Category: Norveška

Hrana, ki jo uživamo na potovanjih, ni le gorivo, ki ga potrebujemo, da lahko potujemo, temveč je precej več. Vsi štirje smo si sicer dokaj različni, a kar se tiče hrane, smo vsi istega mnenja; radi imamo dobro hrano. To sicer pomeni, da damo prednost kvaliteti pred kvantiteto, a smo tudi jedci, tako, da nam lične in butične porcije praviloma ne zadostujejo. Če pa že, si jih privoščimo več. Tudi zaporedoma. Mislim, da sta si željo, uživati v eksotičnih okusih in preizkušati nove, otroka privzgojila na potovanjih. Po resnici povedano, sta bili pogosto prisiljeni poskusiti kaj nenavadnega, saj kaj drugega ni bilo. Tako je Maša nekoč v Indiji pogosto jedla le riž, saj so ji bile sicer slastne indijske dobrote preveč pekoče. Danes Maša uživa v pekočih karijih. Zraven tega so trenutki, ko se na potovanjih (in doma) znajdemo za mizo dobrot, eni najlepših.

Kaj pa v deželah, kjer nas lokalne specialitete ne pritegnejo ali pa so nam nedostopne? Na primer v Portoriku. In seveda v Skandinaviji. Večerja v restavraciji na Norveškem bi naju stala več, kot sva na dan porabila za vse skupaj. Ni se nama zdelo vredno. Zraven tega skandinavske dobrote niso ravno “my kind of beef“. Zato sva si večerjo zunaj privoščila menda le dvakrat in se znašla po svoje, tako, kot nama je najljubše.

V Skandinaviji se je tako na najinih krožnikih znašel širni svet. Za zajtrk tibetanska tsampa z dodanim mandljevim maslom iz Kalifornije.

Belgijski vafelj s sladoledom za malico.

Za večerjo nepalski dal bhat,

italijanski risotto con porri,

tajski zeleni kari,

indijski sabdži

in slovenski pražen krompir!

Vse pripravljeno v kuhinji, ki sva jo vozila s seboj na motorju!

Sva pa poskusila tudi dobrote v lokalnih restavracijah:

etiopijski,

libanonski,

sirijski,

in turški.

Pa naj kdo reče, da je hrana v Skandinaviji enolična!

V zadnjem naslovu sem sicer zapisal, da je Norveška težavna, a to je šlo predvsem na račun vremena, ki otežuje bivanje (v šotoru) in potovanje (z motorjem) po tistih krajih. Seveda le, če pričakujemo sončno in toplo vreme. Če smo deževnega vremena vajeni ali mu ne pustimo, da nam pride do živega (kar znajo Skandinavci in popotniki v avtodomih, kot sva se prepričala na lastne oči), potem je Norveška pravzaprav izjemno preprosta država za potovanje. Ne le, da je urejena tako rekoč vsa infrastruktura, kot na primer prometne povezave, vse skupaj se zdi, kot da je narejeno z namenom olajšati in izboljšati doživetje tistih, ki se tam kakorkoli znajdejo in to infrastrukturo uporabijo. Kar me je navdušilo že na prvem potepu po severu.

Zelo preprosto je tudi plačevanje, kljub temu, da v vsaki od treh skandinavskih dežel uporabljajo različno denarno valuto in nobena od teh ni evro. Zraven tega teh valut ni mogoče dobiti pri nas na banki (se mi zdi), ampak je treba ob prihodu zamenjati evre v krone. Danske, norveške in švedske. Ali sproti dvigovati na bankomatih in paziti, da ne dvignemo preveč, saj si na Švedskem z norveškimi kronami nimaš kaj početi. In tako naprej. Verjamem, da je marsikdo, ki ne potuje predaleč, že pozabil, kako je to, če se podaš nekam, kjer plačuješ v več valutah. Vsekakor lahko zadeve postanejo zapletene. No, zakaj je v Skandinaviji plačevanje preprosto? Ker ne potrebuješ gotovine! Niti ene same krone ne. Čisto vsako reč je mogoče plačati s kartico. Kreditno, debetno, katerokoli. Ne le bencin, nočitev, kosilo in nakup. Tudi WC v knjižnici! Zraven tega so pos terminali brezstični in pin pri manjših zneskih ni potreben, tako, da je plačevanje sila preprosto. Saj vem, da zvenim, kot da delam reklamo, a v resnici je v tistih krajih mogoče praktične primere uporabe naprednih rešitev zaznati na vsakem koraku. A to še ni vse. V trgovinah ti ne izstavijo računa, ampak te prodajalec, potem ko plačaš, vpraša, ali morda potrebuješ račun. Precej kontroverzno v primerjavi s strogimi pravili, ki veljajo pri nas, a ne?

V avtokampu ne vprašajo za dokumente enega ali celo vseh, temveč te vprašajo le za ime kraja in države, od koder prihajaš. V času neuradnih ur recepcije plačaš tako, da denar vržeš v škatlo na zidu, ob kateri je obešen cenik. Da opremljene kuhinje, dnevne sobe s televizijo in razkošno velikega prostora, ki jih imaš v kampu na voljo, ne omenjam.

Razkošje prostora v avtokampih.

Kopalnica v avtokampu na Danskem.

Igrala v avtokampu na Danskem, ki te izzivajo, da se lotiš nečesa norega.
Še eno razkošje, s katerim na severu skrbijo za to, da se popotnik počuti kot gospod. Skorajda povsod je mogoče najti mizico s klopco, kjer se lahko usedeš in pomalicaš. Ali zadremaš, kar sem tudi prakticiral, ko je bilo vožnje vrh glave.

Ko sva tukaj malicala, je Sabrina zagledala lososa, kako je skočil visoko iz vode in navdušeno zakričala. Pa je rekla, naj ga grem ujet. In sem šel. Nastavil sem roke in čakal, da mi skoči v naročje. Začuda mi ni. Mislim, da bom moral dodelati svojo tehniko ribarjenja.

Posedanje jim ni tuje, če kdo morda misli, kako ves čas marljivo delajo, v primerjavi z jugom Evrope.

Kafetkanje v Bergnu
in sončenje v Trondheimu na Norveškem.
Posedanje na plaži na Danskem
in ob Donavi v Regensburgu.

Skratka, priložnosti za posedanje in prepuščanje brezdelju je na severu več, kot si mislimo. Zagotovo so tam tudi marljivi delovni ljudje, ki skrbijo, da vse skupaj tako dobro teče, a teh nisva imela priložnosti videti pri delu. Tako nama je skrivnost njihovega uspeha ostala neznanka. Z uspehom imam v mislih urejenost in skrb za to, da so zadeve v resnici čim bolj preproste in uporabne. Kar čutimo tudi popotniki, ki nam je na ta način doživljanje in dojemanje teh dežel še prijetnejše.  

V zadnjem času je moderno v čim krajšem času prepotovati čim več. Poznam kar nekaj popotnikov, ki so v času, ko sva midva prepotovala del Norveške, obkrožilo svet in motorista, ki je pot, za katero sva midva porabila 21 dni, porabil pol manj časa. Časi se spreminjajo in z njimi tudi zmožnosti ter želje popotnikov in drugih, ki potujemo. Tudi meni so se čudili, ko sem »zdirjal« čez Afriko v dveh mesecih, med tem, ko tisti, ki se odločijo za takšno pot, zanjo porabijo leto ali več. Čas je ena hecna reč.

Tokrat sva ponovno poskusila nekaj novega in si čas za potovanje prilagodila. Vsak po svoje. Čeprav sva potovala skupaj, je Sabrina za to potovanje porabila dva, jaz pa tri tedne. Kako? Preprosto, ona je do Skandinavije in nazaj poletela, jaz pa zdirjal. Tako je za pot do Osla porabila nekaj ur, jaz pa tri dni in prav toliko za pot nazaj iz Stockholma. Tako si je prihranila 4000 kilometrov oziroma 6 dni monotone (in naporne) vožnje z motorjem po avtocestah! Saj pravim, da idej, kako narediti potovanje vedno znova zanimivo in drugačno, čeprav na isto destinacijo, nikoli ne zmanjka. Le malce se je treba angažirati.

Tako mi je po sedmih letih, odkar sem se po teh krajih potikal sam, končno uspelo Sabrino prepričati, da je Norveška destinacija vredna vsega truda ter še marsičesa. Predvsem zaradi tega, ker si tam brez lastnega prevoza nimaš kaj za početi in je do tja treba nekako priti in ker so cene najemov avtodomov vrtoglave in še kaj. Zraven tega je tamkajšnje vreme daleč od vremena, kakšnega si želimo na potovanju. Midva sva imela dež skoraj vsak dan. Tudi tako, da sva se zjutraj v dežju zbudila in pozajtrkovala, pospravila šotor, prevozila nekaj sto kilometrov, se v drugem kraju namestila ter zvečer zaspala, pa vmes niti za hip ni nehalo deževati, sva parkrat doživela. Temperature so se spustile tudi pod sedem stopinj Celzija. Ure (ne dneve!), ko je bilo sončno in topleje kot dvajset stopinj, bi lahko preštel na prste. Ene roke. Čisto zares. Sicer pravijo, da je bilo letošnje poletje izjemno vroče, a najbrž mi južnjaki, vročino pojmujemo drugače, kot Skandinavci. Upam, da se razumemo, da ni veliko oblik potovanj, manj neprimernih za dež in mraz, kot potovanje z motorjem in šotorom. A presenetljivo dobro sva te neprijetnosti prenašala, najbrž je to treba pripisati popotniški kilometrini, ki ji imava za seboj. In seveda dobri opremi na motorju in v šotoru, ki naju je (v glavnem) ohranjala na suhem.

Seveda moram omeniti tudi stroške, saj Norveška velja za eno najdražjih držav za potovanje (in življenje) na svetu. Jaz pa lahko sedaj, po sedmih letih, ponovno zapišem, da to ne drži. Uspelo nama je uresničiti mojo napoved o tem, s koliko denarja lahko dva popotnika na Norveškem preživita. Pravzaprav sva porabila še manj! S tem, da sva vsak večer prenočila v plačljivem kampu in pravice do prenočevanja na prostem »The right to roam« nisva izrabila. Zakaj bi jo, če nočitev v avtokampu s toplo vodo, sanitarijami in opremljeno kuhinjo v povprečju stane skupaj 15-20 evrov. Stroški so tako predvsem odvisni od tega, kako, ne kam potujemo. Za kar se je seveda potrebno prilagajati. Pogosto bolj, kot si mislimo, da se bomo, preden odpotujemo.

Še okvirni (manjka nekaj ovinkov, pot do Osla in pot iz Stockholma) zemljevid najine poti:

Tako, letošnjo motoristično pustolovščino na sever sva uspešno zaključila. Ne le uspešno, temveč neprimerno bolje kot lani, saj smo se tokrat vsi vrnili domov celi. Suzuki, Sabrina in jaz. Jutri namreč mineva natanko leto dni od dne, ko sem se polomljen vrnil iz Kirgizije. Priznati moram, da je ta neljubi dogodek pustil sledi, a ker je tega že eno leto in je tri potovanja, je čas, da na to pozabim.

Najino pot po severu sva pravkar zaključila in je najprej treba nadoknaditi zamujeno. Po prioritetah, seveda. Zraven tega sva se s severa oglašala predvsem v besedi, naj tokrat govorijo fotografije. O obiskanih krajih, prevoženih kilometrih, doživetjih, tehničnih težavah in vremenskih razmerah, pa prihodnjič.

Veličastna skala, Preikestolen.

Bergen, baje eno najlepših mest na svetu.

Balestrand.

Vožnjo mimo ledenikov spremljajo mraz, dež in veter, a občutek je kljub šklepetanju zob tako izreden, da sva to ponovila večkrat.

Lesene cerkvice so kot iz pravljic.

Najbolj obiskan fjord, Geiranger.

Krasne ceste.

Razgledi, ki se jih je nemogoče naveličati. Resda so trenutki, ko se takole razodenejo, redki, a takrat so dih jemajoči.

Vsak dan sva prenočila v šotoru, le za eno noč sva si privoščila hiško iz pravljice. Seveda zato, ker sva si edino tako lahko posušila od dežja premočeno opremo.

Čas mineva drugače, ko potuješ po eni izmed goratih dežel. Najbrž je temu kriva razgibanost terena in način potovanja. Zdi se nama, da sva videla že toliko, da si več ne moreva vsega zapomniti in da je vsak dan popolnoma drugačen od prejšnjega. Čeprav imava neke vrste rutino, kot sem jo opisal nazadnje, se dan od dneva precej razlikuje, kar se tiče okolja, v katerem se nahajava. (V tem trenutku tega žal ne morem podkrepiti s fotografijami.) Pestrosti nama torej ne manjka. Sicer nam manjka kaj drugega, a ne bova tarnala nad zadevami, na katere nimava vpliva. Oba sva takše sorte, da vidiva kozarec napol poln. Sploh pa se nimava nad čem za pritoževati. Tako, kot najini pretekli motoristični podvigi na dolge proge, ima tudi ta svoje posebnosti in zahtevnost. A pred nama je še dolga pot, zato bo treba počakati, da se vrneva, da ne hvaliva in grajava dneva pred večerom.

Kar se tiče naravnih lepot, je Norveška dežela takšnih presežkov, da se (po najinih izkušnjah) lahko v Evropi z njo kosa morda le še Švica. Najbolj fascinantno tukaj je, ko se voziš po gorskem svetu med borovci, kjer je vse poraslo z mahom, za naslednjim ovinkom pa se znajdeš ob morju. Verjamem, da si je to težko predstavljati, oziroma se v besedi morda ne zdi niti malo fascinantno. A biti tukaj in to videti na lastne oči, je razlog, zaradi katerega sva tukaj.

Ugotavljava, da je ljubiteljev Norveških divjin dokaj malo. Srečujeva avtodomarje in motoriste, dvakrat pa se nama je zgodilo, do so naju preplavili ljubiteji križarjenj, ki jih nato z avtobusi prepeljejo do znamenitosti, ki ne smejo manjkati v fotoalbumih tistih, ki obiščejo te kraje. Seveda je Norveška ogromna, zato gneče ni za pričakovati, a ne glede na to, je obiskovalcev bore malo. Pravzaprav to sploh ni pomembno, vsak ima svoja pričakovanja in dopustniške želje. V to sem se spustil, ker je meni tukaj tako lepo in me je zaneslo v razmišljanje.

Škoda je le pisati o teh lepotah, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem, ko bom besede lahko podkrepil s fotografijami. Do takrat pa, midva potujeva naprej!

Norveška si lasti eno najbolj razgibanih pokrajin na svetu. Vožnja med fjordi je eno samo doživetje. Pot začneva dopoldan, ker se pred osmo ali deveto ne moreva zbuditi. Vožnja motorja in spanje na tankih blazinah v šotoru pač terja svoj davek, tako da potrebujeva kakšni dve uri spanja več, kot doma. Vsako noč. Potem seveda kuhava zajtrk in se pakirava, tako da pred pol enajsto ne odrineva. Kuhava tudi večerjo in to ne iz paketkov ali vrečk, čemu se drugi “kuharji” v avtokampih, ki bolj kot kuhajo, pogrevajo, čudijo. Na srečo je dan dolg, saj je več kot 16ur svetlo tukaj poleti, kar je krasno! Najbrž je jasno, kaj to pomeni za zimski čas. Potem pa na pot.

Norvežani imajo voljo in očitno tudi sredstva, da so pokrajino prilagodili svojim potrebam. Ceste so namreč speljane čez, preko in skozi najbolj nemogoča gorovja in vode. Tunel je speljan tako, da se cesta strmo spušča do globine nekaj sto metrov pod morjem, nakar se prične strmo dvigati in pride ven na drugi obali. Ali pa cesta pelje čez gorovja po zavitih serpentinah, mimo pokrajine kot iz pravljice. Kjer res ne gre po kopnem, pa s trajektom (na enem izmed katerih tole pišem). In tako kilometer za kilometrom v neskončnost. Tako se nama vsaj dozdeva, saj sva danes med fjordi že peti dan in je na zemljevidu ogromne Norveške videti, kot da se sploh ne premikava. Zato se res počutiva, da sva se tukaj, daleč proč od civilizacije, izgubila.

Nenavadno, a to vse skupaj naju oba precej spominja na Indijo. Na najinino motoristično potovanje po Ladaku in Kašmirju, konkretno. Res neverjetno, da je toliko podobnosti med eno najmanj in eno najbolj razvitih držav na svetu. Seveda v teh odročnih krajih, drugače nikakor.

No, kar se civilizacije tiče, so ti kotički tukaj le proč od večjih krajev, ljudi, predvsem popotnikov, pa se nas najde kar nekaj. Predvsem se srečujemo na trajektih, razglediščih in avtokampih, saj je kljub temu, da je na Norveškem kampiranje na prostem dovoljeno, potreba po umivanju prevelika. No, tako je vsaj pri naju, saj si na motorju ves dan izpostavljen vsej mogoči nesnagi ter takšnim ali drugačnim vremenskim vplivom, kar je zvečer treba sprati s sebe. Ni nujno, je pa fajn!

Pravzaprav se nama kar dopade to, kar počneva tukaj in nama je všeč biti izgubljena med fjordi.

Galerija in še kaj ob drugi priložnosti oziroma na daljši plovbi s trajektom (če mi uspe spraviti kaj skupaj s telefonom). Do takrat pa ostajava, podobno kot v Ladakhu, izgubljena. A tokrat po lastni volji, ne zaradi naravnih katastrof.

Pisati dnevnik je dobro. Pravzaprav je še kaj več, če je verjeti Stoikom, ki pravijo, da je pisanje dnevnika filozofija. Spominjanje na preteklost in pripravljanje na prihodnost. Spomniti se na pretekle dogodke in izkušnje, prebrati lastne misli in to uporabiti za izboljšanje sedanjosti oz. prihodnosti, je neprecenljivo. Upam, da to ne zveni narobe, a na to gledam tako, da informacije, ki sem jih sam zapisal (nekoč), uporabim raje kot to, kar je zapisal nekdo drug (danes). V praksi to pomeni, da bolj zaupam lastnim besedam: »V povprečju sem za 540 kilometrov vožnje dnevno, porabil 50€, 15€ za spanje in prav toliko za hrano. Manj bi porabil, če bi prevozil manj kilometrov in če bi večkrat spal na prostem. Na račun hrane bi težko prihranil. Torej z 80€ na dan sem prepotoval najdražje dežele Evrope. Če bi bila na motorju dva, znesek zagotovo ne bi bil višji od 50€ po osebi na dan.«, zapisanim pred osmimi leti, kot temu, kar danes piše na straneh najpopularnejšega popotniškega vodnika. Slednji namreč omenja precej višje zneske, ki jih povprečen popotnik potrebuje za potovanje po Norveškem. No, ko bova s Sabrino začela zapravljati, se bo izkazalo, kdo se je bližje resnici.

Želel sem povedati še tole, da imam težavo s tem, da pravijo, da se povsod najde nekaj lepega. To že drži, da vsaka dežela ponuja nekaj za vsakogar, je pa seveda razlika med stopnjo navdušenja, ki jo ponuja razgled na Machu Picchu in razgled nad Hannovrom. Saj dojemanje lepote in navduševanje nad znamenitostmi je subjektivno. Ali ne? Gre namreč za to, da na poti skozi ogromno Nemčijo nisem našel niti ene same znamenitosti, zaradi katere bi se mi zdelo vredno narediti obvoz in si jo ogledati. Zraven tega se dobro zavedam mantre, pot je cilj, a na dolgih potovanjih to žal ni vedno mogoče. Do Osla, kjer se tokratno potovanje šele prične, je celih dva tisoč kilometrov vožnje po avtocestah. In nazaj! Zato je včasih, da sploh pridemo do začetka, treba zamižati, stisniti zobe in pohoditi plin.

Tega garanja v obliki premagovanja neskončnih razdalj po nezanimivih cestah sva se prenajedla na lanski motoristični pustolovščini. Zato sva letošnjo pot načrtovala drugače. A več o tem ob drugi priložnosti.

Sedem let je prav posebno obdobje oziroma cikel: Sedem let skomin. Sedem Saturnovih let. Sedem let v Tibetu. Vsakih sedem let se zgodi življenjski premik. Na vsakih sedem let vse prav pride. Vsakih sedem let se vse celice v človekovem telesu ponovno obnovijo.

Zakaj se potem ne bi vsakih sedem let lotili enakih popotniških podvigov?

Pred natanko sedmimi leti sem se z motorjem sam odpravil v Skandinavijo. Glede na ta sedemletni cikel je torej zdaj čas, da to pustolovščino ponovim. Z eno modifikacijo; tokrat potujeva dva. Sabrina in jaz, seveda. No, pa Hondo je zamenjal Suzuki. Tudi pot bo drugačna in najbrž še kaj.

Pravzaprav je morala ta ideja dozoreti pri Sabrini, saj sem ji večkrat ponudil ta izlet, a se nekako ni pustila prepričati, da jo peljem na sever. To ni njena priljubljena smer. A letos se je vdala. Mislim, da je k temu botrovala lanska izkušnja, ko sva se na poti po Srednji Aziji, ko sva imela dva tedna vsak dan 40 stopinj, v motorističnih oblačilih skuhala.

Ko sem se takrat sam potikal po teh krajih, oziroma drvel skoznje, mi je bilo žal, da prizorov ne morem deliti s Sabrino. V dnevnik sem zapisal: »Fotografiral sem lepote Lofotov, ki jih je na pretek, od ribiških vasic, pokrajine, morja, peščenih plaž in strmih skal. Upam, da enkrat sem pripeljem Sabrino, da si to ogleda.«


Več vtisov z zadnjega motorističnega potepa po Skandinaviji.

Končno je prišel ta čas, česar se zelo veselim. Kar se naravnih lepot tiče, je Norveška v mojih očeh še danes tam, kjer je bila pred sedmimi leti, ko sem zapisal: »Naravne lepote Norveške, te nesramno bogate in pregrešno drage države so me očarale. Tako so me navdušile le še tri od vseh dežel, kar sem jih že kdaj obiskal.« Seveda pa gre za kraje, ki so zelo daleč od nas, zato naju čaka precej garanja. Pred sedmimi leti sem, po vrnitvi s poti, zapisal: »Za menoj je devetnajstdnevna vožnja z motorjem do skrajnega severa Evrope in nazaj. Prevozil sem 9.252 kilometrov in sedemnajstkrat postavil šotor.«

Noro, a ne? A očitno ne dovolj, da tega ne bi poskusil ponoviti. Računam na to, da sva dolgih motorističnih potepov opravila že kar nekaj, zato upam, da sva utrjena. No, bomo videli, kako se nama bodo izšla pričakovanja.