Category: Pohodništvo

Potopis o pohajkovanju po jugu Portugalske je pri koncu. Opisal sem vse etape, ki sva jih prehodila, od začetka v kraju Porto Covo, do konca v Lagosu. Slavospev sem posvetil skoraj vsemu, kar sva na poti doživela, saj sva se res imela prečudovito.

Teren za hojo je bil raven.
Za podlago sva imela mehak pesek.
Praktično ves čas sva hodila ob morju.

Za postanke sva lahko izbrala veličasten razgled in božansko malico.

Vsak dan vsa rahlo utrujena prispela do majhnega kraja, kjer sva našla lepo sobo, dobro restavracijo in trgovino.
Predvsem pa sva vsako jutro spočita z zanosom pričela z naslednjo etapo. Skratka, bolj ali manj vse ključne parametre, ki vplivajo na to, kako potovanje doživljamo, sem omenil in ne najdem ene same reči, ki bi jo želel spremeniti.

Ko se je najina pot prevesila v drugo polovico, so mi misli občasno ušle v prihodnost. Ali obstaja pohodniška destinacija oziroma pešpot, ki bi bila primerljiva z rajem, ki sva ga deležna tukaj, na jugu Portugalske? Prepotovali smo že nekaj dežel in večdnevne pohode opravili praktično že na vseh celinah, razen v Afriki. Ko obiščem našo stran z opravljenimi pohodi, sem še sam presenečen, koliko neverjetnih pohodov nam je uspelo narediti. Doma imam kar nekaj knjig na temo pohodništva, tudi takšnih, v katerih so zbrani najlepši večdnevni pohodi na svetu. A ko sem tako med hojo po Portugalski razmišljal o tem, kateri bi lahko bil najin naslednji pohodniški izziv, mi ni padla na pamet niti ena sama destinacija, ki bi bila primerljiva s tem, kar sva pravkar doživljala. Zato sem načrtovanje prihodnjih popotniških izzivov opustil in se raje posvetil sedanjosti. Korak za korakom.

Algarve je menda najbolj sončen del Portugalske in najbrž tudi ena najbolj sončnih regij celotne Evrope. Kar je še kako privlačno v mesecu novembru, ko sva se znašla tam. Vesela, da sva zapustila notranjost, sva stopila z avtobusa v obmorskem letovišču Lagos in se podala proti zahodu kar skozi mesto. Proti obali, se razume. Vedela sva, da je tukajšnja obala neprimerljivo bolj obljudena in obiskana, kot zahodna obala ob Atlantiku, a naju to ni motilo, saj so lepote Algarve nekaj posebnega.

Prva etapa na tem koncu je bila kratka, le do kraja Luz sva šla. Kar je bilo ravno prav, saj sva zaradi jutranje vožnje z avtobusom pričela s hojo šele po kosilu. Lagos je bil presenetljivo poln obiskovalcev in tudi na plažah je bilo kar nekaj ljudi, ki so se nastavljali soncu ali celo kopali v morju. Po drugi strani je Luz majčkena vasica ob morju s prečudovito promenado ob morju.

Na tem koncu Portugalske je bilo precej deskarjev, ki so čakali na pravi trenutek, da v razburkanem morju ujamejo pravi val v pravem trenutku. A z najine perspektive ni bilo videti, da bi jim to uspevalo. Morda pa le posedajo v morju, je komentirala Sabrina. Res je tako izgledalo. No, najbrž že vedo, kaj počnejo.

Sobe v Algarve so nekaj povsem drugega, kot sva bila vajena na prvem delu poti. Tukaj sva si lahko namreč privoščila nesluteno razkošje za majhen denar.

Posedanje pred hotelom v kraju Luz.
Razkošna dvonadstropna vila s tremi kopalnicami, ki sva jo v Salemi imela le zase.
Hotelček “Adults only!” v Lagosu.

Ničesar od tega razkošja nisva potrebovala, a nama je godilo, da si lahko po napornem dnevu hoje privoščiva udobje.

Za razliko od razgledov, je bila sama pešpot v tem delu bolj ali manj enaka, kot prve dni. Nekaj peska, nekaj kamenja in le tu in tam kak košček ceste. Na zadnji etapi sva povsem slučajno, a ob pravem času, naletela na kraj, kamor se, kadar je morje razburkano, hodijo naslajati radovedneži in fotografi. Bilo je na zadnji etapi, ko sva zapustila kraj Sagres in se namenila proti rtu São Vicente, najbolj jugozahodni točki celinske Evrope. Ta rt sva obiskala že trikrat; enkrat z motorjem, drugič z avtom in sedaj peš. No, tole razgledišče nad razburkanim morjem sva našla prvič. Kako sva bila presenečena, ko sva zagledala, kakšno moč razkazuje morje tukaj, ko prši več deset metrov visoko v zrak.

Etapa Sagres – São Vicente – Vila do Bispo je bila zadnja na najini tokratni pešpoti po jugu Portugalske. Kot se za pohajkovanje ob Atlantiku v mesecu novembru spodobi, naju je zadnji dan končno pošteno opral dež. Vetrovke sva si sicer nadela večkrat, a le tokrat zaradi dežja, sicer sva jih nosila zaradi zaščite pred hladom in vetrom. Po dežju sva se preoblekla v suha oblačila in kot da se nič ni zgodilo, nadaljevala do cilja, kamor sva prispela na čudovit sončen popoldan.

Vila do Bispo, po prehojenih 200 kilometrih na cilju.

Tretji dan naju je pričakal dež. Zato sva se odločila, da ta dan izkoristiva za počitek. Sicer ga po dveh dneh hoje še nisva potrebovala, a sva se vendarle odločila, da na dan, ko bi naj ves čas deževalo, ne hodiva. Majhna vasica Almograve nama je ta dan nudila zatočišče z natanko eno trgovinico in dvema gostilnicama. Sobo sva našla v pezionu, ki so ga upravljale Ukrajinke in bi bila v redu, če bi imela klimo ali kakršnokoli gretje. Tako pa se nama oblačila, ki sva jih ta dan oprala, nikakor niso posušila. Sob v teh vasicah izven turistične sezone ni toliko, da bi si popotnik lahko privoščil biti izbirčen. A v glavnem sva našla kar lepe sobe, ki sva jih rezervirala dan poprej ali šele, ko sva prišla na lokacijo. Hotela sva namreč ohraniti fleksibilnost in sva se zares sproti odločala, v katero smer in kako daleč bova sleherni dan hodila. Načrt poti sva si sicer naredila vnaprej, a se ga v glavnem nisva držala.

Pogled skozi okno penziona. Le kako naj človek ob takšnem razgledu verjame, da bo naslednji dan ves čas deževalo?

Po neskončno dolgem deževnem dnevu v sobici penziona v Almograve je naslednji dan ponovno posijalo sonce. Deževni dnevi, ko je treba nekje ždeti in čakati na boljše vreme, so zame na potovanjih tako težki, da se še danes spomnim, kako smo leta 2009 čakali monsun, da se končno preneha zlivati na Himalajo, da se lahko podamo okrog Anapurn. Ja, ja, saj vem, da za vsakim dežjem posije sonce, a zdržati je treba do takrat. Skratka, oprano portugalsko nebo je naslednje jutro na etapi do kraja Zambujeira do Mar naredilo prečudovite razmere. Pesek, po katerem sva pretežno hodila, zahvaljujoč dežju ni bil tako sipek in je manj polnil najine čevlje. Tudi razgledi so imeli več modrine, kot sicer.

Četrti dan naju je čakala podobna pot ves čas ob morju, le zadnji del je bil zoprn. Zaviti je bilo namreč treba proč od morja in hoditi po asfaltni cesti do kraja, ki sva ga videla že od daleč. A bolj, kot sva se mu približevala, bolj se nama je zdelo, da se oddaljuje. Teh nekaj kilometrov po asfaltu je bil najtežja etapa na poti. Predvsem zaradi psihe, ki je na dolgočasni asfaltni cesti popustila.

Morje na desni in reka na levi. Tukaj sva sestopila do reke ob kateri sva nato hodila daleč do kraja Odeceixe. Na plaži je videti tudi nekaj kopalcev.

Odeceixe se imenuje ta kraj, kjer je meja med pokrajinama Alentejo in skrajnim jugom, pokrajino Algarve, ki je sinonim za oddih na portugalskem morju. A Odeceixce ni niti na pravi lokaciji, saj je nekaj kilometrov proč od morja, niti ne ponuja ničesar, po čemer bi človek sklepal, da se je znašel v opevani pokrajini. To se takoj opazi, saj je bil kraj precej manj privlačen, kot kraji, ki ležijo ob morju in so zaradi večjega števila obiskovalcev preprosto lepši. Odprt je bil le en lokal, zato sva se odločila, da tako za večerjo, kot za zajtrk poskrbiva sama, saj je bila v hostlu, kjer sva bila edina gosta, opremljena kuhinja. Skrbnica nama je odklenila in naju nato pustila sama, da sva kot graščaka vladala samotnemu dvorcu. Kot je v hostlih navada, je bilo tudi tukaj v kuhinji nekaj sestavin in hrane, ki jo gostje potem, ko jih več ne potrebujejo, pustijo za druge. Nekdo je prijazno na kuhinjskem pultu pustil celo steklenico olja, na katerem je pisalo Castor oil. Še dobro, da Sabrina ve, kaj to pomeni, sicer bi jaz jajca spekel na ricinusovem olju. Dvomim, da bi naslednji dan naredila kak korak, če bi uporabil to olje.

Sledila je etapa, ki sva jo nameravala preskočiti, a sva ugotovila, da imava dovolj časa, da jo dodava v itinerar, zato sva pot proti jugu podaljšala do kraja Aljezur. Sprva se je bilo treba vrniti do morja, a začuda se nama je skoraj ista pot, po kateri sva se dan poprej tako namučila, zdela neprimerljivo krajša. Ponovno sva bila ob morju, kjer sva najraje. Naletela sva celo na klop, kjer sva se lahko odpočila in si za kosilo privoščila avokado. Zadnji del poti se je ponovno odcepil v notranjost, kar naju ni preveč motilo, saj sva vedela, da se v prihodnjih dneh ponovno vračava na morje.

Aljezur bi naj v desetem stoletju ustanovili Berberi in na nek način je njihova sled vidna še danes. A vasica je na dan vseh svetih, ko sva prišla, samevala. Le tu in tam je bil odprt kakšen lokal, da sva si lahko privoščila večerjo. Tokrat tajsko. Naslednje jutro je Aljezur ponovno oživel. Za zajtrk sva se sprehodila mimo šestih odprtih lokalov in šele sedmega izbrala za zajtrk. Tudi Aljezur nama je nudil vse, kar sva potrebovala. O tem, kako sta nama bila všeč ta dva kraja v notranjosti, priča tudi to, da sem v štirinajstih dneh na Portugalskem posnel več kot tisoč fotografij, a niti ene same v krajih Odeceixe in Aljezur.

Krajev in pohajkovanja v notranjosti, proč od morja, sva imela dovolj. Sedla sva na avtobus in se zapeljala do morja. Od tam sva pot nadaljevala proti zahodu in nato proti severu, a ves čas ob morju.

Po pristanku v Lizboni, ki je za naju eno najprivlačnejših evropskih mest, sva se sprehodila čez mesto in obiskala nekaj nama znanih kotičkov. Nato sva sedla na avtobus in se odpeljala proti jugu do kraja Porto Covo. Prvi od majhnih krajev, skozi katere naju je vodila pot. Simpatična vasica z vsem, kar pohodnik na večdnevnem pohajkovanju potrebuje.

Kar naju je presenetilo, je bilo število tujcev, ki so bili očitno priseljenci, a so v pomanjkanju dela postopali naokrog. Najbrž zaradi tega, ker trenutno ni sezona del v rastlinjakih, sadovnjakih, vinogradih, na poljih in podobno. Presenetilo naju je tudi to, da niso bili videti kot Afričani, temveč kot Indijci. To se je poznalo tudi po tamkajšnjih lokalih. Vsaj polovica vasic, skozi katere sva šla, je imela vsaj indijsko ali nepalsko trgovinico, če ne še restavracijo. Povsod, kjer je bilo mogoče, sva jim naredila nekaj prometa. Jaz sem namreč tisti, ki se ne more upreti obisku indijskega mini marketa, da o pristnih indijskih restavracijah niti ne govorim. Pristnih v tem oziru zame pomeni, da me takoj, ko stopim v takšen lokal, odnese v Indijo. Vonjave, oprema lokala, ljudje in njihova govorica v trenutku izdajo ali je lokal pristen ali ne. Občutkov, ko se znajdem v takšnem prostoru, ne znam opisati, a saj sem o tem, kako močna čustva gojim do dežele, ki nam je ostala najbolj nerazumljena, napisal dovolj. Ko v takšnem lokalu okusim še jedi, je to zaokrožena celota, ki je v mojem svetu občutek popolnosti.

Morda se zdi, da to ni povezano z najinim pohajkovanjem po Portugalski. Ampak je in to močno. To, da se po celodnevni hoji obdariš z najbolj slastno hrano, najokusnejšimi napitki in lepo sobo, je sila pomembno. Vtisi, ki jih pridno nabiraš čez ves dan, s tem postanejo še bolj lepi in še bolj trajni. Najlepše pri vsem skupaj pa je to, kar je o sreči ugotovil že Chris McCandless in najbrž še kdo. Vključno z menoj.

Prvi dan naju je pot vodila do vasice Vila Nova De Milfontes. Hodila sva predvsem po pesku in ozkih poteh, a ves čas tik ob morju. Kakših 25 kilometrov sva naredila ta dan.

Postanke sva delala tam, kjer nama je bilo všeč, nenačrtno. Ponekod so bile razgledne točke, ki so bile opremljene z razkošnim lesenim podestom in celo kakšna klopca se je našla.

Drugi dan sva ujela čoln, ki naju je zapeljal čez reko, s čemer nama je bilo prihranjena ena ura hoje po cesti.

S tem niti nisva prekršila uradne začrtane trase Ribiške poti, saj je namenoma speljana tako, da je za prečkanje reko treba na čoln, ne čez most. Dobra domislica. Trase teh poti, po katerih sva hodila, so začrtane izjemno premišljeno, res pohvalno za tiste, ki so se tega domislili.

S Sabrino sva se po dolgem času odpravila na peš potovanje. V mojem izrazoslovju peš potovanje pomeni, da je rdeča nit potovanja pešačenje. Vsak dan. Dan za dnem. Ta način potovanja nam je bil vedno zelo pri srcu, a ne vsem članom naše družine v enaki meri. Menda ni daleč od resnice, če povem, da sem v naši hiši jaz tisti, ki ima do pešačenja največje veselje. Otrokom se svet vrti z drugačno hitrostjo, kot odraslim, zato jim pomanjkanja navdušenja do pešačenja niti ne gre zameriti. A smo kljub temu skupaj, v družinski zasedbi, uspeli narediti kar nekaj lepih večdnevnih pohodov. Od Nepala, Turčije, Grčije, Gruzije in tako naprej. Podrobneje v kategoriji pohodništvo. Seveda sva tudi tokrat na potovanju otroke pogrešala, a to, da pohajkujeva sama, je izjemno nagrajujoča oblika potovanja.

Za cilj sva izbrala jug Portugalske in pot, ki se nama je zdela primerna. Imenuje se Rota Vicentina in je sestavljena iz 750 kilometrov pešpoti. Tisti konec Portugalske že poznava, saj sva ga tokrat obiskala že tretjič, a prvič z namenom večdnevnega pohajkovanja. Tako sva po eni strani vedela, kam, ne pa povsem, v kaj se podajava. Namreč, že več let nisva hodila tako, da bi vsak dan prepešačila kakšnih dvajset kilometrov dan za dnem. Na nek način je to kar izziv. Najin sleherni dan je bil videti tako, da sva zjutraj počasi pozajtrkovala. Enkrat v pekarni, drugič v kavarni, včasih pa kar v sobi ali apartmaju. Še pomembneje; pred vsakim zajtrkom sva si privoščila eksotično sadje, ki ga na Portugalskem ne manjka. Nato sva si oprtala vsak svoj nahrbtnik, v katerem sva imela vse stvari za štirinajstdnevno potovanje, nekaj litrov vode in prigrizek ali kosilo, ter se odpravila na pot. Dnevno sva prehodila nekje dvajset kilometrov, včasih več, včasih manj, za kar sva porabila med pet in osem ur. Skupaj s postanki. Sicer ne vem, če je to uporaben podatek, a hodila sva v povprečju s hitrostjo 3,8 kilometrov na uro. Odvisno od terena, vremena, razpoloženja, razgledov, terena, vzponov, postankov in drugih faktorjev. Po uradni poti sva hodila devet dni, en dan sva zaradi dežja vedrila v sobi, drugače pa sva hodila vsak dan, tudi v Lizboni, kjer sva v pol dneva prepešačila 12 kilometrov. Eh, zataknil sem se za številke, raje se vračam k opisu najinega dneva. Torej, kosilo sva si privoščila nekje ob poti. Včasih gurmansko, drugič takšno, da nama ni najbolj teknilo. A ko se po več urah hoje utrujen usedeš in zazreš v Atlantik, ki buči le nekaj deset metrov od tebe, je težko, da hrana ne bi teknila. Na cilj sva praviloma prispela med tretjo in peto uro popoldan in se odpravila naravnost v sobo na zaslužen počitek. Sobe sva rezervirala sproti, saj sva tako imela vso svobodo odločanja o tem, kako daleč in v katero smer se bova odpravila kateri dan. Tako sva imela tudi možnost, da se etapam, za katere sva ugotovila, da so dolgočasne, izogneva. Proti večeru ali celo prej sva se odpravila na večerjo in pri tem seveda prehodila še nekaj dodatnih kilometrov. Zaradi hoje nisva imela prav nobenih težav, razen rahle utrujenosti. Vsak dan sva dovolj počivala, tako, da sva se zjutraj prebudila spočita, resetirana in pripravljena na nove kilometre. To je pravzaprav ključno; saj če se na večdnevnem pohodu zjutraj prebujaš z bolečinami ali celo brez veselja do hoje, zna to biti precej hudo. Midva resnih izzivov, s katerimi bi se soočala, pravzaprav nisva imela. Ukvarjala sva se le z vprašanji, kot na primer, ali bo sijalo sonce, bo padal dež, bo več vzpona, bo več peska, bova našla dobro restavracijo, kdaj lahko narediva check-in in podobno. Vsak dan sva spala v svoji sobi, v krajih, ki so dovolj veliki, da so na voljo restavracije in vsaj ena trgovina. Skratka, večdnevno pohajkovanje skorajda ne more biti bolj lagodno, kot se nama je zdelo tukaj.

Ali se le meni dozdeva, ali svet postaja vse manjši z leti? Svet popotništva in potovanj, namreč. Saj vem, da je to naravni cikel in ga tudi razumem, a ko se sam zalotiš, da si se vanj ujel in to občutiš na lastni koži, je vendarle precej drugače, kot če nekaj le veš, ne da bi dejansko izkusil. Kaže, da sva s Sabrino, ko je treba spakirati in odpotovati, ponovno sama, kot sva bila nekoč. Takrat, ko še nisva imela otrok in sva potovala v dvoje. Sledila so leta družinskih potovanj in sedaj se je cikel obrnil, tako da sva ponovno v dvoje. Saj ne, da v dvoje nisva potovala, ko so bili otroci zreli za potovanja, a tisto so bila predvsem motoristična potovanja, ko drugače kot v dvoje (ali solo) ne gre. Sedaj pa je videti, da se bova na potovanja odpravljala le še v dvoje. Z izjemo mojih občasnih solo podvigov, o katerih ne smem sedaj niti razmišljati, kaj šele razpravljati.

Tako se nocoj, ko to pišem, s Sabrino odpravljava na najdaljše družinsko potovanje v letošnjem letu. Ob tem, ko sem to zapisal se sprašujem ali smo še sploh upravičeni do naziva, ki ga nosi naša spletna stran, Popotniški dnevnik družine Bračko. Nisem prepričan. A glede na to, da je naš spletni dnevnik že v petnajstem, ja v 15. letu, bo ime najbrž ostalo. Morda pa nama še kdaj uspe prepričati Mašo ali Saro ali celo obe, da se odpravimo na kakšno skupno potovanje, kdo bi vedel.

Skratka, potovanje v Izrael sva dokončno odpovedala in tudi letalski prevoznik je končno odpovedal let. Tako lahko brez slabe vesti že čez dve uri odpotujeva drugam. Tja, kamor greva z največjim veseljem, na Portugalsko. Kar še posebej razveseljuje tako mojo popotniško žilico, kot tudi minimalistično plat, je to, da je vsa najina prtljaga v dveh nahrbtnikih, ki skupaj tehtata borih 9 kilogramov. A sedaj se spuščam že v podrobnosti, ki jih raje prihranim za pisanje po potovanju.