Potep po Zakintosu

Grški otoki so nam vedno bolj pri srcu, saj se po njih potepamo že tretje leto zapored. Letos žal ne pomladi, ko so temperature znosnejše in se je mogoče odpraviti tudi na daljše pohode, a tudi poletje ima svoje čare. Sploh letos, ko je dopustovanje na sicer obleganih otokih precej bolj prijetno. Tako vsaj pravijo, sami te izkušnje nimamo, saj se dopustovanju na morju v poletnih mesecih izogibamo. Nazadnje smo na morju dopustovali pred natanko osmimi leti na Cresu in še to v juniju, pred glavno sezono. Od takrat v resnici nismo bili na morju dlje kot kakšen vikend. Morda se nam je zato letošnja izkušnja zdela toliko bolj nenavadna, saj tega nismo vajeni. Moram priznati, da mi je bilo na trenutke kar težko, kar se razbere iz objave Kako biti turist, ko mi je manjkalo izzivov. Zato tudi o tem dopustu težko kaj napišem, v primerjavi s kakšnim kolesarjenjem ali pohodništvom, kjer se soočam z zunanjimi in notranjimi izzivi. Lahko pa povem, da nam je Zakintos ostal v spominu kot otok s prekrasnimi plažami in barvami morja, kot jih še nismo videli. Sicer smo že večkrat čofotali po Karibih in morjih Indonezije, Malezije, Filipinov in še kje, kjer so prizori res izjemni, a gre za lepote drugačne kategorije.

Najbrž bo najbolje, da besedo prepustim fotografijam.

Jam, špilj in pečin na Zakintosu ni konca.
Grčija 2020
Grčija 2020

Tudi prekrasnih plaž ne zmanjka. Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020

Obalna straža. Grčija 2020

Nekoč polni pšenice, danes restavracije in hotelčki. Grčija 2020
Grčija 2020

Zaradi primanjkljaja turistov je mogoče za 60 evrov na dan najeti vilo z lastnim bazenom Grčija 2020 in s terase opazovati minevanje časa.

Popoldan. Grčija 2020
Ponoči. Grčija 2020
Zjutraj. Grčija 2020

Ne le vilo, tudi apartmajsko naselje smo imeli le zase. Grčija 2020

Potep po Grčiji

Poplavi objav prekrasnih plaž, panoramskih fotografij gora in drugih utrinkov s potovanj, ki jih je v poletnem času poln internet, je težko konkurirati. Zraven tega je naše tokratno potovanje po Grčiji na nek nenavaden način naporno in v tem trenutku nimam resursov, da bi objavil kaj več, kot opažanja. Kot sem zapisal že pred odhodom, smo se na potovanje odpravili le z enosmerno letalsko vozovnico, ne vedoč, kam in za kako dolgo, nas bo pot vodila. Vozovnico za domov smo kupili šele pred par dnevi.

Po tem, kar vidimo tukaj kaže, da bo ponekod letošnja poletna turistična sezona boljša, kot je bilo za pričakovati tik pred začetkom dopustov. Hotelirji in gostinci morda trdijo drugače, a sam to ocenjujem na podlagi tega, kar ljudje objavljajo na družbenih medijih, po prepolnih cestah v smeri morja in seveda po polnih plažah in lokalih, ki smo jim priča v Grčiji. Jasno, da neprimerljivo manj kot minula leta, a daleč od tega, da bi bile plaže, lokali, sprehajalne poti in druge turistične kapacitete prazne. Ob pravi uri, se razume. Sedaj smo namreč že ujeli poletni mediteranski ritem in vemo, kdaj se gre na plažo in kdaj v restavracijo. Plaže so do enajste ure prazne, po poldnevu pa na popularnih plažah skorajda ni prostega mesta na ležalnikih. Tudi lokali so dokaj polni, a šele po osmi uri zvečer. Na Zakintosu se nam je sprva zdelo dokaj prazno, kar nam je bilo všeč. A že ko smo iskali ladjico, s katero bi se odpravili na izlet do menda ene najbolj fotografiranih plaž na svetu, smo bili presenečeni nad pestro ponudbo. Kaj šele na dan izleta, ko se je v majhnem zalivu nagnetlo vsaj 30 čolnov in ladjic polnih radovednežev, ki so (tako kot mi) prišli narediti selfija. Ne znam si predstavljati gneče v času normalnih turističnih sezon.

Grčija 2020
Grčija 2020
Grčija 2020

A kljub temu, da smo ujeli poletni mediteranski ritem, se mu prilagajamo po svoje. Na plažo praviloma gremo dovolj zgodaj, ko še ni veliko ljudi in se okrog poldneva, ko se prične polniti, umaknemo. Podobno gremo na večerjo pred sedmo uro, ko so restavracije še skorajda prazne. To prilagajanje se lepo vidi v praksi na spodnji fotografiji, ko smo na isto plažo zrli sedem ur kasneje, ko je samevala v popoldanskem soncu.
[SinglePic not found]

Pogled na to plažo je v času spokojnosti izjemen in ga je težko primerjati s pogledom na katerokoli drugo plažo, kar smo jih videli. Je ena izmed tistih naravnih lepot, ki te kljub temu, da si fotografijo videl neštetokrat, popolnoma prevzame, ko jo dejansko zagledaš. Pri tem je najbolj fascinantno, da se nam to, da nas naravne lepote prevzamejo, v Grčiji kar naprej dogaja. Na tem mestu se bom raje ustavil in zajel sapo ter razmislil, kako bi naše tokratno doživljanje Grčije sploh ubesedil.

Kako biti turist?

To potepanje, katerega pravkar doživljamo, je za nas izvrstna šola prilagajanja. Prilagajanja trenutnim in lokalnim razmeram, namreč. Po enem tednu dopustovanja se mi zdi, da nam je šlo prilagajanje na neobvladljive razmere v Indiji, visoke temperature v avstralski puščavi in redek zrak v Himalaji, lažje od rok, kot to, kar doživljamo sedaj. Morda zveni pretirano, a v tem trenutku, ko smo zaradi vročine prisiljeni ždeti v klimatiziranem apartmaju, res tako mislim. Prekrasnem, z dvema spalnicama. Pa kaj! Biti v sobi čez dan, pač ne sodi v naš popotniški koncept. To nam nikjer ni šlo dobro od rok, še v tako sanjski destinaciji, kot je Pokara v Nepalu, kjer smo več dni čakali v majhni sobi, da so se vremenske razmere izboljšale in smo lahko odšli na treking. Saj vemo, da na vreme ne moremo vplivati in da se je nanj treba prilagoditi, a to je precej lažje reči, kot narediti. Še manj smiselno je pritoževati se nad vremenom, bolj jalovega početja menda ni. Se pa pravkar trudimo prilagoditi in sicer tako, da posnemamo domačine in druge turiste. A do sedaj nam je uspelo pogruntati, da gredo ljudje ven šele proti večeru, ko vročina popusti. Ni pa nam še jasno, kaj počnejo, oziroma, kje so čez dan. Domačini namreč, saj vsi kraji, ki smo jih obiskali, čez dan skorajda ne kažejo znakov življenja. Za turiste je jasno, a poležavanje na plažah in v senci plažnih barov smo poskusili in obupali, tako, da tega niti več ne poskušamo. Včeraj smo prvič ostali zunaj po deseti uri zvečer in mesto je bilo polno življenja. Krasno za videti, predvsem pa končno, da se nekaj dogaja in je “akcija”. To nam je doslej ušlo, saj se še nismo sinhronizirali s poletnim sredozemskim utripom življenja.

Saj se vozimo z najetim avtom ali na izlete z ladjicami, a brez akcije nam nekaj manjka. Ne kar nekaj, saj je biti v pogonu in premagovati izzive, rdeča nit naših potovanj. Zato smo si sedaj za izziv postavili prilagoditev na tukajšnje razmere. Torej, kako ujeti ritem in biti turist v eni najbolj obleganih poletnih destinacij v Evropi, v Grčiji.

Jutri bomo, kljub temu, kar sem zapisal zgoraj, obiskali eno ali dve plaži in nadaljevali s prilagajanjem. Pravi izziv za nas. Kdo ve, morda pa je prišel čas, da odrastemo in vzljubimo tovrstni način dopustovanj in potovanja, na katerih se napajamo s fizično zahtevnimi izzivi, obesimo na klin.

Fotografije in podrobnosti o tem, kje se potepamo, namenoma izpuščam. Nadoknadim. Žal je takšno leto, da je vzorneje potovati doma in so dileme o tem, kje je varneje, le še ena od oblik izražanja nestrpnost, ki jih letos ne manjka.

Strah pred prečkanjem meje

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.

Skok v preteklost Črne gore

Zgodovina je najboljša učiteljica za vse, ki želijo razumeti sedanjost. Črna gora je, kljub temu, da je geografsko dokaj daleč od Dunaja ali Benetk, kjer se je krojila usoda velikega dela Evrope skozi stoletja, igrala zanimivo zgodovinsko vlogo. Že prvo starodavno mestece, ki smo ga obiskali, Perast, je prežeto z dogodki iz zgodovine. Od Ilirov, Turkov, Avstrijcev, Italijanov, Srbov in najbrž še koga. A bolj kot z zgodovinskimi dejstvi, Perast pritegne z geografsko lego, saj leži v zalivu Boka Kotorska, ki je eno najlepših čudes narave v tem koncu sveta. A v primerjavi s tem, kako je blestel predlani junija, ko sem ga obiskal s kolesom, je letos kazal bolj žalostno podobo. Sicer nam je všeč, ko imamo lepe in turistično oblegane kraje le zase, a vsem destinacijam to ne godi. Nekateri kraji krvavo potrebujejo turistični denar, da se lahko ohranjajo v lepi podobi, saj brez njega hitro propadajo. Niti enega samega obiskovalca ni bilo v Perastu, ko smo se sprehodili skozi mestece.

crna_gora_2020_16
crna_gora_2020_17
Isto Kotor. crna_gora_2020_18
Nas je pa presenetil in navdušil stari Bar, ki je kazal znake življenja. Vsaj v gostilnah, če že ne drugje.
crna_gora_2020_19
Tisočletna oljka pri Baru. crna_gora_2020_20
Nekaj restavracij v starem Ulcinju je bilo odprtih, a so še samevale. crna_gora_2020_21
Razgled na mestno plažo v Ulcinju. crna_gora_2020_22
Ti možakarji so bili na ogled le v muzeju. Pod fotografijo je pisalo: »Albanski trgovci s konji. 1905«. crna_gora_2020_23
Tokrat nam je uspelo obiskati tudi znameniti samostan Ostrog, za katerega pravijo, da še danes ne vedo, kako jim ga je uspelo vklesati v tako strme skale. Resnično spokojen kraj. crna_gora_2020_24
crna_gora_2020_25
crna_gora_2020_26
Štiristoletna fontana iz katere teče slastna voda, sicer ni v Črni gori, temveč v Stonu, mestecu na začetku Pelješca na Hrvaškem, ki smo ga obiskali na poti domov, a se mi zdi, da sodi v ta opis. crna_gora_2020_27
Tokratni obisk Črne gore je resda bil kratek, a intenziven. Ko se naslednjič vrnemo, upam, da ji namenimo več časa. A ne obmorskim in zgodovinskim krajem, temveč divji naravi na severu. Reke Piva in Tara, divja jezera, Durmitor in Prokletije, znane tudi pod imenom Albanske Alpe.

To je vse, kar se tiče letošnjih spomladanskih izletov. Poletje je tukaj, čas za resna potovanja!

Z avtom v Črno goro

Še dobro, da je čas relativen, oziroma njegovo dojemanje subjektivno, sicer se z avtom ne bi odpravili vse do Črne gore. Glede na to, da smo z avtom delali že 7.000 kilometrov dolge izlete do Škotske, Španije, Sicilije, nam dva tisoč kilometrov, koliko jih do Črne gore in nazaj, ni predstavljalo nekega izziva. Kar se tiče časa vožnje, se razume. Potovanje smo si priredili tako, da smo se vmes ustavljali in tako do Črne gore potovali več dni. Podobno nazaj. To sicer pomeni, da smo bili vsak dan v avtu, a to je ravno čar road tripa. Vožnja po razgibani pokrajini s prečudovitim razgledi, ustavljanje ob stojnicah s sadjem in v restavracijah s pristnimi kulinaričnimi dobrotami, kampiranje in dolgi sprehodi. Če se vmes najde še priložnost za skok v morje, je to v redu, če ne, pa ni s tem nič narobe. Preživljanje časa na plaži nam namreč ne gre od rok in tega se je od naju navzela tudi Maša. Raje smo sedli v avto, se odpeljali v zanimiv kraj ali v naravo in se sprehajali. Kamorkoli, da smo le bili v gibanju. To pomeni, da smo te dni prehodili v povprečju po 15 kilometrov na dan. Kot sem že zapisal, nam je tovrstni način pohajkovanja najbolj pri srcu.

Bom začel s hrano, ki v Črni gori resnično izstopa po raznovrstnosti in kakovosti, saj nas je vse očarala.

V starem Baru se še danes opazi vpliv Turkov, ki so za seboj pustili slastno kulinariko. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na mojstra, ki je znal o vsaki jedi, ki smo jo naročili, veliko za povedati. crna_gora_2020_01
Zgornji krožnik je edina brezmesna jed, ki smo jo uspeli v Črni gori dobiti, tam vlada meso. Najslavnejši zrezki se imenujejo Karađorđev in Njegoški ter so lahko polnjeni s kajmakom in pršutom, kot ta specialiteta, popeci. crna_gora_2020_02
S sadjem in zelenjavo smo se zalagali na stojnicah in še danes jemo slastne breskve, ki smo si jih pripeljali domov. crna_gora_2020_03
Sedaj, ko smo se najedli, se lahko gremo sprehajat, a ne? Mi najraje v hribe, tokrat v Durmitor. crna_gora_2020_04
crna_gora_2020_05
V ozadju najvišji vrh Črne gore, 2.522 metrov visok Bobotov kuk. crna_gora_2020_06
Namenili smo se do Škrčkih jezer, a smo se na pol poti zaradi megle obrnili. Tudi prav, saj imamo še en razlog, da se tja vrnemo. crna_gora_2020_07
Jezerce Jablan v prebujanju. crna_gora_2020_08
Sprehajalna pot okrog Črnega jezera. crna_gora_2020_09
crna_gora_2020_10
crna_gora_2020_11
crna_gora_2020_12

Sprehajali smo se tudi po starodavnih mestecih, a naj to ostane za prihodnjič.

Jadranski road trip

Tako, pa nam je le uspelo spraviti eno pravo potovanje pod streho v tem neobičajnem letu. Pri čemer je najlepše to, da je šele junij in da je pred nami še cela polovica leta 2020. Resda ne moremo reči, da so v tem trenutku odprte vse možnosti, a za izlete in potovanja je prostora več kot dovolj. Podali smo se na road trip, tako, kot smo najraje počeli, ko sta bili Maša in Sara še majhni; avto, šotor in vsak dan v nov kraj. Zapeljali smo se vzdolž jadranske obale vse do Albanije. Formalno meje z Albanijo nismo prestopili, a glede na 80 odstotni delež albanskega prebivalstva v sicer črnogorskem Ulcinju, se nam je zdelo, da smo v Albaniji. A to sploh ni pomembno, Črna gora je tista, ki nas je ponovno očarala. Ponovno zato, ker sem jo obiskal že s kolesom, motorjem, letalom, sedaj pa končno še z avtom in me vedno znova navduši. Na treh področjih, ki so zame temelji dobre popotniške izkušnje: prečudovita pokrajina, izjemno okusna hrana in zgovorni ljudje.

A tokratno potepanje po Črni gori je imelo eno posebnost. Obiskovalce iz drugih držav, ki smo jih srečevali, bi namreč lahko prešteli na prste. Kljub temu, da smo prepotovali vso črnogorsko obalo in se podali na sever vse do Durmitorja. V sicer praznih avtokampih in restavracijah so nas bili zelo veseli in smo se precej pogovarjali z domačini. Redke so lepote na potovanjih, ki presežejo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini, sploh Črnogorci, ki so izjemno zanimivi sogovorniki. Četudi smo se pogovarjali o prežvečeni temi, ki se ji danes ni mogoče nikjer izogniti. Ob tem je treba povedati, da smo to doživljali tudi na Hrvaškem. To je eden od pozitivnih učinkov letošnje turistične sezone, saj imajo letos gostitelji zaradi manjšega števila gostov več časa za tisto peščico gostov, ki jih obiščejo. Kar me pripelje do pomislekov o tem, ali je res bolje (oziroma varneje) dopustovati v kateri od popularnih slovenskih destinacij, kot nekje južneje, kjer so plaže te dni videti takole?

Ulcinj. izleti_2020_01
Prapratno. izleti_2020_02 izleti_2020_03
Makarska. izleti_2020_04

Pestro leto 2020

Letošnje leto resda doživljamo kot nekaj posebnega, a kar se tiče potovanj in izletov, je v tem trenutku toliko možnosti za prilagoditev razmeram, da ni razlogov za pritoževanje. Vsaj popotniki, turisti in izletniki nismo na mestu, da bi se nad čemerkoli pritoževali. V primerjavi s tistimi, ki so jih letošnje razmere resnično prizadele. V naši hiši smo letos izviseli pri štiri različnih letalskih potovanjih, ki so bila odpovedana in nam v zameno ponujajo vavčerje, s katerimi si nimamo kaj početi. A to je riziko, ki ga moramo sprejeti, ko načrtujemo potovanja in ni prav, da odpovedano potovanje postane razlog za nejevoljo ali pritoževanje. Če je v nas dovolj optimista, na odpovedana potovanja gledamo kot priložnost, da preizkusimo nekaj novega ali drugačnega, kot smo vajeni. Morda celo spontanega oziroma nenačrtovanega. Vse je bolje, kot ostati doma in tarnati nad usodo, ki nas je prizadela. Seveda pa lahko ostanemo doma in si naredimo pester in privlačen dopust na domačem dvorišču. To je izziv!

Letos nam je odpadlo že šest potovanj, a se nam je skoraj zmeraj uspelo prilagoditi. V smislu, da smo poiskali alternativo. Tako sem se, na primer, namesto peš po Jordaniji, odpravil peš po Sloveniji. Tudi nekaj večdnevnih kolesarskih in motorističnih izletov je v letošnjem letu že za nami.

Na izviru Soče. slovenija_2020_01
Sončni zahod v Rovinju. slovenija_2020_02
Kozice nad Kolpo. slovenija_2020_03
Razvajanje v istrski hiši. slovenija_2020_04

Pravkar smo ponovno na poti, tokrat daleč na jugu, koliko pač razmere omogočajo. Se kaj oglasimo.

Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil. Po tretji etapi Slovenske planinske pešpoti