Izgubljeni v Petri

Tretji dan se je v Petri končno pokazalo sonce. Ni le pokukalo izza oblakov, temveč je izvedlo Full monty in se popolnoma razgalilo. Sicer sem že večkrat slišal, da je nebo najlepše, ko je na njem nekaj belih oblačkov in sem najbrž tudi sam kdaj tako razmišljal. A ko po dveh dneh dežja posije sonce, naj ne bo nobenega oblaka na vidiku. Takšen je bil naš tretji dan v Petri. Popolna modrina.
Jordanija

Zgodaj zjutraj smo se z avtom odpeljali do točke, ki ji pravijo Little Petra, skozi katero poteka Jordan Trail. Pešpot čez Jordanijo, ki mi ni bila usojena. A želel sem si je okusiti vsaj grižljaj in se podal na etapo številka 604 od Majhne Petre do Petre. A zaplezal sem se že takoj na začetku. Ja, zaplezal v skalovju! Šel sem namreč po neurejeni poti skozi sotesko, naivno misleč, da če pot tod najdejo beduini, jo bom tudi jaz. Plezal sem po tako previsnih skalah, kot še nikoli, da sem prišel do uradnega začetka etape.
Jordanija
Jordanija

Po nekaj urah dokaj samotne poti sem prišel do impozantnega samostana Ad Deir.
Jordanija
Jordanija

Od samostana sem med množico ljudi, oslov in konjev po ozkih stopnicah sestopil v osrčje Petre. Tam sta me pričakali Maša in Sabrina in skupaj smo se podali na odkrivanje novih poti. Namesto, da bi se iz Petre vrnili skozi Al-Siq, kjer je uraden oziroma edini vstop v Petro, smo se odločili zapustiti gnečo in poskusili iz Petre oditi po svoje. Petra je seveda zelo oblegana, a skoraj nihče ne zapusti uhojenih poti. Nam pa je to tako mamljivo, da se temu ne moremo upreti. Pravzaprav meni, Maša in Sabrina mi zaupljivo sledita.
Jordanija
Jordanija

Že po desetih minutah na potki oziroma suhi rečni strugi, po kateri smo hodili, ni bilo več žive duše. Jaz sem se ukvarjal z iskanjem prave poti, onidve pa z nabiranjem lepih kamnov, ki jih tam ne manjka. Vse, dokler nismo prišli do vstopa v ozek kanjon Wadi Mudhlim. Tam je vrag odnesel šalo, kot pravijo. Kanjon je ozek, širok do meter in pol, njegove stene pa so tako visoke, da se ti zvrti v glavi že, če jih gledaš od spodaj navzgor. Povrhu so dva dni poprej zaradi obilnega deževja iz Petre reševali obiskovalce in se nismo želeli prišteti tej statistiki.
Jordanija
Jordanija

Šel sem v izvidnico, da bi videl ali je pot prehodna, a je bilo preveč vode, da bi nadaljevali. Nismo se želeli vrniti v Petro in smo iskali alternativno pot, ki jo je nakazovala bleda črtica na zemljevidu na mojem telefonu.
Jordanija
Jordanija

Pot, ki to sploh ni bila, je postajala vedno težje prehodna. Ko smo že začeli razmišljati, da bi se obrnili, sta nas opazila dva dečka, ki sta pritekla za nami. To, da tukaj med temi skalami dejansko živijo ljudje, je nepojmljivo. A fanta sta povedala, da sta tukaj doma in da poznata pot, po kateri nas lahko peljeta ven. Po kakšnih dveh urah plezanja, skakanja in drsanja po (za nepoznavalce) neprehodnem terenu, iz katerega ni bilo videti izhoda, smo prišli na cilj. Zame je bilo to, da smo se izgubili v Petri, najboljše doživetje v Jordaniji.
Jordanija
Jordanija

Če bi me kdo vprašal, kako naj obišče Petro, bi mu rekel, naj si bežno ogleda glavne znamenitosti, nato pa si naj vzame dva dni časa za pohajkovanje po tamkajšnjih skritih poteh in srečanja z ljudmi, ki v 21. stoletju živijo v jamah.

Odkrivanje Petre v Jordaniji

Le kaj naj človek napiše o menda najbolj opevani znamenitosti na Bližnjem vzhodu? To, da nas je navdušila ali to, da nas je pustila ravnodušne ali kaj tretjega? Pravzaprav se mi zdi, da vsakega malo. Ravnodušne nas na srečo ni pustila. Če bi nas Petra pustila ravnodušne, bi se že zbal za smisel tega, kar počnemo. Za Petro smo si vzeli največ časa, ki smo ga namenili Jordaniji. Z željo, da nam bi bil vsaj eden od treh dni naklonjen. Želja se nam je izpolnila že opoldan drugega dne. Prvi dan je namreč močno deževalo, tako, da so morali iz Petre evakuirati precej ljudi, ki so zaradi hudournikov tam obtičali. Drugi dan smo bili že nestrpni. Ne zato, da bi evakuirali nas, temveč, da bi nehalo deževati. Čakanje na izboljšanje vremena in ždenje v hotelskih sobah, naj bodo še tako razkošne, nam ni šlo nikoli od rok. Tako smo se takoj, ko je dež pojenjal, podali v raziskovanje tega čudesa svetovnega kalibra.

Al-Siq, potka skozi ozek kanjon je uvod v to, kar te čaka na koncu kanjona.
Jordanija
Jordanija

Zakladnica, najbrž najbolj prepoznavno pročelje v Jordaniji.
Jordanija
Jordanija

Ta kamela kaže, da se je tega razgleda že naveličala. Mi smo mu namenili nekaj časa in se nato odpravili v iskanje višjega položaja, od koder je perspektiva Petre, ki leži v soteski, precej privlačnejša. Tudi zato, ker se na ta način izogneš gneči, ki je spodaj v kanjonu. Že zaradi mikavnega imena smo se podali na kraj, ki se imenuje High Place of Sacrifice. Razen nekaj globokih vdihov, potrebnih, da smo se povzpeli, nam ni bilo treba žrtvovati ničesar drugega. Vsekakor je bilo vredno.
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Resne gneče ni bilo, a kljub temu je privlačnost Petre, kot vsake druge podobne znamenitosti, obratno sorazmerna z obleganostjo. Domnevam, da v Petri ni veliko priložnosti, posneti fotografijo, kot je spodnja, ne da bi bilo na njej polno ljudi.
Jordanija

Naravne lepote so pogosto lepše od tistih, ki jih je izklesala ali kako drugače oblikovala človeška roka. Kamnine v Petri presegajo domišljijo.
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija
Jordanija

Zadnji dve fotografiji sta bili posneti ob različnih dnevih. Prvi dan se oblaki nekako niso hoteli umakniti, a je zato naslednji dan Petra zažarela v polnem sijaju. Takrat smo zažareli tudi mi, saj smo se podali na dva izjemno zanimiva pohoda.

Po puščavi Wadi Rum

Božična noč v puščavi je minila v znamenju močnega deževja, ki zjutraj skorajda ni pustilo sledi. Tudi na našem razkošnem šotoru in znotraj njega ne, kar nas je še posebej razveselilo. Sicer suh puščavski pesek se menda ne more odžejati do te mere, da ne bi zaužil vse vode, ki pade nanj. Temperature zraka pa so bile v tem času tudi prenizke, da bi oživela narava in pokazala, da zna biti tudi puščava zelena. Tako, da nas je božično jutro pričakalo z oblaki. Sicer je bilo to glede na letni čas za pričakovati, a smo potihem vendarle upali na sončne žarke. A ta dan nam sonce, ki je za popolno doživljanje puščavskih vedut nepogrešljivo, ni bilo namenjeno.

Po beduinskem zajtrku so nas posedli na džipa in podali smo se v raziskovanje puščave. Kajpada oblečeni v skorajda vsa oblačila, ki smo jih imeli s seboj. V puščavi so namreč jutra hladna tudi poleti, ko so dnevne temperature čez 40 stopinj Celzija, tako da je razumljivo, da so tamkajšnja zimska jutra precej sveža.
Jordanija
Jordanija

Prijazno so nas prišle pozdraviti domačinke.
Jordanija
Jordanija

Za jutranje ogrevanje sva z Mašo splezala na vrh okna Um Frouth Rock Arch. Spust je bil precej neprijeten, saj je peščenjak pravcato drsališče.
Jordanija
Jordanija

Pravzaprav je bilo drsališče naša naslednja postaja. Z Mašo sva se povzpela na visoko sipino in preizkusila nekaj za naju popolnoma novega, sand-boarding. Jordanija

Na fotografiji je morda ta strmina videti nedolžno, a dekle, ki se je spustilo pred nama, je pri veliki hitrosti padlo z deske in okrvavljeno obležalo v pesku. Na srečo so bili zraven starši in so ji takoj pomagali. Midva sva adrenalinski spust preživela brez padca, le kričala sva kot dva norca.

Sledil je pohod po soteski Burrah. Hm, na fotografiji je videti, da Maša še vedno kriči, a tokrat zaradi trna v dlani. Jordanija
Jordanija

Pogled z enega od neštetih razgledišč, s katerih je pogled na puščavo spodaj lahko spektakularen.
Jordanija
Jordanija

Čez most je treba peš. Jordanija

Naš voznik-vodnik v soteski Kazali, kjer smo si ogledali Petroglife. Jordanija
Toliko o našem doživljanju najspektakularnejše znamenitosti Jordanije. Nisem prepričan zakaj, a do puščav gojimo prav poseben odnos. Kot sem že omenil prejšnjič, smo jih obiskali kar nekaj in prav vseh se dobro spomnim. A tokrat ne bom zašel. S pisanjem ostajam v Jordaniji. Gremo v Petro!

Spanje v puščavi Wadi rum

Zanimivo, kako so lahko človeku najneprijazneša okolja hkrati najprivlačnejša. Tudi tista, v katerih ne uspeva nobena vrsta življenja. Visokogorja, Mrtvo morje, puščave in podobno. Doživetja v ekstremnih razmerah so najbrž tudi zato tako privlačna, ker jih ni mogoče izkusiti v urbanem okolju ali v bližini civilizacije. Treba se je podati nekam daleč ali še bolje, v kak odmaknjen, odročen kotiček, kjer ni nikogar, niti telefonskega signala. Tja kjer to, da smo nedosegljivi, v resnici nekaj pomeni. Seveda je za to potreben pogum. Brez tega, da zberemo pogum, menda ne moremo reči, da se podajamo na pustolovščino. No, rečemo lahko, ker danes šteje pomen besed, ki ustreza nam, ne kot ga predpisuje SSKJ. Žal. O tem sem že pisal, zato se ne bom ponavljal. Če si to, kaj je pustolovščina, razlagamo vsak po svoje in svojega prepričanja ne vsiljujemo drugim, je pač lažje. Včasih je pač bolje izbrati lažjo, kot pravilno pot.

Malce sem zašel. A kje drugje bi človek lažje zašel, kot v puščavi. Glede na to, da sem obiskal že Saharo, Kalahari, Thar, Atacama, Mojave, namibijsko, avstralsko, patagonijsko in še katero puščavo širom sveta, sem lahko hvaležen, da v resnici v nobeni od teh nisem resno zašel. Zadnja puščava, v kateri smo pustili svoj odtis, je v Jordaniji, odkoder smo se vrnili šele prejšnji teden. Še danes bi stresli jordanski pesek iz čevljev, če bi jih dobro pretresli. Puščava Wadi Rum je nedvomno ena od znamenitosti Jordanije, ki je ne gre zamuditi. Predvsem zaradi krasnih prizorov, ki jih ponuja. Ob pravi svetlobi je namreč tamkajšnji pesek opečno rdeče barve in se človeku z nekaj domišljije resnično zdi, da je na drugem planetu. Nam je bila ta svetloba namenjena le za kratek čas, saj je bilo v času našega obiska puščave, nebo v glavnem oblačno. A trenutki, ko je puščava zasijala v najimenitnejših barvah, so resnično nepozabni. Prizori, ki so se nam pokazali, so takšni, da te v celoti prevzamejo.
Jordanija

Potem, ko smo se do puščave pripeljali, smo avto pustili pri vhodu in se kar peš odpravili v puščavo. Privoščili smo si nekaj urni sprehod po pesku in peščenih skalah, da se pobliže spoznamo s tem surovim okoljem, kjer razen turizma, danes ne uspeva nič drugega.
Jordanija
Jordanija

V ozadju edino naselje v puščavi. Jordanija

Pozno popoldan smo se s terencem pustili odpeljati čez puščavo proti kampu. Spanje v puščavi je bojda nekaj posebnega, a to smo že izkusili, zato smo si od te izkušnje najbolj želeli to, da nas ponoči ne bi zeblo. Tako sva s Sabrino rezervirala šotor, ki je bolj spominjal na razkošno hotelsko sobo, kot na platno, razpeto čez palice. Celo tuš in wc smo imeli v šotoru. Sredi puščave, v bojda najbolj oddaljenem kampu. Le nekaj kilometrov od Savdske Arabije.
Jordanija
Jordanija

Pripravili so nam okusno večerjo in to na prav poseben način. V pesek skopljejo slab meter globoko luknjo, na dnu katere zakurijo. Na tlečo žerjavico položijo pladenj s hrano, ga pokrijejo s pokrovom in plastjo peska ter dobri dve uri pustijo, da se počasi peče.
Jordanija

To je bil božični večer. Za naše beduinske gostitelje menda večer, kot vsak drug, nam pa se je zdelo to, da Božič preživljamo v puščavi, prav čarobno. Sploh, ko se je večer prevesil v noč in se je začela zabava z glasbo in plesom.

Potovanje po Jordaniji

Tako, pa smo jo presekali! Zimo namreč. To smo nazadnje učinkovito izpeljali pred davnimi štirimi leti, ko smo v novo leto vstopili v Mjanmarju. Potovanja, ko je doma zima, so nam bila zmeraj najslajša. A kaj, ko časi, ko lahko otroka vzameš iz šole kadarkoli se ti zljubi, minejo. Na srečo so tokratni prazniki lepo padli v naš koledar, tako, da smo si lahko privoščili skok v malce toplejše kraje, kot so doma. Resda domače zime niso več, kar so bile, a kljub temu je čaroben občutek božično-novoletne praznike preživeti nekje južneje.

Jordanija. Ena od arabskih dežel na Bližnjem vzhodu, ki jih še nismo obiskali. Saj ne, da smo jih veliko, a v tem trenutku se mi zdi, da smo bližnjevzhodnih dežel obiskali dovolj. A ker so na tem delu sveta kakršnekoli razdelitve relativno nerazumljene, o tem, kam Jordanija sodi, raje ne bi pisal. Pravzaprav o tem niti dovolj ne vem, niti za tukajšnji namen to ni pomembno. Sicer sem o tej regiji prebral nekaj knjig, a še knjiga najslavnejšega Angleža, ki se je po teh krajih potikal, Lawrencea Arabskega, bi naj bila izmišljotina. Ja, razumeti ta svet je trd, če ne nezlomljiv oreh. A glede na to, da je Jordanija priljubljen cilj slovenskih popotnikov, uvod v deželo najbrž ni potreben.

Kar je prve dni mene najbolj presunilo, je bila splošna odsotnost ženskega spola. Saj to smo v nekaterih deželah že doživeli, a popotnik (morda moški, ženska najbrž ne) na to pozabi. Minil je prvi, drugi, tretji dan, a smo menda šele četrti dan srečali žensko, ki je opravljala neko delo in smo z njo spregovorili nekaj besed. A še ona je bila priseljenka, bi rekel, da iz daljne Azije. Zanimiv svet. Za nas, bežne opazovalce.

Jordanijo smo za cilj izbrali preprosto zato, ker tam še nismo bili in je za tako kratek skok, kot smo si ga privoščili sedaj, ravno prav oddaljena in za ta letni čas ravno prav segreta. Bilo je dovolj toplo za poldnevna pohajkovanja, obiskovanje znamenitosti, ki smo si jih dali v itinerar, jahanje kamel in celo za kopanje v rdečem morju. Seveda Jordanija ponuja precej več kot le to, a omejeni s časom smo si izbrali zgolj nam najbolj privlačne znamenitosti. Izpustili smo prestolnico, ki je sicer menda na vsakem itinerarju. A ker se velemestom praviloma izogibamo, smo Aman brez slabe vesti obšli. Že pred odhodom smo izbrali pet ključnih sestavin, katere želimo, da naše potovanje po Jordaniji vsebuje. Puščavo Wadi Rum, Petro, Mrtvo morje, Rdeče morje in eno od sotesk, po katerih je mogoče hoditi. Naša doživetja v teh krajih bom skušal v naslednjih objavah podrobneje opisati.

Še tole: seveda sem v Jordaniji večkrat pomislil na to, kako bi doživljal Jordan Trail. Pešpot, ki sem jo nameraval delno prehoditi spomladi 2020, a mi je Korona prekrižala načrte. Ko smo se sedaj z avtom podili čez deželo, ki razen 50 odtenkov peščene, ne ponuja izobilja drugih barv, sem ugotavljal, da mi ne bi bilo lahko. A to sem vedel že takrat. Sedaj sem le še spoznal, da bi mi bilo pešačenje čez puščobno pokrajino Jordanije najbrž premalo zadovoljujoče. Česar na srečo ne morem reči za potovanje, ki je pravkar za nami.

Jordanija

Dobrodošli v Jordaniji

Danas smo v Jordaniji. Danes, 25. decembra 2022. Tokrat zares! Ne tako, kot pred dvema letoma in pol, ko mi je manj kot en teden pred odhodom, ko sem se odpravljal na to, da to puščavnato deželo prepešačim, korona prekrižala načrte. Da se to ne bi ponovilo, po nekem vraževernem prepričanju, tega nisem obelodanjal vnaprej. Kaže, da je pomagalo, saj smo tukaj. Na morju. Sredi zime. Ko mi je danes na bencinski črpali, kjer sem bil v kratkih rokavih, možakar, ki nam je točil gorivo rekel, kakšna zima je sedaj pri njih. S tem, da je bil on oblečen v debelo bundo. Sem mu rekel, da je sedaj zima tudi pri nas doma, a je tukaj dvajset stopinj topleje, kot pri nas.

Včeraj smo pristali v Aqabi, na jugu Jordanije. V kraju, kjer lahko gledaš čez zaliv v Izrael in Egipt ter čez hrib v Savdsko Arabijo. Vse štiri države so si na tej točki najbližje skupaj. Dovolj blizu, da bi lahko šel v enem dnevu peš čez tri meje in obiskal vse štiri države. A nam Jordanija povsem zadostuje. Več kot dovolj ciljev smo si zastavili, da nam ne tem potovanju v Jordaniji ne bo dolgčas.

Sedaj, ko to pišem, smo sredi puščave Wadi Rum. Obkroženi smo z rdečimi sipinami in spimo v šotoru. Na božični večer. Sem so nas pripeljali beduini in nam tukaj pripravili prav posebno večerjo in povrhu še večerni program. Celo zaplesali smo z njimi. Božič, kot ga še nismo doživeli. Sredi puščave in to v šotoru. Resda razkošnem, a vendarle je to doživetje nekaj posebnega. Spati v puščavi, daleč od civilizacije, luči, elektrike in tekoče vode, ima seveda poseben čar. Sicer nocoj pričakujemo mraz, a zaenkrat kaže, da nas ne bo zeblo. A če nas bo vendarle zeblo, bo naš spomin na noč v puščavi v Jordaniji dobil pač še eno dodatno dimenzijo.

Vsem želimo mirne in lepe praznike, kjerkoli že jih preživljate.

Začasni preklic pešačenja čez Jordanijo

»Dobro jutro in lep pozdrav iz sončne Jordanije!«, bi danes zapisal, če bi se moji načrti uresničili. To soboto sem nameraval pristati v Akabi, do nedelje opraviti vse potrebno in v ponedeljek pričeti s 350-kilometrskim pohodom. Po dveh mesecih logističnih priprav! Res sem porabil ogromno časa, da sem skupaj spravil načrt poti, ki se mi je zdel obvladljiv. Iz naslonjača, se razume. Tega, kako bi se moj načrt poti obnesel v praksi in če bi ga bilo sploh mogoče realizirati, glede na to, kako drzno sem ga zastavil, zaenkrat ne bom izvedel. A priznati je treba, da imamo srečo, kadar nas pred tegobami, ki bi si jih lahko nakopali s preveč drzno zastavljenimi načrti, obvaruje neka višja sila.

Sicer ne morem reči, da mi ni žal, da me je Jordanija, kljub prijaznemu sporočilu iz informacijskega centra v Akabi: »May god bless and protect you, and welcome to Jordan!«, zavrnila. Na podvig sem bil pripravljen in se Jordanije veselil. Danes pa sem, namesto, da bi se predajal čarom Arabije, razpakiral 20-kilogramski nahrbtnik z vso opremo in kakšnimi sedmimi kilogrami hrane.

Še razlog odpovedi, če morda koga zanima. V Jordanijo trenutno ni dovoljeno vstopiti iz držav, v katerih se širi zloglasni virus. Poletel bi naj iz Benetk. Sicer sem kakšen dan iskal alternativne možnosti, a bi bile vse po vrsti preveč neracionalne, kar pa nikakor ni popotnica, ki bi si jo želel na potovanje v Jordanijo ali kamorkoli.

A puške v koruzo še nisem vrgel. V resnici se razpakiranja nahrbtnika še nisem lotil…

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.