Motoristično potovanje po Grčiji

Letošnje motoristično potovanje je za nama, pred nekaj urami sva se uspešno vrnila domov. Bilo je dokaj intenzivno, saj je Grčija tako pestra in njena ponudba tako raznolika ter privlačna, midva pa tako radovedna, da si časa, da sproti objavljam tukaj, nisem vzel. Za to bo dovolj časa v prihajajočih tednih, oziroma do naslednjega potovanja. Kdo pa pravi, da mora popotniški dnevnik nastajati v živo oziroma, da je treba to, kar se nam dogaja, ko potujemo, objavljati takoj, ne da bi doživetja dodobra predelali?

Grčijo sva obiskala že devetič. A daleč od tega, da tudi tokrat ne bi videla, obiskala in doživela nečesa novega. V Grčijo sva se resda podala četrto leto zapored, a zadnja tri potovanja so bila potepanja po grških otokih z Mašo, tokrat sva se na pot podala sama z motorjem in šotorom. Kar je seveda potovanje drugačne vrste, ki s seboj prinaša dokaj drugačna doživetja. Za iztočnico letošnjega potovanja sva imela spomine na prvo večje družinsko potovanje, ko smo se s Saro podali na enomesečni potep po celinski Grčiji. To je tudi prvo potovanje, ki je objavljeno na straneh našega popotniškega dnevnika.

Grčijo sva izbrala zato, ker sva želela potovati z motorjem, kar je, kadar potujeva sama, že dolgo časa najina najljubša oblika potovanja. Tovrstno potovanje na nek način zahteva svojevrsten poligon, oziroma teren in glede na trenutne razmere, se nama je zdela Grčija popolna izbira. Dva cela tedna sva si vzela za to pot, ki sva si jo malce preobsežno zastavila, a sva kljub temu večino krajev na spodnjem zemljevidu obiskala. Tri tisoč kilometrov se je nabralo na števcu, kar nikakor ni malo, glede na zavite in gorate ter občasno makadamske ceste, po katerih sva v potovala.
Grčija 2021

Če sem že pri tehničnih podrobnostih, naj še omenim, da je na srečo minilo že dovolj let od takratnega dolgega potovanja s trajektom iz Benetk do Grčije, ko smo rekli, da tako v Grčijo več ne potujemo in sva na to zaobljubo pozabila. 25 ur na trajektu je resda dolgočasnih, a glede na to, da je alternativa prečkanje vsaj štirih meja, ki imajo vsaka drugačna pravila in da bi za pot v eno smer potrebovala dva do tri dni vožnje po avtocestah v izjemno visokih temperaturah, sva zelo vesela, da sva izbrala trajekt. Sploh pa sva te balkanske poti že velikokrat prevozila, zato nisva ničesar zamudila in še več časa sva lahko namenila Grčiji.

Naj bo tole za prvo objavo dovolj, saj kot sem zapisal zgoraj, potrebujeva čas, da vtise predelava.

Nova oblika drznosti

Končno je tukaj! Najbolj nori mesec v letu, junij. Mesec festivalov, srečanj, zaključkov, izletov, koncertov in vseh mogočih drugih dogajanj. Nemalokrat sem se nad tem pritoževal, saj se mi zdi neživljenjsko skušati doživeti toliko dogajanj, kot jih je natrpanih v en mesec, ki ima pač to smolo, da je najlepši v letu in zadnji pred poletnimi dopusti. Zato smo skoraj vsa leta, odkar potujemo, za junij naredili načrt, kako bomo vso junijsko plejado epohalnih dogodkov doživeli. Tako, da smo odpotovali proč od vsega. Preprosto.

A vse kaže, da bo letošnji junij za marsikaj prikrajšan. Nekateri dogodki se pač še ne smejo izvajati. Za to mi je seveda zelo žal, saj je predajanje užitkom ob dobrem koncertu v še tako nepopisni množici, neprecenljivo doživetje. Obiskovanje koncertov, takšnih ali drugačnih, te napolni z neprimerljivimi občutki in energijo, katerih učinke občutiš še dolgo. To nam sedaj manjka. Alternativa tovrstnim doživetjem preprosto ne obstaja in zanjo ni nadomestka, kot vemo vsi, ki smo kaj takšnega že doživeli. Če želimo to ponovno izkusiti ter občutiti na lastni koži, nam ne preostane kaj drugega, kot potrpežljivo počakati. Seveda pa je to, kako bomo čakanje na to, kdaj bomo lahko ponovno odšli na koncert prenašali, odvisno zgolj od nas samih. Tako, kot pri čakanju na karkoli.

Enako je s potovanji. Dokler smo bili zaprti v občino in ni bilo mogoče potovati, smo seveda iskali vse mogoče načine, da bi doživeli občutke, ki jih potovanja nudijo. A nam ni preostalo drugega, kot počakati, saj se enodnevni izleti znotraj občine po še tako prečudovitih krajih, ne morejo primerjati s potovanji. Niso alternativa, kvečjemu nadomestek. Lahko pa se s temi kratkimi enodnevnimi izleti zamotimo in odvrnemo od hrepenenja po potovanjih. Strast do potovanj lahko na ta ali podoben način celo zamrznemo. Potem na to, kdaj bomo lahko ponovno potovali ali odšli na koncert, pravzaprav niti več ne čakamo. “To put on hold” bi rekel temu v angleščini, saj se v tem trenutku ustreznega domačega izraza ne spomnim.

Množični koncerti resda ostajajo nedosegljivi, ne pa tudi potovanja. Da so odprte vse možnosti sicer še ne drži, a potovati je mogoče. Ne le k sosedom, temveč precej dlje. Tudi v Afriko ali Azijo, na primer. To je menda dovolj za še tako zagnanega in zahtevnega popotnika. No, vsaj za prvo silo, da se razumemo. A v novih časih se je pojavila nova oblika veščine, ki jo popotnik potrebuje, da se odloči za potovanje in dejansko odpotuje. Pogum in drznost odpotovati v daljne, odročne, eksotične, nerazvite, tako ali drugače nevarne države, sta lastnosti, ki so jih popotniki že od nekdaj potrebovali, da so se navkljub svarilom in objektivnim grožnjam odzvali notranjemu klicu ter odpotovali v negotovost. Če želiš potovati danes, moraš pogum in drznost, ki ju kot popotnik premoreš, še nadgraditi. Že to, da pomisliš, da razumeš vsa pravila in omejitve, ki veljajo za prestope mej, vkrcanje na letala in ladje ter povrhu pričakuješ, da jih bo uradnik, ki ti bo dokumentacijo za vstop, prestop ali vkrcanje pregledal, razumel isto kot ti, je drznost (da ne rečem naivnost) brez primere. Sploh, ko ima vsaka država svoja pravila za vstop, ki se spreminjajo tudi čez noč. Še najbolj me tole vse skupaj spominja na prehajanje meja v Afriki, kjer sem bil pri vsakem od dvanajstih prestopov meja v negotovosti in sem upal, da imam vso potrebno dokumentacijo ter da bom naletel na razumnega uradnika ali policista. A tam se je v skrajnem primeru dalo zaplete zgladiti oziroma podmazati, kar se mi zdi danes ob prehajanju meja v razvitem svetu nepredstavljivo.

S Sabrino se kmalu znova odpravljava na potovanje. Drzno upam, da bova ustrezno pripravljena in da se naslednjič oglasiva od daleč.

Adijo, Majorka in nasvidenje

Smo v obdobju, ko bolj kot o minulem potovanju, razmišljamo o prihodnjih potovanjih. Približuje se čas počitnic, mi pa še niti približno ne vemo, kam in kako. Letos je ponovno negotovo počitniško leto in načrtovati potovanje v daljnje kraje za več kot nekaj tednov vnaprej, nam ni po godu. Seveda se lahko odrečemo sanjam in se odločimo, da bomo v teh negotovih časih odpotovali nekam blizu, kamor sta odhod in povratek domov takorekoč zagotovljena brez večjih pretresov, a to nam godi še manj. Morda pa je ravno letos čas, da si privoščimo potovanje, o katerem smo sicer le sanjarili, saj bo letošnje popotniško leto nedvomno drugačno, kot so bila potovanja pred Covidom. No, bomo videli, kaj nam bodo prinesli ukrepi v naslednjem mesecu in kakšne eksotičnih možnosti potovanj se bodo utrnile.

A dokler ne začnemo o prihodnosti resneje razmišljati, bi se želel od Majorke posloviti z lepo besedo, saj nas je tako navdušila. Prekrasen sredozemski otok, za katerega se mi zdi, da ga Slovenci ne obiskujemo prav pogosto, v primerjavi z grškimi otoki, na primer. Primerjam jo lahko tudi s Ciprom, Korziko, Sardinijo, Sicilijo, Malto ali katerimkoli drugim sredozemskom otokom, ki smo ga kdaj obiskali in moram priznati, da sodi ob bok vsakemu od omenjenih. Povrhu je Majorka danes obarvana v najprivlačnejšo od vseh barv, zeleno. A ne zaradi ozelenele narave, ki je v spomladanskem času na višku, temveč je zelena na semaforju, s katerim se vsi, ki se odpravljamo kamorkoli čez mejo, spogledujemo.

Srečno Majorka, do prihodnjič!
majorka_2021_42

Majorka skozi želodec

Še kar vztrajamo na Majorki. Seveda le s spomini, ki so v tem trenutku še dokaj sveži, saj je minilo šele nekaj tednov, odkar smo se vrnili domov. Sicer Majorka ni eksotična destinacija, niti se nismo predajali ne vem kakšnim avanturističnim doživetjem, a nam to niti ni bilo potrebno. Dovolj je bilo odpotovati in vdihavati morski zrak. Pravzaprav kaj več kot to nismo niti pričakovali, zato smo bili toliko bolj presenečeni, ko nas je Majorka navdušila tudi na drugih področjih. Resda sem to že omenil, nisem pa omenil kulinarike. Tapas, paella, olivno olje, pršut, sir in sladoled, ter eksotično sadje v izobilju. Majorka je bogata s citrusi, ki jih je bilo v tem času na pretek. Tako sladkega svežega soka iz oranž nismo poskusili še nikjer. So pa trgovine bogato založene tudi s svežim afriškim in južnoameriškim sadjem, česar res nismo pričakovali. Tako smo si večkrat privoščili Alphonso mango in pristno papajo, ki jo tako obožujemo, a je doslej v Evropi še nismo uspeli kupiti. Papaja in Alphonso mango sta nedvomno sadeža, zaradi katerih je vredno odpotovati v daljne kraje in si ju privoščititi v izobilju. Glede na to, da smo ju sedaj odkrili tako blizu, na Majorki in glede na to, da postaja vedno težje potovati v eksotične dežele, bomo morda začeli hoditi po nakup v Španijo, tako, kot smo nekoč v Avstrijo. Malce karikiram, a vsak ljubitelj dobrega eksotičnega sadja, ki ga je kdaj poskusil v deželi izvora ve, da to, kar je mogoče dobiti na policah trgovin pri nas, dokaj slab približek. Na Majorki sem kupil celo perujsko koruzo, ki smo jo nazadnje kupili v Mehiki, potem, ko nas je tam navdušila lokalna specialiteta, pozole. Saj to, da skozi eksotične jedi, ki jih doma pripravimo po izvirnih receptih, z izvirnimi sestavinami najbolj intenzivno podoživljamo potovanja, sem že omenil. Sedaj sem malce zašel od pisanja o Majorki, a ko začnem razmišljati o eksotični hrani, me rado zanese. Naj omenim le še to, da se danes pri nas kuha palak paneer.

Majorka morda slovi kot destinacija, ki ni poceni, kar pa ne pomeni, da se z zmernostjo in premišljenostjo ne da znižati stroškov in si kljub temu privoščiti. Vsi apartmaji, v katerih smo bivali, so bili opremljeni s kuhinjo, a smo jo uporabljali predvsem za zajtrk in nekajkrat za večerjo. V restavracijah smo namreč jedli tako okusno in poceni, da smo se vsaj trikrat usedli v avto in odpeljali v drug kraj zaradi restavracije, kjer smo tako dobro jedli, da smo se tja ponovno vrnili. Posebno mesto na španski pogrnjeni mizi pripada pršutu. Znamka in izvor (pujsa, ne pršuta) sta cela znanost. V eni pršutarni mi je prodajalec pojasnil, da sta pršuta le dva, Serrano in Ibérico, ostalo ne šteje. Razlike v ceni med enim in drugim so 14-kratne! Seveda smo poskusili tudi najdražjega, tistega za 150 evrov za kilogram, a nam je bil vsem okusnejši cenejši. V hrani smo najbolj uživali na terasah restavracij (te so bile takrat pri nas še zaprte), ko smo si privoščili dnevni meni. Za večerjo se restavracije v glavnem odpirajo šele po osmi uri zvečer, kar smo izkusili že na preteklih potovanjih po Španiji in že takrat ugotovili, da je to za nas prepozna ura za večerjo in se temu prilagodili na svoj način. Skratka, Majorka je prekrasna destinacija, kjer znajo poskrbeti za to, da dežela ostane obiskovalcu v spominu tudi po kulinaričnem razvajanju.

Tapas s špansko tortiljo in solato. majorka_2021_37
Sveže artičoke za predjed. majorka_2021_38
Maša in kračica brez porekla. rpt
Oranže na vsakem vogalu. majorka_2021_41

Pohajkovanje po Majorki

Prekrasno spomladansko vreme in bujno ozelenela narava nikakor nista pogoja, v katerih bi človek lahko sedel za računalnikom in pisal o preteklosti, prihodnosti ali čemerkoli. Sicer je letos hladneje, kot je bilo v tem času lansko leto, ko sem si že prvi teden v maju lahko privoščil petdnevno kolesarjenje do Ankarana. V drugi polovici maja pa sem jo mahnil kar po Slovenski planinski pešpoti od Bohinja in prav tako do Ankarana. A pustimo sedaj vreme in lanske vtise, vračamo se na Majorko, ki je še sveža.

Odkar smo spoznali, da so največji adut sredozemskih otokov prečudovite pešpoti, so tovrstna potovanja postala naša stalnica za prvomajske počitnice. Majorka se je tudi tukaj odlično izkazala. GR221 je osemdnevna pešpot čez gorati zahodni del otoka, ki se mi je zdela zelo mamljiva. A letos ni bila prava priložnost, da se je lotimo. Podali smo več krajših poldnevnih pešpoti na različnih koncih otoka. Tipično dišeče rastilnje in visoki borovci, katerih vonjave je mogoče zaznati že od daleč, razgledi na razgibano obalo in turkizno morje so čari, ki se jim je nemogoče upreti. A lepo je videti tudi mesteca, okrašena s srednjeveškimi obzidji in se sprehajati po tlakovanih uličicah mimo lokalov, iz katerih se širijo vonjave po marcipanu, cimetu, praženih mandljih, kavi, paelli in drugih lokalnih dobrotah. Majorka kljub temu, da je majhen otok, resnično ponuja nešteto priložnosti za pohajkovanje, ki jih je mogoče z najetim avtom še nadgraditi. V smislu, da se je po večurnem pešačenju mogoče zapeljati do dobre heladeríe in si za nagrado privoščiti sladoled.

Razgledi na morje so vedno nekaj posebnega.
majorka_2021_19
majorka_2021_22
majorka_2021_24
“Pot suhega kamna” se imenuje najbolj priljubljena pešpot na Majorki.
majorka_2021_26
Na poti proti vrhu srečaš tudi domačina.
majorka_2021_28
Na vrhu.
majorka_2021_27
majorka_2021_29
majorka_2021_30
Tudi sprehajanje po uličicah ni od muh.
majorka_2021_31
majorka_2021_32
majorka_2021_33
majorka_2021_34
majorka_2021_35
Vaški trg kot se spodobi.
majorka_2021_36

Pogled na plaže na Majorki

Letošnje prvomajske počitnice na Majorki so za nami. Kljub temu, da sedaj uradno še ni pravi čas za potovanja,
ne bi mogel reči, da so bile naše počitnice zaradi tega kaj drugačne. Razen tega, da smo morali pred potovanjem opraviti z vsemi formalnostmi in zadostiti pogojem za vstop in podobno za vrnitev domov, ni bilo potovanje nič drugačno od minulih prvomajskih počitnic. Kar po dolgi zimi pomeni predvsem to, da je bilo za nas izjemno prijetno in nagrajujoče. Zato tega, kako so prvomajska potovanja danes drugačna od tistih, ki smo jih doživljali v predkoronskih časih, niti ne bom omenjal, saj v tem, kako nas bogatijo, se potovanja niso niti za kanček spremenila.

Mestna plaža v Palmi. majorka_2021_10_0
Plaža po imenu Torta z markacijo, ki označuje eno od neštetih pešpoti po otoku. majorka_2021_11
Plaža Alcúdia od blizu majorka_2021_12
majorka_2021_13
in od daleč. majorka_2021_14
Zahodna obala je najbolj razgibana in ponuja najbolj spektakularne prizore, kot je Sa Foradada. majorka_2021_15
Zalivčki rta Formentor. majorka_2021_18
Turkizno gorsko jezero Cúber z najvišjim vrhom otoka v ozadju. majorka_2021_16
Odročna Sa Calobra, rajski zaliv. majorka_2021_17
Še ena odročna plaža, Coll Baix. majorka_2021_20
Tudi vzhodna obala ni kar tako, saj se krasni zalivčki vrstijo drug za drugim. Kot tale, Cala Santanyí. majorka_2021_21

Kar se našega obiska plaž na Majorki tiče, je to bolj ali manj vse. Kopali se nismo, saj je bilo morje še hladno, smo se pa naužili tega, po kar smo prišli, prečudovitih razgledov in vseh odtenkov modre.

Prvomajske počitnice na Majorki

Danes je deseti dan naših letošnjih prvomajskih počitnic na Majorki. Še sami smo presenečeni, da nam je sploh uspelo odpotovati. Saj je v današnjih časih toliko negotovosti, povezanih s potovanji, da je nemogoče vedeti, če boš uspel priti čez mejo, se vkrcati na letalo in stopiti v deželo, ne da bi te kjerkoli na poti zavrnili ali dali v karanteno. Seveda je treba skozi vse to še na poti nazaj, a to je še pred nami, zato o tem raje ne bom razpredal vnaprej.

Majorka nas je kot turistična destinacija presenetila. Pričakovali smo namreč žurerski otok, poln barov in drugih lokalov, namenjenih zabavi in turizmu, kar nam je vse prej kot blizu. Seveda smo vedeli, da so sedaj v veljavi omejitve, ki te aktivnosti preprečujejo; od zaprtih notranjosti lokalov, teras, odprtih le do 17. ure, policijske ure in tako naprej. A o sceni, ki smo jo pričakovali tukaj, ni bilo nobene sledi. Kar nam je ugajalo. Tudi ukrepom smo se brez težav privadili, saj so, razen nošenja mask zunaj, manj strogi, kot pri nas. Kljub temu, da ne bi rekel, da radi zahajamo v lokale, je treba priznati, da ima to, ko se lahko od sprehajanja utrujen usedeš na terasi lokala, izjemno vrednost. Sploh na potovanjih, kjer se v gostilnah, sladoledarnah in podobnih lokalih, naužijemo lokalnih znamenitosti, saj deželo z njenimi ljudmi tam spoznamo bolje, kot kjerkoli. Pred slabim tednom so ukrepe še bolj zrahljali in terase lokalov odprli tudi po 20. uri, a to za nas ni ničesar spremenilo. Res pa je, da je tukaj sedaj tako malo obiskovalcev, da četudi bi šli vsi hkrati v vse odprte lokale, jih ne bi napolnili. Razen morda v glavnem mestu ali ob vikendih, ko se Majorka napolni z domačimi gosti s celine. Kadarkoli smo bili v času kosila v mestu, smo lahko vedno izbirali med več odprtimi restavracijami in če smo imeli srečo, smo izbrali dobro. So pa manjši in manj znameniti kraji skorajda prazni, če sodimo po odprtih restavracijah in številu gostov na terasah. Res pa je, da smo to doživeli tudi v predkoronskih časih na manj popularnih grških otokih v času prvomajskih praznikov, pred začetkom sezone. Tako, da trenutnega zatišja na Majorki ne moremo pripisati virusu (ki je tako ali tako že kriv za vse).

Pišem o obiskovanju lokalov, kot da je to rdeča nit našega potovanja. Seveda ni, saj tukaj počnemo vse drugo, kot obiskujemo restavracije, a to, koliko ljudi ob neki uri vidiš v restavraciji, je v teh časih vendarle nek pokazatelj utripa. Kaj torej počnemo? To, kar že vrsto let najraje počnemo za prvomajske praznike, hodimo. Najraje kjerkoli v naravi, če ne gre drugače, pa tudi po mestnih uličicah. Na Majorki ne manjka niti enega, niti drugega. Majhen otok, ki je komaj večji od ene slovenske regije, je izjemno razgibanega terena in ima bogato zgodovino. V prvem tednu nam je tako uspelo prehoditi kakšnih 100 kilometrov. Od tlakovanih ulic, suhih rečnih strug, gora, obalnih poti, do gozdnih, z borovci zasenčenih poti. Morda pa nam zato, ker predvsem hodimo, ne uspeva več časa presedeti na terasah lokalov, kar bi se za počitnice spodobilo. Skratka, dobro se nam godi tukaj na Majorki. Ne le zaradi užitkov, ki jih Majorka nudi, temveč tudi zaradi odklopa od domače rutine in dolge letošnje zime.

Prekrasna Arta, kamor smo se zaradi slastnega Menú del día zapeljali dvakrat. majorka_2021_06
Sprehod po obzidju enega izmed gradov. majorka_2021_07
Začetek pešpoti na El Fumat. majorka_2021_08
Razgledi, ki se jih kar ne moreš naveličati. majorka_2021_09
Na obzidju Alcudie. majorka_2021_10

Končno na potovanju

Res je, pravkar potujemo. Čisto zares! Kljub nešteto oviram nam je uspelo zapustiti našo prečudovito deželico in se odpraviti v tople kraje. Sicer zgolj za odtenek topleje, kot doma, a tokrat gre predvsem za to, da smo odpotovali. Kamorkoli. Da vsaj za kratek čas uidemo domačemu okolju, ki ga imamo sicer neizmerno radi, a smo pač takšne sorte, da tudi to, kar imamo najraje, radi občasno zapustimo. A to so podrobnosti, v katere se sedaj ne bom podajal. Sploh, ker ima človek danes, ko zapusti hišo, domač kraj, kaj šele državo, občutek, da počne nekaj prepovedanega. Raje pošljem kakšno svežo fotografijo z Majorke, ki smo si jo izbrali za letošnji prvomajski oddih. Sicer s precej več kompromisi, kot bi si želeli, a časi so takšni, da vzameš, kar je v tem na voljo in se ti zdi dovolj privlačno. Da Majorki privlačnosti ne manjka, smo ugotovili že prvi dan, pravzaprav takoj, ko so nas spustili z letališča. Šele takrat smo namreč lahko sproščeno vdihnili svež zrak enega redkih zelenih območij, kamor nam je v tem trenutku dovoljeno potovati.

Omeniti je treba tudi to, da letališče na Dunaju, odkoder smo poleteli, obratuje. Resda v zmanjšanem obsegu, a nam v teh nekaj uricah, ki smo jih preživeli tam, ni manjkalo ničesar. Avto smo pustili na našem priljubljenem parkirišču Parktiger. Boljše možnosti za parkiranje na Dunajskem letališču oziroma v bližini, menda ni. A preidimo raje k stvari, k prvim vtisom.

Morje in palme. majorka_2021_03
majorka_2021_02
majorka_2021_01
Katedrala. majorka_2021_04
Brez obiska tržnic ne gre. Da so le odprte. majorka_2021_05

Leto popotniških kompromisov

Mineva pol leta, odkar smo nazadnje zapustili Slovenijo in zares potovali. Pol leta je dokaj dolgo obdobje za neprostovoljno abstinenco od nečesa, kar imaš zelo rad. Sicer je ljubezen do nečesa ali nekoga za neko obdobje mogoče zamrzniti in jo, ko so razmere ponovno ugodne odtaliti, a to ni preprosto. Ob tem mi na misel pridejo ljudje, ki izjemno uživajo v jadranju in povedo, da je to zanje najlepša oblika dopusta, druženja, pustolovščine ipd., kar jih je. Kar me pri tem fascinira je to, da so od enega do drugega srečanja s to svojo veliko ljubeznijo pripravljeni čakati 52 tednov. Morda gre za potrpežljivost, vdanost v usodo, praktičnost ali kakršnekoli omejitve, zaradi katerih jim ni dano, da pogosteje zajadrajo v objem neizmerne sreče. Kakršenkoli že je ta razlog, bi se lahko vsi, ki se nam mudi potovati, saj potovanja že po nekaj mesecih pogrešamo, od njih nečesa naučili. Seveda pa različni ljudje različno intenzivno hrepenimo po tistem, kar imamo radi. Če nekdo ne more zdržati več kot tri mesece, ne da bi se odpravil na potovanje, to nujno ne pomeni, da so zanj potovanja pomembnejša, kot nekomu, ki je pripravljen na naslednje potovanje čakati enajst mesecev. Morda je slednji le manj neučakan. Sploh pa so abstinenca, post ali odrekanje povsem na mestu, kadar predajanje užitkom, po katerih hrepenimo, preseže neko mero. Če le časa, dokler čakamo, da se razmere ne stabilizirajo dovolj, da bodo potovanja ponovno stekla, ne zapravimo za pričakovanja, načrtovanja in razpredanja o nedorečeni prihodnosti.

Po eni strani se mi zdi, da nam doma ni pretežko čakati, da se potovanja sprostijo. Imamo srečo, da smo vsi po vrsti dovolj zaposleni z raznimi obveznostmi, tako, da nam ob tem popotniškemu postu, ki ga preživljamo, ni prehudo zaradi pomanjkanja potovanj. Po drugi strani pa seveda razmišljamo o tem, kdaj se bodo potovanja ponovno sprostila, kam in kako bomo lahko potovali. Predvsem pa to ali bomo sploh lahko potovali tja, kamor si želimo, ali pa bomo odpotovali pač nekam, kamor bo mogoče. Pravzaprav je zame odgovor na to vprašanje pomembnejši od kateregakoli drugega na to temo. Saj bomo veseli, če bomo lahko prestopili meje, že zaradi občutka, ki ga bo to prineslo. A povsem drugače, kot potovati zgolj zaradi tega, ker lahko, je potovati s smislom. Tja, kamor nas vleče. Tja, kamor si želimo. Tja, kjer še nismo bili. Sicer nam je lansko leto, kljub dokaj zaprtim mejam, uspelo spraviti pod streho kar nekaj potovanj, a če bi bilo leto 2020 brez omejitev, bi zagotovo obiskali druge destinacije. Glede na to, da tudi v bližnji prihodnosti ni za pričakovati konkretnega sproščanja ukrepov v destinacijah, o katerih sanjamo, kaže, da bo tudi letošnje leto, leto popotniških kompromisov. A o tem, kaj nam prinaša letošnje leto na področju potovanj, je težko govoriti, saj nihče ne ve, kaj se nam obeta. Še najbolje je znižati pričakovanja in se veseliti že obiska lepe plaže pri sosedih. Najbrž marsikdo tega ne želi niti slišati, za marsikoga pa bo to sanjska oblika preživljanja dopusta. Mi se bomo obiska pri sosedih zelo razveselili, ko nam bo dovoljeno, da jih obiščemo. Vsekakor pa bomo upanje, da nam bo letos uspelo realizirati kakšno sanjsko potovanje, vendarle ohranili.

Spomini na Afriko

Potovanja, ki nas najbolj iztrgajo znanemu udobju in rutini, v nas pustijo najtrajnejšo sled. Potovanje čez Afriko je bilo eno takšnih zame. V Afriki je bilo preizkušnji vse, kar znam in vse česa sem sposoben. Od mehaničnih, kuharskih, komunikacijskih in pogajalskih sposobnosti, do zmožnosti prilagajanja na zdravstvene in higienske razmere, o katerih se nam v razvitem svetu sicer niti ne sanja. Obvladovanje strahu in odzivanje na nevarne situacije je poglavje zase. Situacij, ko sem se srečal z oboroženimi možmi, je bilo več, kot jih je mogoče prešteti. Srečanje s pastirjem s kalašnikovim v Etiopiji in z do zob oboroženimi uniformiranci v Egiptu, sta le dva primera. A v resnici sem se bolj, kot ob srečanjih z oboroženimi ljudmi, ustrašil ob srečanjih z živalmi. Pri srečanju z oboroženimi ljudmi sem namreč lahko dokaj hitro ocenil, da situacija ni tako resna, kot je videti. Pri srečanju z afriškimi zvermi pa nikoli nisem vedel, pri čem sem. Med vožnjo na motorju skozi rezervate sem se počutil še bolj ranljivega, kot sicer. Prav tako v šotoru, v katerem sem nekajkrat ob živalskih zvokih, ki so prihajali od zunaj, sredi noči doživel nepopisne strahove. Vso to izobilje strahov, s katerimi sem se soočil, tegob, ki sem jih prestal in situacij, ki sem jih premagal, je pustilo neizbrisno sled. Prav ta izjemno intenzivna doživetja so naredila potovanje čez Afriko nepozabno. In neponovljivo.

A ne glede na vse težavne trenutke, to niso spomini, na katere najprej pomislim, ko se spomnim potovanja čez Afriko. Spomnim se lepih trenutkov.

Obrokov, ki so jih drugi podelili z menoj ali jaz z njimi. večerja v Sudanu
Pogledov na Afriško pokrajino iz višav. Bocvana
Dobrodošlice, ki sem je bil deležen v Cape Townu. dobrodošlica v Cape Townu
Neskončnih prašnih cest skozi neobljudeno pokrajino. namibijske avtoceste
Privilegiranih trenutkov samote na najveličastnejših destinacijah sveta. sam sredi ničesar
Sudan
Viktorijini slapovi
Bližnjih srečanj z živalmi v divjini. zebre se ne pustijo motiti
Srečanj z domačini. afrika_077
afrika_102
tržnica plemena Borana, Etiopija
In srečanj s samim seboj. počitek
[SinglePic not found]