Roadtrip v Pariz

Nizkocenovni poleti so v marsikaterem oziru razvrednotili potovanja. Bolje da ozadij, ki so za tem, da lahko z enega na drugi konec Evrope poletiš za nekaj deset Evrov, ne poznamo. Sam sem moral letos uporabiti vsa pogajalska sredstva in obljubiti, da bom za vse poskrbel, da sta se Sabrina in Maša strinjali, da namesto z letalom, v Pariz odpotujemo z avtom. Na roadtrip! Teh več ne delamo toliko, kot nekoč, ko smo se z avtom zapeljali do Škotske ali Španije ali Grčije in vmes vso pot kampirali. Brez kakršnekoli navigacije, razen stare avtokarte Evrope. Slednje se mi danes zdi nemogoče. Morda so bile takrat ceste bolje označene, morda pa smo si le več upali. Takrat smo brez resnih težav našli avtokampe v Londonu, Parizu, Madridu, Atenah, skratka največjih evropskih metropolah. Danes se mi zdi, da mi to ne bi uspelo brez navigacije. Če je vožnja po tujih metropolah spretnost, je danes, ko bolj ali manj slepo sledimo navodilom glasu iz telefona, te spretnosti zagotovo potrebno manj. Tudi, če potovanje z avtomobilom primerjamo s potovanjem z letalom, je slednje brez dvoma manj zapleteno.

Tako sem torej že pogrešal družinski roadtrip, ko se z avtom odpelješ nekam daleč in si narediš potovanje za cilj. Sama vožnja do Pariza in nazaj bi nam bila sicer zoprna, če bi imeli pred seboj le en cilj. A na poti smo se ustavili v Innsbrucku, Strasbourgu, Ulmu, Salzburgu in še kje. Tudi kampiranje je prispevalo k temu, da je bilo vse skupaj bolj pestro in razgibano. Sploh zato, ker je v poletnih mesecih težko dobiti prostor v avtokampu v bližini turistično obleganih mest. Seveda pa roadtrip po definiciji pomeni, da smo precej časa prebili v avtu in na avtocestah, drugače ne gre v enem tednu priti do Pariza in nazaj, a tudi to je del dogodivščine. Sploh pa tako ali tako vsi vemo, kaj je roadtrip. A nekaterim zdi to, da bi vsak dan v avtu presedeli šest ali več ur, zdi nočna mora, za druge pa privlačen način za potovanje. Kakorkoli, jaz sem vesel, da nam je uspelo in da smo pri tem še uživali.

Innsbruck. roadtrip_2022_01
roadtrip_2022_02

Strasbourg. roadtrip_2022_03
roadtrip_2022_06

Pariz. roadtrip_2022_04
roadtrip_2022_05

Versailles. roadtrip_2022_07

Salzburg. roadtrip_2022_08
roadtrip_2022_09

Sončni bonus

Zima gre h koncu. Kakršna koli že je bila in kakršna koli že še bo ta zadnji mesec. Tik pred nami so počitnice, čas za pobeg na smučišča, zagotovo je kje še kaj snega, ali za skok na jug, na toplo. Niti ni treba zelo daleč, saj so temperature v južni Dalmaciji te dni že čez 15 stopinj, kar zna biti prav prijetno tudi za posedanje na soncu. Za aktivnosti na prostem pa so se meje v zadnjem času tako premaknile, da jih bolj kot sezona, določajo vremenske razmere. Zdi se mi, da je bilo zadnje mesece precej več sonca, kot smo ga vajeni od decembra do februarja. Le ven je treba. Verjamem, da so naše babice zelo dobro vedele, da so zime dolge in mrzle ter kako se obleči za ven. A podnebne spremembe v zadnjih letih so prenekateri rek, ki je veljal več generacij, postavile pod vprašaj. Letos januarja bi naj bilo štirikrat manj padavin in 165 odstotkov več sonca, kot je dolgoletno povprečje. Po eni strani fantastično, po drugi zastrašujoče. A ker ne moremo vplivati na to, kakšno je vreme, lahko pa vplivamo na to, kako in za kaj vremenske razmere izkoristimo, lahko podnebne spremembe, kakršnekoli pač so, tudi izkoristimo. Zato je morda preudarneje pogledati skozi okno in se na sončen dan sredi januarja odpraviti na kolesarski izlet, kot pa se zaradi navad, ki smo se jih navzeli v mladosti, omejevati in čakati na letni čas, primeren za kolesarjenje. Podnebne spremembe so tukaj že nekaj časa, morda je čas, da se nanje prilagodimo.

Nič več ne bom napisal danes, saj je zunaj še en prekrasen sončen dan. Raje bom prešel od besed k dejanjem in izkoristil ta sončni bonus.

Takole je bilo: suha cesta, modro nebo in lep razgled (proti Pohorju). Več za kolesarjenje skoraj ni treba. poglednapohorje

Potujemo doma 2.0

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov. Doma 2020
Zapuščena pohorska domačija. Doma 2020
Jesenske barve. Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Trije kralji. Doma 2020
Pohorski razgledi.
Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu. Doma 2020
Pogled proti Dravskemu polju. Doma 2020

Petdeset odtenkov modre

Prekrasni prizori, ki se jih naužijemo ob pravem trenutku, spremenijo dojemanje časa. Ne le v tistem hipu, ko smo jih deležni, temveč vsakič, ko jih prikličemo v spomin. Sicer se s Sabrino pred nekaj dnevi nisva odpravila na morje s tem namenom, a na to sem pomislil, ko sva tako očarano zrla v nebo in morje, ki sta tekmovala v odtenkih modre. K temu ni kaj dodati.

Krk
Krk
Krk
Cres
Lošinj
Lošinj
Lošinj
Rabac
Cres

Pestro leto 2020

Letošnje leto resda doživljamo kot nekaj posebnega, a kar se tiče potovanj in izletov, je v tem trenutku toliko možnosti za prilagoditev razmeram, da ni razlogov za pritoževanje. Vsaj popotniki, turisti in izletniki nismo na mestu, da bi se nad čemerkoli pritoževali. V primerjavi s tistimi, ki so jih letošnje razmere resnično prizadele. V naši hiši smo letos izviseli pri štiri različnih letalskih potovanjih, ki so bila odpovedana in nam v zameno ponujajo vavčerje, s katerimi si nimamo kaj početi. A to je riziko, ki ga moramo sprejeti, ko načrtujemo potovanja in ni prav, da odpovedano potovanje postane razlog za nejevoljo ali pritoževanje. Če je v nas dovolj optimista, na odpovedana potovanja gledamo kot priložnost, da preizkusimo nekaj novega ali drugačnega, kot smo vajeni. Morda celo spontanega oziroma nenačrtovanega. Vse je bolje, kot ostati doma in tarnati nad usodo, ki nas je prizadela. Seveda pa lahko ostanemo doma in si naredimo pester in privlačen dopust na domačem dvorišču. To je izziv!

Letos nam je odpadlo že šest potovanj, a se nam je skoraj zmeraj uspelo prilagoditi. V smislu, da smo poiskali alternativo. Tako sem se, na primer, namesto peš po Jordaniji, odpravil peš po Sloveniji. Tudi nekaj večdnevnih kolesarskih in motorističnih izletov je v letošnjem letu že za nami.

Na izviru Soče. slovenija_2020_01
Sončni zahod v Rovinju. slovenija_2020_02
Kozice nad Kolpo. slovenija_2020_03
Razvajanje v istrski hiši. slovenija_2020_04

Pravkar smo ponovno na poti, tokrat daleč na jugu, koliko pač razmere omogočajo. Se kaj oglasimo.

Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Obiščimo Slovenijo

Popotniki, ki nas privlači eksotika, raje kot v domače loge, pokukamo v kakšno eksotično deželo. Mika nas tisto, česar doma ni mogoče doživeti in paleta je neskončna. Zato se zgodi, da marsikateri izkušeni popotnik ali nekdo, ki je obiskal že ogromno tujih dežel, ne pozna lastne dežele. Tistih pristnih domačih lepot in ljudi, ki so takorekoč pred pragom, saj ga ni kotička v Sloveniji, do katerega ne bi bilo mogoče priti v nekaj uricah. Da o raznolikostih, s katerimi je prežeta slovenska pokrajina, niti ne govorim. Saj ni treba, saj vendar poznamo domačo deželo, a ne?

Letošnje leto je izvrstna priložnost, da še tisti najbolj zagrizeni ljubitelji eksotike, ki raje kot v Bovec, odpotujejo nekam v Azijo, bolje spoznajo Slovenijo. Sam ugotavljam, da več, kot po Sloveniji potujem, več skritih kotičkov in lepot, za katere nisem vedel, da obstajajo, odkrivam. Že prejšnji teden, na kolesarjenju ob Kolpi tja do morja, sem bil priča toliko prekrasnim prizorom, kot že dolgo ne. Res pa je, da sem potoval na kolesu, zato sem prizore srkal vase precej bolj počasi in intenzivno, kot pri potovanju z motoriziranimi sredstvi.

Zbral sem nekaj prispevkov o naših potepih po Sloveniji:
S kolesom na morje S kolesom vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove do morja.
Ostati doma in potovati Pohorje. Idilični kraji so nam tik pred nosom, le iz hiše je treba stopiti.
Zimski pozdrav iz Julijcev Spodnje Bohinjske gore. Za boljši razgled se je dobro povzpeti malce višje.
Slovo od poletja v Julijcih Dolina triglavskih jezer, Kanjavec in Triglav. Če iščete spokojnost, je pozen jesenski čas v gorah najprimernejši.
Krasno propadli načrti Ne na Peco, na Uršljo goro. Prilagodljivost je ključna lastnost zadovoljnega izletnika in popotnika.
Zimska galerija Pokljuka, Tamar, Jalovec. Zimski izleti v gore so lahko lahkotni in tudi izjemno zahtevni. Bolj kot kjerkoli, je v gorah ključno izbrati sebi primerno destinacijo.
Kje smo preživeli to poletje Soča, Logarska dolina, Velika planina so najbolj oblegane, ne nujno najlepše.
S kolesom po Istri Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani je nedvomno ena najlepših pri nas.
Poletje je tukaj! Na Okrešelj. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo do prve zelene površine.
Doma za praznike Na Stol. Kratke zimske sončne dneve je fino izkoristiti in se naužiti razgledov.
V kateri kraj ste zaljubljeni? Zaljubljen sem v to mestece in izzivam vsakogar, da ga poskusi obiskati, ne da bi postal žrtev njene moči zapeljevanja.” Uganete, o katerem kraju v Sloveniji piše tuj popotnik?
Potep po Smaragdni poti Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” je bila presenečena Sara na Veliki planini.

Ob tem bi želel izpostaviti nekaj, kar bo naša potovanja in izlete po domači deželi ne le obogatilo, temveč naredilo nepozabne. To kar sem zapisal v prispevku popotniki v domači deželi:
Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov?
»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«
Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.

S kolesom na morje

Končno utrinki s svežega potovanje, s katerega sem se pravkar vrnil. V začetku maja 2020.

Najslajša potovanja so tista, za katera pravijo, da so nemogoča. Podobno, kot pri prepovedanem sadežu. Le da ne gre ravno za prepoved, temveč za tehnične ovire, kot so zaprte meje, hoteli, avtokampi in tako naprej, zaradi česar je potovati težje, kot sicer. A glede na to, da so ovire le drugo ime za priložnosti, menda ni narobe, da jih zagrabimo. Če nikogar pri tem ne ogrožamo, se razume. Ob tem se mi zdi, da je predvsem sedaj, ob vseh predpisih, ukrepih in prepovedih, ki so eni bolj, drugi manj življenjski, zdrava pamet najbolj uporabna. A ta se zna pod pritiskom informacij, ki v tem času vrejo iz vseh virov, potuhniti ali celo odpovedati. Svojo sem se naučil zbezljati na površje tako, da se poplavi informacij preprosto umaknem. Verjamem namreč, da vsak odrasel posameznik (razen morda redkih izjem) v sebi ve, kaj je prav in kaj ni, a to se prepogosto skrije pod bremenom dnevnih novic.

Ta čas sem izkoristil za kolesarski podvig, o katerem sem razmišljal že nekaj časa; s kolesom od doma do morja. A ker nimam rad prelahkih izzivov, sem namesto 200 kilometrov, koliko jih je od Slovenske Bistrice do Ankarana, naredil ovinek. Tako sem se do morja zapeljal vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove. 400 kilometrov je po petih dneh kolesarjenja pokazal števec na kolesu. A naj ponovim; na natovorjenem kolesu ne šteje razdalja, temveč vzponi. Najbolj sočnega sem opravil iz Osilnice na Strmo reber, kjer sem za 9 kilometrov potreboval dve uri! Spal sem v šotoru in si kuhal tople zajtrke in večerje, tako, kot to počnem najraje, ko se podam na solo potovanje oziroma »bezljanje zdrave pameti na površje«. Naj fotografije povedo več:

Krka kolesarjenje_2020_01
Prelaz Vahta med Novim Mestom in Metliko kolesarjenje_2020_02
Krasinec kolesarjenje_2020_03
Vinica kolesarjenje_2020_04
Prečudovita regija ob Kolpi je ozaljšana z novo pridobitvijo, kolesarjenje_2020_05
a na srečo jo je mogoče najti tudi neokrnjeno. kolesarjenje_2020_06
kolesarjenje_2020_07
kolesarjenje_2020_08
Lokalna poezija kolesarjenje_2020_09
Navkreber na Strmo reber kolesarjenje_2020_10
Spokojnost v kočevskem gozdu moti le utrip srca kolesarjenje_2020_11
Loški potok kolesarjenje_2020_12
Stari trg pri Ložu kolesarjenje_2020_13
Nanos kolesarjenje_2020_14
Na cilju v Ankaranu kolesarjenje_2020_15

Popotniško leto 2019 v ogledalu

Tako. Danes, ko do konca letošnjega leta odštevamo le še zadnjih 15 dni, lahko z gotovostjo zapišem, da smo s potovanji čez mejo v vseh oblikah za letos zaključili. To zveni kot olajšanje, a natanko to tudi je, olajšanje. Letošnje leto je bilo leto presežkov v obliki takšnih ali drugačnih potovanj. Tudi takšnih, o katerih na teh straneh ne pišem. Naj bo dovolj, če zapišem, da smo letos obiskali 15 držav na treh celinah. Čeprav me je bolj od števila držav, presunila številka o tem, v koliko različnih hotelih smo spali. Tako čez palec sem preštel 65 različnih hotelov, sob in kampov, v katerih smo spali v enem letu. Petinšestdeset! S tem, da smo se v marsikaterem zadržali več kot eno noč. Raje ne preštejem dni, ko sem bil v letošnjem letu zdoma.

Bolje, da se ozrem na najlepše trenutke, ki so zaznamovali letošnje popotniško leto.

Sončni vzhod v Baganu, Myanmar (januar). Bagan, Mjanmar
Umivanje slonov, Chiang Mai, Tajska (januar). Kopanje slončka
Zimski razgledi v Julijcih (februar). img_6659
Sprehod ob Uni, Bihač, Bosna in Hercegovina (marec). photo-17-03-2019-07-33-25
Z motorjem po Avstriji, Hallstatt (april). photo-20-04-2019-11-03-25
Peš čez otok Krf (maj). Krf
S kolesom po Makedoniji (junij). Po Makedoniji s kolesom
Malica na potepu z motorjem po francoskih Alpah (julij). Alpe
Poziranje v Armeniji pred najvišjo goro Turčije, Ararat (julij). Gruzija in Armenija
Treking do vznožja pettisočaka Kazbeki, Gruzija (avgust). Gruzija in Armenija
Potepanje po Dolomitih, Italija (september). img_1879
Redki trenutki na morju, Karlobag, Hrvaška (oktober). photo-19-10-2019-10-08-12
Sončni zahod na Prehodavcih (november). img_2377
Zimska idila in prvi sneg na Pohorju (december). photo-14-12-2019-13-49-18