Sabrina | Popotniški dnevnik družine Bračko

En dan na poti po Mehiki

Posted on 30. oktober 2014 by Sabrina

Zbudili smo se ob 5. uri zjutraj, oči se vedno otečene, telo se še ni navadilo na spremenjen ritem spanja in hranjenja. Ojačani z “huevos mexicanos” – jajcih s papriko, paradižnikom in čebulo, ki so v barvah mehiške zastave, se podamo v nov dan. Vstopimo v metro, ki je tukaj v Mexico city-u zelo preprost, prilagojen vsem, saj imajo za postaje poleg imen še slikovne simbole.

Danes potujemo naprej proti Puebli, mestu, ki si ga zelo želim obiskati iz “bog ve” katerega razloga. Davor trdi, da je sploh nisva planirala, jaz pa vztrajam. Verjetno teh krajev ne bom več obiskala in je zato ne želim izpustiti. Metro je hiter, že smo na avtobusni postaji, najdemo okence za Pueblo, kupimo karte in hitro, hitro, avtobus odpelje že čez nekaj minut. Zanimivo, kolikokrat se vse tako lepo poklopi, ko se prepustiš in nisi pretirano organiziran. Že smo na avtobusu in zapuščamo Mexico city, okrog nas se kmalu razgrne prekrasna zelena pokrajina porasla z visokim travami in prelepimi iglavci, nenaseljena in nedotaknjena narava. Neverjetno, človek ne bi mogel posumiti, da le nekaj kilometrov stran leži enaindvajsetmilionska prestolnica Mehike. Mexico city namreč leži na 2400 m visokem platoju in je obdan z vulkani. Nestrpno pričakujem kdaj bom zagledala vulkana Popo in Itza, ki sta mehiška varianta Adama in Eve. Kar kmalu se prikažeta; Popo višji in stožčaste oblike, Itza nižja in bolj široka. Seveda. Kar ne morem odmakniti oči od njiju, vulkani so tako čarobni. Že od nekdaj si želim, da bi videla, kako se iz vulkana vali živo rdeča lava. Zdaj lave ne vidim, me pa Popo pozdravlja s konkretnimi oblaki dima, ki se valijo iz njegovega žrela. Za trenutek pomislim da je kaj narobe, a ko pogledam naokoli, vidim, da so domačini čisto mirni, torej je vse v redu. Kasneje preberem, da Popo ropota in rogovili že dvajset let in da so leta 2000 celo evakuirali domačine za tri tedne, vendar do izbruha vulkana na srečo ni prišlo. Več kot očitno je, da imajo vulkani dobro energijo, saj se ljudje vedno znova naseljujejo ob njihova vznožja.

Puebla nas pozdravi z nizkimi pisanimi hišami in mehiško glasbo, ki odmeva po ulicah. Za lažjo predstavo posnetek.

To je prava Mehika, kot jo poznamo iz leta 2006. Spijem še perfekten expreso z mrzlim mlekom in dan res ne bi mogel biti boljši. Povsod veslei, nasmejani ljudje, vse živo pisano in veselo. Kakšno življenje. Prime me dobra volja in občutek izpopolnjenosti.

Na turističnih informacijah nam podarijo karte za predstavo, ki se je z veseljem udeležimo. Dvorana je ob 13. uri že nabito polna. Najprej mariači zapoje nekaj pesmi, potem sledi nekaj narodnih plesov. Dvorana kar valovi od energije, obiskovalci že od prve pesmi dalje glasno pojejo in ploskajo, tudi mi sodelujemo, kolikor se le da.

Sledi ogled tržnice, ki pa tokrat ni tako čista in urejena, kot bi si človek želel. Ko pridemo do stojnic z mesom, Davor in Maša kar pobegneta ven. Maši gre na bruhanje, kot že tolikokrat prej na eksotičnih tržnicah. Nič novega. Mene ob tem popade smeh in ob teh velikih kupih mesa pomislim, da bi kot v filmu Tatovi teles s prstom pokazala na Davorja in zakričala:”Vegetariano!” …in to samo zato, da bi videla, kakšna bi bila reakcija teh silnih mesarjev, ki jim je vegetarijanstvo nepojmljivo, tako kot nam njihovi kupi mesa.

Pismo Indiji

Posted on 4. januar 2014 by Sabrina

Draga Indija!

Natanko štiri leta je minilo, odkar sem te nazadnje obiskala. Takrat si me presenečala, tepla, preizkušala in le redko nagradila. Pa vendar si ostala v mojem srcu za vedno. Pri meni si pridobila status najbolj zanimive države na svetu, a hkrati tudi status države, kjer je najtežje potovati. Ko sem te zapustila, sem vedela, da najino slovo ni dokončno in da se bom še vračala k tebi.

Na tokratno srečanje se zaradi službenih obveznosti sploh nisem uspela miselno pripraviti. Kakšna ironija, sama sem namreč potencialnim popotnikom v Indijo priporočala, da naj gredo v Indijo le dobro fizično in miselno pripravljeni. Zato sem se spraševala, kako me boš dobro sprejela tako nepripravljeno. Pričakala si me z odprtimi rokami in mi s prve ponudila vse kar premoreš: vonj po sandalovini in urinu, dišeča kadila in gnijoče odpadke, vonj po curryu, ki se meša z vonjem dišečega pralnega praška, objestne rikšarje in ponižne prodajalce ulične hrane, prepotentne policaje in pohabljene berače.

Ponudila si mi melodijo…, ja to je tista melodija zaradi katere se vračamo v Indijo, ritem ulice, kjer vse vibrira, utripa in odzvanja neprestano, ni prekinitve ne podnevi in ne ponoči. Troblje rikš in avtobusov, zvončkljanje potujočih trgovcev, globoki glasovi uličnih prodajalcev, ki ponavljajo svoje ponudbe v neskončnost. Indija, pri tebi nista pomembna čas in prostor, pomembna je intenzivnost ritma, okusa, vonjev in barv, ki jih ponujaš na vsem koraku. In jaz tokrat to, kar ponujaš, sprejemam mirno, zadovoljno in največkrat celo z nasmeškom. Ne prepiram se z natakarji zaradi preveč pikantne hrane, nisem jezna na prodajalce, ker mi hočejo zaračunati trojno ceno, stopim preko umazanije, se stuširam z mrzlo vodo in se primem za nos če preveč smrdi. Uživam v hrani intenzivnih okusov, srkam božanski badem milk, se prepuščam omamnim vonjem kadil in ajurvedskim masažam, občudujem barve sarijev in se radostno gibam v ritmu tvojih ulic. S ponosna gledam na svojo družino, ki zmore tako potovanje brez slabe volje, prepiranja in večjih težav.

Vse to dokazuje, da si me marsičesa naučila in me učiš še naprej, za kar sem ti hvaležna. Ne pritožujem se več nad malenkostmi, saj so le te nepomembne v primerjavi s tem, da imam priložnost čutiti tvoj utrip in doživljati intenzivnost tvojega bivanja. V primerjavi s teboj, Indija, je naše urejeno življenje le bleda slika. Zato prihajamo k tebi in zato so nam tvoje barve tako všeč.

Namaste,
Sabrina

V deželi Kmerov

Posted on 2. januar 2013 by Sabrina

Kambodžo sem prvič zagledala preko Mekonga, ko smo sedeli v čolnu in bili na preži, kdaj nas bo osrečil kakšen delfin in skočil iz vode. Izkazalo se je namreč, da smo v Laosu šli opazovati kamboške delfine. Kambodža je bila le nekaj metrov stran, na drugi strani reke in Maša se je navduševala, da bi kar odpluli v Kambodžo. A tja smo se odpravili šele naslednji dan, ampak ne s čolnom, z avtobusom.

Vožnja je bila dolga in naporna. Ceste so nekajkrat slabše od najslabše ceste, kar si jo lahko predstavljate. Avtobus pa je bil tako razmajan, da se nam je zdelo, kot da nam spodnaša tazadnjo. Prah s ceste je vleklo kar v avtobus. Maša je enkrat vmes vprašala: “Zakaj je v tem avtobusu tako megleno?” Od prahu! No, naj omenim, da je bil to VIP avtobus, ki je imel celo wc, ampak nihče se ga ni drznil uporabiti, saj je iz njega vel močan vonj že brez tega. Eden od sopotnikov je vrata wc-ja zalepil s salotejpom, da se niso odpirala, kar smo ostali sprejeli z glasnim odobravanjem.

Namenili smo se v mesto Kampong Cham, katerega se masovni turizem na srečo še ni dotaknil. Prispeli smo premočeni od vročine in prekriti s prahom, vendar nasmejani in srečni, da smo se končno rešili avtobusa. Ko se tako dolgo voziš z avtobusom, se ti zdi, da imaš vsega dovolj, ko pa je vožnje konec, te preplavi nov val energije in zadovoljstvo, da je vožnja mimo. In tako lahko vedno greš naprej.

Sledilo je iskanje sobe, ena slabša od druge. Tako je to; če želiš dobre kapacitete, si jih moraš deliti z veliko turisti, če pa želiš spoznati pristnost neke dežele, pa se moraš zadovoljiti z manjšim udobjem.

Ko so nam v bližnji restavraciji postregli z odlično kmersko večerjo, smo bili kot prenovljeni. To je bila restavracija Smile, kjer se eno leto usposabljajo mladi-sirote, po tem pa jim pomagajo poiskati službo ali pa gredo na svoje. Vsi zaposleni v restavraciji so bili zelo simpatični in prijazni, prav tako v hotelu in potem še na tržnici. Tam je Maša s strašnim krikom med jokom naznanila, da jo je ugriznila mravlja in k nam je pristopilo deset mladih, gledat kaj se dogaja. Rekla sem: “No problem!”, oni pa so se pričeli smejati, kot da bi povedala dober vic.

“Res je, ti Kambodžijci so vsi lušni, nasmejani in prijazni!”, sva zaključili s Saro.

Naslednje jutro smo naleteli na skupino dečkov starih od 2 do 10 let, ki so se večinoma goli kopali in s pomočjo palice skakali v reko. Davor jih je slikal in jim kazal njihove slike na fotoaparatu, kar jim je bilo zelo všeč. Mogoče so se prvič videli na sliki. Potem so z rokami pričeli nakazovati, da bi jedli. Hrane nismo imeli, imela sem pa torbo, ki jo tovorim že ves čas s seboj, v upanju, da bom lahko osrečila kakšnega otroka. V Laosu sem imela takšnih priložnosti bore malo. V torbi nosim pobarvanke, barvice, šablone za risanje in voščenke. Ko sem začela te stvari deliti, me je obkrožilo kakšnih 20 otrok. Iz njihovega vedenja se je, kot šolski učni primer, odsevala človeška narava, različnost posameznikov in njihove možnosti za uspeh. En deček je bil tako podjeten, da mi je stvari dobesedno grabil iz rok, čeprav je imel že polne roke. Trije majhni dečki pa so nepremično stali, in če me ne bi Sara opozarila na njih, bi najbrž ostali brez vsega. Večina otrok pa je bila povprečnih, iztegnili so roko in dobili nekaj barvic, šablon in pobarvank. Na koncu so bili zadovoljni oni in mi, ki nam jih je uspelo osrečiti.

Želimo vam, da tudi vam uspe osrečiti koga v letu 2013, saj boste s tem tudi sami srečnejsi in bogatejši.

Brez moškega v Iran

Posted on 14. maj 2011 by Sabrina

V Sloveniji smo ženske lahko samostojne in za svoje vsakodnevno delovanje in funkcioniranje ne potrebujemo moškega, da nas ščiti ali vodi skozi življenje. In ob tem svojim moškim veselo prepuščamo še del družinskih in ostalih obveznosti. Smo svobodne, lahko počnemo, kar hočemo, se oblačimo kot ugaja nam, družimo se s kom želimo in gibamo se, kjer želimo. In vse to jemljemo za samoumevno. Dokler se ne znajdemo v okolju, kjer je takšno obnašanje žensk ne samo nezaželeno, ampak tudi kaznivo.

Kot na primer v Iranu. Ko je bil Davor z nami, s Saro nisva bili deležni pozornosti. Moški naju niso nagovarjali, niti odkrito pogledali. Nekega dne pa smo se punce same znašle na bazarju polnem moških prodajalcev in okrog nas ja završalo; pripombe, nasmihanje, nagovarjanje in ogledovanje kot na živinski tržnici. Ko pa se nam je Davor spet pridružil, je vse utihnilo, kot da bi izklopil radio. Na srečo je bila njegova odsotnost zelo kratka.

Pravo neprijetnost sem doživela, ko sva šli z Mašo sami na ogled vrtnarije. Starejši moški je spal na klopi ob vhodu. Pogledal naju je in ko sva ga pozdravili, je vstal in prišel proti nama. Takrat sem opazila, da je visoke in močne postave. Vprašala sem ga, če lahko malo pogledava naokrog. Postavil se je za menoj in me začel kar potiskati v rastlinjak. Njegovo dotikanje sploh ni bilo primerno, poleg tega me je s svojo veliko postavo zasenčil in potiskal v zagrajen prostor. Začutila sem nevarnost. Maši, ki me je držala za roko sem rekla: »Teciva!« Izmuznili sva se mimo njega in stekli iz vrtnarije. Večkrat sem še pogledala nazaj, a na srečo nama ni sledil. Pravzaprav ne vem ali je kaj hotel ali ne, a občutek ogroženosti je bil močan.

Milejših neprijetnih izkušenj je bilo še več, tako, da pokrivanje in zakrivanje žensk očitno ne dosega svojega namena, prej nasprotno. Kakor tudi ne slogan na plakatih na teheranskem letališču: »Hijab je darilo islamskim ženskam!« Hijab je izraz za naglavno ruto in tradicionalna oblačila za islamske ženske, ki bi naj varovala telo in lepoto žena pred tujimi pogledi. Nam se ni zdelo, da učinkuje.

Ženske, agha in bencin

Posted on 28. april 2011 by Sabrina

V Iranu veljajo pravila islama za ženske tudi za naju s Saro, za Mašo pa ne, ker je mlajša od devet let. Zato sva s Saro tokrat s seboj vzeli precej drugačna oblačila kot ponavadi, pa še ta niso dovolj ustrezna. Medtem, ko sva midve v lahkih srajcah, pod katerimi je obvezno še majica, so domačinke v strogo zapetih plaščih do kolen, ki so ponavadi črne barve. Tudi rute imajo večinoma črne, veliko pa jih ima na vrh še črni čador, s katerim se pokrivajo od glave do pete. Ni jim videti, da bi jih vročina motila. Pravzaprav tudi mene tako ne moti. Hitro smo se navadile na zahtevan način oblačenja, saj so vse ženske tako oblečene. Niti na misel mi na pride, da bi imela odpete gumbe na srajci ali da bi slučajno pozabila ruto, tudi ko smo v hotelu.

V sobi v Teheranu smo imeli tuš in umivalnik, ne pa WC-ja. Zato sva si morali s Saro vsakič, ko sva šli na WC ven iz sobe, obleči dolge hlače in srajco ter nadeti ruto. V naslednji sobi smo v kopalnici imeli tuš in WC, ne pa umivalnika. Tako sem morala med umivanjem zob in obraza, imeti na glavi ruto. In še nekaj, niti iz okna hotela ne smeš pogledati brez rute na glavi. No, to pravilo sem že večkrat prekršila.

Druga zadeva je ponižnost, tudi te sem se hitro navadila. Moški je agha (gospod), moški je glavni, vsi nagovarjajo le njega, ga pozdravljajo, mu ponujajo roko in mu zaželijo dobrodošlico v Iranu. Izjemoma kaj rečejo in ponudijo roko tudi puncama, meni nikoli. Davor se je na to vlogo hitro navadil in z zadovoljstvom izrablja svoje na novo pridobljene privilegije. Tudi govoriti je pričel z iranskim naglasom, tako da je res pravi agha. Vendar se njegovi novi privilegiji končajo takoj, ko pridemo v hotelsko sobo. Takrat smo spet punce glavne.

Danes smo se znašli v situaciji, ko ni bil glavni niti Davor, niti me punce, ampak šofer, s katerim smo se peljali v 125 km oddaljeni Isfahan. To je bila najbolj zažigalna vožnja, kar smo jih doživeli. Že ko smo vstopili v avto, smo zaznali vonj po bencinu. Tip je verjetno pravkar polnil rezervoar, sem pomislila. Vendar vonj tudi po nekaj minutah ni bil blažji, ampak je postal vedno bolj neznosen. Dihali smo skozi rute, robčke, odpirali okna, žvečili žvečilne; nič ni pomagalo, hlapi so bili tako močni, kot da bi imel pred nosom vedro polno bencina.

Gostoljubni šofer pa kar med vožnjo vzame termovko, nalije čaj v kristalni kozarec ter nam ga ponudi. Začuden vidi, da imamo rute preko obrazov in da se držimo za nosove. »Ne, ne bomo čaja, smrdi po bencinu!«, mu odvrnemo. On pa se prijazno nasmeji in pritrdi, da ima v prtljažniku steklenice polne bencina. V tistem se domisli rešitve in nas vse poškropi s parfumom. Bili smo zgroženi, saj smo pričakovali, da bo še bolj smrdelo, ampak za par trenutkov je res omilil vonj po bencinu. Po glavi mi je švigalo, da takoj v naslednjem kraju izstopimo in poiščemo drug prevoz, tega ne bomo zdržali. Ampak naslednjega kraja ni bilo, ker smo se peljali skozi puščavo. In kot nalašč, na poti sta bili le nuklearka in rafinerije. Ali bi naj izstopili tam? Potem gledam punci in si mislim, niti lepila človek ne bi smel vdihovati, mi pa vdihavamo bencin s polnimi pljuči. In to uro in pol! Kaj če začnemo bluziti, nam postane slabo, ali se zastrupimo? Ampak izhoda ni, levo in desno le puščava, spredaj prijazni šofer, zadaj pa zaboj steklenic z bencinom. Čez nekaj časa se šofer spomni in nam ponudi še cigarete! Tega sem se najbolj bala, da bo pričel kaditi ob vseh teh hlapih. Prosili smo ga, naj ne kadi, ker nas bo razneslo. On pa je prijazno odkimal, da mu res ni nujno zdaj kaditi. Kljub vsemu »podihanemu« bencinu, smo v Isfahan prispeli le rahlo omotični in prepojeni z vonjem bencina.

Coca Cola za dojenčka

Posted on 4. avgust 2010 by Sabrina

Eno leto na poti. Daleč nazaj se mi zdi dan, ko smo šli od doma in sem se s solzami v očeh poslavljala od domačih, hkrati pa se mi zdi, da je leto potepanja prehitro minilo. Spet. Kot zgleda je potovanje vedno prekratko, en mesec, dva meseca, eno leto, ne vem koliko bi bilo dovolj, da bi rekla: »Dosti mi je vsega! Vožnje, pakiranja, klatenja, gremo domov!« Pričakovala sem, da se bo to po enem letu zagotovo zgodilo, pa se ni. Saj se veselim, da gremo domov, a predvsem zaradi Sare in Maše, ki si vrnitve res srčno želita. V tem letu sta se zelo zbližali in si postali najboljši prijateljici, imata se radi iz vsega srca. Veliko sta se naučili za življenje, kako se znajti vsak dan v novi situaciji, v novem kraju in med novimi ljudmi, kako si poiskati prenočišče, prevoz in hrano v tujih krajih, kako se sporazumeti tudi če ne znaš jezika, kako paziti nase, kako se pogajati za nižje cene, kako prenesti težke situacije in kako se veseliti, žalostiti ali smejati brez zadržkov. Kljub temu je ostalo veliko vprašanj neodgovorjenih, zakaj v drugih državah ljudje delajo nekatere stvari drugače, kot sva ju midva naučila. Največ takih vprašanj je bilo v Boliviji:

Zakaj dajejo dojenčku za piti Coca colo, če si rekla, da ni zdrava? Ali je zdrava?
Zakaj imajo dobro skrite ali celo odrezane varnostne pasove? Ali se tukaj ne rabimo pripasati v avtu?
Zakaj na ladjici nimamo vsi rešilnih jopičev? Zakaj jih nekateri ljudje ne potrebujejo?
Zakaj sredi dneva zaprejo restavracije za čiščenje, čeprav so zunaj lačni turisti?
Zakaj taksisti ugasnejo avto, ko peljejo po hribu navzdol? Ali tako varčujejo z bencinom?
Zakaj na 4000 m višine, ko ponoči zunaj zmrzuje, ni kurjave v hotelskih sobah in ne v restavracijah?
Zakaj zatrjujejo, da imajo vse pecivo sveže od danes, potem pa ugrizneš v tri dni staro empanado?
Zakaj v enem dahu povedo dve ceni za isti izdelek in potem trdijo, da je višja cena prava?
Zakaj stane 10 žemljic pol evra, 1 pizza pa 10 evrov?
Zakaj v tako revni državi za ogled svetovno znanih jezera Titikaka in slanega jezera Salar de Uyuni, turistom ne zaračunajo vstopnine?

Odgovor na vsa ta vprašanja je približno enak. Bolivija je najmanj razvita in najbolj revna od držav, ki smo jih obiskali v Južni Ameriki. Menim, da imajo tukajšnji preprosti ljudje izredno malo informacij in splošnega znanja. Niso pokvarjeni, hudobni in nikomur ne želijo slabega. Preprosto ne vedo kaj je prav ali kako bi kaj naredili bolje. Ne vem, ali se sploh zavedajo, da bi lahko kaj naredili bolje. En razlog je v tem, da nimajo sredstev, kot na primer za kurjavo, drugi pa da dejansko ne vedo zakaj ali kako. A ob Bolivijskih naravnih lepotah in pristnih ljudeh, so to le malenkosti. Ko potujemo po svetu ne iščemo odgovorov zakaj so ljudje drugačni od nas, ampak se skušamo iz njihove drugačnosti kaj naučiti.

Več v galeriji.

Machu Picchu

Posted on 20. julij 2010 by Sabrina

Dolg je seznam krajev, ki sem jih želela obiskati, a že nekaj let je bila moja največja želja obisk izgubljenega mesta Inkov Machu Picchu. To je mističen, težko dostopen kraj, poln nepojasnjenih skrivnosti, ki se nahaja na skoraj 2.500 metrih nadmorske višine. Ima posebno energijo s katero privlači množice. In danes smo ga tudi mi obiskali! Po strmem vzponu smo prisopihali do točke na vrhu gore, od koder se nam je odprl razgled na čudovito mestece.

V skalo vklesano kamnito mesto ima zelene terase, mestni trg, hiše, templje, observatorij in stalne obiskovalke prikupne lame. Tolikokrat sem si zamišljala kako posebno bi bilo obiskati Machu Picchu. Občutek zadovoljstva, da sem res tukaj, mi je v oči privabil solzici sreče.

Inki so to mesto gradili več kot 100 let, dobesedno vklesali so ga v velikansko skalo. Na skali ni bilo niti trohice zemlje, zato so vso prinesli iz doline. Naredili so terase, na katerih so gojili zelenjavo, krompir, koruzo, žitarice in sadje. Hrane so imeli v izobilju. Drobili so skale in jih s kosi blaga gladili do popolnosti. Iz zglajenih velikanskih kamnov in blata so gradili zgradbe, ki so se ohranile do danes. Kako jim je uspelo izdelati tako natančne robove in dvigovati velikanske kamne, je še danes skrivnost. Ohranjenost Machu Piccha, je daleč najboljša od vseh arheoloških najdišč, kar sem jih videla, pa teh ni malo. Zgradbe so ohranjene skoraj v celoti, manjkajo jim le strehe.

Inki, ki so živeli tukaj so bili samozadostni, saj so poleg hrane izdelovali tudi čevlje, tekstil in keramiko. Zdrav način življenja v tem energijsko močnem okolju jim je omogočal življenjsko dobo celo do 100 let.

Sedeli smo na vrhu sosednje skale in opazovali meglice,

ki so se dvigale in spuščale nad zelenim mestecem. Zamišljala sem si kako je bilo v tistih časih in kaj vse so že takrat vedeli in znali. Občudovanja vredno. Čutila sem dobro energijo, občutek neskončne mirnosti in brezčasnosti. Kot da se je čas ustavil.

Tudi drugi obiskovalci so se zdeli zadovoljni, čeprav so nekateri le z veliko težavo prisopihali na vrh. O, da bi le znali ohraniti to dobro energijo tudi ob vrnitvi v vsakodnevni ritem življenja. Stari Inki so že vedeli, kje je dobra energija, a kljub temu so mestece konec 16. stoletja zapustili. Kaj se je takrat zgodilo, zakaj so Inki zapustili Machu Picchu, zagotovo ne ve nihče. Tako kot tudi jaz ne bom vedela, ali me energija Machu Piccha privlači zato, ker so ga odkrili na datum mojega rojstva, le bolj davnega leta. Vem pa, da ga bom še obiskala in to v deževnem obdobju, ko bo mestece še bolj zeleno in obdano s še bolj gosto džunglo. Do takrat pa ohranjam dobro energijo in čudovite slike v svojem srcu.

Še bi ostala

Posted on 11. julij 2010 by Sabrina

Z avtobusom smo potovali iz Ekvadorja v Peru. Narava se je iz sveže zelene, začela spreminjati v suho in rjavo. Kmalu nas je obdala peščena pokrajina iz katere je tu in tam pokukal kaktus. Jaz sem pričakovala visoke gore in zeleno pokrajino. Dlje časa smo na poti, manj se pripravljamo, manj načrtujemo in večkrat smo presenečeni ko pridemo na cilj. Ko smo prispeli do prvega večjega perujskega mesta Piura, se mi je za trenutek zazdelo, da smo v Indiji; gneča, umazanija in rikše. In ravno tam smo morali izstopiti iz avtobusa. Ni izgledalo varno. Zato smo kar sedli v taksi, ki je stal blizu avtobusa. Pa sploh ni bil taksi. Voznik je bil zelo uglajen in prijazen gospod, ki pa je za prevoz zahteval trikratno ceno. Ja tako je to, včasih pač »nasankaš«.

Peljali smo se mimo nekaj kilometrov dolgega naselja slamnatih hiš. Hiše so se naslanjale ena na drugo, tisoče jih je bilo in v njih verjetno še nekajkrat toliko revežev. Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala? Odgovor sem dobila že naslednji dan. Na streho dodajo še več blata, saj za kaj drugega nimajo denarja. Dežuje le redko, zgodi se, da eno leto močno dežuje, potem pa več let sploh ne. Večji dež jim odplavi hiše, ceste, polja, celo trupla iz grobov je že odplavilo. Ampak, pravijo da dež ni največji problem, temveč potresi, ki so tukaj večkrat letno. Predstavljam si, da se takrat vse te slamnate hiše brez temeljev podrejo kot hišice iz kart.

Proti jugu se je pokrajina spreminjala in me spominjala na neke druge dežele, od Indije in Maroka, do Avstralije. V kraju Trujillo se mi je zazdelo, da sem v Mehiki v mestu San Cristobal de Casas. Zagledala sem namreč podoben, s soncem obsijan mestni trg z rumeno cerkvijo in pred njo majhen tlakovan park z lepimi zelenicami in rožami.
Tudi obraz majhne prodajalke sadja mi je bil znan.

Obiskali smo piramidi Sonca in Lune in spoznavali skrivnosti starodavnega predinkovskega ljudstva Moche. Šele takrat sem se zavedla, da smo res v Peruju in da spoznavamo novo deželo, kulturo in ljudi. Piramida Lune v svoji notranjosti skriva reliefne slike mogočnega boga
in slike obredov žrtvovanj, ki predstavljajo edino izročilo tega ljudstva. Pred piramidami smo se prvič srečali s perujskimi spominki, vesela sem bila njihove drugačnosti in izvirnosti.
Dandanes lahko namreč popolnoma enak spominek najdeš na različnih koncih sveta, kar se mi zdi prav žalostno.

Obiskali smo starodavno mesto Chan Chan, zgrajeno iz blata. Tam smo bili edini obiskovalci. Kako je bilo lepo, ko smo lahko takšno prazgodovinsko razkošje raziskovali nemoteno. Starodavno mesto je bilo za dobro uro na voljo samo nam.

Potovanje smo nadaljevali proti goram in se namestili v Carazu, majhnem mestecu obdanem z zasneženimi šesttisočaki. Tukaj smo se posladkali s sladoledom, ki so nam ga postregli kar iz zamrzovalne skrinje.

Davor je odšel na treking, punce pa uživamo v toplem soncu in svežem zraku v dolini na 2.200 metrih višine. Pogledi okrog nas so prelepi; na vse strani zeleni hribčki, nad njimi zasnežene gore, v dolini velikanski kaktusi, bujne cvetoče rože, figovci, v daljavi modro nebo in beli oblački. Pravijo, da je vreme tukaj vedno takšno, sončno. Šest dni smo že tukaj, uživam v soncu in prelepi naravi, delam nič in še se nisem naveličala, še mi je všeč in še bi ostala.

Nazaj v Indijo

Posted on 22. junij 2010 by Sabrina

Prispevek je treba napisati. Kdo bo? Davor je napisal že dva zaporedoma, Sara ne želi izdati skrivnostnih misli iz svojega dnevnika, meni nič ne pade na pamet. Že dva dni si razbijam glavo kaj naj pišem, saj se zadnje dneve ne dogaja nič posebno zanimivega. Smo na morju v lepem hotelu z bazenom, ki ga imata punci skoraj samo zase. Vreme je že nekaj dni oblačno in razpoloženje lenobno. Dnevi potekajo po urniku, ki nam ga je pripravila Sara. Urnik vsebuje učenje, obroke, prosti čas in spanje. Časa za razmišljanje je na pretek. Opažam, da nam misli vedno bolj pogosto uhajajo v Indijo. Ko smo jo zapuščali smo bili veseli, da smo se rešili njenega kaosa, umazanije, pikantne hrane in nelogičnosti. Zdaj, ko je minilo pol leta smo začeli pogrešati Indijo. Davor sanja o pikantnih karijih, Sara in Maša o kameljem safariju, jaz o Kašmirju in Armitsarju, ki sta ostala neobiskana. Vse nekako v smislu mi iz Indije, a Indija nikakor iz nas.

Indija je znana kot sveta dežela, kamor nekateri zahodnjaki hodijo po duhovnost, notranji mir in samodisciplino. To ne more biti zaradi lepote te dežele ali miru, ki bi ga naj tam našli. Pa tudi mogočnih duhovnih učiteljev ne najdeš kar tako. To lahko najdeš namreč samo v izoliranem okolju kakšnega ašrama (po možnosti samo za zahodnjake) ali kakšnega dragega resorta. To pa zame ni Indija. Če si zares v Indiji in živiš z njo in njenimi ljudmi, miru ni nikjer. Prav nikjer.

Doma je drugače, imamo svoj mir, jasni so nam odnosi med ljudmi in stvarmi, obstajajo neka logična zaporedja dogodkov na katera lahko računamo. Imamo vse kar potrebujemo, to se nam zdi upravičeno in samoumevno. Zaradi vsega tega bi se morali dobro počutiti in biti zadovoljni. Ampak ne. Drugi ljudje imajo nekaj več ali kaj boljšega od nas. Torej bi tudi mi morali imeti več.

V Indiji, kot smo jo spoznali mi, tak sistem ne obstaja, vse poznano, logično in normalno, je hkrati tudi nepoznano, nerazumljeno in nekaj posebnega. To kar je da, je hkrati tudi ne. To kar je belo, je hkrati črno. Kar je prav, tudi ni prav in kar je v nekem trenutku lepo, je v naslednjem trenutku lahko grdo. Komaj ko te občutke doživiš, jih lahko razumeš. Indija postavi pod dvom vse v kar si bil prepričan, dvom v vsak prav in v vsak narobe. Zaveš se, da si majhna pikica v vesolju in da je tvoj ego nekaj povsem nepomembnega. V tem svetu, kaosu vidiš ljudi, ki so po naših standardih ubogi, revni in neuki, a njihovi obrazi in nasmeh odsevajo srečo. Zadovoljni so. Pa kako so lahko zadovoljni, če mi, ki imamo toliko več, nismo?

Morda je skrivnost v tem, da se Indijci ne primerjajo s tistimi ljudmi, ki imajo več od njih, ampak s tistimi, ki imajo manj. In ker vedo, da gre nekaterim slabše od njih, so hvaležni za to kar imajo in so srečni s tem.

Smo se kaj naučili od njih ali bomo morali nazaj v Indijo?

Prvi dan v Ekvadorju

Posted on 8. junij 2010 by Sabrina

Iz Kolumbije smo se podali v sosednji Ekvador. Od trinajstih držav, ki smo jih obiskali v zadnjem letu, je to druga država v katero smo vstopili peš. Dober občutek je, ko z vso prtljago na hrbtu zapustiš eno državo in vstopiš v drugo. A prišli smo le do okenca ekvadorske uradnice. Ta nas ni spustila naprej, ker nismo imeli žiga o izstopu iz Kolumbije. Pa smo šli nazaj v Kolumbijo, kakšen kilometer peš. In z žigom spet v Ekvador. Nahrbtniki so nam bili pretežki, poleg tega sva bila z Davorjem v strahu, saj bi lahko za vstop v Ekvador zahtevali še potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici in letalske karte za izstop in države. Ničesar od tega nimamo, zato smo upali na dobro srečo. Ekvadorska uradnica je pregledala prvi potni list in vanj natisnila dovoljenje za vstop. In to brez dodatnih zahtev in vprašanj. Zgleda da bo šlo, po tihem sem se upala malo veseliti. Ko so bili na pultu vsi potni listi, sem si oddahnila. Davor se je pri pultu še nekaj obiral in si spravljal potne liste v žep. Daj vzemi že potne liste in gremo, da se ne spomnijo na potrdila, sem si mislila. Končno, zapustimo uradne prostore.
Bienvenido a Ecuador!

Vstopili smo v deželo Indijancev, ki uporabljajo ameriške dolarje kot svojo uradno valuto. V ZDA jim celo izdelujejo kovance z napisom Ekvador. Nenavadno, da uporabljajo valuto druge države, katerih vrednost je napisana v njim tujem angleškem jeziku. Z avtobusom, ne vem katerim po vrsti, se odpeljemo do Tulcana, kjer si privoščimo kosilo in si ogledamo zanimivo pokopališče.

Takoj smo opazili, da so ljudje drugačni kot Kolumbijci, so majhni, temne polti, črnih in dolgih las. Veliko je oblečenih v tradicionalna oblačila in sandale, ki so enaki za oba spola. Prav tako oboji nosijo lase spete v dolge debele kite, na glavi pa klobuke. Videti so ponosni in samozavestni.
Bil je že popoldan, ampak morali smo naprej. Spet z avtobusom. Upiralo se mi je, saj brez pravega počitka potujemo že ne vem koliko dni. Naš cilj je Otavalo, mesto, kjer je vsako soboto največji indijanski sejem v Južni Ameriki. Leži pod vulkanom v Andih, na višini okrog 2500 m. Tukaj bomo ostali nekaj dni in se umirili.

Kljub temu da si utrujen in lačen, naveličan od celodnevne vožnje z avtobusom in težkega nahrbtnika, se v iskanje sobe splača vložiti energijo, še posebej če imaš namen ostati več dni. Tako smo šli najprej pogledati sobo v hostlu, ki ga priporočajo znani vodniki, pa je bila stara, mrzla, smrdljiva in še draga povrhu. Čez cesto smo zagledali skoraj nov hotel z lepo sobo za pol manj denarja. Zadnje čase z Davorjem ugotavljava, da je prednost priporočenih hotelov le to, da zaposleni včasih govorijo tudi angleško. So pa veliko dražji od domačih hotelov, ki ponujajo dosti višji nivo sob in storitev. Pa kaj če v hotelu nihče ne zna angleško, če smo se lahko zmenili na Kitajskem, se bomo tukaj še lažje. Več špansko kot kitajsko znamo že danes. Hasta luego! (do naslednjič)…

Sejem bil je živ:

Več v galeriji.