampak, če ne gre zvečer zaradi mraza posedati pred šotorom in početi ničesar, nekaj manjka. Devetkrat sva spala v šotoru, vsak dan v drugem kampu in vsak večer sem pomislil na to, kje je lepše šotoriti, v gorah ali ob jezeru. Kot marsikaj v življenju, je tudi šotorjenje najlepše, če je raznoliko, zato nama je tovrstni način ustrezal do popolnosti. Je pa treba razumeti, da imava s kampiranjem že nekaj izkušenj, tako, da nama vsakodnevno podiranje in postavljanje šotora ter vse druge opreme ne predstavlja prav nobene težave. Ne pretiravam, če zapišem, da od trenutka, ko parkiram motor na parceli, do trenutka, ko je šotor postavljen, blazini napihnjeni in spalni vreči razgrnjeni, ne mine več kot 15 minut. Rutina pač. Ker na motorju ves dan sediva, nama potem, ko je najin tabor pripravljen, ne pride na pamet, da bi posedala, temveč vse drugo. Vedno, ko je bilo to mogoče, sva se podala na sprehod. Enkrat v iskanju restavracije, drugič trgovine, tretjič gelaterije, včasih pa kar tako, brezciljno.

Italijo zlahka primerjam z drugimi državami, ki smo jih na potovanjih obiskali. Je izjemno hvaležna destinacija in povsem razumem domačine, da ob vikendih ponorijo in se trumoma odpravijo ven, kamorkoli. Morda hvaležnost ni pravi izraz. Povedati želim, da gre za deželo, za obiska katere je treba vložiti dokaj malo truda, a te izjemno bogato nagradi s svojimi lepotami in dobrotami. Še na tole sem se sedaj spomnil, da je Sabrina je na enem od naših potepov po Italiji dejala: “Italijani so evropski Indijci!” A to je že druga zgodba.

Razgled v kampu Marmolada v Canazeiju. Severna Italija 2020
Kampiranje ob reki Piavi. Severna Italija 2020

Obiskala sva tri velika jezera, Garda, Como in Maggiore (ki imajo najbrž slovenska imena, a če poskusite na glas izgovoriti lago di Como v italijanščini in Komsko jezero v slovenščini, boste razumeli).

Počitek ob jezeru Como. Severna Italija 2020
Živahen popoldan v kraju Riva del Garda. Severna Italija 2020
Razburkano jezero ob kraju Limone, Severna Italija 2020
kjer je vse iz Limon. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Veličastno jezero Maggiore Severna Italija 2020
in plaža. Severna Italija 2020
Sprehod po romantičnem mestecu Bellagio. Severna Italija 2020
Brez pice v Italiji seveda ne gre. Severna Italija 2020

To je La vita è bella po najinem okusu.

Alpski razgledi z motorja

Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.

Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.

Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani. Severna Italija 2020
Veličastna Sella. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi. Severna Italija 2020
Na prelazu Gavia. Severna Italija 2020
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala. Severna Italija 2020
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež. Severna Italija 2020
Pogled na Sekstenske Dolomite. Severna Italija 2020

Motoristično potovanje po severni Italiji

rezervirala za potep z motorjem, a sva, tako kot marsikateri načrt v letošnjem letu, ustrezno prilagodila. Vsaj kar se destinacije in termina tiče. Letos smo že zgodaj ugotovili, da se ne izplača delati popotniških načrtov, rezervacij ali celo nakupovati letalskih vozovnic daleč vnaprej (res pa je, da smo ta mesec dobili povrnjeno vplačilo še za zadnje od štirih letošnjih odpovedanih potovanj). Tako sva spakirala opremo za kampiranje, jo naložila na motor in se odpeljala tja, kamor je v teh časih pač mogoče potovati. Na srečo je bila to severna Italija, za najino potovanje že sicer najprimernejša regija v vseh pogledih. Tudi zato, ker sva jo obiskala že več kot desetkrat in vedno znova obiščeva kraje, ki jih še ne poznava. Ko pa kraj, ki sva ga že obiskala, ponovno obiščeva, pa imava nanj prekrasne spomine. Kar pa morda pri motorističnem potovanju, na katerem je rdeča nit vožnja po lepih cestah skozi slikovito pokrajino, niti ni tako pomembno. Pot je cilj, saj vemo, a ne.

A ker sva se šele pravkar vrnila domov, naj bo zaenkrat dovolj le ta uvod in nekaj fotografij za pokušino. Več sledi.

Srce Dolomitov, Corvara. Severna Italija 2020
Jutranji pogled iz šotora v dolini Val Masino. Severna Italija 2020
Modro jezero in razgled, zaradi katerega sva se v te kraje sploh odpravila. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Menda ena najprepoznavnejših gora na svetu. A jo kdo prepozna z južne strani?

Potepanje po Grčiji v grižljajih

Hrana, veličastna hrana. Naša potovanja, potepanja in izleti imajo vsi po vrsti eno skupno točko; vsak dan vsaj nekaj uric namenimo dobri hrani. Četudi gre za sendvič iz nahrbtnika, naj bo izjemen. Domače, lokalne ali eksotične, da je le nekaj slastnega ali posebnega. Grčija je ena tistih destinacij, kamor se ne gre s kuhalnikom, saj je hrana zelo raznolika, okusna in cenovno ugodna. A o tem sem že tolikokrat, da nima smisli izgubljati besed. Dober tek!

Grška solata. Grčija 2020
Stifado. Grčija 2020
Tradicionalna sladica z otoka Zakintos, friganija. V resnici gre za zloženko iz prepečenca, piškota, kreme in smetane. Grčija 2020
Meze. Grčija 2020
Hobotnica v solati. Grčija 2020
Suvlaki malce drugače. Grčija 2020
Maša uživa. Grčija 2020
Na tržnici v Atenah je mogoče dobiti tudi prvovrstno eksotično sadje. Grčija 2020
Salamerija. Grčija 2020
Brez eksotike seveda ne gre. Tajska. Grčija 2020
Indijska. Grčija 2020

Izlet v Atene

Potem, ko sem se prejšnji teden izpovedal s pohorskimi vedutami, se vračam v Grčijo, kjer je ostalo še marsikaj nepovedanega. Nenazadnje je bilo dvotedensko potepanje po Grčiji naš največji letošnji dopust in nič kaj ne kaže, da bomo letos prekosili same sebe in se odpravili še na kakšno daljše potovanje. Kar je seveda popolnoma v redu, saj se tako učimo energijo, ki bi jo sicer porabili za eksotična potovanja, kanalizirati v bližnja potovanja in temu ustrezno prilagajamo našo zvedavost, brez katere se na potovanje ali izlet nima smisla niti odpraviti. A za ta razmišljanja bo še dovolj časa, gremo po spomine v Grčijo, dokler so sveži.

S tem, ko smo se v letošnjem negotovem času v Grčijo odpravili z enosmerno letalsko vozovnico, smo si pustili proste roke, da izbiramo kraje, ki jih bomo obiskali in tudi čas, ki ga bomo tam preživeli. Nekaj časa smo se potepali po otokih Zakintos in Kefalonija, potem pa je bilo treba razmisliti, kam naprej. Sprva smo nameravali nadaljevati s skakanjem po okoliških otokih, a smo imeli prečudovitih plaž in morja vrh glave. Domov se nam seveda še ni mudilo. Torej kam? Po kakšnem dnevu tuhtanja smo se odločili za skok v velemesto, da malce presekamo, kot radi rečemo. Atene smo sicer že dvakrat obiskali in jih že poznamo, a ponujajo vse drugo, kot rajski otoki. Četudi je Akropola še danes ista, kot takrat, ko sva s Sabrino Atene obiskala z vlakom iz Maribora, je to eno tistih čudes sveta, vpričo katerega začutiš nekaj nepojasnljivega in privlačnega. Zato jo lahko vedno znova obiščeš.

Glede na letošnje razmere je bilo tudi v Atenah presenetljivo veliko obiskovalcev. Seveda le peščica siceršnjega števila, a mestni utrip je bilo čutiti na vsakem koraku. Uličice in restavracije na Plaki so bile zvečer polne. Tudi na Akropoli nas je bilo zjutraj do desete ure le kakšnih sto. Seveda danes, ko se število turističnih obiskov meri v milijonih (pet milijonov letno samo Atene), to ni veliko. A nas pomanjkanje gneče ni niti malo motilo, pravzaprav nam je godilo, saj je bil nivo storitev, ki smo jih bili kot redki obiskovalci deležni, izjemen.

Od vseh mest, ki smo jih na potovanjih po svetu obiskali, imajo menda prav Atene največ zaslug za svet, ki ga danes poznamo kot Zahodna civilizacija. Hoditi po stopinjah velikanov, katerih ideje so žive še po dveh in pol tisočletjih, daje prav poseben občutek, ki ga velja izkusiti.

Plaka in razgled na Akropolo. Atene 2020
Atene 2020
Na Akropoli. Atene 2020
Atene 2020
Atene 2020
Razgled nad Atenami. Atene 2020
Mestni utrip. Atene 2020
Iluzija? Atene 2020