S kolesom po ZDA in Kanadi

Po dolgem času se podajam na resno pustolovščino. Tokrat prvič tako daleč in tako resno s kolesom. Za Great Divide Mountain Bike Route sta mi povedala dva Južnoafričana pred natanko štirimi leti, ko sem kolesaril iz Makarske na Biokovo. Tole sem si zapisal v dnevnik takrat: “Great divide tour čez ZDA, za katero pravita, da je najlepša kolesarska pot od vseh. 60dni, 4500km, 95% makadama! Noro!” Ne bom rekel, da sem o tem podvigu razmišljal vsa štiri leta, a ideja je tu in tam priplavala na površje. Dovolj pogosto, da sem se odločil, da jo poskusim uresničiti.

Sedaj (to objavo sem napisal nekaj ur pred odhodom od doma) sem tukaj, v Arizoni in če gre vse po načrtih, kolesarim proti Kanadi. Prvi del poti sem si nekoliko prilagodil, saj je v Arizoni in Utahu kar nekaj narodnih parkov, ki so mi zdijo atraktivnejši od Nove Mehike. Ampak raje ne bom o treh podrobnostih in številkah, ker je negotovosti preveč. Se oglasim, ko bo priložnost.

Več o Great Divide Mountain Bike Route na uradni strani.
The Great Divide Mountain Bike Route

Potep po Lanzarote

Četrti otok, ki smo ga tokrat obiskali na Kanarskih otokih je bil Lanzarote. Ta je šele nekaj posebnega! Pravcati vulkan. Sicer smo slišali, da na tem otoku raste vinska trta, a ko smo videli, da je otok iz bolj ali manj suhega vulkanskega peska in kamna, se nam je zdelo neverjetno, da bi tam kaj uspevalo. Ampak raste in to ne le trta, ki so gojijo na prav poseben način in je ne zalivajo
lanzarote_2022_01
lanzarote_2022_02
temveč tudi poljščine.
lanzarote_2022_03
Meni se je zdelo neverjetno, da iz tako grobega črnega vulkanskega peska sploh kaj zraste. No, razen kaktusov.
lanzarote_2022_04
En dan smo se podali na vulkan, ki sicer ni delujoč, a pravijo, da se nikoli ne ve, kdaj se bo znova prebudil. Fascinantna pokrajina.
lanzarote_2022_05
Krater, krater in krater.
lanzarote_2022_06
lanzarote_2022_07
lanzarote_2022_08
Da je tukaj vroča lava zelo blizu površja, so nas prepričali s tem, ko so nam v dlani podajali vroč pesek, ki je tik pod površjem. Tudi z eksperimenti, kot je tale.
lanzarote_2022_09
Po zdelanem Golfu, ki smo ga najeli na Fuerteventuri, se nam je na Lanzarote prilegel “free upgrade” in smo dobili novega Tucsona, v katerega prtljažnik sem zlahka spravil kolo. Da bi z njim zavili s ceste nas ni mikalo.
lanzarote_2022_10
Ta električni bicikel me je navdušil,
lanzarote_2022_11
a le na pogled in sem se raje vrnil k svojemu.
lanzarote_2022_12
Z Mašo visoko na eni od razglednih točk.
lanzarote_2022_13
Če bi morali izbrati, na kateri otok bi se še vrnili, bi se težko odločili. Vsak od teh, ki smo ga obiskali, je nekaj posebnega. No, razen turističnih destinacij in letovišč, ta so bolj ali manj enaka, a to ni dejavnik, ki bi ga pri izbiri destinacije upoštevali. O Kanarskih otokih bi se dalo še več povedati, a poletje je pred vrati in z njim čas za nove izzive.

Kolesarjenje po Fuerteventuri

Tretji otok, ki smo ga obiskali na letošnjem potepu po Kanarskih otokih, je Fuerteventura. Tukaj sta se mi končno pridružili Maša in Sabrina. Sicer ne vem, kdo od nas je bil bolj potreben počitka, a šli smo v nek resort in tam ostali tri dni.
fuerteventura_2022_01

To seveda pomeni, da smo si izbrali bazo, od koder smo se odpravljali na izlete po tem nenavadnem otoku. Kmalu nam je postalo jasno, od kod otoku ime. Fuerteventura namreč pomeni močan veter. Ja, veter je bil tukaj še izrazitejši in vztrajnejši kot na drugih otokih, zato privablja surferje in ostale, ki jim adrenalin poganja veter.
fuerteventura_2022_02

Ima pa prekrasne plaže. Veter ni motil le Maše, ki je že prvi dan skočila v morje, saj je zares vabljivo.
fuerteventura_2022_03
fuerteventura_2022_04
fuerteventura_2022_05

A samo morje ni dovolj, da bi se na plaži zadrževali več, kot je bilo nujno. Raje smo sedli v avto in se zapeljali naokrog po vulkanskem otoku. Pokrajina tukaj je resnično videti, kot z drugega planeta.
fuerteventura_2022_06
fuerteventura_2022_07

No, dejstvo, da smo imeli avto, ne pomeni, da se po otoku ne da kolesariti.
fuerteventura_2022_08
fuerteventura_2022_09

Peščenih plaž ne manjka. Pravzaprav peska na splošno ne manjka. Ne manjka niti živali, ki so si v tej pustinji našle zatočišče.
fuerteventura_2022_11

Popcorn plaža na severu otoka.
fuerteventura_2022_12

Vsekakor nam je bilo na Fuerteventuri všeč. Po dolgem času smo si privoščili dopust in to nam je prijalo bolj, kot smo si lahko mislili. Bi se še vrnili? Bi, a je še kar nekaj destinacij, ki bi jih radi prej obiskali.
fuerteventura_2022_10

Kolesarjenje po Gran Canarii

Potem, ko sem uspešno prevozil prvi otok, me je že čakal naslednji. Tudi za tega sem imel načrte, kako ga prekolesariti po čim manj preprostih poteh. Ko sem se pozno popoldan izkrcal s trajekta, me je tam pričakal močan veter. Kar tulilo je. Tako močno, da sem zaradi skrbi, ki so se mi porajale zaradi razmer, zelo slabo spal. Ugotovil sem namreč, da je cesta, po kateri sem se nameraval peljati, zaradi plazu zaprta. Razgled, ki sem ga imel zvečer proti gorovju, kamor sem se naslednje jutro podajal, tudi ni prispeval k boljšemu spancu.
gran_canaria_2022_01
gran_canaria_2022_02

A zjutraj sem štartal na polno, odločen, da pridem na drugi konec otoka, če bo le šlo po poti, ki sem si jo zamislil. Po prekrasni, a zelo vetrovni cesti sem se hitro vzpenjal. Po dveh urah sem se znašel natanko tam, kjer sem se bal, da se bom. V Tunelu!
gran_canaria_2022_04

Ko mi je uspelo priti na drugo stran brez zapletov sem vriskal, tako mi je odleglo. A dan se je šele prav začenjal in pred menoj je bila še dolga pot.
gran_canaria_2022_05

Kmalu sem naletel še na en tunel, a tokrat si nisem upal zapeljati vanj, saj so bili povsod znaki, da je kolesarjenje tam prepovedano. Tudi tukaj je lokalno cesto odnesel plaz! Zapeljal sem se do policista in ga vprašal, kako naj s kolesom pridem na drugo stran in je rekel, da je edina možnost avtobus. Tako sem se zapeljal do postaje, naložil kolo na avtobus in se zapeljal skozi tunel. Elegantno.

Letovišča na južni strani Gran Canarie. gran_canaria_2022_06

Naslednje jutro sem se odločil zapeljati na vrh otoka, koliko pač gre. Ta dan so me spremljali prekrasni razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati. gran_canaria_2022_07
gran_canaria_2022_08
gran_canaria_2022_09
gran_canaria_2022_10

Naslednje jutro me je v hostlu pričakal okusen zajtrk, a bi glede na število kalorij, ki sem jih dnevno zagonil, moral dan začeti z vsaj tremi takšnimi krožniki.
gran_canaria_2022_11

Jutro v hribih je bilo vlažno in hladno, kar me niti ni motilo, saj sem se kmalu spustil do morja, kjer je me pričakal kraljevi apartma.
gran_canaria_2022_14

Skozi glavno mesto sem se le zapeljal, saj je ogromno. Na Kanarskih otokih je v mestih velika gneča in se jim, če je le mogoče, raje izognem. Na otokih, ki imajo ozemlja za tretjino Slovenije in še tam prevlada puščava, živi več kot dva milijona ljudi. Če prištejemo še število turistov, je jasno, da mora biti gneča. Kakorkoli, na Gran Canarii so mi bile najbolj všeč zavite gorske ceste in razgled, ki sem ga imel tam na slikovito pokrajino. Trije dnevi so bili več, kot dovolj.
gran_canaria_2022_13

S kolesom na Goričko

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.
s_kolesom_na_goricko00
s_kolesom_na_goricko01
s_kolesom_na_goricko02
s_kolesom_na_goricko03

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar. s_kolesom_na_goricko04
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko. s_kolesom_okrog_julijcev_00
Na Pokljuki. s_kolesom_okrog_julijcev_01
s_kolesom_okrog_julijcev_02
Dolina Krma. s_kolesom_okrog_julijcev_03
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata. s_kolesom_okrog_julijcev_04
Stara cesta na Vršič. s_kolesom_okrog_julijcev_05
s_kolesom_okrog_julijcev_06
s_kolesom_okrog_julijcev_07
Dolina Zadnjica. s_kolesom_okrog_julijcev_08
Soča. s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_10
s_kolesom_okrog_julijcev_11
Kal-Koritnica. s_kolesom_okrog_julijcev_12
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči. s_kolesom_okrog_julijcev_13

S kolesom po Italiji

Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.

V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
kolesarjenje_po_italiji_00
kolesarjenje_po_italiji_01
kolesarjenje_po_italiji_02

Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev. kolesarjenje_po_italiji_03

Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje. kolesarjenje_po_italiji_04

Reka Rienz. kolesarjenje_po_italiji_05
Rečica Lusina. kolesarjenje_po_italiji_06
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo. kolesarjenje_po_italiji_07
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega. kolesarjenje_po_italiji_08
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža. kolesarjenje_po_italiji_09
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia… kolesarjenje_po_italiji_10

Dravska kolesarska pot

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega. dravska_kolesarska_pot_00
dravska_kolesarska_pot_01
dravska_kolesarska_pot_02
dravska_kolesarska_pot_03
dravska_kolesarska_pot_04
V Lienzu so na Dravi še brzice. dravska_kolesarska_pot_05

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh. dravska_kolesarska_pot_06

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji. dravska_kolesarska_pot_07
dravska_kolesarska_pot_08
dravska_kolesarska_pot_09
dravska_kolesarska_pot_10

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku. dravska_kolesarska_pot_12

Kampiranje ob reki. dravska_kolesarska_pot_13

Počitek. dravska_kolesarska_pot_14

S kolesom čez Karavanke

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.
oznorCOBR
Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.
s_kolesom_cez_karavanke_01
Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.
s_kolesom_cez_karavanke_02
s_kolesom_cez_karavanke_03
s_kolesom_cez_karavanke_04
Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.
s_kolesom_cez_karavanke_05
s_kolesom_cez_karavanke_06
Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.
s_kolesom_cez_karavanke_07
Matkov kot.
s_kolesom_cez_karavanke_08
Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.
s_kolesom_cez_karavanke_09

S kolesom čez Pohorje

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Egipt

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
abusimbel

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
s_kolesom_cez_pohorje_00

Eno od pohorskih črnih jezer.
s_kolesom_cez_pohorje_01

Razgledi z Ribniške koče.
s_kolesom_cez_pohorje_02
s_kolesom_cez_pohorje_03

Pot je enkrat manj,
s_kolesom_cez_pohorje_05

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
s_kolesom_cez_pohorje_04

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
s_kolesom_cez_pohorje_06
s_kolesom_cez_pohorje_07
s_kolesom_cez_pohorje_08

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
s_kolesom_cez_pohorje_09