Category: Portoriko

Pred dobrim mesecem, ko smo bili v New Yorku, sem obljubil, da bom napisal nekaj več o tem opevanem velemestu. Morda pa koga prepričam (ali odvrnem), da ga obišče. Če si katero velemesto zasluži naziv najbolj znano mesto na svetu, je to najbrž New York. Med drugim si lasti nazive svetovna prestolnica mode, denarja, modernega sveta, oglaševanja in najbrž še marsičesa. Vsekakor je New York mesto presežkov.

Nekaj naključnih dejstev:

New York je velik kot štiri Ljubljane in ima osem milijonov prebivalcev.
Po 10.000 kilometrih mestnih cest vozi 4.000 avtobusov in 50.000 avtomobilov namenjenih javnemu prevozu.
Newyorčani zaslužijo več denarja, kot prebivalci katerega koli drugega mesta v ZDA. Letna bruto plača učitelja v osnovni šoli bi naj znašala 60.000 EUR.
Veliko? V lanskem letu je bila povprečna najemnina za stanovanje na Manhattnu 2.500 EUR na mesec.
Nakup stanovanja? V povprečju 1,1 milijona EUR.
40 odstotkov Newyorčanov naj bi bilo imigrantov, kakšnega pol milijona je ilegalnih.
Za red skrbi 35.000 policistov.
Če koga zanima, kje se trenutno krade, ropa in strelja v New Yorku, si lahko ogleda zanimiv zemljevid.
New York letno obišče 50 milijonov turistov, petnajst krat več kot Portoriko.
Mesto ima več kot 70.000 hotelskih sob.
Hrano strežejo v več kot 25.000 restavracijah in 4.000 uličnih kioskih.
Za zabavo skrbi več kot 80 gledališč, za umetnost 80 muzejev.
Samo v enem od njih – Metropolitan Museum of Art, je razstavljenih dva milijona eksponatov.
Turističnih znamenitosti je nešteto: Empire State Building, Statue of Liberty, Central Park, Wall Street, World Trade Center / WTC Memorial, American Museum of Natural History, Guggenheim Museum, Brooklyn Bridge, Times Square, Fifth Avenue, Park Avenue, United Nations, Macy’s, Bloomingdale’s, Chinatown, Little Italy, Curry Hill, Waldorf Astoria…

Kako smo se v tem vrtoglavem velemestu znašli mi?

Ni tako hudo, kot je videti na prvi pogled. Mi smo se znašli tako, da smo si že pred prihodom v New York pripravili okvirni načrt, kaj bomo tam počeli. Za vsakogar od nas se je našlo nekaj zanimivega. Edina težava so bili aktualni dogodki, saj jih je bilo le v dneh, ko smo bili tam, več kot tisoč. Izbrali smo enega, ki smo si ga ogledali skupaj in to Broadwajski muzikal Mamma Mia! Sara in Maša sta med triurno predstavo sedeli kot pribiti in s široko odprtimi očmi opazovali glasbeni spektakel, ki se je odvijal tik pred nami. Ne pretiravam, če napišem, da je bil energijsko nabit Broadwajski muzikal naša najlepša izkušnja v New Yorku.

Najprivlačnejše znamenitosti smo si ogledali že na prvem obisku New Yorka. Tokrat smo imeli več časa in smo lahko mesto bolje spoznali. Prvi dan smo se zjutraj s trajektom zapeljali na Staten Island in med plovbo uživali v panorami. Nato smo se sprehodili skozi Battery park na konici Manhattna in si ogledali muzej ameriških Indijancev. Sledil je ogled fenomenalne razstave pravih človeških teles – Bodies. Če želite otrokom in seveda tudi sebi pokazati, kakšno je človeško telo pod kožo, ogled toplo priporočam, razstava je na ogled bližje, kot si mislite. V kitajski četrti smo si privoščili zgodnjo večerjo in se vrnili v hotel. V naslednjih dneh smo se predvsem sprehajali po Manhattnu, opazovali bliskovito hiter mestni ritem in ga doživljali. Obiskali smo tudi več tržnic in muzejev ter seveda najznamenitejši veleblagovnici na svetu.

New York je kljub temu, da je nabit s turističnimi znamenitostmi in da se tam dnevno zvrsti stotine dogodkov, obvladljiv. Pravzaprav je za primerno pripravljenega in zmernega popotnika, precej preprost za potovanje. Povrhu je za potovanje cenejši od večine evropskih velemest (če seveda odmislimo pot do tja). Na primer; za hotel, ki sicer ni bil na Manhattnu, a so nas do tja brezplačno peljali z limuzino, smo za vse štiri skupaj plačali 50 EUR na noč. Z obilnim samopostrežnim zajtrkom, brezplačnim dostopom do interneta in prostorno ter lepo sobo. Za štiri kosila smo v kitajski četrti plačali 20 EUR, podobno v fastfoodih. Kava v famoznem Starbucksu je od 1,50 EUR naprej. Za takšen denar se v evropskih mestih ne da preživeti. Tako, kot sem bil do Portorika kritičen, saj smo tam za vložen trud dobili bore malo, lahko za New York trdim ravno nasprotno, saj je destinacija, ki da precej več, kakor vzame.

Obisk New Yorka je nekaj, kar bi si moral vsakdo, ki ga resnično zanima, kako je onkraj luže, privoščiti. Od vseh velemest, ki smo jih obiskali širom sveta, bi nekomu, ki si želi videti, kakšno je življenje v večmilijonskih mestih, priporočal New York.

Torej, kaj še čakate?

Portoriko je dovolj eksotična in nenavadna dežela, da si zasluži še nekaj besed o tem, kako smo ga doživljali. Iz prejšnjih prispevkov je najbrž razvidno, da smo se tam soočali z več tegobami, kot bi si jih želeli. A da ne bo pomote, to ne pomeni, da se nismo imeli fajn, kje pa, na vsakem potovanju se imamo fajn. A v nekaterih deželah se je za to, da se imamo fajn, treba precej bolj potruditi, kot bi pričakovali in želeli. Saj to, da so potovanja trdo delo, v katerega je treba vložiti veliko napora, je menda jasno; resnične užitke je moč doseči le s trudom. In Portoriko je ena izmed takšnih dežel, v kateri smo se za to, da smo lahko uživali, morali precej potruditi. V tem kontekstu lahko ob bok Portoriku postavim le še Iran.

Res pa je, da smo se precej trudili tudi v Nepalu, Indiji, Avstraliji in Kolumbiji, a v teh deželah je bilo razmerje med tem, koliko truda smo v potovanje vložili in koliko spoznanj smo pridobili, na naši strani. Pomeni, da smo se na potovanju sicer namučili, a bili smo deležni toliko čudovitih spoznanj, da bi se v vsako od omenjenih štirih dežel še zelo radi vrnili. Tega za Portoriko ne moremo trditi, saj smo tam glede na vložen trud (in denar) dobili bore malo.

V Portoriko smo se s tegobami toliko ubadali, da sem že tam razmišljal o tem, kaj je narobe, da nam je tako težko že na drugem potovanju, odkar smo se vrnili iz enoletne pustolovščine. Ko so se tako slabe stvari vrstile ena za drugo, sem pomislil celo na to, da so te tegobe znak, da moramo nehati potovati. Na srečo me je ta neumna misel kmalu zapustila in sem se raje prepustil upanju, da nas bo Portoriko – La isla del encanto, očaral.

No, očaral ras ravno ni, smo se pa naučili marsikaj novega. Na primer, kako si pripraviti poceni večerjo v mikrovalovki. Kako s plastičnim nožem pripraviti papajo. Da ima lahko kruh 33 sestavin. Da se morajo osemletne deklice kopati z modrcem. Da to, da se kraj zaradi kavnih plantaž imenuje Mesto kave, ne pomeni, da lahko v tamkajšnjem lokalu dobiš kavo. Itd.

V vsaki deželi, ki jo obiščemo, se bogatimo s spoznanji; a razlika je, če v eni deželi spoznaš, da tam živijo ljudje, ki znajo biti srečni brez tega, da bi posedovali karkoli materialnega, v drugi deželi pa spoznaš, da tam jedo s plastičnimi vilicami. Seveda pa smo tudi v Portoriku prišli do uporabnih spoznanj, do katerih brez soočenja s tegobami ni mogoče priti. Spoznanj, za katera računamo, da bodo pripomogla k temu, da bomo v prihodnje znali popotniške destinacije bolje izbrati. Destinacije, ki dajo več, kot vzamejo.

Prejšnji prispevek sem zaključil pri prevažanju, prehranjevanju in prenočevanju, treh ključnih dejavnostih na vsakem potovanju in tudi najvišjih denarnih postavkah. Naj nadaljujem s tem, kako je bilo z njimi v Portoriku.

Že nekaj časa se na potovanja odpravljamo tako, da se na deželo, ki jo nameravamo obiskati, skušamo čim manj pripraviti. Verjamem, da se to zdi marsikomu nesmiselno, tudi meni se je pred leti, ko sem potovanja načrtoval vnaprej. A ugotovili smo, da imamo od destinacije, ki jo obiščemo nepoučeni, veliko več, kot če bi se nanjo vnaprej pripravili. Res pa je, da se nam zaradi nepoučenosti o destinaciji pripeti več tegob, kot bi se nam sicer. A o tem, da izzive na potovanjih radi premagujemo in da so potovanja zaradi tega bolj zanimiva, ter o podrobnostih, zakaj ne načrtujemo, sem že večkrat pisal.

Zadnje potovanje je bilo, zaradi tega ker se nanj nismo dovolj pripravili, precej posebno. Že odločitev za izbiro destinacije je padla na precej nenavaden način. Tako za New York kot za Portoriko smo se odločili zgolj zaradi ugodnih letalskih vozovnic. Za New York smo bolj ali manj vedeli, kaj lahko tam pričakujemo in nas je zaradi tega pritegnil. O Portoriku pa razen tega, da je tam toplo morje in sonce, nismo vedeli ničesar. Zato smo pred nakupom vozovnic za Portoriko, preučili tisto najnujnejše, kar moramo o neki destinaciji vedeti, preden se zanjo odločimo.

Sabrina je pri tem ugotovila, da so cene v portoriških restavracijah objavljene v vodnikih in na internetu, precej visoke. Te cene ponavadi veljajo za turistične restavracije, zato se s tem se nismo preveč obremenjevali. Zraven tega se na potovanjih najraje prehranjujemo v lokalnih gostilnah in na ulici, tako kot to počno domačini.

Podobno smo ugotovili za hotele, da bi naj bili precej dragi. A tudi to smo nekako zavestno preslišali in se zanašali na preverjen recept. Ta namreč pravi, da so cene hotelov, ki so objavljeni na internetu in v vodnikih višje, kot cene manjših in manj znanih hotelov.

Kar pa se tiče prevoza smo, še vedno pred nakupom letalskih vozovnic, ugotovili, da je javni prevoz sicer poceni, a ga je težko dobiti. Tudi pri tem smo se zanašali na izkušnje, saj smo se še v vsaki deželi znašli in vedno prišli kamorkoli smo hoteli.

Tako pripravljeni smo se torej odločili za Portoriko in odpotovali.

Portoriko nas je pričakal s čudovito karibsko klimo, ki je sredi naše zime pravi balzam. V toplem soncu, turkiznem morju in na peščenih plažah smo uživali s polno paro. A bilo se je treba tudi prevažati, jesti in spati.

Presenečenja (po resnici povedano je šlo za tegobe), ki smo jih bili deležni prve dni, so se vrstila eno za drugim. Saj z njimi smo se ubadali tudi preostale dneve, le da to takrat niso bila več presenečenja.

Kako je bilo torej s prevažanjem, prehranjevanjem in prenočevanjem v Portoriku?

Predpostavka, da bomo v restavracijah, kamor zahajajo domačini, jedli ceneje, se je izkazala za pravilno. A ne znam opisati občutkov, ki so nas obšli, ko smo spoznali, da domačini jedo v restavracijah, kot so McDonald’s, Burger King, Subway, Wendy’s, Taco Bell, Pizza Hut, KFC ipd. Saj, če zaradi razmer vsakih nekaj dni zaidemo v fastfood, se ne pritožujemo, če pa moramo tja trikrat v dveh dneh, je to za nas katastrofa. Mimogrede, tropsko sadje, ki smo se ga tako veselili, saj smo predpostavljali, da ga je tam v izobilju, smo komaj našli. Redke branjevke, ki smo jih uspeli najti in so ponujale slasten avokado, papajo in mini banane, so se pritoževale, da je uvoz poceni sadja uničil domačo pridelavo.

Tudi z iskanjem primernih hotelov smo se precej namučili, našli pa jih tako ali tako nismo. Od vseh držav, ki smo jih prepotovali, portoriški hoteli nudijo daleč najslabše razmerje med ceno in nivojem storitve. Tako slabo, da tega ni vredno niti opisati.

Najbolj nas je presenetil javni prevoz. Vedeli smo, da bo ga težko najti, a dokler nas taksist ni odložil na glavni avtobusni postaji, kjer so se nam, ko smo vprašali, kdaj pelje naslednji avtobus, smejali v obraz, nismo verjeli. Medkrajevni javni prevoz v deželi s štirimi milijoni ljudi resnično ne obstaja! Česa takšnega nismo doživeli še nikjer. Tako smo obtičali v nekem mestu in le ustrežljivosti prijaznih domačinov se lahko zahvalimo, da smo po dveh dneh iskanja našli Rent a car, kjer smo si lahko izposodili avto.

To so bila torej presenečenja, s katerimi smo se iz dneva v dan soočali v Portoriku. Slabi hrani in zanič hotelskim sobam bi se morda lahko izognili, a te cene nismo bili pripravljeni plačati. Hotelov za 150€ na noč in večerij za 100€ se ne gremo.

Najbolje se nam je izteklo s prevozi, saj smo se z najetim avtom lahko zapeljali kamorkoli smo želeli.

Kakorkoli že, dobili smo kar smo iskali: nove izkušnje in oddih na Karibih. Še dobro, da je ves čas sijalo toplo sonce in da deželo poseljujejo tako prijazni ljudje, kar je pripomoglo k temu, da smo tegobe lažje premagali in se prepustili užitkom.

Smo že nazaj. Naša biološka ura se je končno ujela s sončno, tako, da lahko objavimo nekaj vtisov iz zadnjega potovanja.

Toliko različnih dežel, kultur in ljudi smo že spoznali širom sveta, a smo vedno znova presenečeni, ko se soočimo z drugačnimi navadami, kot jih poznamo. Še toliko bolj, ko mislimo, da so nam ljudje, v deželi kamor se odpravljamo, podobni. Ko smo na primer šli v Indijo in Kitajsko, smo vedeli, da nas tam pričakuje povsem drug svet, saj so tamkajšnji ljudje že na videz drugačni od nas. Ko pa smo se odpravljali v ZDA in Portoriko, si takšne razlike v navadah ljudi niti v sanjah nismo predstavljali.

Gledamo ameriške filme, jemo hamburgerje, pijemo kokakolo in mislimo, da vemo, kako živijo v Ameriki. Ob tem se, pa če si to priznamo ali ne, po najvplivnejši državi na svetu tudi zgledujemo. A dokler je ne obiščemo, ne moremo vedeti, kakšno je življenje čez lužo v resnici. Tudi mi, ki smo jo že večkrat obiskali, tega ne vemo. A nekaj vtisov o deželi in navadah ljudi smo bili vendarle deležni.

Jasno da vsega, kar smo doživeli in se nam je zdelo nenavadno, ne moremo opisati. Zato bom omenil le nekatere pripetljaje in nenavadnosti, ki so nas pričakale v New Yorku in Portoriku. Tiste, ki so se nam zdele še posebej drugačne. Ne tiste, ki so neposredna posledica blagostanja ali pomanjkanja, temveč dejanja, ki jih ljudje počnemo povsod po svetu. A na drugačen način.

New York smo tokrat obiskali drugič, a nas je kljub temu navdušil in presenetil. Natančneje, navdušilo nas je mesto, ljudje pa so nas… kako bi rekel… presenetili. Recimo Kitajci, ki so, ko smo zapustili njihovo restavracijo, vpili na nas in zahtevali napitnino. Mi pa je nismo hoteli dati, saj je bila hrana neokusna, zato smo poravnali le račun in si drznili ne dati napitnine. Ta bi naj znašala vsaj 15 odstotkov zneska na računu in bi naj bila obvezna. Od takrat naprej smo napitnino dajali pogosteje. A ne zaradi tega, ker smo bili tako zadovoljni s storitvami, temveč zato, ker je bila napitnina že všteta v račun in smo jo morali plačati, ne glede na kakovost storitve, ki smo je bili deležni. V neki restavraciji je pisalo: “Recite nam hvala z napitnino!” V neki hotelski sobi nam je sobarica kar nastavila kuverto za napitnino s svojim imenom.

Tako agresivnemu zahtevanju napitnine še nismo bili priča v nobeni državi.

Hrana, ki smo jo jedli na tem potovanju si zasluži poseben prispevek. Tokrat na kratko o posodi in embalaži, v kateri se hrana streže. Najprej naj omenim, da v drage restavracije ne zahajamo, saj si potem potovanj ne bi mogli privoščiti. Kaj je za nas drago? Na primer to, da smo v neki gostilni bogu za hrbtom le za štiri predjedi, brez glavnih jedi in pijače, plačali 40 evrov. Ali pa za dostavo dveh pic – 20 evrov. In to v Portoriku, v New Yorku smo ponavadi jedli poceni in okusno (enkrat v vietnamski in dvakrat v indijski restavraciji). No, embalaža. Mislim, da na celem potovanju nismo več kot petkrat jedli iz porcelanastih krožnikov, s kovinskim priborom in pili iz steklenih kozarcev. Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah! Tega se nikakor nismo mogli privaditi. Povrhu tega so po obroku krožniki, vilice in kozarci, skupaj z ostanki hrane, romali v isto kanto. Potem pa smo kupili veliko plastenko vode, na kateri je bil malenkost manjši zamašek in gor je pisalo: “Manjši zamašek – manj odpada!”

To potovanje je bilo posebno še zaradi nečesa drugega, ne le zaradi drugačnih navad. Ne spomnim se namreč, da smo se v kateri državi morali toliko ukvarjati z logistiko potovanja, kot v Portoriku. Iskanje ustreznega prevoza, hrane in hotelov, nam je vzelo več časa, energije in denarja, kot kjerkoli. A nič zato, glavno da smo dobili to, po kar smo prišli: obilico znamenitosti in zabave v New Yorku ter sonce in morje v Portoriku.

Letošnje prvo potovanje je za nami. V 17 dneh smo se zapeljali čez Slovenijo do Trsta, poleteli v Rim in nato v New York. Tam smo se nekaj dni potikali naokrog, nato pa poleteli v Portoriko. Na majhnem otočku smo se nekaj časa borili z nepričakovanimi logističnimi težavami in se, ko smo jih premagali, zapodili v karibsko morje.
V času, ki smo ga preživeli na več plažah širom Portorika, nam je bilo na tem potovanju najlepše. Da se kje ne spreminjamo iz popotnikov v turiste, tiste, ki tako radi poležavajo na plažah?

Po 27 urah vožnje z avtobusom, sedmimi vlaki, dvema letaloma in avtom, smo se predvčeraj zvečer vrnili domov. Ko smo se prebudili naslednje jutro in odšli v šolo ter službo, je naša biološka ura kazala dve zjutraj. Če sem iskren, še danes nisem povsem pri sebi. Zaradi jet laga, ne zaradi česarkoli drugega. Zato več o vtisih s potovanja po veliko bolj nenavadni deželi, kot smo pričakovali, v prihodnje.

Portoriko je otoček v karibskem morju s čudovitimi plažami, kjer nam kaj drugega kot poležavanje in čofotanje v morju, skorajda ne bi smelo priti na pamet. A vendar nas je lastna radovednost napodila proč od morja. Radovedni smo bili, kaj se skriva v notranjosti otoka in kakšen je karibski deževni gozd. Tako smo se odpravili v džunglo.

V deževnem gozdu je veliko označenih poti in mi smo izbrali takšno, da nam je čuvajka v parku zanjo rekla, da si ji zdi nesmiselna, saj nihče ne gre po njej. No, potem je ravno pravšnja za nas, smo sklenili in se zapodili v gozd. Pot nas je vodila skozi deževen gozd, poln bujnega in nenavadnega rastlinja. Le Maša se je čudila, kakšen deževni gozd je to, da sedaj v njem ne dežuje. Odgovor je dobila kmalu, saj se je ulilo kot iz škafa.

Skozi deževni gozd tako kot se spodobi, po dežju:


Osvajalki na vrhu:


Ljubezen po polžje:

Deževni gozd nam je bil tako všeč, da smo se odločili, da notranjost dežele bolje raziščemo. Razdalje med kraji v Portoriku so majhne, saj otoček po dolžini menda ne meri kaj več kot 200 kilometrov. A to še zdaleč ne pomeni, da je vožnja med kraji kratka. Za vožnjo po tako imenovani panoramski cesti čez osrednji, gorski predel Portorika, smo namesto treh, kot je obljubljala navigacija, potrebovali osem ur. O tem, kakšni razgledi so se na tej panoramski cesti ponujali, pa največ pove dejstvo, da v osemurni vožnji nisem naredil niti ene same fotografije.

Tako smo sklenili, da se raje vrnemo na privlačnejši, obmorski del Portorika in se prepustili morju in soncu.

V pričakovanju vala:


Pod valom:


A tega poznate:

Več v galeriji.

Jutri je naš zadnji dan v Portoriku. Za par dni se vračamo v New York, kjer smo si za konec pripravili pravo poslastico. Če nam bo teknila, več o njej prihodnjič.

Potovanje po tej majhni karibski deželici, ki ni in hkrati je del ozemlja ZDA, nam vzame toliko časa, da ne utegnemo ničesar napisati. Pravzaprav so nam čas, in to cela dva dneva, vzele priprave na potovanje po Portoriku. Sara me je včeraj, ko smo bili tukaj že tri cele dni, vprašala: »Ati, kdaj bomo v Portoriku začeli uživati?«

»Jutri!« sem ji odvrnil in močno upal, da mi bo uspelo obljubo izpolniti.

In danes, četrti dan smo res uživali. Končno!

Tako pač je, na potovanjih redko teče vse po maslu. Včasih pa se celo zgodi, da imamo občutek, da nam gre vse narobe. A o tem, kaj vse nam je šlo narobe, raje sedaj ne bom, saj smo šele na polovici potovanja. Za to bo dovolj časa, ko se vrnemo in v miru predelamo ter prebavimo pretekle dogodke.

Glavno, da se imamo zdaj lepo, današnji dan je bil čudovit. Resda se je čez dan vsaj petkrat ulilo in smo prvič v življenju večerjali hrano iz mikrovalovne, a v primerjavi s prejšnjimi, je bil današnji dan čudovit. Ves dan smo bili na eni najlepših plaž, kar smo jih kdaj videli. Baje je ta plaža celo med najlepšimi plažami na svetu. Mimogrede, le kdo je videl vse plaže na svetu, da lahko trdi kaj takšnega. Vsekakor pa drži, plaža je čudovita. Gre za več kilometrov dolg zaliv iz čistega belega peska, na eni strani obdan s palmami, na drugi pa s turkiznim, kristalno čistim karibskim morjem. Tukaj smo danes od jutra do poznega popoldneva končno uživali Portoriko, kolikor je to le mogoče.

Trdno odločeni, da bomo vsaj tako kot danes, v Portoriku uživali še naprej, se sedaj ob spremljavi zvokov sambe iz sosednjih lokalov, odpravljamo spat.

Manhattan, Brooklyn, Queens, Staten island, Chinatown, Little Italy, Broadway, Peta avenija, Central park, Macy’s, Bloomingdale’s, Starbucks… V treh dneh smo videli in izkusili toliko znamenitosti New Yorka, da jih je nemogoče prebaviti. Mislim, da je to uspevalo le Sari, ki se velemesta ni in ni mogla naužiti in je želela še. Maša, Sabrina in jaz smo ga, najsi bo še tako polno presežkov, imeli tretji dan že dovolj.

Znamenitosti gor ali dol, tudi tukaj so nas, tako kot v večini tujih držav, ki jih obiščemo, najbolj zanimali domačini. (Mimogrede, opazovanje domačinov v New Yorku je, glede na to, da ga letno obišče 50 milijonov turistov, zahtevno, a navdihujoče opravilo.) Škoda, da je bilo tokrat za posedanje in opazovanje mimoidočih premrzlo. Smo se jih pač nagledali med sprehajanjem. Pravzaprav smo to počeli cele tri dni, od jutra do večera. Tako smo v kitajski četrti šli mimo nekega možakarja, ki je držal v roki tranzistor in prepeval, ko je naenkrat sam pri sebi, a hkrati glasno rekel: »What the fuck is going on?«

Zasmejali smo se, Maša pa je seveda takoj vprašala »Kaj je rekel?«

S Sabrino sva ji, da je ne bi ravno učila sočnih newyorških izrazov, hkrati odvrnila: »Eh, nič!«

Pa reče Maša: »What the fuck is going on, je rekel!«

No, mi se s podobnimi filozofskimi vprašanji nismo ubadali, temveč smo se za tri dni prepustili hitremu newyorškemu tempu, da nas vodi. Včeraj pa smo se tik pred polnočjo vkrcali na letalo in po štirih urah pristali na Karibih. Več o tem, kako je tukaj, drugič, zaenkrat pa nekaj utrinkov iz samozvane prestolnice sveta:

Newyorška panorama skozi okno naše sobe.

Gneča v zraku, na cesti, pod zemljo, povsod.

Počitek proč od gneče.

Če ima Amerika česa v izobilju, so to kalorije.

Ločitev je očitno tukaj popularna, saj smo zraven tega oglasa, videli tudi velike panoje, ki so oglaševali srečne ločence.

Več o tem, kako nas Američani vedno znova presenetijo, pa kdaj drugič, ko se vrnemo domov in predelamo vtise.

Je ogorčeno potarnala Maša, ko smo stopili iz podzemne železnice in se je ulilo. Na poti smo bili že 23 ur in bili smo že pošteno zdelani. Najprej nekaj ur v avtu, nato prvi let, drugi, deseturni ter avtobus in še nekaj vlakov. Prvič smo bili na tako dolgem poletu čez dan, tako da nismo mogli spati. Saj letalo je bilo super, ves čas poleta so nas razvajali z okusno hrano in pijačo. A niti filmi, risanke in videoigrice, ki smo jih imeli na voljo, deseturnega poleta niso skrajšali. Da turbulenc, ki so začinile pristajanje, niti ne omenjam.

A vse to je bilo včeraj. Danes je nov dan. Po krepčilnem deseturnem spancu v najmehkejših posteljah na svetu, smo se zbudili v New Yorku! Zunaj je sicer še noč, a pogled iz naše sobe v Queensu, na najznamenitejšo panoramo nebotičnikov na svetu, je fantastičen. Medtem ko to pišem, se punce pogovarjajo o včerajšnjih pripetljajih in se ob tem krohotajo na ves glas. Še tako neprijetni dogodki, ki nas spremljajo na potovanjih, so že naslednji dan lep spomin. Lepo je potovati!

Sedaj se odpravljamo na zajtrk, ki je tako kot marsikaj v New Yorku, obilen. Tega se dobro spomnimo od takrat, ko smo nazadnje bivali tukaj. Po zajtrku pa gremo ven! Na ulice New Yorka, edinega velemesta na svetu, v katerega smo si po prvem obisku še želeli vrniti.

Zadnje tedne smo lahko le opazovali sosednje države, ki jih je prekrila debela snežna odeja. Videti je bilo, kot da se sneg za nas, in prerokbe naših meteorologov, sploh ne zmeni. Šele, ko smo se dodobra načudili nad posnetki nenavadno visokega snega v krajih, kjer že od pamtiveka ni snežilo, se je vreme usmililo tudi nas. Maša in Sara sta skakali od veselja, ko je začelo snežiti tudi pri nas. Končno smo ju lahko oblekli v smučarske kombinezone in se spoprijeli s snegom. Smučanje, sankanje, kepanje, ribanje in kidanje snega, radosti, ki jih brez obilice snega ni. Prave zime namreč nismo videli že več let, saj je bila prejšnja komaj kaj bela, predprejšnjo in še eno nazaj, pa smo potovali po toplejših krajih. Še dobro, da nas je letošnji sneg ujel dovolj zgodaj, da se ga lahko naužijemo, preden pobegnemo v tople kraje.

Saj zimski čas je v redu, ne poskušamo mu ravno ubežati in ne iščemo užitkov le na toplem soncu. Sploh kadar zima prinese dovolj snega, da lahko uživamo v radostih, ki jih ponuja. A zimskega veselja se hitro naužijemo in kmalu začnemo pogrešati toplo sonce. Zato se nam zdi, da, če odpotujemo pozimi, dolgo zimo presekamo in jo tako lažje prebrodimo. Še enkrat; od zime ne bežimo, ampak sonce nas tako močno privlači, da se mu, če je le mogoče, odpravimo naproti tudi pozimi. Mimogrede; misel na to, da bi potovali v daljne, toplejše kraje poleti, ko imamo sonca v izobilju tako ali tako dovolj doma, nas nikoli ni privlačila.

Mraz in sneg ali vročina in sonce; kaj imate raje? Zdi se mi, da se premalokrat zavemo, kakšno srečo imamo, da živimo v delu sveta, ki ima štiri letne čase. Da smo deležni tako mraza, kot vročine. Morda kdo misli, da je tam, kjer ni mrzlih zim in vročih poletij bolje? Res je, da nas zaradi mraza zebe, da moramo sneg kidati in da nam je poleti velikokrat prevroče. A če na mraz in sneg ter vročino in sonce gledamo kot na nadloge, pred katerimi želimo ubežati, potem lahko pred tem, kar je tukaj in zdaj, bežimo ves čas ter iščemo bodisi toplo zavetje, bodisi senco. Kar seveda nima smisla.

Danes je pri nas že precej snega, a ga bo še več, saj še vedno sneži. Ob tem, da živo srebro kaže -10 stopinj Celzija. Prava zima. Pogledal sem, kako je v New Yorku, kjer bomo naslednji vikend. Vremenska napoved pravi, da bo +9 stopinj in nič snega. Precejšnja razlika, 20 stopinj topleje in brez snega. Nato sem seveda pogledal še, kakšno je vreme v Portoriku. Uf, 30 stopinj! Se pravi, 40 stopinj več, kot je zdaj pri nas, da sonca in karibskega morja niti ne omenjam.

Vreme gor ali dol, glavno da potujemo! Da lahko znova napolnimo nahrbtnike in nase navlečemo popotniška oblačila. Tudi na tokratnem potovanju se bomo prepustili naključjem, ali kakorkoli to pač imenujemo, itinerarja namreč nimamo izdelanega, gremo soncu naproti.