Apetit po vzhodu

Daljni vzhod, Bližnji vzhod ali vzhodna Evropa? Tri dokaj različne regije sveta. Obiskali smo sicer že vse, a nekatere bolj kot druge, predvsem pa nekatere raje kot druge. Najraje seveda daljni vzhod, zaradi izjemno prijetnih ljudi, precej drugačnih običajev, prijetnih klimatskih razmer, dobre hrane in še česa. Po drugi strani pa nas Bližnji vzhod ni nikoli resno privlačil. Kljub temu tam obiskali nekaj zanimivih dežel in srečali nekaj prijaznih ljudi, a je bilo treba večkrat zamižati na eno oko in preslišati kakšno opazko. Kar mi je najbolj zanimivo, je dejstvo, da smo se v zadnjih dveh letih dvakrat odpravili v vzhodno Evropo s podaljškom v Srednjo Azijo. Regijo, ki naju s Sabrino resnično ni nikoli privlačila
.
Prijazni ljudje, prijetno vreme, okusna hrana, lepa pokrajina in morda ščepec znamenitosti so v glavnem vse, kar potrebujemo, da smo s potovanjem po neki deželi zadovoljni. Na prvi pogled morda ne zveni skromno. Zato je pomembno, da se pri izbiri destinacije za potovanje potrudimo in izberemo deželo, ki ima to, kar iščemo. Kar žal ni preprosto. Tako se nam še danes, potem, ko smo prepotovali že toliko dežel, dogaja, da se odpravimo nekam, kjer tega, kar iščemo, tam preprosto ni. A v glavnem se nam to pripeti takrat, ko za destinacijo izberemo deželo, ki nas privlači zaradi ene ali dveh omenjenih lastnosti. Tako, da se na nek način zavedamo, da se podajamo v deželo, v kateri ne bo vse po našem okusu. Jasno, nikjer ni. A nekatere destinacije so tako prisrčne, da jih kljub temu, da so daleč od našega ideala, obiščemo večkrat. V nekatere pa se, kljub prekrasni pokrajini in slastni hrani, več ne želimo vrniti. To sta seveda dve skrajnosti, vse ostale dežele so nekje vmes. Ob tem velja omeniti, da so lahko dežele, ki nas privlačijo, popolnoma različne. Na primer, ZDA in Malavi. Deželi, ki si ne bi mogli biti bolj različni, a v obeh smo našli vseh pet omenjenih lastnosti, ki nas privlačijo. Med tem, ko na naših poteh po Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi nismo našli niti ene same takšne dežele.

Od kod torej apetit po vzhodu? Očitno je tam nekaj, kar nas privlači, česar drugje ni mogoče najti. Na primer, pohajkovanje po prečudovitem in preprosto dostopnem gorovju Kavkaz v Gruziji.
Gruzija in Armenija
Preizkušanje motorističnih sposobnosti na neobljudenih prašnih kolovozih Tadžikistana.
srednja_azija_2017_046
Občudovanje presežkov polne perzijske arhitekture v Iranu.
2011-iran_60
Iskanje izgubljenih zakladov v starem Egiptu.
pogovor z domačinko

Še bi lahko našteval razloge, ki so v prid potovanjem v dežele, ki ne slovijo po tem, da bi bile privlačne za popotnike in turiste. Še več bi lahko naštel razlogov, zaradi katerih so lahko te dežele neprivlačne. A teh ni treba omenjati. Saj se vendar na potovanje v neko deželo odpravimo zaradi nečesa, kar nas privlači. In če nas to privlači dovolj, potem bodimo pripravljeni neprivlačne lastnosti spregledati. Šele, ko takšno deželo obiščemo ali morda še kasneje, bomo vedeli če je to, kar nas je pritegnilo, odtehtalo vse manj prijetne izkušnje. Sicer so vse izkušnje, ki jih dobimo na potovanjih dragocene, a ljudje smo pač takšni, da imamo raje dobre kot slabe. Zato raje obiskujemo dežele, za katere je večja verjetnost, da bodo spomini nanje lepši kot slabši. Sam pa upam, da nas je sedaj apetit po Bližnjem vzhodu in vzhodni Evropi za nekaj časa minil.

Dober tek po gruzijsko

Skrajni čas, da preidem k bistveni začimbi vsakega potovanja, k hrani. Če katera od vseh 15 dežel, ki so tvorile Sovjetsko zvezo slovi po hrani, je to Gruzija. Po eni strani ima smolo, da je omejena z gorovjem na severu, morjem na zahodu, skregana s sosedi in na stičišču religij, a je to očitno izvrstna kombinacija za kulinarično zapuščino, ki ji ni para. Tako so z enega konca prevzeli strast do ražnjičev, z drugega do jajčevcev, s tretjega do koprca, s četrtega do testenih dobrot, pečenih v peči in tako naprej. Jedi, kot so kačapuri, kinkali, dolme, mčadi, lobiani, sulguni so zagotovo v spominu večine ljudi, ki so imeli priložnost obiskati to deželo dobrih okusov. Kot sem že omenil, je tudi njihov odnos do hrane izjemen, kar nam je bilo, glede na naše izkušnje v tem delu sveta, dokaj nenavadno. Tukaj se namreč hrana pripravlja sveža in na samem mestu. Ko se usedeš v restavracijo in naročiš, dejansko vidiš, kako v kuhinji pripravijo sveže testo in ga nadevajo zate. Ročno in sveže. Za nas je to neprecenljivo!

Kačapuri lobiani in kačapuri ačaruli.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Hladne predjedi: ajapsandal, tabouleh, humus, matsoni idr.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Na žlico: karčo, čanaki in lobio.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Mesne dobrote.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Zgodi se tudi, da si naročiš domače testenine in ti prinesejo rezance z okusom po kuhanih bobi palčkah.
Gruzija in Armenija

Pa dober tek!

Najlepši trenutki v Armeniji

Prvi dan potovanja po Gruziji in Armeniji sem si zvečer zapisal v dnevnik, da je kraj, v katerega smo prišli, zanimiv na prvi pogled, a dokaj beden. Dodal sem, da smo nekoč v takšne kraje najraje zahajali, a da si danes želimo nekaj drugega, morda več udobja. Čeprav skoraj vedno, kadar je to mogoče, raje spimo v šotoru, kot v hotelu, zato ne bi rekel, da je udobje tisto, česar si želimo. Jasno, saj se potem ne bi odpravili na tako zahtevno potovanje. Se nam pa je v času, odkar potujemo po svetu, spremenila raven tolerance za umazanijo, neurejenost, smrad in druge nevšečnosti, oziroma smo se tega naveličali. Začasno ali za stalno? Kdo bi vedel. V Jerevanu smo za spanje izbrali hostel, kjer smo imeli skupno kopalnico. Ko smo ga rezervirali, se nam to ni zdelo nič posebnega, saj smo velikokrat spali v hostlih in uporabljali skupno kopalnico. A niso vse države in vsi gostje zreli za skupno uporabo prostorov, kot sta kopalnica in kuhinja. V tem hostlu sta bili kopalnica in kuhinja tako zanemarjeni, da se tam nismo zadržali niti trenutka dlje, kot je bilo nujno potrebno. Mimogrede, za vse, ki verjamete »ocenam«, ta hostel je imel oceno 9,3 od 10! Jaz bi mu dal 4.

Da se vrnem nazaj na začetek, ko smo se še soočali s prvim vtisom. Za zajtrk, ki smo ga dobili prvo jutro, sem si zapisal, da je bil zanič. Saj tudi dober sir težko prekrije priokus po dva dni starem polbelem kruhu. Smo izbirčni? Še kako, kadar gre za hrano. A kaže, da postajamo vedno bolj izbirčni tudi pri izbiri hotelov in še česa. Seveda pa razumemo, da je kakovost storitev, ki smo jih na potovanju deležni, v prvi vrsti odvisna od izbrane destinacije, torej države, po kateri potujemo. V Gruziji je od vsega, kar kot popotniki od neke dežele pričakujemo, najbolj izstopala hrana. Ta ni bila le izjemno okusna, temveč tudi primerno postrežena in všečna na pogled. Bom na tem mestu raje zaključil s hrano, saj postajam lačen in bom gruzijskim dobrotam namenil naslednjo objavo.

Morda je prav naša izbirčnost kriva, da nam v Armeniji ni bilo tako všeč, kot v Gruziji. Vse skupaj je bilo v Armeniji na nižjem nivoju, da se tako izrazim. Razen veličastnega pogleda na Ararat. A nikakor ne bi rekel, da Armenija ni vredna ogleda. Dobro so nas potegnili, ko so zapisali, da je kraj, ki se imenuje Dilijan in leži v hribih, obkrožen z gozdovi, armenska Švica. Tako idilično naj bi bilo tam. Tisti, ki si je to izmislil, še zagotovo ni bil v Švici. A nič zato, saj Armenija ni prva država, v kateri smo obiskali tako imenovane »švicarske« destinacije. Tako smo se le nasmihali ob prizorih, ki smo jim bili priča. Šli smo na panoramsko pešpot okrog jezera, ki je bila speljana po traktorskih kolesnicah skozi gozd, a tako daleč proč od jezera, da ga nismo videli. Na pol poti smo se obrnili in se vrnili na začetek. Prav komično. Seveda nismo edini nasedli armenski Švici in smo tako imeli precej težav z iskanjem prenočišča. Najprej smo poskušali s kampiranjem na divje, a ni bilo primernega prostora. Nato smo skušali v uradnem kampu, a smo se obrnili, saj ni bilo nikogar, razen lastnika, ki je želel za zaplato nepokošene trave v zanikrni okolici preveč denarja. V TIC-u so nam skušali najti sobo, a je bilo vse zasedeno. Sabrina je šla pogledat eno ali dve stanovanji, tiste vrste, ki so na vrhu seznama, ko hotele razvrstiš po ceni. Še ona, ki si je sobe ogledovala in nam jih izbirala v najbolj zakotnih krajih v Indiji in še kje, je bila zgrožena. Na koncu nam je uspelo tako, da smo se zastavili ob cesti ob napisu Hotel, povprašali, če imajo prostor in tam dobili dokaj spodobno sobico.

Povsem na drugem spektru izkušenj z nočitvami v Armeniji je avtokamp, ki je v lasti Nizozemke. Oaza v pravem pomenu besede. Avtokamp je bolje opremljen in zasnovan, kot večina avtokampov v Evropi, kar smo jih imeli priložnost doživeti. In ko sem si zvečer, ko so potihnili glasovi, pripravil čaj, sedel na teraso in se zazrl v milijon zvezd na svetlobno neosnaženem in popolnoma jasnem nebu, sem doživljal najlepše trenutke v Armeniji.

Gruzija. Črno morje, gradovi in samostani.

Gruzija ni le Kavkaz, je tudi Črno morje. Pristno, s peščenimi plažami, palmami, turistično ponudbo in če nisi preveč zahteven, je tudi morje za kopanje.
Gruzija in Armenija
Mesto Batumi, ki leži le nekaj kilometrov od meje s Turčijo, je gruzijsko obmorsko letovišče številka ena. Všečno ali ne?
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Če vprašate mene, so mi bolj všeč takšna kopališča.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Turistični Batumi smo zapustili po gorski cesti, kljub temu, da so nam to v agenciji, kjer smo najeli avto, odsvetovali. A nam se je zdel Subaru kot nalašč za luknjast makadam in smo ga preizkusili tudi v Nizkem Kavkazu, kot imenujejo gorovje na jugu Gruzije. Nič posebnega, postanka vrednega ni bilo na celodnevni poti, razen kuhane koruze in kave. Tudi prav, saj ničesar drugega nismo potrebovali.

Največje presenečenje tega potovanja je bil kraj z nenavadnim imenom, Akhaltsikhe. Že od daleč nas je pozdravil grad Rabati. Prekrasen grad, v celoti na novo obnovljen z razgledi do Armenije. Maša in Sabrina sta že kmalu obupali, jaz sem še kar hodil po zidovih in plezal na obrambne stolpe.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Prostor za spanje smo našli zraven gradu v majhnem hotelčku, ki si ga lasti starejši par. Izkazala sta se, kot najboljša gostitelja, kar si jih je mogoče zamisliti. Ko sem gospoda vprašal, kje bi si lahko natisnil zavarovanje za avto za Armenijo, kamor smo se odpravljali naslednji dan, se je preoblekel v srajco in me s svojim nobel avtom zapeljal do neke hiše, kjer so mi natisnili, kar sem potreboval. Ta kraj je bil tako poseben, da mi bilo žal zaspati in sem se v temi sprehodil okrog gradu. Tako sem bil prevzet, da sem se vrnil v sobo, zbudil Mašo, ki je že spala in vsi trije smo se odpravili na nočni sprehod in posedanje na grajskem dvorišču. Čarobno!
Gruzija in Armenija
Ustavili smo se še v Vardiziji, nenavadnem samostanu.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Kavkaški utrinki

Potovanja so naporna. Bolj kot oddih na morju in bolj kot rutina dom-služba. Vsaj z našimi potovanji je tako. Še naporneje je več zaporednih potovanj, brez zadostnega predaha. Morda zato, ker je s potovanji podobno, kot z darili; ko se ti ponudijo, jih vzameš. Na to sem pomislil ob branju knjige, ki jo danes prebiram že v enajsti državi! Knjigo o Aleksandru Velikem sem namreč začel brati na kolesarjenju po Makedoniji in je še danes, tri mesece kasneje, nisem uspel prebrati do konca. Čeprav jo berem redno in mi je silno zanimiva. Zakaj? Ker sem med tem, ko jo berem, potoval po več državah, kot Aleksander v trinajstih letih! Zato pravim, da so potovanja naporna, saj nas tako zaposlijo z doživljanjem sveta skozi lastne oči, da nam zmanjka časa, da bi brali o tem, kako so ga doživljali drugi.

Raje se vračam k lastnim doživetjem in si tako osvežujem spomine na naša potovanja. Torej, nadaljujem s potovanjem po prekrasni Gruziji in zanimivi Armeniji.

Na enem izmed dveh pohodov po Kavkazu, ki sem se ju, zaradi visoke nadmorske višine, lotil sam, sem srečal nenavaden par. Bilo je na nadmorski višini nad tri tisoč metrov, kjer se redkejši zrak že občuti. Ne nujno v obliki višinske bolezni, ampak v pospešenem dihanju, oziroma povečanem občutku pomanjkanja kondicije. Sam težav nisem imel, saj smo na potovanju ves čas na nogah in mi tudi sicer hoja po hribih ne predstavlja omembe vrednega napora. Manj pripravljeni in šibkejši pa lahko imajo že na tej višini resne težave. Tako me je pri sestopu z ledenika pod veličastnim vulkanom Kazbek za pomoč prosila starejša ženska. Z možem, ki je nosil velik nahrbtnik, sta se povzpela do ledenika, a na poti nazaj je možakar omagal. Bila sta Izraelca in smo se uspeli sporazumeti v angleščini. Prosila me je, če mu lahko pomagam prestaviti nahrbtnik s hrbta na trebuh. Možakar je kar sedel, jaz sem mu nahrbtnik snel, ga prosil, da vstane in mu nahrbtnik namestil spredaj. Povedal sem mu, da z nahrbtnikom pod brado ne bo videl, kam stopiti, a je rekel, da bo že. Menda ni naredil pet korakov, ko sta me poklicala nazaj. Nahrbtnik sem mu pripel nazaj na hrbet in jima rekel, naj ustavita katerega od domačinov, ki tod mimo na konjih tovorijo nahrbtnike pohodnikov, ki se jim nahrbtnikov ne ljubi nositi in ga prosita, da vzame še njun nahrbtnik. Na srečo je bilo ta dan na tej poti kar nekaj karavan in pohodnikov, saj gre za dokaj priljubljeno destinacijo. Menda sem ob sestopu srečal več kot sto ljudi in vsaj dvajset tovornih konjev. Zato sem ju, prepričan, da bosta našla pomoč, napotil v bližnjo kočo, kjer je bilo polno ljudi. Sicer me je grizlo, če sem ravnal prav in naredil dovolj, a glede na promet, ki se je odvijal po poti, sem se potolažil, da bosta zagotovo našla ustrezno pomoč.

Karavane gredo naprej.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Pred menoj se je na ledenik pod pettisočakom Kazbeki podala skupina ljudi, ki so si pridno nataknili dereze. Sam sem poskusil narediti nekaj korakov v teniskah in hitro ugotovil, da je preveč zdrsljivo. Predvsem pri sestopu.
Gruzija in Armenija
Tako sem raje sedel na kamen in se prepustil razgledom.
Gruzija in Armenija
Kmalu je prišel mlajši par in se hoje po ledeniku lotil kar v navadnih športnih copatih. Raje sem vstal in se odpravil v dolino ter prenehal razmišljati o tem, kako nepripravljeni se nekateri podajajo v hribe. Ponovno sem se prepustil razgledom in samemu sebi ter jo mahnil nazaj k Maši in Sabrini.
Gruzija in Armenija

Še eno lekcijo o smislu pomaganja neznancem smo izkusili: Maša je na tleh našla kreditno kartico in tam ni bilo nikogar, komur bi jo lahko izročili. Zato sem jo šele na letališču izročil policistom. Seveda so mi vzeli potni list in me zaslišali, nakar sem moral podpisati izjavo v pisavi in jeziku, katerega ne razumem niti besedice. Če bi postopek trajal deset minut dlje, bi zamudili letalo.

Galerija potepanja po Kavkazu

Ta teden smo preživeli na gruzijskem Kavkazu, v gorah. Takšnih ta pravih gorah, z zasneženimi vrhovi na zeleni podlagi, z razgledi, za katere se zdi, da sežejo okrog in okrog sveta. Prve dneve potovanja po Gruziji in Armeniji smo se za nekaj dni utaborili na zahodnem Kavkazu, ta teden pa nekje na sredini, v kraju Kazbegi oziroma Stepantsminda. Spoznali smo že kar nekaj podobnih krajev, ki služijo kot odskočna deska za ljubitelje gora in vsi imajo prav poseben čar. Najbrž zaradi lege med gorami in utripa, ki ga tem krajem dajejo pohodniki in popotniki z nahrbtniki in infrastruktura, namenjena njim. Pokharo v Nepalu, Gangtok v Indiji, El Chalten v Argentini, Caraz v Peruju, kot tudi bolj mondene različice: Banff v Kanadi, Chamonix v Franciji ter Zermatt v Švici. Skratka kraji, v katerih je dovolj že sedeti na terasi hotela ali restavracije oziroma še bolje, pred šotorom in zreti v okolico, okrašeno z gorami.

Pogled z naše terase v Kazbegiju je bil prekrasen.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Pogled nazaj proti terasi, tam nekje spodaj.
Gruzija in Armenija
Prvi dan smo se za ogrevanje povzpeli do fotogenične cerkvice Svete Trojice
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
in uživali v razgledu.
Gruzija in Armenija
Drugi dan smo se podali na malce daljši sprehod po prekrasni dolini.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Vrhov, grebenov, prelazov in dolin nam zlepa ni zmanjkalo.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Niti prizorov, kjer se je narava poigrala z barvami.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Včeraj zvečer smo se vrnili domov. Šele sedaj vidim, koliko fotografij in doživetij smo pridelali v treh tednih v Gruziji in Armeniji. Nadaljevanje sledi.

Vem, da bi sedaj že lahko nahrbtnike in kovčke dali za nekaj časa na hladno, a nam letos nekako ne znese… Naj že pride čas za zapečkanje!

Obiskati Jerevan ali Tbilisi?

Najbrž ga ni med nami, ki še ni bil v Ljubljani. Ampak, koliko nas je takšnih, ki smo jo obiskali kot turisti? Potem smo najbrž opazili, kaj naša prestolnica ponuja obiskovalcem. Primerjam jo namreč s prestolnicama Gruzije in Armenije, ki smo ju obiskali v minulih dneh. Razen lokalov, barov in gostiln, nabor teh je v vseh velikih mestih (kar smo jih obiskali) neskončen. Jerevan in Tbilisi sta milijonski mesti, kar pomeni, da bi za obiskovalce lahko ponujali nekaj več. No, saj eno ponuja, drugo pač ne. A prestolnici sta v precej revnejših deželah, kot je naša. Zraven tega Slovenijo obišče štiri do petkrat več turistov letno, kot na primer Armenijo. Toliko o primerjavi, kakršnakoli že je.

Skratka, Jerevan. Mesto, za katerega sem pred dnevi zapisal, da smo pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami. Preveč vroče, prašno in premalo zanimivo za naš okus. Saj bi dal kakšno fotografijo, a razen tiste, ki sem jo objavil zadnjič, nimam nobene!

Tbilisi? Povsem druga zgodba. Sicer smo si tudi v tem velemestu privoščili le en dan, a smo se nagarali, saj smo se sprehajali od enega konca mesta do drugega in nam ni bilo niti za trenutek dolgčas. Zelo nam je bilo všeč, saj je mesto prekrasno ne le od daleč, temveč tudi od blizu. Vse od širokih avenij do ozkih tlakovanih uličic. Ni veliko velemest, ki bi se nam tako prikupila, kot Tbilisi. Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu je torej jasen, Tbilisi.

Celo v moderni nakupovalni center smo zašli in nam je prijalo, saj smo se lahko malce ohladili. S klimo in pri našem novem najboljšem gruzijskem prijatelju, ki sliši na ime Luca Polare. Kdo se ne bi sprijateljil z nekom, ki ponuja sladoled z imenom Tartufo crash?
Gruzija in Armenija

Čeprav so tržnice za nas zmeraj na prvem mestu.
Gruzija in Armenija

Ena prav posebna sladica, čurčkela, ki jo v Gruziji ponujajo na vsakem koraku. Za vse, ki imajo radi orehe namočene v zgoščen sadni sirup.
Gruzija in Armenija

Razgled z gondole nad mestom.
Gruzija in Armenija

Stari del mesta.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

O hrani še nisem pisal, saj to hranim za posebno objavo. Tokrat le fotografija orjaške solate s tuno, ki jo je Maša dobila za večerjo v Tbilsiju.
Gruzija in Armenija

Toliko o velemestih. Prihodnjič o Kavkazu, prekrasnem gorovju, zaradi katerega smo pravzaprav prišli na ta konec sveta.

Potovanje po Armeniji

Zdi se, da Armenija, kar se tiče obiskanosti, zaostaja za Gruzijo. Tudi, ko smo razmišljali o obisku teh dveh dežel, je v ospredje silila Gruzija. Še tik pred potovanjem nismo vedeli ali bomo Armenijo sploh obiskali, glede na to, da imamo na voljo le tri tedne. Na srečo so nas v odločitev “prisilili” v agenciji, kjer smo najeli avto, saj so nam napisali, da potrebujejo več dni za ureditev papirjev, potrebnih za vstop v Armenijo z gruzijskim avtom. Sabrina je rekla: “Gremo!” In sedaj smo v Armeniji. Tako preprosto je to. Obiskati neko deželo, o kateri ne veš popolnoma ničesar, namreč. Ne veš ali tam govorijo rusko in pišejo v cirilici ali kako drugače. Se mi zdi, da se še na nobeno državo nismo tako malo pripravili, kot na Armenijo. Zavarovanje za avto za Armenijo sem urejal kar na telefonu v neki restavraciji v Gruziji, kjer smo večerjali dan pred odhodom v Armenijo.

Posrečen je bil tudi vstop v državo na kopenskem mejnem prehodu, kjer znajo biti uradniki najbolj nadležni. Tisti, ki se je v teh deželah spomnil, da bi neenakost med spoloma zglajeval z zaposlovanjem žensk na položajih mejnih uradnic, si zasluži nagrado. Nobenega zvišenega uradniškega odnosa ali zafrkancije, temeljitih pregledov ali zasliševanj, ampak topel sprejem z nasmeškom: “Welcome to Armenia!”

Skratka, v Armeniji smo!

Za nami, skorajda na dosegu roke, najvišja gora Turčije, 5137 metrov visok vulkan Ararat.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Ob urejanju formalnosti na meji smo opazili, da je nenavadno hladno. Glede na to, da smo se bali Jerevana in napovedanih 35 stopinj. Na telefon sem pogledal, kje pravzaprav smo in ugotovil, da smo na višini 2100 metrov nad morjem! Zato so tukaj tako prekrasni razgledi, ki segajo do neskončnosti.
Gruzija in Armenija

Prašnih cest, s katerimi nas je pričakala Armenija, kar ni konec, čeprav smo tukaj že četrti dan. Še dobro, da imamo avto, ki je narejen zanje.
Gruzija in Armenija

Le tu in tam pusto pokrajino preseka zaplata zelene ali modre barve, ki sta zaradi kontrasta še lepši kot sicer.
Gruzija in Armenija

Barv ne manjka tudi na tržnicah, saj je sadja in zelenjave tukaj v izobilju.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

A žal zelo poredko na krožnikih v obliki samostojnih zelenjavnih jedi, temveč le kot podpora težkim mesnim jedem.
Gruzija in Armenija

Seveda nismo prišli sem, da bi se pritoževali, temveč, da se temu, kar vidimo, načudimo. To nam (še vedno) gre kar dobro od rok. Razen, kadar obiščemo velika mesta, saj smo iz milijonskega Jerevana pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami!
Gruzija in Armenija

Na Kavkazu je lepo

Drugo mesto Gruzije, Kutaisi, nam je služilo le kot odskočna deska, kjer smo pristali in prevzeli najet avto. Vanj smo zmetali opremo za kampiranje in se zapeljali na sever, proti Kavkazu. Mimogrede, ponovno smo našli način potovanja, ki ga še nismo preizkusili; kampiranje z najetim avtom in našo (minimalistično) kamp opremo. Ko smo prispeli v hribe, smo bili že ob postavljanju šotora navdušeni, da nam ni treba ponovno spati v hotelski postelji, ampak pod milim nebom in v lastni posteljnini oziroma spalkah. Tako smo ostali kar štiri dni v šotoru in o hotelih nismo niti razmišljali. Še danes, ko smo se nameravali zapeljati do največjega gruzijskega mesta ob Črnem morju, smo si premislili. Na poti smo se namreč ustavili ob borovem gozdičku, kjer je bil tudi popolnoma prazen avtokamp, tam postavili šotor in se zasidrali kar ob morju.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Malce prehitevam, saj sem želel pisati o hribih. Prepričali smo se namreč, da so v Gruziji resnično takšni, kot pravijo; čudoviti. Mestia, mestece, kjer smo se utaborili, leži v osrčju gora in je dobro izhodišče za dnevne in daljše pohode in druge oblike podajanja v gore. Prvi dan smo se podali na pot proti ledeniku kar z avtom. Tudi tukaj se dogaja, da se brezpotja, ki so bila še pred kratkim namenjena le pešcem, širijo v blatne oziroma prašne kolovoze, po katerih hodijo le še tisti najbolj trmasti. Celo ob idiličnih jezerih Koruldi, ki ležijo 2700 metrov nad morjem, do katerih vodi strma pešpot, sem včeraj srečal avtomobile. Nisem mogel verjeti svojim očem. A tudi to je napredek. Skratka, prvi dan smo se tudi mi zapeljali po dolini proti ledeniku Skhara. Sicer je Maša prestrašeno rekla: “Gremo nazaj!”, ko smo z avtom prečkali reko, v kotanji katere je ležal na streho prevrnjen terenec, a smo še malce stisnili in se zapeljali naprej. Nekje na polovici poti smo avto zapustili in se naprej odpravili peš. Seveda nas je prehitelo kar nekaj avtov, ki so se zapeljali do konca doline, oziroma do koder se je pač mogoče peljati z dobrim terencem in nekaj spretnosti.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Na poti nazaj smo obiskali tudi vas Ushguli, ki slovi kot ena najlepših in najgrših vasi (odvisno od tega, koga vprašaš), kar jih je mogoče tukaj obiskati. Nekje celo piše, da je s 2300 metri nad morjem najvišje ležeča vas v Evropi. Jaz bi rekel, da je sama vasica dokaj grda, a leži na čudoviti lokaciji. Tega, da je tukaj Evropa, še nekako nisem ponotranjil. Še manj pa si je mogoče predstavljati trdo življenje tukajšnjih ljudi.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Tovrstne obrambne stolpe, kamor so se zatekle družine pred napadalci, smo videli že v Italiji in Makedoniji, a tokrat smo jih prvič obiskali tudi od znotraj in se povzpeli na vrh. Ne znam si predstavljati, kako napadalci niso mogli osvojiti nekega 25 metrov visokega stolpa. Očitno ne vem dovolj o srednjeveškem obleganju.

Gruzija in Armenija

V naslednjih dneh smo se lotili resnejših podvigov. Sam sem prišel do višine 2900 metrov, Maša in Sabrina pa nekaj manj, a zaradi tega nista bili prikrajšani lepih razgledov.

Gruzija in Armenija

Danes smo prvi del Kavkaza zapustili in ugotovili, da so kontrasti med planinami in morjem tudi v Gruziji izjemni. Še zjutraj smo dihali svež, čeprav topel gorski zrak tisoč petsto metrov nad morjem, že po kosilu pa smo se znašli ob morju, kjer sicer pihlja prijetna sapica, a prevroče za prijetno bivanje. Zakaj že se gre na morje poleti?

Potovanje po Gruziji

Končno je prišlo na vrsto tudi naše letošnje veliko potovanje. Veliko, ker smo se na pot odpravili trije in veliko, ker potujemo za več kot tri tedne. S Sabrino sva se odločila, da obiščemo del sveta, ki ga tisti, ki so ga že obiskati, tako zelo hvalijo. Kljub temu, da jih je dokaj malo število. Popotnikov, ki so Gruzijo in Armenijo že obiskali. A sedaj smo že tukaj in si bomo lahko vtise o tukajšnjih deželah in ljudeh ustvarili sami. Pravzaprav si jih že ustvarjamo. Prispeli smo namreč že včeraj in že na poti z letališča doživeli enega boljših vpogledov v družbo, kar jih je. Taksist je bil tako zgovoren, da smo v tisti urici, ki smo jo preživeli skupaj, o Gruzijcih izvedeli več, kot iz vseh pisanih virov, ki smo jih prebrali prej. Čeprav ne razumemo niti besedice njihovega jezika. Pomagali smo si z ruščino, predvsem pa z gestikuliranjem, saj so bile taksistove roke, med tem, ko je vozil in govoril, več v zraku, na njegovi glavi in trebuhu, kot na volanu. Pa vendar smo uspešno prispeli na cilj in razumeli večino vsega, kar je imel za povedati.

Obiskali smo že deset od petnajskih držav, ki so bile do leta 1991 del Sovjetske zveze in so danes samostojne. Nenavadno, da smo ponovno tukaj, glede na to, da nas ruski del sveta nekako ne privlači. A dežele niso le njeni zdajšnji prebivalci, ampak tudi okolje in zgodovina. V Gruzijo nas je pritegnil Kavkaz, mogočno gorovje na stičišču Azije in Evrope, v katerem je tudi najvišja gora Evrope. Nekje sem prebral: “Če je Gruzija Evropa, je bolj podobna Siciliji v 19. stoletju, kot sodobnim članicam EU!” Drugje pišejo, da je: ”Gruzija tehnično v Aziji, vendar se imajo Gruzijci kulturno za Evropejce.” Potem, ko smo se danes ves dan sprehajali po mestu, se nama s Sabrino zdi Gruzija še najbolj podobna *stanom, ki sva jih obiskala pred dvema letoma. A ko prebereš nekaj zgodovine o tukajšnjih deželah, ležečih na presečišču celin, ti kmalu jasno, da temu delu sveta oz. tukajšnjim prebivalcem, ni bilo z rožicami postlano, saj so si jih podrejali vsi, ki so šli tod mimo.

Kakorkoli, to so le prvi vtisi, h katerim dodajam še nekaj fotografij za pokušino. Gruzije se nismo še niti prav lotili, zato kaj več v tem trenutku ni za povedati.

Prekrasni razgledi na katedralo Bagrati
Gruzija in Armenija
in reko Rioni v kraju Kutaisi.
Gruzija in Armenija
Kot vedno in povsod, je tudi tukaj za nas tržnica na prvem mestu.
Gruzija in Armenija
Pravzaprav je pri nas na prvem mestu hrana (čeprav nas je ta zajtrk vse prej kot navdušil).
Gruzija in Armenija