Category: Afrika

Potovanja, ki nas najbolj iztrgajo znanemu udobju in rutini, v nas pustijo najtrajnejšo sled. Potovanje čez Afriko je bilo eno takšnih zame. V Afriki je bilo preizkušnji vse, kar znam in vse česa sem sposoben. Od mehaničnih, kuharskih, komunikacijskih in pogajalskih sposobnosti, do zmožnosti prilagajanja na zdravstvene in higienske razmere, o katerih se nam v razvitem svetu sicer niti ne sanja. Obvladovanje strahu in odzivanje na nevarne situacije je poglavje zase. Situacij, ko sem se srečal z oboroženimi možmi, je bilo več, kot jih je mogoče prešteti. Srečanje s pastirjem s kalašnikovim v Etiopiji in z do zob oboroženimi uniformiranci v Egiptu, sta le dva primera. A v resnici sem se bolj, kot ob srečanjih z oboroženimi ljudmi, ustrašil ob srečanjih z živalmi. Pri srečanju z oboroženimi ljudmi sem namreč lahko dokaj hitro ocenil, da situacija ni tako resna, kot je videti. Pri srečanju z afriškimi zvermi pa nikoli nisem vedel, pri čem sem. Med vožnjo na motorju skozi rezervate sem se počutil še bolj ranljivega, kot sicer. Prav tako v šotoru, v katerem sem nekajkrat ob živalskih zvokih, ki so prihajali od zunaj, sredi noči doživel nepopisne strahove. Vso to izobilje strahov, s katerimi sem se soočil, tegob, ki sem jih prestal in situacij, ki sem jih premagal, je pustilo neizbrisno sled. Prav ta izjemno intenzivna doživetja so naredila potovanje čez Afriko nepozabno. In neponovljivo.

A ne glede na vse težavne trenutke, to niso spomini, na katere najprej pomislim, ko se spomnim potovanja čez Afriko. Spomnim se lepih trenutkov.

Obrokov, ki so jih drugi podelili z menoj ali jaz z njimi.
Pogledov na Afriško pokrajino iz višav.
Dobrodošlice, ki sem je bil deležen v Cape Townu.
Neskončnih prašnih cest skozi neobljudeno pokrajino.
Privilegiranih trenutkov samote na najveličastnejših destinacijah sveta.


Bližnjih srečanj z živalmi v divjini.
Srečanj z domačini.


In srečanj s samim seboj.
[SinglePic not found]

»Neočarljiva od daleč, umazana in razpadajoča od blizu, zaudarjajoča po neumitih ljudeh in bolestnih živalih, kjer je vsak zid zasmrajen z urinom in vsaka ulica založena s smetmi. Glasna glasba, hupanje avtomobilov, izpušni plini in nadležneži z žugajočimi prsti, ki svarijo: “Slabi ljudje so tam!”. Afriška mesta se zdijo kot bedna improvizirana mravljišča, ki privlačijo reveže in obupance iz divjine ter jih spreminjajo v tatove in prevarante. Goljufanje je pogosto edini način za preživetje v mestih, kjer plemenska pravila ne veljajo. Edino sankcioniranje izvajajo policisti, sloj ljudi, ki v Afriki niso kaj več kot licencirani tatovi.« To so besede pisca, Paula Therouxa, ki jih je zapisal o Addis Abebi na enem izmed potovanj čez Afriko (kjer je sicer preživel več let).

“Kaj počnem tukaj?” Neodgovorljivo vprašanje, ki si ga je v nenavadnem etiopskem mestu, Harar, dobrih sto let pred njim zastavil Arthur Rimbaud, francoski pesnik in popotnik.

Skratka, Etiopija je dežela, kjer se tudi izkušenemu popotniku, ki misli, da je videl vse, razširijo obzorja. Sam sicer nisem tako kritičen do krajev in ljudi, ki jih obiskujem in srečujem na potovanjih ter svojih občutkov ne znam tako ubesediti, si pa vprašanje, kaj počnem tukaj, pogosto zastavim, ko se znajdem/-o tam, kamor človek zdrave pameti nima kaj iskati. V Etiopiji sem si to vprašanje zastavil, ko sem zaradi gumidefektov, ki so se vrstili dan za dnem, skorajda obupal. A vedno znova sem našel nekaj, kar me je dovolj presunilo in streznilo, da sem v svojem početju našel smisel. Etiopija je nedvomno dežela, kjer smo popotniki (ki potujemo v lastni režiji ali celo sami) na preizkušanju meja lastnih zmogljivosti. Kako daleč si upamo, koliko zmoremo in zdržimo, preden si priznamo, da smo šli predaleč?

V prestolnici sem ostal dva dni in jo prepešačil po dolgem in počez. Pešačenje je nedvomno najboljši način za spoznavanje mest in odkrivanje pristnih kotičkov. Teh v Addis Abebi ne manjka. Tam sem prvič v Afriki jedel v vrhunski restavraciji. Mize so se šibile pod težo izvrstnih lokalnih etiopskih dobrot.

Medtem ko je bila hrana v lokalnih restavracijah bolj borna, oziroma sem težje našel kaj zase. Na primer v slaščičarni, ki sem se je tako razveselil, ko sem zagledal baklave. Sedel sem v poln lokal in naročil, kar so jedli vsi drugi, baklavo. A ko sem jo poskusil, sem ugotovil, da je brez nadeva, oziroma, da jo sestavljajo le rezine testa oblite s sladkorjem. Kakšni orehi ali pistacije, le testo in sladkor! A potrudil sem se in pojedel do konca, kot vsi v lokalu.

Etiopska kuhinja slovi kot okusna, zato sem bil odločen, da poskusim čim več lokalnih specialitet. Tovrstnim jedem se sicer izogibam, a kadar gre za višje cilje, jem tudi meso. Tako sem poskusil tudi jed, ki sem jo v Etiopiji videl najpogosteje, tibs. Pečeno meso s čilijem. A bilo je malce premočno za moj okus. Pa ne zaradi čilija.

Zaradi radovednosti me je eksperimentiranje z okusi Etiopije pripeljalo tako daleč, da sem poskusil še nekaj, čemur se izogibam, pravzaprav ne pijem nikoli. Kavo! Pristno, sveže pečeno in kuhano etiopsko kavo. Bila je v redu, a ne dovolj, da bi o kavi spremenil mnenje. Zame je namreč zmagovalec vseh pijač sveže iztisnjen sok. Če je iz svežega manga, je neprekosljiv.

Na tem potovanju sem bil omejen s časom (jasno) in Etiopijo sem moral zapustiti prej, kot sem želel. Sicer sem obiskal kar nekaj krajev in videl več čudes kot v večini drugih dežel na poti čez Afriko, a Etiopija ponuja še veliko več. Nisem obiskal niti nenavadnega mesta Harar, niti severa dežele, kjer je toliko čudes, da mi je kar žal, da sem jih izpustil. Podal se nisem niti na skrajni vzhod proti Somaliji, niti na skrajni zahod proti Južnemu Sudanu. Najbrž jasno, zakaj. Po drugi strani pa imam sedaj dober razlog, da se tja vrnem. Le Sabrino še prepričam, da je Afrika kul…

»Z vodo iz vedra se že ne bom umival!« sem si rekel, ko voda s tuša ni pritekla. Naivnež, v Etiopiji sem! Zdržal sem le en dan, ko je voda, ki sem jo s plastenko zajemal iz vedra in polival po sebi, še kako prijala. Za bojazni o parazitih, E. Coli in drugih v vodi prisotnih grozotah, nekako nisem imel prostora. Spal sem v nekem hotelu, a sem jih prosil, če lahko, namesto v zadušljivi in umazani sobi, šotorim na travici. Seveda se jim je to zdelo neumno, a so mi dovolili. Nobena afriška soba ni tako čista kot notranjost mojega šotora.

Šele na tem delu poti čez Afriko sem se pričel zavedati resnosti in težavnosti podviga, ki sem se ga pravkar loteval. Dnevno sem se ukvarjal z nadlogami v vseh mogočih živih in neživih oblikah ter nenazadnje tudi s tem, da ni bilo vode in elektrike, kaj šele interneta ali telefonskega signala. A najbolj od vsega sem pogrešal varno zatočišče, kamor bi se umaknil pred vsemi neprijetnostmi. Zato so mi bile popoldanske urice, ko sem se lahko ob šotoru lotil kuhanja, poslušanja glasbe in drugih rutinskih opravil, zelo pomembne.

Tako je okolica doline Omo na jugu Etiopije postala moj najdaljši postanek v Afriki. Tri dni sem prebil v tem zakotju, kjer se je čas ustavil in nič ne kaže na to, da se bo kmalu karkoli spremenilo. Obiskal sem več plemenskih skupnosti in se čudil razmeram, v katerih živijo. Fantastičen svet. Seveda zame kot opazovalca, kako ga doživljajo oni, ne bi upal soditi.

Etiopijci so vsekakor najbolj drugačni ljudje od vseh, ki sem jih imel priložnost spoznati na potovanjih po svetu. Med vožnjo skozi vasi (bolj ali manj večji del poti) so se ljudje vame zaganjali, name vpili, plesali, kazali, naj se ustavim, zamahovali proti meni z motiko in bičem. Skratka počeli so vse mogoče, razen tistega ne, kar sem na nek način pričakoval; da bi me kamenjali. Na kamenjanje so me namreč opozarjali tisti, ki so Etiopijo že prepotovali. »Kako?« Sem bil začuden, ko sem to prvič slišal. »Ja, ko te zagledajo, da se pripelješ, vržejo vate kamen!« Neverjetno, to moram videti, sem pomislil. A najbrž sem imel sem srečo, da so predmeti, s katerimi so me strašili, ostali v njihovih rokah ali me zgrešili. Ampak, da ne bo zvenelo, kot da so vsi Etiopijci strašni, to nikakor ne drži. Ko sem se kje zaustavil in so me obstopili, so bili vedno zvedavi in prijazni. Razen enkrat, ko sem moral pred hitrimi prsti pobegniti. Ustavil sem na mostu čez reko, kjer je v vodi stalo nekaj deset žena, ki so prale perilo. Čudovit prizor. A še preden sem uspel izvleči telefon, da bi naredil nekaj posnetkov, me je obstopila gruča deklet. Bile so najstnice, stare nekje do 15 let. Takrat sem naredil napako in odprl torbo, v kateri sem imel bonbone za obdarovanje radovednih otrok. V hipu, ko sem torbo odprl, so pritisnile name z vseh strani in začele grabiti po odprti torbi. V njej sem imel tudi dokumente, najpomembnejšo reč na tej dolgi poti, zato se je tukaj hec nehal. Uporabil sem silo, da sem zvlekel njihove ročice iz torbe in komolce, da sem jih odgnal od sebe in motorja (s katerega nisem niti sestopil), ga pognal in pobegnil. Kot v risanki! Glede na to, da je v teh krajih plenjenje eden od načinov za preživetje, sem jo dobro odnesel. Tega, kako sem “neustrašni motorist na poti čez Afriko” pobegnil pred etiopskimi najstnicami, zlepa ne bom pozabil.

Nekaj vtisov iz enega najbolj fotogeničnih koncev sveta. Še tole: za poziranje nisem plačeval, saj tega ne počnem. Razen izjemoma, ko to zahtevajo razmere (ali mladenič na prvi fotografiji, ki mu čez ramo visi Kalašnikov).

Se morda še kdo spomni časov pred hiper-trgovinami, ko se je raznorazno blago prodajalo na sejmih? Ti časi marsikje obstajajo še danes in to v obliki, ki smo jo mi že pozabili. Tam se na sejmih ne kupujejo le košare in doma pridelana zelenjava, temveč tudi živina, oblačila, elektronika in druge gospodinjske potrebščine. V teh odročnih krajih, ki so daleč vsaksebi, je pogosto tako, da je sejem enkrat ali dvakrat tedensko, saj je pot od doma do sejma predolga, da bi se nanjo podali vsak dan. Gre se enkrat na teden in takrat se kupuje ter prodaja.

V Etiopijo sem prišel skozi zadnja vrata, z juga, a namesto naravnost na sever, sem zavil proti zahodu. Južna Etiopija namreč skriva zaklade, za katere se preostalemu svetu zdi neverjetno, da v resnici obstajajo. To so plemena, ki živijo v skladu z običaji iz pradavnine in se ne pustijo motiti napredku in civilizaciji. Že prvi dan sem imel srečo in v kraju Elwoye (ki je tako odročen in majhen, da ga ni na zemljevidu) naletel na sejem plemena Borana. To so nomadi, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem koščka zelenja v tej sušni pokrajini, na katerem bi napasli suhljate kamele, govedo in koze, ki jim omogočajo preživetje.

Ustavil sem kar sredi prašnate poti v vasici, ki je na semnji dan žarela od pisanega vrveža. Takole so me obstopili:

Možakar na fotografiji me je ogovoril v angleščini in se ponudil, da me popelje naokrog. A ker so me vsi, ki sem jim omenil, da grem v Etiopijo, svarili pred hitrimi prsti otrok, sem bil v skrbeh, kje pustiti motor, natovorjen z mojo kramo. Vodnik se je dogovoril z nekim možakarjem, ki je imel majhno prodajalno, da bo pazil na motor in odšla sva na ogled sejma.

Kakšen raj za popotnika, zaiti v tako odročen predel sveta in biti priča življenju tako pristnih ljudi! Eden od vrhuncev moje Afrike. Ženske temnih, skoraj črnih obrazov, zavite v fluorescentna oblačila; takšen kontrast, da se jih nisem mogel nagledati. Z obrazi, ki ne sodijo niti na jug Afrike, niti na sever, v Arabski svet, nekaj povsem drugačnega, česar do sedaj še nisem videl. Jasno, to je vendar Etiopija, svet zase.









V usnjenih čutarah, ki jih imajo pred seboj, je mleko. Nisem ga poskusil.

Končno sem tudi jaz prišel na vrsto, da na lastni koži občutim, da so prestopi mej v Afriki med najzahtevnejšimi na svetu. Kopnih mej smo na potovanjih po svetu prestopili že kar nekaj, tudi v Aziji in v Amerikah, a večjih težav do sedaj še nismo imeli. Seveda pa so prestopi mej peš ali z lastnim vozilom nekaj povsem drugega. Kaj šele, če z letalom pristaneš v civilizirani prestolnici. To je nekaj povsem drugačnega, kot prečkanje kopenske meje, ki so daleč od razvitih mest. Na primer med Kenijo in Etiopijo. Tam sem se znašel v času malice, kajpada. A ko so se kenijski uradniki vrnili na delovna mesta, je postopek gladko stekel. Očitno je to, da te raje iz države pustijo ven kot noter, tudi v Afriki podobno kot pri nas. A to, da so me izpustili iz Kenije, še zdaleč ne pomeni, da so me sprejeli v Etiopijo.

Tako sem se znašel v deseti in najbolj pričakovani državi na poti čez Afriko, v Etiopiji. Kjer ni bilo elektrike. Sedel sem na klopci pred pisarno uradnika na meji in čakal, da se vrne elektrika, ki bi pognala računalnik, potreben za vnos mojih podatkov v emigracijsko bazo tujcev v Etiopiji. Čez kakšno uro so se me usmilili in vklopili generator in s tem sem opravil. A težave so se tukaj šele pričele, saj sem naletel na carinika, ki je trdil, da moj Karnet (carinski dokument za motor) ni veljaven in da moram plačati uvozno dajatev. Česar seveda nisem hotel, saj je bil znesek vrtoglav. Ker nisva našla skupnega jezika, sem zahteval, da greva do šefa. Tam je carinik še vedno trdil, da so se predpisi v Etiopiji spremenili, jaz pa sem trdil, da se niso in si izmislil, da je »moja žena klicala na ministrstvo v Adis Abebo, kjer so ji povedali, da je karnet veljaven.« Jasno, da sem se lagal, a z resnico v Afriki ne prideš vedno daleč. Nato se je carinik sporekel s šefom. Amharščine ne razumem, a zdelo se mi je, da mu je šef rekel, da me spusti, on pa ni hotel. Na mojo srečo je avtoriteta prevladala. Bil sem se v Etiopiji!

Že prvi dan mi je postalo jasno, zakaj tako malo tujcev obišče to nikoli kolonizirano afriško deželo. Dobil sem vtis, da je (podobno kot Indija) zelo drugačna od drugih dežel. Kar je zame, kot popotnika, največji magnet. Od tega, da nisem mogel dvigniti denarja, da so bencin prodajali po 40 odstotkov višji ceni od uradno zapisane na ceniku, do tega, da sem moral jesti z rokami, ki so mi še dva tedna kasneje, v Sudanu, smrdele po (sicer odlični) shiro wat.

Prvi dan v Etiopiji sem sam pri sebi po tihem upal, da je prvi vtis napačen in da bo, potem ko zapustim zloglasno obmejno mesto Moyale, bolje. Odročni obmejni kraji v Afriki so namreč zbirališče vsega najslabšega. O Moyale je pisec Paul Theroux zapisal: »Border towns in African countries were awful places, known for riffraff and refugees and people sleeping rough, famous for smugglers and backhanders, notorious for bribery and delay, nitpicking officialdom, squeezing policemen, pestering moneychangers, the greatest risks, and the crummiest hotels.«
Natanko takšna je bila tudi moja izkušnja, zato sem zjutraj spakiral in pobegnil proti notranjosti Etiopije, kot da mi gori za petami. Tam me je čakal svet popolnoma drugačen od do sedaj videnega.

V Keniji sem opravil prvi in edini servis motorja na poti čez Afriko. Saj bi naj na celotni celini le Nairobi premogel enega spodobnega serviserja motorjev. Seveda to ne drži, kar sem občutil na lastni koži oz. plehu. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, bi najbrž prišel lažje čez Afriko brez tega servisa. A tega, kar je bilo, ni mogoče spremeniti, zato o tem nima smisla razpredati. Skratka, na servisu sem zamenjal tudi zadnjo gumo, ki so jo afriška brezpotja dodobra zdelala.

Po »tehničnem» postanku v Nairobiju, saj si tam nisem ničesar ogledal, sem se odpravil tja, kamor se ne sme, proti severu Kenije. A kot sem omenil že zadnjič, je bila zame to edina pot proti Etiopiji, deželi, ki me je od afriških najbolj mikala. Severni del Kenije je ena sama puščava, zato je bilo treba ta del poti dobro načrtovati v smislu oskrbe z gorivom in vodo. (Zanimivo, a ne? Ko se odpravljamo na morje v Istro, imamo dolge sezname z desetinami potrebščin, brez katerih si ne znamo predstavljati desetdnevnega oddiha ob morju. Ko se znajdem sredi Afrike, v eni izmed najbolj neprijaznih pokrajin na svetu, odvisen le od samega sebe, razmišljam le o tem, da bom imel dovolj vode in goriva.)

Na mojo žalost oz. veselje so cesto proti Etiopiji pred kratkim asfaltirali, tako da so potovanje skozi enega najnevarnejših predelov Kenije skrajšali iz sedem na dva dni. S tem so zmanjšali pridih avanturizma, a tudi število oboroženih napadov na popotnike, kar je vsekakor pozitivno.

Tako ga lepo šibam po prazni ravni cesti, puščavna pokrajina dokler seže oko in nikjer žive duše,
skratka, raj za avanturistično motoristično potovanje. A seveda le, dokler se nič ne pripeti. Tokrat se je!

Zapis iz dnevnika:
»Naenkrat sem začutil, da me zanaša. Takoj mi je bilo jasno, da imam prazno gumo (čeprav se mi je to zgodilo prvič v življenju). S polno močjo sem zavrl na sprednjo zavoro, da bi se teža iz zadnjega kolesa prenesla na prednje, saj ni manjkalo veliko, da bi me pri kakšnih 120 kilometrov na uro začelo metati po cesti. Ustavil sem se in se v hipu zavedel situacije. Hudo sem se ustrašil! Ne spomnim se situacije, ki bi me nazadnje tako pretresla. Ko sem stopil z motorja, sem se ves tresel. Tako mehka kolena sem dobil, da sem se moral prijeti motorja, res hudo. Čez glavo mi je zletelo sto scenarijev, a sem se v nekaj minutah obvladal in se sistematično lotil dela.»

Po kakšnih dveh urah trdega dela in pomoči nekega možakarja, ki se je pripeljal mimo, sem se odpeljal naprej. Bil sem presrečen, da mi je uspelo sneti kolo in gumo, zamenjati zračnico in vse skupaj vrniti nazaj na pravo mesto. Hkrati pa sem bil prestrašen, saj sem se zavedel, kako ranljiv sem, tam bogu za hrbtom, sam v Afriki. V prvi vasi sem se ustavil, saj sem videl nekoga na mopedu in sem upal, da mi pomaga zakrpati zračnico, ki sem jo potreboval za rezervo. Izkazalo se je, da je vaški učitelj v plemenu Samburu. V senci pod drevesom se nama je pridružilo še nekaj fantov, tudi vaška policaja, ki sta me presunila s pojavo. Čisto prava, pravcata afriška bojevnika, opremljena zares, ne zaradi festivala ali poziranja pred kamerami. Bila sta namreč zadolžena za varnost v plemenu.

Naslednji dan sem imel ponovno gumidefekt. Dan zatem tretjega. Dan zatem četrtega. Vsak dan sem klical domov, tokrat prvič Sabrini nisem upal povedati, kaj se mi dogaja. Psihično sem bil dokaj zdelan, saj sem mislil, da je zame pot čez Afriko zaključena. A sem nadaljeval.

Več prihodnjič.

Glede na to, kar sem videl na potovanjih širom sveta čez vseh pet celin, bi rekel, da je Afrika najplodnejša celina. Najplodnejša v smislu pridelave hrane, čeprav je najplodnejša tudi v smislu prirasta prebivalstva. Nenazadnje je tudi zibelka človeštva, torej celina, kjer bi naj nastalo prvo človeško življenje. A od tega je že zelo daleč. Tako daleč, da danes za predelavo hrane niso več pomembni pogoji kot dobra zemlja, voda in podnebje (česar ima Afrika v izobilju), ampak denar. Tega pa v Afriki ni, zato so tamkajšnje trgovine prazne, pravzaprav v glavnem trgovin niti ni. Pri nas pa lahko sredi zime že v vsaki malce večji vasi kupimo živila, ki so bila pridelana tisoče kilometrov od Slovenije. A to so že razsežnosti globalizacije, ki presegajo mojo domišljijo.

Skratka, v Afriki sem jedel, kar sem dobil oziroma, kar je bilo na razpolago. Izbira ni bila velika, je bila pa eksotična. Slastnega sadja in zelenjave sem se najedel kot že dolgo ne. Sem pa občasno pogrešal kaj od doma. Zelo sem bil navdušen, ko sem vstopil v Kenijo in tam zagledal trgovinico, v kateri so prodajali kislo mleko in kruh. Zapeljal sem se ven iz mesta, se ustavil v senci velikega drevesa in se kot sestradanec lotil kruha in kislega mleka. Kakšno razkošje! Kar stoje ob prašni cesti sem jedel in nič me ni motilo. A le dokler ni zazvonilo in se je iz šole, ob kateri sem stal, usulo polno otrok. Takrat sem moral s kosilom zaključiti in »restavracijo« zapustiti. Saj, kot sem že omenil, je zunaj v Afriki vpričo drugih, nemogoče jesti. Čeprav kislega mleka s kruhom doma nikoli ne jem, je to na potovanjih po eksotičnih deželah nekaj najbolj slastnega. Domača dobrota, s katero se resetiramo potem, ko se na potovanjih preobjemo lokalnih jedi. Na primer v Iranu, kjer mi je od vseh slastnih obrokov, ki smo jih v tej čudoviti deželi pojedli, najbolj v spominu ostal jogurt s kruhom, ki smo ga večerjali na strehi v Yazdu. Takrat sem zapisal:
Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Prvo noč v Keniji sem prebil na dvorišču nekega krščanskega doma oziroma hostla. Dovolili so, da se kar z motorjem zapeljem skozi vhodna vrata in mi namenili najlepši košček travice, da sem na njej parkiral in postavil šotor. Tudi tukaj sem bil deležen pristnega afriškega gostoljubja in prijaznosti. Vsi gostje hostla so me prišli pozdraviti in se rokovati z menoj. Klepetanja, fotografiranja in izmenjavanja Facebook naslovov kar ni hotelo biti konec.

Še na večerjo so me povabili. Afriško, jasno: čapati, riž, sukuma wiki in korenček s fižolom.

Ko sem vse skupaj poplaknil z veliko skodelico kenijskega čaja z mlekom, sem se zadovoljen usedel pred šotor in razmišljal o tem, da sem že v deveti afriški državi na tej poti.