Kdaj je pravzaprav sezona potovanj? Po eni strani se zdi, da se nikdar ne konča, po drug strani pa je vsakomur jasno, da je daleč največja gneča na turističnih destinacijah v poletnih mesecih. Zagotovo ima vsakdo dober razlog, zakaj v tem času potuje in tudi mi ga imamo. A vseh parametrov, s katerimi načrtujemo potovanja, nikakor ne moremo uskladiti tako, da bi nam ustrezali v pravi meri, zato seveda sklepamo kompromise. Potovati v času, ko je turistična sezona na vrhuncu in povrhu v turistične kraje, ni kombinacija, ki bi jo izbral, če bi imel na izbiro boljšo alternativo. Zraven nevzdržnih vremenskih razmer, zastojev na cestah, gneče in povišanih cen, me na potovanjih v času sezone pravzaprav najbolj omejuje pomanjkanje možnosti za spontanost. Namreč, mi radi kampiramo (predvsem jaz), a danes je v poletnih mesecih postalo praktično nemogoče brez rezervacije priti do prostora za šotor v avtokampu. To, da moramo road-trip po Evropi načrtovati do te mere, da vnaprej rezerviramo avtokampe, je za nas misija nemogoče. Saj skoraj nikoli vnaprej ne vemo, kje vse bi se želeli ustaviti in kateri dan bomo do katerega avtokampa prišli. Povrhu se za tovrstna potovanja odločamo tik pred zdajci, tudi zaradi vedno bolj spremenljivih vremenskih razmer. Ko sva se pred dvema mesecema odpravila na večdnevni izlet z motorjem proti Hrvaški, sem si v Lukovici premislil in sva se zapeljala v Dolomite. Kako naj s takšno dovzetnostjo do spontanosti karkoli rezerviram vnaprej? Tudi na potovanje, o katerem želim pisati sedaj, smo se nameravali odpraviti v petek, a smo se zaradi vremenskih razmer odpravili šele v nedeljo. Sicer sem tik pred zdajci poklical v štiri ali pet avtokampov, a nihče ni več sprejemal rezervacij. Še to, da smo se odpravili dva dni kasneje, se je izkazalo, da je bilo prehitro, saj smo imeli prvi dve noči v šotoru dokaj pestri z vremenskega vidika. Šele, ko smo zapustili kraje, v katerih so prevladovale vse oblike nam neljubih razmer, ki sem jih naštel zgoraj, se je potovanje prevesilo v uživanje na polno.
Mašo sva pobrala v Zadru, kamor je prispela s katamaranom in začeli smo še eno skupno oziroma družinsko potovanje. Letos že tretje te vrste. A čas, ko bova s Sabrino potovala le še v dvoje, je najbrž blizu, otroci rastejo. Za prvi dve noči smo izbrali enega od kampov pod prekrasnim Biokovim, iz katerega je dobro izhodišče za tamkajšnje prečudovite kraje, a so nam vremenske razmere preprečile vse pohode, razen sprehodov ob morju. Tudi prav. Bili smo veseli, da se nam ni nič pripetilo in smo nadaljevali s potovanjem.
Ta plaža je videti mamljivo predvsem na račun zgodnje ure in odročnosti parkirnega prostora. V ozadju otok Brač.
Kot ob vsakem obisku tega konca sveta, se je kot najbolj gostoljubna dežela izkazala Bosna in Hercegovina. V avtokampu blizu Mostarja me je lastnik pozdravil z: “Brate Davore!”, čeprav se več ne spomni, da sem pri njem že kampiral, ko sem po teh krajih kolesaril pred petimi leti.
Počastili so nas z lahko večerjo in precej več pijače, ko smo jo lahko popili, tako, da smo jo še prinesli domov. Zjutraj smo si izposodili še kajake (ne da bi morali zanje plačati) in zaveslali po reki Buni, na koncu pa za kampiranje plačali 15EUR!
Le lani sem se peljal mimo, ne da bi se v Mostarju ustavil in sprehodil. Tokrat nam je bil še posebej všeč, saj je bil sijajno obarvan.
Maša in Sabrina drvita s čolnom po Neretvi pod mostarskim mostom.
Razgled proti Mostarju z jutranjega sprehoda na srednjeveško utrdbo.
Planinska hiška pod vrhom Orlovača.
Skratka, Bosna je resnično destinacija, kjer ima človek zaradi gostoljubja občutek, da se je znašel na drugem svetu, ne le v drugem času in prostoru. A naj bo za danes dovolj. Toliko o prvih dveh državah, ki smo jih obiskali na letošnjem družinskem road-tripu po Evropi.
