Category: Ciper

Ciper je eden tistih sredozemskih otokov, na katerega se je vedno znova prijetno in z veseljem vrniti. Oba, grški in turški vpliv sta nam zelo blizu, tako, da smo se tudi tokrat na tem koncu sveta odlično počutili. A za razliko od prvega potovanja po Cipru leta 2014, smo tokrat obiskali le grški del in nekaj manj krajev. Kar ne pomeni, da smo počivali. Vsaj ne toliko, kot bi se za počitnice spodobilo, saj smo dnevno v povprečju naredili dobrih 20.000 korakov. Sprehajanje ob morju, po hribih, promenadah, mestih in povsod drugje, kjer se za to ponudi priložnost, je nekako postalo naša osrednja aktivnost, ki ji na potovanjih namenimo največ časa. Raznim znamenitostim na potovanjih namenjamo vedno manj časa, saj smo se ruševin, muzejev, zgradb in drugih tipičnih atrakcij že naužili. Raje opazujemo, kako poteka življenje v krajih, ki jih obiskujemo in hoja je za to najprimernejši način.

V primerjavi z vtisom, ki smo ga dobili ob prvem obisku Cipra, se mi zdi, da je sedaj še več množičnega turizma, kot ga je bilo takrat. A najbrž zato, ker smo tokrat obiskali kraje na južni obali, ki slovijo po hotelskih resortih. V manj obljudeni notranjosti in na severozahodnem delu otoka, teh sprememb ni bilo opaziti. Ta del nam je bil vsekakor ljubši. Predvsem na pohodu okrog Olimpa, najvišje gore, ki s skoraj dva tisoč metri viših tvori prav posebne klimatske razmere na tem otoku. Ta pohod se nam je že prvič vtisnil v spomin, kot eden najlepših, zato smo ga z največjim veseljem ponovili. Čez te kraje potekata tudi evropski pešpot E4 in kolesarska pot Eurovelo 8, obe prav posebej privlačni.

Posebno poglavje si zasluži kulinarika, ki je zaslužujoč grškim, turškim in bližnjevzhodnim vplivom resnično izjemna. Pravzaprav je k temu treba dodati še pridih britanskih, ruskih, bolgarskih in drugih okusov. Da tega, kako aromatične so tamkajšnje začimbe, niti ne omenjam. Ali tega, da tam rastejo papaja, mango, avokado, pasijonka in še kateri tropski sadež, o katerih lahko pri nas le sanjamo.

Zanimivo je bilo tudi opazovati nepopisno mešanico ljudi, ki na Cipru niso v vlogi turistov, temveč tam pridno delajo. Zdi se mi, da toliko različnih ras, govoric in kultur zlepa ne najdeš, kot smo jih tokrat videvali na Cipru. V različnih restavracijah, trgovinah in lokalih, ki smo jih obiskali, smo srečevali tako široko paleto različnih narodnosti ljudi, da se nam je zdelo prav neverjetno. Saj o tem, da se nam to obeta v marsikateri evropski državi, smo že precej slišali, a sedaj smo to dejansko prvič doživeli v takšnih razsežnostih. Zraven tega je Cipru ena najbližjih sosed Sirija in tudi do Afrike ni prav daleč. Vse to nedvomno pripomore k raznolikosti, ki smo ji bili priča v tej skorajda najjužnejši članici Evropske unije.

Plaža v Pafosu ob sončnem zahodu.
Plaža v modernem Limasolu.
Ruševine v Pafosu.

Pohajkovanje v naravi.

Cene hrane so dokaj visoke, a porcije so prevelike in sta praviloma dve jedi zadostovali za nas tri. Kleftiko, Mašina najljubša jed.
Musaka.
Na Afroditini plaži.
Za temi vrati smo pustili naše vtise o Cipru, a jih pustili priprta, če se morda še kdaj vrnemo.

Hrana je ena najpomembnejših zadev, s katerimi se ukvarjamo na potovanjih. To sem resda že omenil, a ni odveč večkrat poudariti, da ob pokušanju lokalnih kulinaričnih dobrot doživljamo tako tujo deželo, kot njene ljudi. Pa tudi radi jemo. Ko postanemo lačni, nas ne zanima nič drugega kot to, kaj in kje bomo jedli. Na potovanjih je namreč načrtovanje obrokov takorekoč nemogoče. Za zajtrk morda še vemo, kje in kaj bomo, saj če ga nimamo v hotelu, poskrbimo zanj dan prej in si kaj kupimo ali pa si nagledamo lokal, v katerem bi lahko naslednje jutro zajtrkovali. Tako nam je od lanskega in predlanskega potovanja po Turčiji v spominu kot nekaj najbolj slastnega, ostal börek oz. burek. A da smo turški burek našli na Cipru, smo se morali kar potruditi. Šele, ko Google ni našel nobene buregdžinice, smo se zatekli k preverjeni metodi in vprašali domačine. Ti vedo vse. Napotili so nas v İstanbul Börek ve Pide Salonu, kjer smo naslednje jutro nakupili toliko izvrstnega bureka, da ga nismo mogli vsega pojesti.

Na velikonočni ponedeljek smo se odpeljali na neko odročno plažo in na poti smo se ustavili v majhni vasici, ki se nam je zdela vredna ogleda. Že ko smo stopili iz avta, so nas obdale vonjave pečenja na roštilju. Pred hišami, na ulicah, na dvoriščih, skratka povsod so goreli žari, na katerih se je vrtel kukuretsi, balkanska specialiteta, ki smo jo prvič poskusili davno v Grčiji.

Ker pa so te piknike domačini prirejali le zase, smo se morali zadovoljiti s kosilom v lokalni gostilni,

ki je bilo izvrstno.

Skoraj na vsakem potovanju se nam zgodi, da naletimo na kakšnega kuharskega mojstra, ki nas (predvsem mene) očara. Ne le s tem, kar skuha, temveč tudi s tem, kar o hrani pove. Od kuharja v hotelu Don Bosco v Kambodži, ki nam je pripravljal najboljše špagete carbonara, gostilničarja, ki nama je lani na Lezbosu kuhal božansko okro, Indijca v Goi, pri katerem sva se s Saro učila pripravljati curry-e itd. Tokrat smo prvič naleteli na žensko, ki nas je s hrano očarala. Bilo je na skrajnem SV delu turškega dela Cipra, kjer smo se nastanili v majhnem zasebnem penzionu. Lastnica, po rodu Rusinja, nam je že popoldan na dolgo govorila o pristnih lokalnih dobrotah, ki nam jih bo skuhala za večerjo. Omenila je toliko jedi, da smo mislili, da se šali. Ko smo se čez nekaj ur vrnili in sedli za mizo, se je začelo. Najprej je na mizo prinesla meze; izbor več predjedi, ki se streže v tem delu sveta. Mi smo meze sicer želeli poskusiti že prej, a si ga zaradi oderuških cen, po katerih ga ponujajo v restavracijah, nismo privoščili. Ni nam bilo žal, da smo počakali: zelena solata, tahin, olive, malancani v omaki, black eyed peas, tatziki, sataraš in bulgur kofte. Slastno!

Vedeli smo, da je to šele prvi od štirih hodov, a se nismo mogli zadržati in smo zmazali skoraj vse. Sledila je okusna paradižnikova čorba, nato glavna jed, kofte v paradižnikovi omaki in na koncu še čokoladna sladica in turški čaj. Popolno! Na srečo smo v tem penzionu ostali dva dni in tako večkrat uživali v slastni turško-ciprski hrani.

Kar se tiče ponudbe v lokalnih restavracijah, pa je treba priznati, da nam je bila hrana na Cipru malce preveč mesna. Restavracij, ki bi ponujale vsaj eno glavno jed brez mesa, skorajda ni bilo mogoče najti. Saj kebabi, kofte, souvlaki in giros so okusni, ampak ne večkrat na dan in to dan za dnem. Enako velja za grško solato, ki je ponekod edina alternativa mesu; več kot dvakrat zapored je kot glavno jed ne gre jesti. Pri tem je najbolj nenavadno to, da se stojnice na tržnicah šibijo pod težo slastne zelenjave.

Da pa ne bi prehitro »presekali«, smo si tudi na poti domov v Beogradu privoščili pristno balkansko kosilo.

Ciper je vse prej kot destinacija, kjer bi le poležavali na plaži ali ob hotelskem bazenu. Otok je tako blizu Afrike in Bližnjega vzhoda, da ima prav posebno klimo, ki ga je tako čudovito izoblikovala, da nudi nešteto naravnih lepot. Ima več narodnih parkov, kjer je mogoče uživati proč od hrupa mest in se sprehajati po gorah, gozdovih ali ob morju. Je pol manjši od Slovenije, a ima 650 kilometrov obale!

Zraven tega je lociran tako strateško, da se je tekom zgodovine pogosto znašel na meji med različnimi civilizacijami, od Asircev, Perzijcev, Egipčanov, Rimljanov, Arabcev, Benečanov in drugih. Razmejen je še danes. Ostanke teh mogočnih civilizacij je še danes mogoče občudovati v arheoloških najdiščih, kjer si je z malce domišljije mogoče predstavljati, kako so živeli pred tisočletji. No, vsega si ni mogoče predstavljati; na primer, družabnega stranišča, kjer je lahko 44 Rimljanov HKRATI opravljalo to, kar danes počnemo vsak zase za zaprtimi vrati:

O Cipru smo že veliko povedali, a malo pokazali. Začnimo s fotografijami, ki smo jih naredili med pohajkovanjem po naravi:

Pohod skozi ozko sotesko Avakas:

Po poteh Afrodite na polotoku Akamas:

Okrog dvatisočaka Troodos:

Osemsto let staro drevo (baje brin):

Po polotoku Karpas,

kjer nam je ta vsaj poldrugi meter dolga gromozanska kača, ki se je delala mrtvo, nato pa, ko smo bili čisto blizu, zbezljala v grmovje, pognala straha v kosti:

Po gorski verigi Kirenia,

v ozadju Nikozija/Lefkozija/Lefkoša:

Po sipinah v bližini polotoka Kormakitis:

Prvomajsko potovanje po Cipru je za nami. V relativno kratkem času, ki smo ga imeli na razpolago, smo prevozili, prehodili in doživeli toliko vsega, da se nam zdi, kot, da smo potovali ves mesec. Prevozili smo 1200 kilometrov, kar je glede na to, da je Ciper velik za pol Slovenije, precej. Obiskali smo takorekoč ves otok, oz. vse kraje, ki so se nam zdeli privlačni. Zraven tega smo, glede na to, da je v tem času na Cipru vse še dokaj zeleno in da temperature še niso previsoke, to izkoristili za pohajkovanje po naravi. Bili smo na sedmih pohodih: od krožnih poti po obali, poti po skoraj suhi rečni soteski, do pohoda na skoraj 2000 metrov visok Troodos. Ti pohodi so bili najlepši del potovanja, saj je narava tako čudovita, da je z besedami to nemogoče opisati. Tam smo tudi ušli množicam, ki jih v mestih in na turističnih točkah ni manjkalo. Zraven naravnih, smo si ogledali tudi nekaj impresivnih antičnih znamenitosti, obiskali nekaj odročnih, od boga pozabljenih vasic, si seveda privoščili kopanje v turkiznem morju in še več.

Najboljše pri vsem skupaj pa je, da smo se imenitno zabavali. Tako po tihem moram priznati, da smo velikokrat celo pozabili, da smo brez ene četrtine, saj Sare ni bilo z nami. Sicer smo jo pogrešali, a tudi brez nje je bilo potovanje čudovito. A ne glede na to, nam sprememba, da Sara več ne bo potovala z nami, težko pade. No, bomo videli, kako se bodo naše popotniške dogodivščine odvijale v prihodnosti.

Skratka, Ciper je čudovit! Za začetek nekaj fotografij, ki o tem, kakšen je Ciper, povedo več, kot besede.

Neskončne plaže obdane z morjem v vseh odtenkih modre:



Majhna mesteca (na sliki Kirenija oz. Girne po turško):


Ponudba lokalnih dobrot:



Avtohtoni prebivalec polotoka Karpaz:

In popotniki.

Ciper je res nenavadna dežela. Razdeljena na dvoje, a kot ena v EU. Le kdo bi to razumel in se v to spuščal. Ljudje, ki jih tukaj srečujemo, ne dajejo vtisa, da je med severom in jugom meja oz. da se razlikujejo. Kot ponavadi, tistih, ki med ljudmi črtajo meje, med običajnimi ljudmi ne srečamo.

Razlik je na prvi pogled videti zelo malo. Razen seveda mejnega območja v razpolovljeni Nikoziji, ki je videti, kot da se je tam odvijala vojna, po kateri ni nihče počistil. Res smo obiskali že veliko mest po svetu, a kaj takšnega še nismo videli; stražarski stolpi, oboroženi vojaki, UN, bodeča žica, barikade, ruševine…

Mejo smo prevozili predvčeraj in ob tem plačali zavarovanje za avto, saj na severu zavarovanje avtomobila, najetega na jugu, ne velja. Tukaj so mošeje, bazarji in še manj turistov; sami plusi. Prva večja razlika med severom in jugom je bila vidna v jedilnih listih restavracij, saj je hrana na severu pretežno turška. In seveda turški čaj, ki je tako dober, da se ga je nemogoče naveličati. O hrani raje ne bom začel, ker ne bi mogel nehati. Naj povem le, da nam je turška (če lahko to, kar ponujajo na severu, tako imenujem) bolj okusna. Že samo današnji zajtrk je bil za bogove:

Včeraj smo se ponovno podali na treking, tokrat ob obali. Sprehodili smo se okrog rta apostola Andreja. Del poti poteka tik ob morju, po plaži, del pa skozi nizko grmičevje. Da je vse skupaj bolj zanimivo, rt nudi dom divjim oslom. Res je, divjim oslom! Srečali smo jih kar nekaj, pravijo pa, da jih tukaj domuje dva tisoč. Noro!

Na skrajnem koncu rta, ki je precej daleč od civilizacije, je majhna hiška, pred katero je bil parkiran policijski avto. Obstali smo nekaj deset metrov proč, ko je iz hiške stopil policist in nam pomahal, naj pridemo k njemu. Rekel je: “Vstopite, pridite na čaj!”

S Sabrino sva se spogledala in vprašala, kaj počne policist tukaj bogu za hrbtom, nato pa smo vstopili. Vabila policista ne gre odkloniti.

S prijaznim policistom, ki nam je skuhal čaj in ponudil sadje, smo se zaklepetali o Sloveniji, Cipru, družini, šoli, sadju, skratka o tem, kakšno je življenje tukaj v primerjavi z življenjem pri nas doma. Tovrstni pogovori so eni najprijetnejših trenutkov na potovanjih.

Tako. Za nami so šele prvi trije dnevi na Cipru, pa se kljub temu zdi, da smo že toliko vsega videli in doživeli. Prespali smo v treh različnih krajih, prevozili 400 kilometrov, se podali na tri trekinge, obiskali več krajev in vasi, se sprehodili po kakšnih petih plažah in se danes celo okopali v morju.

Ciper nam je všeč. Klima je čudovita, sonce toplo, narava divja, morje turkizno in sadje obilno. Hrana je, kot se za ta del sveta spodobi, (za naš okus preveč) mesna: souvlaki, gyros, kebab, jagnjetina, musaka, ribe itd. V tem letnem času, ko je turistov le za vzorec, je kaj drugega težko dobiti. No, razen v turističnih krajih, tam je (za primerno ceno) vsega v izobilju.

Ko sem ob prihodu na Ciper sedel za volan na desni strani avta, me je kar stisnilo, saj že dolgo nisem vozil po napačni strani ceste. Na Cipru vozijo po levi! Prvih nekaj kilometrov sem vozil čisto ob sredini vozišča, saj se mi je zdelo, da sem z levo stranjo avta tik ob robniku. No, danes vozim že skorajda tako, kot da je vožnja po levi edini način, ki ga poznam. 😉 Sploh pa imajo najeti avtomobili na Cipru rdeče registrske tablice, tako, da s(m)o potencialni kandidati za vožnjo po desni strani opazni že na daleč.

Najlepši del potovanja po Cipru v prvih dneh so bili trije trekingi. Enkrat smo dve uri hodili skozi rečno sotesko, drugič tri ure po hribih nad morjem in danes v visokogorju, poraslem s pinijami. Kakšne vonjave! Borovci, cedre, timijan, slezenovec, žajbelj, curry plant oz. kakorkoli se že ta dišeč grm imenuje in mnoge druge rastline, s katerimi je prav omamno prežet zrak. Jutri zjutraj pa nas čaka najvišja gora Cipra, skoraj 2000 metrov visok Trodos.

(Fotografije objavim kasneje, sedaj žal ne gre.)

Ob vseh objavah o popotniških pripravah, tegobah, napotkih in kaj vem o čem še vse, sem čisto zanemaril novico o tem, kam potujemo za prvomajske praznike. To potovanje bo nekaj posebnega. A ne zaradi destinacije, kamor se odpravljamo, temveč zaradi tega, ker tokrat prvič po dvanajstih letih na potovanje odhajamo le trije. Trije smo nazadnje potovali leta 2002 in to po Veliki Britaniji, ko je bila Sara stara tri leta.

Ja, čas teče, Sara bo čez tri tedne dopolnila petnajst let in ne nosim je več v nahrbtniku:

Sara pravi, da se je potovanj naveličala in da je raje doma. To sicer govori že nekaj časa, a je vedno “morala” z nami. Dogovorili smo se, da bo hodila z nami, dokler ne zaključi osnovne šole, potem pa je prosta družinskih potovanj. Vsaj tistih, ki je ne pritegnejo. Če bi odpotovali v ZDA, bi bila ona prva na letalu. Sedaj osnovne šole sicer še ni konec, a smo se vseeno dogovorili, da za te prvomajske praznike ne odpotuje z nami. Pravi, da ima pomembnejše opravke. Res jih ima. Mi jo bomo na potovanju seveda zelo pogrešali, a glede na to, da bo v varnih rokah in da se bo najbrž imela lepo, naj si izkusi, kako je.

Tako torej prvič potujemo le Maša, Sabrina in jaz. Gremo na Ciper. Še ne tako dolgo nazaj nismo vedeli kako in kam, a ko smo našli smešno poceni letalske vozovnice na otok, ki je bližje Afriki, kot Evropi, smo se odločili, da ga obiščemo.

Odhajamo že jutri, v nedeljo. Oglašali se bomo tukaj in na
facebook.com/BrackotiNaPotovanju.

Pa lepe praznike!