Indija | Popotniški dnevnik družine Bračko

Indijske dobrote

Posted on 13. september 2015 by Davor

Kar dva meseca je že minilo od tistega lepega poletnega dne, ko sva pristala v Delhiju. Sicer sem o najini zadnji poti v Kašmir in Indijo že precej napisal, a se mi zdi, da imam še ogromno za povedati. Na primer, najpoglavitnejše sestavine, ki naša potovanja začinijo z lepimi spomini, še sploh nisem omenil. To je seveda hrana. Indijska hrana. S Sabrino jo obožujeva. Vsak dan sva jedla vsaj trikrat in to dan za dnem in se je nisva naveličala. Od prvega obiska v Indiji, ko sem v hrani užival le jaz, saj je bila v večini primerov preveč pikantna, smo se marsikaj naučili. Tokrat sva v treh tednih le enkrat presekala in si privoščila »zahodnjaški« obrok, pico. Drugače pa curry, momo, roti, dal, parata, thali in tako naprej. Zraven tega sva tokrat imela srečo tudi z mangom. Srečo zato, ker sezona manga traja le nekaj mesecev in tokrat sva jo ujela. Toliko manga, kot sva pojedla tokrat, ko sva vsaj dan za zajtrk zmazala tudi po kilogram teh slastnih sadežev, nisva pojedla v celem življenju.

Dobre sestavine so to, kar naredi indijsko kuhinjo tako slastno:

Slastna juha Thenthuk, ki naju je grela v hladnih jutrih in večerih na višinah Ladakha:

Bombastičen kruhek, puri, ki se jé za zajtrk:

Skromna, a na 4000 metrih nad morjem, slastna večerja iz leče, krompirja in riža:

Thali, krožnik dobrot:

Masala dosa, južnoindijska klasika:

In seveda specialitete, kot so chicken butter masala, methi malai muttar, goshtaba, dum aloo, brinjal masala:

Jedla sva povsod. Na ulici, v hotelih, v gostilnah ob cesti in restavracijah. Enkrat sva si privoščila tudi kosilo v ekskluzivnem hotelu, kjer je bil meni sestavljen iz več kot 50 jedi!

O indijski hrani in o tem, kako jo obožujem, bi lahko sanjal, pisal in govoril do onemoglosti. A žal pri nas ni dovolj ljubiteljev tovrstne hrane, zato raje ne bom. Pa dober tek!

Amritsar in Zlati tempelj

Posted on 30. avgust 2015 by Davor

Z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti. Zadnje potovanje je bilo namreč tako intenzivno in polno dogodivščin, da so se nama zdeli trije tedni dolgi tri mesece. Čisto zares. A tokrat ne bom pisal o Himalaji, Kašmirju in Ladakhu, temveč o nekem drugem, zelo posebnem, celo čarobnem kraju v drugi indijski državi.

Amritsar, mesto Zlatega templja, je duhovno in kulturno središče sikhovske vere. Tam sva pristala potem, ko sva zapustila menda najbolj varovano letališče v Indiji, Srinagar in z njim tudi najnevarnejšo regijo Indije. Po resnici povedano, sva si potem, ko sva zapustila nevarni Kašmir, kar oddahnila. Takoj po prihodu v Amritsar se nama je zazdelo, da sva prišla v drug svet. Nekako se nama je zdelo, da sva prišla domov, v nama že dokaj poznano Indijo.

Mesto je tujim obiskovalcem Indije dobro znano, saj ima eno prav posebno znamenitost. A na srečo sva Amritsar obiskala v vročem poletju in v treh dneh, kar sva bila tam, nisva srečala skorajda nobenega tujca. (O tem, da kraje in znamenitosti raje obiskujemo in si jih ogledujemo sami, kot v gruči drugih popotnikov, sem že večkrat pisal. Čarobni kraji pač izgubijo preveč mistike in lepote, kadar so obkroženi z množico turistov.) Seveda sva bila zaradi tega za marsikoga atrakcija midva, pravzaprav predvsem Sabrina. Vsak dan se je nekdo želel fotografirati z njo, kot da je iz Bollywooda.

Osrednja znamenitost Amritsarja je seveda sikhovski Zlati tempelj. Svetišče pozlačeno s 750 kilogrami zlata, ki dnevno pritegne tudi sto tisoč obiskovalcev.

A ta čudoviti tempelj tudi v gneči ne izgubi privlačnosti. Najbrž zato, ker je med obiskovalci večina romarjev. Ostali so Indijci, za katere pa Sabrina pravi, da so tako ali tako “najini”. Prostor je ogromen in vsakdo lahko tam najde svoj mir.

Del kompleksa templja je tudi gromozanska kuhinja z jedilnico, kjer dnevno nahranijo tudi do 80.000 tisoč ljudi. Vabljen je vsakdo, ne glede na vero, prepričanje in narodnost. Enakost vseh bitij je namreč osrednje načelo sikhizma. Tudi sam sem poskusil obrok, ki ga pripravljajo prostovoljci.

Kotli, v katerih se kuha, so ogromni.

Jedilnica še bolj.

Kakšen je Amritsar zunaj templja? Indijski!

Pisana družba v Kašmirju

Posted on 23. avgust 2015 by Davor

Namaskar! Namaste! Jullay! Salam Alaikum! Tashi delek! Sat Sri Akal! Hello!

Indijski, ladaški, kašmirski, tibetanski, sikhovski in univerzalni pozdravi, s katerimi so naju v Kašmirju sprejemali. Takšno mešanico različnih ras, kultur in religij, ki si delijo skupen prostor za življenje in ga zraven tega odstopajo še turistom in popotnikom iz vsega sveta, je težko najti na enem mestu. A v Indiji je seveda mogoče vse.

Na naših potovanjih smo neverjetno Indijo spoznavali vse od Kerale na skrajnem jugu, do Kašmirja na severu, Sikima in Asama na vzhodu ter Radžastana na zahodu. Ko nas kakšen domačin, s katerim se zapletemo v pogovor, vpraša standardno vprašanje: »First time in India?« in mu naštejemo kraje, v katerih smo že bili, je pogosto presenečen, saj smo obiskali več krajev v njegovi domovini kot on. A to ni nič posebnega, to smo slišali tudi na Kitajskem, v Argentini, Avstraliji, Mehiki in še kje. V večini velikih dežel je tako, da ljudje ne potujejo po svoji deželi po dolgem in počez, kot to počnemo popotniki. Skratka, hotel sem povedali, da smo širom Indije spoznali ogromno različnih ljudi, sedaj v Kašmirju pa še toliko več.

Nič posebnega ni, da v Kašmirju v kraju, kjer živijo pretežno muslimani, sediš v restavraciji, katere lastnik je Kašmirec, kuhar Tibetanec in natakar Indijec. Kar pomeni, da je en musliman, drugi budist in tretji hindujec. Kot opazovalec oziroma začasni obiskovalec v teh krajih, se privadiš in te razlike hitro opaziš. Spoznaš, da gre za različne ljudi. Ločijo se po barvi kože in oblačilih, še najbolj pa po lastnostih, ki jih imajo zaradi kulture in religije, kateri pripadajo. A razlike, po katerih jih je mogoče razločevati, so le zunanje. Takoj, ko se začneš s kom pogovarjati, razlike zbledijo. So le ljudje, takšni kot ti.

Dan v Indiji v fotografijah

Posted on 16. avgust 2015 by Davor

K opisu enega dne v Indiji, ki sem ga objavil nazadnje, sodijo tudi fotografije. Pravijo, da povedo več kot besede (v kar sem, v času pomanjkanja zmožnosti biti osredotočen več kot nekaj sekund, vedno manj prepričan).

Hrana v odročnih krajih Indije je borna. Včasih je mogoče dobiti le čapati (tanek, nevzhajan in neslan kruhek iz moke in vode) in pečeno jajce.

Tudi za Sabrinin rojstni dan, ki ga je praznovala 3800 metrov nad morjem, sva precej borno večerjala; kuhan riž, fižol in krompir.
A bila sva lačna, zato nama je hrana, kakršnakoli je že bila, teknila. Kar nama zares ni ugajalo, je bila soba, v kateri sva spala. Bila je namreč tako zanikrna, da tega z besedami in fotografijami ni mogoče pričarati.

A neprimerno boljša od sobe v prvem nadstropju hiše, ki so nama jo pokazali. Čudovita je videti od zunaj. A ko sva vstopila in zavohala močan vonj po živini, sva skorajda pobegnila. V spodnjem delu hiše živijo živali, zgoraj ljudje. Včasih je pač treba izbirati med bolj zanikrnim in manj zanikrnim.

Zjutraj sva zobe umila na prostem,
zajahala motor in se odpeljala novim dogodivščinam naproti (v upanju, da nočno deževje ni naredilo preveč škode na cesti).

Kamion, ki je obtičal v visoki vodi in zaprl edino cesto v Zanskar, sva obšla.

Zaustavila naju ni niti poplavljena cesta, katero je Sabrina peš prebrodila, preden sem v vodo zapeljal z motorjem.

Peljala sva tudi čez blato

in mostove, viseče čez tako deroče reke, da vanje nisva upala gledati,

čez vodo,

gorske prelaze

in druge ovire.

Ustavljali so naju le čudoviti razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati.

Ustavili so naju tudi otroci, ki so iztegovali dlani in prosili za rupije, a sva to preslišala in njihove dlani polnila z bomboni, saj meniva, da ti povzročijo manj škode, kot privajanje na prosjačenje za denar.

Vse to se je dogajalo le na eni etapi poti oziroma v dnevu ali dveh.

En dan v Indiji

Posted on 9. avgust 2015 by Davor

Tisti dan, ko sva obtičala v ne preveč gostoljubnem Kargilu in čakala, da očistijo posledice plazu in odprejo cesto, sva imela veliko časa. V sobi je sicer bila televizija z menda 200 kanali, a kaj, ko niti elektrike ni bilo. A tudi, ko se je elektrika na kratek čas vrnila, sva TV prižgala le toliko, da bi pogledala, če bodo karkoli povedali o plazu, pa niso. Zato sva dan izkoristila za pogovarjanje z domačini in razmišljanje. Razmišljanje je pač nekaj, česar ne moreš početi med vožnjo z motorjem, zato je bil dan počitka v resnici dobrodošel.

Razmišljal sem o tem, kako neverjeten je en samcat dan v Indiji. Zjutraj se zbudiš v hotelski sobi brez kopalnice, ki ni ne lepa, ne urejena, ne čista in ne dišeča. Za zajtrk poješ pust čapati s pečenim jajcem in popiješ sladek čaj. Zobe si umiješ na prostem, saj razmere v prostoru, ki mu pravijo kopalnica, tega ne dovoljujejo. Srečen, ker si zapustil zaprt prostor, zadihaš s polnimi pljuči, oziroma s polovico pljuč, saj si 3.800 metrov nad morjem, kjer je zraka bore malo. Končno zajahaš motor in se odpelješ novim dogodivščinam naproti. Med tem, ko voziš, si stoodstotno pozoren in predan vožnji, saj voziš po takšni cesti, v takšnih krajih in v takšnih razmerah, ki ne odpuščajo napak. Zato se lepoti narave, ki te obdaja, lahko popolnoma predaš šele, ko se zaustaviš in jo srkaš vase z vsemi čutili.

Stopnja negotovosti, ki te prežema skorajda ves čas, je tolikšna, da se vedno znova čudiš, da se nekaj ne zgodi. Ko se pripeti več neprijetnosti ena za drugo, si rečeš, da si na preizkušnji, ko se ne pripeti nič, si rečeš, da si imel srečo. Ves čas te je na nek način strah. Seveda pa je tvoja volja trša in zaupanje v dobro močnejše, sicer ne bi bil tukaj. Bojiš se divjih rek, ki so zaradi dežja porastle in preplavile ceste. Bojiš se prečkanja deročih potokov, ki so nastali s taljenjem snega. Strah te je padanja kamenja in plazov. Naletiš na tovornjak, ki je nasedel v visoki vodi, iz katere ga skuša izvleči 20 ljudi. Isti ljudje, ki so zaradi tega tovornjaka, ki je zaprl cesto (kajpada edino, tukaj obvozov ni), obtičali. Srečen si, da si na motorju, saj si dovolj ozek, da se tovornjaku izogneš, prečkaš vodo in pot nadaljuješ. Boriš se z majhnimi otroci, ki ti iz dlani skušajo iztrgati več, kot en bombon, da bi jih lahko enakomerno porazdelil v iztegnjene dlani. Od tem pomisliš, kakšen dvoličnež si, saj svojim otrokom govoriš, naj ne vzamejo ničesar od tujcev.

Na motorju sediš šest, sedem, osem ur. Si prašen, lačen, žejen in utrujen, a te to sploh ne moti, saj tako močno uživaš v pustolovščini, ki se ji pravkar predajaš. Popoldan prideš na cilj, v mesto, ki se ti je pred štirimi dnevi, ko si čakal, da neha deževati, zdelo zanikrno. Danes, ko se vračaš iz divjine, pa se ti zdi najčudovitejši kraj na svetu. Čaka te namreč voda iz pipe, postelja, brisača in hrana, ki ni zgolj riž, čapati, dal in piškoti. A k vsemu udobju, ki si ga pogrešal tam zunaj in ga ponuja civilizacija, sodijo tudi mestni prah, hrup, gneča, smrad, vonj po bencinu. Nič zato. A še preden začneš uživati v komoditetah, izveš, da ni ne elektrike, ne telefona, ne interneta. Edina cesta, po kateri si se naslednji dan nameraval odpeljati iz teh človeku negostoljubnih krajev, je zaradi plazu zaprta. Si potrt. Greš na policijsko postajo, da ti povedo, kdaj predvidoma se cesta odpre, a ne vedo ničesar. Dajo ti le telefonsko številko centra za obveščanje (kjer nihče ne dviguje telefona) in te povabijo na čaj, kjer z dvema policistoma v civilu debelo uro klepetaš o politični situaciji v Kašmiru. Nakar te eden od njiju vpraša: »Je v Evropi podobno, kot v Ladakhu?«

Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.

Kašmir in Ladakh z motorjem

Posted on 5. julij 2015 by Davor

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.

Neverjetna Indija

Posted on 25. maj 2014 by Sara

Končno se je tudi Sara odločila, da deli svoje vtise s potovanja po Indiji:

Zakaj sem izmed vseh držav, ki sem jih že obiskala, izbrala prav Indijo? Ker je to najbolj čudovita, pretresljiva in drugačna država, ki sem jo kadarkoli obiskala. Kot govori reklama, neverjetna Indija! V Indijo sem se odpravila že drugič in iskreno povedano nisem vedela, da me bo tako pretresla in to v vseh možnih pogledih, kot me je. Ampak me je in to zelo. Na vsakem koraku vidiš, čutiš, celo zavohaš nekaj novega in edinstvenega.

Naj opišem še potovanje samo. Naša pot se je začela doma, saj smo se z avtom odpeljali do Milana in leteli v Rijad. Tam smo čakali na let v Delhi, kar se sploh ne sliši tako strašno, če ne bi čakali na ogromnem, napol praznem letališču kar 15 ur. Seveda smo noč preživeli in se naslednji dan zbudili v prestolnici Indije, Delhiju. Ker pa smo ga leta 2009 že obiskali, smo v njem prenočili le eno noč. Naslednji dan smo se podali dalje in to kar z vlakom. Lahko bi rekli, da je Indija poceni, a je tako raznolika država, da je to ne opiše. V njej najdemo grozovito revne ljudi in milijonarje. Vmesnega sloja, oziroma po indijsko »kaste«, skorajda ni. Za prevozno sredstvo smo izbrali vlak, saj je poceni in najmanj nevarno, varnost pa je v državah kot je Indija zelo pomembna. Ko se voziš z vlakom si lahko svet ogledaš popolnoma drugače. Vse drsi mimo tebe, le sediš in si ogleduješ svet iz sedeža, ki te je stal 10 evrov za več sto kilometrov. Indijski vlaki so izjemno pestri. Vsakih nekaj minut je v naš kupe pogledal drug Indijec in nam ponujal vse mogoče. Od čaja, juh, kumaric, karijev, riža do cigaret, Rubikovih kock in sončnih očal. Seveda smo se vozili tudi z avtobusi, a manj kot z vlakom, saj so indijske ceste zelo slabe.

Vsak, ki obišče Indijo si seveda ogleda tudi eno izmed sedmih čudes sveta, Taj Mahal. To je grobnica, ki jo je kralj dal narediti za svojo pokojno ženo. Pogledali smo si tudi vodno palačo, jahali kamele, jedli na tržnicah in preživeli brez zastrupitev, ki jih napovedujejo mnogi predsodki. Res je, da je Indija bolj onesnažena, kot si predstavljamo, a v njej je toliko čudovitega in drugačnega, da je pozornost usmerjena bolj na te stvari.

V Indiji je zelo pomembna tudi hrana. Marsikomu ne bi bila všeč. Je nekaj povsem drugačnega kot naša hrana. Intenzivna, pekoča in polna začimb, ki jih v Sloveniji sploh ne poznamo. V Indiji meso ni toliko pomembno, govedine sploh ne jedo, saj je krava sveta žival. Pomemben je riž, indijski kruhki (npr. naan, roti), glavne jedi pa so kariji in večinoma goste jedi z zelenjavo, saj je meso zanje neke vrste privilegij. Po vsakem obroku se pije indijski masala čaj.

Indije ne bi priporočala vsakomur. Definitivno pa bi jo priporočala vsem, ki so pripravljeni na dogodivščine, prijazne ljudi, dobro hrano, onesnažena mesta in čudovite puščave s kamelami. Vsak, ki gre v Indijo, se mora nanjo psihično pripraviti, saj Indija nima cenzure, vse pokaže točno takšno kot je. Iz nje bo odnesel ogromno spominov, avantur, vonjev in okusov. A najpomembneje, ko se bo vrnil domov, bo vedel da ima več, kot je do zdaj cenil.

Priprave na potovanje

Posted on 2. marec 2014 by Davor

O pripravah na potovanje pišem, kot da jih sploh nimamo, da raje potujemo nepripravljeni in se tako s čudesi dežele, ki jo obiščemo, soočamo šele, ko tja prispemo. Tako sem priprave na potovanje v Indijo zajel v enem odstavku. A, da se razumemo, priprave na potovanje ločimo na dva dela: logistični in vsebinski del. Logistični del zajema vse potrebno, kar je treba postoriti, da to neke dežele sploh pridemo in da se seznanimo z morebitnimi nevarnostmi, boleznimi, razmerami, stroški ipd. Vsebinski del pa zajema načrtovanje, torej katere kraje bomo obiskali, kaj bomo tam počeli in kako bomo potovali. S slednjim se pred odhodom na pot zelo malo ukvarjamo. Zato pa se toliko več z logističnim, za katerim se skriva ogromno organizacije. Poglejmo, kaj vse smo morali postoriti v osmih mesecih, potem ko smo kupili letalske vozovnice, preden smo končno odpotovali v Indijo.

Odločitev za nakup letalskih vozovnic (in o potovanju v Indijo) je trajala pol ure, saj so bile smešno poceni. A to je sprožilo cel plaz akcij.

Začelo se je z letalskimi vozovnicami; v času od aprila do novembra so nam štirikrat prestavili let. Prvič sem poklical letalsko družbo v Savdsko Arabijo, kjer so povedali, da moramo te zadeve urediti pri agenciji, kjer smo letalske vozovnice kupili (čeprav je polete spremenila letalska družba). Agencija je seveda spletna stran, ki je za nameček italijanska, zato se z njimi nisem uspel dogovoriti, kljub temu, da sem klical v Milano, Rim in ne vem, kam še vse. Celo v London na telefonsko številko angleške različice spletne strani, a so mi povedali, da moramo to urediti tam, kjer smo letalske vozovnice kupili. Velja omeniti, da ti klici trajajo več deset minut in da se večkrat zgodi, da je vse, kar sem po dolgem čakanju na liniji slišal: »Your call will end now!« Po več neuspešnih klicih sem poslal e-pošto in prvo spremembo smo rešili. Sledila je še druga, tretja in četrta, a takrat je komunikacija že potekala brez večjih zapletov. Enkrat so nam vozovnice spremenili tako, da bi morali med dvema letoma zamenjati letališči, ki sta 1000 kilometrov narazen! Seveda bi mi lahko ob vseh teh zapletih zahtevali vračilo denarja za letalske vozovnice, česar pa nismo hoteli, saj so bile poceni. Da tega, da smo se potovanja v Indijo že veselili, niti ne omenjam. Skratka, letalskim vozovnicam se nismo nameravali odreči. Vse do samega pristanka v Delhiju nisem bil povsem prepričan, da nas bo ta letalska družba spravila do Indije. A nas je, celo nazaj do doma! V sklopu kolobocij s potjo smo se včlanili v Sky miles program, v upanju, da bomo lahko 15 urne postanke na letališču preživeli v kakšnem lounge-u, a nas niso spustili noter, saj nismo nabrali dovolj milj.

Leteli smo iz 700 kilometrov oddaljenega Milana. Preveril sem letala, vlake, avtobuse in kombije, ki bi nas lahko pripeljali do Milana in ugotovil, da je najugodneje, če gremo s svojim avtom. Zato sem moral poiskati parkirišče in rezervirati hotel, saj je bila sleep&park varianta najugodnejša.

Poiskati in rezervirati je bilo treba tudi hotele v Indiji, toliko pač, da se prve dni ne bi ukvarjali z iskanjem sob. Kasneje smo ugotovili, da en hotel ni v redu, zato smo rezervacijo preklicali in poiskali ter rezervirali drugi hotel. (Ko smo prispeli tja, smo videli, da je hotel tako zanič, da v njem nismo želeli spati, zato smo morali poiskati tretjega. Še dobro, da sobe nismo plačali vnaprej.) Vnaprej sem skušal rezervirati tudi vlak za prvo destinacijo v Indiji, a ni šlo. Sem pa poiskal in rezerviral notranji let v Indiji.

Omogočiti je bilo treba dvige v tujini in nastaviti limite na kreditnih in debetnih karticah. Uredili smo odsotnost iz šole in službe, naredili kopije učbenikov, odjavili malice, balet, aikido, tabornike in smeti. Nato smo se fotografirali, izdelali fotografije, naročili vizume za Indijo in jih dvignili v Ljubljani. Uredili smo še zavarovanje in priskrbeli zdravila. Najbrž smo v okviru priprav na Indijo postorili še marsikaj.

Kljub temu, da imamo kar nekaj izkušenj s potovanji in pripravami nanje, nam logistični del priprav na potovanje v daljne kraje vzame kar nekaj časa. Res pa je, da je to v največji meri posledica tega, da želimo prihraniti nekaj denarja in vse postoriti sami. Če bi na primer leteli iz Ljubljane s kakšno bolj (pri)znano letalsko družbo, bi nam bila najbrž prihranjena marsikatera tegoba. Seveda pa bi bilo potem vse skupaj preveč preprosto in s tem manj privlačno. Morda nekoč, ko se meni več ne bo ljubilo ukvarjati s pripravami na potovanja in bomo potovali preko agencij…

Indijske dobrote

Posted on 23. februar 2014 by Davor

Potujem, da jem, sem zapisal pred časom in to drži še danes. Za to, da bi prišli do dobre hrane, smo se na potovanjih pripravljeni bolj potruditi kot za karkoli drugega. Včasih nam kaj drugega niti ne preostane, saj je dobro hrano velikokrat težje najti kot dober hotel ali kakšno lokalno znamenitost. Odvisno od dežele in razvitosti krajev po katerih potujemo. Omenil sem že, da na tokratnem potovanju po Indiji nismo imeli toliko težav s hrano, kot na prvem. Predvsem zaradi tega, ker smo vedeli, kaj lahko pričakujemo in smo bili na to pripravljeni. Zraven tega smo tokrat potovali po večjih mestih in turističnih krajih, kjer je precej bolj preprosto priti do dobre hrane kot v manj obljudenih in bolj zakotnih krajih, ki smo jih obiskovali na prvem potovanju po Indiji.

Indijska kuhinja je nedvomno ena najbolj raznovrstnih, z začimbami in okusi najbolj bogatih in uravnoteženih kuhinj na svetu. Je tudi ena najokusnejših, najbolj priznanih in najbolj razširjenih na svetu. A za slovenski okus je morda celo preveč drugačna, saj se pri nas (za razliko od kitajske, ki je že v vsaki vasi) žal ne uspe prav uveljaviti. No, tudi pri nas doma smo glede indijske hrane razdvojeni, Maša je ne mara preveč, Sabrina in Sara jo imata radi, jaz jo obožujem.

Jedli smo že v argentinskih, kitajskih, japonskih, francoskih, ameriških, skratka v vseh mogočih restavracijah širom sveta, a če vprašate mene, nikjer na svetu nismo jedli tolikokrat in tako dobro, kot v indijskih restavracijah.

Nekaj dobrot, s katerimi smo se razvajali na zadnjem potovanju:

Masala dosa, palačinka polnjena z začinjenim krompirjevim nadevom, postrežena skupaj z omakicami.

Thali oz. krožnik dobrot, ki se razlikuje glede na regijo, iz katere prihaja. Največkrat je na njem več različnih zelenjavnih ali mesnih jedi, omakice, indijski kruh ali riž ter vložena zelenjava. Nesporni zmagovalec je krožnik, ki prihaja iz pokrajine Gudžarat (tretja fotografija). Privoščili smo si ga v mumbajski restavraciji, kjer smo nam postregli z več kot 30 različnimi vrstami izvrstnih jedi!

Brez sladic seveda ne gre. Veliko masla, sladkorja, kardamoma in oreščkov. Slastno!

S Saro sva šla na tečaj kuhanja, kjer vsa izvedela nekaj skrivnosti indijskih kuharskih mojstrov.

Skuhala sva kruh čapati in parata ter štiri glavne jedi: butter chicken, paneer kadai, chana masala in brinjal masala.

A serijo še tako izvrstnih obrokov indijske hrane je treba presekati z nečim drugačnim. Sara si je v Rijadu privoščila hamburger, za katerega je trdila, da je najboljši kar jih je jedla.

Cene v Indiji

Posted on 16. februar 2014 by Davor

Vtisov iz zadnjega potovanja po Indiji je še precej, a tokrat za spremembo nekaj drugega. To, o čemer pišem v tem prispevku, precej vpliva na to, kako dojemamo deželo, po kateri potujemo. Gre za to, da v dražjih deželah spimo v cenenih hotelih in jemo v poceni restavracijah, med tem, ko si v poceni deželah lahko privoščimo takorekoč vse. Natanko pred dvema letoma smo odpotovali v Portoriko, saj smo dobili letalske vozovnice po polovični ceni, nato pa so nas tamkajšnje vrtoglavo visoke cene spravile v obup. Spali smo v zanikrnih hotelih in večerjali hrano iz mikrovalovke. V Indiji je bilo popolnoma drugače; spali smo v najboljših hotelih in jedli v najboljših restavracijah, nekajkrat smo se počutili kot maharadže.

To, kako bogata (temu primerne so običajno cene namestitve, hrane in prevoza) je dežela, po kateri potujemo, precej vpliva na to, kako jo dojemamo. Kar pa seveda na velja za vse dežele, nekatere je preprosto treba obiskati ne glede na cene. Te so po naših izkušnjah Avstralija, Argentina, Kolumbija itd., kjer smo bili deležni tako čudovitih prizorov, ki so bili vredni vsega denarja. A praviloma za potovanja izbiramo poceni dežele. Sploh sedaj, ko potujemo že skorajda kot štirje odrasli.

Na eni izmed voženj z vlakom na zadnjem potovanju sem sestavil pregled cen naključnih stvari in storitev v Indiji. Morda pride prav pri izbiri naslednje destinacije za potovanje.

Skodelica čaja z mlekom v najboljšem hotelu: 0,23€, na cesti 0,06€.
Indijska kava na ulici, vlaku: 0,01€. Kapučino v Costa Coffee: 1€.
Izvrstna južnoindijska palačinka masala dosa (s pijačo) v restavraciji: 0,80€.
Najbolj okusno kosilo v Indiji (pet glavnih jedi in pijača) v najboljšem in najdražjem hotelu v kraju Madikeri: 9€ za štiri ljudi.
Svež kokos na ulici: 0,20€.
Kruh čapati na ulici: 0,05€.
Ameriški sladoled Baskin-Robbins za štiri: 8€.
Litrska plastenka vode: 0,20€.
Žvečilne: 0,05€.
100 g kakovostnega črnega čaja: 0,5€.
100 g indijskih oreščkov: 0,5€.
60g čokoladica Cadbury: 0,6€.
Vrečica čipsa Lay’s: 0,2€.
Zobna ščetka Colgate: 0,5€.
100g cimeta: 0,6€.
Ročno poslikano posteljno pregrinjalo: od 5 do več sto €.
Žensko oblačilo sari: od 2 do več sto €.
Kavbojke Pepe Jeans: 12€.
Vožnja z rikšo (5-15 minut): 0,4 do 1,2€.
Nočitev v štiriposteljni sobi: od 18€. V Indiji je mogoče spati tudi za desetkrat nižjo ceno, a se nismo počutili dovolj drzno.
Dvourna vožnja z vlakom v najboljšem razredu: od 3 do 5€.
Peturna vožnja z lokalnim avtobusom: 1,4€. Taxi za isto pot: 35€. S tem, da bi bili prikrajšani za doživetje, ki sem ga opisal zadnjič.
Jahanje kamele (enkrat 10 minut, drugič 2 uri): 3,5€.
60 minutna ajurvedska masaža: 5€.
Vstopnina v kraljevo palačo: domačini 0,4€, tujci 2,5€.
Pranje 50 kosov perila: 6€.

Na seznamu menda ni nobene stvari ali storitve, ki bi jo bilo mogoče, pri nas ali v bližnji okolici, dobiti ceneje. Indija je nedvomno ena najcenejših dežel za potovanje, v kateri si lahko popotnik privošči toliko razvajanja kot redkokje. Seveda po indijsko! Vse, kar je tuje, je drago. A na koncu je vse odvisno od tega, koliko je popotnik na potovanju pripravljeni zapraviti. Tudi v Indiji, kjer je mogoče za tedensko vožnjo z vlakom Maharadža ekspres plačati 17.000€ po osebi! A tega ne počno popotniki…