Category: Balkan

Popotniške ideje so vedno dobrodošle. Jasno, da jih je nemogoče realizirati takoj, ko se nam porodijo ali zanje izvemo, a lahko si jih shranimo za primernejši čas. Razen, če smo se odločili, da je to, kar pride do nas iz televizije, interneta in časopisov dovolj, kar moramo vedeti o svetu, zato nikdar nikamor več ne bomo odpotovali in o popotovanjih ne želimo več ničesar izvedeti. A ker je takšnih, ki se nismo tako odločili, najbrž še veliko, kakšna popotniška ideja za prihajajoče mesece in leto ne bo odveč.

Začnimo tam, kjer se najraje izgovarjamo, da nas žuli čevelj. Pri denarju. Jasno, da so potovanja povezana, pravzaprav neposredno odvisna od denarja, zato je to pogosto prva ovira, na katero naletimo. A še v tako tanki denarnici se najde za izlet, če je le volja. Četudi je to le par evrov za bencin, ki ga potrebujemo, da se zapeljemo do najbližjega hriba, reke, morja, mesta, skratka kraja ali izletniške točke. V Sloveniji imamo na voljo toliko krajev za pohajkovanje, da je nemogoče obiskati vse. Zraven tega so tako raznoliki, da se jih je nemogoče naveličati. A to vemo že vsi, manjka nam le motivacije, da postanemo popotniki v lastni deželi, o čemer sem pisal nazadnje.

Če smo pripravljeni za potovanja nameniti le malce več denarja, pa se lahko začnemo spogledovati tudi s kraji onkraj meja Slovenije. A, če smo omejeni z debelino denarnice, se raje kot s severom in zahodom, spogledujmo z vzhodom in jugom, tam je precej ceneje. Kar tudi že vemo.

Bivša Jugoslavija, pojdite zdaj! Je naslov prispevka, ki nagovarja k obisku Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Kosova. Da nostalgije, ki daje marsikoga, ki razpada Jugoslavije še danes ni prebolel, niti ne omenjam. A ker malo provokacije ne škodi, bi tistim, ki menijo, da bi nam bilo danes v Jugoslaviji bolje, kot nam je v samostojni Sloveniji, priporočal, da obiščejo npr. Novi Sad, Bitolo, Tuzlo ali katero drugo mesto »bivše juge«, da vidijo, kako je tam danes.

A nostalgijo na stran, omenjene deželo so vse po vrsti čudovite popotniške destinacije. Modro morje, prostrana gorovja, globoki kanjoni neokrnjenih rek, balkanska kulinarika, živ mestni utrip in pristno gostoljubje, so le nekatera od izjemnih doživetij, ki jih ni mogoče najti nikjer drugje, kot na Balkanu.

Zaliv Prapratno, Pelješac

Štrbački Buk, reka Una

Mestni park, otok Rab

Mostar

Jajce

Reka Tara

Istra

Durmitor

Klasična petka

Če morda kdo še ni povsem prepričan, da so te dežele resnično vredne obiska, naj še enkrat pogleda zgornje fotografije.

Dvotedenska motoristična avantura skozi deset balkanskih (nekaterih bolj, drugih manj) držav je bila najlepše potovanje, kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok. Čeprav najlepše ni ravno prava beseda, s katero bi to potovanje opisal. Saj na poti nisva videla toliko lepot, da bi lahko bilo to potovanje najlepše. Sploh pa lepot (naravnih ali kulturnih) nisva niti iskala, niti jih nisva toliko videla. Ustreznejša beseda, s katero bi to potovanje bolje opisal, bi bila najtežje. A tudi ta ni pravilna, saj nama v resnici ni bilo težko. Res je, da sva (razen na Lesbosu) vseh štirinajst dni presedela na motorju. Da nama je bilo pogosto vroče, da sva bila prepotena, premočena, utrujena in zdelana. A te tegobe so del vsakega resnega potovanja, zato nanje ne gledava, kot na nekaj, zaradi česar bi nama bilo težko. Sploh pa sem to, da ne potujemo zaradi tega, da bi nam bilo lahkó, zapisal že neštetokrat. Mislim, da bi za to potovanje lahko zapisal, da je bilo najboljše (kar sva si jih v zadnjih letih privoščila sama, brez otrok).

Ko sva se vozila skozi nekatere predele teh dežel, sem se velikokrat spomnil na stavek: »Tudi to, da ni ničesar za videti, je treba videti!« Marsikje resnično ni bilo ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno ustaviti in se razgledati naokrog. A ker sva to nekako že pričakovala, preden sva se na pot odpravila, naju to niti najmanj ni motilo. Nekatere od teh dežel so namreč najrevnejše dežele v Evropi, in pričakovati »lepote«, bi bilo nerealno. Kar pa ne pomeni, da lepot, vrednih obiska, ni. Ravno nasprotno, veliko jih je, in to zelo posebnih. A se je za to, da jih obiščemo, treba potruditi. Vsekakor pa je bilo dežele vredno obiskati, saj česar podobnega Romuniji ali Albaniji, nisva še nikjer videla. Socialistični režim, ki se je sicer končal pred več kot dvajsetimi leti, je v teh deželah pustil sledi, ki jih ne gre kar tako izbrisati. Najbrž je k temu pripomoglo še marsikaj drugega, a to so preveč resne teme za popotniške vtise.

Potovanje je bilo torej naporno, v deželah, ki sva jih obiskala, pa ni bilo veliko lepega za videti. Le kako je lahko takšno potovanje najboljše?

Odgovor je povsem preprost: zaradi načina potovanja in družbe! O občutkih, ki me prežemajo, ko se peljem z motorjem, sem se razpisal po vrnitvi iz motorističnega izleta po Skandinaviji – popolna predanost trenutku, zato se ne bom ponavljal.

Da pa so bili tudi trenutki, ko nisem sedel na motorju, popolni, je poskrbela Sabrina. Glede na to, da ima Sara celih 14 let, to pomeni, da si že tako dolgo nisva vzela daljšega oddiha le za naju, saj sva takorekoč ves čas z otroki. In tokrat sva prvič pa 14 letih dva tedna preživela popolnoma sama. Dva tedna sva bila na voljo le drug drugemu in nikomur drugemu. Popolno.

To sta torej razloga, zaradi katerih je bilo to potovanje najboljše. Vse ostalo je bila le kulisa, pa še ta je bila boljša, kot sva si drznila pričakovati.

Galerija utrinkov iz Bolgarije, Turčije, Grčije in Albanije:

Kot tudi drugje po svetu, so naju tudi v Bolgariji najbolj pritegnile tržnice:

Obisk turškega bazarja je nepogrešljiv,

kot tudi sprehod po mestu,

ogled mošeje,

Troje

in turške plaže.

Idila na Lesbosu

in rent a car po grško.

Albanske ceste so nekaj resnično posebnega,

A ne tako kot plaže.



Pri prijaznem možakarju ob cesti sva se založila z letno zalogo origana.

Tako pa izgledajo stare in ohranjene albanske vasice,

in tržnica, ki bi naj bila po besedah nekaterih zadnja avtentična tržnica v tem delu sveta, drugi pa pravijo, da je vse, kar tam prodajajo, narejeno na Kitajskem.

Zajtrk v Albaniji s hrvaškim mlekom in slovenskimi kosmiči. (Mleka nisva vozila s seboj, kosmiče pa.)

Več v galeriji.

Z motorjem sva v 14 dneh prevozila 5000 kilometrov skozi 10 držav. Lepa tura, ni kaj!

Za začetek naj povzamem eno izmed ključnih sestavin potovanja po Balkanu, hrano. Iskanje in preizkušanje novih okusov na naših potovanjih je namreč pogosto tisti magnet, ki nas v neki konec sveta privlači bolj, v drugega pa manj. A dokler ne vemo, kakšna hrana se kje uživa, tega ne moremo niti vedeti. Sicer smo jedli dobro in slabo že na vseh petih celinah, a kamorkoli odpotujemo, vedno najdemo nove okuse in jedi, ki jih še nismo preizkusili. Tiste ta najboljše se nato občasno znajdejo tudi na naši domači mizi.

Na potovanju po Balkanu sva naletela na veliko dobrot. Precej sva jih že poznala, a način priprave se razlikuje od države do države. Tako na primer burek pripravljajo drugače v Turčiji, Albaniji, Črni gori, Bosni in še kje. Mimogrede, povsod (razen v Bosni) mu pravijo burek, tudi če je s sirom ali špinačo.

Romunska ponev.

Bolgarska solata, pečena polenta in baklava.

Turški burek, pečena zelenjava z jogurtom, golaž, gratinirani jajčevci in kofte.

Grška okra, jajčevci, tzatziki in klasični zajtrk.

Albanski “mish ne hell” ali jagnje na žaru.

Črnogorska jagnjetina in kislo mleko.

Bosanski čevapčiči.

In stojnice.

Ko sva prestopila albansko-črnogorsko mejo, in nama je črnogorski policist zaželel: »Sretan put!«, sva se počutila, kot da sva v znanem okolju. Čeprav v Črni gori skupaj še nisva bila. A vse se nama je zdelo tako domače, bolj kot v katerikoli drugi državi, ki sva jo obiskala na tem potovanju. Jugoslavija je v nas očitno pustila trajnejše sledi, kot si mislimo.

Črna gora kljub temu, da je manjša celo od Slovenije, ponuja izjemne naravne lepote. Od petih narodnih parkov, sva se odločila, da obiščeva tri. Najprej sva se zapeljala do Skadrskega jezera in obiskala ne le jezero, temveč tudi okoliške gore, vse do tja, od koder pravijo, da je najlepši razgled v Črni gori.

Nato sva si privoščila kosilo v bivši prestolnici in se zapeljala proti morju. Ker naju niso pustili na polotok-hotel Sveti Štefan,

sva odšla v Budvo in se sprehodila po enem najlepših starih mest na Jadranu. A na morju nama je bilo prevroče in sva se vrnila v hribe po izjemno atraktivni cesti od Kotorja do Njegošev.

Tam sva obiskala naslednji narodni park, Lovčen in si privoščila domači pršut in sir, nato pa sva se lotila iskanja prenočišča. Tega sva komaj našla in to nekaj kilometrov severno od Podgorice. Tako, kot prestolnicam vseh drugih držav, ki sva jih na tej poti obiskala, sva se izognila tudi tej.

Ko sva se začela voziti naslednje jutro, se nama niti sanjalo ni, da bova ves dan obkrožena s toliko naravnimi lepotami. Najprej sva se celi dve uri vozila vzdolž kanjona reke Morače,

ki jo je nato zamenjala opevana Tara.

Cesta je speljana ob tej čudoviti reki vse do gromozanskega mostu, celih 172 metrov nad reko.

Tam sva zavila proč od reke in se zapeljala do Žabljaka, baje najvišje ležečega kraja na Balkanu. Tako sva se znašla v gorskem svetu Durmitorja in si tam privoščila pravo domačo pojedino.

Lepot (in dobrot) za ta dan kar ni hotelo biti konec. Pred nama je bil gorski svet, in to tako čudovit, da mu je težko najti primerjavo. Zapeljala sva se namreč po 42 kilometrski cesti od Žabljaka čez Trso do Plužin. Kot se je kasneje izkazalo, sva bila menda edina, ki sva sem prišla po naključju, pot je namreč precej znana. Kakorkoli, znašla sva se na ozki asfaltni cesti, ki naju je zavoj za zavojem vodila čez gore. Pokrajina je tako čudovita, da je to z besedami nemogoče opisati. Kar nisem se mogel naužiti lepot in sem kar ustavljal, da sva lahko srkala vase ta čudoviti svet.

Ko sva se spustila v dolino in sva mislila, da so naravne lepote končno za nama, sva se znašla v tretjem kanjonu. Kanjonu reke Pive. Sledila je še ena čudovita vožnja po slikoviti cesti vzdolž reke, vklesana v skale skozi tunele in čez mostove.

Vse do Bosne in Hercegovine.

Zadnji večer štirinajstdnevnega potovanja sva se ustavila v prvi prestolnici na poti, v Sarajevu. Tam sva si privoščila veliko dobre hrane, sprehod po Baščaršiji in počitek pred vožnjo domov, ki naju je čakala naslednji dan.