Petdeset odtenkov modre

Prekrasni prizori, ki se jih naužijemo ob pravem trenutku, spremenijo dojemanje časa. Ne le v tistem hipu, ko smo jih deležni, temveč vsakič, ko jih prikličemo v spomin. Sicer se s Sabrino pred nekaj dnevi nisva odpravila na morje s tem namenom, a na to sem pomislil, ko sva tako očarano zrla v nebo in morje, ki sta tekmovala v odtenkih modre. K temu ni kaj dodati.

Krk
Krk
Krk
Cres
Lošinj
Lošinj
Lošinj
Rabac
Cres

Neustavljiva privlačnost potovanj v dvoje

Ljudje potujemo zaradi različnih vzgibov. Kar je menda povsem normalno. Kar se našega tiče pogosto verjamem, da je to radovednost. Ne spomnim se, da bi se kdaj odpravili na dopust zato, ker bi bili utrujeni in bi potrebovali počitek. Kar je tudi razvidno iz naših potovanj, ki so vsa po vrsti bolj naporna od našega povprečnega vsakdana. Lahko pa zapišem, da se na potovanja odpravimo tudi zaradi oddiha, če ga potrebujemo. Takole sem zapisal, ko smo se pred leti po dolgem času odpravili na morje k sosedom: “Hrvaška je brez dvoma sanjska počitniška destinacija. A svet je prevelik in prelep, preveč raznolik in zanimiv ter preveč nenavaden in vznemirljiv; naša radovednost po neznanem, želje po odkrivanju tujega in spoznavanju nerazumljivega pa prevelike in premočne, da bi se omejili le na sanjske destinacije. Se pa na Hrvaško še zagotovo vrnemo, če ne prej, po kakšnem vznemirljivem potovanju, ko bomo potrebni oddiha.

Čarobni nevidni sili, ki našo družino dokaj pogosto izvabi od hiše, tako ne morem reči, da jo je spodbudila potreba po počitku. Želja po oddihu že, saj je oddih lahko tudi pestro in aktivno potovanje. Na tokratno motoristično potovanje po Italiji sva se s Sabrino odpravila preprosto zato, da si vzameva čas zase. Za naju. Ves dan, vsak dan, deset dni zapored sva v celoti namenila drug drugemu. Narazen nisva bila niti deset minut in to naju ni niti za trenutek motilo. Verjamem, da to zveni nenavadno, a če imate mladoletne otroke, pomislite, kdaj ste si to razkošje nazadnje privoščili. Midva sva si ga letos privoščila že osmo leto.

Torej naju na tokratno pot ni gnala niti radovednost, niti potreba po oddihu, temveč nekaj tretjega. Kaže, da je že pri nas doma toliko različnih razlogov, zaradi katerih potujemo, da nima smisla poskušati odkrivati, kaj šele razumeti, vzgibe vseh drugih, ki radi potujejo. Sploh pa so najbrž vsakomur pomembni le lastni in enkrat odkriješ, da te posnemanje drugih zelo redko pripelje tja, kamor si želiš.

Pravzaprav sem želel povedati, da naju je tudi na tokratno potovanje v Italijo vodila bolj ali manj ista želja, kot naju žene že vsa leta. Italija je prva dežela, v katero sva nekoč davno odpotovala kot popotnika in naju v vseh teh letih ni nikoli pustila ravnodušna. Razumljivo, da se je v teh letih marsikaj spremenilo, a ko se z motorjem potepava po tako čudovitih krajih, spiva v šotoru in se predajava občutku svobode, se mi zdi to najčistejša oblika potovanja. Ja, tovrstna potovanja so neustavljivo privlačna.

Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Lepo življenje v Italiji

Severna Italija niso le gore, čudovita pokrajina in krasna mesteca. So tudi gelaterije, picerije in druge krasote ter dobrote, ki jih v Italiji velja obiskati in poskusiti. Skratka, La vita è bella. Vožnja motorja sicer zahteva vso pozornost, zato se je za druge užitke treba zaustavljati. Kar je z motorjem dokaj preprosto, saj se lahko ustaviš takorekoč povsod. Tokrat sva to počela pogosteje kot sicer, saj sva v desetih dneh potovanja naredila rekordno majhno število kilometrov. Potovanje pa sva zasnovala tako, da sva en dan šotorila v gorah, drugi dan pa nekje v dolini, najraje ob jezeru. Ogromna razlika! V gorah so se temperature kmalu po sončnem zahodu spustile proti desetim stopinjam, tako posedanje pred šotorom ni bilo več mogoče in sva hitro zlezla v šotor. V nižinah, ob jezerih sva večere preživljala tako, da sva sedela zunaj do poznih ur. Kampi v gorah so praviloma zunaj mest in vasi, tako da zvečer, razen na sprehod po naravi, ni mogoče nikamor. Kampe v nižinah sva izbirala blizu mest, tako, da sva se lahko sprehajala po starih uličicah ali si privoščila večer v restavraciji. To, kje so lepši razgledi in se bolje spi, je tako jasno, v gorah. Ampak, če ne gre zvečer zaradi mraza posedati pred šotorom in početi ničesar, nekaj manjka. Devetkrat sva spala v šotoru, vsak dan v drugem kampu in vsak večer sem pomislil na to, kje je lepše šotoriti, v gorah ali ob jezeru. Kot marsikaj v življenju, je tudi šotorjenje najlepše, če je raznoliko, zato nama je tovrstni način ustrezal do popolnosti. Je pa treba razumeti, da imava s kampiranjem že nekaj izkušenj, tako, da nama vsakodnevno podiranje in postavljanje šotora ter vse druge opreme ne predstavlja prav nobene težave. Ne pretiravam, če zapišem, da od trenutka, ko parkiram motor na parceli, do trenutka, ko je šotor postavljen, blazini napihnjeni in spalni vreči razgrnjeni, ne mine več kot 15 minut. Rutina pač. Ker na motorju ves dan sediva, nama potem, ko je najin tabor pripravljen, ne pride na pamet, da bi posedala, temveč vse drugo. Vedno, ko je bilo to mogoče, sva se podala na sprehod. Enkrat v iskanju restavracije, drugič trgovine, tretjič gelaterije, včasih pa kar tako, brezciljno.

Italijo zlahka primerjam z drugimi državami, ki smo jih na potovanjih obiskali. Je izjemno hvaležna destinacija in povsem razumem domačine, da ob vikendih ponorijo in se trumoma odpravijo ven, kamorkoli. Morda hvaležnost ni pravi izraz. Povedati želim, da gre za deželo, za obiska katere je treba vložiti dokaj malo truda, a te izjemno bogato nagradi s svojimi lepotami in dobrotami. Še na tole sem se sedaj spomnil, da je Sabrina je na enem od naših potepov po Italiji dejala: “Italijani so evropski Indijci!” A to je že druga zgodba.

Razgled v kampu Marmolada v Canazeiju. Severna Italija 2020
Kampiranje ob reki Piavi. Severna Italija 2020

Obiskala sva tri velika jezera, Garda, Como in Maggiore (ki imajo najbrž slovenska imena, a če poskusite na glas izgovoriti lago di Como v italijanščini in Komsko jezero v slovenščini, boste razumeli).

Počitek ob jezeru Como. Severna Italija 2020
Živahen popoldan v kraju Riva del Garda. Severna Italija 2020
Razburkano jezero ob kraju Limone, Severna Italija 2020
kjer je vse iz Limon. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020

Veličastno jezero Maggiore Severna Italija 2020
in plaža. Severna Italija 2020
Sprehod po romantičnem mestecu Bellagio. Severna Italija 2020
Brez pice v Italiji seveda ne gre. Severna Italija 2020

To je La vita è bella po najinem okusu.

Alpski razgledi z motorja

Verjamem, da marsikateri motorist, kolesar, pohodnik, plezalec ali kakršenkoli drug ljubitelj zavitih gorskih cest in razgledov, pozna Dolomite. Zahodne Alpe, ki so od nas oddaljene več kot nekaj uric vožnje, pa se najbrž redkeje znajdejo v itinerarju slovenskih avanturistov. S Sabrino sva jih tokrat obiskala četrtič in zahodno od Gardskega jezera menda še nisva srečala Slovencev. Gore so neustavljiv magnet, ki privlači z nevidno silo, tako, da se tega sploh ne zavedamo, dokler jih ponovno ne uzremo ali se znajdemo ob njihovem vznožju. O ljubezni do gora sem že pisal. Razgledi nad visokimi gorami so za moje oči eni najlepših, kar jih naš planet ponuja. Zato Alpe, saj tam teh razgledov zlepa ne zmanjka. S časom človek tudi spozna, da najlepši razgled ni s samega vrha gore, temveč na določeni oddaljenosti in višini, kar je zelo pogosto gorski prelaz. Če je to v Italiji, je velika verjetnost, da je čezenj speljana dobra cesta, zato je razumljivo, da je alpski del Italije tako močan magnet za ljubitelje razgledov. Ker pa nismo vsi ljudje pohodniki, ki radi obujemo gojzarje in se podamo v visokogorje, se mi zdi, da so pohodniki na teh gorskih cestah v manjšini. Sam se že pred časom razmišljal, da je ponovno čas za pohajkovanje po Dolomitih, a se nam čez poletje ni izšlo. A ko se enkrat ogrejem za Dolomite, se težko ohladim. Če po Dolomitih ne moremo pohajkovati, jih obiščeva z motorjem, sva sklenila.

Imela sva precej časa, zato sva potovanje podaljšala do Aoste, zadnjega večjega kraja pred Francijo. V okoliških krajih sva se z motorjem potepala že lani, a takrat sva se bolj kot italijanskim, posvetila francoskim Alpam. Ko sem doma iskal kraje v severni Italiji, ki bi jih bilo vredno obiskati, sem naletel na fotografijo gorskega jezera. Ta me je tako očarala, da sem ga hotel videti. To jezerce bo skrajna točka, do katere so bova na letošnjem potovanju z motorjem odpravila, sem sklenil. Fotografija odseva mogočnega Matterhorna v jezeru je lahko dovolj dober razlog za več tisoč kilometrov dolgo pot.

Po osmih letih (ko sva z motorjem obiskala Švico) znova pod Matterhornom, tokrat na južni strani. Severna Italija 2020
Veličastna Sella. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Gardena proti Cortini d’Ampezzo s Tofanami v ozadju. Severna Italija 2020
Pogled s prelaza Sella proti Marmoladi. Severna Italija 2020
Na prelazu Gavia. Severna Italija 2020
Famozni prelaz Stelvio je vreden svoje slave. Gor sva šla v soboto zgodaj zjutraj in se je cesta že polnila s kolesarji in motoristi ter tu in tam kakšnim avtomobilom. Če sem prav preštel, šteje zavita cesta blizu 90 serpentin. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Oaza Zegna je bila žal v megli, le ta gorska hiša se nama je prikazala. Severna Italija 2020
Na prelazu Croce domini. Edini dan, ko naju je namočil dež. Severna Italija 2020
Pogled na Sekstenske Dolomite. Severna Italija 2020

Motoristično potovanje po severni Italiji

rezervirala za potep z motorjem, a sva, tako kot marsikateri načrt v letošnjem letu, ustrezno prilagodila. Vsaj kar se destinacije in termina tiče. Letos smo že zgodaj ugotovili, da se ne izplača delati popotniških načrtov, rezervacij ali celo nakupovati letalskih vozovnic daleč vnaprej (res pa je, da smo ta mesec dobili povrnjeno vplačilo še za zadnje od štirih letošnjih odpovedanih potovanj). Tako sva spakirala opremo za kampiranje, jo naložila na motor in se odpeljala tja, kamor je v teh časih pač mogoče potovati. Na srečo je bila to severna Italija, za najino potovanje že sicer najprimernejša regija v vseh pogledih. Tudi zato, ker sva jo obiskala že več kot desetkrat in vedno znova obiščeva kraje, ki jih še ne poznava. Ko pa kraj, ki sva ga že obiskala, ponovno obiščeva, pa imava nanj prekrasne spomine. Kar pa morda pri motorističnem potovanju, na katerem je rdeča nit vožnja po lepih cestah skozi slikovito pokrajino, niti ni tako pomembno. Pot je cilj, saj vemo, a ne.

A ker sva se šele pravkar vrnila domov, naj bo zaenkrat dovolj le ta uvod in nekaj fotografij za pokušino. Več sledi.

Srce Dolomitov, Corvara. Severna Italija 2020
Jutranji pogled iz šotora v dolini Val Masino. Severna Italija 2020
Modro jezero in razgled, zaradi katerega sva se v te kraje sploh odpravila. Severna Italija 2020
Severna Italija 2020
Menda ena najprepoznavnejših gora na svetu. A jo kdo prepozna z južne strani?

V Švico z motorjem. Drugič.

Ponovno sem se znašel v precepu. Ne vem ali naj pišem o potovanju, ki je pravkar za nami ali o potovanju, ki je tik pred nami. O minulem imam še precej za povedati, po drugi strani pa bi tole, ki je pred nami, želel spodobno napovedati. Bom ostal nevtralen in pisal o Švici.

To alpsko deželo sva z motorjem sicer že obiskala, a s prekrasnimi kraji je pač tako, da se vanje radi ponovno vračamo. Sploh po tem, ko se z njimi bolje seznanimo. Četudi preko knjig. Zatem, ko sva se vrnila s potovanja po Švici, sem prebral več knjig o prvopristopnikih na najzahtevnejše alpske vrhove. Najbolj so me presunile knjige o osvajanju mogočne severne stene Eigerja, ki je potekalo pred osmimi desetletji. Neverjetno, kakšno moč imajo gore. So popolnoma nepremične, a privlačijo z neustavljivo močjo, ki se jim številni ne morejo upreti niti za ceno lastnega življenja. Podrobneje tukaj.

To mogočno steno sem si od takrat, ko sem o njej bral, želel videti od blizu. Tako sva se zapeljala v Grindelwald in postavila šotor v »Ledeniški vasi« pod Eigerjem. Razgledi prekrasni!
Alpe
Alpe

A neposredno srečanje z Eigerjem sva prestavila v nedoločeno prihodnost. Recimo, da zaradi pomanjkanja časa ali slabega vremena, ne zaradi 400 evrov, koliko stane vožnja z vlakom po najbolj razgledni železnici vse do najvišje železniške postaje v Evropi.

Raje sva se prepustila potem, ki jih obvladava in se zapodila po gorskih prelazih, ki jih v Alpah nikakor ne zmanjka. Čeprav dobro poznam občutek, ki ga imam, ko sem v gorah kot pohodnik in se čudim tistim, ki se v osrčje gora pustijo pripeljati z avtom, motorjem, avtobusom ipd., namesto, da bi uživali v pohodništvu ali alpinizmu, kot se za gorski svet spodobi, neznansko uživam v tem, ko se v gore pripeljem z motorjem. Nad gozdno mejo, na najvišje gorske prelaze, s katerih so najlepši razgledi.
Alpe
Alpe
Alpe
Sploh, kadar do tja pripeljejo zavite ceste.
Alpe
Alpe

Tudi v alpskih, sicer pregrešno dragih državah, se da dobro jesti za zmerno ceno. Sploh, če imaš rad sir. Midva ga obožujeva! Spominjava se, ko smo te kraje obiskali prvič, ko je bila Sara še čisto majhna in smo se ustavili v neki gorski vasici v Franciji. Hoteli smo kupiti sir, a se niti Sabrina niti jaz nisva spomnila ali pač nisva vedela, kako se po francosko reče sir. Takrat nama je uspelo s kretnjami, danes sir v Franciji, Švici in Italiji kupujeva precej bolj suvereno (fotografije sira pri prejšnji objavi).

Tudi nad alpskimi vasicami se je mogoče navduševati, saj so nekatere perfektno zlite z okoljem.
Alpe
Alpe
Alpe

Toliko zaenkrat o Alpah. Naslednjič se oglasimo iz dežele še višjih vrhov, kot so v Alpah!

Francoske Alpe za pokušino

Pravkar sva se po desetdnevni motoristični pustolovščini vrnila domov. Potepala sva se po alpskem svetu. Seveda z motorjem, kot se za Alpe spodobi. No, takoj za pohodništvom in kolesarjenjem, se razume. Čeprav se mi zdi, da sva srečala in videla več motoristov, kot kolesarjev in pešcev. Kar pravzaprav ni pomembno. Za naju šteje, da sva ponovno doživela precej nepozabnih trenutkov in to s kuliso, ki ji ni para.

A glede na to, da sva bila danes na poti deset ur in da vtisi še niso predelani, naj več povedo fotografije. Za začetek iz Francije:

Prizorov gora na zeleni postelji pod modrim nebom se je nemogoče naveličati:
Alpe
Alpe
Alpe
Alpe
Alpe
Prav tako slastne hrane,
Alpe
ki jo je treba pred zaužitjem včasih ovohati:
Alpe
Kolesarji, pohodniki, kje ste?
Alpe
Eden višjih prelazov, ki sva jih prevozila:
Alpe
In težavna pot na najvišjega, ki pa ga zaradi snega nisem dosegel:
Alpe
V Alpah se je mogoče navduševati tudi nad krasotami, ki so delo človeških rok, kot so vasice in jezera:
Alpe
Alpe

Toliko zaenkrat iz Francije.
Alpe

Z motorjem čez francoske Alpe

Ne morem verjeti, da je že julij, s Sabrino pa nama je letos uspelo narediti le eno večdnevno motoristično pot! Lahko se izgovarjam na slabo vreme pomanjkanje časa ali na to, o čemer sem pisal nazadnje, a ne bom. Tako sva se pač odločila, saj je motoristično potovanje le ena od oblik potovanj, ki smo jih letos opravili že kar nekaj. Kar je za naju pomembno je, da sva našla ustrezen termin in da so predhodna ter prihodnja potovanja dovolj odmaknjena, da se tega zelo veseliva.

Tokrat se podajava v Alpe. Francoske, švicarske in italijanske. Tam sicer ni tako vroče, je pa bolj mokro. A saj vemo, kako je z idealnim vremenom, ga ni.

Pravzaprav v tem trenutku ni kaj za dodati, morda le tole:
Alpe

Potovanja z motorjem

Opazil sem, da ni več dovolj, da potovanja na tej strani kategoriziram po destinacijah, temveč jih moram ločiti tudi po načinu potovanj. Saj se ljudje razlikujemo predvsem po načinu, na katerega potujemo, ne po tem, kam potujemo. Mi smo poskusili že kar nekaj različnih načinov, od potovanj z majhnimi otroki z avtom po Evropi in z nahrbtniki po daljnih deželah, večdnevnih pohodniških izletov, kolesarskih izletov, motorističnih potovanj in še kaj. Nabor načinov, na katere je mogoče zadovoljevati popotniško strast, je dovolj širok za vsakogar, ki si tega želi, se razume.

Da zadeve na naši spletni strani postajajo nepregledne, sem opazil že pred časom, a nekako ne premorem dovolj »resursov«, da bi jih uredil. Niti ne vem, kako bi bilo najbolje, glede na to, da smo objavili že 555 prispevkov in tri tisoč fotografij. Zato se lotevam sproti. Začel sem z motorističnimi potovanji, na temo katerih je že 60 prispevkov. Tako je nastala stran Motoristična potovanja.

Verjeli ali ne, sam sem bil presenečen, ko sem videl, kje vse sva se s Sabrino v zadnjih letih potepala z motorjem (in šotorom, seveda). V zadnjih osmih letih sva uspela (če sem natančen, sem bil na dveh sam) narediti osem daljših motorističnih potovanj, od tega tri izven Evrope.

2018 Norveška Na severu Evrope
2017 Kirgistan Po svilni cesti
2016 Čez Afriko zebre se ne pustijo motiti
2015 Kašmir in Ladakh 2015-kasmir_38
2014 Jug Italije 2014-Italija29
2013 Po Balkanu Balkan-2013_24
2012 Švica Svica-17a
2011 Skandinavija Skandinavija-071
In seveda prvo veliko motoristično potovanje leta 1997, v Maroko Sahara, Maroko 1997

Z motorjem je lažje

Včeraj sem sedel za računalnikom in načrtoval road trip, o katerem sva se pogovarjala s Sabrino, da bi se ga lotili to poletje skupaj z Mašo. Pa pravim: »Veliko je to, prevoziti pet tisoč kilometrov z avtom!« Nakar Sabrina, ki je sedela na drugem koncu sobe, pravi: »Ja, z motorjem je lažje!«

V naslednjem trenutku sva se začela smejati, čeprav sva oba to, kar sva povedala, mislila povsem resno. Saj po nobeni zdravi pameti ne more biti potovanje z motorjem lažje, kot je potovanje z avtom. Na motorju ti je vroče, te zebe, si premočen, prepihan in utesnjen. Oblečenih imaš tudi do devet kilogramov opreme in četudi imaš za seboj sopotnika, se z njim ne moreš pogovarjati. S seboj lahko vzameš le rezervna oblačila in nekaj najnujnejše opreme. Skratka, niti ene same prednosti nima vožnja motorja v primerjavi z vožnjo avta, kar se tiče udobja. O prednostih raje ne bom, ker preprosto ne verjamem, da je z besedami mogoče dovolj dobro opisati izkušnjo nekomu, ki tega še ni izkusil na lastni koži. Si bom pa izposodil izjavo legendarne Tereze Wallach: “You are on your own. You are not protected by two tons of steel, rubber, foam padding and safety glass. Neither are you steering two tons of guided missile toward other cars, people and property. If you are prepared to accept the responsibility of your own actions, then motorcycling can be both safe and thrilling. Riding is an art as well as a craft and no amount of explanation can take the place of experience.

Nekoč je nekdo zapisal, da je vožnja z avtom, kot da bi gledal film, vožnja z motorjem pa, kot da v filmu igraš!

Ampak, da je z motorjem lažje? Nikakor.

Morda pa je vožnja z motorjem le eden izmed načinov, s katerim se upiramo lagodju, ki nam ga prav nič subtilno servirajo z vseh strani. Udoben avto, velika hiša, varna služba, vnaprej pripravljena hrana in popolnoma organizirana potovanja. A upirali so se že Marlon Brando, James Dean, Peter Fonda in Dennis Hopper v treh najodmevnejših filmih, v katerih je vožnja motorja sinonim za uporništvo. Seveda pa so oni le igralci, medtem, ko so motorji popolnoma resna zadeva in je jasno, kdo je koga populariziral.

Domnevam, da upiranje udobju, ko namesto udobne, izberemo težavnejšo pot, marsikomu zveni nesmiselno. Ampak, a lahko napredujemo, če ostajamo v coni udobja? Jasno, nekam že pridemo, kot tudi razdaljo premagamo tako z avtom, kot z motorjem. A skrivnost je v detajlih, ki pa jih je treba odkriti sam in preizkusiti na lastni koži. S trudom in z izbiro težjih, ne lažjih poti.
2015-kasmir_25