Category: Malta

Kot otok, ki leži južneje od nekaterih predelov Afrike in dokaj blizu Sahare, Malta ni najbolj obdarjena z drevesi. Na Malti je manj kot 1 odstotek gozdnih površin. Za primerjavo je teh v Sloveniji 61 odstotkov (tako Eurostat), kar nas uvršča na tretje mesto v Evropi. Tako na Malti vlada kronično pomanjkanje zelenih površin, ki jih uspešno nadomešča peščena barva v vseh odtenkih, na kar se je treba privaditi. Kar nama ni bilo težko in niti zelene nisva pogrešala, saj je vse odtehtalo zimsko malteško sonce, ki ga tudi sredi zime tam ne primanjkuje. Malta ima 65 odstotkov več sončnih ur na letni ravni, kot Slovenija. A bi kdo zamenjal število slovenskih dreves za število malteških ur sonca? V teh meglenih januarskih dnevih, ko doma sonca zlepa ne vidimo, zagotovo.

Malteška pokrajina je torej precej drugačna, kot pri nas, a vendarle nudi prečudovito kuliso za pohodništvo. Nama zelo ljubo, takšno, ko večino poti prehodiš ob morju, s katerega vedno prijetno pihlja, poti pa so iz mehkega peska, ki bolje kot karkoli blaži vsak korak. Teh namreč narediva precej dan za dnem in je to, po kakšnem terenu stopava, silno pomembno za občutek v nogah in stopnjo navdušenja, s katero zakorakava v nov dan.

Vse, kar sva imela s seboj, sva strpala v dva nahrbtnika in se po Malti odpravila peš. Tudi avta nisva najela, ampak sva se tam, kjer nisva hodila, zapeljala z avtobusom. Hotele sva rezervirala sproti, ko sva videla, kako daleč lahko prideva in podobno je bilo tudi z obroki, ki sva si jih privoščila v restavracijah, saj jih ne manjka. Ko sva imela srečo, je imel hotel celo Spa center, kjer sva se prijetno regenerirala. Ta način potovanja za naju postaja že klasika, zato nima smisla, da to vedno znova opisujem. Morda le še tole, da je Malta presenetila s tem, da je bilo v januarju odprto praktično vse in da tam tudi v zimskem času ne manjka atraktivnih dogodkov.

Če prav pomislim, je v zimskem skoraj nemogoče obiskati tako nagrajujočo destinacijo kot je Malta. Da je relativno blizu in dostopna, da tam dobiš za svoj denar veliko, predvsem pa prijetnih temperatur in sonca.

Naj bo zaenkrat dovolj o Malti. A glede na to, kakšen slavospev ji namenjam, kot zimski destinaciji, se morda še srečamo.

Potovanja v zimskem času v tople in hkrati ne preveč oddaljene kraje, torej nekako par tisoč kilometrov južneje, so lahko kot izlet na morje. Nanje se ni treba posebej pripravljati in jih načrtovati. Ne potrebujemo veliko prtljage in relativno hitro prispemo do cilja. Tovrstne spontanosti se morda vsi ne poslužujemo, saj imamo radi občutek, da vemo, kaj nas čaka v prihodnosti, a pri potovanjih se spontanost vedno znova izkaže kot lastnost, ki nas pripelje do najlepših potovanj. Povrhu verjamem, da se nam nenačrtovana potovanja, kjer smo vsekakor bolj izpostavljeni nepričakovanemu in s tem raznoraznim preizkušnjam, tudi precej bolj vtisnejo v spomin, kot načrtovana potovanja.

Lepo je, ko prideš nekam, kjer si že bil in je od takrat minilo dovolj časa, da imaš možnost na preizkušnjo postaviti svoj spomin. Da hodiš po istih krajih in občasno zagledaš ali doživiš nekaj, kar si že videl ali doživel na tem istem mestu. Sam se bolje spomnim naravnih prizorov, kot prizorov iz mest. V spomin se mi bolje vtisnejo drevesa, skale, razgledišča, hribi, doline in tako naprej. Prizorov iz mest pa se spominjam predvsem, ko je šlo za kaj posebnega. V prestolnici Malte, v kraju Valletta, sem se zelo presenetil, ko sva stala na obzidju v popoldanskem soncu in se razgledovala. Gledala sva proti It-Tlett Ibliet, kar po maltežansko pomeni Tri mesta. V tistem trenutku sem se spomnil, da smo se pred desetletjem tam spodaj sprehajali in šli na kosilo v neko restavracijo, kjer sem jedel izjemno dobre torteline. Spomin na to me je zadel, kot strela z jasnega, saj to ni bilo nekaj, kar bi zavestno hranil v spominu, se na to spominjal ali da bi imel kakršnokoli fotografijo od tam. Šele danes, ko to pišem in o tem razmišljam, sem šel brskati po starih fotografijah. Nisem našel nobene fotografije, ki bi me spomnila na te torteline. Nato sem šel brati svoj dnevnik, kjer sem presenečen našel zapis s potovanja po Malti iz leta 2015:
“Zjutraj z avtom po Gozu, a ni bilo nič pametnega za videti, zato smo šli na trajekt, od tam pa kar v Vitorioso, malo mestece na sprehod. Končno dobro kosilo, tortelini s sirom in špraglji, izvrstno, ampak res prva dobra hrana na Malti!“

Kako čudovito delujejo naši možgani in kako fascinantno je to, da voh in okus pustita trajnejši spomin, kot oči.

Pogled na Vitorioso, ob katerem so mi zadišali tortelini.

Victoria je prestolnica otoka Gozo (za katerega sem leta 2015 zapisal, da ni bilo nič pametnega za videti), nama je bila všeč. Mestece stoji na gričku sredi otoka, od koder razgledi sežejo do Sicilije, o čemer sva se prepričala na lastne oči. Spala sva v mestni hiši iz 19. stoletja, kjer so naju razvajali z gosposkim à la carte zajtrkom. Tudi razgled iz sobe na vrt mandarin in citadelo ni kar tako.

Pisano ribiško vasico Marsaxlokk je težko pozabiti. Sem sva prišla po poldnevnem pohodu, tik preden sva se odpravila na letališče, tako, da sva se le sprehodila in posedela na klopci ob morju.

Tokrat je Sabrina s fotografiranjem poskrbela za to, da spomina na T-bone ne rabim hraniti v glavi.

Na prvi dan novega leta sva se obdarovala s potovanjem. Kar tako, povsem nepričakovano, sva se iz ljubega miru odločila, da skočiva na toplo. Sprva sva še razmišljala o tem, da se odpeljeva nekam z avtom, saj nisva nameravala potovati daleč, a so naju temperature v tem delu Evrope odvrnile, da bi zapustila dom. Prepričal naju je nizkocenovnik, ki nama je za prvi januar dal ponudbo, ki se ji nisva mogla upreti. Sicer sva odpotovala dlje, kot sva nameravala, a na cilj sva prispela hitreje, kot če bi potovala z avtom, npr. v Krakov. Po pravici povedano je k temu prispevalo tudi to, da sem ravnokar izvedel za Round Malta Challenge walk, čemur se stežka uprem. Kakorkoli, odlično sva izbrala. Malta naju je hvaležno sprejela in naju obdarila s toplim in sončnim vremenom, kar je v primerjavi s kratkimi mrzlimi dnevi, ki so na vrhuncu zime sedaj doma, pravcato razkošje. Ne le to, presenetila naju je tudi z izjemno nizkimi cenami in visoko kakovostjo storitev. Prvič v življenju sva si privoščila razkošni hotel, kot je Hilton. A ne zaradi tega, ker bi naju privlačilo razkošje, temveč zato, ker je bila cena tako ugodna. Za sobo z vključenim vrhunskim zajtrkom sva plačala nekaj več, kot v avtokampu na Hrvaškem sredi sezone. Neprimerljivo.

V novo leto sem sicer zakorakal z idejo, da ne rečem željo ali načrtom, da bom letos manj hodil. Tisoč kilometrov, ki sem jih naredil v lanskem letu z nahrbtnikom (in še več na sprehodih oz. kar tako), se mi je zdelo preveč. Zato sem si rekel, da bom letos hodil manj. Verjamem, da se s tem, ko sem svojo novoletno zaobljubo prelomil v manj, kot 24 urah, uvrščam ob bok marsikomu.

Na Malti sva seveda hodila. Vsak dan. Veliko. Sedaj sem pogledal statistiko v telefonu, ki pravi, da sva vsak dan prehodila 20 kilometrov, torej 140 v enem tednu, ko sva bila na Malti. 155 kilometrski Round Malta Challenge walk sva naredila po svoje in izbrala le etape, ki so se nama zdele atraktivne. Ko sva se Malte naveličala, sva odplula še na sosednji otok Gozo, kjer so stene, po robu katerih je mogoče hoditi visoko nad morjem, še bolj impozantne. Že pred časom sva spoznala, da nama je hoja ob morju po razgibani obali z razgledi nad razburkanim morjem, turkiznim zalivi, peščeno obarvanimi tlemi, ki jih tu in tam krasi močno zeleno rastlinje, nekaj, kar bi lahko počela vsak dan. Zares sva uživala.

Na Malti nisva bila prvič, saj smo jo leta 2015 obiskali v polni postavi.

Takrat smo te kraje doživeli na drugačen način in kar nekaj utrinkov od takrat še pomniva, čeprav je minilo že desetletje, odkar so nastali. Natanko sem se spomnil lokacije kraja, ker smo posneli veter v laseh leta 2015:

in sedaj na istem mestu.

Nekaj utrinkov za začetek.

Potovanje po deželici žepne velikosti, Malti, je bilo sicer kratko, a glede na to, da smo se od tam vrnili šele pred tremi tedni, lahko o tem še kaj napišemo. Morda pa koga prepričamo, da se za naslednje prvomajske praznike (namesto v deževni Poreč) odpravi na sončno Malo. Čeprav o dežju raje ne bi, saj nam ta deževni vikend niti najmanj ne ustreza.

Dežja na Malti resda nismo imeli, a je bilo vetrovno. Ko je bil en dan veter premočan za pohajkovanje zunaj, smo ustregli Mašini dolgoletni želji in obiskali akvarij. Želela je videti takšnega, kjer se sprehajaš skozi tunel in skozi steklo opazuješ ribice, ki plavajo nad teboj. Prav takšen je bil na Malti, nov sodoben akvarij, čudovit za pogledat.

O razlikah med mestom in podeželjem na Malti sem že pisal, a ni odveč kakšna fotografija. Če so nas na podeželju presunila cvetoča polja in prepadne pečine, ki se strmo dvigujejo iz morja več kot sto metrov, smo se v mestih navduševali nad zapuščino mističnih civilizacij.

Znajo pa poskrbeti tudi za mestne uličice in trge, ki so prav spokojni, če jih ujameš ob pravi uri dneva, ko jih turisti še ne preplavijo. Sicer se je turistična sezona na Malti šele prav začela, a glede na to, da jo letno obišče več kot milijon in pol turistov, se je gneči, ki jo povzročamo obiskovalci, težko izogniti.

Za namestitev in storitve namenjene obiskovalcem je dobro poskrbljeno. Severovzhodni obalni del Malte je namreč povsem pozidan s hoteli, apartmaji, restavracijami in ostalo turistično infrastrukturo.

Za obiskovalce je sicer dobro poskrbljeno tudi v nekaterih manjših krajih na eminentnih lokacijah, a tam je občutek, da si zgolj številka v gromozanski turistični industriji, precej manjši in prijetnejši. Ne le zaradi manjšega vrveža in s tem spokojnosti, ki jo je moč čutiti na vsakem koraku v zaspani ribiških vasicah, temveč tudi zaradi pristnih prizorov, ki jih napredek še ni izbrisal.

S tem zaključujem pisanje o Malti in začenjam s pripravami na dva najbolj nora meseca v letošnjem letu.

Testenine in špageti so najokusnejši, a hkrati najbolj zlorabljeni italijanski izvozni artikel. Tako dobre pice in testenin, kot jih znajo pripraviti Italijani (za Italijane in domače, ne za turiste), izven meja Italije skorajda ni mogoče najti. Tudi v Italiji je treba vedeti, kje se jedo pristne napolitanske špagete aglio e olio, da nam ne podtaknejo blede različice za turiste. Že to, da so lahko tako preprosti, a pristni špageti s česnom in oljem neprimerno okusnejši od špagetov bolognese, ki se najbrž najpogosteje strežejo po svetu, daje jasno vedeti, da bi špageti morali ostati v domeni Italijanov (to, da so jih baje izumili Kitajci, pustimo ob strani), ne pa, da jih lahko pripravi vsak, ki ima pet minut časa, lonec vrele vode in konzervo hašeja! Enako velja za pizzo.

Glede na to, da je Malta od Sicilije oddaljena manj kot sto kilometrov, je prav neverjetno, da se na tako kratki razdalji izvirni in slastni špageti ter pice izrodijo v tako neokusno hitro pripravljeno hrano. Prvih pet dni, ko smo se potikali izven glavnega mesta z okolico, smo na Malti iskali hrano, kjer je pač bila priložnost. Glede na to, da smo bili bolj na podeželju in manjših turističnih krajih, dlje od pizza & pasta nismo prišli. Prav neverjetno! Priznam, da smo (predvsem jaz) zahtevni pri hrani, ampak hrana je vendar prva stvar, na katero pomislim, ko se spomnim, na katero od dežel, ki smo jih obiskali:
Od vseh mogočih poskusov, doživetij in izkušenj, ki si jih na potovanjih privoščimo, je prav doživljanje tujih dežel skozi želodec (pravzaprav na brbončicah jezika) najprijetnejše. Je to nenavadno? Morda kdo ob omembi izleta v Sarajevo ne pomisli na čevapčiče na Baščaršiji?

Pravkar sem preletel vse fotografije, ki sem jih naredil na Mali in na niti eni sami, samcati fotografiji ni hrane. Niti grižljaja. To se mi menda še ni zgodilo, saj tako, kot ob hrani uživam, jo rad fotografiram. V galeriji vsake od držav, ki smo jo obiskali, je zagotovo nekaj fotografij hrane:
Mehika
Balkan
Ciper
Tajska
celo Švica.

Razen z Malte, od tam nimamo nobene fotografije hrane.

Na srečo to ne pomeni, da na Malti nismo dobro jedli. Smo. Jaz, dvakrat; enkrat slastne raviole z rikoto in šparglji, ter enkrat v indijski restavraciji. Za dekleta, ki znajo uživati v morskih sadežih, se je večkrat našlo kaj okusnega. Jaz sem se pač (kot že tolikokrat na potovanjih) moral sprijazniti s tem, da čudovita zelenjava, ki jo vidimo rasti na njivah in prodajati na tržnicah, ne pride do naših krožnikov, temveč konča kdo ve kje. Seveda je to stvar okusa in jaz pač nisem našel skupnega jezika z malteško kulinariko. Na tem spisku ni nobene jedi, ob kateri bi se mi pocedile sline.

Ob tem morda le še tole, da odnos domačinov do hrane ter čas in način, na katerega se priprave in uživanja hrane lotijo, o neki deželi pove več, kot napisani turistični vodniki.

Malta je majhna le po številkah, ne pa tudi v resnici. Po velikosti je sicer le malce večja od občine Slovenska Bistrica, ima pa skorajda dvajsetkrat več prebivalcev. Zraven tega je občutek velikosti oziroma majhnosti otoške Malte povsem drugačen, kot je to na celini. Zdi se mi, da bi lahko brez težav v enem popoldnevu prekolesaril občino Slovenska Bistrica, po drugi strani pa se mi zdi, da bi za primerljivo veliko Malto potreboval vsaj tri cele dneve. A občutki varajo. Po Malti smo se namreč vozili pet dni in vsak dan obiskali kakšen nov kraj. S tem, da smo glavno mesto z okolico, kjer živi večina otočanov, obiskali šele predzadnji dan. In vendar bi lahko na Malti ostali še vsaj en teden in vsak dan odkrili nekaj novega. Otok sicer nima gozdov in rek (kar je res nenavadno), a ima kljub temu dovolj privlačnih naravnih kotičkov, ki lahko za več tednov zaposlijo klenega in zvedavega pohodnika.

Za pohode v naravi smo si vzeli nekaj dni in hitro ugotovili, da smo prišli v najprimernejšem času, saj je bilo vse v cvetju.

Polja so čudovito zelena in bogata kljub pomanjkanju vode.

Najbolj so nam bile všeč strme pečine, ki so se dvigovale navpično iz morja. Na južni strani je razgled segal skoraj do Afrike, na severni do Sicilije.

Obiskali smo tudi otoček Gozo, kjer pridobivajo sol na enak način že od rimskih časov.

Takole pa se razjezi sredozemsko morje.

Prvomajske počitnice na Malti so bile kratke, a čudovite. Sicer ni bilo eksotike, a je nismo pogrešali. Največji čar pri vsem skupaj pa je bil, da smo bili ponovno na poti vsi štirje.

Indijska restavracija je pač nekaj, kar moramo poiskati v vsaki državi, ki jo obiščemo. Na Malti nam je uspelo najti dve. V tisti, ki smo jo obiskali včeraj, nas je presenetila razlaga imena restavracije:

SURUCHI je indijsko ime, ki pomeni “velika radost” in “sreča”. Nanaša se tudi na osebo (z izjemno dobrim okusom za vse), ki prinaša svetlobo in življenje v življenja drugih.

Prizadevamo si, da bi to prinesli k vaši mizi danes.

Uživajte v vašem Surichi doživetju!

Več vtisov sledi, saj smo se šele vrnili domov.

Danes je za nami četrti dan na Malti in ponovno smo ga izkoristili za sprehajanje v naravi. Naj slike povedo več, za besede bo še dovolj časa, ko se vrnemo. Večer ob morju je prelep, da bi ga zamudil s pisanjem.

Zanimiv otok je Malta, povsem drugačen od npr. Cipra, Sicilije ali Korzike. A ker smo tukaj šele prvi dan, o občutkih še ni kaj veliko za povedati. Moramo ga doživeti malce bolj podrobno. Danes smo tukaj preživeli prvi dan in ga odkrivali tako, kot to počnemo najraje, peš. Podali smo se na treking vzdolž južne, previsne obale in za 12 kilometrov dolgo pot potrebovali dobrih šest ur. Pa ne hodimo počasi! Fotografij žal ne morem naložiti, ker je internet prepočasen.

A na poti smo skupaj, vsi štirje, prvič po dobrem letu. Kar ima svoj čar. Povsem druga zgodba, kot v Mehiki in na Cipru, ko Sara ni bila za nami. Zelo sem vesel, da smo ponovno vsi na poti in to s tako velikima dekletoma, da je vse skupaj prav zabavno.

Ta internet je res prepočasen, zato bom raje nehal in nadaljujem ob drugi priliki.

Lepe prvomajske!