Category: Mehika

Pred tremi meseci, ko smo bili v Mehiki, so tam na prav poseben način obhajali običaj, ki ga poznamo tudi pri nas. Razlika je v tem, da je to pri nas skrajno resen, morda celo žalosten praznik, v Mehiki pa so zadnji dnevi oktobra in prvi novembra namenjeni zabavi. Nekaj o tem sem sicer že zapisal, ko smo bili v Mehiki in smo to navdušeni doživljali, a sem potem raje odnehal, ker na tej strani Atlantika prvi november pač ni čas za norčije.

Zato pa je sedaj, pa naj reče kdo kar hoče!

Torej maškare. Mene so v okostnjake našemljene maškare v Mehiki povsem prevzele. Nisem in nisem se jih mogel nagledati. Enotedenski itinerar potovanja po Mehiki se je vrtel le okrog tega, kje je kdaj kakšna povorka, parada, dirka ali kaj podobnega, kjer se bodo pojavljale Katrine – elegantno našemljena dekleta.

Od takrat prave priložnosti za prikaz galerije okostnjakov ni bilo. Najbrž tudi zato, ker se pri nas iz okostnjakov in lobanj ne norčujemo in zato nikoli ni pravi čas. Razen sedaj, v času pusta!

Nekatere maske so bile bolj žive, druge manj:
(Žal sem nasedel govoricam, da v Mehiki kradejo in fotoaparat pustil doma, zato so vse fotografije narejene s telefonom.)

Več v galeriji.

Mehiko smo zapustili, a ona ni zapustila nas. To frazo smo resda že večkrat uporabili, a zato ni nič manj resnična danes, kot je bila prvič. Ta stavek namreč kratko in jedrnato pove, da tudi potem, ko neko daljno deželo, po kateri si potoval, zapustiš, vtisi, ki jih je dežela naredila nate, ostanejo s teboj. Nekateri dogodki, doživetja in ljudje pustijo trajnejši vtis, druge pa hitro pozabimo. Zato pravimo, da nas vsako potovanje, vsaka dežela in vsako doživetje nekaj naučijo. Najsi to zveni še tako nenavadno, a najbolj nevsakdanja doživetja v najbolj nenavadnih okoliščinah v najbolj eksotičnih deželah so šola za življenje v še tako enoličnem vsakdanjiku doma.

Potovanja nas naučijo (znova) ceniti tiste stvari, ki jih imamo doma za samoumevne in se sploh ne zavedamo, koliko nam v življenju pomenijo. Tudi v teh časih, ki jim pravimo krizni, pri nas v Sloveniji živimo v izobilju. Morda ne vsi, zagotovo pa velikokrat večji delež, kot v manj razvitih deželah, kot je na primer Mehika (ne vem, kako relevantni so takšni kazalniki, pa vendar: pod pragom revščine živi v Mehiki štirikrat večji delež prebivalstva, kot v Sloveniji). Pitne vode, čistega zraka in varnosti pred oboroženimi napadi nam v Sloveniji načeloma ne primanjkuje. To so reči, o katerih sploh ne razmišljamo, saj so nam bolj ali manj zagotovljene že s tem, da bivamo tukaj pod Alpami. O tem izobilju pišem. Ali morda sedaj ni pravi trenutek, da pišem o tem, da v Sloveniji živimo v izobilju? No, če se zgledujemo po tistih, ki imajo več, najbrž za to ni nikoli pravi trenutek. Želel sem povedati le to, da nas izkušnje na potovanjih, kjer vidimo toliko pomanjkanja, streznijo, da se zavemo tega, kako privilegirani smo, da živimo v tem delu sveta.

V Mehiki smo se ponovno soočili z neverjetnimi primeri, kaj vse so nekateri ljudje pripravljeni početi za preživetje, da nekaj zaslužijo. Na primer prodajalci, ki po vlakih v metroju prodajajo pakete žvečilnih gumijev po tri cente. Ali vodo po šest centov za pollitrsko plastenko. Ali po eno cigareto. Za 333 prodanih paketov žvečilnih gumijev prodajalec dobi 10 evrov! Le kolikšen je pri tem lahko njegov delež zaslužka? Pa vendarle delajo, četudi za cente. Maša ima na potovanjih s seboj denarnico in vsak dan nekaj denarja nameni uličnim prodajalcem, glasbenikom, beračem in podobnim. Želim si, da jo bodo ta srečanja z ljudmi, potrebnimi pomoči, naučila tega, kar otrokom, ki ne živijo v pomanjkanju, manjka.

Seveda nas potovanja naučijo še marsičesa drugega: potrpežljivosti, popustljivosti, prilagodljivosti, premagovanja strahu, spontanosti, sočutja, sprejemanja drugačnosti idr. A ker je to preobsežna tematika, jo morda nadaljujem kdaj drugič.

Pisal sem že o vsem mogočem, kar smo videli, doživeli, poskušali in počeli na potovanju po Mehiki, le o turističnih znamenitostih še ne. Najbrž zato, ker o tem praviloma ne pišem, saj se meni samemu prebiranje potopisov z opisovanjem “klasičnih” turističnih znamenitosti ne zdi zanimivo. V mislih imam katedrale, muzeje, palače, piramide in podobne znamenitosti, ki so v vodnikih vedno na prvem mestu, kot “must see”. Saj potem, ko obiščeš dovolj mogočnih katedral, čudovitih kolonialnih trgov in kičastih palač, si ne želiš obiskati nobene več. Če pa nas že kaj od tega dovolj prepriča, da si ogledamo, pa to ni nekaj, o čemer bi želel pisati. Raje pišem o doživetjih in vtisih. A, ker je v življenju pač tako, da ne smemo početi le tistega, kar se nam zljubi in ker izjeme potrjujejo pravilo in ker je zapuščina starodobnih latinskoameriških civilizacij tako impresivna in, in… moram objaviti nekaj fotografij.

Najbolj veličasten, impresiven in nenavaden spomenik, kar smo jih v Mehiki videli, je brez dvoma spomenik Titu.
Zgodovine v Mehiki ne brišejo.

Stavba, ki je najbolj impresionirala mene, je univerzitetna knjižnica UNAM. Zunanjost desetnadstropne knjižnice je iz pisanega mozaika drobnih kamnov naravnih barv, ki prekrivajo 4.000 kvadratnih metrov fasade. Poslikave predstavljajo mehiško zgodovino skozi različna obdobja. Res impresivno.

Knjižnica ni zanimiva le od zunaj, temveč tudi od znotraj.

Metropola, v kateri živi 21 milijonov ljudi, potrebuje ogromen glavni trg – Zócalo. Če ne zaradi česar drugega, zaradi tega, da je dovolj prostora za protestnike, ki jih v Mehiki nikoli ne zmanjka.

Mesta, ki smo jih obiskali v osrednjem delu Mehike, so sodobna in pogled nanje ni vedno privlačen.

Guadalajara

Guanajuato

San Miguel de Allende

Aguascalientes

Obiskali smo tudi najznamenitejši piramidi, sončevo in lunino. Teotihuacán – mesto bogov bi naj bilo v svojem času eno največjih mest na svetu. Kar je glede na samo-pogubno žrtvovanje zaradi žejnih bogov malce neverjetno.

Bolj nam je bilo všeč najdišče Tula, prestolnica tolteškega imperija. Gre za precej manjše najdišče, a smo bili tam zgodaj zjutraj in smo ga tako imeli le zase, kar daje obisku mističnih krajev prav poseben čar.

Azteški sončev kamen, za katerega so sprva mislili, da je koledar, sedaj pa menijo, da je nekaj drugega.

Znamenita skulptura Chacmool.

Turistične znamenitosti pač niso na seznamu stvari, ki jih v tujih deželah obiskujemo. To ne velja zgolj za Mehiko, temveč za vse dežele, ki jih obiščemo. Razen izjemnih znamenitosti, ki nas pritegnejo dovolj, da jih obiščemo, se raje prepuščamo očarati naravi in ljudem. Na primer, ko smo prvikrat obiskali Mehiko, smo videli kar nekaj veličastnih spomenikov majevske civilizacije, a bolj kot vse piramide skupaj, smo si zapomnili ženico, ki nam je nekje v divjini postregla s polnjenimi tortiljami in vijoličasto Fanto. Dežele so ljudje.

Hrana. Najslastnejši del vsakega potovanja. No, tako bi vsaj naj bilo, kadar se podamo v katero od eksotičnih dežel, kjer se to, kar tam jemo, zelo razlikuje od naše domače hrane. Jasno, da med eksotične dežele sodi tudi Mehika in z njo nacionalna mehiška kuhinja. Mehiška hrana je posebna že zaradi tega, ker je tako zelo edinstvena. Ima namreč zelo malo skupnega z hrano, ki jo jedo v južni in severni Ameriki (čeprav so od severne sosede prevzeli kar nekaj prehrambenih navad, kar jim ne bi bilo treba). Deželi, ki sta največ doprinesli k paleti mehiških dobrot, sta Španija in Francija. Španski konkvistadorji s Cortezom na čelu so Mehiki “prinesli” še marsikaj drugega, a pustimo zdaj to. Izvor dobrot mehiške kuhinje so Olmeki, Maji, Azteki in druge starodavne civilizacije, ki so na tem prostoru pustile neizbrisljiv pečat v takorekoč vseh pogledih, ne le hrani. Pri tem je zanimivo, da so starodavna ljudstva shajala predvsem s fižolom, koruzo, bučami, avokadom, skratka pretežno z zelenjavo. Španci pa so s seboj pripeljali kokoši, pujse in krave, ki so do danes s krožnikov izrinili skoraj vso zelenjavo.

Kot sem že omenil, do ulične hrane nismo več tako zadržani, kot smo bili nekoč, tako, da smo si že po nekaj urah v Mehiki privoščili sveže sadne sokove na tržnici in ulično hrano. Prvič smo videli in okusili sadež mamey, zmešan z mlekom, vaniljo in cimetom v božanski napitek. Sledili so kajpada takosi, menda najbolj priljubljen mehiški ulični prigrizek. Imeli so štiri vrste takosov, ki so stali po 30 centov: z mesom, s pečeno svinjo kožo – chicharrón, z zeleno salso in fižolom. A vsi po vrsti so imeli okus po svinjski masti, ki je v ustih pustila slab okus še več ur.

Na srečo so bili to najslabši takosi, kar smo jih jedli, saj smo se naučili kje jih je je treba jesti. Na uličnih stojnicah.

Tam je bilo mogoče naročiti takose z govedino, kuhano svinjino, drobovino, chicharrónom in najbolj cenjene, z glavino.

Chicharrón.

Raje kot takose, smo imeli quesadille, ki so iz malce večjih tortilj in preložene, tako, da so zapečene polnjene s sirom in še s čim. Na fotografiji quesadilla in dva takosa.

Quesadille je bilo mogoče naročiti celo brez mesa. Sicer pa so nam, ko smo vprašali, kaj imajo brez mesa, ponujali perutnino in ribe. Mehika res ni za vegetarijance.

Nepogrešljiva sestavina vsakega uličnega obroka pa so omake. Salsa verde, salsa roja, frijol, cilantro, cipolla, chile… šele te dajo pustemu mesu v tortilji okus.

Brez pečene koruze seveda ne gre, le prodajalca je bilo treba pravočasno opozoriti, naj je ne zapaca z majonezo, smetano in čilijem, kot se to počne v Mehiki.

Še ena zelo posebna jed, ki pa nekako ni za naš okus, mole – temna omaka s čokolado, čilijem in začimbami, ki jo najraje prelijejo čez pečenega piščanca. Na fotografiji mole quesadillas.

Od ulične hrane nismo poskusili edino sendvičev, ki jim pravijo tortas.

Od mehiških dobrot, ki smo jih poskusili na prvem potovanju, smo si najbolj zapomnili juhe. V njih smo tudi tokrat uživali ob vsaki priložnosti.

Na morju so Maši in Sabrini najbolj teknili škampi, ki sta se jih dodobra naužili.

Ko nam je mehiška in ulična hrana prišla čez glavo, smo si privoščili tudi kaj nemehiškega ali celo brezmesnega, četudi le zajtrk v hotelski restavraciji.

Naslednjič morda o čem, kar ni za pojest…

Sedaj pa je res že krajni čas, da o Mehiki objavimo nekaj fotografij. Doma smo že več kot teden in zdi se mi, da smo se sedaj že končno privadili na domač ritem in vse drugo, kar sodi zraven. Na nekatere reči, kot na primer odlična domača hrana in prostorna hiša, se zlahka privadimo, na druge, kot je mraz, pa malce težje. A nič zato, tega smo vajeni, saj smo post-popotniško obdobje preživeli že ničkolikokrat.

Torej, vtisi iz Mehike v fotografijah. Začel bom kar pri barvitih tržnicah, saj nas te najbolj pritegnejo. Menda nikjer drugje, kot prav na tržnicah, ni mogoče doživeti bolj pristnega stika z domačini. Prodajanje in nakupovanje sadja, zelenjave, začimb in vseh mogočih drugih artiklov je tradicija, ki se je 21. stoletje ni dotaknilo, saj se posli sklepajo bolj ali manj na enak način danes, kot so se pred davnimi časi. Enako velja za tržnice v najrazvitejših in tržnice v najrevnejših deželah. Zraven tega na tržnicah srečujemo najbolj zanimive in pristne ljudi, zato ni nenavadno, da je obisk tržnic na našem itinerarju v vsakem kraju, ki ga obiščemo.

Sadja in zelenjave je v eksotični deželi, kot je Mehika, seveda v izobilju. Imeli smo srečo, da smo deželo obiskali v času, kot je na razpolago takorekoč vse. Najbolj so nam teknile papaje, avokado, mamey, mini banane, guava in seveda nepogrešljiva, celo sveta koruza.

Vseprisotni sestavini v mehiški kuhinji in na tržnicah sta seveda tudi čili in fižol, ki ju je mogoče videti in poskusiti v nešteto različicah.



Nekaj teh čudovito pisanih in svežih, a izjemno pekočih habanero čilijev smo prinesli domov za seme.

Sadež, ki smo ga videli v največ različicah in smo si ga tudi največ privoščili je avokado.

Zraven sadja in zelenjave je na tržnicah mogoče kupiti tudi žitarice v vseh oblikah, barvah in okusih in pa tudi manj naravna barvila in umetne arome.

Seveda smo obiskali tudi tržnice, kjer so naprodaj izdelki namenjeni zgolj turistom. Brez nakupovanja spominkov ne gre. Tam, kjer tovrstnih tržnic ni, pa prodajalci potencialne kupce poiščejo sami.

Toliko o sadju in zelenjavi. O mesninah pa prihodnjič.

Včeraj ponoči smo se vrnili domov. Za nami je dolga in naporna pot. A težje, kot pot, je prenašati sedemurno časovno razliko, zaradi katere se nam zdi, da imamo ves čas pivskega mačka. Vsaj meni. V urah, ko bi morali bedeti, spimo, ponoči, ko bi morali spati, bedimo. Edino Maša (ki se med nami vedno izkaže kot največji korenjak) s prilagajanjem nima težav. Minulo noč je spala skoraj 14 ur! Nama s Sabrino ni uspelo spraviti skupaj niti pol toliko spanja. Se bomo že prilagodili, še vedno smo se.

Torej, Mehika. Kako smo se imeli, kaj smo počeli, kje smo bili, kaj smo jedli, se nam je kaj neprijetnega pripetilo? Vprašanj in vtisov je seveda preveč, da bi jih strnil v enem zapisu. Tudi fotografij še nisem uspel predelati, zato jih bom objavljal sproti v naslednjih objavah. Začel bom z nevarnostmi, saj jih je nekako preveč viselo v zraku, da bi o njih govoril, preden se varno vrnemo domov.

Na začetku naj odgovorim na najpogosteje zastavljeno vprašanje: »Ne, niso nas okradli, oropali ali ugrabili!« Mehika vsekakor je ena izmed bolj nevarnih dežel, kar smo jih obiskali, o tem ni dvoma. A na srečo nismo imeli priložnosti izvedeti, katere so tiste objektivne nevarnosti, ki jo delajo nevarno za popotnike. Razumeti je treba, da je eno širjenje strahu, ki ga povzročajo mediji z objavljanjem novic, drugo pa so nevarnosti, za katere obstaja dovolj velika verjetnost, da se pripetijo in zaradi katerih si je smiselno delati skrbi. Seveda na strah nismo imuni, zato smo bili na to, da se nam kaj ne pripeti, nenehno pozorni. A od vseh nevarnosti, smo bili pripravljeni edino na to, da nas okradejo. O vseh drugih morebitnih nevarnostih raje nismo razmišljali. Pravzaprav smo, a le takrat, ko smo načrtovali, saj smo se predelu Mehike, kjer vladajo narko-karteli, izognili. Kljub temu smo večkrat videli protestnike, ki protestirajo zaradi grdih reči, ki se tam dogajajo.

Smo pa bili v enem dnevu izpostavljeni dvema grožnjama, o katerima se nam ni niti sanjalo, da ju lahko pričakujemo. Ti sta nam pognali strahu v kosti. Prva dva tedna smo potovali po celinskem predelu države, ležečem nad 2.000 metri. Vsak dan je sijalo toplo sonce, ohladilo se je le zvečer in zjutraj. Nato pa smo se odpravili na počitnice na pacifiško obalo. Našli smo si čudovit apartma s kuhinjo in vrtom. Imel je le to pomanjkljivost, da je bil tik ob morju, le malce nad gladino vode. Takrat sem se spomnil Sarinega strahu pred cunamijem in si na telefon namestil neko aplikacijo za opozarjanje pred morebitnimi nevarnostmi. (Kot, da bi to v resnici kaj pomagalo!) Ta dan je bilo sicer slabo vreme, a kdo bi pomislil, da zaradi prihajajočega hurikana! Nima smisla opisovati tega, kar smo doživljali v naslednjih urah, potem, ko smo prebrali novico Vance Weakens, Still a Danger to Mexico. (locirani smo bili na spodnji polovici zeleno označenega območja na drugi sliki)

A hurikan, imenovan Vance, je na našo srečo, preden je dosegel mehiško obalo, popustil in se spremenil v tropsko neurje. Posnetki hurikana iz vesolja, ki sem si jih ogledal naslednji dan, so resnično impresivni, a ko smo dan poprej v vetru in dežju gledali od spodaj navzgor, smo bili vse prej, kot navdušeni.

Razburkano morje je s seboj prineslo še eno nebodigatrebo. Ko je dež ponehal in se je morje malce umirilo, smo odšli na sprehod po več kilometrov dolgi peščeni plaži. Saj veste, ko se z natikači v rokah sprehajaš bos tako blizu morja, da te valovi občasno zalijejo do gležnjev in morje zbriše tvoje stopinje… Tako se sprehajamo, ko Sabrina navdušeno zavpije: »Glej, želva!« Pogledam naprej in nekaj metrov pred nami vidim, kako se na plaži v razpenjenem morju premetava velika žvali. Le da ni bila želva, ampak krokodil! Pa to ni res! Sprehajamo se po morju, v katerem so krokodili! Stopili smo do najbližjih domačinov in jim pokazali krokodila, ki pa je že zaplaval po morju. Ko so ga zagledali, so rekli le: »Es grande!«

Hurikan je zvodenel, krokodil odplaval, mi pa smo se končno prepustili petdnevnemu uživanju ob morju. Pravzaprav smo se bolj držali bazena, saj nam nekako ni bilo do kopanja s krokodili.

To sta bili torej dve resnični, a na srečo edini nevarnosti, s katerima smo se soočili v Mehiki.

Na potovanjih po svetu smo doživeli že več demonstraciji neustavljive moči narave, ki jih pri nas ne poznamo, a hurikana še ne. Prav tako smo srečali veliko neprijaznih zveri, a krokodila na prostem tako blizu še ne. Le kako se naj ob vseh popestritvah, ki jih doživljamo na potovanjih, naveličamo odkrivanja sveta?

Dežela, po kateri pravkar potujemo, ima več obrazov. Dva, s katerima se največ srečujemo, sta bogat in reven. Tega smo sicer vajeni, a v Mehiki je vendarle nekoliko drugače, kot drugje (koliko lahko pač ugotovimo v tem kratkem času). Beračev v večjih mestih je kar nekaj. Ne veliko, a dovolj, da jih opaziš. Kar je tukaj zanimivo je, da smo nenehno priča prizorom, ko domačini poskrbijo za tiste manj privilegirane. Tudi če je to nekaj pesosov. Tega ne vidimo pogosto. V nekaterih deželah južne Amerike smo videli, da berače preganjajo s palico. V nekaterih deželah Azije pa je beračev toliko, da se zanje nihče ne zmeni. V Mehiki nismo niti enkrat videli, da bi kdo do berača ravnal nespoštljivo. Celo v hotel in restavracijo jih spustijo, da skušajo od gostov kaj zaslužiti. Podobno velja za tiste, ki služijo kruh na ulici. Na primer za otroke, ki za tri cente prodajajo paketke žvečilnih gumijev, žonglerje, ki v dolgih intervalih na semaforjih zabavajo voznike in potnike v avtomobilih, prodajalce spominkov, prigrizkov ter glasbenike na avtobusih in pločnikih. Vsak skuša preživeti na svoj način. Kar je pri tem najbolj zanimivo, je njihov nevsiljiv, do neke mere celo časten odnos. Niso neprijetni in ne gnjavijo, če pa kaj prodajajo, prosijo oz. skušajo prodati le enkrat, kar je povsem drugače kot v večini dežel, ki smo jih obiskali. Tam znajo biti berači in tovrstni prodajalci izjemno vsiljivi in neprijetni. Zato jim je v Mehiki neprimerno lažje prisluhniti in nameniti kakšen pesos, kot na primer v Indiji, na Filipinih ali v kateri od arabskih dežel. Če velja, da je neko družbo treba soditi po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi, je Mehika ena najrazvitejših dežel, kar smo jih imeli priložnost spoznati.

Drugi obraz Mehike je bogat. Gromozanski najsodobnejši avtomobili, ki vozijo po novih avtocestah, s prekrasnimi vrtovi in visoko bodečo žico obdane vile, restavracije, kjer avtomobile gostov parkrajo postrežčki, hoteli s petimi zvezdicami ter nakupovalna središča s trgovinami blagovnih znamk, ki jih v Sloveniji ni, ter še kaj, kar razkriva, da je bogatih Mehičanov veliko. Razumljivo, da ta, bogat del Mehike opazujemo le od daleč, saj z njim nimamo neposrednega stika. Nas niti ne zanima, razen kot opazovalce. Tako smo na primer opazili, da med večino krajev, ki jih obiskujemo na tem potovanju, ni mogoče potovati drugače, kot s prvorazrednimi avtobusi. Drugih povezav s sredstvi javnega prevoza ni. Niti drugorazrednih avtobusov ne. Le Primera Clase. S tem, da so to najbolj udobni avtobusi, s katerimi smo potovali. Avtobusi so enako veliki, kot potniški avtobusi pri nas, imajo pa skoraj pol manj sedežev, ki so skorajda postelje. Zraven tega ima vsak potnik svoj zaslon (velik vsaj deset palcev, ne takšen majhen, ko so na letalih), na katerem lahko izbira med najnovejšimi filmi, glasbo, igrami in še čem. Čeprav lukuzni avtobusi najbrž niso dobra primerjava, saj bogati najverjetneje potujejo drugače. So pa vsekako pokazatelj napredka, saj takoimenovanih “kurjih” avtobusov več ni oz. vozijo na bolj “zakotnih” linijah.

Obraz, ki smo mu na potovanju po Mehiki najpogosteje priča, je reven. To je razumljivo, saj večino časa preživimo zunaj, med ljudmi na ulicah. Kdaj pa kdaj nam vendarle za kratek čas uspe pretihotapiti se v svet bogatih. No, to si vsaj domišljamo, ko si rezerviramo sobo v kakšnem hotelu svetovne hotelske verige, ker jo dobimo poceni preko Bookinga. A takoj, ko v hotel stopimo, nam postane jasno, da npr. ime Best Western ne pomeni popolnoma nič, če za sobo plačaš le 40 evrov. Koliko denarja, toliko muzike.

Ko pa gremo na tržnico in se znajdemo pred stojnicami obloženimi s papajami, ananasom, avokadom, mini bananami, mamejem ipd. in nakupimo vse, kar si poželimo, ne da bi vprašali, koliko stane, se nam zdi, da smo najbogatejši v Mehiki mi.

“Dan mrtvih v Mehiki ni dan za žalovanje za umrlimi, temveč je dan za norčevanje iz smrti. Dan mrtvih v tej deželi je razlog za zabavo, ki vključuje tudi posebne rituale in okraševanje. V tem času ljudje obiščejo pokopališča, kjer obujajo spomin na preminule in to ob spremljavi rož, hrane, žive glasbe in alkoholnih pijač.” Povzeto po zapisu v lokalnem mehiškem časopisu v angleščini.

Mehičani namreč menijo, da bi z žalostjo in žalovanjem užalili mrtve. Zato ob dnevu mrtvih častijo tisto, v čemer so pokojniki za čas življenja najbolj uživali. Tridnevno praznovanje dneva mrtvih zaznamujejo rože, kruh mrtvih, lobanje iz sladkorja, okostnjaki v vseh mogočih oblikah, okraski iz papirja, hrana in še kaj.

Za tujce, ki v tem času obiščemo Mehiko in smo lahko priča temu nenavadnemu običaju, je to resnično nekaj edinstvenega. V zadnjem tednu smo videli toliko nenavadnih, s smrtjo povezanih običajev, da si je to nemogoče predstavljati. Najbrž tudi zaradi tega, ker se ta običaj pri nas praznije povsem drugače. Zadnji takšen prizor, ki smo mu bili priča, je bila dirka lobanj! Kakšen kilometer dolgo cesto skozi središče mesta Aguascalientes, kjer smo pravkar, so zaprli za promet. Nato se je po njej zapodilo več tisoč v mrtvaške glave, okostnjake, zombije in podobne strašljive maske nanašemljenih ljudi. Maraton, ki mu na svetu menda ni para.

V zadnjih dneh, odkar so potekale priprave na dan mrtvih, smo v vsakem kraju, ki smo ga obiskali, videli ogromno mask. Najboljše so tiste s poslikanimi obrazi. Nekatere od njih so takšne, da ti ob pogledu nanje zastane dih.

Namaskirani so prodajalci v trgovinah, receptorji, natakarji, otroci in odrasli. Vsaka trgovina prodaja suvenirje z motivi mrtvaških glav. Prav tako raznorazne sladkarije. Izložbe in ulice so okrašene z lutkami-okostnjaki, ki so vedno oblečeni v praznična oblačila v zabavnih situacijah, ki ponazarjajo zabavno plat življenja. Pri vsem skupaj pa je najlepše, da se vse dogaja zunaj na ulicah. Če se procesiji oz. paradi priključijo še glasbeniki ali mariačiji, je doživetje popolno.

Ni kaj, praznovanje dneva mrtvih v Mehiki je zabava. Sodeč po videnem, se njihov pogled na življenje in smrt morda razlikuje od našega. Kdo bi vedel… Morda slovita mehiška slikarka Frida Kahlo, ki je na svojo zadnjo sliko, ki jo je naslikala pred smrtjo, zapisala:

Viva la Vida! (Naj živi življenje!)

Do odhoda v Mehiko nas loči le še nekaj dni, počasi bo treba začeti pakirati. Glede na to, da vemo, kaj potrebujemo in da ne potrebujemo veliko, s tem nimamo resnega dela. Kar se tiče same logistike potovanja smo stvari že uredili; rezervirali prvi hotel, se pozanimali glede parkirišča, vremenskih in drugih razmer ter izbrali nekaj krajev, ki jih želimo obiskati. Vse drugo nameravamo urejati sproti, kot ponavadi.

Gledam prepotovano pot po Mehiki leta 2006 in način, kako smo takrat potovali in ugotavljam, da sedaj potujemo drugače. Takrat se v nobenem kraju nismo zadržali več kot dan ali dva, saj smo želeli videti čim več v času, ki smo ga imeli na razpolago in smo zato prepotovali ogromne razdalje. Tokrat nameravamo prepotovati precej manj kilometrov in obiskati manj krajev. To je najbrž posledica popotniških izkušenj, saj sedaj vemo, da se ne izplača dirjati skozi deželo zato, da bi videli čim več, ampak imamo več od potovanja, če obiščemo manj krajev in jih podrobneje spoznamo. Morda pa bolj cenimo udobje in se nam ne ljubi več presedeti toliko časa na avtobusih, kot se nam je nekoč. Čeprav, ko pomislim na naše izkušnje z avtobusi in vlaki na naših zadnjih potovanjih po daljnih deželah, se spomnim, da so doživetja na javnih prevoznih sredstvih ena najlepših. Morda pa sedaj prepotujemo manj, ker smo bolj racionalni, kot smo bili nekoč. Vsaj kar se tiče časa na potovanju, saj ga imamo na voljo manj in ga želimo racionalneje izrabiti. Če pa smo pri čemer manj previdni, kot smo bili nekoč, je to hrana. Na prvem potovanju po Mehiki smo imeli drisko vsi po vrsti. Ulične hrane smo se tako bali, da smo jedli le v restavracijah, na ulici pa le izjemoma in še to le sveže ocvrto ali pečeno, nič svežega. Zraven tega smo se odrekali vsemu eksotičnemu sadju, ki se ga ne da olupiti in svežim sokovom. Spomnim se, da sem zdržal celih 18 dni, ne da bi poskusil katero od svežih pouličnih jedi (še danes ne razumem, kako sem lahko zdržal), ko smo šli mimo neke tipične ulične stojnice z mehiškimi dobrotami, s katere so se vile omamne vonjave. Vzdržnosti sem imel dovolj, naročil sem si prvi pristni ulični tacos in z največjim užitkom povsem brezbrižno zagrizel vanj. In v drugega, tretjega, četrtega…

Danes stojnico z ulično hrano obiščemo takoj po pristanku letala! Odrekanje izvrstni ulični hrani na dobro obiskanih stojnicah zaradi bojazni pred morebitnimi okužbami, nima smisla. Zraven tega se ne “razkužujemo” z žganjem in podobnimi razkuževali, saj glede na naše izkušnje nimajo učinka.

Tudi hotele izbiramo drugačne, kot prej. Sicer še vedno izbiramo najcenejše, a ne manj razvitih deželah, tam si privoščimo kaj boljšega. Za to, da najdemo pravo sobo, si vzamemo več časa in obiščemo več hotelov. V hostle več ne zahajamo, razen izjemoma oz. tam, kjer je to najugodnejši način prenočevanja.

Drugače se odločamo, katere znamenitosti bomo obiskali. Vsakega zgodovinskega spomenika, arheološkega najdišča, naravne znamenitosti ali zgradbe več ne obiščemo. No, saj jih nikdar nismo, le da jih sedaj obiščemo manj. Ob tem moram zapisati, da se vedno znova začudim, ko še danes (ko je popotništvo na pohodu že več desetletij) listam najnovejše izdaje različnih turističnih vodnikov. Vsi po vrsti kot najzanimivejše turistične znamenitosti izpostavljajo sakralne objekte, cerkve, mošeje, templje ipd., kot da v resnici kdo potuje zato, da bi si ogledal stavbe namenjene bogoslužju. Eh, pustimo to, nima veze. Naša pozornost na potovanjih je vedno bolj usmerjena k ljudem in te najraje poiščemo na tržnicah in mestih, kjer se zbirajo domačini.

Seveda pa vse zgoraj zapisano ne pove ničesar o tem, kako bo na potovanju po Mehiki, ki je pred nami. Morda bomo vse, kar sem zapisal, počeli drugače. Kdo bi vedel. Vse bo odvisno od okoliščini in tega, kako se bomo nanje prilagajali. Ravnali se bomo po stalnici, ki nas spremlja že od začetka naših popotniških dni – spontanosti.

Naslednjič se javimo iz Mehike!