Bolivija | Popotniški dnevnik družine Bračko

Taksiji, avtobusi in letala

Posted on 8. avgust 2010 by Davor

Kmalu pridemo domov. Zdi se, da se to bolj vidi iz vaših komentarjev, kot iz naših prispevkov. Tudi jaz moram priznati, da še nimam dovolj potovanja in da se mi še ne mudi domov, a včasih je pač treba poslušati druge…

Torej, zadnja dva meseca in pol smo preživeli v deželah, za katere se nam na začetku poti niti sanjalo ni, da jih bomo obiskali. Tudi v Brazilijo nas je pot zanesla nepričakovano. V Brazilijo smo enostavno zašli zato, ker smo od tukaj našli cenejše letalske vozovnice za domov, kot iz zahodne obale Južne Amerike. Pa tudi zato, da se pred odhodom domov spustimo iz vrtoglavih višin gorske verige Andov. Menda smo devet od enajstih tednov v Južni Ameriki prebili na višini med 2500 in 4000 metrov nad morjem. Komaj smo čakali, da se spustimo na nivo gladine morja in zleknemo na kakšni s soncem obsijani peščeni plaži. In prav to počnemo te dni.

A pot iz hotela v La Pazu v Boliviji, do plaže v mestecu Arraial do Cabo v Braziliji, kjer smo sedaj, je bila ena izmed najbolj napornih, kar smo jih v tem letu prepotovali. Hotel v La Pazu smo zapustili od devetih zvečer in se s taksijem zapeljali do letališča. Tam smo čakali na let do pol treh zjutraj. Punci sta zaspali kar na stolih. Ko smo se končno vkrcali, smo vzleteli, zatisnili oči in že po eni uri pristali in prestopili na drugo letalo, nekje v Paragvaju ali Urugvaju. Tudi naslednji let je trajal manj kot dve uri in že smo pristali v San Paulu v Braziliji. Tokrat smo morali menjati ne le letalo, temveč tudi letališče, do katerega je bilo tri ure vožnje po cesti! Zadnji trenutek smo ujeli avtobus, da smo pravočasno prišli do letališča. Vkrcali smo na letalo in po eni uri pristali v Riu de Janeiru. Iz letališča smo se z avtobusom odpeljali do avtobusnega terminala v Riu, kjer smo pojedli kosilo in počakali na avtobus. Vožnja z avtobusom v Arraial do Cabo je trajala tri ure in pol. Od avtobusne postaje smo se s taksijem odpeljali do prvega hotela. Minilo je 24 ur odkar smo zapustili La Paz. Menjali smo tri taksije, tri avtobuse in tri letala. Najhuje pri vsem je bilo, da so bile vožnje in leti tako kratki, da se nismo utegnili naspati. Na koncu sploh nismo več vedeli kateri dan je. Še dobro, da je do doma tako daleč, da se bomo lahko na letu domov naspali.

Coca Cola za dojenčka

Posted on 4. avgust 2010 by Sabrina

Eno leto na poti. Daleč nazaj se mi zdi dan, ko smo šli od doma in sem se s solzami v očeh poslavljala od domačih, hkrati pa se mi zdi, da je leto potepanja prehitro minilo. Spet. Kot zgleda je potovanje vedno prekratko, en mesec, dva meseca, eno leto, ne vem koliko bi bilo dovolj, da bi rekla: »Dosti mi je vsega! Vožnje, pakiranja, klatenja, gremo domov!« Pričakovala sem, da se bo to po enem letu zagotovo zgodilo, pa se ni. Saj se veselim, da gremo domov, a predvsem zaradi Sare in Maše, ki si vrnitve res srčno želita. V tem letu sta se zelo zbližali in si postali najboljši prijateljici, imata se radi iz vsega srca. Veliko sta se naučili za življenje, kako se znajti vsak dan v novi situaciji, v novem kraju in med novimi ljudmi, kako si poiskati prenočišče, prevoz in hrano v tujih krajih, kako se sporazumeti tudi če ne znaš jezika, kako paziti nase, kako se pogajati za nižje cene, kako prenesti težke situacije in kako se veseliti, žalostiti ali smejati brez zadržkov. Kljub temu je ostalo veliko vprašanj neodgovorjenih, zakaj v drugih državah ljudje delajo nekatere stvari drugače, kot sva ju midva naučila. Največ takih vprašanj je bilo v Boliviji:

Zakaj dajejo dojenčku za piti Coca colo, če si rekla, da ni zdrava? Ali je zdrava?
Zakaj imajo dobro skrite ali celo odrezane varnostne pasove? Ali se tukaj ne rabimo pripasati v avtu?
Zakaj na ladjici nimamo vsi rešilnih jopičev? Zakaj jih nekateri ljudje ne potrebujejo?
Zakaj sredi dneva zaprejo restavracije za čiščenje, čeprav so zunaj lačni turisti?
Zakaj taksisti ugasnejo avto, ko peljejo po hribu navzdol? Ali tako varčujejo z bencinom?
Zakaj na 4000 m višine, ko ponoči zunaj zmrzuje, ni kurjave v hotelskih sobah in ne v restavracijah?
Zakaj zatrjujejo, da imajo vse pecivo sveže od danes, potem pa ugrizneš v tri dni staro empanado?
Zakaj v enem dahu povedo dve ceni za isti izdelek in potem trdijo, da je višja cena prava?
Zakaj stane 10 žemljic pol evra, 1 pizza pa 10 evrov?
Zakaj v tako revni državi za ogled svetovno znanih jezera Titikaka in slanega jezera Salar de Uyuni, turistom ne zaračunajo vstopnine?

Odgovor na vsa ta vprašanja je približno enak. Bolivija je najmanj razvita in najbolj revna od držav, ki smo jih obiskali v Južni Ameriki. Menim, da imajo tukajšnji preprosti ljudje izredno malo informacij in splošnega znanja. Niso pokvarjeni, hudobni in nikomur ne želijo slabega. Preprosto ne vedo kaj je prav ali kako bi kaj naredili bolje. Ne vem, ali se sploh zavedajo, da bi lahko kaj naredili bolje. En razlog je v tem, da nimajo sredstev, kot na primer za kurjavo, drugi pa da dejansko ne vedo zakaj ali kako. A ob Bolivijskih naravnih lepotah in pristnih ljudeh, so to le malenkosti. Ko potujemo po svetu ne iščemo odgovorov zakaj so ljudje drugačni od nas, ampak se skušamo iz njihove drugačnosti kaj naučiti.

Več v galeriji.

Na preizkušnji v Boliviji

Posted on 30. julij 2010 by Davor

Bolivija. Vsi smo slišali zanjo, a o njej ne vemo nič. Ni znana po kriminalu, nima zapuščine Inkov, nima otočja Galapagos in poleg tega je najrevnejša država na celini. Nekaj pa vendar mora biti tukaj, saj srečujemo toliko turistov kot nikjer drugje. Bolivija ima izjemno pokrajino, superlativi v svetovnem pomenu se vrstijo eden za drugim: La Paz – najvišje ležeča prestolnica, z najvišje ležečim letališčem, Potosi – najvišje ležeče mesto, Coroico – najnevarnejša cesta, Uyuni – največje slano jezero, Titicaca – najvišje ležeče plovno jezero in še in še… Vsi ti superlativi nas izzivajo in vabijo, da jih obiščemo. Bolivija nam jemlje sapo, ne le zaradi krasnih razgledov, temveč tudi zaradi redkega zraka, saj so vsi kraji, ki jih obiskujemo na višini okoli 4000 metrov.

Jezero Titicaca nas je očaralo s svojo velikostjo in modrino.

Po jezeru smo pluli s čolni iz trave, sprehajali smo se po rojstnem kraju kraljestva Inkov, otoku Sonca. Navduševali smo se nad razgledi na s snegom prekrite šest tisočake, ki so videti, kot da rastejo iz globin jezera.

Najnevarnejša cesta na svetu si je ta nelaskavi naziv prislužila s številom ponesrečencev. Makadamska, le kake tri metre široka cesta, je vsekana v tako strma pobočja, da se ti zvrti, že ko jo gledaš od daleč.

Promet je dandanes redek, a teče tako, da vozila, ki gredo navzdol, vozijo po levi, prepadni strani ceste. Prepadi pa so globoki tudi do 600 metrov in povsem navpični! Z avtobusom se tukaj ne bi peljal za nič na svetu…, sem se pa s kolesom.

Spust smo pričeli na višini 4700 metrov, končali pa 64 kilometrov dlje in na 1200 metrih nadmorske višine. 3500 metrov višinske razlike spusta! Občutki in razgledi med kolesarjenjem nad prepadi po ovinkasti cesti so izjemni, ne da se jih opisati. Dol padeš!

Pogled na La Paz, ležeč v kotanji med gorami nas je navdušil, a le od daleč. Ko smo se spustili v ulice kaotičnega, v smogu dušečega se mesta, je veselje minilo. Prva stvar na katero smo pomislili je bila, od tod je treba čim prej pobegniti. In pobegnili smo z nočnim avtobusom v Potosi, najvišje mesto na svetu. Kako ponesrečen pobeg! Nekako ne moremo dojeti, da smo v Boliviji sredi zime in da tukaj avtobusi nimajo gretja. Vozili smo se vso noč, 10 ur, na višini 4000 metrov, pri zunanjih temperaturah krepko pod ničlo. In avtobus nima gretja! Tako nas je zeblo, da so nam šklepetali zobje. Sara je glavo zatlačila pod prevleko naslona za glavo, Sabrina in Maša sta se stiskali na enem sedežu, da ju ni tako zeblo. Ko je ura kazala 6 zjutraj, sem se razveselil, da smo verjetno že blizu cilja. Ne bi se mogel bolj motiti.

Stali smo v koloni, ki ji ni bilo videti konca. Šoferja sem vprašal, kaj se dogaja in razumel sem le »kamen«. Po eni uri čakanja v koloni sem se naveličal in odšel ven, pogledati kaj se dogaja. Cesta je bila po celi širini zaprta z avtobusi in tovornjaki, med katerimi so hodili ljudje in za seboj vlekli prtljago. Po dobrem kilometru kolone sem videl zakaj stojimo: čez cesto je bilo nasuto polno kamenja, iz kupa pa je štrlela Bolivijska zastava. Okrog je bilo polno ljudi, kurili so ogenj, metali petarde in nič kaj prijazno niso gledali.

Na ta način so izražali svoje nestrinjanje z vlado in za tri dni zaprli vse ceste v mesto Potosi. Vrnil sem se v avtobus po punce in kot nekateri ostali potniki, smo se peš prebili skozi barikade in proti mestu. A še preden smo se uspeli namestiti, smo ga morali zapustiti, saj bi bili drugače tam ujeti tri dni. Na srečo smo našli avtobus s katerim smo lahko zapustili mesto. Sledila je šest urna vožnja po prašni makadamski cesti skozi puščavsko pokrajino. Ali sem omenil, da je tukaj podnevi zelo vroče in da bolivijski avtobusi nimajo hlajenja?