Pestro leto 2020

Letošnje leto resda doživljamo kot nekaj posebnega, a kar se tiče potovanj in izletov, je v tem trenutku toliko možnosti za prilagoditev razmeram, da ni razlogov za pritoževanje. Vsaj popotniki, turisti in izletniki nismo na mestu, da bi se nad čemerkoli pritoževali. V primerjavi s tistimi, ki so jih letošnje razmere resnično prizadele. V naši hiši smo letos izviseli pri štiri različnih letalskih potovanjih, ki so bila odpovedana in nam v zameno ponujajo vavčerje, s katerimi si nimamo kaj početi. A to je riziko, ki ga moramo sprejeti, ko načrtujemo potovanja in ni prav, da odpovedano potovanje postane razlog za nejevoljo ali pritoževanje. Če je v nas dovolj optimista, na odpovedana potovanja gledamo kot priložnost, da preizkusimo nekaj novega ali drugačnega, kot smo vajeni. Morda celo spontanega oziroma nenačrtovanega. Vse je bolje, kot ostati doma in tarnati nad usodo, ki nas je prizadela. Seveda pa lahko ostanemo doma in si naredimo pester in privlačen dopust na domačem dvorišču. To je izziv!

Letos nam je odpadlo že šest potovanj, a se nam je skoraj zmeraj uspelo prilagoditi. V smislu, da smo poiskali alternativo. Tako sem se, na primer, namesto peš po Jordaniji, odpravil peš po Sloveniji. Tudi nekaj večdnevnih kolesarskih in motorističnih izletov je v letošnjem letu že za nami.

Na izviru Soče. slovenija_2020_01
Sončni zahod v Rovinju. slovenija_2020_02
Kozice nad Kolpo. slovenija_2020_03
Razvajanje v istrski hiši. slovenija_2020_04

Pravkar smo ponovno na poti, tokrat daleč na jugu, koliko pač razmere omogočajo. Se kaj oglasimo.

Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Obiščimo Slovenijo

Popotniki, ki nas privlači eksotika, raje kot v domače loge, pokukamo v kakšno eksotično deželo. Mika nas tisto, česar doma ni mogoče doživeti in paleta je neskončna. Zato se zgodi, da marsikateri izkušeni popotnik ali nekdo, ki je obiskal že ogromno tujih dežel, ne pozna lastne dežele. Tistih pristnih domačih lepot in ljudi, ki so takorekoč pred pragom, saj ga ni kotička v Sloveniji, do katerega ne bi bilo mogoče priti v nekaj uricah. Da o raznolikostih, s katerimi je prežeta slovenska pokrajina, niti ne govorim. Saj ni treba, saj vendar poznamo domačo deželo, a ne?

Letošnje leto je izvrstna priložnost, da še tisti najbolj zagrizeni ljubitelji eksotike, ki raje kot v Bovec, odpotujejo nekam v Azijo, bolje spoznajo Slovenijo. Sam ugotavljam, da več, kot po Sloveniji potujem, več skritih kotičkov in lepot, za katere nisem vedel, da obstajajo, odkrivam. Že prejšnji teden, na kolesarjenju ob Kolpi tja do morja, sem bil priča toliko prekrasnim prizorom, kot že dolgo ne. Res pa je, da sem potoval na kolesu, zato sem prizore srkal vase precej bolj počasi in intenzivno, kot pri potovanju z motoriziranimi sredstvi.

Zbral sem nekaj prispevkov o naših potepih po Sloveniji:
S kolesom na morje S kolesom vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove do morja.
Ostati doma in potovati Pohorje. Idilični kraji so nam tik pred nosom, le iz hiše je treba stopiti.
Zimski pozdrav iz Julijcev Spodnje Bohinjske gore. Za boljši razgled se je dobro povzpeti malce višje.
Slovo od poletja v Julijcih Dolina triglavskih jezer, Kanjavec in Triglav. Če iščete spokojnost, je pozen jesenski čas v gorah najprimernejši.
Krasno propadli načrti Ne na Peco, na Uršljo goro. Prilagodljivost je ključna lastnost zadovoljnega izletnika in popotnika.
Zimska galerija Pokljuka, Tamar, Jalovec. Zimski izleti v gore so lahko lahkotni in tudi izjemno zahtevni. Bolj kot kjerkoli, je v gorah ključno izbrati sebi primerno destinacijo.
Kje smo preživeli to poletje Soča, Logarska dolina, Velika planina so najbolj oblegane, ne nujno najlepše.
S kolesom po Istri Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani je nedvomno ena najlepših pri nas.
Poletje je tukaj! Na Okrešelj. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo do prve zelene površine.
Doma za praznike Na Stol. Kratke zimske sončne dneve je fino izkoristiti in se naužiti razgledov.
V kateri kraj ste zaljubljeni? Zaljubljen sem v to mestece in izzivam vsakogar, da ga poskusi obiskati, ne da bi postal žrtev njene moči zapeljevanja.” Uganete, o katerem kraju v Sloveniji piše tuj popotnik?
Potep po Smaragdni poti Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” je bila presenečena Sara na Veliki planini.

Ob tem bi želel izpostaviti nekaj, kar bo naša potovanja in izlete po domači deželi ne le obogatilo, temveč naredilo nepozabne. To kar sem zapisal v prispevku popotniki v domači deželi:
Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov?
»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«
Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.

S kolesom na morje

Končno utrinki s svežega potovanje, s katerega sem se pravkar vrnil. V začetku maja 2020.

Najslajša potovanja so tista, za katera pravijo, da so nemogoča. Podobno, kot pri prepovedanem sadežu. Le da ne gre ravno za prepoved, temveč za tehnične ovire, kot so zaprte meje, hoteli, avtokampi in tako naprej, zaradi česar je potovati težje, kot sicer. A glede na to, da so ovire le drugo ime za priložnosti, menda ni narobe, da jih zagrabimo. Če nikogar pri tem ne ogrožamo, se razume. Ob tem se mi zdi, da je predvsem sedaj, ob vseh predpisih, ukrepih in prepovedih, ki so eni bolj, drugi manj življenjski, zdrava pamet najbolj uporabna. A ta se zna pod pritiskom informacij, ki v tem času vrejo iz vseh virov, potuhniti ali celo odpovedati. Svojo sem se naučil zbezljati na površje tako, da se poplavi informacij preprosto umaknem. Verjamem namreč, da vsak odrasel posameznik (razen morda redkih izjem) v sebi ve, kaj je prav in kaj ni, a to se prepogosto skrije pod bremenom dnevnih novic.

Ta čas sem izkoristil za kolesarski podvig, o katerem sem razmišljal že nekaj časa; s kolesom od doma do morja. A ker nimam rad prelahkih izzivov, sem namesto 200 kilometrov, koliko jih je od Slovenske Bistrice do Ankarana, naredil ovinek. Tako sem se do morja zapeljal vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove. 400 kilometrov je po petih dneh kolesarjenja pokazal števec na kolesu. A naj ponovim; na natovorjenem kolesu ne šteje razdalja, temveč vzponi. Najbolj sočnega sem opravil iz Osilnice na Strmo reber, kjer sem za 9 kilometrov potreboval dve uri! Spal sem v šotoru in si kuhal tople zajtrke in večerje, tako, kot to počnem najraje, ko se podam na solo potovanje oziroma »bezljanje zdrave pameti na površje«. Naj fotografije povedo več:

Krka kolesarjenje_2020_01
Prelaz Vahta med Novim Mestom in Metliko kolesarjenje_2020_02
Krasinec kolesarjenje_2020_03
Vinica kolesarjenje_2020_04
Prečudovita regija ob Kolpi je ozaljšana z novo pridobitvijo, kolesarjenje_2020_05
a na srečo jo je mogoče najti tudi neokrnjeno. kolesarjenje_2020_06
kolesarjenje_2020_07
kolesarjenje_2020_08
Lokalna poezija kolesarjenje_2020_09
Navkreber na Strmo reber kolesarjenje_2020_10
Spokojnost v kočevskem gozdu moti le utrip srca kolesarjenje_2020_11
Loški potok kolesarjenje_2020_12
Stari trg pri Ložu kolesarjenje_2020_13
Nanos kolesarjenje_2020_14
Na cilju v Ankaranu kolesarjenje_2020_15

Popotniško leto 2019 v ogledalu

Tako. Danes, ko do konca letošnjega leta odštevamo le še zadnjih 15 dni, lahko z gotovostjo zapišem, da smo s potovanji čez mejo v vseh oblikah za letos zaključili. To zveni kot olajšanje, a natanko to tudi je, olajšanje. Letošnje leto je bilo leto presežkov v obliki takšnih ali drugačnih potovanj. Tudi takšnih, o katerih na teh straneh ne pišem. Naj bo dovolj, če zapišem, da smo letos obiskali 15 držav na treh celinah. Čeprav me je bolj od števila držav, presunila številka o tem, v koliko različnih hotelih smo spali. Tako čez palec sem preštel 65 različnih hotelov, sob in kampov, v katerih smo spali v enem letu. Petinšestdeset! S tem, da smo se v marsikaterem zadržali več kot eno noč. Raje ne preštejem dni, ko sem bil v letošnjem letu zdoma.

Bolje, da se ozrem na najlepše trenutke, ki so zaznamovali letošnje popotniško leto.

Sončni vzhod v Baganu, Myanmar (januar). Bagan, Mjanmar
Umivanje slonov, Chiang Mai, Tajska (januar). Kopanje slončka
Zimski razgledi v Julijcih (februar). img_6659
Sprehod ob Uni, Bihač, Bosna in Hercegovina (marec). photo-17-03-2019-07-33-25
Z motorjem po Avstriji, Hallstatt (april). photo-20-04-2019-11-03-25
Peš čez otok Krf (maj). krf_2019_12
S kolesom po Makedoniji (junij). makedonija-2019_04
Malica na potepu z motorjem po francoskih Alpah (julij). alpe-2019_07
Poziranje v Armeniji pred najvišjo goro Turčije, Ararat (julij). Gruzija in Armenija
Treking do vznožja pettisočaka Kazbeki, Gruzija (avgust). Gruzija in Armenija
Potepanje po Dolomitih, Italija (september). img_1879
Redki trenutki na morju, Karlobag, Hrvaška (oktober). photo-19-10-2019-10-08-12
Sončni zahod na Prehodavcih (november). img_2377
Zimska idila in prvi sneg na Pohorju (december). photo-14-12-2019-13-49-18

Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu


Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča

Krasno propadli načrti

Tokrat sem se “ujel” na lastni dogmi. Namreč na tej, da trdim, da je treba potovanja, izlete in podobne dogodivščine čim manj načrtovati in čim več prepustiti usodi. Razumem, da je to težko razumljivo in še težje izvedljivo, sploh, če imate radi občutek, da so zadeve pod nadzorom. A prave izkušnje, kjer se pokaže iz kakšnega testa smo sami in naši sopotniki, nas čakajo izven meja načrtovanega. No, o tem sem že dovoljkrat razpredal.

Skratka, danes sem se končno odpravil v gore. Prizori novozapadlega snega, ki pobeli travnike, skale in drevesa, so zame nekaj najlepšega, kar zimski čas ponuja. Za cilj sem izbral Peco. Včeraj sem se psihično pripravil in danes v temi odrinil proti Koroški. Da ne dolgovezim (naporen dan je za menoj), Peca me je tudi tokrat zavrnila. V zadnjih letim sem jo skušal pozimi trikrat osvojiti, a mi je uspelo le enkrat. Dvakrat mi je preglobok sneg dal jasno vedeti, da nimam tam kaj iskati, dokler se razmere ne stabilizirajo. Na silo v gore seveda ne gre. Kaj šele pozimi!

Priznal sem poraz, Sabrini poslal sms, da prihajam domov in se odpeljal proti domu.

A po nekaj kilometrih iz meglene Črne sem naenkrat uzrl modro nebo in smerokaz levo, na katerem je pisalo: »Uršlja gora«. Če obstajajo znamenja, ki jim moramo v življenju slediti, je bilo to eno najočitnejših, kar sem jih bil deležen. Zavil sem proti Uršlji in parkiral ob drugih avtomobilih. Seveda je bila narejena gaz. Sabrini sem poslal sms, da še ne pridem domov, ker grem na Uršljo goro. In sem šel.

Načrtovana Peca in neuspeli poskus vzpona sta bila pozabljena. Nenačrtovana Uršlja pa se je izkazala kot krasna gostiteljica!

Po sledeh drugih gre kot za šalo. gaz na Uršlji gori
Snega na pretek. gaz na Uršlji gori
Pogled z vrha proti domu. gaz na Uršlji gori
Zimska idila. zimska idila na Uršlji gori zimska idila na Uršlji gori

207.000 korakov čez Velebit

Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov! Še sam ne verjamem, da je to mogoče, a telefon pravi, da drži. Z vsakim korakom čez drn in strn, v burji in peklenski vročini, skozi temačne gozdove in čez gorske grebene sem na hrbtu nosil 20 kilogramov težek nahrbtnik. A to so le številke, ki o tem, s čemer sem se soočal in o ovirah, ki sem jih za to moral premagati, ne povedo popolnoma nič.

Ko sta me pred dobrim tednom Sabrina in Maša odložili na začetku poti ob vhodu v narodni park Severni Velebit, je Sabrina vprašala paznika: “Ima li životinja?” Resen možakar je začel naštevati: “Divje svinje, volkovi, kače, medvedi in še kaj!” To je odgovor, ki ga jaz nisem želel slišati, zato tudi vprašanja nisem postavil. Ni kaj, Velebit je pristna divjina, kjer ti kmalu postane jasno, da kot človek tja ne sodiš. A kaj, ko je, podajati se tja, kamor ne sodiš, tako mamljivo.

Od vseh lokalnih prebivalcev, pred katerimi so me tako strašili, da sem nenehno oprezal za njimi, sem srečal le enega. Poskoka, ki velja za najbolj strupeno evropsko kačo. Na srečo mi je pot prekrižal nekaj metrov pred menoj in se nisva pobliže spoznala. Eni pravijo, da je poskok modras, drugi pravijo, da ni. A dokler ne ugrizne, je vseeno, zato se s tem nisem ubadal. Kosmatinca z vrha prehranjevalne verige, katerega ime zbuja strahospoštovanje, nisem videl, sem pa ga slišal, kako se oglaša.

Pot je razdeljena na osem etap, ki sem jih nameraval prehoditi v osmih dneh. A ko sem tretji dan izvedel, da je bivak, v katerem sem nameraval prenočiti naslednjo noč, zrušen, sem moral v enem dnevu prehoditi dve etapi. Tisti dan sem hodil 11 ur in pol. Na poti nisem srečeval veliko ljudi, le v kočah in bivališčih, kjer smo si delili izkušnje in doživetja. Razen na dveh etapah, kjer cel dan nisem srečal žive duše. Na poti sem srečal le še enega norca, ki se je celotne pešpoti lotil v enem kosu.

A tegob in uspehov ter spoznanj in doživetij, ki sem jih bil deležen ob 207.000 korakih pohajkovanja čez Velebit, ne morem strniti v eno objavo. Naj povem le, da je šlo za izjemno preizkušnjo meja vzdržljivosti, dojemanja samote in soočanja s strahovi.

img_4935
img_4930
img_4929
img_4931
img_4932
img_4933
img_4934
img_4936
img_4937
img_4938