Skok v preteklost Črne gore

Zgodovina je najboljša učiteljica za vse, ki želijo razumeti sedanjost. Črna gora je, kljub temu, da je geografsko dokaj daleč od Dunaja ali Benetk, kjer se je krojila usoda velikega dela Evrope skozi stoletja, igrala zanimivo zgodovinsko vlogo. Že prvo starodavno mestece, ki smo ga obiskali, Perast, je prežeto z dogodki iz zgodovine. Od Ilirov, Turkov, Avstrijcev, Italijanov, Srbov in najbrž še koga. A bolj kot z zgodovinskimi dejstvi, Perast pritegne z geografsko lego, saj leži v zalivu Boka Kotorska, ki je eno najlepših čudes narave v tem koncu sveta. A v primerjavi s tem, kako je blestel predlani junija, ko sem ga obiskal s kolesom, je letos kazal bolj žalostno podobo. Sicer nam je všeč, ko imamo lepe in turistično oblegane kraje le zase, a vsem destinacijam to ne godi. Nekateri kraji krvavo potrebujejo turistični denar, da se lahko ohranjajo v lepi podobi, saj brez njega hitro propadajo. Niti enega samega obiskovalca ni bilo v Perastu, ko smo se sprehodili skozi mestece.

crna_gora_2020_16
crna_gora_2020_17
Isto Kotor. crna_gora_2020_18
Nas je pa presenetil in navdušil stari Bar, ki je kazal znake življenja. Vsaj v gostilnah, če že ne drugje.
crna_gora_2020_19
Tisočletna oljka pri Baru. crna_gora_2020_20
Nekaj restavracij v starem Ulcinju je bilo odprtih, a so še samevale. crna_gora_2020_21
Razgled na mestno plažo v Ulcinju. crna_gora_2020_22
Ti možakarji so bili na ogled le v muzeju. Pod fotografijo je pisalo: »Albanski trgovci s konji. 1905«. crna_gora_2020_23
Tokrat nam je uspelo obiskati tudi znameniti samostan Ostrog, za katerega pravijo, da še danes ne vedo, kako jim ga je uspelo vklesati v tako strme skale. Resnično spokojen kraj. crna_gora_2020_24
crna_gora_2020_25
crna_gora_2020_26
Štiristoletna fontana iz katere teče slastna voda, sicer ni v Črni gori, temveč v Stonu, mestecu na začetku Pelješca na Hrvaškem, ki smo ga obiskali na poti domov, a se mi zdi, da sodi v ta opis. crna_gora_2020_27
Tokratni obisk Črne gore je resda bil kratek, a intenziven. Ko se naslednjič vrnemo, upam, da ji namenimo več časa. A ne obmorskim in zgodovinskim krajem, temveč divji naravi na severu. Reke Piva in Tara, divja jezera, Durmitor in Prokletije, znane tudi pod imenom Albanske Alpe.

To je vse, kar se tiče letošnjih spomladanskih izletov. Poletje je tukaj, čas za resna potovanja!

Z avtom v Črno goro

Še dobro, da je čas relativen, oziroma njegovo dojemanje subjektivno, sicer se z avtom ne bi odpravili vse do Črne gore. Glede na to, da smo z avtom delali že 7.000 kilometrov dolge izlete do Škotske, Španije, Sicilije, nam dva tisoč kilometrov, koliko jih do Črne gore in nazaj, ni predstavljalo nekega izziva. Kar se tiče časa vožnje, se razume. Potovanje smo si priredili tako, da smo se vmes ustavljali in tako do Črne gore potovali več dni. Podobno nazaj. To sicer pomeni, da smo bili vsak dan v avtu, a to je ravno čar road tripa. Vožnja po razgibani pokrajini s prečudovitim razgledi, ustavljanje ob stojnicah s sadjem in v restavracijah s pristnimi kulinaričnimi dobrotami, kampiranje in dolgi sprehodi. Če se vmes najde še priložnost za skok v morje, je to v redu, če ne, pa ni s tem nič narobe. Preživljanje časa na plaži nam namreč ne gre od rok in tega se je od naju navzela tudi Maša. Raje smo sedli v avto, se odpeljali v zanimiv kraj ali v naravo in se sprehajali. Kamorkoli, da smo le bili v gibanju. To pomeni, da smo te dni prehodili v povprečju po 15 kilometrov na dan. Kot sem že zapisal, nam je tovrstni način pohajkovanja najbolj pri srcu.

Bom začel s hrano, ki v Črni gori resnično izstopa po raznovrstnosti in kakovosti, saj nas je vse očarala.

V starem Baru se še danes opazi vpliv Turkov, ki so za seboj pustili slastno kulinariko. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na mojstra, ki je znal o vsaki jedi, ki smo jo naročili, veliko za povedati. crna_gora_2020_01
Zgornji krožnik je edina brezmesna jed, ki smo jo uspeli v Črni gori dobiti, tam vlada meso. Najslavnejši zrezki se imenujejo Karađorđev in Njegoški ter so lahko polnjeni s kajmakom in pršutom, kot ta specialiteta, popeci. crna_gora_2020_02
S sadjem in zelenjavo smo se zalagali na stojnicah in še danes jemo slastne breskve, ki smo si jih pripeljali domov. crna_gora_2020_03
Sedaj, ko smo se najedli, se lahko gremo sprehajat, a ne? Mi najraje v hribe, tokrat v Durmitor. crna_gora_2020_04
crna_gora_2020_05
V ozadju najvišji vrh Črne gore, 2.522 metrov visok Bobotov kuk. crna_gora_2020_06
Namenili smo se do Škrčkih jezer, a smo se na pol poti zaradi megle obrnili. Tudi prav, saj imamo še en razlog, da se tja vrnemo. crna_gora_2020_07
Jezerce Jablan v prebujanju. crna_gora_2020_08
Sprehajalna pot okrog Črnega jezera. crna_gora_2020_09
crna_gora_2020_10
crna_gora_2020_11
crna_gora_2020_12

Sprehajali smo se tudi po starodavnih mestecih, a naj to ostane za prihodnjič.

Jadranski road trip

Tako, pa nam je le uspelo spraviti eno pravo potovanje pod streho v tem neobičajnem letu. Pri čemer je najlepše to, da je šele junij in da je pred nami še cela polovica leta 2020. Resda ne moremo reči, da so v tem trenutku odprte vse možnosti, a za izlete in potovanja je prostora več kot dovolj. Podali smo se na road trip, tako, kot smo najraje počeli, ko sta bili Maša in Sara še majhni; avto, šotor in vsak dan v nov kraj. Zapeljali smo se vzdolž jadranske obale vse do Albanije. Formalno meje z Albanijo nismo prestopili, a glede na 80 odstotni delež albanskega prebivalstva v sicer črnogorskem Ulcinju, se nam je zdelo, da smo v Albaniji. A to sploh ni pomembno, Črna gora je tista, ki nas je ponovno očarala. Ponovno zato, ker sem jo obiskal že s kolesom, motorjem, letalom, sedaj pa končno še z avtom in me vedno znova navduši. Na treh področjih, ki so zame temelji dobre popotniške izkušnje: prečudovita pokrajina, izjemno okusna hrana in zgovorni ljudje.

A tokratno potepanje po Črni gori je imelo eno posebnost. Obiskovalce iz drugih držav, ki smo jih srečevali, bi namreč lahko prešteli na prste. Kljub temu, da smo prepotovali vso črnogorsko obalo in se podali na sever vse do Durmitorja. V sicer praznih avtokampih in restavracijah so nas bili zelo veseli in smo se precej pogovarjali z domačini. Redke so lepote na potovanjih, ki presežejo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini, sploh Črnogorci, ki so izjemno zanimivi sogovorniki. Četudi smo se pogovarjali o prežvečeni temi, ki se ji danes ni mogoče nikjer izogniti. Ob tem je treba povedati, da smo to doživljali tudi na Hrvaškem. To je eden od pozitivnih učinkov letošnje turistične sezone, saj imajo letos gostitelji zaradi manjšega števila gostov več časa za tisto peščico gostov, ki jih obiščejo. Kar me pripelje do pomislekov o tem, ali je res bolje (oziroma varneje) dopustovati v kateri od popularnih slovenskih destinacij, kot nekje južneje, kjer so plaže te dni videti takole?

Ulcinj. izleti_2020_01
Prapratno. izleti_2020_02 izleti_2020_03
Makarska. izleti_2020_04

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Najugodnejše evropske destinacije

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, katere so najugodnejše destinacije za potovanja v naši bližini. Na prvem mestu je seveda Slovenija (zaradi bližine, ne zato, ker bi bila najcenejša), kateri sledijo dežele, ki so nam blizu. Na tem mestu nadaljujem z deželami, ki so malce dlje, a so lahko v letošnjem letu še posebej mamljive. Bodisi zaradi cen, ki so nižje kot sicer, bodisi zaradi kateregakoli drugega razloga. Seveda pod predpostavko, da si želite (hrepenite po potovanjih), zmorete (imate čas in denar) in upate (se ne bojite novodobnih groženj) potovati po svetu.

Začnimo z deželami, ki so nam dostopne z avtomobilom. Saj veste, prtljažnik napolnite s šotorom, nekaj spalnimi vrečami, hladilno torbo, nekaj konzervami tune in paketi testenin ter se odpeljete dogodivščinam naproti. Road trip. Potovanje z lastnim prevoznim sredstvom, od avtodoma, avta, motorja ali kolesa je v tem času še bolj primerno (in ugodno) kot kadarkoli. Prvič: bencin je najcenejši v zadnjih šestih letih. Drugič: kampiranje je najcenejši način prenočevanja (razen na Hrvaškem in podobnih letoviških destinacija). Tretjič: hrano lahko kupujete v supermarketih, tako, da s prehranjevanjem nimate višjih stroškov, kot doma. Četrtič: če potujete z lastnim prevoznim sredstvom, se izognete letališčem, avtobusnim in železniškim postajama in drugim prostorom, kjer je gneča. Petič: načrt potovanja in destinacije lahko prilagajate sproti glede na to, kje vam je všeč. Če si omislite še avto asistenco ali članstvo pri AMZS, ste lahko na road tripu po Evropi bolj brezskrbni kot doma!

Poskusimo z Baltikom. Estonija, Litva in Latvija. Relativno prostrane in zelene dežele, ki jih je vredno obiskati. Glavna mesta, Talin, Riga in Vilna so čudovita. Vsako od njih je nekaj posebnega in se jih izplača obiskati, saj so v zadnjih dveh desetletjih doživela pravi turistični razcvet. Seveda so tudi cene v teh glavnih mestih precej višje, kot drugje. Za vse, ki jim pohajkovanje po mestih ne godi, pa so na razpolago prostrani zeleni gozdovi in neokrnjena narava.

Če se do baltskih dežel zapeljemo z lastnih prevozom, naj ne bodo cilj le omenjene tri dežele. Nikoli ne smemo pozabiti na najbolj univerzalen in uporaben izrek, ki ne velja le za potovanja, temveč za vse poti, na katere se v življenju podamo: pot je cilj! Zato naj bodo cilj potovanja do Baltika vse dežele, skozi katere se bomo zapeljali. Od Madžarske, Slovaške, Poljske in še katere. To je že kar lep zalogaj za zapolnitev letošnjih dopustniških dni.

Idej in dežel, ki jih je mogoče obiskati v bližini in so za potovanja relativno ugodne, je seveda še več. Tokrat sem izhajal iz predpostavke, da tako destinacijo kot način potovanja izbiramo glede na najugodnejšo ceno. Za vse, ki se tovrstnih raziskav lotevate podrobneje, preverite strani Numbeo in Backpacker index. Cene potovanj po Evropi

 

Načrtovanje potovanja po Evropi

Med brskanjem po arhivu sem našel neke zelo stare datoteke. Stare celih trinajst let in to zapečene na CD-ju. Našel sem namreč načrt našega drugega potovanja po Evropi. Takrat smo se triletna Sara in midva, rosno mlada starša, z avtom zapeljali od doma, vse do severa Škotske in nazaj. Z Meganom in več kot dvajset let starim družinskim platnenim šotorom Induplati. Tega sem v tridesetih dneh, koliko je trajala naša pot, postavil (in razstavil) 12 krat. Krasna pustolovščina!

V tistih časih sem potovanja še podrobno načrtoval. Ne le načrtoval, še na potovanju samem sem sproti beležil prevožene razdalje in ostale podrobnosti. Res pa je, da je bilo takrat potovati po Evropi drugače, kot danes. Na vsak prestop meje je bilo potrebno čakati in pokazati potni list. Po vstopu v vsako državo je bilo treba zamenjati denar. Skratka, malce več načrtovanja je bilo potrebnega, kot danes. Kar je ostalo nespremenjeno do danes, je to, da realizirana pot nikoli ni enaka načrtovani. Razen seveda za tiste, ki se načrta držijo kot pijan plota in se ne pustijo zmesti nobeni (dobri ali slabi) okoliščini, ki jih doleti na poti. Vsekakor pa drži, da je potovanje, na katerem nameravaš obiskati Disneyland v Parizu, muzej voščenih lutk v Londonu, Stonehenge, Loch Ness, Mount Blanc in še mnogo več, do neke mere treba načrtovati.

Takšni sta bili naša predvidena in realizirana pot od Slovenske Bistrice do Strasbourga, Londona, Edinburga, Glasgowa, Pariza in čez Alpe do italijanskega primorja:

Datum Predvidena pot Realizirana pot Razdalja
29.jun Maribor – Fussen – Strasbourg Maribor – Fussen – Strasbourg 1000
30.jun Strasbourg – Reims – Calais Strasbourg – Reims – Calais – London 800
1.jul Calais – London London 0
2.jul London London 0
3.jul London London 0
4.jul London London – Brighton – Stonehenge – Stradford 460
5.jul London – Brihgton – Avebury Stradford – Warwick – York 270
6.jul Avebury – York York – Gretna – New Lanark – Edinburgh 410
7.jul York – Gretna Edinburgh 0
8.jul Gretna – New Lanark – Edinburgh Edinburgh 0
9.jul Edinburgh Edinburgh 0
10.jul Edinburgh Edinburgh – Killiecrankie – Loch Ness – Morvich 360
11.jul Edinburgh Morvich – Skye – Fort William 325
12.jul Edinburgh – Dundee – Perth – Killiecrankie Fort William – Inveraray – Glasgow 265
13.jul Killiecrankie – Loch Ness – Fort William Glasgow 0
14.jul Oban – Glasgow Glasgow – Paris 1141
15.jul Glasgow Paris 0
16.jul Glasgow Paris 0
17.jul Glasgow – ta dan je rezerva Paris 0
18.jul Glasgow – Francija – Paris (1200 km) [1] Paris – Disneyland 89
19.jul Paris Paris – Versailles – Vizille (Grenoble) 666
20.jul Paris Vizille – Rosapineta 660
21.jul Paris Rosapineta 0
22.jul Paris – La Fayete (Mt. Blanc) Rosapineta 0
23.jul La Fayete – Venice Rosapineta 0
24.jul Venice Rosapineta 0
25.jul Venice Rosapineta – Venice 243
26.jul Venice Rosapineta 0
27.jul Venice Rosapineta – Maribor 430
28.jul Venice – Maribor 7119 km

Našel sem celo zemljevid načrtovane poti, lep zalogaj, ni kaj. autoroute

Vesel sem, da sem našel te datoteke in se tako spomnil, kako preprosto, čudovito in nagrajujoče je potovati z majhnimi otroki in avtomobilom. Pa če načrtujemo ali ne, glavno, da se gre!

 

Kašmir in Ladakh z motorjem

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.