Category: Laos_Kambodža

Že odkar smo se januarja letos vrnili iz potovanja po Tajski, Laosu in Kambodži, čakam na priložnost, da objavim nekaj fotografij. (Recimo, da je priložnost danes.) Gre za fotografije posnete v lokalnih »restavracijah« na tržnici v tajskem kraju Trat, ki smo ga obiskali, ko smo potovali iz Kambodže na Tajsko.

To, da so tržnice naša strast, sem že večkrat omenil. Kar je razvidno tudi iz naših fotografij, saj prav pisane eksotične tržnice nudijo najboljše motive za fotografiranje. Da tega, da se na tržnicah dobi najokusnejša in najbolj nenavadna hrana, niti ne omenjam. Vsega, kar je na spodnjih fotografijah, nismo poskusili, smo pa marsikaj. Dober tek!

Na vrsti so vtisi, s katerimi nas je na zadnjem potovanju obogatila Kambodža.

Obisk religioznih objektov ni visoko na seznamu znamenitosti, ki jih želimo obiskati v tujih deželah (čeprav so to marsikje edini objekti vredni ogleda). Ampak nekatere je enostavno nemogoče spregledati. Eden takšnih je Angkor vat.


Vrsta za poziranje pred drevesom Lare Croft:

Od prevozov z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi nam je v spominu najbolj ostala vožnja z bambusovim vlakom. Pravzaprav gre za leseni okvir, prekrit z bambusom, položen na dve osi, ki ga lahko poganja motor skuterja, čolna ali traktorja. Naš strojevodja nas je po vijugasti progi zapeljal z vrtoglavo hitrostjo.

Proga je enotirna, nobenih kretnic ali česa podobnega, promet pa poteka v obe smeri. Zato je srečanje z nasproti vozečim vlakom prav zanimivo. Vlak namreč razstavijo in umaknejo, da lahko gre drugi mimo in ga nato znova sestavijo. Na naši kratki vožnji so naš vlak trikrat razstavili in ga ponovno sestavili.


Stik z domačini je na tem koncu sveta izjemno lahko vzpostaviti, saj so ljudje zelo odprti. Otroci še posebej. Tako smo nekatere obdarili mi, drugi pa so obdarovali nas.

Srečali pa smo tudi takšne, ki jim nismo znali pristopiti, kot ti na ulici v prestolnici Kambodže.

In takšne, ki že od majhnih nog trdo delajo, kot deklica, ki z očetom izdeluje rižev papir.

“Ati, prosim ne gremo tja, kjer delajo ribjo omako,” je prosila Maša, ki je precej občutljiva na neprijetne vonjave. Zato smo jo zaupali vozniku tuk-tuka,

s katerim sta počakala zunaj, medtem, ko smo si mi ogledali oz. ovohali, kako smrdijo fermentirane ribe.

Takšne pa so v Kambodži bencinske črpalke,

templji,

in seveda plaže, kjer smo si privoščili enotedenski oddih.

Fotografij, ki bi jih želeli pokazati iz Bangkoka, Laosa in Kambodže je še več, a nekje je treba končati. Zato s to objavo zaključujemo serijo objav z vtisi v fotografijah. Naslednjič pa več v besedi.

Laos je bil še ne tako dolgo nazaj monarhija, ki ji je vladal kralj, sedaj pa je to menda ena izmed zadnjih štirih (zraven Kitajske, Kube in Vietnama) socialističnih držav na svetu. A socializem na tem koncu sveta pozna nekaj, česar pri nas, ko smo še živeli v socialistični državi, nismo poznali, revščino. Laos je zelo revna dežela in kot takšna polna nasprotij. Prizori revščine, ki jih pri nas ni mogoče videti, so tam tako vseprisotni, da smo se nanje sčasoma privadili. Predramili smo se šele, ko smo videli kaj resnično nenavadnega. Na primer razliko med tem, kako živi peščica bogatašev v primerjavi z večinskim delom prebivalstva, ki je reven. Ti soseski sta oddaljeni ena od druge le kakšen kilometer:

V podobnih deželah se vedno znova vprašujemo, ali ni življenje menihov v samostanu, ki morajo za hrano takorekoč prositi,

bolje od življenja ljudi na cesti.

Ne vem ali zaradi majhnosti, slabe kupne moči ali česar tretjega, skratka v Laosu velikih trgovin ni. Kar nam je bilo prav všeč, saj je zraven tržnic potrebe po nakupovanju moč zadovoljevati v prav posebnih trgovinicah:

Ko smo bili v Laosu, so Hmongi (etnična skupina) praznovali novo leto. Tako pisanemu festivalu imamo redko priložnost prisostvovati. Fantje in dekleta so bili odeti v tako pisana in zanimiva oblačila, da jih je bilo užitek opazovati.

Še mene so povabili, da se jim pridružim pri igri z žogo, pri kateri si fantje in dekleta medsebojno podajajo žogico za tenis. Postavil sem se v vrsto in si podajal žogo s tremi dekleti, Sabrina pa me je fotografirala.

To, da se igra imenuje “Vrzi žogo in ujemi moža!” sem izvedel šele kasneje.

Vtise iz potovanja po Laosu in Kambodži smo predelali. Na vrsti so fotografije. Veliko smo jih sicer že objavili sproti, a ostalo jih je še nekaj vrednih ogleda.

Potovanje smo začeli v Bangkoku na Tajskem, zato začenjamo z galerijo fotografij iz Bangkoka.

Bangkok je mešanica v bleščeče steklo odetih modernih nebotičnikov, največjih nakupovalnih središč na svetu, prometne gneče, ulične hrane, prostitucije, revščine in budizma, da navedem le nekaj tistih, ki najbolj bodejo v oči.

Če obstaja raj za ljubitelje ulične hrane, je to zagotovo Bangkok.


Seveda se tudi posoda, v kateri se hrana pripravlja in streže, pomiva na ulici.


Izvrstna tajska hrana se pripravlja tudi drugače. Eden izmed načinov, ki sem ga želel preizkusiti, je kuharski tečaj.




Najbolj znano prevozno sredstvo v Bangkoku so Tuk-Tuki, trikolesniki, ki z vrtoglavo hitrostjo drvijo med avtomobili in avtobusi.


Tako pa smo se z udobnim spalnikom zapeljali do Laosa.


Še fotografija, ki si zasluži posebno mesto. Posneta je bila na letališču v Munchnu pred odhodom. Maša si je medtem, ko smo čakali letalo, ogledovala igrače v letališki trgovini. Tam se je starejšemu gospodu tako prikupila, da ji je kupil velikansko plišasto ribo. Tako je to, pri pakiranju smo pazili, da imamo čim manj prtljage, potem pa smo že pred odhodom dobili novega družinskega člana, ki je ves čas potoval z nami, plišasto ribo!

Že nekaj časa si skušam ustvariti sliko o tem, kako različni oziroma podobni deželi sta Laos in Kambodža. Za vsako od teh dežel smo si vzeli dva tedna časa, ravno dovolj, da smo o deželi in ljudeh dobili prvi vtis. Morda je to premalo, saj ko me kdo vpraša, v kateri deželi je bilo bolje, nimam pravega odgovora. Deželi sta si po eni strani zelo podobni, po drugi pa povsem različni. Tako so nam bile nekatere stvari bolj všeč v Laosu, druge pa v Kambodži. Ker pa dežel nekako ne morem ocenjevati zgolj po tem, kaj mi je v njih všeč, se enostavno ne morem odločiti in izbrati ene pred drugo.

Če začnem z ljudmi, naj povem, da je prijazne in nasmejane, kot seveda tudi nadležne in nerazumne moč najti povsod. A v primerjavi s Kambodžijci so se nam Laošani zdeli malce bolj resni in bolj umirjeni. Za Laos pravijo, da je najbolj ležerna dežela na svetu. In res, toliko ljudi, kot smo v Laosu videli preganjati dolgčas v visečih mrežah, menda nismo videli nikjer drugje. Sabrina in Sara pravita, da so poteze na obrazih Kambodžijcev bolj mehke in prijazne, kot na obrazih Laošanov. Mimogrede, v Bangkoku sem srečal skupino, v kateri so bili Tajci, Singapurčani, Hongkonžani in Korejci. Vprašali so me, ali se mi zdijo po videzu vsi enaki. Ko sem jim zaupal, po katerih obraznih potezah ločujem Kitajce od Japoncev, Malezijce od Indonezijcev in tako naprej, so se v dobri meri strinjali z menoj. Ne razlikujem pa med Laošani in Kambodžijci. Po drugi strani pa smo slišali razliko v govorici, čeprav je ne razumemo. Imajo pa Laošani eno izmed najlepše zvenečih zahval, kar smo jih slišali. Najlepša hvala zveni tako: “Kop-čai lai-lai!”

Kar se tiče narave, zanimivosti in znamenitosti, sta si deželi precej podobni. Rdeča nit je reka Mekong, ki zaznamuje dobršen del naravnega okolja v obeh deželah. Laos smo si zapomnili po goratem in relativno hladnem severu (en dan nas je celo zeblo) ter s palmami poraščenemu tropskemu raju na jugu dežele. Naravnih znamenitosti, ki bi nas pritegnile, v Kambodži takorekoč nismo videli. Imajo pa Angkor vat, čudo sveta. In seveda morje, ki ga Laos nima.

Še ena, za nas nadvse pomembna razlika je med državama. Nekaj, kar nam v Laosu sploh ni bilo všeč, v Kambodži pa zelo. Hrana. V Laosu smo jedli slabo, le redko smo naleteli na hrano, ki nam je vsem prijala. Prevečkrat smo se morali zateči k alternativni, indijski ali evropski hrani. Medtem, ko pa smo v Kambodži jedli izjemno okusne kmerske specialitete, ki se jih kar nismo mogli naveličati.

Potovati po Laosu je dražje. To, na kar so nas opozorili popotniki, ki so te dežele že obiskali, drži; v Kambodži dobiš za isto ceno boljši obrok, lepši hotel in več kilometrov na avtobusu. A to ne pomeni, da je potovati po teh deželah drago. Ravno nasprotno, zato ta razlika ni tako boleča.

Za konec še najbolj očitna razlika med deželama, ki pa je nekako nisem mogel prej napisati. Umazanija. Odnos do umazanije in smeti v Kambodži je katastrofalen. Celi kupi smeti krasijo glavne ceste, ulice in pločnike. Kot, da jih nihče ne čisti. Takšni umazaniji smo bili priča le še v eni deželi, a je nespodobno, da jo omenjam v tem kontekstu.

V tem opisu razlik med deželama, ki smo ju obiskali, je morda videti, kot da nam zaradi vsega opisanega deželi nista bili všeč, ali da tam nismo videli ničesar lepega. S tem da revščine, sex turizma in krute zgodovine ter posledično sedanjosti sploh nisem omenil! Morda le to kruto dejstvo:
Laos je najbolj bombardirana država na svetu glede na število prebivalcev. V letih 1965-1974 so ZDA odvrgle v povprečju skoraj tono bomb na vsakega prebivalca Laosa. En dan bombardiranja bi naj ZDA stal 17 milijonov dolarjev na dan. Danes ZDA za odpravo 80 milijonov neeksplodiranih bomb (ki letno poškodujejo stotine ljudi) namenijo 2 milijona dolarjev letno.

A ne glede na tegobe, umazanijo, krutosti, nepravičnosti in vse ostale neprijetnosti, o katerih smo v Laosu in Kambodži slišali ali jih videli in doživeli, je bilo tokratno potovanje v jugovzhodno Azijo eno izmed najlepših. Tako, kot so Laošani v ostanke ameriških bomb zasadili rože, bombne kraterje pa spremenili v ribnike, smo mi to, kar smo slabega na potovanju videli in doživeli, spremenili v lepe spomine. Več o teh prihodnjič v fotografijah.

Domov smo se vrnili že pred tremi dnevi, a še vedno prihajamo k sebi. Doma je takorekoč vse drugače, kot je bilo na potovanju. Razlik je preprosto preveč in še velikanske so, zato se ne moremo kar čez noč vrniti v ustaljeni ritem. Glede na to, da smo bili na potovanju več kot mesec dni, je naš ritem sedaj v popotniškem, ne v domačem načinu. Če k temu dodamo še 44 ur, koliko je trajala pot do doma, je jasno, da potrebujemo nekaj dni, da se privadimo.

Razlik med potovanjem in bivanjem doma je toliko, da bi lažje naštel podobnosti. A bom raje omenil razlike, zaradi katerih se moramo, ko se vrnemo iz potovanja, prilagoditi domu. Zanimivo, da se precej lažje in hitreje prilagodimo na nove okoliščine, ko odpotujemo in se znajdemo v neznani deželi, kot pa, ko se vrnemo domov v znano okolje.

Prva, najbolj očitna in občutna razlika je seveda temperatura. Ko smo zapustili Bangkok, je bilo tam sončno pri 33 stopinjah Celzija. Ko smo prišli domov, je bilo zunaj minus ena, v hiši pa plus dve stopinji Celzija. Naj si še tako zatrjujemo, da na nas vremenske razmere ne vplivajo, je resnica precej drugačna. Dejstva, da si en dan še v kratkih hlačah, naslednji dan pa že v bundi, ne moreš kar tako ignorirati. Brrr!

Naslednja je šesturna časovna razlika, ki je zmedla naš bioritem. Ta ni tako huda, pač hodimo spat s kurami, zbujamo pa se ob treh, štirih zjutraj. Še dan, dva pa se bomo uskladili z domačim časovnim pasom.

Precej drugače je tudi z obveznostmi, ki jih na potovanju, razen tega, da pazimo nase, nimamo. Na potovanju nam ni bilo treba skrbeti za nič. Ko smo bili lačni, smo šli v restavracijo, spali smo v hotelih, prevažali so nas drugi. Jasno, da moramo doma za vse to poskrbeti sami. Saj se ne pritožujemo, naša hiša je najboljši hotel, naša kuhinja je najboljša restavracija, vožnja z našim avtom pa je udobnejša od vožnje na kateremkoli javnem prevoznem sredstvu. A te obveznosti, ki jih imamo doma, nam odrejajo, kako naj izrabimo čas. Medtem, ko nam je na potovanju na razpolago ves čas tega sveta.

Razlik med bivanjem doma in potovanjem po neznanih deželah je še veliko več. Omenil sem le te, ki so nam zdijo v teh dneh, ko smo se vrnili iz daljšega potovanja domov, najbolj izrazite.

O deželah, ki smo jih pravkar obiskali, smo nabrali veliko vtisov in fotografij. Ko uredimo vtise v glavi in fotografije na računalniku, jih objavimo.

“Good morning, Sir!” so me s sklenjenimi dlanmi in priklonom vsako jutro v en glas pozdravili v recepciji hotela-šole Don Bosco. Preden smo se po štirih tednih vandranja po Laosu in Kambodži odpravili na morje, kjer bi končno dopustovali, smo preko interneta rezervirali takorekoč zadnji razpoložljivi hotel v Sihanoukvillu. To neradi počnemo, saj so hoteli, ki jih je mogoče rezervirati preko interneta, ponavadi dražji, slabši in turistični. A tokrat smo imeli srečo, hotel Don Bosco je bil zadetek v polno. (Žal pa imamo smolo s hotelom v Bangkoku, kjer smo pravkar, saj je soba obupna.)

Hotel Don Bosco je šola, podprta s strani fundacije Don Bosco, ki pomaga revnim otrokom do izobrazbe, ki je ključnega pomena za pregon revščine. V hotelu se izvajajo štirje učni programi, iz katerih po dveh letih študija pridejo izučeni kuharji, natakarji, receptorji in drugo osebje s praktičnim in teoretičnim znanjem potrebnim za delo v hotelu. Trenutno imajo 155 študentov, starih med 16 in 21 let. Učitelji so tako Evropejci, kot domačini.

O delu v šoli oz. hotelu nam je največ pojasnil učitelj kuharstva, Aleks, ki prihaja iz Italije in je znal celo nekaj besed slovensko. Povedal je, da so večina osebja prostovoljci, ki v zameno za delo dobijo polni penzion v hotelu in nekaj žepnine. Govoril sem tudi z učiteljico, ki je povedala, da sta z možem predlani obiskala hotel za en teden kot gosta, a sta tukaj še danes, kot učitelja.

Gre za vrhunski hotel, kategorije, ki je navadno izven našega dosega. A ker so cene v Kambodži v primerjavi z evropskimi precej nizke, smo si ga lahko privoščili. Za nočitev z zajtrkom smo za nas štiri skupaj plačali 41 eur. S tem, da gre ta denar za izobrazbo revnih otrok, ne v žepe bogatih hotelirjev. Hotel kot sam ni nič posebnega. Ima sicer bazen, a do plaže je kakšnih pet kilometrov. Ampak storitve, ki so na voljo hotelskim gostom, te so vrhunske. V restavraciji so nam vedno primaknili stole in na noge položili serviete, nato so nam začeli streči. Vsem po vrsti nam je to prav dobro godilo, takšne postrežbe nismo vajeni nikjer, kaj šele v Kambodži. Hrana je bila izjemno okusna, pripravljali so jo namreč kuharski mojstri oz. tisti, ki to šele postajajo.

Ko so mi pri eni večerji postregli s tajskim zelenim karijem, eno najbolj harmoničnih azijskih jedi, je bil kari tako okusen, da sem natakarja prosil, da pokliče kuharja, da mu čestitam. Ustrežljivi natakar, študent drugega letnika, je rad ustregel. Kuhinja je od restavracije ločena s steklom, tako, da smo gostje lahko videli kuharje pri delu. Z zanimanjem smo opazovali, kaj se bo zgodilo. Ko je natakar povedal kuharju, da mu želi en gost čestitati, je v kuhinji nastali pravi direndaj. Videli smo, da se vsi, razen glavnega kuharja, prav tako študenta, smejijo, natakar pa ga je vlekel za rokav. Kolobocija je trajala nekaj minut, nakar je natakarju le uspelo kuharja pripeljati do naše mize. Mladi kuhar je bil tako v zadregi, da je komajda govoril. Čestital in zahvalil sem se mu za izvrsten kari, on pa mi je v zameno povedal recept.

Zraven hrane in strežbe so bile vrhunske tudi druge storitve v hotelu. Sobo so nam čistili dvakrat na dan, nas brezplačno vozili na plažo in nazaj, skratka luksuz. Da vrhunskega, po italijanski recepturi pripravljenega sladoleda, ne omenjam! Resda se je velikokrat zgodilo, da je šlo kaj narobe, ampak glede na to, da so storitve izvajali študenti, jim napak ni bilo mogoče zameriti.

Bivanje v tem hotelu je bilo nepozabno, a sedaj smo znova v mestu, kjer smo to potovanje pred petimi tedni začeli, v Bangkoku. Prihajamo domov!

Mati reka oziroma Mekong je dobrih 4000 kilometrov dolga reka, s štirideset krat večjo površino kot vsa Slovenija! Mogočna reka na svoji poti od Tibeta do Vietnama daje življenje milijonom ljudi. Kančku tega življenja smo bili priča tudi mi.

Več v galeriji.

Kambodža je Angkor vat! Tako sem vsaj mislil, preden smo to deželo končno obiskali. Sedaj, ko smo tukaj že nekaj časa in smo videli štiri največja mesta ter nekaj podeželja, o tej deželi vem veliko več; Kambodža je Angkor in kakšnih deset milijonov revnih, a prijaznih in prikupnih ljudi. Seveda je to le površinski vtis, ki ga dobimo na potovanjih v kontaktu z domačini dežele, katere gostje smo.

Prvo mesto, v katerem smo se ustavili, je bilo ravno dovolj daleč od uhojenih turističnih poti, da so nas tamkajšnji domačini sprejeli na tisti posebni, pristno topli način. To nam je seveda zelo všeč, a ceno za to smo plačali tako, da smo morali spati v precej zanikrni sobi, saj boljše v teh krajih ni na voljo. Smo pa našli odlično restavracijo, kjer smo jedli menda najboljši obrok na tem potovanju. Naslednji dan je Sabrina zastavila zanimivo vprašanje: “Če bi lahko izbirali med dobro sobo in slabo restavracijo oziroma med slabo sobo in dobro restavracijo, kaj bi izbrali?” Sara in Maša sta izbrali dobro sobo, midva pa dobro restavracijo.

Naslednje mestece na poti po Kambodži, kjer smo se ustavili za več dni, je bilo Siem Reap, izhodišče za obisk Angkorja. Glede na to, da gre za eno izmed največjih čudes sveta, ki ga letno obiščejo milijoni obiskovalcev iz vseh koncev sveta, je jasno, da je turistična infrastruktura temu primerna. Švicarske restavracije, italijanske sladoledarne, nemške pekarne, irski pubi in še in še, skratka turistična meka, kjer je mogoče dobiti vse, razen pravega vtisa o Kambodži.

Angkor smo seveda obiskali. Kompleks obsega 200 kvadratnih kilometrov, zato smo si ogledali le osrednje znamenitosti, kar je bilo več kot dovolj, saj smo samo za to potrebovali dobrih 8 ur. Templji največjega verskega objekta na svetu so vsekakor izjemni in edinstveni, niso pa nas očarali.

Naslednji daljši postanek smo naredili v prestolnici, Phnom Penu. Ne želim zveneti negativno, ampak tako umazane in neurejene prestolnice še nismo videli. Res pa je, da bi bilo težko drugače, glede na to, kakšne grozote je doživela Kambodža v še ne tako davni zgodovini. Zgodovina me sicer privlači, a obiska polj smrti in zapora, kjer so Rdeči Kmeri sejali smrt nad lastnimi brati in sestrami, enostavno nisem želel videti. Ko so z eno najbolj krutih revolucij v zgodovini prevzeli oblast, so Rdeči kmeri zavzeli glavno mesto in ga dobesedno izpraznili, evakuirali! Štetje let so postavili na nič, opustili denar, uvedli agrarno družbo in v naslednji treh letih zmanjšali število prebivalcev Kambodže za petino!

To je glavni razlog za to, da je Kambodža danes takšna, kot je.

A kot že tolikokrat, ko smo obiskali manj razvite oz. revnejše dežele, se je tudi v Kambodži izkazalo, kje se skrivajo njeni največji zakladi. Tisti, ki se nam, kot popotnikom najbolj vtisnejo v spomin:

Kambodžo sem prvič zagledala preko Mekonga, ko smo sedeli v čolnu in bili na preži, kdaj nas bo osrečil kakšen delfin in skočil iz vode. Izkazalo se je namreč, da smo v Laosu šli opazovati kamboške delfine. Kambodža je bila le nekaj metrov stran, na drugi strani reke in Maša se je navduševala, da bi kar odpluli v Kambodžo. A tja smo se odpravili šele naslednji dan, ampak ne s čolnom, z avtobusom.

Vožnja je bila dolga in naporna. Ceste so nekajkrat slabše od najslabše ceste, kar si jo lahko predstavljate. Avtobus pa je bil tako razmajan, da se nam je zdelo, kot da nam spodnaša tazadnjo. Prah s ceste je vleklo kar v avtobus. Maša je enkrat vmes vprašala: “Zakaj je v tem avtobusu tako megleno?” Od prahu! No, naj omenim, da je bil to VIP avtobus, ki je imel celo wc, ampak nihče se ga ni drznil uporabiti, saj je iz njega vel močan vonj že brez tega. Eden od sopotnikov je vrata wc-ja zalepil s salotejpom, da se niso odpirala, kar smo ostali sprejeli z glasnim odobravanjem.

Namenili smo se v mesto Kampong Cham, katerega se masovni turizem na srečo še ni dotaknil. Prispeli smo premočeni od vročine in prekriti s prahom, vendar nasmejani in srečni, da smo se končno rešili avtobusa. Ko se tako dolgo voziš z avtobusom, se ti zdi, da imaš vsega dovolj, ko pa je vožnje konec, te preplavi nov val energije in zadovoljstvo, da je vožnja mimo. In tako lahko vedno greš naprej.

Sledilo je iskanje sobe, ena slabša od druge. Tako je to; če želiš dobre kapacitete, si jih moraš deliti z veliko turisti, če pa želiš spoznati pristnost neke dežele, pa se moraš zadovoljiti z manjšim udobjem.

Ko so nam v bližnji restavraciji postregli z odlično kmersko večerjo, smo bili kot prenovljeni. To je bila restavracija Smile, kjer se eno leto usposabljajo mladi-sirote, po tem pa jim pomagajo poiskati službo ali pa gredo na svoje. Vsi zaposleni v restavraciji so bili zelo simpatični in prijazni, prav tako v hotelu in potem še na tržnici. Tam je Maša s strašnim krikom med jokom naznanila, da jo je ugriznila mravlja in k nam je pristopilo deset mladih, gledat kaj se dogaja. Rekla sem: “No problem!”, oni pa so se pričeli smejati, kot da bi povedala dober vic.

“Res je, ti Kambodžijci so vsi lušni, nasmejani in prijazni!”, sva zaključili s Saro.

Naslednje jutro smo naleteli na skupino dečkov starih od 2 do 10 let, ki so se večinoma goli kopali in s pomočjo palice skakali v reko. Davor jih je slikal in jim kazal njihove slike na fotoaparatu, kar jim je bilo zelo všeč. Mogoče so se prvič videli na sliki. Potem so z rokami pričeli nakazovati, da bi jedli. Hrane nismo imeli, imela sem pa torbo, ki jo tovorim že ves čas s seboj, v upanju, da bom lahko osrečila kakšnega otroka. V Laosu sem imela takšnih priložnosti bore malo. V torbi nosim pobarvanke, barvice, šablone za risanje in voščenke. Ko sem začela te stvari deliti, me je obkrožilo kakšnih 20 otrok. Iz njihovega vedenja se je, kot šolski učni primer, odsevala človeška narava, različnost posameznikov in njihove možnosti za uspeh. En deček je bil tako podjeten, da mi je stvari dobesedno grabil iz rok, čeprav je imel že polne roke. Trije majhni dečki pa so nepremično stali, in če me ne bi Sara opozarila na njih, bi najbrž ostali brez vsega. Večina otrok pa je bila povprečnih, iztegnili so roko in dobili nekaj barvic, šablon in pobarvank. Na koncu so bili zadovoljni oni in mi, ki nam jih je uspelo osrečiti.

Želimo vam, da tudi vam uspe osrečiti koga v letu 2013, saj boste s tem tudi sami srečnejsi in bogatejši.