Category: Kolesarjenje

Leto gre h koncu, a preden ga odložim v arhiv, imam še eno malenkost za dodati. K minuli objavi o kolesarjenju po slovenski turnokolesarski poti želim dodati nekaj fotografij krajev, ki sem jih letos na tej poti obiskal.

Logarska dolina je brez dvoma eden najbolj idiličnih koncev Slovenije. Kako lepo se je vedno znova vračati sem.

STKP ne pelje le po brezpotjih, temveč tudi čez urejene vrtove. Ferrarijev vrt v Štanjelu.

Imel sem srečo v nesreči, saj sem bil dobesedno na kolesu, ko je letošnja junijska ujma zajela Slovenijo.

Savinja v Robanovem kotu.

Proti domu na Mrzlici.

Skozi hosto nad Trbovljami.

Razgled s Cerkljanskega hribovja, spodaj dolina Idrijce v megli.

Tolmun ob Idrijci nekje v Trnovskem gozdu.

Smrekova draga v Trnovskem gozdu, kjer je mogoče videti fenomen kraške globeli, ki se mu reče rastlinski obrat.

Grad Bogenšperk.

Pred domom na Menini planini.

Dostojen zajtrk in malica, kot se spodobi za planinske koče.

Toliko o kolesarjenju po menda najveličastnejši kolesarski poti v Sloveniji, slovenski turnokolesarski poti.

V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.

Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.

Cicka visi nad Savo.

Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam.
V akciji.

Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.” Vir.

Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.

Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.

V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.

Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek.

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre.

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom.

Hrib Glavica s krasnim razgledom.

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami.
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni.
Paridol.
Kozje in grad Podsreda.

Popolna kompozicija.

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar.
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.