Nizwa, pravljična oaza Omana

Čas za počitek si je treba prislužiti, kar na kolesarskem potovanju ni niti najmanj težko. Sicer se nisem počutil utrujeno, niti nisem imel težav, ki bi me prisilile k počitku, a bil je čas, da si Oman pobliže ogledam brez kolesa. Hitrost, s katero potuje kolesar, je bolj ali manj popolna za spoznavanje dežel, a v mestni vrvež se najraje podam peš. Za dan počitka sem izbral prečudovit kraj, ki je videti kot iz pravljic Tisoč in ene noči. Nizwa je mesto, v katerem se tradicionalni običaji in sodobni turizem prepletata bolj, kot kjerkoli v Omanu. Glede na to, kar sem videl, se razume. Naključje je hotelo, da sem za Nizwo izbral najboljši in najbolj svet dan v tednu, petek. Ta dan se namreč v Nizwi odvija sejem, ki je paša, ne le za oči, temveč za bolj kot ne vsa čutila zvedavega obiskovalca. A najprej sem potreboval sobo.

Prispel sem v četrtek, v času popoldanskega počitka, zato so bile ulice dokaj prazne. Tudi zlatarne, ki jih je v mestu na desetine (na spodnji fotografije zlatarna za zlatarno),
Kolesarjenje po Omanu

so bile zaprte, kar se je izkazalo, da zame ni bilo najbolj posrečeno. V potrditvenem sporočilu rezervacije sobe je namreč pisalo, da se naj ob prijavi v apartma oglasim v zlatarni. A ker je bila ta zaprta, sem za lokacijo apartmaja vprašal v sosednjem lokalu, ki je bil videti kot banka. Prijazna uslužbenka, ena od redkih žensk, s katero sem v Omanu spregovoril, mi je pokazala vhod v stavbo, kjer je apartma. Kolo sem pustil pri vhodu in se po stopnicah povzpel v drugo nadstropje, saj je tudi na moji rezervaciji pisalo Apartma številka 2. Nikjer ni bilo žive duše. Prijel sem za kljuko apartmaja številka 2 in odprl vrata v razkošni prostor.
Kolesarjenje po Omanu

Bil sem navdušen. Šel sem po kolo in mu snel krmilo, saj sem se le tako lahko z njim vred stlačil v majhno dvigalo. Kolo, čeprav prekrito s prahom, sem seveda peljal v apartma. V torbah sem imel namreč vse stvari in sem želel vse skupaj malce pospraviti, urediti in očistiti. Po sedmih dneh kolesarjenja in kampiranja na divje ter brez tekoče vode sem se v sobi počutil, kot v raju. Najprej sem opral vsa oblačila, nato še sebe ter se zadovoljen zleknil v posteljo, čeprav je bil šele popoldan. Ni minilo pol ure, ko je nekdo potrkal. Lepo opravljen v dolgo belo haljo, dišdašo, kot so oblečeni bolj ali manj vsi moški v Omanu, je na vratih stal možakar in se mi nasmehnil. “A imate rezervacijo?” me je vprašal v dokaj dobri angleščini. “Seveda!” sem mu odvrnil in pokazal rezervacijo v apartmaju Rossa Bella. “To ni Rossa Bella. To je Nizwa Park House apartment!” je odvrnil. Mene je skoraj kap! Skupaj sva odšla do zlatarne, ki se je tačas že odprla, kjer sva našla lastnika pravega apartmaja, ki sem ga rezerviral in zaplet smo rešili. Vsi skupaj z nasmeški, kot se za Oman spodobi. V desetih minutah sem napačno zaseden apartma izpraznil in se preselil v pravega.

Potem, ko je zaplet minil in sem prišel k sebi, sem se odpravil na večerni sprehod v mesto. Kot je to običaj v krajih, kjer so vajeni skrajno visokih temperatur, je mesto zaživelo šele v večernih urah, saj takrat vročina malce popusti. Kot v blodnjaku sem taval po ozkih uličicah in brezciljno sledil sprehajalcem, ki jih je bilo povsod polno.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Na tržnici, ki je odprta do poznih ur, sem degustiral lokalne dobrote, predvsem halvo. Tržnic, kjer radovedni obiskovalci vsak s svojo plastično žličko zajemamo iz iste posode in “degustiramo”, danes več ne najdeš veliko.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Tržnica, ki je pravzaprav osrednji del Nizwe, je najbolj zaživela naslednje jutro, v petek, na sejemski dan. Fant s puško ni redar ali paznik, temveč radovedni kupec.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Najbolj obiskan je Goat market oz. kozja tržnica, kjer prodajalci in kupci koz uprizorijo pravcat šov.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Razgled nad mestom in nad okolico, kjer se lepo vidi, da je Nizwa pravzaprav zelena oaza.
Kolesarjenje po Omanu

Nizwa je kljub temu, da sem tam v enem dnevu videl več turistov, kot v vseh ostalih krajih v Omanu skupaj, pravljično mestece, katerega semenjskega dne ne gre zamuditi. A po počitku in dveh nočeh, ki sem jih prespal v postelji, me je že tiščalo na kolo in v šotor.

Kolesarjenje po Omanu, tretji del

Če se na kolesarskem potovanju prebudiš pred sončnim vzhodom, to najpogosteje pomeni, da bo pred teboj dolg in naporen dan. S čemer seveda ni prav nič narobe, če si le dovolj odpočit in si na nove izzive primerno pripravljen. Še najbolje je, da se naučiš poslušati lastno telo in mu potem, ko si ga čez dan dodobra izmučil, privoščiš dovolj dolg in primeren počitek, potreben za okrevanje. Sam na tovrstnih potovanjih, kjer dan za dnem ves dan kolesarim ali hodim, stremim k temu, da aktivni dan zaključim med 16. in 17. uro. Tako imam vsaj 14 ur časa za okrevanje, da se do naslednjega aktivnega dne primerno regeneriram. Od časa za okrevanje namenim spanju kakšnih osem ur, preostalo pa gre za kuhanje, pripravljanje in pospravljanje šotora ter predvsem posedanje. Sploh, kadar imam s seboj stolček, ki je, kadar ga nimam, najbolj pogrešan kos opreme. V šotor namreč zlezem šele, ko grem spat, tako da mi je, ko nimam stolčka za okrevanje, dokaj neudobno, kar precej slabo vpliva na okrevanje. Potem, ko sem ves dan na nogah ali na kolesu, je to, da sem preostanek dneva v kar se da udobnem položaju, silno pomembno.

Okrevanje.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Tukaj je tako močno pihalo, da sem moral šotor privezati na kolo. Izbira tega prostora za kampiranje se mi ni posrečila.
Kolesarjenje po Omanu

Zraven skrbi za počitek, se na aktivnih potovanjih ukvarjam tudi s tem, da nadomestim izgubljeno tekočino in kalorije. S pijačo in rehidracijo ni težav, saj je precej preprosto veliko piti. Po drugi strani pa je izgubljene kalorije silno težko nadomestiti. V Omanu sem v povprečju vsak dan porabil skoraj dvakrat več kalorij, kot jih porabim, ko sem doma. Se pravi, da bi moral tudi dvakrat več pojesti. Meni to enostavno ne gre, če se še tako trudim. Tudi v Omanu sem izrabil vsako priložnost, da sem nekaj pojedel. Zajtrk, ki sem ga pojedel tisto jutro, ko sem moral zapustiti park pred šesto uro zjutraj, me ni nasitil za dolgo. Komaj sem našel neko pekarno, kjer sem si kupil svež rogljiček. Odkolesaril sem nazaj na avtocesto in se kar ob avtocestnem izvozu ustavil in se lotil rogljička. Ko sem se pregrizel do polovice, sem presenečeno ugotovil, da je polnjen s kremo. Še bolj presenečen sem bil ob naslednjem grižljaju, ko sem ugotovil, da tekoča sredica ni krema, temveč surovo testo v premalo pečenem rogljičku. Lahko bi vedel, da pekovski izdelki iz kvašenega testa ne domujejo na tem koncu sveta. Zato sem se v naslednjem kraju ustavil v čajnici. Tea-shop jim pravijo v Omanu. Naročil sem si izvrsten karak čaj in parato z jajci in sirom. Tako čaj, ki je Omanu prilagojena različica masala čaja, popularnega na indijski podcelini, je parata različica parathe, murtabaka, roleksa ipd. Kakorkoli, prvovrstna malica!
Kolesarjenje po Omanu

Naslednjo noč sem prespal pod drevesom, kar je pravcato razkošje za te kraje.
Kolesarjenje po Omanu

Šele sedmi dan v Omanu sem dojel, kaj pomeni Tour of Oman. Ob vstopu v državo me je že policist na letališču vprašal: “Tour of Oman?” in mi porinil v roke debel fascikel. Mislil sem, da mi ponuja Tour of Oman, neke vrste voden izlet po Omanu in sem gladko odklonil. A ko sem kasneje v več krajih videl table, se mi je pričelo dozdevati, da gre za nekaj drugega.
Kolesarjenje po Omanu

Sedmi dan sem se dejansko znašel sredi kolesarske dirke Tour of Oman. Policisti so zaprli cesto za ves promet, a jaz sem še kar kolesaril. Mimo so šla le spremljevalna vozila. Dokler se nek policist vendarle ni odločil, da se moram tudi jaz ustaviti. Ni mi preostalo drugega, kot da se iz nekoga, ki kolesari, spremenim v tistega, ki gleda druge, kako kolesarijo. Prvič v življenju sem se znašel v tej vlogi in moram priznati, da so bile tiste tri minute, koliko je vse skupaj trajalo, zabavne.
Kolesarjenje po Omanu

Po sedmih dneh v sedlu sem si rekel, da je čas, da si privoščim dan počitka, takšen, ko sploh ne bom sedel na kolo.

Kolesarjenje po Omanu, drugi del

Četrti dan v Omanu sem obupal. Dan je bil že krepko v popoldnevu, jaz pa nisem uspel narediti več kot 60 kilometrov. Zaradi močnega vetra sem kolesaril s polžjo hitrostjo in nič ni kazalo na bolje, čeprav sem smer obrnil naravnost proti jugu. Tako sem se ustavil v neki obmorski vasici, kjer sem zagledal paviljon s streho in vodo ter predčasno zaključil dan. Rekel sem si, da če že ne morem kolesariti, lahko vsaj poskrbim za umazana oblačila in še kaj.

Podobnih paviljonov, ki popotnikom v Omanu nudijo neke vrste zavetje, je ob cestah precej. Vsi nudijo senco, kar je v tem koncu sveta še kako dobrodošlo, a zame je bila ključna dobrina, ki sem jo potreboval, voda. Še posebej popoldan, preden sem si poiskal prostor, kjer sem nameraval prenočiti. Takrat sem potreboval vodo za pitje, kuhanje, pomivanje posode in osebno higieno. V najbolj varčnih večerih mi je za to vse skupaj zadostovalo tri litre. Ko pa sem vedel, da daleč naokoli ni vode, sem je s seboj na kolesu tovoril tudi osem litrov, da sem je imel dovolj še za prvi del naslednjega dne. Ko so me enkrat prehiteli kolesarji na dirkalnih kolesih, sem razmišljal o tem, da glede na to, da njihova kolesa tehtajo manj, kot tehta le zaloga vode na mojem kolesu, razen pritiskanja na pedala, nimamo veliko skupnega.

Tako sem bil kar zadovoljen, četudi ta dan nisem prišel daleč, saj sem imel v tem paviljonu izobilje vode in časa, da sem postoril vse, za kar si doslej nisem vzel časa. Povrhu sem znova spal tik ob morju, kar je dan še olepšalo.

Plaža, na kateri sem prenočil tretjo noč.
Kolesarjenje po Omanu

Kolesaril sem po vseh kategorijah cest in brezpotij, a vetru nisem uspel uiti.
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu
Kolesarjenje po Omanu

Paviljon, kjer sem prenočil četrto noč.
Kolesarjenje po Omanu

Naslednje jutro sem se moral od morja posloviti, saj je prišel čas, da se obrnem proti notranjosti. Ob morju je sicer lepo, a kot sem zapisal, sem si prišel ogledati tudi puščave in gorovja. Pred menoj je bilo nekaj dni kolesarjenje po hitrih cestah, a ker sem po njih tudi kolesaril hitreje, mi monotono ravna pokrajina ni povzročala preglavic.
Kolesarjenje po Omanu

Le prenočitev je bilo malce težje najti. Za prvo noč v tej pokrajini sem izbral nek zelen park z otroškimi igrali in sprehajalnimi stezami. Park je dober kilometer proč od avtoceste in več kilometrov od najbližjega mesta. A ker je v teh krajih zelen park nekaj izjemno atraktivnega, se ljudje pripeljejo od daleč, da ga lahko obiščejo. Park je seveda ograjen, zastražen in čez noč zaklenjen. Možakarja, za katerega sem mislil, da je paznik, sem vprašal, če lahko tukaj prespim in mi je odvrnil: “No problem!” Zelo mi je odleglo, saj je bila že skoraj noč in za menoj je bilo 130 kilometrov kolesarjenja, tako, da sem bil pošteno utrujen. Sprva sem pol ure le sedel na klopi in počival, šele nato izbral nek prostor, na katerem sem začel postavljati šotor. A čez čas sta prišla dva možakarja, s katerima sem se s pomočjo prevajanja preko aplikacij na telefonih sporazumel, da v parku ni dovoljeno prenočiti. No, nismo se ravno sporazumeli, saj mi nikakor ni bilo do tega, da bi po tako težkem dnevu, v temi in ko sem imel šotor že postavljen, moral iskati drugo prenočišče. Povedala sta, da šef tako zahteva in mi kazala njegova sporočila na telefonu. Nič ni pomagalo. Šotor sem pospravil nazaj na kolo in si na obraz nadel najbolj razočaran izraz, kar sem ga v tistem trenutku premogel. Sem jima rekel, da bom prenočil kar zunaj parka, ob cesti. Končno je prišlo do preobrata in je v nekem trenutku njun šef napisal, da glede na to, da sem tako utrujen, da sem tujec, da nisem vedel in tako naprej, da lahko prenočim v parku. A moram biti do šeste ure zjutraj zunaj. Seveda sem pritrdil in se globoko zahvalil za razumevanje. Pokazali so mi nek skriti kotiček, da slučajno kateri od obiskovalcev parka ne bi opazil, da v parku, kjer je prenočevanje prepovedano, nekdo prenočuje. Seveda sem ubogal, postavil šotor, si na skrivaj skuhal dva čaja in večerjo ter legel k zasluženemu počitku v prepovedanem raju.

Potem, ko sem naslednje jutro park ob zori zapustil, sem si zajtrk pripravil kar na pločniku pred parkom.
Kolesarjenje po Omanu

Puščava ni puščava brez kamel.
Kolesarjenje po Omanu

Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Ob vseh dogodivščinah v obliki potovanj in izletov, ki smo si jih privoščili to poletje in jesen, je ostalo še nekaj takšnih, ki jih tukaj nisem še niti omenil. Čeprav je morda bolje, da čisto vseh skritih kotičkov in obiskanih krajev ter potovanj, ki se jih lotimo, tukaj ne omenjam, saj bi lahko še kje ugotovil, da jih je preveč. A te strani mi služijo kot pregled nad tem, kam in kdaj smo potovali. Zbirka naših potovanj je postala že tako obsežna, da se mi kdaj zgodi, da katerega potovanja ne znam več natančno umestiti v leto, ko smo tja potovali. Takrat pogledam sem.

Zato k seznamu letošnjih potovanj in izletov dodajam še en kolesarski izlet. Teh je bilo letos nekaj manj, kot minula leta, a iz preprostega razloga; zaradi pohodništva. Slednjega je bilo letos precej več, kot doslej (a o tem več prihodnjič). Praktično vse življenje kolobarim med pohodništvom in kolesarjenjem, saj je zame nemogoče izbrati enega pred drugim. Sploh, kadar gre za popotniško pohodništvo ali kolesarjenje, ko se nekam odpraviš za več dni. Ko se znajdem nekje sredi divjine ali nekje, kjer daleč naokrog ni nikogar, jaz pa na kolesu ali peš, sam ali s Sabrino, so to najbolj krasna doživetja, kar si jih lahko zamislim. Saj to je jasno z naših potovanj zadnjih let, ki so (z izjemo motorističnih) bodisi pohodniška ali kolesarska.

Potem, ko sem po treh letih kolesarjenja opravil z 2.000 kilometrsko slovensko turnokolesarsko potjo, sem v domačih logih začel iskati nov večdnevni kolesarski izziv. Našel sem turnokolesarsko pot Trans Karavanke in jo dodal na seznam poti, ki jih želim prekolesariti. Vzhodni del Karavank sem že prekolesaril, zahodni pa me je končno našel. Zahodne Karavanke seveda poznam in sem jih prehodil po dolgem in počez, zato mi ni bilo potrebno veliko, da sem vedel, da mora biti ta tura izjemna, a tudi zahtevna. V treh dneh sem prekolesaril 250 kilometrov in pri tem naredil 6.500 metrov vzpona. Nekaj po lepih gorskih cestah, nekaj po pohodniških poteh in nekaj po tako zahtevnem terenu, da sem moral sestopiti in kolo potiskati. Seveda mi je pri tem pomagala električna baterija na kolesu, sicer ne vem, kako bi zmogel 30 kilogramov težko kolo spraviti čez drn in strn Karavank. Tako sem, kljub pomoči elektrike, za ta tridnevni podvig pokuril 15.000 kCal, kar je izjemno veliko. A to so le številke. Zame je bila to fantastična izkušnja in doživetje enega najlepših kotičkov Slovenije.

Zaradi logistike sem na kolo sedel precej južneje od Karavank, v Mostu na Soči in se prvi dan povzpel čez Vršič. Tam sem se naužil razgledov nad vedno prekrasno Sočo.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke
Turnokolesarska pot Trans Karavanke
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Etapa proti Valvasorjevemu domu pod Stolom je bila bolj zahtevna, kot sem pričakoval, saj je bilo kar nekaj pešačenja zaradi neprevoznege terena. Šele, ko sem prilezel ven iz goščavja na cesto, sem videl tablo, na kateri je pisalo, da je pot, skozi katero sem se pravkar prebil, zaprta zaradi plazu.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Ženitna ponudba pastirja na Smokuški planini.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Pod planinskim domom Kofce. V ozadju Košuta.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Pred strmim spustom z doma na Zelenici proti Ljubelju.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

Z manjkom kalorij sem se redno in dostojno boril s pomočjo pristnih slovenskih dobrot, ki se ponujajo v gorskih kočah.
Turnokolesarska pot Trans Karavanke

S kolesom čez Velebit

Že veliko let sanjarim o tem, da bi se peljal po Majstorski cesti čez Velebit. Menda sem pred več kot desetletjem slišal zanjo, si izposodil knjigo, ki to cesto opisuje in si naredil kopijo nekaj strani iz knjige. A nikakor nisem našel priložnosti, da se po tej cesti zapeljem. Ne glede na to, da je do tja le nekaj ur vožnje od doma. A je na takšni lokaciji, da tam mimo vedno drvimo k nekim bolj oddaljenim ciljem in si za to cesto enostavno nisem vzel časa. Nisem pa hotel le mimogrede zdrveti čez njo ali se celo tam peljati z avtomobilom. Tja čez se gre s kolesom ali z motorjem. No, tako sem se odločil jaz zase, se razume. Na kolo sem sedel doma, odkolesaril do prve železniške postaje in po nekaj prestopih ter dolgih urah na vlaku prispel do Ilirske Bistrice. Od tam sem sem se bolj ali manj spustil s kolesom do tretjega hrvaškega mesta, Reke. Tam se je začelo zares.

V tamkajšnjem hostlu sem imel zanimivo družbo.
Čez Velebit s kolesom

Razgledi z Velebita so fantastični, eni najlepših na Jadransko morje, ker jih je. Zelo dobro jih pomnim od takrat, ko sem se čez Velebit odpravil peš. A dobro se spomnim tudi težko prehodnih temačnih gozdov, zato me je bilo kar malce strah, kako bodo te poti prevozne na kolesu. Odločil sem sem, da tokrat ne grem na tiste najbolj terenske, saj sem s kolesom tudi letos prejahal dovolj težavnih gozdnih brezpotij, zato sem se raje držal cest. Šele, ko mi je na lepi cesti postalo dolgčas, sem zapeljal na kakšno zahtevnejšo, tako, da je bila vseh prava mera.

Razgled na kvarnerske otoke mi je delal družbo.
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom

V notranjosti je Velebit videti drugače, a prav tako razgiban. Ni razgledov na morje, a kolesariti v takšni naravi, kjer ne srečaš žive duše, kaj šele avta, je čista uživancija.
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom

Modra misel na klopci.
Čez Velebit s kolesom

Na poti od Gospiča me je presenetilo neskončno polje praproti.
Čez Velebit s kolesom

Majstorska cesta se začne v kraju Svetu Rok in se konča malce pred krajem Obrovac. Prekrasno zavito cesto so odprli pred dvema stoletjema in je povezovala Dunaj in Zadar. 42 kilometrov dolg odsek je danes le še relikt, a doživetje ni zato nič manjše. Vsaj zame, ki obožujem lepo zavite ceste, ki iza krmila kolesa ali motorja ponujajo lepe razglede. Zanimivo, da tega v avtu sploh ne opazim. No, opazim jih še, nikakor pa jih ne občutim.
Čez Velebit s kolesom

Tulove grede (1120m).
Čez Velebit s kolesom
Čez Velebit s kolesom

Zaključek poti (da se ne zmotim in zapišem cilj, saj sem o tem, kaj je pravzaprav cilj, pisal zadnjič) je bil kajpada na morju.
Čez Velebit s kolesom

Utrinki s kolesarjenja po slovenski turnokolesarski poti

Leto gre h koncu, a preden ga odložim v arhiv, imam še eno malenkost za dodati. K minuli objavi o kolesarjenju po slovenski turnokolesarski poti želim dodati nekaj fotografij krajev, ki sem jih letos na tej poti obiskal.

Logarska dolina je brez dvoma eden najbolj idiličnih koncev Slovenije. Kako lepo se je vedno znova vračati sem. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

STKP ne pelje le po brezpotjih, temveč tudi čez urejene vrtove. Ferrarijev vrt v Štanjelu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Imel sem srečo v nesreči, saj sem bil dobesedno na kolesu, ko je letošnja junijska ujma zajela Slovenijo. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Savinja v Robanovem kotu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Proti domu na Mrzlici. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Skozi hosto nad Trbovljami. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Razgled s Cerkljanskega hribovja, spodaj dolina Idrijce v megli. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Tolmun ob Idrijci nekje v Trnovskem gozdu. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Smrekova draga v Trnovskem gozdu, kjer je mogoče videti fenomen kraške globeli, ki se mu reče rastlinski obrat. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Grad Bogenšperk. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Pred domom na Menini planini. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Dostojen zajtrk in malica, kot se spodobi za planinske koče. Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti Kolesarjenje po slovenski turnokolesarski poti

Toliko o kolesarjenju po menda najveličastnejši kolesarski poti v Sloveniji, slovenski turnokolesarski poti.

2.000 kolesarskih kilometrov po slovenski turnokolesarski poti

V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.

Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.

Cicka visi nad Savo. img_2838

Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam. img_2802
V akciji. img_2820

Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.Vir.

Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.

Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.

V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.

Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek. img_2858

Zimski kamping-kolesarski vikend na morju

Tokrat objavljam z enodnevno zamudo, saj je bil vikend tako poln doživetij, da v njem ni bilo prostora za pisanje. Skratka, s kolesom sem se odpravil na tri otoke. Krk, Cres in Lošinj. A ker mi kolesarjenje samo po sebi tokrat ni zadostovalo, sem za nameček še kampiral. S seboj sem tako tovoril še opremo za spanje in kuhanje, kar je težo kolesa povečalo na 40 kilogramov. Precej truda sem moral vložiti v to, da sem v treh dneh premagal slabih 300 kilometrov in 5000 višinskih metrov vzpona. Električni pogon mi je bil vsekakor v pomoč, a daleč od tega, da je šlo zlahka. Kar se tiče spanja v šotoru v zimskem času, pa gre za izziv posebne vrste. Vsekakor upam, da ga bom še ponovil, a z debelejšo spalno vrečo.

Ne glede na napore, ki sem jih vložil v pritiskanje pedal in mraz, ki mi prvo noč ni pustil spati, je bil zimski skok na morje krasna izkušnja.

Cres. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Lošinj. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Kampiranje v prvi vrsti in sončni zahod nad otokom Susak. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj
Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Veli Lošinj. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Baška, Krk. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Vrbnik, Krk. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Nisem vedel, da lahko navadni koprivovec zraste tako visoko. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

Navdušenja polna mera. Zimski kolesarski izlet na Krk, Cres in Lošinj

S kolesom čez drn in strm do morja

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre. kolesarjenje_2022_13
kolesarjenje_2022_14

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom. kolesarjenje_2022_19
kolesarjenje_2022_20

Hrib Glavica s krasnim razgledom. kolesarjenje_2022_17

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami. kolesarjenje_2022_10
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni. kolesarjenje_2022_11
Paridol. kolesarjenje_2022_12
Kozje in grad Podsreda. kolesarjenje_2022_15
kolesarjenje_2022_16
Popolna kompozicija. kolesarjenje_2022_18

Vtisi s kolesarjenja po ZDA

Po poletnem premoru se zapisi s potovanj vračajo na spletno stran našega družinskega popotniškega dnevnika. Solo kolesarsko potovanje se mi sicer ni izšlo po načrtih, a če sem se v zadnjih letih, ko nam je propadlo toliko popotniških načrtov, česa naučil, sem se tega, da si takrat, ko ti življenje servira limone, pač narediš limonado. Ta je v letošnjem vročem poletju prišla še kako prav. Namesto enega samega dolgega potovanja, smo tako čez poletje opravili kar tri. Zraven mojega zdesetkanega solo podviga po ZDA, še en road trip po Evropi do Pariza, nakar smo odpotovali na hladnejši jug, na Mavricij. A gremo lepo po vrsti. S pisanjem nadaljujem tam, kjer sem končal, nekje v Arizoni v Ameriki. Natančneje, v majhnem kraju Flagstaff, do koder sem po nekaj letalskih prestopih in avtobusnih vožnjah prispel s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Kolo sem sestavil kar na parkirišču avtobusne postaje, nanj naloži vse torbe, kovčke in drugo kramo, za katero se mi je zdelo, da je na dolgem kolesarskem potovanju nepogrešljiva. Ne glede na to, da se mi je zdelo, da sem naložen minimalistično, je kolo s prtljago tehtalo vsaj 35 kilogramov. Ogromna teža, ki jo je treba dan za dnem tovoriti navkreber in po makadamskih poteh. Za razliko od kolesarjenja po lepih ravninskih cestah, kjer teža skorajda ne igra vloge (seveda to nima prav nobene veze s športnim kolesarjenjem).

Ko sem v Flagstaffu pričel pritiskati na pedala, kar nisem mogel verjeti, da sem resnično v ZDA in to na svojem popotniškem kolesu. Da sem po pol leta načrtovanja, začel dejansko potovati. A tako, kot lahko zaradi dreves pozabiš, da gre za gozd, sem zaradi načrtovanja tisoč in ene podrobnosti kolesarjenja po GDMBR, prezrl širši kontekst tega, kaj pomeni kolesariti štiri ali pet tisoč kilometrov. Kakorkoli, začetek je bil prekrasen. Že drugi dan kolesarjenja sem uspel priti do Grand Canyona. Prvi pogled na ta veličasten spomenik moči narave in minevanja milijonov let mi je vzel sapo. V narodnem parku Grand Canyon sem ostal tri dni, a ga nisem prekolesaril niti po dolgem, niti počez, saj ga je za četrt Slovenije. Sem pa ujel nešteto razgledov nanj, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati.

Verjeli ali ne, šele na tem zidu sem se zavedel, da pot začenjam na nekoč opevani Route 66. Grand Canyon
Prvo noč sem prespal v kampu Arizona Arctic village, kjer je bilo zaradi višine 2500 metrov nad morjem prijetno hladno. V ozadju skoraj štiritisočak Humphreys Peak. Grand Canyon
Grand Canyon. Grand Canyon
Grand Canyon
Grand Canyon
Grand Canyon

Ko sem tako na različnih razglednih točkah posedal na ali ob kolesu in očaran zrl v prostranost Velikega kanjona, so me večkrat nagovorili. Neka ženska me je vprašala, če so me do sem pripeljali z avtom ali če imam avto nekje spodaj. Druga mi je rekla, da tako lepo naloženega popotniškega kolesa še ni videla. Nek možakar me je fotografiral in vprašal, kako hitro gre moje kolo. In tako naprej. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj ta vprašanja. V vsem času, ko sem bil v Ameriki in tam s kolesom, avtom in avtobusi prepotoval blizu 5.000 kilometrov, nisem videl niti enega kolesarja. Razen izjemoma v mestih ali na nekaterih narodnih parkih, kjer so jih posojali. Pametni kolesarji že vedo, kje se kolesari in kje ne, sem si mislil, ko sem kolo (precej prekmalu) zapakiral nazaj v kartonsko škatlo.