Category: Indija

Ko sva prispela na višino 3.000 metrov, sva se odločila, da tam ostaneva dva dni, da se lažje prilagodiva na redek zrak. Kraj Kalpa je bil pravšnji za to. Najprej sva si tam uredila dovoljenje za obisk območja blizu meje s Kitajsko. Gre za politično nestabilno območje in vsak tujec, ki želi te kraje obiskati, mora v uradu pridobiti ustrezno dovoljenje. Dva dni je bilo sicer več kot dovolj, da bi birokratski postopek lahko uredila sama, a sem vseeno poiskal fikserja, ki je namesto naju opravil del birokracije. Morala sva se le pokazati v uradu, kjer so naju fotografirali in nama izdali dovoljenja. Žal nisem uspel narediti fotografije urada, ki je bil kot iz prejšnjega tisočletja. Majhna pisarna, v kateri med gorami zaprašenih fasciklov sedi uradnik, ki nenehno nekaj zapisuje in žigosa. Zares fascinanten prizor.

Izbrala sva najboljši hotel, kar sva jih našla. Bil je čas izven sezone in odprti hoteli so v glavnem samevali, tako, da so bile že tako nizke cene še nižje. Nekje od 13 evrov naprej sva plačevala za nočitev v hotelu. Pri hotelih v odročnih indijskih krajih, oziroma tistih izven večjih mest, je najlepše to, da so sobe zelo prostorne in da imajo okna z razgledom. In to celo okna, ki jih je mogoče odpreti, kar je dokaj neobičajno za Indijo. Saj vem, da sem to že omenil, a bivanje v hermetično zaprtih sobah, kar je praksa tudi v ZDA, da ne delam Indiji krivice, mi ni po godu.

Kakorkoli, iz sobe sva imela razgled nad vršaci, ki segajo čez 6.000 metrov, a so se zdeli na dosegu roke.

To, da sva bila edina gosta v hotelu, naju ni motilo, dokler ni bila na vrsti prehrana. Saj se pomanjkanje turistov pozna tudi v restavracijah. Biti edini gost v restavraciji je vendarle drugače, kot biti edini gost v hotelu. Tako sva se prvi večer sprehodila do samostana in na poti videla tri lokale, za katere ne bi mogel reči, da so restavracije. V Indiji jih imenujejo dhaba. Izbrala sva enega od treh, ki je imel štiri goste in naročila dve jedi, ki pa so bile obupno zanič. Zato sva naslednji dan raje izbrala gostinsko ponudbo hotela, v katerem sva bila nastanjena. Čeprav tam niti en dan nisva videla nikogar, da bi jedel. A druge izbire praktično nisva imela, saj ni bilo trgovin ali česarkoli drugega bolj spodobnega. Saj precej dobro veva, da se z izbiro restavracije v Indiji ni za hecati, a ko ti ne preostane drugega, pač poješ, kar je na voljo in upaš, da bo vse v redu. A kot se za Indijo, ki preseneti takrat, kot to najmanj pričakuješ spodobi, sva doživela presenečenje in v tej prazni hotelski restavraciji jedla najboljša paneer butter masala in dal makhani. Bilo je tako okusno, da je dal makhani prvič teknil celo Sabrini, ki te jedi praviloma ne mara, mene pa je paneer butter masala tako očarala, da sem stopil do natakarja in ga vprašal, kako so ga pripravili. Četrt litra goste smetane je v eni porciji, zraven vsega ostalega, je rekel. Ogromno, a tudi v francoski kuhinji je v jedeh pogosto toliko masla, da bi se človeku zvrtelo v glavi, če bi vedel. Sploh pa sem se poučil, da v pandžabski kuhinji uporaba izdatnih količin maščob in mlečnih izdelkov simbolizira gostoljubje ter izjemno skrb za gosta, kar razumem in kot gost počaščeno sprejmem. Hkrati pa se že veselim naslednjega obiska pristne indijske restavracije, pa če me tam s smetano in gheejem oblijejo!

Saj ne, da sem v Indiji pogrešal kolo ali izziv, da bi, zraven vožnje avta po levi po indijskih cestah, še kolesaril, a pred hotelom so samevala kolesa za izposojo in sem se malce zapeljal. Previsne, zavite, predvsem pa razgledne ceste kar kličejo po tem, da se zapelješ po njih. Še najraje za krmilom kolesa ali motorja, nikakor ne kot potnik v rokah šoferja avtobusa, na poti do Mokše.

Najela sva najboljši avto za te razmere. Ozek in lahek Suzuki Jimny s štirikolesnim pogonom, ki omogoča manevriranje in izogibanje na ozkih in nevarnih cestah, ki so bile pred nama. A 12 ur preden bi ga naj prevzela, sem dobil sporočilo, da ta avto ni na voljo. Bila je že trda tema, a po naju je prišel šofer in naju odpeljal na parkirišče, kjer bi naj izbrala drug avto. Vsi so bili širši, večji in že ne videz bolj okorni, zato sem vse po vrsti zavrnil. Tako so morali čez noč iz Delhija pripeljati tisti avto, ki sva ga rezervirala in zares naju je ob 9. uri zjutraj čakal pred hotelom. A zdel se nama je nenavadno trd in ob vsaki neravnini na cestišču je zaropotalo. Šele v Kalpi sem si uspel izposoditi barometer in ugotovil, da je tlak v pnevmatikah dvakrat višji od priporočenega. Ko sem ga znižal, sva z vožnjo nadaljevala gladko, kot bi drsela po paneer butter masali.

Pogled na osrednji del kraja Kalpa od zgoraj,

in od blizu.

Tudi v Indiji se, kjer je le mogoče, svetišča gradijo čim bližje nebu.

Znamenit odsek ceste, vklesane v strmo steno, Taranda Dhank.

Prvi postanek na road-tripu po Indiji je bila Šimla. Glede na to, koliko sva o tem kraju slišala ali prebrala, sva pričakovala nekaj mističnega. Visoko ležeč kraj med gorami, zavit v meglo, po katerem se sprehajajo sadhuji, sveti možje. Namesto tega sva se znašla v mestu, ki zaradi lege na strmih gričih poka po šivih in se širi v neskončnost. Nič čudnega, saj ima Indija vsako leto kakšnih 12 milijonov prebivalcev več, ki bolj ali manj vsi rinejo iz podeželja v mesto. Četrtmilijonska Šimla ima nekaj, česar nima veliko mest po svetu; mesto so namreč razglasili za mesto brez cigaret in prepovedali kajenje na javnih prostorih. Tudi zunaj. Fascinantno!

Popoldanski sprehod po strmih uličicah nama je dobro del, še bolj pa lokalna specialiteta, Dham. Gre za neke vrste obredne jedi, ki temeljijo na stročnicah in se strežejo ob slavnostih, kot je poroka. Mene je ena od jedi tako navdušila, da sem si domov prinesel recept in jo pripravil, a kaže, da bom moral recept še večkrat ponoviti in izboljšati, da naredim vsaj približek tistega, kar sva poskusila v Šimli. Indijska hrana je namreč eden močnejših razlogov, zaradi katerih me vleče v Indijo, rad pa kaj dobrega od tam tudi prinesem domov.

V Šimli sva tudi iz prve roke ugotovila, da napredek, o katerem se v Indiji bojda precej govori, še ni zajel vseh področij delovanja. Za postopek nakupa turistične sim kartice, sva v uradu “najsodobnejšega” ponudnika mobilnih storitev, porabila dve uri. S tem, da je postopek stekel takoj, brez čakanja. Nič manj, kot v zakotnem indijskem kraju Siliguri leta 2009, ko smo iz Nepala stopili v Indijo prvič.

Šimla je zadnje mesto na poti proti dolini reke Spiti, kamor sva bila namenjena, a nisva potrebovala niti zalog hrane, niti pijače. Le bencin sva natočila in nadaljevala proti Himalaji. No, pozabil sem na višino. Potrebovala sva aklimatizacijo. Najvišja točka najine predvidene poti leži 4.500 metrov nad morjem, zato sva načrt naredila tako, da je bilo postopno prilagajanje na višino v ospredju. To sva izpeljala zares vzorno oz. vzorčno in vsak dan prenočila nekaj sto metrov višje ter šele šesto noč spala nad 4.000 metrih. Tako razen prekomerne zadihanosti nisva čutila nobenih težav zaradi redkega zraka. Če samo pomislim na to, kako smo to počeli na naših prvih potovanjih, ko smo se praktično čez noč z avtobusom dvignili iz 2.000 na 4.000 metrov, nato pa zaradi glavobolov bežali nazaj v nižine.

Najin naslednji postanek je bil v kraju Narkanda, do koder sva se peljala po glavni in asfaltirani cesti, a je tako zavita, strma, luknjasta in polna preprek, da sva za 50 kilometrov dolgo pot potrebovala dve debeli uri. Nastanila sva se v edinem hotelu, ki je bil videti spodobno, a tudi tukaj sva bila edina gosta. Začuda naju je to, da nisva srečevala turistov ali popotnikov, spremljalo ves čas potovanja. Na vsej poti, praktično ves čas trajanja potovanja po Indiji, razen v New Delhiju, nisva videla pet tujih turistov ali popotnikov. Saj ne, da naju je bilo česarkoli (razen vremenskih ujm) strah, a bilo je resnično nenavadno. Zaradi tega se občutka, da sva na napačnem kraju ob napačnem času, nekako nisva uspela znebiti.

Mall road ali Gosposka ulica v Šimli.

Griči so pozidani do zadnjega metra.

Neskončni nasadi jablan, ki v teh krajih rastejo tudi 3.000 in več metrov nad morjem.

33 metrski kip božanstva Hanuman.

Prvo potovanje po Indiji, ki sva se ga lotila z najetim avtomobilom, je za nama. Po vseh izkušnjah na več tisoč prepotovanih kilometrih po cestah širom Indije si res nisem mislil, da se bom kdaj sam lotil vožnje avtomobila po Indiji. Menda je bila ta odločitev drznejša od same odločitve, da ponovno potujeva v Indijo. A to je bil zame izziv, ki sem si ga želel; zapeljati avto na road-trip po Indiji. Seveda s sopotnico, predvsem pa pod njenim budnim očesom.

Za volan, zame nameščen na napačni, desni strani, sem sedel v mestu Chandigarh. To mesto je šele na 50. mestu v Indiji po številu prebivalcev, saj jih ima le 1,5 milijona. To pomeni, da je promet sicer kaotičen, a neprimerljivo manj, kot v 23-milijonskem Delhiju. Kakorkoli, na vožnjo se nisem posebej pripravljal, saj sem avto vozil menda že po vseh celinah in tudi vožnja po levi mi ni tuja. A Indija je kajpada tudi v tem drugačna od preostalega sveta, zato sem, preden sem sedel v avto, preveril, če je morda kaj posebnega, kar moram vedeti, preden se zapeljem na cesto. Najboljši nasvet, ki sem ga prejel, je bil: “Domnevaj, da te nihče ne vidi in pričakuj, da bodo vozila zapeljala predte z vseh strani.” Natanko tako je bilo.

A še preden sva v Indijo sploh prispela, se nama je Indija želela izmakniti. Dva dni pred odhodom mi je Sabrina poslala povezavo do novice z naslovom: “150 cest blokiranih zaradi poplav in plazov“, ki jih je povzročilo močno monsunsko deževje v državi Himachal Pradesh. Z opozorili zaradi naravnih nesreč smo se soočili že ničkolikokrat in to na takorekoč vseh koncih sveta, a nanje se ne moreš privaditi. Lotila sva se iskanja alternative, a je nisva uspela najti in sva se odločila, da državo Himachal Pradesh, kljub opozorilom, obiščeva in se tam sproti odločava, kam in kako. Monsun je sicer še trajal, a glede na dolgoletni vzorec, je bil na odhodu, čemur sva zaupala. Sedaj, ko sva že doma, lahko zapišem, da sva se dobro odločila.

V Delhiju sva pristala opolnoči in takoj, ko sva zapustila letalo, me je prevzel izjemen občutek, da sem ponovno tukaj. Tukaj, v deželi, ki je izoblikovala večji del mene, kot katerakoli od tujih držav in ljudi, ki sem jih v življenju obiskal. Mislim, da je bolje, da se na tem mestu ustavim, da ne zaidem v pisanje še enega slavospeva o tem, kar lahko Indija naredi človeku.

Prva dva prizora sta naju prepričala, da sva zares v Indiji.

Ob obisku prvega trgovskega centra, kamor sva šla v nakup živeža (a kupila le vodo) za road-trip, nisva bila več tako prepričana o tem, kje sva.

Ko sva zapustila kaotični promet velemesta in se znašla na glavni cesti proti najini destinaciji, so se na cesti znašle drugačne ovire, a tem se je dalo enostavneje izmikati.

S Sabrino se končno, po skoraj desetih letih, vračava v Indijo. Desetletje sem moral čakati, da je privolila, da ponovno obiščeva to deželo, ki smo jo, izven Evrope, obiskali največkrat. Ko smo Indijo po deset tednov trajajočem potovanju prvič zapustili, smo zapisali Zbogom Indija. A smo se tja vrnili še trikrat. Sedaj greva v Indijo petič. Del odgovora na vprašanje zakaj, je v odstavku, ki sem ga o Indiji zapisal ob zadnjem obisku:“V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.“

O Indiji smo na teh straneh zapisali več kot 50 prispevkov. Precej več, kot o katerikoli drugi državi.

O tem, kakšne spremembe, kot posledice izjemnega razvoja v zadnjem desetletju, lahko pričakujeva v Indiji, ne želim razmišljati. O tem, kaj je v Indiji danes drugače, ne želim vedeti ničesar, kar bi omililo kulturni in še kakšen šok, ki ga ob prihodu pričakujeva. Od nama znanih krajev bova obiskala le New Delhi, ki se ga precej dobro spomniva. Ta neizmerna želja po videnju nove Indije in primerjanju z Indijo, ki se je spomniva, je izjemno močna. Tako sva, namesto, da bi po pristanku v New Delhiju, le sedla na drugo letalo in poletela v Chandigar, izbrala vlak. Zato, da se bova z letališča lahko zapeljala v kaotični Delhi, ga videla in začutila, se odpravila na eno od železniških postaj, na katere naju veže toliko spominov in potovanje nadaljevala z vlakom. Dostojno.

Indija je ena tistih dežel, ki jih ne obiskujemo zaradi naravnih, kulturnih in drugih turističnih znamenitosti. Seveda smo obiskali palače, templje, čajne plantaže, peščene plaže in druge lepote, ki jih je tam v izobilju, a Indije nismo obiskali zaradi njih. Obiskali smo jo zaradi ljudi. Popolnoma nasprotno od dežel, kot so Avstralija, Argentina, ZDA, Kanada, ki smo jih obiskali zaradi znamenitosti. Sicer so ljudje povsod ključni povezovalni element med nami in znamenitostmi, a v Indiji je drugače tudi to. Tam so znamenitosti povezovalni element med ljudmi. Ljudje so namreč največja znamenitost Indije. Tako so drugačni, pestri, pisani in nam nenavadni, da zasenčijo vse druge znamenitosti Indije. A Indijo smo morali obiskati večkrat, da smo to spoznali. Ko smo se na prvem potovanju po Indiji soočili z njenimi ljudmi, se nam je zdelo, da smo na najtežjem potovanju vseh časov. Ni in ni nam uspelo najti razloga, zaradi katerega se nekateri popotniki tako radi vračajo v Indijo. A ko smo ta razlog našli, več ne najdemo razloga, da se v Indijo ne bi vedno znova vračali. Tako je pač z Indijo.

Ne berem objav za nazaj, a zdi se mi, da sem o Indiji to vse že zapisal, saj se nas nobena od dežel, ki smo jih obiskali, ni tako dotaknila, in o tem, kar se nas dotakne, pišem. Zato o Indiji več ne bom pisal. Seveda le do našega naslednjega potovanja v to mistično in očarljivo deželo in k njenim ljudem.

Tokrat se od Indije poslavljamo s tem, kar je tam najslajše, hrana. Če drži, da gre ljubezen skozi želodec, smo zaljubljeni!

Ulična hrana je najmanj »varna«, a hkrati najbolj mamljiva. Čičerika,
korenček
in svež kokos.
Ulična hrana je poceni. Samose in pakore stanejo nekaj deset centov.


Njegovo veličanstvo, čaj. Vedno in povsod.
Letos smo vzljubili masalo doso, južnoindijsko specialiteto, ki nam je polepšala jutra.


Res pa je, da hrana ni bila vedno po našem okusu. Mašin izraz na obrazu pove, kako je “uživala” v kosilu v preprosti gostilnici.
Najpreprostejši obroki so velikokrat najokusnejši. Kokosov riž, dal in sabdji.
A treba se je tudi razvajati. Thali, kralj indijske kuhinje, krožnik na katerem je lahko tudi več kot dvajset različnih jedi.
Prvi od osmih hodov v ajurvedski restavraciji.

Indija je velika za 162 Slovenij in ima 600 krat več prebivalcev. V tej enormni deželi živijo ljudje vseh religij sveta, ki so povrhu razdeljeni na kaste (neuradno) in se sporazumevajo v več kot 20 uradnih jezikih. V Sloveniji bi nas moralo živeti 8 milijonov, da bi imeli podobno gostoto prebivalstva. Skušam si predstavljati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji živelo tako veliko in tako odkrito različnih ljudi.

A ker si tega nekako ne znam predstavljati, se raje vračam k bolj oprijemljivim zadevam. Recimo zemljevidu tokratne poti po Indiji:

Sama pot, oziroma premikanje iz kraja v kraj, je tokrat potekala brez večjih zapletov. Na primer, skakanja na premikajoči se vlak, kar smo počeli na prvem potovanju po Indiji, se tokrat nismo posluževali. A od tega, da bi bili izkušeni popotniški mački, smo še daleč, vsaj kar se tiče nakupovanja vozovnic za vlak v času novoletnih praznikov tik pred zdajci. Jasno, vse je bilo razprodano. Tako se nam je pripetilo, da smo bili slepi potniki na nočnem vlaku za Madurai in le »ustrežljivosti« kondukterja se lahko zahvalimo, da nam je dovolil ostati na vlaku.

Vlaki v Indiji so vedno polni, le stopnja »polnosti« je drugačna.



Notranjost prave in delujoče lokomotive, ki je vlekla vlak, s katerim smo potovali.
V sirotišnici, kamor smo nesli vrečo igrač, smo doživeli veličasten sprejem.

Selfie, selfie, selfie! Nikjer še nas niso tako oblegali s fotografiranjem, kot tokrat v Indiji. »Madam!« »Sirrrrr!« »Uncle!«… »Can we take a selfie with you?« Skoraj vsak dan nam je nekdo pristopil in nas prosil, če se lahko z nami fotografira. Zanima me, kaj rečejo ob tem, ko na telefonu razkazujejo selfije z nami.


Tukaj so mi v roke porinili še dva malčka, nisem mogel ostati resen.

Nekatere opozorilne table kar izzivajo h kršitvi.

Druge opozorilne table so povsem resne.

Čudežno drevo, nim.

V bližini templjev je vedno pisano in živahno.

Četrto potovanje v Indijo je za nami. Rad bi ga strnil in povzel v nekaj stavkih, a s tem bi naredil krivico tako Indiji, kot naši štiri tedne trajajoči in tri tisoč kilometrov dolgi odisejadi po južni Indiji. Potovanje je bilo namreč predozirano s prizori, dobrimi in slabimi vonjavami ter okusi, hrupom, ljudmi in občutki. Jasno, tako, kot se za Indijo spodobi. Zaradi tega smo jo tudi obiskali.

Naše dojemanje Indije sem že velikokrat ubesedil, a verjamem, da je za nekoga, ki je še ni obiskal, to kar pišem, nepojmljivo. Zato končno objavljam nekaj fotografij, ki jih prej nisem uspel objaviti. Morda bodo povedale več kot besede, presodite sami.

Reliefi, kamnite kočije, maslene kroglice in templji:

Pisane stojnice:

Še bolj pisani ljudje in živali:

Plaže v Goi:

To pišem v predzadnji, dvanajsti hotelski sobi, v kateri smo prespali na tokratnem potovanju po Indiji. Do odhoda domov nas ločita le še dve noči; eno bomo prespali na vlaku, drugo v hotelu v Goi pred poletom domov. Tukaj je ura že 8 in 20 minut, a Sabrina in Maša še spita, kot da sta njuni uri že nastavljeni na slovenski čas, ki je v tem trenutku 3 in 50 minut. Naj kar spita, zame so te jutranje urice, ki jih imam le zase, zlata vredne. Včeraj so nam sicer povedali, da moramo sobo zapustiti do desetih zjutraj, a se bomo tokrat mi naredili Indijce in ostali dlje.

Sedim na stolu ob velikem oknu. Skozenj gledam in poslušam Indijo. Ob tem sem se spomnil prvega lepega okna oziroma lepe hotelske sobe, ki smo jo imeli v Indiji leta 2009. Na prvem potovanju po tej fascinantni deželi smo se soočali z veliki težavami in nerazumevanjem. Takrat smo šele po kakšnem mesecu našli prvi spodoben hotel, v katerem nam je bilo všeč. Šele po enem mesecu! Torej smo 30 dni spali v majhnih, umazanih, zatohlih, temačnih ali na kakšen koli drug način nepritnih sobah. Razmišljam, kako se je v tem času spremenila Indija, kako se je spremenil način naših potovanj in seveda o tem, kako smo se spremenili mi.

Indija se spreminja, to je več kot očitno. A spreminja se predvsem za privilegirane, oziroma tiste, ki so rojeni v pravih kastah. Ti imajo večje avtomobile, večje mobilne telefone in nosijo večjo številko konfekcije. To se lepo opazi na avtobusih in vseh drugih prevoznih sredstev, saj je širina sedežev ostala v času, ko so bili obroki v Indiji za večino prebivalstva precej bolj skromno odmerjeni, kot so danes. Danes so ti ozki sedezi nezdružljivi s širino povprečnega potnika. S tem, da se nas je danes na manjši avtobus, ki je imel zapisano, da sprejme 23 potnikov, natlačilo 47! Sprememb pri “nedotakljivih” nismo opazili. Še danes pometajo tla na enak način, kot so jih pometali že kdovekdaj. A to je le naše dojemanje, resnica je morda drugačna. Tukaj je namreč precej zapisanega o tem, kako se stvari spreminjajo na bolje tudi za manj privilegirane. A o razliki med dejanskim stanjem in tistim, kar je zgolj zapisano na papirju, v oglasih in besedah politikov, tukaj ne bom razglabljal. Spreminja se ves svet, v tem tudi Indija ni nič posebnega.

Kar se tiče sprememb pri načinu, na katerega potujemo, pa za tole potovanje lahko zapišem, da potujemo enako, kot smo potovali pred desetimi leti. Brez konkretnih načrtov, z nahrbtniki, z javnimi prevoznimi sredstvi se selimo iz kraja v kraj in se pri tem, koliko je to mogoče, izogibamo turističnim destinacijam oziroma popotniškim središčem. Iščemo pristne izkušnje in se veselimo stikov z domačini ter se tu in tam razvajamo v dobrem hotelu ali dobri restavraciji. No, tukaj pa je razlika; dobre hotele in dobre restavracije obiskujemo pogosteje, kot smo to počeli nekoč. Res je, spodobna soba in okusna hrana sta nam danes pomembnejši, kot sta nam bili nekoč. Lepa soba in slastno kosilo sta namreč najučinkovitejše sredstvo za blaženje vsega slabega, kar nam kot prašnim popotnikom pride naproti.

Tako, Maša in Sabrina sta se zbudili, moje zlate urice za gledanje skozi okno in razmišljanje so se iztekle. Čas je, da gremo ven iz sobe, na ulico. Tam je dojemanje Indije tisočkrat bolj intenzivno, kot ob zrenju skozi okno.

Pravkar sem pomislil na to, da že tretjič v novo leto stopamo v Indiji. Razen v Sloveniji, nikjer nismo tolikokrat silvestrovali, kot prav v Indiji. Če ima prehod iz starega v novo leto v Indiji kakršen koli poseben pomen, ga še nismo uspeli razvozlati. Vem le to, da se v Indijo še nikoli nismo odpravili z namenom, da bi tukaj silvestovali. Čeprav to, da smo ponovno tukaj, najbrž nekaj pomeni.

Novoletne počitnice v državi Tamil Nadu, kjer se nahajamo, so končane. Skupaj z norišnico, povezano s silvestrovanjem in dejstvom, da smo zapustili velika mesta, se nam sedaj zdi, da nismo več v Indiji. Takšne spokojnosti, kot jo v tem trenutku doživljamo v tej majhni obmorski vasici, v Indiji še nismo bili deležni. Res pa je, da k občutku, da nismo v Indiji, veliko prispeva tudi dejstvo, da je ta kraj neke vrste zatočišče “belih” popotnikov. Ne bom ponovno zapisal, da je to preveč “turistično” za naš okus, saj nam nekajdnevni počitek od hektične Indije prav prija. Razen hrane, ki je (tukaj) zahodnjaškemu okusu prirejena do te mere, da nam ne ustreza. Ni niti indijska, niti evropska, niti kitajska, je nekje vmes. Če se temu reče fusion, naj v njej uživajo tisti, ki jim je to všeč. Za nas je na srečo dovolj pristnih indijskih lokalov, kjer se dobi avtentična južnoindijska hrana. Tistih pravih, kjer je hrana postrežena na bananinih listih, edini pribor, ki se pri tem uporablja, pa so prsti desne roke. V tem sicer še nismo utečeni, a redno vadimo, saj smo v Mammala Bhavanu, kjer na najpreprostejši način strežejo najokusnejše dose, dvakrat dnevno.

Uspelo nam je celo dobiti hotel z bazenom, kot sva obljubila Maši. Kljub temu, da je sprva kazalo, da ne bo šlo, saj so bili bodisi zasedeni, bodisi predragi ali kar oboje hkrati. Na srečo so nas iz prvega hotela pregnali komarji, tako, da imamo sedaj lep hotel z bazenom ob morju, z dvoriščem, poraslim s palmami, po katerih se podijo opice. O tem, kakšna je voda v bazenu le to, da ko sem se danes zjutraj postavil na rob bazena, v katerem so na vodi plavali lasje, listi, žuželke in še kaj, sem si rekel: “To je Indija!” In skočil v vodo. Sabrina pa je tudi že sprejela (zanjo kruto dejstvo) da se, četudi si na morju, namesto v morju, kopaš v bazenu. Seveda Maše nič od tega ne moti in plava, da je veselje.

(Fotografije sledijo v kasnejših objavah, tukaj mi jih ne uspe objaviti.)