Category: Kolesarjenje

Ob vseh dogodivščinah v obliki potovanj in izletov, ki smo si jih privoščili to poletje in jesen, je ostalo še nekaj takšnih, ki jih tukaj nisem še niti omenil. Čeprav je morda bolje, da čisto vseh skritih kotičkov in obiskanih krajev ter potovanj, ki se jih lotimo, tukaj ne omenjam, saj bi lahko še kje ugotovil, da jih je preveč. A te strani mi služijo kot pregled nad tem, kam in kdaj smo potovali. Zbirka naših potovanj je postala že tako obsežna, da se mi kdaj zgodi, da katerega potovanja ne znam več natančno umestiti v leto, ko smo tja potovali. Takrat pogledam sem.

Zato k seznamu letošnjih potovanj in izletov dodajam še en kolesarski izlet. Teh je bilo letos nekaj manj, kot minula leta, a iz preprostega razloga; zaradi pohodništva. Slednjega je bilo letos precej več, kot doslej (a o tem več prihodnjič). Praktično vse življenje kolobarim med pohodništvom in kolesarjenjem, saj je zame nemogoče izbrati enega pred drugim. Sploh, kadar gre za popotniško pohodništvo ali kolesarjenje, ko se nekam odpraviš za več dni. Ko se znajdem nekje sredi divjine ali nekje, kjer daleč naokrog ni nikogar, jaz pa na kolesu ali peš, sam ali s Sabrino, so to najbolj krasna doživetja, kar si jih lahko zamislim. Saj to je jasno z naših potovanj zadnjih let, ki so (z izjemo motorističnih) bodisi pohodniška ali kolesarska.

Potem, ko sem po treh letih kolesarjenja opravil z 2.000 kilometrsko slovensko turnokolesarsko potjo, sem v domačih logih začel iskati nov večdnevni kolesarski izziv. Našel sem turnokolesarsko pot Trans Karavanke in jo dodal na seznam poti, ki jih želim prekolesariti. Vzhodni del Karavank sem že prekolesaril, zahodni pa me je končno našel. Zahodne Karavanke seveda poznam in sem jih prehodil po dolgem in počez, zato mi ni bilo potrebno veliko, da sem vedel, da mora biti ta tura izjemna, a tudi zahtevna. V treh dneh sem prekolesaril 250 kilometrov in pri tem naredil 6.500 metrov vzpona. Nekaj po lepih gorskih cestah, nekaj po pohodniških poteh in nekaj po tako zahtevnem terenu, da sem moral sestopiti in kolo potiskati. Seveda mi je pri tem pomagala električna baterija na kolesu, sicer ne vem, kako bi zmogel 30 kilogramov težko kolo spraviti čez drn in strn Karavank. Tako sem, kljub pomoči elektrike, za ta tridnevni podvig pokuril 15.000 kCal, kar je izjemno veliko. A to so le številke. Zame je bila to fantastična izkušnja in doživetje enega najlepših kotičkov Slovenije.

Zaradi logistike sem na kolo sedel precej južneje od Karavank, v Mostu na Soči in se prvi dan povzpel čez Vršič. Tam sem se naužil razgledov nad vedno prekrasno Sočo.

Etapa proti Valvasorjevemu domu pod Stolom je bila bolj zahtevna, kot sem pričakoval, saj je bilo kar nekaj pešačenja zaradi neprevoznege terena. Šele, ko sem prilezel ven iz goščavja na cesto, sem videl tablo, na kateri je pisalo, da je pot, skozi katero sem se pravkar prebil, zaprta zaradi plazu.

Ženitna ponudba pastirja na Smokuški planini.

Pod planinskim domom Kofce. V ozadju Košuta.

Pred strmim spustom z doma na Zelenici proti Ljubelju.

Z manjkom kalorij sem se redno in dostojno boril s pomočjo pristnih slovenskih dobrot, ki se ponujajo v gorskih kočah.

Leto gre h koncu, a preden ga odložim v arhiv, imam še eno malenkost za dodati. K minuli objavi o kolesarjenju po slovenski turnokolesarski poti želim dodati nekaj fotografij krajev, ki sem jih letos na tej poti obiskal.

Logarska dolina je brez dvoma eden najbolj idiličnih koncev Slovenije. Kako lepo se je vedno znova vračati sem.

STKP ne pelje le po brezpotjih, temveč tudi čez urejene vrtove. Ferrarijev vrt v Štanjelu.

Imel sem srečo v nesreči, saj sem bil dobesedno na kolesu, ko je letošnja junijska ujma zajela Slovenijo.

Savinja v Robanovem kotu.

Proti domu na Mrzlici.

Skozi hosto nad Trbovljami.

Razgled s Cerkljanskega hribovja, spodaj dolina Idrijce v megli.

Tolmun ob Idrijci nekje v Trnovskem gozdu.

Smrekova draga v Trnovskem gozdu, kjer je mogoče videti fenomen kraške globeli, ki se mu reče rastlinski obrat.

Grad Bogenšperk.

Pred domom na Menini planini.

Dostojen zajtrk in malica, kot se spodobi za planinske koče.

Toliko o kolesarjenju po menda najveličastnejši kolesarski poti v Sloveniji, slovenski turnokolesarski poti.

V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.

Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.

Cicka visi nad Savo.

Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam.
V akciji.

Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.” Vir.

Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.

Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.

V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.

Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek.

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre.

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom.

Hrib Glavica s krasnim razgledom.

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami.
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni.
Paridol.
Kozje in grad Podsreda.

Popolna kompozicija.