S kolesom od Ulcinja do Dubrovnika

Še vedno sem v Črni gori. Seveda le na »papirju«, saj je bilo letošnje kolesarjenje po Balkanu tako krasno doživetje, da ga ne morem opisati v nekaj stavkih, kljub temu, da gre za kraje, ki so marsikomu blizu oziroma znani.

Virpazar me spominja na malce večja obcestna postajališča s čajkanami, ki sva jih lani obiskovala na svileni poti preko Srednje Azije.

Nekaj gostilnic in hotelčkov nametanih vzdolž glavne ceste tik ob Skadrskem jezeru. balkan_kolesarjenje_2018_27

Nekateri iščejo sobo z vinom, drugi avtokamp z mlekom. Kako smo si različni! balkan_kolesarjenje_2018_28

Sledila je dolga etapa vzdolž južne obale Skadrskega jezera. Tukaj me je čakalo presenečenje, saj je ta del Črne gore poseljen z albansko govorečim prebivalstvom. Kar je zame predstavljalo razliko le v tem, da je svinjino zamenjala teletina. To seveda ni imelo vpliva na kolesarjenje, kot ga je imela sama cesta. Ta se je vila gor in dol, gor in dol, tako sem kljub temu, da sem bil ta dan na najvišji točki 480 metrov, pridelal 1700 metrov vzpona. Imajo pa v teh krajih očitno drugačno mersko enoto, saj je bila na 480 metrov visokem prelazu, tabla 900mnm.

Narava na tem koncu je prekrasna; kostanjev gozd tako blizu morja. S kostanji kot jih pri nas ne poznamo. balkan_kolesarjenje_2018_31 balkan_kolesarjenje_2018_30

Albanija. Morda kdaj drugič. balkan_kolesarjenje_2018_33

Raje sem se zapeljal do Ulcinja. Tam sem si privoščil počitek (to pomeni, da sem ta dan prekolesaril le 40 kilometrov) in se poskusil izdajati za dopustnika, kar pa mi ni šlo najbolje od rok. balkan_kolesarjenje_2018_36

Kadar je bila priložnost, sem se popoldan, po zaključenem kolesarjenju, ulegel kar na prod, pesek ali beton, kakršnakoli že je bila plaža in zaspal kot klada. Tako sem malce napolnil baterije po napornem kolesarjenju.

Kot rečeno, razgledi v Črni gori so krasni. Od jezer, balkan_kolesarjenje_2018_29 balkan_kolesarjenje_2018_32 rek, balkan_kolesarjenje_2018_34 morja, balkan_kolesarjenje_2018_39 do hribov. balkan_kolesarjenje_2018_40

Priganice za zajtrk. balkan_kolesarjenje_2018_35

Ulcinj je bil najjužnejša točka moje tokratne poti in ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem nazaj proti severu in domu. Žal pa sem moral ubrati pot po magistrali, saj drugih možnosti skorajda ni. Koliko sem lahko, sem se glavni cesti izognil, a sem kljub temu večino poti prekolesaril po tej prometnici. Menda najnevarnejša kolesarska etapa, kar sem jih prevozil. V primerjavi s kolesarjenjem po jadranski magistrali, je bil tudi spust po bolivijski cesti smrti mačji kašelj.

Ta črni zlodej me sicer ni preganjal po magistrali, je bilo pa fino videti tako krasen navtični muzej. balkan_kolesarjenje_2018_38

Na Debelem bregu sem Balkan zapustil in se vrnil v EU oz. njeno najmlajšo članico. Tja, kjer limonada deset kilometrov od morja stane 25 kun.

S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Balkane moj

Sezona potepanj, potovanj in izletov po bližnji, oziroma ne tako daljni okolici, je nepreklicno tukaj. S tem želim povedati, da je čas za potovanja, ne besede. Sicer se mi zdi, da živimo v času, v katerem se je razmerje med težo, ki jo imajo besede in težo, ki jo imajo dejanja, spremenilo. Morda celo obrnilo v prid tistim, ki govorijo. Zato jaz z besedami o preteklih in napovedmi o prihodnjih potovanjih zaključujem. Za to bo dovolj časa v sezoni kislih kumaric. Sedaj se namreč odpravljam na naslednjo pustolovščino; s kolesom čez Hrvaško, Bosno in Črno goro.

Pravzaprav sem danes že tam, oziroma tukaj! 🙂

Nekaj utrinkov preteklih kolesarskih podvigov:
2014-Jadran_08
2015-dalmacija_16
2014-Balkan05
2015-dalmacija_06
Vrbas
2015-dalmacija_22

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Najugodnejše bližnje destinacije

Popotniške ideje so vedno dobrodošle. Jasno, da jih je nemogoče realizirati takoj, ko se nam porodijo ali zanje izvemo, a lahko si jih shranimo za primernejši čas. Razen, če smo se odločili, da je to, kar pride do nas iz televizije, interneta in časopisov dovolj, kar moramo vedeti o svetu, zato nikdar nikamor več ne bomo odpotovali in o popotovanjih ne želimo več ničesar izvedeti. A ker je takšnih, ki se nismo tako odločili, najbrž še veliko, kakšna popotniška ideja za prihajajoče mesece in leto ne bo odveč.

Začnimo tam, kjer se najraje izgovarjamo, da nas žuli čevelj. Pri denarju. Jasno, da so potovanja povezana, pravzaprav neposredno odvisna od denarja, zato je to pogosto prva ovira, na katero naletimo. A še v tako tanki denarnici se najde za izlet, če je le volja. Četudi je to le par evrov za bencin, ki ga potrebujemo, da se zapeljemo do najbližjega hriba, reke, morja, mesta, skratka kraja ali izletniške točke. V Sloveniji imamo na voljo toliko krajev za pohajkovanje, da je nemogoče obiskati vse. Zraven tega so tako raznoliki, da se jih je nemogoče naveličati. A to vemo že vsi, manjka nam le motivacije, da postanemo popotniki v lastni deželi, o čemer sem pisal nazadnje.

Če smo pripravljeni za potovanja nameniti le malce več denarja, pa se lahko začnemo spogledovati tudi s kraji onkraj meja Slovenije. A, če smo omejeni z debelino denarnice, se raje kot s severom in zahodom, spogledujmo z vzhodom in jugom, tam je precej ceneje. Kar tudi že vemo.

Bivša Jugoslavija, pojdite zdaj! Je naslov prispevka, ki nagovarja k obisku Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Kosova. Da nostalgije, ki daje marsikoga, ki razpada Jugoslavije še danes ni prebolel, niti ne omenjam. A ker malo provokacije ne škodi, bi tistim, ki menijo, da bi nam bilo danes v Jugoslaviji bolje, kot nam je v samostojni Sloveniji, priporočal, da obiščejo npr. Novi Sad, Bitolo, Tuzlo ali katero drugo mesto »bivše juge«, da vidijo, kako je tam danes.

A nostalgijo na stran, omenjene deželo so vse po vrsti čudovite popotniške destinacije. Modro morje, prostrana gorovja, globoki kanjoni neokrnjenih rek, balkanska kulinarika, živ mestni utrip in pristno gostoljubje, so le nekatera od izjemnih doživetij, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje, kot na Balkanu.

Zaliv Prapratno, Pelješac 2015-dalmacija_06

Štrbački Buk, reka Una 2015-dalmacija_21

Mestni park, otok Rab 2014-Jadran_21

Mostar 2014-Balkan13

Jajce 2014-Balkan01

Reka Tara 2014-Balkan03

Istra Parenzana

Durmitor Balkan-2013_23

Klasična petka 2014-Balkan17

Če morda kdo še ni povsem prepričan, da so te dežele resnično vredne obiska, naj še enkrat pogleda zgornje fotografije.

Epilog potovanja po Balkanu

Dvotedenska motoristična avantura skozi deset balkanskih (nekaterih bolj, drugih manj) držav je bila najlepše potovanje, kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok. Čeprav najlepše ni ravno prava beseda, s katero bi to potovanje opisal. Saj na poti nisva videla toliko lepot, da bi lahko bilo to potovanje najlepše. Sploh pa lepot (naravnih ali kulturnih) nisva niti iskala, niti jih nisva toliko videla. Ustreznejša beseda, s katero bi to potovanje bolje opisal, bi bila najtežje. A tudi ta ni pravilna, saj nama v resnici ni bilo težko. Res je, da sva (razen na Lesbosu) vseh štirinajst dni presedela na motorju. Da nama je bilo pogosto vroče, da sva bila prepotena, premočena, utrujena in zdelana. A te tegobe so del vsakega resnega potovanja, zato nanje ne gledava, kot na nekaj, zaradi česar bi nama bilo težko. Sploh pa sem to, da ne potujemo zaradi tega, da bi nam bilo lahkó, zapisal že neštetokrat. Mislim, da bi za to potovanje lahko zapisal, da je bilo najboljše (kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok).

Ko sva se vozila skozi nekatere predele teh dežel, sem se velikokrat spomnil na stavek: »Tudi to, da ni ničesar za videti, je treba videti!« Marsikje resnično ni bilo ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno ustaviti in se razgledati naokrog. A ker sva to nekako že pričakovala, preden sva se na pot odpravila, naju to niti najmanj ni motilo. Nekatere od teh dežel so namreč najrevnejše dežele v Evropi, in pričakovati »lepote«, bi bilo nerealno. Kar pa ne pomeni, da lepot, vrednih obiska, ni. Ravno nasprotno, veliko jih je, in to zelo posebnih. A se je za to, da jih obiščemo, treba potruditi. Vsekakor pa je bilo dežele vredno obiskati, saj česar podobnega Romuniji ali Albaniji, nisva še nikjer videla. Socialistični režim, ki se je sicer končal pred več kot dvajsetimi leti, je v teh deželah pustil sledi, ki jih ne gre kar tako izbrisati. Najbrž je k temu pripomoglo še marsikaj drugega, a to so preveč resne teme za popotniške vtise.

Potovanje je bilo torej naporno, v deželah, ki sva jih obiskala, pa ni bilo veliko lepega za videti. Le kako je lahko takšno potovanje najboljše?

Odgovor je povsem preprost: zaradi načina potovanja in družbe! O občutkih, ki me prežemajo, ko se peljem z motorjem, sem se razpisal po vrnitvi iz motorističnega izleta po Skandinaviji – popolna predanost trenutku, zato se ne bom ponavljal.

Da pa so bili tudi trenutki, ko nisem sedel na motorju, popolni, je poskrbela Sabrina. Glede na to, da ima Sara celih 14 let, to pomeni, da si že tako dolgo nisva vzela daljšega oddiha le za naju, saj sva takorekoč ves čas z otroki. In tokrat sva prvič pa 14 letih dva tedna preživela popolnoma sama. Dva tedna sva bila na voljo le drug drugemu in nikomur drugemu. Popolno.

To sta torej razloga, zaradi katerih je bilo to potovanje najboljše. Vse ostalo je bila le kulisa, pa še ta je bila boljša, kot sva si drznila pričakovati.

Od Bolgarije do Albanije v fotografijah

Galerija utrinkov iz Bolgarije, Turčije, Grčije in Albanije:

Kot tudi drugje po svetu, so naju tudi v Bolgariji najbolj pritegnile tržnice:
Balkan-2013_57
Balkan-2013_56

Obisk turškega bazarja je nepogrešljiv,
Balkan-2013_55
kot tudi sprehod po mestu,
Balkan-2013_54
ogled mošeje,
Balkan-2013_53
Troje
Balkan-2013_52
in turške plaže.
Balkan-2013_51

Idila na Lesbosu
Balkan-2013_49
in rent a car po grško.
Balkan-2013_50

Albanske ceste so nekaj resnično posebnega,
balkan-2013_59
A ne tako kot plaže.
balkan-2013_60
balkan-2013_61
balkan-2013_62
Pri prijaznem možakarju ob cesti sva se založila z letno zalogo origana.
balkan-2013_63
Tako pa izgledajo stare in ohranjene albanske vasice,
balkan-2013_64
in tržnica, ki bi naj bila po besedah nekaterih zadnja avtentična tržnica v tem delu sveta, drugi pa pravijo, da je vse, kar tam prodajajo, narejeno na Kitajskem.
balkan-2013_65
Zajtrk v Albaniji s hrvaškim mlekom in slovenskimi kosmiči. (Mleka nisva vozila s seboj, kosmiče pa.)
balkan-2013_66

Več v galeriji.

Potovanje po Balkanu skozi želodec

Za začetek naj povzamem eno izmed ključnih sestavin potovanja po Balkanu, hrano. Iskanje in preizkušanje novih okusov na naših potovanjih je namreč pogosto tisti magnet, ki nas v neki konec sveta privlači bolj, v drugega pa manj. A dokler ne vemo, kakšna hrana se kje uživa, tega ne moremo niti vedeti. Sicer smo jedli dobro in slabo že na vseh petih celinah, a kamorkoli odpotujemo, vedno najdemo nove okuse in jedi, ki jih še nismo preizkusili. Tiste ta najboljše se nato občasno znajdejo tudi na naši domači mizi.

Na potovanju po Balkanu sva naletela na veliko dobrot. Precej sva jih že poznala, a način priprave se razlikuje od države do države. Tako na primer burek pripravljajo drugače v Turčiji, Albaniji, Črni gori, Bosni in še kje. Mimogrede, povsod (razen v Bosni) mu pravijo burek, tudi če je s sirom ali špinačo.

Romunska ponev.
Balkan-2013_29

Bolgarska solata, pečena polenta in baklava.
Balkan-2013_30

Balkan-2013_31

Balkan-2013_32

Turški burek, pečena zelenjava z jogurtom, golaž, gratinirani jajčevci in kofte.
Balkan-2013_33

Balkan-2013_34

Balkan-2013_35

Grška okra, jajčevci, tzatziki in klasični zajtrk.
Balkan-2013_36

Balkan-2013_37

Balkan-2013_38

Albanski “mish ne hell” ali jagnje na žaru.
Balkan-2013_39

Črnogorska jagnjetina in kislo mleko.
Balkan-2013_40

Balkan-2013_41

Bosanski čevapčiči.
Balkan-2013_42

Balkan-2013_43

In stojnice.
Balkan-2013_44
Balkan-2013_45
Balkan-2013_46

Potovanje po Črni gori

Ko sva prestopila albansko-črnogorsko mejo, in nama je črnogorski policist zaželel: »Sretan put!«, sva se počutila, kot da sva v znanem okolju. Čeprav v Črni gori skupaj še nisva bila. A vse se nama je zdelo tako domače, bolj kot v katerikoli drugi državi, ki sva jo obiskala na tem potovanju. Jugoslavija je v nas očitno pustila trajnejše sledi, kot si mislimo.
balkan-2013_28

Črna gora kljub temu, da je manjša celo od Slovenije, ponuja izjemne naravne lepote. Od petih narodnih parkov, sva se odločila, da obiščeva tri. Najprej sva se zapeljala do Skadrskega jezera in obiskala ne le jezero, temveč tudi okoliške gore, vse do tja, od koder pravijo, da je najlepši razgled v Črni gori.
Balkan-2013_16

Nato sva si privoščila kosilo v bivši prestolnici in se zapeljala proti morju. Ker naju niso pustili na polotok-hotel Sveti Štefan,
Balkan-2013_18
sva odšla v Budvo in se sprehodila po enem najlepših starih mest na Jadranu. A na morju nama je bilo prevroče in sva se vrnila v hribe po izjemno atraktivni cesti od Kotorja do Njegošev.
Balkan-2013_19
Tam sva obiskala naslednji narodni park, Lovčen in si privoščila domači pršut in sir, nato pa sva se lotila iskanja prenočišča. Tega sva komaj našla in to nekaj kilometrov severno od Podgorice. Tako, kot prestolnicam vseh drugih držav, ki sva jih na tej poti obiskala, sva se izognila tudi tej.

Ko sva se začela voziti naslednje jutro, se nama niti sanjalo ni, da bova ves dan obkrožena s toliko naravnimi lepotami. Najprej sva se celi dve uri vozila vzdolž kanjona reke Morače,
Balkan-2013_20
ki jo je nato zamenjala opevana Tara.
Balkan-2013_21
Cesta je speljana ob tej čudoviti reki vse do gromozanskega mostu, celih 172 metrov nad reko.
Balkan-2013_22
Tam sva zavila proč od reke in se zapeljala do Žabljaka, baje najvišje ležečega kraja na Balkanu. Tako sva se znašla v gorskem svetu Durmitorja in si tam privoščila pravo domačo pojedino.

Lepot (in dobrot) za ta dan kar ni hotelo biti konec. Pred nama je bil gorski svet, in to tako čudovit, da mu je težko najti primerjavo. Zapeljala sva se namreč po 42 kilometrski cesti od Žabljaka čez Trso do Plužin. Kot se je kasneje izkazalo, sva bila menda edina, ki sva sem prišla po naključju, pot je namreč precej znana. Kakorkoli, znašla sva se na ozki asfaltni cesti, ki naju je zavoj za zavojem vodila čez gore. Pokrajina je tako čudovita, da je to z besedami nemogoče opisati. Kar nisem se mogel naužiti lepot in sem kar ustavljal, da sva lahko srkala vase ta čudoviti svet.
Balkan-2013_23
Balkan-2013_24
Balkan-2013_25

Ko sva se spustila v dolino in sva mislila, da so naravne lepote končno za nama, sva se znašla v tretjem kanjonu. Kanjonu reke Pive. Sledila je še ena čudovita vožnja po slikoviti cesti vzdolž reke, vklesana v skale skozi tunele in čez mostove.
Balkan-2013_26
Balkan-2013_27

Vse do Bosne in Hercegovine.

Zadnji večer štirinajstdnevnega potovanja sva se ustavila v prvi prestolnici na poti, v Sarajevu. Tam sva si privoščila veliko dobre hrane, sprehod po Baščaršiji in počitek pred vožnjo domov, ki naju je čakala naslednji dan.