Bahala Na – karkoli že bo, naj bo. Fraza, ki izraža pasivnost Filipincev do skrbi. Po nekaterih raziskavah so Filipinci eni izmed najsrečnejših ljudi na svetu. Kljub revščini in dolgoletnemu nepravičnemu režimu, kažejo izjemno veselje do življenja. Filipinci poznajo 170 jezikov in dialektov in nobeden izmed njih ne pozna besed kot so zaskrbljenost, tesnoba, dolgčas ali depresija. Imajo pa izvrsten smisel za humor. Tudi prepevajo zelo radi, karaoke so na vsakem vogalu. Večkrat smo doživeli, da je prodajalec, med tem ko nam je stregel, na glas prepeval. V čakalnicah in na ulicah se vedno najde nekdo, ki s petjem skuša pritegniti pozornost množice in seveda kak peso. Tudi sami smo se preizkusili v karaoke baru.
Prvi vtis ob prihodu v dvanajst milijonsko prestolnico Manilo je, da si prišel v neko nenavadno dimenzijo Amerike. Nakupovalna središča in restavracije s hitro hrano McDonalds, Pizza Hut, KFC, Starbucks, si sledijo ena za drugo. A tako je videti le na prvi pogled. Filipinci niso podobni zahodnjakom. Po vedenju in kulturi so Azijci, precej drugačni od nas, kljub nekaj sto let trajajoči prevladi Špancev in kasneje Američanov. Najbolj opazna zapuščina Špancev je katoliška vera, kateri pripada skoraj 90 odstotkov Filipincev. Filipinici govorijo tudi angleško, a za razliko od preostale angleško govoreče Azije, govorijo ameriško angleščino, s tako globokim in dolgim »rrrrrrr«, da jih je prav zabavno poslušati. Ko so Američani zapustili Filipine, je za njimi ostala cela flota vojaških džipov, ki so jih Filipinci v domačih delavnicah preuredili v javna prevozna sredstva, ki še danes vozijo po cestah.
Zadnjič smo se usedli v takšnega Jeepneya, v katerem so že sedeli ljudje in čakali na prevoz.
Šele, ko smo se odpeljali, so nam povedali, da so filipinska družina na dopustu in da so tega Jeepneya najeli zase za ves dan. Niso nam dali priložnosti, da bi bili v zadregi, saj so nam še v isti sapi povedali, da smo dobrodošli, da se peljemo z njimi.
Ne morem, ne da bi omenil osivelih dedcev – seks turistov, ki se sprehajajo z roko v roki s štirikrat mlajšimi Filipinkami. V prostitucijo in trgovino z ljudmi je na Filipinih vključenih 500.000 deklet, od tega petina otrok.
En dan smo obiskali predel mesta Cebu, kamor večina prebivalcev baje sploh ne gre. Revščina, ki smo jo videli je bila obupna. Sara in Sabrina sta rekli, da kaj takšnega nismo videli niti v Indiji. Sabrina je mednje razdelila nekaj naših starih ponošenih oblačil in Mašine sandale, tudi hrano so hvaležno sprejeli.
Po priporočilu smo obiskali slaščičarno, kjer so imeli v vitrini desetine čudovitih tortic vseh mogočih okusov, vse po vrsti so izgledale slastno. Ko smo si želeli naročiti tortice po rezinah, so rekli, da imajo na rezine le dve tortici, ki pa jih ni v vitrini. Pokazali so nam jih na sliki, pa so bile videti prav bedno. Nismo se vdali. Cele torte na moremo pojesti, a nekatere tortice so prodajali tudi po polovicah. Izbrali smo si tortico z okusom manga in makadamije. Povedali so nam, da je polovic zmanjkalo! V ustih sem imel že okus po mangu in makadamiji, pa da je je zmanjkalo?! Z jeziki do tal smo stali pri vitrini polni tortic, pa nismo mogli dobiti niti grižljaja. Jezni smo zapustili lokal, nekaj ur zatem pa tudi Filipine.
Na Filipine smo prišli predvsem po zaslugi Jasmine in Simona in dopust nam je bil zelo všeč. Odpočili smo se od Avstralije in si nabrali moči za nove izzive, ki jih na Kitajskem menda ne bo manjkalo.
Galerijia vseh fotografij iz Filipinov.
