Galerija potepanja po Kavkazu

Ta teden smo preživeli na gruzijskem Kavkazu, v gorah. Takšnih ta pravih gorah, z zasneženimi vrhovi na zeleni podlagi, z razgledi, za katere se zdi, da sežejo okrog in okrog sveta. Prve dneve potovanja po Gruziji in Armeniji smo se za nekaj dni utaborili na zahodnem Kavkazu, ta teden pa nekje na sredini, v kraju Kazbegi oziroma Stepantsminda. Spoznali smo že kar nekaj podobnih krajev, ki služijo kot odskočna deska za ljubitelje gora in vsi imajo prav poseben čar. Najbrž zaradi lege med gorami in utripa, ki ga tem krajem dajejo pohodniki in popotniki z nahrbtniki in infrastruktura, namenjena njim. Pokharo v Nepalu, Gangtok v Indiji, El Chalten v Argentini, Caraz v Peruju, kot tudi bolj mondene različice: Banff v Kanadi, Chamonix v Franciji ter Zermatt v Švici. Skratka kraji, v katerih je dovolj že sedeti na terasi hotela ali restavracije oziroma še bolje, pred šotorom in zreti v okolico, okrašeno z gorami.

Pogled z naše terase v Kazbegiju je bil prekrasen.
gruzija_2019_01
gruzija_2019_02
Pogled nazaj proti terasi, tam nekje spodaj.
gruzija_2019_03
Prvi dan smo se za ogrevanje povzpeli do fotogenične cerkvice Svete Trojice
gruzija_2019_04
gruzija_2019_06
gruzija_2019_07
in uživali v razgledu.
gruzija_2019_05
Drugi dan smo se podali na malce daljši sprehod po prekrasni dolini.
gruzija_2019_08
gruzija_2019_09
gruzija_2019_10
Vrhov, grebenov, prelazov in dolin nam zlepa ni zmanjkalo.
gruzija_2019_11
gruzija_2019_12
gruzija_2019_13
gruzija_2019_14
gruzija_2019_15
gruzija_2019_16
gruzija_2019_17
gruzija_2019_16
Niti prizorov, kjer se je narava poigrala z barvami.
gruzija_2019_18
gruzija_2019_19
gruzija_2019_20

Včeraj zvečer smo se vrnili domov. Šele sedaj vidim, koliko fotografij in doživetij smo pridelali v treh tednih v Gruziji in Armeniji. Nadaljevanje sledi.

Vem, da bi sedaj že lahko nahrbtnike in kovčke dali za nekaj časa na hladno, a nam letos nekako ne znese… Naj že pride čas za zapečkanje!

Obiskati Jerevan ali Tbilisi?

Najbrž ga ni med nami, ki še ni bil v Ljubljani. Ampak, koliko nas je takšnih, ki smo jo obiskali kot turisti? Potem smo najbrž opazili, kaj naša prestolnica ponuja obiskovalcem. Primerjam jo namreč s prestolnicama Gruzije in Armenije, ki smo ju obiskali v minulih dneh. Razen lokalov, barov in gostiln, nabor teh je v vseh velikih mestih (kar smo jih obiskali) neskončen. Jerevan in Tbilisi sta milijonski mesti, kar pomeni, da bi za obiskovalce lahko ponujali nekaj več. No, saj eno ponuja, drugo pač ne. A prestolnici sta v precej revnejših deželah, kot je naša. Zraven tega Slovenijo obišče štiri do petkrat več turistov letno, kot na primer Armenijo. Toliko o primerjavi, kakršnakoli že je.

Skratka, Jerevan. Mesto, za katerega sem pred dnevi zapisal, da smo pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami. Preveč vroče, prašno in premalo zanimivo za naš okus. Saj bi dal kakšno fotografijo, a razen tiste, ki sem jo objavil zadnjič, nimam nobene!

Tbilisi? Povsem druga zgodba. Sicer smo si tudi v tem velemestu privoščili le en dan, a smo se nagarali, saj smo se sprehajali od enega konca mesta do drugega in nam ni bilo niti za trenutek dolgčas. Zelo nam je bilo všeč, saj je mesto prekrasno ne le od daleč, temveč tudi od blizu. Vse od širokih avenij do ozkih tlakovanih uličic. Ni veliko velemest, ki bi se nam tako prikupila, kot Tbilisi. Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu je torej jasen, Tbilisi.

Celo v moderni nakupovalni center smo zašli in nam je prijalo, saj smo se lahko malce ohladili. S klimo in pri našem novem najboljšem gruzijskem prijatelju, ki sliši na ime Luca Polare. Kdo se ne bi sprijateljil z nekom, ki ponuja sladoled z imenom Tartufo crash?
6de0d2ea-fdde-4bdc-a38e-a1d04d4570ba

Čeprav so tržnice za nas zmeraj na prvem mestu.
96c28ef0-7cfd-4a4f-ada5-3076f7879d69

Ena prav posebna sladica, čurčkela, ki jo v Gruziji ponujajo na vsakem koraku. Za vse, ki imajo radi orehe namočene v zgoščen sadni sirup.
a30c497d-85c3-4b9c-90d1-3b6ca4a22b55

Razgled z gondole nad mestom.
0192300c-169f-48b9-9fee-7d512c52e6ec

Stari del mesta.
33ddeed0-a3cb-4b32-8b83-9d8df4469b98
0f3b4869-b24d-4be9-946f-b74856ac0642

O hrani še nisem pisal, saj to hranim za posebno objavo. Tokrat le fotografija orjaške solate s tuno, ki jo je Maša dobila za večerjo v Tbilsiju.
195281d0-985d-4aa3-8083-3f44d06b0218

Toliko o velemestih. Prihodnjič o Kavkazu, prekrasnem gorovju, zaradi katerega smo pravzaprav prišli na ta konec sveta.

Potovanje po Armeniji

Zdi se, da Armenija, kar se tiče obiskanosti, zaostaja za Gruzijo. Tudi, ko smo razmišljali o obisku teh dveh dežel, je v ospredje silila Gruzija. Še tik pred potovanjem nismo vedeli ali bomo Armenijo sploh obiskali, glede na to, da imamo na voljo le tri tedne. Na srečo so nas v odločitev “prisilili” v agenciji, kjer smo najeli avto, saj so nam napisali, da potrebujejo več dni za ureditev papirjev, potrebnih za vstop v Armenijo z gruzijskim avtom. Sabrina je rekla: “Gremo!” In sedaj smo v Armeniji. Tako preprosto je to. Obiskati neko deželo, o kateri ne veš popolnoma ničesar, namreč. Ne veš ali tam govorijo rusko in pišejo v cirilici ali kako drugače. Se mi zdi, da se še na nobeno državo nismo tako malo pripravili, kot na Armenijo. Zavarovanje za avto za Armenijo sem urejal kar na telefonu v neki restavraciji v Gruziji, kjer smo večerjali dan pred odhodom v Armenijo.

Posrečen je bil tudi vstop v državo na kopenskem mejnem prehodu, kjer znajo biti uradniki najbolj nadležni. Tisti, ki se je v teh deželah spomnil, da bi neenakost med spoloma zglajeval z zaposlovanjem žensk na položajih mejnih uradnic, si zasluži nagrado. Nobenega zvišenega uradniškega odnosa ali zafrkancije, temeljitih pregledov ali zasliševanj, ampak topel sprejem z nasmeškom: “Welcome to Armenia!”

Skratka, v Armeniji smo!

Za nami, skorajda na dosegu roke, najvišja gora Turčije, 5137 metrov visok vulkan Ararat.
9c3a3fdb-6d60-4412-943a-56ede1a4b740
234fa70a-10df-43a5-96ae-5568e7ecd82d

Ob urejanju formalnosti na meji smo opazili, da je nenavadno hladno. Glede na to, da smo se bali Jerevana in napovedanih 35 stopinj. Na telefon sem pogledal, kje pravzaprav smo in ugotovil, da smo na višini 2100 metrov nad morjem! Zato so tukaj tako prekrasni razgledi, ki segajo do neskončnosti.
eb07cbc8-9492-4515-8ef7-d8a93ebf87f2

Prašnih cest, s katerimi nas je pričakala Armenija, kar ni konec, čeprav smo tukaj že četrti dan. Še dobro, da imamo avto, ki je narejen zanje.
ff09f57f-56df-4d76-8c02-f719239e0349

Le tu in tam pusto pokrajino preseka zaplata zelene ali modre barve, ki sta zaradi kontrasta še lepši kot sicer.
55b796a0-577a-4ba4-a5c5-19eb8397c14a

Barv ne manjka tudi na tržnicah, saj je sadja in zelenjave tukaj v izobilju.
fd4d1508-d058-43fb-95ee-1a6aced0aa1a
e0776020-a694-4c2e-9a0f-164a9dbc4903

A žal zelo poredko na krožnikih v obliki samostojnih zelenjavnih jedi, temveč le kot podpora težkim mesnim jedem.
885dd5ff-3c91-48c0-9586-6724ac453dcc

Seveda nismo prišli sem, da bi se pritoževali, temveč, da se temu, kar vidimo, načudimo. To nam (še vedno) gre kar dobro od rok. Razen, kadar obiščemo velika mesta, saj smo iz milijonskega Jerevana pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami!
44e9322a-93cd-41c9-81b6-6a4e763185aa

Na Kavkazu je lepo

Drugo mesto Gruzije, Kutaisi, nam je služilo le kot odskočna deska, kjer smo pristali in prevzeli najet avto. Vanj smo zmetali opremo za kampiranje in se zapeljali na sever, proti Kavkazu. Mimogrede, ponovno smo našli način potovanja, ki ga še nismo preizkusili; kampiranje z najetim avtom in našo (minimalistično) kamp opremo. Ko smo prispeli v hribe, smo bili že ob postavljanju šotora navdušeni, da nam ni treba ponovno spati v hotelski postelji, ampak pod milim nebom in v lastni posteljnini oziroma spalkah. Tako smo ostali kar štiri dni v šotoru in o hotelih nismo niti razmišljali. Še danes, ko smo se nameravali zapeljati do največjega gruzijskega mesta ob Črnem morju, smo si premislili. Na poti smo se namreč ustavili ob borovem gozdičku, kjer je bil tudi popolnoma prazen avtokamp, tam postavili šotor in se zasidrali kar ob morju.

a1233809-3b57-4db8-ad58-e91f30355c98
39a73852-7981-49b7-8a9f-322b035261c2

Malce prehitevam, saj sem želel pisati o hribih. Prepričali smo se namreč, da so v Gruziji resnično takšni, kot pravijo; čudoviti. Mestia, mestece, kjer smo se utaborili, leži v osrčju gora in je dobro izhodišče za dnevne in daljše pohode in druge oblike podajanja v gore. Prvi dan smo se podali na pot proti ledeniku kar z avtom. Tudi tukaj se dogaja, da se brezpotja, ki so bila še pred kratkim namenjena le pešcem, širijo v blatne oziroma prašne kolovoze, po katerih hodijo le še tisti najbolj trmasti. Celo ob idiličnih jezerih Koruldi, ki ležijo 2700 metrov nad morjem, do katerih vodi strma pešpot, sem včeraj srečal avtomobile. Nisem mogel verjeti svojim očem. A tudi to je napredek. Skratka, prvi dan smo se tudi mi zapeljali po dolini proti ledeniku Skhara. Sicer je Maša prestrašeno rekla: “Gremo nazaj!”, ko smo z avtom prečkali reko, v kotanji katere je ležal na streho prevrnjen terenec, a smo še malce stisnili in se zapeljali naprej. Nekje na polovici poti smo avto zapustili in se naprej odpravili peš. Seveda nas je prehitelo kar nekaj avtov, ki so se zapeljali do konca doline, oziroma do koder se je pač mogoče peljati z dobrim terencem in nekaj spretnosti.

aae6a0dd-d842-48bb-8470-f727e57d43ee
137f8743-ed0c-4546-b111-9f8b7f89a36a
a711c360-1bcd-4c79-9a61-6410bbb99422

Na poti nazaj smo obiskali tudi vas Ushguli, ki slovi kot ena najlepših in najgrših vasi (odvisno od tega, koga vprašaš), kar jih je mogoče tukaj obiskati. Nekje celo piše, da je s 2300 metri nad morjem najvišje ležeča vas v Evropi. Jaz bi rekel, da je sama vasica dokaj grda, a leži na čudoviti lokaciji. Tega, da je tukaj Evropa, še nekako nisem ponotranjil. Še manj pa si je mogoče predstavljati trdo življenje tukajšnjih ljudi.

9ed3db4c-8d35-4fdf-a970-398c92d3fba2
c17b5779-e2f1-464c-b0fe-5882ad95b9f8

Tovrstne obrambne stolpe, kamor so se zatekle družine pred napadalci, smo videli že v Italiji in Makedoniji, a tokrat smo jih prvič obiskali tudi od znotraj in se povzpeli na vrh. Ne znam si predstavljati, kako napadalci niso mogli osvojiti nekega 25 metrov visokega stolpa. Očitno ne vem dovolj o srednjeveškem obleganju.

f98d1db7-0d7d-4f44-bf07-c97f9294cc7f

V naslednjih dneh smo se lotili resnejših podvigov. Sam sem prišel do višine 2900 metrov, Maša in Sabrina pa nekaj manj, a zaradi tega nista bili prikrajšani lepih razgledov.

2ad677e7-eefd-42d0-8266-9b293f5088f7

Danes smo prvi del Kavkaza zapustili in ugotovili, da so kontrasti med planinami in morjem tudi v Gruziji izjemni. Še zjutraj smo dihali svež, čeprav topel gorski zrak tisoč petsto metrov nad morjem, že po kosilu pa smo se znašli ob morju, kjer sicer pihlja prijetna sapica, a prevroče za prijetno bivanje. Zakaj že se gre na morje poleti?

Potovanje po Gruziji

Končno je prišlo na vrsto tudi naše letošnje veliko potovanje. Veliko, ker smo se na pot odpravili trije in veliko, ker potujemo za več kot tri tedne. S Sabrino sva se odločila, da obiščemo del sveta, ki ga tisti, ki so ga že obiskati, tako zelo hvalijo. Kljub temu, da jih je dokaj malo število. Popotnikov, ki so Gruzijo in Armenijo že obiskali. A sedaj smo že tukaj in si bomo lahko vtise o tukajšnjih deželah in ljudeh ustvarili sami. Pravzaprav si jih že ustvarjamo. Prispeli smo namreč že včeraj in že na poti z letališča doživeli enega boljših vpogledov v družbo, kar jih je. Taksist je bil tako zgovoren, da smo v tisti urici, ki smo jo preživeli skupaj, o Gruzijcih izvedeli več, kot iz vseh pisanih virov, ki smo jih prebrali prej. Čeprav ne razumemo niti besedice njihovega jezika. Pomagali smo si z ruščino, predvsem pa z gestikuliranjem, saj so bile taksistove roke, med tem, ko je vozil in govoril, več v zraku, na njegovi glavi in trebuhu, kot na volanu. Pa vendar smo uspešno prispeli na cilj in razumeli večino vsega, kar je imel za povedati.

Obiskali smo že deset od petnajskih držav, ki so bile do leta 1991 del Sovjetske zveze in so danes samostojne. Nenavadno, da smo ponovno tukaj, glede na to, da nas ruski del sveta nekako ne privlači. A dežele niso le njeni zdajšnji prebivalci, ampak tudi okolje in zgodovina. V Gruzijo nas je pritegnil Kavkaz, mogočno gorovje na stičišču Azije in Evrope, v katerem je tudi najvišja gora Evrope. Nekje sem prebral: “Če je Gruzija Evropa, je bolj podobna Siciliji v 19. stoletju, kot sodobnim članicam EU!” Drugje pišejo, da je: ”Gruzija tehnično v Aziji, vendar se imajo Gruzijci kulturno za Evropejce.” Potem, ko smo se danes ves dan sprehajali po mestu, se nama s Sabrino zdi Gruzija še najbolj podobna *stanom, ki sva jih obiskala pred dvema letoma. A ko prebereš nekaj zgodovine o tukajšnjih deželah, ležečih na presečišču celin, ti kmalu jasno, da temu delu sveta oz. tukajšnjim prebivalcem, ni bilo z rožicami postlano, saj so si jih podrejali vsi, ki so šli tod mimo.

Kakorkoli, to so le prvi vtisi, h katerim dodajam še nekaj fotografij za pokušino. Gruzije se nismo še niti prav lotili, zato kaj več v tem trenutku ni za povedati.

Prekrasni razgledi na katedralo Bagrati
1b67f9ab-fd5e-4ffa-89d5-4a305a248249
in reko Rioni v kraju Kutaisi.
7313b285-2083-4150-b478-2ebe46a1d2b0
Kot vedno in povsod, je tudi tukaj za nas tržnica na prvem mestu.
d439d431-0f63-4c27-b7d8-1d93a8b549ca
Pravzaprav je pri nas na prvem mestu hrana (čeprav nas je ta zajtrk vse prej kot navdušil).
257264e7-5fd7-4e25-9cf1-5f6882534700