Category: Indija

Indija je ena tistih dežel, ki jih ne obiskujemo zaradi naravnih, kulturnih in drugih turističnih znamenitosti. Seveda smo obiskali palače, templje, čajne plantaže, peščene plaže in druge lepote, ki jih je tam v izobilju, a Indije nismo obiskali zaradi njih. Obiskali smo jo zaradi ljudi. Popolnoma nasprotno od dežel, kot so Avstralija, Argentina, ZDA, Kanada, ki smo jih obiskali zaradi znamenitosti. Sicer so ljudje povsod ključni povezovalni element med nami in znamenitostmi, a v Indiji je drugače tudi to. Tam so znamenitosti povezovalni element med ljudmi. Ljudje so namreč največja znamenitost Indije. Tako so drugačni, pestri, pisani in nam nenavadni, da zasenčijo vse druge znamenitosti Indije. A Indijo smo morali obiskati večkrat, da smo to spoznali. Ko smo se na prvem potovanju po Indiji soočili z njenimi ljudmi, se nam je zdelo, da smo na najtežjem potovanju vseh časov. Ni in ni nam uspelo najti razloga, zaradi katerega se nekateri popotniki tako radi vračajo v Indijo. A ko smo ta razlog našli, več ne najdemo razloga, da se v Indijo ne bi vedno znova vračali. Tako je pač z Indijo.

Ne berem objav za nazaj, a zdi se mi, da sem o Indiji to vse že zapisal, saj se nas nobena od dežel, ki smo jih obiskali, ni tako dotaknila, in o tem, kar se nas dotakne, pišem. Zato o Indiji več ne bom pisal. Seveda le do našega naslednjega potovanja v to mistično in očarljivo deželo in k njenim ljudem.

Tokrat se od Indije poslavljamo s tem, kar je tam najslajše, hrana. Če drži, da gre ljubezen skozi želodec, smo zaljubljeni!

Ulična hrana je najmanj »varna«, a hkrati najbolj mamljiva. Čičerika,
korenček
in svež kokos.
Ulična hrana je poceni. Samose in pakore stanejo nekaj deset centov.


Njegovo veličanstvo, čaj. Vedno in povsod.
Letos smo vzljubili masalo doso, južnoindijsko specialiteto, ki nam je polepšala jutra.


Res pa je, da hrana ni bila vedno po našem okusu. Mašin izraz na obrazu pove, kako je “uživala” v kosilu v preprosti gostilnici.
Najpreprostejši obroki so velikokrat najokusnejši. Kokosov riž, dal in sabdji.
A treba se je tudi razvajati. Thali, kralj indijske kuhinje, krožnik na katerem je lahko tudi več kot dvajset različnih jedi.
Prvi od osmih hodov v ajurvedski restavraciji.

Indija je velika za 162 Slovenij in ima 600 krat več prebivalcev. V tej enormni deželi živijo ljudje vseh religij sveta, ki so povrhu razdeljeni na kaste (neuradno) in se sporazumevajo v več kot 20 uradnih jezikih. V Sloveniji bi nas moralo živeti 8 milijonov, da bi imeli podobno gostoto prebivalstva. Skušam si predstavljati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji živelo tako veliko in tako odkrito različnih ljudi.

A ker si tega nekako ne znam predstavljati, se raje vračam k bolj oprijemljivim zadevam. Recimo zemljevidu tokratne poti po Indiji:

Sama pot, oziroma premikanje iz kraja v kraj, je tokrat potekala brez večjih zapletov. Na primer, skakanja na premikajoči se vlak, kar smo počeli na prvem potovanju po Indiji, se tokrat nismo posluževali. A od tega, da bi bili izkušeni popotniški mački, smo še daleč, vsaj kar se tiče nakupovanja vozovnic za vlak v času novoletnih praznikov tik pred zdajci. Jasno, vse je bilo razprodano. Tako se nam je pripetilo, da smo bili slepi potniki na nočnem vlaku za Madurai in le »ustrežljivosti« kondukterja se lahko zahvalimo, da nam je dovolil ostati na vlaku.

Vlaki v Indiji so vedno polni, le stopnja »polnosti« je drugačna.



Notranjost prave in delujoče lokomotive, ki je vlekla vlak, s katerim smo potovali.
V sirotišnici, kamor smo nesli vrečo igrač, smo doživeli veličasten sprejem.

Selfie, selfie, selfie! Nikjer še nas niso tako oblegali s fotografiranjem, kot tokrat v Indiji. »Madam!« »Sirrrrr!« »Uncle!«… »Can we take a selfie with you?« Skoraj vsak dan nam je nekdo pristopil in nas prosil, če se lahko z nami fotografira. Zanima me, kaj rečejo ob tem, ko na telefonu razkazujejo selfije z nami.


Tukaj so mi v roke porinili še dva malčka, nisem mogel ostati resen.

Nekatere opozorilne table kar izzivajo h kršitvi.

Druge opozorilne table so povsem resne.

Čudežno drevo, nim.

V bližini templjev je vedno pisano in živahno.

Četrto potovanje v Indijo je za nami. Rad bi ga strnil in povzel v nekaj stavkih, a s tem bi naredil krivico tako Indiji, kot naši štiri tedne trajajoči in tri tisoč kilometrov dolgi odisejadi po južni Indiji. Potovanje je bilo namreč predozirano s prizori, dobrimi in slabimi vonjavami ter okusi, hrupom, ljudmi in občutki. Jasno, tako, kot se za Indijo spodobi. Zaradi tega smo jo tudi obiskali.

Naše dojemanje Indije sem že velikokrat ubesedil, a verjamem, da je za nekoga, ki je še ni obiskal, to kar pišem, nepojmljivo. Zato končno objavljam nekaj fotografij, ki jih prej nisem uspel objaviti. Morda bodo povedale več kot besede, presodite sami.

Reliefi, kamnite kočije, maslene kroglice in templji:

Pisane stojnice:

Še bolj pisani ljudje in živali:

Plaže v Goi:

To pišem v predzadnji, dvanajsti hotelski sobi, v kateri smo prespali na tokratnem potovanju po Indiji. Do odhoda domov nas ločita le še dve noči; eno bomo prespali na vlaku, drugo v hotelu v Goi pred poletom domov. Tukaj je ura že 8 in 20 minut, a Sabrina in Maša še spita, kot da sta njuni uri že nastavljeni na slovenski čas, ki je v tem trenutku 3 in 50 minut. Naj kar spita, zame so te jutranje urice, ki jih imam le zase, zlata vredne. Včeraj so nam sicer povedali, da moramo sobo zapustiti do desetih zjutraj, a se bomo tokrat mi naredili Indijce in ostali dlje.

Sedim na stolu ob velikem oknu. Skozenj gledam in poslušam Indijo. Ob tem sem se spomnil prvega lepega okna oziroma lepe hotelske sobe, ki smo jo imeli v Indiji leta 2009. Na prvem potovanju po tej fascinantni deželi smo se soočali z veliki težavami in nerazumevanjem. Takrat smo šele po kakšnem mesecu našli prvi spodoben hotel, v katerem nam je bilo všeč. Šele po enem mesecu! Torej smo 30 dni spali v majhnih, umazanih, zatohlih, temačnih ali na kakšen koli drug način nepritnih sobah. Razmišljam, kako se je v tem času spremenila Indija, kako se je spremenil način naših potovanj in seveda o tem, kako smo se spremenili mi.

Indija se spreminja, to je več kot očitno. A spreminja se predvsem za privilegirane, oziroma tiste, ki so rojeni v pravih kastah. Ti imajo večje avtomobile, večje mobilne telefone in nosijo večjo številko konfekcije. To se lepo opazi na avtobusih in vseh drugih prevoznih sredstev, saj je širina sedežev ostala v času, ko so bili obroki v Indiji za večino prebivalstva precej bolj skromno odmerjeni, kot so danes. Danes so ti ozki sedezi nezdružljivi s širino povprečnega potnika. S tem, da se nas je danes na manjši avtobus, ki je imel zapisano, da sprejme 23 potnikov, natlačilo 47! Sprememb pri “nedotakljivih” nismo opazili. Še danes pometajo tla na enak način, kot so jih pometali že kdovekdaj. A to je le naše dojemanje, resnica je morda drugačna. Tukaj je namreč precej zapisanega o tem, kako se stvari spreminjajo na bolje tudi za manj privilegirane. A o razliki med dejanskim stanjem in tistim, kar je zgolj zapisano na papirju, v oglasih in besedah politikov, tukaj ne bom razglabljal. Spreminja se ves svet, v tem tudi Indija ni nič posebnega.

Kar se tiče sprememb pri načinu, na katerega potujemo, pa za tole potovanje lahko zapišem, da potujemo enako, kot smo potovali pred desetimi leti. Brez konkretnih načrtov, z nahrbtniki, z javnimi prevoznimi sredstvi se selimo iz kraja v kraj in se pri tem, koliko je to mogoče, izogibamo turističnim destinacijam oziroma popotniškim središčem. Iščemo pristne izkušnje in se veselimo stikov z domačini ter se tu in tam razvajamo v dobrem hotelu ali dobri restavraciji. No, tukaj pa je razlika; dobre hotele in dobre restavracije obiskujemo pogosteje, kot smo to počeli nekoč. Res je, spodobna soba in okusna hrana sta nam danes pomembnejši, kot sta nam bili nekoč. Lepa soba in slastno kosilo sta namreč najučinkovitejše sredstvo za blaženje vsega slabega, kar nam kot prašnim popotnikom pride naproti.

Tako, Maša in Sabrina sta se zbudili, moje zlate urice za gledanje skozi okno in razmišljanje so se iztekle. Čas je, da gremo ven iz sobe, na ulico. Tam je dojemanje Indije tisočkrat bolj intenzivno, kot ob zrenju skozi okno.

Pravkar sem pomislil na to, da že tretjič v novo leto stopamo v Indiji. Razen v Sloveniji, nikjer nismo tolikokrat silvestrovali, kot prav v Indiji. Če ima prehod iz starega v novo leto v Indiji kakršen koli poseben pomen, ga še nismo uspeli razvozlati. Vem le to, da se v Indijo še nikoli nismo odpravili z namenom, da bi tukaj silvestovali. Čeprav to, da smo ponovno tukaj, najbrž nekaj pomeni.

Novoletne počitnice v državi Tamil Nadu, kjer se nahajamo, so končane. Skupaj z norišnico, povezano s silvestrovanjem in dejstvom, da smo zapustili velika mesta, se nam sedaj zdi, da nismo več v Indiji. Takšne spokojnosti, kot jo v tem trenutku doživljamo v tej majhni obmorski vasici, v Indiji še nismo bili deležni. Res pa je, da k občutku, da nismo v Indiji, veliko prispeva tudi dejstvo, da je ta kraj neke vrste zatočišče “belih” popotnikov. Ne bom ponovno zapisal, da je to preveč “turistično” za naš okus, saj nam nekajdnevni počitek od hektične Indije prav prija. Razen hrane, ki je (tukaj) zahodnjaškemu okusu prirejena do te mere, da nam ne ustreza. Ni niti indijska, niti evropska, niti kitajska, je nekje vmes. Če se temu reče fusion, naj v njej uživajo tisti, ki jim je to všeč. Za nas je na srečo dovolj pristnih indijskih lokalov, kjer se dobi avtentična južnoindijska hrana. Tistih pravih, kjer je hrana postrežena na bananinih listih, edini pribor, ki se pri tem uporablja, pa so prsti desne roke. V tem sicer še nismo utečeni, a redno vadimo, saj smo v Mammala Bhavanu, kjer na najpreprostejši način strežejo najokusnejše dose, dvakrat dnevno.

Uspelo nam je celo dobiti hotel z bazenom, kot sva obljubila Maši. Kljub temu, da je sprva kazalo, da ne bo šlo, saj so bili bodisi zasedeni, bodisi predragi ali kar oboje hkrati. Na srečo so nas iz prvega hotela pregnali komarji, tako, da imamo sedaj lep hotel z bazenom ob morju, z dvoriščem, poraslim s palmami, po katerih se podijo opice. O tem, kakšna je voda v bazenu le to, da ko sem se danes zjutraj postavil na rob bazena, v katerem so na vodi plavali lasje, listi, žuželke in še kaj, sem si rekel: “To je Indija!” In skočil v vodo. Sabrina pa je tudi že sprejela (zanjo kruto dejstvo) da se, četudi si na morju, namesto v morju, kopaš v bazenu. Seveda Maše nič od tega ne moti in plava, da je veselje.

(Fotografije sledijo v kasnejših objavah, tukaj mi jih ne uspe objaviti.)

V Indiji nam ne pustijo spati. Bodisi zaradi odhoda avtobusa ali vlaka, serviserja klime ali zaradi zajtrka, ki ga strežejo le ob osmi uri. Zajtrk je le kot “Room service”, v restavraciji ga ne strežejo. Tako se pač moramo zbujati zgodaj, tudi ob šestih zjutraj, kar po (naši) slovenski uri pomeni ob pol dveh zjutraj! Nič kaj človeška ura. Šele danes, sedmi dan v Indiji, smo lahko spali, dokler se nam je ljubilo. A sedaj smo na indijski čas že navajeni, tako, da s tem nimamo več težav.

Na potovanjih ne znamo mirovati, še najmanj v Indiji, ki tega, razen na zelo redkih destinacijah, ne omogoča. Sploh pa mirovanja na potovanjih ne iščemo, zato smo bolj ali manj ves čas v gibanju. Seveda nas domačini ustavljajo in ogovarjajo, ter nas prosijo, da se z njimi fotografiramo.

Nekako takole je izgledal nas včerajšnji dan v Indiji:

6:00 – Zbudimo se, umijemo in oblečemo.
6:20 – V temi se postavimo ob glavno cesto in z dvignjenimi rokami skušamo ustaviti avtobus proti kraju Sulthan Bathery.
6:40 – Ustavi nam velik avtobus namenjen za Bangalore in nas za desetkrat višjo ceno od lokalnega avtobusa sprejme v luksuzno notranjost.
7:20 – Izstopimo v Sulthan Bathery, plačam jim le polovico dogovorjenega zneska in ga vzamejo. Pristopi nekaj ljudi, ki nam pokličejo avto-rikšo, da nas odpelje do avtobusne postaje.
7:30 – Smo na avtobusni postaji, kjer že stoji edini avtobus ta dan v smeri Ooty, kamor smo namenjeni. Avtobus je brez šip, le železne palice in plastične rolete ima čez okenske odprtine. Povedo, da rezervacije ne potrebujemo in da vozovnice kupimo na avtobusu. A ko odložim prtljago na prazne sedeže, jo neka ženska prestavi in pravi, da je to njena številka sedeža, saj ima rezervacijo. Njim popolnoma jasno, nam nič. Preden se vkrcamo, zajtrkujemo tri pakete piškotov, saj drugega ni.

8:00 – Avtobus odpelje v hladno jutro, saj smo na višini tisoč metrov. Sem omenil, da na oknih ni šip? Vožnja do 96 kilometrov oddaljenega Ootya je brez zapletov, a traja 4 ure. Cesta je namreč speljana v visoke gore, do 2300 metrov nad morjem in tako vijugasta, da smo srečni, da nam ni slabo.
12:00 – Prispemo v Ooty in se (z vso prtljago) sprehodimo do železniške postaje, a tam ne izvemo ničesar uporabnega glede vlaka, s katerim bi se naj odpeljali v dolino čez par dni.
12:30 – Najamemo rikšo, ki nas vozi po gorskem mestecu, ki mu pravijo “Queen of Hill stations” in iščemo hotel. Šele šesti ponuja sprejemljivo sobo za sprejemljivo ceno.
14:00 – Potem, ko operemo in obesimo prašna oblačila, se odpravimo v restavracijo in si privoščimo dobro kosilo. Nato naredimo dolg sprehod po mestu, skozi tržnico, mimo čajnic ter trgovinic s spominki in se vrnemo v hotel.
17:00 – Ponovno na sprehod, na tržnico po marakuje, avokado in papaje. Naredimo še en krog po mestu in zbežimo v hotel, saj temperature potem, ko se stemni, tukaj padejo na 10 stopinj, na kar nismo pripravljeni.
18:30 – Povečerjamo sadje in se lotimo logistike v zvezi s potovanjem, kar traja do devetih zvečer.
22:10 – Pokličem v recepcijo za dodatne odeje, saj nas zebe, gretja jasno nimajo. Sladko zaspimo.

O tem, da je danes Božič, nikjer nobenega sledu. Verjamemo, da je doma drugače, lepo ga praznujte!