Category: Kolesarjenje

Električnega kolesa se nisem naveličal. Niti se nisem naveličal Slovenije. Niti planinskih koč. A sem kljub temu želel preizkusiti nekaj novega. Pravzaprav nekaj starega in sicer kolesarjenja s klasičnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, vključno z opremo za kuhanje. Odpravil sem se na kolesarjenje po sosednji Avstriji in sicer ob reki Dravi, po Dravski kolesarski poti, kot jo imenujejo. Sicer z zadržkom, saj sem se bal, da bo preveč turistična, a sem imel srečo, saj sem na poti srečal bore malo ljudi. Le tu in tam ter v večjih krajih, kar je razumljivo. Imel sem še en zadržek in sicer sem se bal, da bo pot preveč enolična in dolgočasna, glede na to, da je speljana ob reki, kar pomeni, da je praktično brez vzponov ter spustov. A da bi se malce utrudil, sem kolesaril proti toku, torej sem se vzpenjal. Sicer sem se skupaj povzpel le za dobrih dva tisoč metrov, toliko kot sem po Sloveniji naredil dnevno, a mi je je na težko natovorjenem kolesu to zadostovalo, da sem bil pozno popoldan ravno prav utrujen, ko sem postavil šotor, skuhal večerjo in se predal počitku.

Drava je s svojo neposredno okolico precej bolj divja, kot se zdi. Kolesariš lahko več ur, ne da bi srečal kogarkoli. Pot je večinoma speljana po stranskih poteh, tako, da tudi avtomobilov skorajda ni. Kar je zame eden ključnih faktorjev pri izbiri kolesarskih poti. Svoje so naredili čudoviti razgledi, ki sem se jih naužil.

Če je kaj, kar to pot posebej zaznamuje, so to mostovi, speljani čez Dravo. Vsak je nekaj posebnega.




V Lienzu so na Dravi še brzice.

Tudi razgled nad krošnjami ni od muh.

Obrazi reke Drave so v Avstriji drugačni, kot jih ista reka kaže v Sloveniji.

Enega redkih obiskov mestnih središč sem si privoščil v Beljaku.

Kampiranje ob reki.

Počitek.

Letošnjega poletja pri nas ne bodo zaznamovala velika potovanja, saj se razen v Grčijo, resneje nikamor nismo odpravili. Bili smo sicer še v Italiji in na Hrvaškem, a v enem kraju in nikjer več kot en teden, čemur seveda ni mogoče reči potovanje. No, vsaj jaz jih ne imenujem tako, saj ne vem, kako bi potem rekel npr. enomesečnemu potovanju po Myanmarju. Manjko velikih potovanj seveda ne pomeni, da se nismo potepali. Kar se niti tako ne razlikuje od tega, kako smo v času poletja potovali v preteklosti.

Zame je bila rdeča nit letošnjega popotniškega poletja kolesarjenje. Nekaj pri nas, nekaj pri sosedih, a vedno s prečudovito kuliso, ki je skozi popotno hitrost kolesarja popolna. V primerjavi s hitrostjo pešačenja ali vožnje. Povrhu lahko s kolesom potuješ skorajda povsod. Po cestah, poteh, stezah, gozdnih in gorskih poteh ter skozi peš cone mestnih središč. Najraje seveda čim bolj proč od prometnih cest, kar je zahvaljujoč prizadevanju posameznikov, ki so poskrbeli za več tisoč kilometrov označenih kolesarskih poti po Sloveniji, dokaj preprosto.

Pri popotniškem kolesarjenju, ko kolo natovoriš z opremo, ki jo potrebuješ za več dni, je kolo predvsem prevozno sredstvo. Tehnično oziroma formalno gledano sem sicer kolesar, a po vsebini popotnik. Saj v tem primeru štejejo razgledi in doživetja, ne drugi parametri, ki sicer prevladujejo, ko se omenja kolesarjenje. Že sama teža popotniškega kolesa s prtljago je blizu 30 kilogramov ali celo več, kadar gre za električno gorsko kolo, kar se s težo koles “kolesarjev” ne more niti primerjati. Da, tudi z električnim kolesom se da potovati in to še posebej zabavno, saj lahko dosežeš kraje, ki jih sicer ne bi. Sploh ne tako natovorjen. Pred tremi leti sem to počel še brez pomoči električne energije in se od višine morja z natovorjenim kolesom povzpel na 1762 metrov visok Sveti Jure, najvišji vrh Biokova na Hrvaškem in le malce nižji Lovčen v Črni gori. Kar po asfaltni cesti še gre. A da bi dan za dnem z natovorjenim kolesom naredil po dva tisoč metrov vzpona po makadamskih in gorskih poteh, ki me vedno bolj privlačijo, tega ne zmorem. Zato sem svoj kolesarski vozni park (ki je štel le eno kolo) obogatil z električnim kolesom.

Radoveden, kako daleč se lahko s pomočjo električnega pogona pripeljem, sem se odpeljal na Cres. Prvi dan sem naredil največ kolesarskih kilometrov v življenju in sicer 172 ter se ob tem povzpel za dobrih dva tisoč metrov. Na koncu dneva sem bil tako utrujen, da sem takoj, ko sem postavil šotor, zlezel vanj in zaspal kot top. Verjamem, da mi je električni pogon pomagal, a moje gorsko kolo je z opremo tehtalo 33 kilogramov! Domnevam, da če bi isto pot prekolesaril z nenatovorjenim in ne-električnim cestnim kolesom, težkim osem kilogramov, ne bi bil bolj utrujen. Morda se motim, a to zame sploh ni pomembno, saj s kolesom, ki ga ne morem natovoriti, ne morem potovati.

Nekaj utrinkov s poti na Cres.

Pripravljen na pot.
Skozi tunel v Krško.
Nekje visoko v Risnjaku na Hrvaškem.
Bajersko jezero na Hrvaškem.

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!

V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.

Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!

V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.

Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!