Kašmir | Popotniški dnevnik družine Bračko

Popotniško leto 2015 v ogledalu

Posted on 20. december 2015 by Davor

2015 je tik pred koncem, treba je narediti revizijo leta, ki je za nami in načrte za leto, ki prihaja. Če pogledam nazaj, na seznam krajev in dežel, ki smo jih obiskali, sem zadovoljen. Sicer priznam, da bi si želeli potovati še več, a smo se nekako »prilagodili razmeram« in se omejevali. Nikakor pa ne morem reči, da je bilo letošnje leto skromno, kar se tiče potovanj. Naštel sem namreč več kot 60 izletniških in popotniških dni, ko smo bili zdoma dva ali več dni. Dva meseca potepanj na leto sicer ni malo, ni pa toliko, da bi rekel: »Uau!«

Tudi letošnje leto je bilo s popotniškega vidika drugačno, kot katerokoli leto poprej. Resda smo pohajkovali tako po bližnjih, kot daljnih krajih in deželah, kot to počnemo že vrsto let, a na drugačen način. Najbolj se nas je dotaknila ta sprememba, da Sara več ne potuje z nami. Letos se nam je pridružila le enkrat. Škoda, saj smo se imeli na Malti, kjer smo preživeli prvomajske počitnice, krasno.

Morda še večja sprememba pa je to, da sva se letos, prvič po letu 1998, na potovanje izven Evrope podala sama, brez otrok. Pa res, odkar smo se prvič kot družina odpravili v eksotično Mehiko leta 2006, sva na potovanjih po eksotičnih deželah vedno imela s seboj otroke. Potemtakem je obdobje, ko so otroci voljni sopotniki staršev na potovanjih, krajše od deset let. Vsekakor je potovati brez otrok popolnoma drugače, kar sva letos izkusila na lastni koži v Kašmirju.

Kašmir je že skorajda ekstremno eksotična destinacija, glede na vse, po čemer slovi in na vse, kar sva izkusila na lastni koži. Je daleč od »klasične« Indije, ki sva je vajena iz prejšnjih potovanj, zato je vsekakor nova destinacija. Kljub temu, da ni dodatno pordečel zemljevida dežel, ki smo jih obiskali.

Create your own visited countries map or check out the JavaScript Charts.

Letos smo obiskali tudi kar nekaj bližnjih destinacij. Zgodaj spomladi sva se s Sabrino z motorjem zapeljala do Rovinja in Raba.

V prenatrpan junij sem stlačil še tradicionalno solo kolesarjenje. Tokrat po otokih Južne Dalmacije. Od Korčule, Pelješca, Mljeta, Hvara in Brača.

Od več krajših izletov v letošnjem letu najbolj izstopajo prekrasni Dolomiti. Dolgo smo čakali nanje, a se je obrestovalo, imelo smo se čudovito. Pohajkovali smo po nižinah in višinah in se predajali prečudovitim razgledom.

Takšno je bilo naše popotniško leto 2015.

Kakšno prioriteto imajo potovanja?

Posted on 25. september 2015 by Davor

Potoval sem vzdolž Amazonke, prepešačil puščavo Kalahari, preživel pet tednov v Sahari; vse to je NIČ v primerjavi z dvodnevnim potovanjem od Srinagarja do Leha po Kašmirski dolini v gorovje Ladakha!
Neznan francoski popotnik.

A ni ta stavek kot močan magnet, ki pritegne radovednost, da se vprašamo, kaj neki mora biti v Kašmirju takšnega, da je potovati tam težje kot po divji Amazonki in prostranih afriških puščavah?

To radovednost lahko potešimo le na dva načina: z branjem oziroma poizvedovanjem ali pa tako, da se o tem, kako je v Kašmirju, prepričamo na lastne oči.

Za Ladakh sem prvič izvedel preko enega najbolj branih slovenskih romanov, Flisarjevega Čarovnikovega vajenca. Kasneje sem o Ladakhu in Kašmirju slišal in prebral precej drugih nenavadnih in mamljivih dogodivščin, s čemer sem do neke mere tešil svojo radovednost o teh daljnih, nenavadnih krajih. A potešil sem jo šele, ko sva jih s Sabrino letos končno obiskala in jih doživela.

Razumljivo, da pustolovske zgodbe ne pritegnejo oziroma motivirajo vsakogar do te mere, da opisane kraje dejansko obišče. Ampak včasih je fiktivni svet, ki ga je doživel, opisal in v našo domišljijo zasadil nekdo drug, treba zapustiti in ga doživeti v prvi osebi z lastnimi čutili. Le odpotovati je treba.

Jasno, da je to precej lažje zapisati, kot storiti. Saj je preprosteje zateči se k ultimativnemu izgovoru o pomanjkanju časa in denarja, za katerim se največkrat skriva pomanjkanje motivacije. Pomanjkanje motivacije za potovanje, da ne bo pomote. To, kako radi bi ljudje potovali, a nimajo časa in denarja, sem slišal neštetokrat. A ne bi bilo preprosteje reči: »Saj potovati je lepo, ampak jaz s svojim časom in denarjem raje počnem nekaj drugega. Uživam ob branju zgodb, ki so jih doživeli drugi in to mi ustreza.« Bravo! Kdo pa pravi, da so potovanja najboljše, kar lahko nekdo počne s svojim časom in denarjem? Daleč od tega.

Lepo je, če razumemo in spoštujemo to, da imamo ljudje različne želje, možnosti in prioritete. Ob tem morda ni odveč spoznanje tega, da, kadar je želja po potovanju tako močna, da postane prva prioriteta, v katero usmerjamo energijo, nas pri tem (skoraj) nič ne more zaustaviti. Nikakor to ne velja le za potovanja, uresničimo lahko precej več, kot si mislimo, če se le za to dovolj potrudimo. Pri tem je treba paziti le na to, da so prioritete, zavoljo katerih se trudimo, naše, ne prioritete nekoga drugega.

Kar nekaj Slovencev je v tem trenutku na daljšem (vsaj štiri tedne dolgem) potovanju. Nekaj je tudi popotnikov, ki so zdoma že več kot eno leto. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, po čem se ti popotniki razlikujejo od drugih ljudi, po zmožnostih ali po prioritetah?

Usklajevanje želja, možnosti in prioritet je trdo delo. A se izplača, saj nas ponese v neslutene višave:
(Živimo v času selfijev, pa če se temu še tako upiramo.)

Potovanja, ki ustavijo čas

Posted on 20. september 2015 by Davor

Ta zapis je nastal, ko sva zaključevala letošnje potovanje po Kašmirju in sem razmišljal o tem, kako dolgo potovanje je za nama. Pri tem sem ponovno ugotovil, kako neverjetno relativna dimenzija je čas. Marsikdo pozna zgodbo o tem, da za astronavta, ki zapusti zemljo, čas teče počasneje. V Einsteinovo teorijo relativnosti se seveda ne bom spuščal, lahko pa zapišem, kako izvrstna priložnost za razumevanje, oziroma celo izkoriščanje relativnosti časa so potovanja.

Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdijo trije tedni potovanja bore malo. Ne le zaradi tega, ker smo vajeni daljših potovanj, temveč tudi zaradi tega, ker je za odkop od domačega vsakdana običajno potrebnega več časa. A slednje je odvisno predvsem od načina oziroma intenzivnosti potovanja. Desetdnevni oddih na morju, ki ga preživimo lagodno ob znani plaži, se zdi krajši od desetdnevnega potovanja, nabitega z dogodivščinami po neodkriti eksotični deželi. Čeprav to na prvi pogled zveni paradoksalno, saj nam je ob poležavanju na plaži pogosteje dolgčas (ob čemer se zdi, da čas teče počasneje), kot takrat, ko je potovanje ena sama dogodivščina in se nenehno nekaj dogaja (ob čemer se zdi, da čas teče hitreje). Podobno je, ko gre nekdo za deset dni na morje; ta čas se tistemu, ki odpotuje, zdi neprimerno daljši, kot tistim, ki ostanejo doma, v službi ali v rutini. Percepcija minevanja časa je neposredno odvisna od tega, kaj z njim počnemo.

Trije tedni letošnjega intenzivnega potovanja po Indiji so bili tako polni dogodivščin, ki so se vrstile ena za drugo, da so se nama zdeli daljši, kot kadarkoli. Ampak resnično dolgi. Zadnji dan sem v dnevnik zapisal: Dan, ko sva stopila iz letala v Delhiju, se, zaradi vseh neverjetnih doživetij, zdi neskončno daleč. A v resnici je bilo to pred zgolj tremi tedni. Med tem ko trije rutinski tedni, šola – služba – dom, minejo, kot bi trenil.

Ta fenomen smo najbolj občutili, ko smo od doma odpotovali za eno leto. V tem času smo obiskali 16 držav in spoznali nešteto krajev, ljudi ter običajev. Nedvomno smo v enem letu na potovanju po svetu doživeli neprimerno več, kot v letu, ko smo doma. Tisti čas smo živeli povsem drugačno, pravzaprav drugo življenje. Po vrnitvi domov so nam povedali, da smo se spremenili. Nam pa se je zdelo ravno obratno; kot da se je doma med tem, ko nas ni bilo, čas ustavil in je vse ostalo enako. Takšno, kot je bilo pred našim odhodom, leto poprej. Eno leto je na nas, ki smo potovali, učinkovalo povsem drugače, kot na ljudi, ki smo jih “pustili” doma. Ob prihodu domov se je tako nam, kot marsikomu od njih zdelo, da smo iz različnih svetov. Doma smo se počutili bolj tuje, kot na potovanju. Kar nekaj časa je trajalo, da so se percepcije minevanja časa uskladile in so se različni svetovi ponovno začeli združevati. Takrat sem potreboval dobre tri mesece, da sem ponovno začel objavljati na tej strani in o tem fenomenu nekaj zapisal.

Potovanja so torej naš recept, s katerim ustavljamo čas. No, morda ga upočasnjujemo ali raztegujemo, kakorkoli že, izrabljamo njegovo relativnost.

Amritsar in Zlati tempelj

Posted on 30. avgust 2015 by Davor

Z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti. Zadnje potovanje je bilo namreč tako intenzivno in polno dogodivščin, da so se nama zdeli trije tedni dolgi tri mesece. Čisto zares. A tokrat ne bom pisal o Himalaji, Kašmirju in Ladakhu, temveč o nekem drugem, zelo posebnem, celo čarobnem kraju v drugi indijski državi.

Amritsar, mesto Zlatega templja, je duhovno in kulturno središče sikhovske vere. Tam sva pristala potem, ko sva zapustila menda najbolj varovano letališče v Indiji, Srinagar in z njim tudi najnevarnejšo regijo Indije. Po resnici povedano, sva si potem, ko sva zapustila nevarni Kašmir, kar oddahnila. Takoj po prihodu v Amritsar se nama je zazdelo, da sva prišla v drug svet. Nekako se nama je zdelo, da sva prišla domov, v nama že dokaj poznano Indijo.

Mesto je tujim obiskovalcem Indije dobro znano, saj ima eno prav posebno znamenitost. A na srečo sva Amritsar obiskala v vročem poletju in v treh dneh, kar sva bila tam, nisva srečala skorajda nobenega tujca. (O tem, da kraje in znamenitosti raje obiskujemo in si jih ogledujemo sami, kot v gruči drugih popotnikov, sem že večkrat pisal. Čarobni kraji pač izgubijo preveč mistike in lepote, kadar so obkroženi z množico turistov.) Seveda sva bila zaradi tega za marsikoga atrakcija midva, pravzaprav predvsem Sabrina. Vsak dan se je nekdo želel fotografirati z njo, kot da je iz Bollywooda.

Osrednja znamenitost Amritsarja je seveda sikhovski Zlati tempelj. Svetišče pozlačeno s 750 kilogrami zlata, ki dnevno pritegne tudi sto tisoč obiskovalcev.

A ta čudoviti tempelj tudi v gneči ne izgubi privlačnosti. Najbrž zato, ker je med obiskovalci večina romarjev. Ostali so Indijci, za katere pa Sabrina pravi, da so tako ali tako “najini”. Prostor je ogromen in vsakdo lahko tam najde svoj mir.

Del kompleksa templja je tudi gromozanska kuhinja z jedilnico, kjer dnevno nahranijo tudi do 80.000 tisoč ljudi. Vabljen je vsakdo, ne glede na vero, prepričanje in narodnost. Enakost vseh bitij je namreč osrednje načelo sikhizma. Tudi sam sem poskusil obrok, ki ga pripravljajo prostovoljci.

Kotli, v katerih se kuha, so ogromni.

Jedilnica še bolj.

Kakšen je Amritsar zunaj templja? Indijski!

Pisana družba v Kašmirju

Posted on 23. avgust 2015 by Davor

Namaskar! Namaste! Jullay! Salam Alaikum! Tashi delek! Sat Sri Akal! Hello!

Indijski, ladaški, kašmirski, tibetanski, sikhovski in univerzalni pozdravi, s katerimi so naju v Kašmirju sprejemali. Takšno mešanico različnih ras, kultur in religij, ki si delijo skupen prostor za življenje in ga zraven tega odstopajo še turistom in popotnikom iz vsega sveta, je težko najti na enem mestu. A v Indiji je seveda mogoče vse.

Na naših potovanjih smo neverjetno Indijo spoznavali vse od Kerale na skrajnem jugu, do Kašmirja na severu, Sikima in Asama na vzhodu ter Radžastana na zahodu. Ko nas kakšen domačin, s katerim se zapletemo v pogovor, vpraša standardno vprašanje: »First time in India?« in mu naštejemo kraje, v katerih smo že bili, je pogosto presenečen, saj smo obiskali več krajev v njegovi domovini kot on. A to ni nič posebnega, to smo slišali tudi na Kitajskem, v Argentini, Avstraliji, Mehiki in še kje. V večini velikih dežel je tako, da ljudje ne potujejo po svoji deželi po dolgem in počez, kot to počnemo popotniki. Skratka, hotel sem povedali, da smo širom Indije spoznali ogromno različnih ljudi, sedaj v Kašmirju pa še toliko več.

Nič posebnega ni, da v Kašmirju v kraju, kjer živijo pretežno muslimani, sediš v restavraciji, katere lastnik je Kašmirec, kuhar Tibetanec in natakar Indijec. Kar pomeni, da je en musliman, drugi budist in tretji hindujec. Kot opazovalec oziroma začasni obiskovalec v teh krajih, se privadiš in te razlike hitro opaziš. Spoznaš, da gre za različne ljudi. Ločijo se po barvi kože in oblačilih, še najbolj pa po lastnostih, ki jih imajo zaradi kulture in religije, kateri pripadajo. A razlike, po katerih jih je mogoče razločevati, so le zunanje. Takoj, ko se začneš s kom pogovarjati, razlike zbledijo. So le ljudje, takšni kot ti.

En dan v Indiji

Posted on 9. avgust 2015 by Davor

Tisti dan, ko sva obtičala v ne preveč gostoljubnem Kargilu in čakala, da očistijo posledice plazu in odprejo cesto, sva imela veliko časa. V sobi je sicer bila televizija z menda 200 kanali, a kaj, ko niti elektrike ni bilo. A tudi, ko se je elektrika na kratek čas vrnila, sva TV prižgala le toliko, da bi pogledala, če bodo karkoli povedali o plazu, pa niso. Zato sva dan izkoristila za pogovarjanje z domačini in razmišljanje. Razmišljanje je pač nekaj, česar ne moreš početi med vožnjo z motorjem, zato je bil dan počitka v resnici dobrodošel.

Razmišljal sem o tem, kako neverjeten je en samcat dan v Indiji. Zjutraj se zbudiš v hotelski sobi brez kopalnice, ki ni ne lepa, ne urejena, ne čista in ne dišeča. Za zajtrk poješ pust čapati s pečenim jajcem in popiješ sladek čaj. Zobe si umiješ na prostem, saj razmere v prostoru, ki mu pravijo kopalnica, tega ne dovoljujejo. Srečen, ker si zapustil zaprt prostor, zadihaš s polnimi pljuči, oziroma s polovico pljuč, saj si 3.800 metrov nad morjem, kjer je zraka bore malo. Končno zajahaš motor in se odpelješ novim dogodivščinam naproti. Med tem, ko voziš, si stoodstotno pozoren in predan vožnji, saj voziš po takšni cesti, v takšnih krajih in v takšnih razmerah, ki ne odpuščajo napak. Zato se lepoti narave, ki te obdaja, lahko popolnoma predaš šele, ko se zaustaviš in jo srkaš vase z vsemi čutili.

Stopnja negotovosti, ki te prežema skorajda ves čas, je tolikšna, da se vedno znova čudiš, da se nekaj ne zgodi. Ko se pripeti več neprijetnosti ena za drugo, si rečeš, da si na preizkušnji, ko se ne pripeti nič, si rečeš, da si imel srečo. Ves čas te je na nek način strah. Seveda pa je tvoja volja trša in zaupanje v dobro močnejše, sicer ne bi bil tukaj. Bojiš se divjih rek, ki so zaradi dežja porastle in preplavile ceste. Bojiš se prečkanja deročih potokov, ki so nastali s taljenjem snega. Strah te je padanja kamenja in plazov. Naletiš na tovornjak, ki je nasedel v visoki vodi, iz katere ga skuša izvleči 20 ljudi. Isti ljudje, ki so zaradi tega tovornjaka, ki je zaprl cesto (kajpada edino, tukaj obvozov ni), obtičali. Srečen si, da si na motorju, saj si dovolj ozek, da se tovornjaku izogneš, prečkaš vodo in pot nadaljuješ. Boriš se z majhnimi otroci, ki ti iz dlani skušajo iztrgati več, kot en bombon, da bi jih lahko enakomerno porazdelil v iztegnjene dlani. Od tem pomisliš, kakšen dvoličnež si, saj svojim otrokom govoriš, naj ne vzamejo ničesar od tujcev.

Na motorju sediš šest, sedem, osem ur. Si prašen, lačen, žejen in utrujen, a te to sploh ne moti, saj tako močno uživaš v pustolovščini, ki se ji pravkar predajaš. Popoldan prideš na cilj, v mesto, ki se ti je pred štirimi dnevi, ko si čakal, da neha deževati, zdelo zanikrno. Danes, ko se vračaš iz divjine, pa se ti zdi najčudovitejši kraj na svetu. Čaka te namreč voda iz pipe, postelja, brisača in hrana, ki ni zgolj riž, čapati, dal in piškoti. A k vsemu udobju, ki si ga pogrešal tam zunaj in ga ponuja civilizacija, sodijo tudi mestni prah, hrup, gneča, smrad, vonj po bencinu. Nič zato. A še preden začneš uživati v komoditetah, izveš, da ni ne elektrike, ne telefona, ne interneta. Edina cesta, po kateri si se naslednji dan nameraval odpeljati iz teh človeku negostoljubnih krajev, je zaradi plazu zaprta. Si potrt. Greš na policijsko postajo, da ti povedo, kdaj predvidoma se cesta odpre, a ne vedo ničesar. Dajo ti le telefonsko številko centra za obveščanje (kjer nihče ne dviguje telefona) in te povabijo na čaj, kjer z dvema policistoma v civilu debelo uro klepetaš o politični situaciji v Kašmiru. Nakar te eden od njiju vpraša: »Je v Evropi podobno, kot v Ladakhu?«

Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.

Zanskar, osrčje Himalaje

Posted on 5. avgust 2015 by Davor

Pozabil sem omeniti, da sva doma!

Tri tedne dolgo potovanje po Kašmirju je za nama. Bilo je prežeto s preizkušnjami, ki sva jih prav vse po vrsti uspešno prestala. Bilo je polno tako neverjetnih doživetij, da jih niti besede niti fotografije ne morejo opisati. Bilo nama je tako lepo, da tega ne upava povedati na glas. Trije tedni so bili tako polni vsega, da se nama je zdelo, da sva od doma odsotna tir mesece. Povrhu sva bila dvanajst dni brez povezave s svetom, zaradi česar vtisov nisva objavljala. Zato se je nabralo ogromno materiala, ki ga bova skušala v naslednjih objavah deliti na teh straneh, da pričarava del najine izkušnje.

Začnimo s tem, kar sva pravzaprav šla tja iskat.

Tam nekje v Zanskarju, ko po nočnem dežju posije sonce in se naredi popolno jutro, so vse bolhe pozabljene, bolečine ozdravljene in tegobe poplačane.

Kako sva se ob tem počutila? Takole:

Po najvišji cesti na svetu

Posted on 2. avgust 2015 by Davor

Glede na to, da se iz Kašmirja nisva mogla javljati “v živo”, zapise menda najbolj drzne pustolovščine, ki sva se je s Sabrino lotila, povzemam iz svojega dnevnika:

Sva nekje v Kašmirju, osmi dan brez povezave s svetom. Tako dolgo in daleč od civilizacije še nisva bila. A nič zato, nama kar ustreza, da lahko s polno mero uživava lepote tega odročnega sveta. Sva sredi Himalaje. Kako izjemno čudovit in hkrati težaven svet je tukaj. V Lehu, prestolnici Ladakha, ležečem 3.500 metrov nad morjem, sva pristala z enodnevno zamudo. Dan poprej je bil namreč oblačen in nismo mogli pristati, zato smo se obrnili nazaj proti Delhiju, kjer sva morala na naslednji let počakati 24 ur.

Prvi dan v Lehu sva morala ležati, saj je to edini način za umilitev višinske bolezni, če se na takšno višino povzpneš prehitro. Razen sprehoda do restavracije za kosilo in večerjo sva res počivala. Tako da prvi dan nisva imela težav. Bilo pa naju je strah, kaj bo naslednji dan, ko se namerava povzpeti na 5.500 metrov.

Naslednje jutro sva bila še “rahla”, vsak hiter korak in celo gib, sva čutila v glavi in pljučih. A ko sva po več urah dogovarjanja in urejanja vsega potrebnega, prevzela motor Royal Enfield Classic 500,

s katerim se nameravava po teh krajih prevažati kakšna dva tedna, je bila višinska bolezen pozabljena. A ne za dolgo. Cesta se je strmo vzpenjala, tako, da sva se kmalu znašla 4.700 metrov visoko, kjer sva morala pokazati dovoljenje, brez katerega je tujcem vstop v te kraje prepovedan. Tam se je nehal asfalt in se je začelo garanje. A po ravnini je še šlo.
(Ob nekaterih napisih na obcestnih kamnih sva se pošteno nasmejala.)

Motor, naložen z dvema osebama, prtljago za več dni, nahrbtnikom, polnim orodja in rezervnih delov ter dvema kanistroma rezervnega bencina je bilo treba voditi. In to po strmi, blatni, luknjasti, prepadni ozki cesti, kakršne še nisva videla.

Sicer sem ob povečanem naporu (krmiliti motor na takšni cesti in v takšnih razmerah je res trdo delo) zaradi redkega zraka komaj dihal, a je šlo. Počasi. Glavobol me na srečo ni dajal. A bila sva premražena in premočena. Snega je bilo veliko in opoldansko sonce ga je spreminjalo v potoke, ki so poplavljali cesto. Te deroče potoke sva prečkala neštetokrat. Plitvejše kar brez ustavljanja, tiste bolj globoke, kjer se ni videlo dno, pa vsak zase; Sabrina peš, jaz na motorju.

Ob tem sva se oba ves čas dobro zavedala, da voziva po cesti, ki ne dovoljuje napak in to v krajih, ki so tako odročni, da so dostopni le redkim in še to le kakšne tri mesece na leto. A prav to je magnet, ki naju je pritegnil v ta divji svet.

“Khardung La, 5.600 metrov nad morjem – najvišja cesta na svetu za motorizirana vozila” piše na vrhu. (Sicer bi naj GPS pokazal nekaj nižjo nadmorsko višino, a še vedno je to skorajda dvakrat višje od Triglava. Z motorjem!)

Ko sva prilezla na vrh (Sabrina pravi, da sva prijahala, saj se je motor na luknjasti cesti tako pozibaval, da sva se počutila kot da jahava konja), sem od navdušenja vriskal. Dosegel sem nekaj, o čemer sem več let sanjaril. Kaj ne bi vriskal, še skakal bi, če bi imel dovolj kisika! Od vsega adrenalina, napora, navdušenja in tudi pomanjkanja kisika, sem bil zadet! Zame je to takšen dosežek, da ga niti ne morem, niti želim primerjati s katerimkoli drugim. A dovolj o mojih občutkih, tako ali tako jih ne gre pojasniti.

Kašmir, certificiran raj na zemlji

Posted on 30. julij 2015 by Davor

“A res nista v Kašmirju opazila nečesa posebnega?” naju sprašujejo tukaj. Pa nimava srca, da bi odvrnila, da nisva. Vsaj ne tega, kar opazijo oni. Za marsikaterega Indijca je islamski Kašmir s hladnimi poletji in gorato pokrajino destinacija, kamor uidejo pred monsunom in vročino. Ampak raj na zemlji? Narava je resda čudovita v gorovju, kot sta Himalaja in Karakoram. Tudi ljudje so v redu. Hrana malo manj. A ne želim dajati vtisa, da nama v Kašmirju ni bilo všeč, ravno nasprotno. Želim le komentirati, kako različno dojemanje tega, kaj je raj, imamo ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij.

Kašmir je regija, kjer se meje niso začrtale, takrat, ko bi se lahko in sedaj tukaj živijo ljudje, ki bi radi svojo državo, s čemer pa se niti Indija, niti Pakistan, pa menda tudi Kitajska na strinjajo. Da tega, koliko različnih narodnosti in religij se tukaj prepleta, niti ne omenjam. Skratka, razlogov za konflikte je tukaj več kot dovolj. Kar je njabrž razlog, da je tujih obiskovalcev tukaj zelo malo.

Toliko oboroženih vojakov, kot jih je v Kašmirju, še nisva videla. Ob glavnih cestah, na križiščih, na pločnikih, skratka na vsakem koraku. Do zob oboroženi vojaki. V severnem delu Kašmirja so bili predvsem v velikanskih vojaških bazah, a v Srinagarju, glavnem mestu, jih je mrgolelo povsod.

Začuda pa je tukajšnji raj precej težje zapustiti, kot vanj priti.

V letih odkar potujemo, se je nabralo že kar nekaj izkušenj z varnostnimi ukrepi, ki jih je treba dati skozi, a letališče v Srinagarju prekaša vsa druga. Bodeča žica, visoke betonske barikade in gnezda s strojnicami (ali kako se že temu reče), mimo katerih smo se peljali z avtom, so strašjive. Na prvi kontroli smo morali ven iz avta z vso prtljago, kjer so nas pregledali prvič. Nakar smo se z vso prtljago vrnili v avto in zapeljali do letališke stavbe, do naslednje kontrole. Ko sva oddala prtljago, sem moral skozi posebna vrata, kjer sem (preden so ju naložili na letalo) obe oddani torbi še verificiral, da sta res najini. Od tam do vkrcanja na letalo sva šla vsaj še skozi sedem kontrol in na vsaki so naju pretipali. V torbi sem imel liter vode. Na eni izmed kontrol so me poklicali k rentgenskemu skenerju in me vprašali:”Kaj je v plastenki?” “Voda!”, sem odvrnil. “OK!” In lahko sem šel naprej. Bolj kot na rentgenske naprave stavijo na iskrenost potnikov.

Najina izkušnja v indijskem raju je na srečo minila brez incidentov, ki jih je v teh krajih izjemno veliko. V Kašmirju sva doživela čudovito izkušnjo, ki se ne more primerjati z nobenim ob preteklih potovanj. Danes sva v Amritsarju, Indiji, ki je raj po najinem okusu.

Obtičala v Kašmirju zaradi plazov in poplav

Posted on 27. julij 2015 by Davor

Danes je dvanajsti dan, ko sva brez interneta in telefona. Elektrika je le nekaj ur dnevno. A to pomeni biti odrezan od sveta?

V Ladakh, del Kašmirja, ki sva ga izbrala za letošnjo motoristično avanturo, vodita dve cesti. Obe sta zaprti zaradi plazov, ki jih je povzročilo (in jih še povzroča) močno deževje. Poleti iz edinega letališča so razprodani za tri tedne naprej. Čez mejo v bližnji Pakistan ali Kitajsko ne gre, saj se je tem spornim mejam prepovedano približati, kaj šele prečkati jih. Domov ne gre poklicati, saj najina telefona tukaj ne delujeta, prav tako ne delujejo “zemeljske” telefonske povezave s svetom. Obtičala sva!

Ko je glavno cesto in z njo komunikacijske povezave odnesel prvi plaz, sva se delala, kot da se naju ne tiče, saj je bilo pred nama še veliko časa. Z motorjem sva naskakovala gorske prelaze, se vozila po najvišjih cestah na svetu ter se navduševala nad lepotami tukajšnjega divjega sveta. Kaj bi se vznemirjala zaradi plazu na edini cesti, po kateri se nameravava vrniti v civilizacijo, saj je to še daleč. Nato se je začelo dogajati nama. Neposredno. Plaz je zasul cesto v Zanskar nekaj ur, preden sva se nameravala po njen zapeljati. Tega ni bilo mogoče prezreti. Na srečo je šlo za majhen plaz, ki ga je šest buldožerjev očistilo v manj kot pol dneva, tako, da sva pot lahko nadaljevala. A to še ni bilo nič, bila sva namreč namenjena v odročno dolino Zanskar. Za 500 kilometrov dolgo pot do tja in nazaj so potrebni štirje dnevi vožnje! A o tem, kaj se je dogajalo na štiridnevnem “jahanju” po Zanskarju, drugič.

Mislim, da sva dan pred odhodom v Zanskar tudi izvedela, da so odstranili posledice plazu na glavni cesti, tako, da je bila pot iz Ladakha odprta. Internet in telefoni sicer niso delali, a to naju ni motilo, saj sva pred tem sporočila domov, da greva v res odročne kraje in da se nekaj časa ne bova javljala.

Ko sva se po štirih napornih dneh v Zanskarju vrnila v mesto, naju je, preden sva uspela s sebe sprati prah, ustavil nek popotnik in nama povedal, da je glavno cesto iz Ladakha znova odnesel plaz. Tokrat velik. Tudi v Indiji je žal tako, da ko ima hudič mlade, jih ima več, saj je plaz zaprl še drugo cesto iz Ladakha. “Kdaj bo cesta ponovno odprta?” sva spraševala lokalce. Nihče ni vedel. Obiskala sva policijsko postajo, a tam sva namesto odgovora na vprašanje dobila povabilo na čaj z enourno debato o vsem mogočem, le o plazu ne. Prve odgovore, ki so bili v resnici zgolj špekulacije, sva začela dobivati od drugih potnikov, ki so zaradi plazu obtičali v istem kraju kot midva in zapolnili vse hotele. Vsi smo čakali na kakršnokoli informacijo o tem, kdaj bo cesta ponovno odprta. Sto različnih odgovorov in teorij sva slišala. Ko je za pol ure prišla elektrika, sva v sobi prižgala televizijo, v upanju, da izveva kaj koristnega. V novicah so res pokazali posledice plazu, a več od imena kraja, v katerem se je zgodil, nisva razumela.

Ni dovolj, da sva v najbolj neverjetni deželi na svetu, v Indiji. Sva v njeni najbolj nemirni regiji, v Kašmirju. Več tem, kaj sva doživljala v teh dneh, ne bom pisal, saj bi zvenelo kot napihnjena domišljijska zgodba.

Epilog

Včeraj zvečer je lokalna policija naznanila dobro novico:”Cesta je odprta!” Po hotelu se je zaslišalo kričanje in vpitje, ljudje so se začeli množično odpravljati na odhod iz kraja v katerem so obtičali.

Midva sva odrinila danes zjutraj ob pol šestih. Z motorjem. Če bi bila s katerimkoli drugim prevoznim sredstvom, bi še zmeraj tičala nekje v več kot desetkilometrski koloni vozil. Tako pa sva se skupaj z drugimi motoristi, ki jih v teh krajih ni malo, prerinila mimo nešteto kamionov in drugih vozil, vse do samega plazu, katerega posledice so še vedno odpravljali. Sprva motorjev skozi plaz niso spuščali, saj je bila voda previsoka, a ko se nas je nabralo že ogromno, so popustili in spustili prvega. Motorista, ki se je zapodil v tričetrt metra globoko in dobrih sto metrov dolgo blatno reko, skozi plaz. Naokrog je bilo na stotine ljudi, a naenkrat je zavladala popolna tišina. Ko je uspešno prilezel čez plaz, je zavrešalo! In smo šli, eden za drugim z motorji v vodo. Tudi jaz.