Category: Indonezija

Zapustili smo prvi dve deželi, ki smo ju obiskali na začetku naše enoletne avanture. Za nami je 17 različnih hotelov, 8 letalskih poletov, trije potresi, Ramadan, nekaj praznih škatlic zdravil, 45 šolskih ur učenja in en morski pes.

Smo kaj revnejši ali bogatejši? Smo drugačni?

Kljub temu, da imamo vsak dan manj denarja, revnejši nismo. Na dan porabimo več denarja, kot ga večina tukaj zasluži v enem tednu. Ker pa smo brez prihodkov, bi nekateri rekli, da smo revni.

Stvar perspektive.

Bogatejši smo. Punci govorita angleško vsak dan bolje. S Sabrino se vedno znova čudiva, kako zelo in vedno bolj sta odprti do ljudi. Z velikim veseljem ju opazujeva kako dozorevata in odraščata.

Ponavadi spremembe na človeku opazimo šele, ko ga dlje časa ne vidimo. Sedaj sem nenehno s puncama in lahko dnevno opazujem kako napredujeta. Zdi se mi, da sem ju v teh dveh mesecih spoznal bolje, kot kadarkoli prej.

Če smo drugačni? Nam boste povedali, ko se vrnemo.

Pravkar sem se prebudil na letališču v Dhaki, Bangladeš, kamor smo prispeli opolnoči in čakamo na let za Katmandu, Nepal. Prva stvar, ki sem jo videl za še spečimi puncami, je bil televizor in glasne novice na CNN:

Don’t miss!

Tsunami wreaks havoc on Pacific islands.
Earthquake jolts Indonesia.
Typhoon kills more than 300.

V nekaj sekundah sem izvedel za potres v Indoneziji, ki smo jo zapustili pred nekaj urami, tsunami na Pacifiku in tajfun na Filipinih. Tri velike katastrofe, ki so v zadnjih urah prizadele “tretji” svet.

Zamudite! Jaz sem zelo vesel, da smo zamudili in zgrešili te katastrofe. Zakaj tega kdo ne bi želel zamuditi? A so novice o katastrofah res to, kar želi nekdo slišati v toplem naslonjaču svojega doma, nekje v razvitem svetu, tam daleč? In če so, zakaj?

Pravzaprav sem želel le povedati, da smo v redu in da bomo danes popoldan že v Nepalu.

Maša se je prihajajočega rojstnega dneva veselila že tedne vnaprej, kot da bo praznovala naslednji dan. Želela je praznovati na morju. Bolj se je veliki dan bližal, manj ga je omenjala. In nekaj dni pred rojstnim dnevom ga sploh ni več omenila. Dogovorili smo se, da jo za rojstni dan presenetimo. Priprave so se pričele. Bili smo na majhnem otoku Gili Air, kjer je edini prevoz kočija, ki jo vleče majhen konjiček po peščenih tleh in elektrike zmanjka nekajkrat dnevno. Skrbelo me je kako bo s torto, kje bomo dobili balone, iz česa bomo izdelali čestitke. Ampak ni bilo problema, v majhni trgovinici so imeli celo pisane balone. Torto sem naročila v eni izmed restavracij, kjer so mi obljubili celo svečke in napis na torti. Seveda sem bila do trenutka ko sem torto tudi zares videla, v napetosti ali jo bomo tudi dobili ob pravem trenutku. V Indoneziji smo si skusili, da je pač bolje nikomur verjeti na besedo.

Večer pred rojstnim dnevom, sva z Davorjem v našem bungalovu obesila balone in napis, da Maša praznuje rojstni dan. Vse je bilo pripravljeno za veliki dogodek.

Kot vsak dan, se je tudi ta dan Maša že zgodaj zjutraj priplazila v najino posteljo. Ker je bilo še temno, balonov sploh ni opazila. Ko pa se je začelo svitati, jih je opazila in se čudila kdo jih je obesil. Povedali smo ji, da je to presenečenje. Takoj je ugotovila za koga.

Maša: »Kaj res imam rojstni dan?«
Mi: »Ja Maša.«
Maša: »Kaj čisto zares imam rojstni dan?«
Mi: »Ja čisto zares.«
Maša: »Danes sem jaz glavna«
Ja ti si glavna.

Čestitali smo ji in ji izročili ročno izdelane čestitke. Teh je bila zelo vesela. Maša zna ceniti kar je dano iz srca in se tudi zahvaliti kot malokdo. Nasploh so njena čustva kot divji konji. Divja in nepredvidljiva.

Potem je sedla na posteljo, se pogledala od nog do glave in se očitno ustrašila velikosti svojega teleščka: »Joj, še vedno sem mala!« Pričakovala je namreč da bo zdaj, ko je stara 6 let, velika vsaj tako kot Sara.

Ko smo opravili vso proceduro, se ji je obrazek skremžil in je pričela jokati. Preveč čustev naenkrat. Še enkrat poljubčki in objemčki in potem je bilo vse dobro.

Njena želja za ta dan je bila, da skupaj zgradimo peščeni grad. Skrbelo jo je, kje bomo dobili torto, ampak tudi ta strah je bil odveč.

Galerija vseh fotografij iz Indonezije.

Iskanje nirvane na templju Borobudur, največjem budističnem templju na svetu.

Prvi jutranji žarki barvajo vulkan Bromo in okolico.

Riževa polja v vseh mogočih odtenkih zelene …

…in petelini v vseh odtenkih drugih barv..

Dva petelina z bodali na krempljih. Po minuti boja je obstal le eden. Vaška zabava ali obred?

Mistična palača na Baliju.

Maša očara vsakega sogovornika, tudi z znanjem angleščine.

Branjevki.

Ne pravljični, pravi zmaj iz otoka Komodo.

Žeja.

Lepi lasje po indonezijsko.

Barvita oblačila plesalcev tradicionalnih plesov na Baliju.

V pričakovanju novega dne nad otokom Lombok.

Naš novi začasni domek…

…in naše dvorišče.

Posebna izkušnja je vožnja z javnim, ne turističnim avtobusom po Indoneziji. Od Yogyakarte na Javi, do Denpasarja na Baliju, bi se naj vozili 8 ur. Ker je to javni avtobus, sem vedel, da ne bo ustavil nikjer za hrano, sploh sedaj v času ramadana. Tako sem, ko smo opoldan čakali na postaji vprašal, kje lahko dobimo hrano. Dobil sem odgovor: “Hrana? Ni problema, povsod! Le zdaj v času Ramadana je vse zaprto do sončnega zahoda”.

Ni nam preostalo drugega, kot da se za dolgo vožnjo založimo s keksi, čipsom in podobnimi lokalnimi specialitetami. Avtobus je odpeljal 20 minut pred voznim redom. Na srečo so nas, ko smo kupovali prigrizke, napodili na avtobus, ki je že skoraj odpeljal. Kopilot oz. pomočnik voznika avtobusa, nas je kar povlekel na avtobus. Kaj sploh počne voznikov pomočnik? Vse razen vožnje, njegova glavna naloga pa je kričanje skozi odprta vrata avtobusa. S takšno vnemo je vpil ime destinacije avtobusa »Bali, Baliiiiiii!«, da je menda na avtobus vstopil marsikdo, ki je bil le na poti po vsakdanjih opravkih. A ko je slišal tega kričača, ki vpije Bali, Baliiii, si je mislil, »Zakaj bi danes znova sadil riž? Grem raje na Bali, če me že vabijo.« in vstopil na avtobus.

Na avtobusu ni bilo dolgčas, kljub temu, da vožnja ni trajala obljubljenih osem, ampak dvanajst ur. Začelo se je s karaokami, ki so voznikovemu pomočniku šle dobro od rok: gledal je proti nam in s široko razprtimi očmi, kimajoč z glavo naprej in nazaj, ploskal in pel: «My Bonnie is over the ocean, my Bonnie is over the sea…«. Vse kar smo mu lahko vrnili, je bil naš začuden pogled, v tistem trenutku nismo premogli poguma oz. posluha, da bi se mu pridružili.

Na vsaki postaji je vstopil drug zabavljač. Skupaj se je med vožnjo na avtobusu zvrstilo sedem kitaristov, dva pevca karaok in en bobnar, prodajalce prigrizkov sem nehal šteti pri deset. Vsak od njih je odpel dve pesmi, se z odprto denarnico sprehodil po avtobusu in na naslednji postaji izstopil. Nekatere je bilo užitek poslušati, drugi pa so bili obupno zanič. Ko se je stemnilo, so zabavljači nehali vstopati na avtobus, ne vem zakaj, morda zaradi varnosti… njihove namreč, saj smo jih počasi imeli že vsi dovolj. Zabave s tem ni bilo konec, bolj ko se je ura bližala polnoči, glasneje je šofer navijal karaoke. Na cilju v Denpasarju je bilo glasno že kot na koncertu.

Avtobus seveda ni bil klimatiziran in kajenje je bilo dovoljeno, to je vendar Indonezija!

Končno nam Indonezija streže, kot se spodobi: našli smo lep, poceni hotel z bazenom, blizu morja in polno restavracijami v okolici. Upam, da nas notranji nemir ne bo prehitro pregnal iz tega raja. S Sabrino sva se odločila, da ostanemo tukaj čim dlje in gremo drugam, ko nam bo lenarjenje postalo resnično odveč.

Kopamo se, hodimo na sprehode, dobro jemo (končno tudi v Indoneziji) in spoznavamo bogato kulturo Balija. Našli smo gledališče, kjer je vsakdan zastonj predstava, ples ali balet. Počutimo se kot na počitnicah, kar nam ustreza, da si naberemo novih moči, ki jih bomo v oktobru še kako potrebovali, saj že imamo letalske vozovnice za Nepal, kjer nas pričakuje Himalaja.

Začeli smo z učenjem, Sara hodi v peti razred, Maša v malo šolo, midva pa sva učitelja (toliko o počitnicah). Učimo se po zajtrku, domače naloge pa delata punci popoldan. Takšno poučevanje je v primerjavi z občasno pomočjo pri domačih nalogah, kar sva počela do sedaj, precej bolj zahtevno. Upam, da bova kos nalogi in bova znala otroka tudi formalno izobraziti v tem letu odsotnosti iz šole.

Maša, Sara, Sabrina in Davor

Potres. 7.4 stopnje. Bil sem v sobi v šestem nadstropju, ko se je pričelo vse tresti. Vstal sem in gledal kako gredo zavese sem in tja. Odgrnil sem jih in videl, da se ziba cela stavba. Nepopisen strah, ne znam ali ne želim ga opisati. Pograbil sem vrednosti in po stopnicah stekel iz hotela, kjer sem se srečal s puncami. Med množico, ki je stala zunaj pred hotelom so nekateri povedali, da vsako leto strese, ampak ne tako močno. Kaj sedaj to pomeni? A popotresni sunki pridejo takoj, ali čez par dni? Nihče ne ve. Vse, razen Maše nas je bilo strah, želeli smo iz Indonezije.

Indonezija je dežela, kjer živi največ muslimanov na svetu, skoraj 250 milijonov. V Džakarti sem imel občutek, kot da so vsi tukaj. Doživeli smo že poplavo mopedov na ulicah Hanoja, prometni kaos na Siciliji in Buenos Airesu, ampak Džakarta je nesporna zmagovalka kaotičnega prometa. Promet se odvija povsod, razen po površinah zagrajenih z betonskimi bloki. Pločnikov ni, so neprehodni, ali pa po njih divjajo z motorji. S taksijem smo za nekaj kilometrov dolgo vožnjo po mestu, potrebovali dve uri. Preden je taksi zapeljal pred hotel, so ga varnostniki pregledali, če je v njem skrita bomba. Pa še ta: varnostniki niso oboroženi s pištolo ali pendrekom, ampak z nožem. Predstavljal sem si kaj naredi varnostnik, ko mora ustaviti nepridiprava. Zavpije: »Stoj, ali pa te sesekljam?!?!«

V Maleziji je veliko ljudi nosilo zaščitne maske. Na avtobusih, trgovinah in letališčih, kjer je veliko ljudi, je tistih z maskami ogromno. Tudi letaki in plakati z opozorili o H1N1 so povsod. Sedaj smo v Indoneziji, kjer maske ne nosi maske nihče. Iz Malezije smo odšli bolni, v Indoneziji pa so nas pričakale precej bolj resne nevarnosti: poplava, potres in nevarnost terorističnega napada. Kot da ni dovolj, da Indonezija leži na najbolj potresno ogroženem področju na svetu, da vozijo kot norci, da poznajo bolezni o katerih se nam niti sanja ne, so tu še teroristi. Kar tako, da ni dolgčas med potresoma…

To potovanje je naše prvo potovanje brez temeljitih priprav. Itinerar za prejšnja potovanja sva s Sabrino temeljito pripravila vnaprej, pred odhodom. Tokrat potujemo brez itinerarja, zato se tudi soočamo z več nepredvidenimi situacijami, kot ponavadi. Potovati tako je sicer težje, vendar so tudi doživeti občutki močnejši in intenzivnejši.

Danes je minilo pet dni od potresa in ni nas več strah. Želim si, da bi nam Indonezija sedaj pričela servirati prijetna doživetja. Morda se je že začelo, včeraj nas je po veličastnem templju Prambanan popeljal vodnik, ki mu je bilo ime Suprise – Presenečenje.

To sem pisal včeraj, danes lahko dodam, da se presenečenj še ni konec: minulo noč smo začutili nov potres, na srečo šibkejši.

Več o velikem potresu minulo sredo, na straneh U.S. Geological Survey.

Več kot teden dni smo se borili s kihanjem, kašljanjem in brisanjem nosov. Infekcija se je selila od enega do drugega družinskega člana. Ne preveč dobrega zdravja smo se poslovili iz Malezije in odleteli v Indonezijo.

Sredi noči smo pristali v Jakarti v Indoneziji. Že na letalu smo pridno izpolnili cel kup obrazcev, ki jih potrebuješ za vstop v državo. Ob vstopu na letališče je šlo gladko, oddali smo obrazce, plačali 100 US$ in dobili vize. Že pri naslednjem okencu, pa nas niso spustili naprej, ker nismo imeli kupljenih letalskih kart za vrnitev iz Indonezije. Uslužbenec je želel, da gremo sredi noči kupiti letalske karte, hkrati pa je povedal, da so sedaj linice za prodajo kart zaprte in da tudi internet ne dela in tako je počasi le prešel na bistvo. Hotel je namreč, da najprej mi pomagamo njemu (z denarjem seveda), da bo potem on pomagal nam. Sprejela sva dejstvo, da ga je treba podkupiti. Sploh nisva razmišljala o tem, kakšne težave bi nam lahko to prineslo, saj podkupovanje je kaznivo povsod na svetu. Ali pač ne?

Skoraj smo rešili problem, ko se je pojavil uslužbenčev šef in nas pospremil v svojo pisarno. Tam se je ponovila enaka zgodba, ni nam dovolil vstopiti državo brez povratnih letalski kart. Midva sva se izgovarjala na svojo nevednost in na otroke. Na koncu pogajanj pa je le rekel: “I help you, you help me”, dal nam je potne liste, mi pa njemu 10 US$. Z zneskom ni bil videti zadovoljen, ampak bilo je že prepozno, potni listi z vizami so bili že pri nas na varnem.

Na izhodu iz letališča nas je napadlo vsaj 10 taksistov, vsi so nas hoteli peljati v mesto za »masten« denar, ker pa sva približno vedela koliko bi naj plačali za vožnjo, sva se nekako pogodila. Opolnoči nas je taksi pripeljal v poplavljeno Jakarto. Nekatere ceste so bile popolnoma pod vodo, ta je segala do zgornjega roba koles avtomobila. Ponekod je bila cesta neprevozna in nismo mogli naprej, zato smo se obračali in vozili po stranskih poteh. To dogajanje sredi noči v neznanem mestu, me je navdajalo s strahom in nezaupanjem do voznika. Kljub vsemu smo srečno prišli do hotela in si odahnili, da je vse to za nami. V resnici pa je šele začenjalo.

Naslednji dan smo bile punce ob bazenu. Sara in Maša sta se kopali, jaz sem sedela in brala. Nenadoma so se za nekaj metrov premaknila tla in miza za katero sem sedela. Najprej sem pomislila, da se le slabo počutim in se mi je zavrtelo. Ko pa se je iz bazena pričela na vse strani izlivati voda, kot da bi ga kdo dvignil in stresal levo in desno, nisem več dvomila da gre za potres. Sara je pritekla k meni, rekla sem popolnoma mirno: »Mislim, da je potres.« Sara pa mi ni verjela, rekla je le: »Ja, ja!«. »Joj, kje je Maša?« sem vprašala Saro. Maša je bila še vedno v bazenu, kot da se ni nič zgodilo. V loži hotela so se lestenci zibali kot za šalo, vsi zaposleni so pritekli ven in rekli, da je bolje, da zdaj ne hodimo v sobo. To že, ampak kaj pa Davor? Je v sobi v 6. nadstropju, kako ga naj dokličem? Saj ne morem iti v hotel in pustiti otrok tukaj? Ali on sploh ve, da je potres? Receptorka mi je dala telefon in poklicala sem v sobo, ampak zvonilo je v prazno, saj Davorja ni bilo več v sobi. Čez par trenutkov se nam je pridružil pred hotelom, bili smo srečni, da smo skupaj, čeprav nismo vedeli kaj nas čaka.