S kolesom po svetu

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!

S kolesarskim tempom po Makedoniji

Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.

Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze, makedonija-2019_15
pastrmajlija, makedonija-2019_16
turli tava, makedonija-2019_17
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino. makedonija-2019_18
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
makedonija-2019_19
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
makedonija-2019_20
makedonija-2019_22
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
makedonija-2019_21
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
makedonija-2019_23
makedonija-2019_24
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
makedonija-2019_25
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
makedonija-2019_26
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.

Vtisi iz Makedonije

Tako. Makedonska kolesarska avantura je za menoj. Zaključil sem jo nekaj dni prej, kot sem načrtoval, a sem kljub temu v enajstih dneh prekolesaril kar nekaj zanimivih kotičkov te prekrasne dežele. Čudoviti razgledi, božanska hrana in zanimivi ljudje. Dovolj razlogov za obisk. Po eni strani smo si tako blizu, po drugi neskončno daleč, Makedonija in Slovenija. Po eni strani so podobnosti tiste, zaradi katerih se mi je Makedonija zdela zanimiva, kot destinacija za kolesarjenje. Po drugi strani pa so razlike tiste, ki so jo zame naredile prav posebej privlačno. Nisem prepričan, če je to prav oziroma primerljivo, a prednost dajem privlačnemu pred zanimivim, saj se mi zdi, da je lahko nekaj, kar je privlačno, precej pogosteje hkrati tudi zanimivo. Med tem, ko smo na potovanjih neštetokrat videli kaj zanimivega, a hkrati neprivlačnega.

Kakorkoli, Makedonija je tako zanimiva kot privlačna. Zato ne bom pisal o tem, kar mi ni bilo všeč, temveč o tem, kar mi je bilo.

Skopja sem se kar malce bal. Ne česarkoli drugega, kot tega, kako se je spremenilo, pred čemer so me svarili tisti, ki so ga obiskali pred nedavnim. A v Skopju sem preživel več časa, kot sem nameraval in mi je postalo prav všeč, kot mesto s širokimi pločniki, neskončnim naborom dobrih restavracij in nenavadno arhitekturo.
makedonija-2019_01
makedonija-2019_02
makedonija-2019_03
Sicer sem Skopju skušal uiti že drugi dan, a kot sem že zapisal, mi ni bilo usojeno. Nič zato, sem odkril druge poti. Takšne, ki vodijo skozi skorajda neokrnjeno naravo in so po možnosti manj prometne.
makedonija-2019_04
makedonija-2019_05
Mimo riževih polj,
makedonija-2019_06
ob reki Vardar
makedonija-2019_07
makedonija-2019_08
in ob vinogradih Tikveša.
makedonija-2019_09
makedonija-2019_10
Še najraje pa sem imel ceste, ki so vodile ob nasadih jagod, ki so jih pravkar obirali. Seveda sem jih kupil. Polovico vedra!
makedonija-2019_11
makedonija-2019_12
Tokrat žal ni bilo veliko priložnosti za kampiranje, a ko sem uspel postaviti šotor in skuhati večerjo v naravi, je bil to eden vrhuncev potovanja.
makedonija-2019_13
makedonija-2019_14

Gostoljublje po makedonsko

V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.

Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!

V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.

Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!

Makedonija, nič po načrtih, a vse je v redu

Danes je tretji dan moje letošnje kolesarske eskapade. Tokrat prvič po državi, ki nima morja. Kot, da je morje ne vem kaj. Pa je! Sploh v mesecu maju, ko so vremenske razmere v notranjosti nestabilne in je na morju že dovolj toplo tudi ponoči. Zaradi kampiranja, seveda. Pa tudi terapevtskega namakanja v mrzli vodi po kolesarjenju.

Tako pa sem se kljub pripravam znašel v več nepričakovanih situacijah, ki se jim sproti prilagajam. Nič resnega. Morda le to, da sem načrtoval tri vzpone čez dva tisoč metrov, a so me prizori snega, s katerim so pokrite gore, ki jih je mogoče videti iz Skopja proti jugu in zahodu, prepričali, da je bolje, da se držim pod dva tisoč metri. Zraven tega, me je včeraj v to prepričal še čuvaj naravnega rezervata. Iz Skopja sem zjutraj pričel z blagim vzponom proti rezervatu Jasen, od koder sem nameraval nadaljevati proti jugu vzdolž lepega jezera, kjer sem nameraval na črno kampirati. Po štirih urah in 40 kilometrih kolesarjenja bolj ali manj navkreber, sem dokaj utrujen, (z vso prtljago, se razume) prikolesaril do zapornice, onkraj katere sta položaj branila dva gromozanska psa. Na tabli je pisalo, da cesto za promet v smeri, kamor sem nameraval, odprejo med 16. in 18. uro. Dve uri čakanja! A že čez deset minut se je prikazal čuvaj in rekel:”Sa točak ne!” S kolesom ne! Dajala sva se kakšnih deset minut, a ni popustil, s kolesom je vožnja skozi rezervat prepovedana (tako on, na nobeni tabli ne piše). Obrnil sem se in odkolesaril nazaj v Skopje. Načrti so padli v vodo. Tudi danes so in jutri bodo, preverjeno! A dokler še lahko ves dan kolesarim, najdem kaj za pojest in prostor za spanje, je vse v redu.

Vtisi sledijo, ko se jih nabere dovolj.

Kolesarska potovanja so zakon

Sedaj, ko je pomlad menda že zares v polnem zamahu, sem se spomnil še enega načina, na katerega je mogoče preživeti aktivni dopust. Mimogrede, danes zjutraj sem razmišljal o tem, če je alternativa aktivnega dopusta pasivni dopust in če je, zakaj se ta nikoli ne promovira? A ker tega načina preživljanja dopusta zaenkrat še ne obvladujemo dovolj dobro, se v to ne bom spuščal. Zato tudi ne pišem o naših potovanjih, kot o aktivnem preživljanju dopusta, saj drugih oblik, kakršnekoli že so, ne prakticiramo.

A preden preidem k dejstvu, moram zapisali še tole. Letošnje leto je že bilo dokaj pestro, saj smo se potepali že po Tajskem in Burmi, pohajkovali po grškem otoku, se podili z motorjem enkrat po Avstriji in drugič po Balkanu. A v naslednjih mesecih se obeta še več takšnih in drugačnih potovanj. Ravno prav, da lahko vmes zajamemo sapo, nič kaj več. Zato bo pisanje na teh straneh v tem času morda videti malce nepovezano ali celo nepredelano. Morda pa tudi ne. Pustimo se presenetiti.

A pojdimo lepo po vrsti, s potovanjem, ki je naslednje, vsa, ki mu sledijo, naj lepo počakajo.

Torej, kolesarjenje. Pravzaprav kolesarsko potovanje, če želim biti konsistenten.

Ne vem, kako bi temu rekel; morda jugo-nostalgija ali kaj drugega, skratka, nekako se ne morem znebiti želje po potovanjih po Balkanu. Ma ne, ni jugo-nostalgija, saj ničesar iz tistih časov ne pogrešam, gre za nekaj drugega. Morda se ravno zato, ker ne najdem odgovora, vedno znova tja podajam.

Letos se s kolesom podajam tja, »gdje vječno sunce sja«. Saj vemo, kje je to, a ne? Ja, Makedonija! V tem trenutku, dokler ne začnem pritiskati na pedala, ni kaj dodati. Morda le to, da sem končno naredil posebno stran kolesarska potovanja, saj se je tovrstnih potovanj nabralo že kar nekaj.

S kolesom od Ulcinja do Dubrovnika

Še vedno sem v Črni gori. Seveda le na »papirju«, saj je bilo letošnje kolesarjenje po Balkanu tako krasno doživetje, da ga ne morem opisati v nekaj stavkih, kljub temu, da gre za kraje, ki so marsikomu blizu oziroma znani.

Virpazar me spominja na malce večja obcestna postajališča s čajkanami, ki sva jih lani obiskovala na svileni poti preko Srednje Azije.

Nekaj gostilnic in hotelčkov nametanih vzdolž glavne ceste tik ob Skadrskem jezeru. balkan_kolesarjenje_2018_27

Nekateri iščejo sobo z vinom, drugi avtokamp z mlekom. Kako smo si različni! balkan_kolesarjenje_2018_28

Sledila je dolga etapa vzdolž južne obale Skadrskega jezera. Tukaj me je čakalo presenečenje, saj je ta del Črne gore poseljen z albansko govorečim prebivalstvom. Kar je zame predstavljalo razliko le v tem, da je svinjino zamenjala teletina. To seveda ni imelo vpliva na kolesarjenje, kot ga je imela sama cesta. Ta se je vila gor in dol, gor in dol, tako sem kljub temu, da sem bil ta dan na najvišji točki 480 metrov, pridelal 1700 metrov vzpona. Imajo pa v teh krajih očitno drugačno mersko enoto, saj je bila na 480 metrov visokem prelazu, tabla 900mnm.

Narava na tem koncu je prekrasna; kostanjev gozd tako blizu morja. S kostanji kot jih pri nas ne poznamo. balkan_kolesarjenje_2018_31 balkan_kolesarjenje_2018_30

Albanija. Morda kdaj drugič. balkan_kolesarjenje_2018_33

Raje sem se zapeljal do Ulcinja. Tam sem si privoščil počitek (to pomeni, da sem ta dan prekolesaril le 40 kilometrov) in se poskusil izdajati za dopustnika, kar pa mi ni šlo najbolje od rok. balkan_kolesarjenje_2018_36

Kadar je bila priložnost, sem se popoldan, po zaključenem kolesarjenju, ulegel kar na prod, pesek ali beton, kakršnakoli že je bila plaža in zaspal kot klada. Tako sem malce napolnil baterije po napornem kolesarjenju.

Kot rečeno, razgledi v Črni gori so krasni. Od jezer, balkan_kolesarjenje_2018_29 balkan_kolesarjenje_2018_32 rek, balkan_kolesarjenje_2018_34 morja, balkan_kolesarjenje_2018_39 do hribov. balkan_kolesarjenje_2018_40

Priganice za zajtrk. balkan_kolesarjenje_2018_35

Ulcinj je bil najjužnejša točka moje tokratne poti in ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem nazaj proti severu in domu. Žal pa sem moral ubrati pot po magistrali, saj drugih možnosti skorajda ni. Koliko sem lahko, sem se glavni cesti izognil, a sem kljub temu večino poti prekolesaril po tej prometnici. Menda najnevarnejša kolesarska etapa, kar sem jih prevozil. V primerjavi s kolesarjenjem po jadranski magistrali, je bil tudi spust po bolivijski cesti smrti mačji kašelj.

Ta črni zlodej me sicer ni preganjal po magistrali, je bilo pa fino videti tako krasen navtični muzej. balkan_kolesarjenje_2018_38

Na Debelem bregu sem Balkan zapustil in se vrnil v EU oz. njeno najmlajšo članico. Tja, kjer limonada deset kilometrov od morja stane 25 kun.

S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu


Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča