Category: Izleti

Zima gre h koncu. Kakršna koli že je bila in kakršna koli že še bo ta zadnji mesec. Tik pred nami so počitnice, čas za pobeg na smučišča, zagotovo je kje še kaj snega, ali za skok na jug, na toplo. Niti ni treba zelo daleč, saj so temperature v južni Dalmaciji te dni že čez 15 stopinj, kar zna biti prav prijetno tudi za posedanje na soncu. Za aktivnosti na prostem pa so se meje v zadnjem času tako premaknile, da jih bolj kot sezona, določajo vremenske razmere. Zdi se mi, da je bilo zadnje mesece precej več sonca, kot smo ga vajeni od decembra do februarja. Le ven je treba. Verjamem, da so naše babice zelo dobro vedele, da so zime dolge in mrzle ter kako se obleči za ven. A podnebne spremembe v zadnjih letih so prenekateri rek, ki je veljal več generacij, postavile pod vprašaj. Letos januarja bi naj bilo štirikrat manj padavin in 165 odstotkov več sonca, kot je dolgoletno povprečje. Po eni strani fantastično, po drugi zastrašujoče. A ker ne moremo vplivati na to, kakšno je vreme, lahko pa vplivamo na to, kako in za kaj vremenske razmere izkoristimo, lahko podnebne spremembe, kakršnekoli pač so, tudi izkoristimo. Zato je morda preudarneje pogledati skozi okno in se na sončen dan sredi januarja odpraviti na kolesarski izlet, kot pa se zaradi navad, ki smo se jih navzeli v mladosti, omejevati in čakati na letni čas, primeren za kolesarjenje. Podnebne spremembe so tukaj že nekaj časa, morda je čas, da se nanje prilagodimo.

Nič več ne bom napisal danes, saj je zunaj še en prekrasen sončen dan. Raje bom prešel od besed k dejanjem in izkoristil ta sončni bonus.

Takole je bilo: suha cesta, modro nebo in lep razgled (proti Pohorju). Več za kolesarjenje skoraj ni treba.

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov.
Zapuščena pohorska domačija.
Jesenske barve.


Trije kralji.
Pohorski razgledi.



Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu.
Pogled proti Dravskemu polju.

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije.
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu.
Oprano jutro na Ermanovcu.
Tolmun pri bolnišnici Franja.
Medvedji česen v Trnovskem gozdu.
Raufnk nad Idrijo.
Razgled z Hleviš.
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino.
Sončni zahod z Nanosa.
Na Vremščici.
Čez letališče v Divači.
Razgled z gradu Socerb.
Morje!
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.

Popotniki, ki nas privlači eksotika, raje kot v domače loge, pokukamo v kakšno eksotično deželo. Mika nas tisto, česar doma ni mogoče doživeti in paleta je neskončna. Zato se zgodi, da marsikateri izkušeni popotnik ali nekdo, ki je obiskal že ogromno tujih dežel, ne pozna lastne dežele. Tistih pristnih domačih lepot in ljudi, ki so takorekoč pred pragom, saj ga ni kotička v Sloveniji, do katerega ne bi bilo mogoče priti v nekaj uricah. Da o raznolikostih, s katerimi je prežeta slovenska pokrajina, niti ne govorim. Saj ni treba, saj vendar poznamo domačo deželo, a ne?

Letošnje leto je izvrstna priložnost, da še tisti najbolj zagrizeni ljubitelji eksotike, ki raje kot v Bovec, odpotujejo nekam v Azijo, bolje spoznajo Slovenijo. Sam ugotavljam, da več, kot po Sloveniji potujem, več skritih kotičkov in lepot, za katere nisem vedel, da obstajajo, odkrivam. Že prejšnji teden, na kolesarjenju ob Kolpi tja do morja, sem bil priča toliko prekrasnim prizorom, kot že dolgo ne. Res pa je, da sem potoval na kolesu, zato sem prizore srkal vase precej bolj počasi in intenzivno, kot pri potovanju z motoriziranimi sredstvi.

Zbral sem nekaj prispevkov o naših potepih po Sloveniji:
S kolesom na morje S kolesom vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove do morja.
Ostati doma in potovati Pohorje. Idilični kraji so nam tik pred nosom, le iz hiše je treba stopiti.
Zimski pozdrav iz Julijcev Spodnje Bohinjske gore. Za boljši razgled se je dobro povzpeti malce višje.
Slovo od poletja v Julijcih Dolina triglavskih jezer, Kanjavec in Triglav. Če iščete spokojnost, je pozen jesenski čas v gorah najprimernejši.
Krasno propadli načrti Ne na Peco, na Uršljo goro. Prilagodljivost je ključna lastnost zadovoljnega izletnika in popotnika.
Zimska galerija Pokljuka, Tamar, Jalovec. Zimski izleti v gore so lahko lahkotni in tudi izjemno zahtevni. Bolj kot kjerkoli, je v gorah ključno izbrati sebi primerno destinacijo.
Kje smo preživeli to poletje Soča, Logarska dolina, Velika planina so najbolj oblegane, ne nujno najlepše.
S kolesom po Istri Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani je nedvomno ena najlepših pri nas.
Poletje je tukaj! Na Okrešelj. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo do prve zelene površine.
Doma za praznike Na Stol. Kratke zimske sončne dneve je fino izkoristiti in se naužiti razgledov.
V kateri kraj ste zaljubljeni? “Zaljubljen sem v to mestece in izzivam vsakogar, da ga poskusi obiskati, ne da bi postal žrtev njene moči zapeljevanja.” Uganete, o katerem kraju v Sloveniji piše tuj popotnik?
Potep po Smaragdni poti “Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” je bila presenečena Sara na Veliki planini.

Ob tem bi želel izpostaviti nekaj, kar bo naša potovanja in izlete po domači deželi ne le obogatilo, temveč naredilo nepozabne. To kar sem zapisal v prispevku popotniki v domači deželi:
Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov?
»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«
Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.

Ta vikend je bil tako čudovit, da sem brez besed. Fotografije govore same zase.

Na planini je lepo.

Dolina triglavskih jezer.

Od macesnov do bukev in nazaj.

Velo polje s Triglavom v ozadju.

Dan se poslavlja na Prehodavcih.

Kuhanje večerje pred bivakom.

Priprava pitne vode v sicer sušnih Julijcih.

Triglav s Kanjavca.

Triglav.