S kolesom na Goričko

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.
s_kolesom_na_goricko00
s_kolesom_na_goricko01
s_kolesom_na_goricko02
s_kolesom_na_goricko03

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar. s_kolesom_na_goricko04
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko. s_kolesom_okrog_julijcev_00
Na Pokljuki. s_kolesom_okrog_julijcev_01
s_kolesom_okrog_julijcev_02
Dolina Krma. s_kolesom_okrog_julijcev_03
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata. s_kolesom_okrog_julijcev_04
Stara cesta na Vršič. s_kolesom_okrog_julijcev_05
s_kolesom_okrog_julijcev_06
s_kolesom_okrog_julijcev_07
Dolina Zadnjica. s_kolesom_okrog_julijcev_08
Soča. s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_10
s_kolesom_okrog_julijcev_11
Kal-Koritnica. s_kolesom_okrog_julijcev_12
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči. s_kolesom_okrog_julijcev_13

S kolesom po Italiji

Tudi Drava ima enkrat konec. Pravzaprav začetek, saj sem kolesaril v smeri proti izviru, kar me je seveda pripeljalo do Italije. Na srečo tam ne zmanjka niti kolesarskih stez, niti rek, niti prekrasnih gorskih razgledov, zato sem kar nadaljeval s kolesarjenjem vzdolž reke Rienz. A namesto, da bi v Toblachu zavil na jug proti Dolomitom, kot vedno doslej, sem tokrat zapeljal proti zahodu. V Dolomitih sem bil že peš, z avtom in z motorjem. Velikokrat. S kolesom še ne. A žal tokrat ni bila priložnost za to, da bi se v teh prečudovitih gorah preizkušal še s kolesom. Odločil sem se, da grem raje okrog po severni in zahodni strani Dolomitov.

V tem delu Italije ne manjka poti, po katerih se je s kolesom užitek peljati, saj ni nobenih avtomobilov. Kolesarskih stez kar ni in ni bilo konca. Človek bi se tako s kolesom zapeljal kar do Sicilije.
kolesarjenje_po_italiji_00
kolesarjenje_po_italiji_01
kolesarjenje_po_italiji_02

Tole ni kolesarska steza, temveč dolg hodnik v gradu Bruneck, kjer se nahaja eden od Messnerjevih muzejev. kolesarjenje_po_italiji_03

Sanitarije v enem od kampov v Italiji, kjer sem v najdražjem terminu, v času Ferragosta, za kampiranje plačal dvajset evrov. Kamp je bilo poln, kar sicer ni razvidno iz fotografije. A kaže, da sem ujel trenutek, ko ni bila ura, ko je zapovedano tuširanje. kolesarjenje_po_italiji_04

Reka Rienz. kolesarjenje_po_italiji_05
Rečica Lusina. kolesarjenje_po_italiji_06
Rečica Avisio v Trentu preden se zlije v Adižo. kolesarjenje_po_italiji_07
Seveda tudi tukaj ne manjka mostov, ki so nekaj posebnega. kolesarjenje_po_italiji_08
Druga najdaljša reka v Italiji, Adiža. kolesarjenje_po_italiji_09
Za konec epske kolesarske poti še ena fotografija za Gazzetta dello Sport, če bodo morda iskali kandidate za naslednji Giro d’Italia… kolesarjenje_po_italiji_10

Dravska kolesarska pot

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega. dravska_kolesarska_pot_00
dravska_kolesarska_pot_01
dravska_kolesarska_pot_02
dravska_kolesarska_pot_03
dravska_kolesarska_pot_04
V Lienzu so na Dravi še brzice. dravska_kolesarska_pot_05

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh. dravska_kolesarska_pot_06

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji. dravska_kolesarska_pot_07
dravska_kolesarska_pot_08
dravska_kolesarska_pot_09
dravska_kolesarska_pot_10

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku. dravska_kolesarska_pot_12

Kampiranje ob reki. dravska_kolesarska_pot_13

Počitek. dravska_kolesarska_pot_14

S kolesom čez Karavanke

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.
oznorCOBR
Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.
s_kolesom_cez_karavanke_01
Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.
s_kolesom_cez_karavanke_02
s_kolesom_cez_karavanke_03
s_kolesom_cez_karavanke_04
Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.
s_kolesom_cez_karavanke_05
s_kolesom_cez_karavanke_06
Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.
s_kolesom_cez_karavanke_07
Matkov kot.
s_kolesom_cez_karavanke_08
Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.
s_kolesom_cez_karavanke_09

S kolesom čez Pohorje

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Egipt

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
abusimbel

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
s_kolesom_cez_pohorje_00

Eno od pohorskih črnih jezer.
s_kolesom_cez_pohorje_01

Razgledi z Ribniške koče.
s_kolesom_cez_pohorje_02
s_kolesom_cez_pohorje_03

Pot je enkrat manj,
s_kolesom_cez_pohorje_05

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
s_kolesom_cez_pohorje_04

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
s_kolesom_cez_pohorje_06
s_kolesom_cez_pohorje_07
s_kolesom_cez_pohorje_08

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
s_kolesom_cez_pohorje_09

Popotniško kolesarjenje

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot. s_kolesom_na_cres_2021_4
Skozi tunel v Krško. s_kolesom_na_cres_2021_2
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_1
Bajersko jezero na Hrvaškem. s_kolesom_na_cres_2021_3

Pohorski biseri

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi. pohorje_2020_01
Pohorske vode. pohorje_2020_02
pohorje_2020_03
pohorje_2020_04
pohorje_2020_06
Od Ribniške koče proti Kopam. pohorje_2020_07
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes. pohorje_2020_08
Tik pred Kremžarico. pohorje_2020_09
pohorje_2020_10

S kolesom na morje

Končno utrinki s svežega potovanje, s katerega sem se pravkar vrnil. V začetku maja 2020.

Najslajša potovanja so tista, za katera pravijo, da so nemogoča. Podobno, kot pri prepovedanem sadežu. Le da ne gre ravno za prepoved, temveč za tehnične ovire, kot so zaprte meje, hoteli, avtokampi in tako naprej, zaradi česar je potovati težje, kot sicer. A glede na to, da so ovire le drugo ime za priložnosti, menda ni narobe, da jih zagrabimo. Če nikogar pri tem ne ogrožamo, se razume. Ob tem se mi zdi, da je predvsem sedaj, ob vseh predpisih, ukrepih in prepovedih, ki so eni bolj, drugi manj življenjski, zdrava pamet najbolj uporabna. A ta se zna pod pritiskom informacij, ki v tem času vrejo iz vseh virov, potuhniti ali celo odpovedati. Svojo sem se naučil zbezljati na površje tako, da se poplavi informacij preprosto umaknem. Verjamem namreč, da vsak odrasel posameznik (razen morda redkih izjem) v sebi ve, kaj je prav in kaj ni, a to se prepogosto skrije pod bremenom dnevnih novic.

Ta čas sem izkoristil za kolesarski podvig, o katerem sem razmišljal že nekaj časa; s kolesom od doma do morja. A ker nimam rad prelahkih izzivov, sem namesto 200 kilometrov, koliko jih je od Slovenske Bistrice do Ankarana, naredil ovinek. Tako sem se do morja zapeljal vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove. 400 kilometrov je po petih dneh kolesarjenja pokazal števec na kolesu. A naj ponovim; na natovorjenem kolesu ne šteje razdalja, temveč vzponi. Najbolj sočnega sem opravil iz Osilnice na Strmo reber, kjer sem za 9 kilometrov potreboval dve uri! Spal sem v šotoru in si kuhal tople zajtrke in večerje, tako, kot to počnem najraje, ko se podam na solo potovanje oziroma »bezljanje zdrave pameti na površje«. Naj fotografije povedo več:

Krka kolesarjenje_2020_01
Prelaz Vahta med Novim Mestom in Metliko kolesarjenje_2020_02
Krasinec kolesarjenje_2020_03
Vinica kolesarjenje_2020_04
Prečudovita regija ob Kolpi je ozaljšana z novo pridobitvijo, kolesarjenje_2020_05
a na srečo jo je mogoče najti tudi neokrnjeno. kolesarjenje_2020_06
kolesarjenje_2020_07
kolesarjenje_2020_08
Lokalna poezija kolesarjenje_2020_09
Navkreber na Strmo reber kolesarjenje_2020_10
Spokojnost v kočevskem gozdu moti le utrip srca kolesarjenje_2020_11
Loški potok kolesarjenje_2020_12
Stari trg pri Ložu kolesarjenje_2020_13
Nanos kolesarjenje_2020_14
Na cilju v Ankaranu kolesarjenje_2020_15

S kolesom po svetu

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!