Slovo od Nepala

Zdi se mi, da se nismo dobro poslovili od Nepala. Potem, ko smo zapustili Katmandu, je bilo, kot da smo na hitrem konju, da ne pridemo do sape. Tri dni smo potovali, da smo prišli do Sikkima v Indiji, četrti dan sem že odšel na treking. Dogodki na potovanju včasih tečejo tako hitro, da jih dojamemo šele čez čas, ko se ustavimo, zajamemo sapo in razmislimo o njih. Na srečo imamo dovolj časa, da si lahko hitenje privoščimo.

Preden prihodom v Nepal, smo imeli v mislih le Himalajo in treking, zelo smo bili presenečeni nad drugačnostjo ob prihodu v Katmandu. Kulturni šok, ki smo ga doživeli, je nepozaben. Živo se spomnim, ko sem prvo jutro v Katmanduju šel zgodaj skozi mesto še pred odprtjem lokalov in sem v eni veži videl gručo otrok, kako so spali, ležali so eden čez drugega, umazani, z raztrganimi cunjami na sebi. Težko je, ko vidiš takšno revščino, sprva sem bil čisto potrt, tega ne gre kar tako dojeti, kaj šele sprejeti. Pomisliš, da bi pomagal, pa nekako ni najdeš pravega načina. Dajanje denarja beračem ni zaželeno, saj bi naj s tem beračenje še dodatno vzpodbujal. Ampak v Katmanduju skoraj na vsakem koraku srečaš reveža, ki se ti tako zasmili, da mu ali daš nekaj denarja, ali pa se obrneš proč in se narediš neprizadetega. Nemogoče je najti pravi način, kako tem ljudem pomagati.

Na trekingu sem opazoval nosača, ki je hodil pred menoj in nosil težak tovor, kakšne krčne žile ima po nogah. Ali jim s tem, ko nosijo za nas in jim dajemo službo, delamo uslugo ali jih izkoriščamo? Ali bi brez tega dela posedali doma v revščini, je to res edino kar lahko počnejo v življenju, da preživijo sebe in družino?

O prevozih smo resda že marsikaj napisali, ampak videti je, kot da ima vsaka dežela posebnosti, ki jih je vredno omeniti. Sploh, kadar gre za prevoze izven turističnih destinacij z lokalnimi prevoznimi sredstvi. Med vožnjo iz Katmanduja do Indije, tri dni nismo videli niti enega samega tujca, same domačine. Ena vožnja z avtobusom je trajala nepretrgoma 9 ur, brez enega samega postanka za WC ali malico. Avtobus je bil tako poln, da smo bili potniki nagrmadeni eden čez drugega. 2009-Nepal_101 Bil sem zelo ponosen na punce, da so to prenesle.

Potovati po Nepalu je bilo težko, ogledali smo si majhen delček te nenavadne dežele pod Himalajo, kjer si skupni prostor delijo Nepalci in Tibetanci, prebegli iz Tibeta pred kitajsko oblastjo. Videli smo nepalske mesarje in njihove najzvestejše odjemalce, 2009-Nepal_94 obris najvišje gore na svetu, 2009-Nepal_98 garače, 2009-Nepal_90 in ostale. 2009-Nepal_100

Sedaj smo v Indiji, za katero izkušeni popotniki pravijo, da ponuja neprimerno večji kulturni šok, kot Nepal. Zanimivo torej šele prihaja…

Kdo bi vedel kaj je bolje

Se je bolje peljati na zadnjem odbijaču džipa ali na strehi?
2009-Nepal_82
2009-Nepal_83
Varnost na cesti, kaj je to? Pešci se borijo za svoje življenje v begu pred mopedi, avtobusi, avtomobili. Šoferji imajo navado, da kjer je največ ljudi ali najbolj oster ovinek zapeljejo z največjo hitrostjo. Povsem normalno je, da se ljudje vozijo na strehah avtobusov, kombijev ali džipov. Nekateri se odločijo za stanje na zadnjem odbijaču džipa, medtem ko tretji visijo skozi odprta vrata. Skušam razumeti zakaj je tako. Prevoz je težko dobiti, saj je vozil malo, ljudi pa veliko. Verjetno se je bolje nekako peljati, kot ostati na vasi. Še eno vprašanje se mi poraja: ali tisti, ki stojijo na zadnjem odbijaču, plačajo za vožnjo?

Ali je življenje v samostanu lahko boljša izbira?
2009-Nepal_80
2009-Nepal_89
Izbrani otroci gredo po lastni ali po želji staršev v budistični samostan že pri 10 letih, kjer postanejo menihi ali nune. Pobrijejo jim glave, oblečejo enaka oblačila in med stenami samostana jih večina preživi celo življenje. Meditirajo, se učijo, izdelujejo kadila, rišejo mandale, izvajajo obrede ipd. In tako vsak dan, celo življenje. Enkrat na leto dobijo nova oblačila in čevlje. Na mesec prejmejo okrog dva evra žepnine, za ta denar si kupijo osnovne potrebščine kot so milo, zobno pasta… Videti so mirni, zadovoljni, nasmejani, prijazni. Prvi trenutek se mi zdi tako življenje kot v zaporu. Potem pa pomislim na vasi skozi katere smo hodili, kjer ljudje nimajo ničesar in za mlade ni nobene perspektive. Postane mi jasno, da je življenje v samostanu lahko boljša izbira, če živiš v Nepalu. Na toplem si, ni se ti treba boriti za vsakdanji obrok, oblečen si in čist, izobražuješ se in delo ni težko.

Bi repete?
2009-Nepal_78
Povsod v Nepalu je meni približno enak; ponujajo italijanske pizze, pasto in lazanje, švicarski rosti, tajske »currye«, kitajske »nudlse« in pražen riž na različne načine, ter seveda nepalske, indijske in tibetanske specialitete. Tipična nepalska hrana je »Dhal bat«, ki ga postrežejo na velikem srebrnem pladnju, poleg riža je tukaj še krompirjev »curry«, malo zelenjave, hrustljav papad in juha iz mung fižola. V navadi je, da ti, ko poješ eno izmed jedi, ki sestavljajo »Dhal bat«, ponudijo še repete. Druga tipična jed so momoti, testeni žepki napolnjeni z raznimi nadevi (piščanec, sir, jabolka), ki so lahko kuhani ali ocvrti. Posebej smo bili veseli Yakovega sira, saj pravega sira nismo jedli že dobra dva meseca. Velikokrat so na jedilniku le brezmesne jedi, ker mesa enostavno ni.

Kako se reče »hraklanje« po slovensko?
Mladi in stari, lepi in grdi, zanemarjeni in urejeni, ženske in moški, vsi brez izjeme »hraklajo« in to glasno in z izdatnim izpljunkom. To počnejo povsod, na cesti, v avtobusu, v restavraciji, med pogovorom. Včasih je ta izkušnja tako blizu in tako pristna, da se ti želodec obrne in to po treh tednih Nepala, ko je »hraklanje« postalo že nekaj običajnega. Maša, 2009-Nepal_77 ki se zlahka integrira v vsako okolje, ga je pričela celo prakticirati. Težko jo prepričamo, da tega ne sme početi, ko pa vsi drugi lahko.

Pohod po Himalaji

V Pokhari, izhodišču za treking, nas pričaka dež, čeprav je že šesti oktober in bi se monsun moral končati že sredi septembra. Na naslovnici časnika Himalaya news preberem, da letos monsun traja rekordno dolgo in da bo še trajal. Sem mnenja, da je tarnanje nad vremenom, eno izmed najbolj neplodnih opravil, pa si ne morem pomagati. Radi bi na Himalajo, pa že 24 ur dežuje in zgleda, kot da nikoli ne bo nehalo, kako naj ne bom potrt. Čez dva dni se vreme izboljša in odrinemo.

Himalaja ponuja gorske izlete za vsakogar, od enodnevnih pohodov na razgledne griče, do več tednov trajajočih zahtevnih pohodov in seveda vzpone na najvišje vrhove sveta. S Sabrino se odločiva za devetdnevni Jomsom trek, ki je polovica poti okrog Anapurn. Najamemo le nosača, vodnika pa ne, mislim, da bomo pot okrog Anapurn že našli, če pa se bomo izgubili, pa bomo vprašali prijazne ljudi, ki jih tukaj ne manjka. Manjkajočo opremo kupimo, spalne vreče pa si izposodimo. Vse je zelo poceni.

Hodimo skozi gozdove, po tlakovanih potkah, 2009-Nepal_57 čez viseče mostove 2009-Nepal_33 in med riževimi terasami. Na poti srečujemo domačine, 2009-Nepal_56 saj je to glavna in edina pot med gorskimi vasmi. Motoriziranega prevoza ni, le osli, konji in kozeeee. 2009-Nepal_49 Ljudje so zelo prijazni, vsi nas pozdravljajo in občudujejo punci, junakinji na pohodu po Himalaji. Res sta pridni, Sara hodi kot srnica, Maša pa potarna le, ko je zelo vroče in mora hoditi navkreber.

Med potjo srečujemo druge pohodnike, ki jih pa, glede na to, da področje Anapurn letno obišče 60.000 ljudi, ni veliko. Nekateri imajo toliko opreme zase, kot mi vsi štirje skupaj. Ne znam si predstavljati, kaj vse imajo zraven. Večino opreme nosijo nosači, 2009-Nepal_48 redko srečamo kogar, ki vse nosi sam. Ko sem doma razmišljal o trekingu in slišal, da opremo nosijo nosači, mi je bila misel na to, da bi imeli nosača, neprijetna. Mislil sem, da bom nahrbtnik nosil sam. Šele, ko smo prišli v Nepal, smo videli, da je to velik posel, od katerega živi precej ljudi.

Sedaj, na trekingu, oba s Sabrino nosiva nahrbtnike, poleg tega pa imamo še nosača, ki nosi eno veliko torbo s štirimi spalnimi vrečami in najnujnejšimi stvarmi, ki jih potrebujemo na trekingu. Sprva se nam je zdelo, da mu je torba pretežka, ko pa nam je povedal, da je nosil tudi že dve takšni (tudi videli smo nosače, ki so nosili po dve veliki torbi), nam je odleglo. Neverjetni so ti nosači, kaj zmorejo, tovor si povežejo z vrvjo in obesijo na glavo. 2009-Nepal_47 Fantu, ki je naš nosač je ime Čuda. Res je pravo čudo, saj pri 19 letih dobro govori angleško in precej dobro pozna Himalajo. Odlično se razumemo. Čeprav smo ga najeli za nosača, je tudi naš vodnik in še predobro poskrbi za nas, saj nam vedno izbere restavracijo in kočo, ko pa se ustavimo, se igra s puncama. 2009-Nepal_46

Tretji dan se s Saro zbudiva ob pol petih zjutraj in se povzpneva na 3210m visok razgledni hrib, od koder obljubljajo čudovit razgled. In res je, pred nama se dvigajo Slovencem dobro znane Anapurne 2009-Nepal_39 in Dhaulagiri. 2009-Nepal_42 2009-Nepal_41 Slišal sem, da je razgled na Gorenjskem podoben temu v Himalaji. No ja, morda v zeleni barvi gričev in beli barvi gora, razsežnosti v Himalaji pa so neprimerljive in nepredstavljive. S Saro stojiva na griču, 400 metrov višjem od Triglava in opazujeva mogotce, ki se bohotijo še 5000 metrov višje od naju. Občutek je takšen, da nasmeh še dolgo ne zapusti najinih obrazov.

V eni izmed vasic na poti, nas obkoli gruča otrok in želi, da jih fotografiram. Ko jim pokažem fotografijo na zaslonu fotoaparata, so smejijo iz vsega srca. 2009-Nepal_54 Do mene pride babica z vnukinjo in nas povabi, da jo fotografiramo pred hišo. 2009-Nepal_53 Da nam naslov in nas prosi da ji pošljemo fotografijo.

Peti dan hoje, pred nami so še trije dnevi. Ne hodimo več med zelenimi griči, ampak po pusti pokrajini obdani z gorami. Pot nas vodi po prašni makadamski cesti, občasno nas prehiti kak džip ali avtobus. 2009-Nepal_35 Ta del poti ni ravno najlepši, ni nam všeč, da nas med trekingom po Himalaji prehitevajo motorna vozila.

Razmišljam, da sem podcenil naš pohod po Himalaji. Zdelo se mi je, da bomo teh nekaj ur dnevno zmogli brez težav. Imeli bomo nosača in vso potrebo opremo, restavracije in koče pa so tako ali tako narazen največ nekaj ur hoje. Nič lažjega, sem si mislil. Če bodo otroci preutrujeni, se bomo pač prej ustavili, drugih težav pa tako ne bo. Okrog nas bodo visoke gore, čudoviti razgledi in osamljene vasice polne prijaznih ljudi. Kako sem se motil.

Zbujamo se ob šestih zjutraj, ko je še zelo hladno in kljub temu, da dovolj spimo, nismo odpočiti. Dnevno hodimo tudi devet ur, prva stvar, ki jo pove Maša, ko se zjutraj zbudi je, da jo boli celo telo. Edino Sara zjutraj ne tarna, da jo kaj boli. Mašo je treba včasih motivirati in jo vleči za roke, ko se ji več ne ljubi hoditi. Tudi razgledi niso ves čas takšni, ki bi jih želeli. Res smo se danes zbudili med čudovitimi osemtisočaki, ampak smo jih po nekaj urah hoje pustili za seboj in pot se je spremenila v prašno makadamsko cesto obdano s pustimi griči.

Kako znamo hitro pozabiti vse lepo in se prepustiti tarnanju nad slabim. Pomislil sem, da je naša pot po Himalaji kot pot skozi življenje: preveč časa smo v pričakovanju nečesa posebnega in ko to pride, se veselimo, žal pa to veselje prehitro zbledi ob tegobah vsakdanjosti in znova smo v pričakovanju nekaj posebnega.

Ta dan po osmih urah in pol prispemo v vasico Marpha, prestolnico jabolk. V restavracijah ponujajo slastne jabolčne pite, štrudelj in sveži jabolčni sok. Tukaj rastejo tudi marelice, kar sploh ne bi bilo nenavadno, če ne bi bila vasica na višini 2700 metrov. Če pomislim, da sem doma potreboval deset let, da so nam obrodile marelice… Namestimo se v simpatičnem hotelu. Punce gredo pod tuš, jaz pa na ogled budističnega samostana. Vasica je čudovita, ozke ulice, hiške zidane iz belega kamna, rdeče obarvana okna in vrata, razgled na bele vrhove; tako nekako sem si predstavljal Himalajo. Na strehah hiš sušijo drva, fižol in riž, na eni strehi izvajajo jogo, molitvene zastavice plapolajo v zraku, budistični menihi sedijo na stopnišču pred vhodom v samostan in se zabavajo. Dobro se počutim. Slabe misli, ki so me obdajale med hojo po prašni makadamski cesti, so pozabljene.

Prevzeta od lepot Marphe (ali pa utrujena), se s Sabrino odločiva, da zanemarimo načrt poti in da ostanemo en dan v tej lepi vasici. Treking je ponavadi načrtovan do potankosti in pohodniki drvijo skozi čudovite vasice, da bi dosegli cilj. Če pa se že kje ustavijo, se le malokomu ljubi pogledati kaj drugega kot jedilni list ali posteljo. Organizirani treking okrog Anapurn traja od 16 do 20 dni in načrta se je treba držati. Kar pomeni da je treba vsako jutro vstati ob šestih zjutraj, zajtrkovati, hoditi 3-5 ur, kositi in znova hoditi 2-4 ure. In to vsak dan, tudi do tri tedne.

Iz Marphe nas vodi pot po širokem porečju po dolini med gorami. 2009-Nepal_37 Na eni strani Dhaulagiri, na drugi še mogočnejši in še neosvojeni Nilgiri. 2009-Nepal_43 Imamo srečo, saj močan veter prične pihati šele po 13. uri. Pesek kar nosi po zraku in dihanje je neprijetno. Zgodaj popoldan prispemo v srednjeveško vas Kagbeni, kjer je meja prepovedanega kraljestva Zgornji Mustang, 2009-Nepal_38 v katerega je tujcem brez posebnega dovoljenja vstop prepovedan. Čas se je tukaj menda res ustavil pred nekaj sto leti. Hiše so iz blata, ulice prav tako, pod noge nam zlivajo odplake, skozi ista vrata stopajo na ulico kokoši, koze, krave in ljudje, zobe si umivajo v umazanem potoku, neverjetno. 2009-Nepal_71

Osmi dan trekinga se po isti poti vrnemo v eno izmed vasic in se naslednji dan z letalom Yeti Airlines poletimo v dolino, kjer smo začeli pohod.

Po 50 urah hoje in premaganih več kot 3400 višinskih metrih, je pohod po Himalaji za nami. Pohod med najvišjimi gorami na svetu, skozi nedostopne gorske vasice in mimo nešteto nasmehov. Toliko vtisov, pristnih srečanj z domačini, čudovitih razgledov in osebnih zmag še nismo izkusili. Ta teden v Himalaji je bil kot koncentrat enomesečnega potovanja. Imeli smo čas za igro, obilico spanja, branje, razgledovanje po najmogočnejšem gorovju sveta, spoznavanje drugih in sebe, ter seveda čas za hojo.

Galerija vseh fotografij iz pohoda po Himalaji.

Namaste!

Opazujem življenje na ulici v Katmanduju, široki le kakšne 3 metre, vklesani do vhodov v nizke stavbe na levi in na desni. Po tej ozki ulici pešci bežimo pred drvečimi mopedi, razmajanimi Suzukiji Marutiji (večji avto ne pride skozi) in rikšami, ki jih vozijo nasmejani Nepalci. Za vse je komaj dovolj prostora. Od nekod se pripelje prodajalec s košaro polno ananasov, šopov majhnih banan in slastnega manga. Drugi ponuja granatna jabolka. Povsod pisane barve, ki nam rišejo nasmeh na obraz, nežni pašmina šali, mehki kašmirjevi puloverji, »odštekane« široke hlače in pravljična krila z zlatimi okraski se bohotijo v žafranovo rumenih, ognjeno oranžnih, smaragdno zelenih in indigo modrih barvah. Pogled na levo, tu so gongi, pojoče posode z ornamenti, lesene piščali, strašne lesene maske, pisani nakit, pa bronasti nakit. Pogled na desno, klobuki iz katerih te pozdravljajo oči Bude, pisane preproge, razkošne blazine, čajniki, kadila…

Med vsem tem majhna kitajska restavracija, kjer ponujajo dobro govejo juho z »nudlsi« in zelenim koriandrom, ki si jo privoščimo za zajtrk in malo naprej »kafe«, kjer ponujajo pravo kavo (običajen je Nescafe) in nepalski čaj (mleko z čajem). Tu pa tam kakšna pekarnica in lekarnica, ter veliko trgovinic z opremo za treking.

V zraku je dobro razpoloženje, klima je prijetna, ljudje nasmejani. Ta del Katmanduja se imenuje Thamel, večinoma se tukaj srečujejo nepalski fantje, ki so prodajalci in tujci, ki so se tukaj ustavili, da si nakupijo opremo in uredijo vse potrebno za treking.

Le nekaj metrov od tukaj, ne da bi bila zarisana meja ali kakšen znak, se asfalt konča in prične se blatna cesta, enako široka, enako vklesana do vhodov v hiše, le hiše so manjše in bolj neugledne, ob njih ležijo smeti, namesto barvitih trgovinic, pa tu in tam na vhodih v hiše ponujajo velike kose mesa in zelenjavo. Če se izgubiš v stranskih ulicah prideš do hinduističnega templja, tukaj domačini opravljajo svoje motive v dimu kadil, sredi nepregledne množice golobov in njihovih kakcev. Na trenutke grdo zasmrdi po gnilih odpadkih. Ni ti prijetno, ampak potrudiš se in greš naprej, kajti vse je zanimivo, privlačno, povsod se nekaj dogaja, tukaj prižigajo svečke, tam pripravljajo darove za bogove, vrtijo molilne mlinčke, si nas ogledujejo in se pogovarjajo kolikor pač znajo angleščine. Časa imajo na pretek, čas tukaj ni dobrina. To je del Katmanduja, kjer živijo domačini in le redko srečaš tujca.

Nekaj pa je enako v obeh delih Katmanduja, prijazen nasmeh in pozdrav Namaste! (Pozdravljeno bodi božanstvo v tebi), ki te čaka na vsakem koraku in prekrasne ženske, stare, mlade, vitke, debele, revne in bogate, vse so v razkošnih oblačilih, od rdeče barve z zlatimi ornamenti, do turkizne s srebrno, rumene z zelenimi rožami, do vijolične, barvna lestvica se sploh ne konča. Glede na barvo oblačila imajo tudi iste barve zapestnice, uhane, orglice, čevlje in šale. Vse imajo dolge črne lase.

Pomislim, da se oblačijo kot da je vsak dan praznik, prav je tako, praznujmo življenje vsak dan posebej in poudarimo svojo ženskost. Oblačila, ki jih nosimo, niso tako nepomembna, kot sem mislila doslej, to kar oblečemo vpliva na naše razpoloženje. Nepalske žive barve oblačil kar razganja od energije in ta barvna energija navdihuje ljudi.

Pogled seže še na vrh bližnjega hriba na Opičji tempelj, kjer menihi delijo svoje blagoslove, opice kradejo hrano mimoidočim, kadila meglijo pogled, barvne zastavice veselo plapolajo v zraku, barve ženskih oblačil krasijo obličje templja, molilni mlinčki se vrtijo in sliši se mrmranje »Om Mani Padma Hum«.

Kar žal mi je, da gremo naprej, ostala bi še nekaj časa, ampak Himalaja nas pričakuje, mi pa njo.

2009-Nepal_01 Sveti možje (in ženska).

2009-Nepal_02 Malo manj sveti možje.

2009-Nepal_28 Dame v rdečem.

2009-Nepal_07 Maša baranta, tudi s solzami.

2009-Nepal_17 Sara se uči japonščine in poučuje slovenščino.

2009-Nepal_22 Deklica ulice.

2009-Nepal_03 To ni zona za pešce!

2009-Nepal_13 Predelava odpadkov na ulici.

2009-Nepal_29 Obarvajmo razpoloženje.

Galerija vseh fotografij iz Nepala.