Odkrivanje skritih kotičkov Laosa

Še vedno smo v Laosu, le da smo se iz severa pomaknili za kakšnih tisoč kilometrov južneje. Bivša prestolnica kraljestva, Luang Prabang, ki smo jo obiskali na severu, nam ni bila preveč všeč, saj je mestece videti, kot da živi le za turiste. Mesto ima resda ogromno zanimivosti, a kaj, ko so te bile te dobesedno preplavljene s tujimi turisti. Po naših izkušnjah je to neizbežna usoda še tako pravljičnih krajev, ko se dober glas o njihovih čarih začne širiti. Tako pač je. Skratka, mestece smo obiskali, nato pa pobegnili v manj popularne kotičke Laosa. Kar pa je bilo vse prej kot preprosto, saj smo imeli ponovno težave z nočnim avtobusom, ki je tudi tokrat obtičal sredi noči za nekaj ur. A tokrat se v podrobnosti ne bom spuščal, tako pač je s prevozi v Laosu, ki slovi kot ena izmed najpočasneje utripajočih dežel na svetu.

Smo v vasici, ki je pravzaprav le skupek nekaj hiš ob mogočni reki Mekong. Zaradi bližine starodavnega templja je v vasici zraslo tudi nekaj prenočišč za popotnike in v enem od njih smo se za par dni nastanili tudi mi. Tukaj šele teče čas počasi! Prav zanimivo je opazovati domačine, kako vztrajni znajo biti pri počivanju. A ker se mi tega šele učimo in ne znamo predolgo mirovati, smo s čolnom zapluli na otok sredi Mekonga, si tam izposodili kolesa in nekaj ur kolesarili po prašnih kolovozih, cest namreč ni. Danes smo odpotovali na drugi otok, še južneje in si znova izposodili kolesa, kolesarimo radi:
laos-2012_48

Malce smo se tudi sprehajali,
laos-2012_47

pozirali, kjer je bilo to nujno potrebno,
laos-2012_43

se navduševali nad čudovito pokrajino,
laos-2012_41

se čudili nad spretnostjo odbojkašev oz. nogometašev pri brcanju žoge čez mrežo,
laos-2012_34
laos-2012_35

obdarovali otroke,
laos-2012_42

ter strahoma spogledovali za oboroženimi motoristi.
laos-2012_44

Predvsem pa smo potovali in to z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi:
laos-2012_45
laos-2012_46
laos-2012_37
laos-2012_39

Sedaj pa moram končati, saj nam Maša bere jedilni list, ki ga je na treh straneh za domačo nalogo prevedla iz angleščine v slovenščino (s Sarino pomočjo) in prepisala v zvezek.

Laos je lep

Država, po kateri se pravkar potikamo je zelo posebna. Saj v resnici je vsaka dežela posebna po svoje, Laos pač po laoško. Tako dežela, kot njeni ljudje so se nam takoj prikupili. Seveda imajo svoje posebnosti, ki nam niso po godu in nam potovanje otežujejo, ampak se skušamo ne pritoževati, konec koncev smo tukaj mi le v gosteh. V Laosu nameravamo ostati še nekaj časa, selimo se proti jugu. Sever pa si bomo zapomnili po tegobah na cesti in za naš okus preveč turističnih krajih. A več o tem, ko deželo bolje spoznamo, saj bomo takrat lažje sodili o tem, kako všeč nam je bila. Zaenkrat pa lahko z gotovostjo trdimo le, da je Laos lep!

Razgled na Elizejske poljane iz laoškega slavoloka zmage.
laos-2012_19

Budizem je doma na tem koncu sveta.
laos-2012_21
laos-2012_23
laos-2012_33
laos-2012_20

Lokalna dekleta se za praznovanje novega leta lepo opravijo,
laos-2012_26

fantje malo manj.
laos-2012_27

Sonce zahaja nad Mekongom.
laos-2012_29

Nasmejani in prijetni ljudje so povsod okrog nas.
laos-2012_25
laos-2012_30

Tokratno potovanje je kar naporno, a potujemo po lepi deželi in srečujemo prijetne ljudi. Mislim, da je to potovanje po naši meri.

Naj vam ob tem zaželimo lep in vesel božič, za družbo pa si tudi vi izberite nasmejane in prijetne ljudi.

Obtičali sredi ničesar v Laosu

Po nekaj dneh predajanja lagodnemu ritmu laoške prestolnice, smo imeli savne, masaž, kopanja v bazenu in sprehodov po istih ulicah dovolj. Tako smo sklenili, da se odpravimo proti severu Laosa, da vidimo, kakšni so bolj odročni kraji ene izmed najrevnejših dežel na svetu.

Ker nisem želel plačati visoke provizije za nakup avtobusnih vozovnic v agencijah v mestu, sem se odpravil na avtobusno postajo sam. Dekleta, ki jim je po enem tednu azijskih dobrot zadišala pica, pa so me čakala v piceriji. Do oddaljene avtobusne postaje sem prišel in kupil poceni vozovnice za najboljši avtobus, sem pa za to moral menjati tri različna prevozna sredstva. To se je sicer izplačalo, a če bi vedeli, kaj nas bo na 11 urni vožnji do Luang Prabanga (in to z najboljšim avtobusom!) doletelo, se tja tako zagotovo ne bi odpravili.

VIP avtobus je bil resnično nekaj posebnega; namesto sedežev je imel ležišča in to v treh vrstah in dveh nadstropjih.
laos-2012_15
laos-2012_16

Opozorila na vratih WC-ja v avtobusu nikakor ne gre spregledati.
laos-2012_17

Vozili smo se že z veliko nočnimi (na daljše avtobusne avanture se vedno podajamo ponoči, jih lažje prenašamo) avtobusi, in ta je obetal udobno vožnjo že na prvi pogled. A ko sem se skušal namestiti na sedež oz. posteljo avtobusa narejenega za deželo, katere ljudje so v povprečju vsaj 30 cm manjši od mene, so vsi upi na udobje zbledeli. Kljub temu sem uspel hitro zaspati (saj sem že omenil, da je sposobnost spanja med vožnjo, plovbo ali poletom, ena izmed najboljših stvari, kar sem se jih naučil na potovanjih).

A kmalu za tem, ko sem zaspal, me je prebudil direndaj; vsi potniki so se namreč pomikali proti izhodu. Večerja! In to tik pred polnočjo. Mi praviloma tako pozno ne večerjamo, a ko smo videli, da ljudje kupujejo hrano z odrezki avtobusnih vozovnic, sem se še jaz skobacal iz postelje in odrezke zamenjal za vrečo sadja. Čez pol urice je avtobus s sitimi potniki odpeljal naprej v noč in sladko smo zaspali.

Ko sem se prebudil, je avtobus miroval, zunaj je bila trda tema, tudi v avtobusu ni gorela niti ena sam lučka. Nihče ni peljal mimo, zato sem mislil, da smo na kakšnem počivališču in da je avtobus crknil ter čakamo na pomoč. In ker je pri meni zaspanost močnejša od radovednosti, sem zaspal nazaj. Večkrat sem se še prebudil in ugotovil, da se ni nič spremenilo; tema je in ne premikamo se, dokler se končno ni zdanilo. Šele takrat sem videl, kje pravzaprav smo. Obdani smo bili s poraslimi gorami, pred in za nami pa se je vila nepregledna množica tovornjakov in avtobusov. Vse je stalo.

Stopil sem ven in se znašel med množico zaspanih ljudi, ki so pravkar sestopili iz katerega od avtobusov ali tovornjakov. Ko sem vprašal prvega tujca, ki je z avtobusa jemal prtljago in se peš odpravil skozi ozko špranjo, ki so jo pustili tovornjaki, ki so cestišče povsem zaprli, kaj se dogaja, je ta le jezno zamahnil z rokami. Poiskal sem nekoga drugega, a ker tudi od njega nisem dobil odgovora, sem se vrnil na avtobus. Maša je bila že budna, Sabrina in Sara sta še spali. Sedel sem in čakal. Zgodilo se ni nič, zato sem znova zapustil avtobus. Tokrat sem izvedel, da je en zelo dolg tovornjak zdrsnil s cestišča in popolnoma zaprl cesto. To se je zgodilo nad prepadom, zato so tovornjak z jeklenicam privezali na druge tovornjake v neposredni bližini. Ker pa so nekateri tovornjaki in avtobusi namesto, da bi ostali na svojem voznem pasu, prehiteli že stoječo kolono in tako popolnoma zaprli cesto, pomoč do nesrečnega tovornjaka ni mogla. Skratka situcija je bila videti nerešljiva.

Do devetih sem čakal, da se Sabrina zbudi, nato pa sem ji pojasnil, da se nam ponavlja Bolivija, ko smo sredi Andov obtičali v podobni nepremični koloni. Ko sem dekletom povedal, da gremo naprej peš, jih to niti ni preveč zmedlo. Dekleta so se v dveh minutah skobacala iz toplih postelj in že smo si oprtali nahrbtnike. To so situacije, v katerih nam pride prav, da imamo malo prtljage!

Tiho smo stopali med kolono stoječih vozil v upanju, da nam ne bo treba peš vse do prve vasi, ki bi naj bila oddaljena deset kilometrov. Imeli smo dovolj vode in sadja, ki sem ga kupil na polnočnem postanku, dve uri hoje in smo na cilju. Ljudje v stoječih vozilih, mimo katerih smo hodili, so kartali, se zabavali, postopali in klali živino ter jo kar ob cesti pekli na ognju. Očitno so vedeli, da bodo tukaj še nekaj časa. Prehiteli smo gručo mladeničev, katerim so izpod jaken štrlele cevi brzostrelk, kar je opazila tudi Sara, ki je bila vpričo orožja čisto iz sebe. S Sabrino se znava v podobnih situacijah obvladati in v njih ne vidiva neposredne grožnje. O takšnih rečeh raje ne razmišljava, a vpričo oboroženih mladih fantov v civilu, ti ne more biti vseeno. Stopili smo še hitreje.

Prišli smo mimo ponesrečenega tovornjaka in nadaljevali pot. Kolona je bila kmalu široka le za polovico cestišča, tako, da smo začeli vpraševati voznike kombijev, ki so stali v koloni, če bi kateri od njih obrnil in nas zapeljal do prve vasi. A z nobenim se nam ni uspelo sporazumeti, zato smo pešačili naprej. Dokler nam ni nasproti pripeljal kombi, katerega voznik je govoril angleško. V hipu smo se dogovorili za prevoz do prve vasi.

Tam nam je po dobri uri iskanja uspelo najti prevoz do Luang Prabanga, mesteca v katero smo bili namenjeni s tistim najboljšim, a trenutno nepremičnim avtobusom. Na cilj smo resda prišli zdelani in z devet urno zamudo, a za nami je še ena dogodivščina, ki je ne bomo pozabili. Glavno je, da smo prispeli in da smo sedaj na trdnih tleh.
laos-2012_18

Glede oboroženih mladeničev pa vem le to, da popotnikov na tej cesti že celo desetletje ne ropajo več. Tako piše v vodniku…

Jutro na laoški tržnici

Tokrat s seboj nimamo prenosnega računalnika, zato pišem in urejam fotografije na napravah, ki temu žal niso dorasle. Se opravičujem za morebitne napake in neustrezno kakovost fotografij.

Danes zjutraj, ko so dekleta še spala, sem se izmuznil iz sobe in pohitel na jutranjo tržnico v laoški prestolnici, Vientianu. Še dobro, da sem pohitel, saj so ob osmi uri začeli stojnice že pospravljati. Bil sem priča eni najbolj “pisanih” tržnic, za obisk katere je od vsega najbolj potreben dober želodec.

Začel sem s sadjem in zelenjavo, ki ga je v teh krajih na pretek.
laos-2012_12
laos-2012_09

Zelenjavi so sledili malce bolj konkretni prodajni artikli.
laos-2012_14
laos-2012_11

Sledil je del tržnice, kjer je bil na preizkušnji moj nos (in še kaj).
laos-2012_06
laos-2012_04

Prave azijske tržnice brez praženih kobilic in kač pa tako ali tako ni.
laos-2012_03
laos-2012_05
laos-2012_10

Tako nekako pa je videti hrana iz tržnice, postrežena v lokalni restavraciji (posneto predvčeraj).
laos-2012_02

Pa dober tek, karkoli si že boste privoščili za današnje kosilo!

Pozdrav iz Bangkoka

V mestu angelov, kot Bangkok imenujejo domačini, smo ostali tri dni. Več kot dovolj, da smo se ga naužili. Zadušljiva metropola jugovzhodne Azije, ki jo ima za dom kakšnih deset milijonov ljudi, je bolj kaotična, kot privlačna. Sedaj, ko smo videli večino velikih azijskih prestolnic, si upam trditi, da je Bangkok resnično nekaj posebnega. Od vseh velikih mest, se mi zdi, da so prav tukaj čutila obiskovalcev izpostavljena najtežji preizkušnji. Vse se namreč dogaja zunaj, na ulicah. In ko se kot obiskovalec znajdeš na ulicah Bangkoka, ni ničesar, kar bi te lahko na to pripravilo. Kvečjemu lastna izkušnja.

Le kako naj ulice Bangkoka opišem le z besedo, ko pa jih doživljam z vidom, sluhom, vonjem, okusom in tipom?

Ulicam vladajo avtobusi, avtomobili, motorji in tuk-tuki, ki povzročajo strašen hrup in še hujši smog. Pešci smo jim v napoto tudi na pločnikih. No, če tem ozkim hodnikom speljanim med uličnim prodajalci, kabli in cestiščem sploh lahko rečem pločniki. Preostale kotičke površin, ki niso namenjene prometu, pa zasedajo stojnice s hrano, s katerih se širijo neverjetne vonjave. Od odvratnega smradu, do mamljivih vonjav. To je tam, kje kuhajo brez tekoče vode in posodo perejo dobesedno na cesti v vedrih polnih rjave vode. Še danes se spomnim, kako se nama je to gabilo, ko sva se s Sabrino pred 16 leti sprehajala po teh istih ulicah. A takrat na to, da bi jedla na ulici nisva niti pomislila! Sedaj, ko imava otroke, pa smo v eni teh uličnih restavracij zaužili prvo tajsko večerjo. Po treh dneh tajske hrane, lahko trdimo, da je bil to najbolj okusen obrok na Tajskem do sedaj.

Zraven gneče, hrupa in vonja je tukaj še en faktor, ki najbolj izrazito vpliva na počutje popotnika v Bangkoku, in sicer vročina. Bangkok bi naj bil po nekaterih podatkih najbolj vroče mesto na svetu. A tokrat imamo srečo, saj je tukaj zima. Kar pomeni, da so temperature sicer čez 30, a ob nizki zračni vlažnosti to ni prehudo.

Torej gneča, hrup, vonj in vročina, štiri najbolj izrazite značilnosti Bangkoka, ki so tako intenzivne in vseprisotne, da so naša čutila dobesedno poplavljena. Kar pa seveda ni slabo, a o tem morda ob kateri drugi priložnosti.

Letimo v Bangkok

Potujemo takorekoč že čez nekaj ur. Mislim, da imamo pripravljeno vse. Priprave na to potovanje so bile bolj pestre, kot ponavadi. A ne zaradi tega, ker bi imeli toliko reči za opraviti za samo potovanje, ampak zaradi vsega ostalega, kar je bilo treba urediti pred odhodom, predvsem stvari, ki niso neposredno povezane s potovanjem. Spakirali smo se v dveh urah, kar je več kot dovolj časa za to, da napolnimo en velik in dva manjša nahrbtnika. Mimogrede, Sabrina je oblačila stehtala in moja vreča z oblačili tehta 1.100 gramov (brez čevljev in tega, kar bom oblekel za na pot). Glede potovanja pa smo uredili le dvoje, rezervirali hotel v Bangkoku in kupili vozovnice za vlak do Laosa. To so zaenkrat edini konkretni načrti, ki jih imamo za to potovanje: tri dni aklimatiziranja v Bangkoku in z vlakom v Laos.

Glede na vremenske razmere, ki so sedaj pri nas, nam bodo trije dnevi aklimatiziranja več kot potrebni. V Bangkoku je namreč krepko čez 30 stopinj Celzija, ob zelo visoki relativni vlažnosti. Me prav zanima, kako se nam bo uspelo prilagoditi na te razmere.

Pravzaprav je to vse, kar se nam te dni dogaja. Pripravljeni smo, letimo v Bangkok. Se javimo z novimi zgodbami iz daljnih dežel.

Znova potujemo v Azijo

Že zelo dolgo nismo potovali. Potovali nekam, kjer je daleč in hkrati povsem drugače, kot doma. Po vrnitvi z enoletnega potovanja smo se sicer petkrat odpravili na potovanje, a le dvakrat izven Evrope; enkrat v Iran, drugič v Portoriko. Ostala potovanja smo opravili po Evropi in Turčiji. Na teh potovanjih je bilo lepo, zanimivo in pestro, imela so vse sestavine, ki jih od dežel, kamor potujemo, pričakujemo, razen ene. Ena majčkena podrobnost je manjkala. Eksotika. Po to se odpravljamo sedaj.

Pred dobrim letom sem pisal o popotniških destinacijah, ki bi jih radi obiskali v prihodnjem letu. Takrat sem zapisal, da se bom z izbiro popotniške destinacije za leto 2012 ubadal šele, ko se bomo odločili, kaj bomo v zvezi s potovanji v tem letu sploh počeli. (Sicer se s tem, kaj zapišem, kasneje več ne ukvarjam, saj se svet ne vrti po mojih pričakovanjih ali napovedih. Raje se, koliko je to mogoče, prepuščam spontanosti, in tako prestopim okvirje, postavljene z oklepanjem na preteklost.) A tokrat sem se ujel v lastno napoved, saj se odpravljamo v dežele, ki sem jih omenil kot destinacije, ki bi jih v prihodnosti želeli obiskati.

Potujemo tja, kjer se je na nek način vse skupaj začelo. V deželo, kjer sva s Sabrino prvič na lastni koži občutila eksotiko in nenavadnost ter očarljivost in privlačnost Azije. To je bilo prvo pravo potovanje v neznani, daljni svet. Še danes, veliko let kasneje in po obiskanih več kot desetih azijskih deželah, ima ta dežela posebno mesto v najinem spominu. Prve ne pozabiš. Zraven tega je to prva in zadnja dežela, ki sva jo obiskala v organizirani skupini, tako preko turistične agencije, ne kot popotnika. Morda ravno zaradi tega ni omenjena nikjer na naši spletni strani. Tudi v času enoletnega potepa po svetu smo pomislili na to, da bi deželo obiskali, pa nekako ni prišla na vrsto. Če sem natančen, tudi sedaj ni na vrsti. Je zgolj odskočna deska za sosednje dežele, kamor se v resnici odpravljamo.

Tajska meji na tri države, ki jih še nismo obiskali: Burmo (Mjanmar), Laos in Kambodžo. Vse tri dežele nas že dolgo privlačijo in končno imamo priložnost, da jih obiščemo. Vseh seveda v okviru enega potovanja ne moremo obiskati, saj imamo tokrat na razpolago le pet tednov. Zato smo se odločili, da obiščemo Laos in morda še Kambodžo ali Burmo. Ne vem. Bomo videli, kako se bo potovanje odvijalo, načrtov takorekoč nimamo. A kaj zato, glavno, da potujemo! Da se po dolgem času znova prepustimo pustolovščini – potovanju po neznanih eksotičnih deželah in to na način, kot ga imamo najraje – spontano.