Začasni preklic pešačenja čez Jordanijo

»Dobro jutro in lep pozdrav iz sončne Jordanije!«, bi danes zapisal, če bi se moji načrti uresničili. To soboto sem nameraval pristati v Akabi, do nedelje opraviti vse potrebno in v ponedeljek pričeti s 350-kilometrskim pohodom. Po dveh mesecih logističnih priprav! Res sem porabil ogromno časa, da sem skupaj spravil načrt poti, ki se mi je zdel obvladljiv. Iz naslonjača, se razume. Tega, kako bi se moj načrt poti obnesel v praksi in če bi ga bilo sploh mogoče realizirati, glede na to, kako drzno sem ga zastavil, zaenkrat ne bom izvedel. A priznati je treba, da imamo srečo, kadar nas pred tegobami, ki bi si jih lahko nakopali s preveč drzno zastavljenimi načrti, obvaruje neka višja sila.

Sicer ne morem reči, da mi ni žal, da me je Jordanija, kljub prijaznemu sporočilu iz informacijskega centra v Akabi: »May god bless and protect you, and welcome to Jordan!«, zavrnila. Na podvig sem bil pripravljen in se Jordanije veselil. Danes pa sem, namesto, da bi se predajal čarom Arabije, razpakiral 20-kilogramski nahrbtnik z vso opremo in kakšnimi sedmimi kilogrami hrane.

Še razlog odpovedi, če morda koga zanima. V Jordanijo trenutno ni dovoljeno vstopiti iz držav, v katerih se širi zloglasni virus. Poletel bi naj iz Benetk. Sicer sem kakšen dan iskal alternativne možnosti, a bi bile vse po vrsti preveč neracionalne, kar pa nikakor ni popotnica, ki bi si jo želel na potovanje v Jordanijo ali kamorkoli.

A puške v koruzo še nisem vrgel. V resnici se razpakiranja nahrbtnika še nisem lotil…

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.