Pohorski biseri

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi. pohorje_2020_01
Pohorske vode. pohorje_2020_02
pohorje_2020_03
pohorje_2020_04
pohorje_2020_06
Od Ribniške koče proti Kopam. pohorje_2020_07
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes. pohorje_2020_08
Tik pred Kremžarico. pohorje_2020_09
pohorje_2020_10

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil. Po tretji etapi Slovenske planinske pešpoti

Po Slovenski planinski poti

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici. spp_2020_01
Razgled s Porezna. spp_2020_02
Hotel za prvo noč. spp_2020_03
Razgled proti Postojni z Nanosa. spp_2020_05
Razgled na Vipavsko dolino. spp_2020_04

Peš po Sloveniji

Ko sem nazadnje tukaj napovedal, da grem peš čez neko državo, sem en teden kasneje potovanje odpovedal. Zato tokrat ne bom ničesar napovedoval, ampak se bom kar odpravil. Pravzaprav sem se odpravil že pred nekaj dnevi in je danes za menoj že del poti. Tokratni izziv je Slovenska planinska pot, katere 617 kilometrov je mogoče prehoditi v 37 dneh. Morda mi tokrat uspe prehoditi kakšno tretjino te »najdaljše in najbolj priljubljene vezne poti v Sloveniji ter ene najstarejših v Evropi in na svetu«.

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.

Posedati je težko, ne hoditi

Takole. Tudi letošnji prvomajski prazniki so minili v znamenju pešačenja v naravi. Tokrat smo se podali na grški otok Krf, čez katerega poteka pešpot Corfu Trail. Piše, da meri 220 kilometrov v dolžino. Seveda smo si pot prilagodili po svoje. Prvič zato, ker si je v predsezonskem času nemogoče organizirati prenočitve tako, da bi lahko pot prehodili od začetka do konca v približno enako zahtevnih in dolgih etapah. Drugič pa zato, ker imamo formalno označene pešpoti najraje takšne, da nam služijo zgolj za orientacijo in lahko tavamo po svoje. Tako smo se držali zahodne obale otoka, po kateri smo se sprehodili od severa proti jugu in pri tem prepešačili kakšnih 140 kilometrov. Koliko je pač verjeti beleženju na telefonu. Sam za to, koliko prehodimo, raje upoštevam število ur in temperaturo oz. vremenske razmere, pri katerih hodimo. A pustimo številke. Krf je prekrasen! Vsaj zahodni del, ki ni tako razvit. To sicer pomeni, da smo spali v krajih, kjer je bila odprta le ena restavracija in kakšen supermarket. A glede na to, da smo bili vsak dan dokaj utrujeni, nam to, da bi bili izbirčni, ni padlo na pamet. No, skorajda. S seboj smo namreč nosili ne le hrano za čez dan, temveč tudi tri četrt litra olivnega olja, kosmiče, začimbe in še kaj, kar smo potrebovali za pripravo večerje ali zajtrka. Ko pač ni bilo drugega. Če bi mi kdo kdaj rekel, da si bom po Grčiji nosil hrano za več dni v nahrbtniku, mu ne bi verjel. A naš ideal potovanj se spreminja. To, kar nam je bilo nekoč všeč, nam danes več ni in to, kar se nam je nekoč zdelo neumno, danes dojemamo kot najbolj zadovoljujočo obliko potovanj.

To pomeni, da Maša, Sabrina in jaz najbolj uživamo, ko se potepamo po naravi. Tem dlje od civilizacije, tem bolj nam je všeč. Četudi to pomeni, da vso prtljago, ki jo imamo na tem potovanju s seboj, nosimo ves čas na hrbtih. Ne znam opisati, kako zelo všeč mi je, da nisem več edini pri hiši, ki se lotevam takšnih podvigov. Tudi dan, ko smo hodili 10 ur, je minil brez pritožb in težav. Ni kaj, Maši se pozna, da je že pri šestih letih hodila po resnih poteh po Himalaji.

Saj ne, da na potovanjih to načrtno iščemo, a pohodništvo je menda najbolj zdrava in najcenejša oblika potovanj. Če k temu dodamo še dobro družbo in slastno hrano (iz nahrbtnika ali lokalne taverne), je treba priznati, da gre za popotniško-športno aktivnost, ki ji je težko najti primerjavo.

Zraven tega smo danes izkusili, da je posedanje lahko precej bolj naporna aktivnost kot hoja. Niti en dan na Krfu nismo bili tako utrujeni kot danes, kot smo potovali domov in smo ves dan posedali. Najprej na letališču, nato na letalu in še v avtu. Ja, danes, ko nismo prehodili niti kilometra, je bil za nas daleč najbolj naporen dan letošnjih pohodniških prvomajskih praznikov.

Najzvestejše spremljevalke na našem pohodu po Krfu so bile oljke, ki so nam nudile senco in oranže, ki so nam dale še nekaj več. Krf

Toliko zaenkrat. Več, ko se sestavimo.

Peš po Krfu

Na lanskem prvomajskem potepanju po grških otokih nam je bilo tako všeč, da smo se odločili, da letos pustolovščino ponovimo. Le da smo si tokrat za cilj izbrali le en otok, a malce daljšo pešpot, ki jo nameravamo prehoditi. Najbrž ne v celoti, saj so grški otoki polni prekrasnih plaž, mesteca pa dobrih restavracij in brzenje mimo lepot ali dobrot ni nekaj, kar bi nam šlo najbolje od rok. S tem, da tokrat ves čas nosimo vso prtljago s seboj.

Če ne bi danes po tem prekrasno zelenem otoku prehodili 27 kilometrov, bi še kaj dodal, a bomo raje počivali, jutri nas čaka nova etapa.

Manj znana grška otoka Paros in Sifnos

Luksuzni Mikonos smo torej zapustili že po štiriindvajsetih urah. A ker je bila letošnja sezona šele v povojih, trajekti povezujejo le nekatere od otokov. Tako smo za naš naslednji cilj izbrali otok Paros, ki ni tako oblegan, je pa na eni izmed pomorskih prometnih poti.

S trajekta se nas je izkrcala le peščica obiskovalcev. Kakšno razkošje, imeti ves otok skorajda zase! Takoj, ko smo stopili na kopno, smo se zagnali v gostilno. Zaradi lakote, ne žeje! Sicer gostilne radi izbiramo po tem, koliko miz je polnih, a ker so bile vse gostilne prazne, smo sedli kar v prvo. Ni nam bilo žal, saj so nas pogostili s pristnim gostoljubjem in izvrstno hrano.

Namestili smo se pri zgovorni domačinki, ki nas je že prvi dan, pravzaprav prvo uro, ko smo bili pri njej, nagovorila, da je na rtu nedaleč proč najlepši sončni zahod. Ni nam bilo treba dvakrat reči, saj je bila prav hoja (ob skakanju med otoki) rdeča nit našega tokratnega potovanja. Tako smo se na pohod podali tudi naslednji dan. In naslednji. In tako naprej.

Pohajkovali smo ob morju, Kikladi po bizantinskih tlakovanih poteh, Kikladi divjini Kikladi in skozi majhna mesteca. Kikladi Krasnih prizorov kar ni in ni hotelo biti konec. Pokrajina je tako slikovita in raznolika, da se je kulisa ves čas menjavala, tako da nam niti malo ni bilo dolgčas.

Na Parosu smo se zadržali tri dni in skočili še na Sifnos. Še manjši in manj obljuden otoček, manjši od Visa, tako za primerjavo. Ta nam je bil še bolj všeč. Majhno mestece, Kamares, v katerem smo se izkrcali, je kot iz pravljice. Tudi tukaj smo našli dovolj poti, da smo imeli tri dni kaj početi.

Kar nerodno mi je priznati, da nismo uspeli narabutati niti ene limone, pa toliko smo jih videli. Kikladi Smo pa poželi več uspeha na murvi, kjer sta se Sabrina in Maša izkazali s plezanjem po drevju, kot da to redno počneta. Kikladi

Cerkvice so zmeraj na najimenitnejših lokacijah.
Kikladi
Kikladi
Kikladi
Kikladi