Road trip po Črni gori in Srbiji

Letošnji družinski poletni dopust smo preživeli na poti, kar ni nič posebnega za potovanje, le v avtu smo bili še več časa, kot sicer. Pravcati road-trip smo si privoščili, takšnega, kot ga imamo radi. Vsak jutro se zbudimo v drugem avtokampu, zajtrkujemo, pospravimo šotore in opremo, zapustimo avtokamp ter se zapeljemo naprej do novega avtokampa, kamor prispemo enkrat v popoldanskih urah. Vmes se ustavimo povsod, kjer se nam zljubi in počnemo to, kar se nam ljubi. Popoldan znova postavimo šotore, večerjamo… in tako dan za dnem.

Iz Bosne, kjer smo doživeli imenitno gostoljubje, smo se zapeljali v Črno goro, a tokrat le na severni del, v Durmitor. Tukaj smo bili nazadnje pred tremi leti, v časih zapiranja mej, oz. v trenutku, ko so bile odprte. A lepote Durmitorja so tako posebne in preprosto dostopne, da se tja dokaj pogosto vračam. Takrat smo skušali osvojiti enega od vrhov, a nam vreme ni bilo naklonjeno. Zato sem letos ponovno poskusil, a sam. Brez težav sem osvojil najvišji vrh Črne gore, Bobotov kuk na višini 2.523 metrov. Dostop je bil prečudovit, kar se tiče razgledov,
balkan_roadtrip_2023_08

a ko sem se približal vrhu, se je ta sramežljivo ali pa morda hudomušno zavil v meglo.
balkan_roadtrip_2023_09

Črnogorci imajo markacije, ki planinca, ki že malce upočasnjuje svoj tempo, spodbudijo k temu, da stopi hitreje.
balkan_roadtrip_2023_10

Pogled z najbolj atraktivnega mostu daleč naokrog. Most Đurđevića Tara se pne 172 metrov nad smaragdno reko Taro. Zna biti kar strašljivo sprehoditi se po njem.
balkan_roadtrip_2023_11
balkan_roadtrip_2023_12

Če dobro pogledate spodnjo fotografijo, lahko opazite nekoga v zraku, ki se drznega spušča po jeklenici napeti čez kanjon.
balkan_roadtrip_2023_13

Pot smo nadaljevali po Srbiji in sicer po krajih, kjer smo bili prvič. Bilo je prečudovito. Sicer je bilo avtokampe tam težje najti, a tisti, ki smo jih našli, so bili nekaj resnično posebnega. Tale nad Zlatarskim jezerom ne potrebuje komentarja.
balkan_roadtrip_2023_14

Sicer se je zvečer kmalu ohladilo na borih deset stopinj in smo se skrili v šotora, a noč na srečo ni bila premrzla. Zjutraj je pa k prebujanju seveda najbolj pomagalo sonce.
balkan_roadtrip_2023_15

Obiskali smo tudi opevani Zlatibor, turistični biser južne Srbije. Sicer zelo obiskano in na nek način petično, a simpatično mestece.
balkan_roadtrip_2023_16

Bolj kot mesto, nas je pritegnila divjina naokrog. Odšli smo v park Mokra Gora in se sprehodili do razgledišča Banjska stena nad jezerom Perućac in reko Drino.
balkan_roadtrip_2023_17

Obiskali smo tudi Drvengrad, vasico, ki jo je za potrebe enega svojih filmov dal zgraditi priznani filmski režiser Emir Kusturica. balkan_roadtrip_2023_18

Našli smo še en avtokamp, v katerem smo izkusili izjemno gostoljubje, zaradi katerega te dežele tako radi obiskujemo. To, da so potovanja najprej stik z ljudmi in šele nato vse druge znamenitosti in lepote, smo namreč že zdavnaj spoznali. Prekrasen avtokamp se imenuje Viljamovka, saj je v nasadu hrušk, ki so bile letos, tako kot pri nas doma, zaradi pozebe prazne. A gostitelj je imel zadostno količino viljamovke na zalogi, da nas je dostojno počastil s pijačo dobrodošlice.
balkan_roadtrip_2023_19

Potem, ko sem mislil, da že dokaj dobro poznam kulinarično ponudbo teh krajev, sem tukaj videl in poskusil nekaj novega, predvsem pa izjemno okusnega. Komplet lepinja je moja nova najljubša jed, ko naslednjič zaidem v te kraje. balkan_roadtrip_2023_20
Še dve z reke Drine. balkan_roadtrip_2023_21 balkan_roadtrip_2023_22

V zadnjem kampu, tam nekje ob Drini, kjer reka zadnjih nekaj desetletij razmejuje dve državi, smo si izposodili čoln. Nič posebnega, le spokojen spust po mirni vodi smo si privoščili. Kar je seveda več kot dovolj za lep dan na potovanju. Pravzaprav je bilo vse, kar smo na tem kratkem potovanju po bližnjih deželah doživeli, več kot dovolj za še eno čudovito potovanje. Skorajda bi zapisal, da imamo najlepše kraje in najprijaznejše ljudi na svetu takorekoč na dosegu roke in nam zato ni treba potovati v daljne in eksotične dežele. A to ne bi bilo povsem res, saj lepe kraje in prijazne ljudi srečujemo povsod.

Road trip po Hrvaški in Bosni

Kdaj je pravzaprav sezona potovanj? Po eni strani se zdi, da se nikdar ne konča, po drug strani pa je vsakomur jasno, da je daleč največja gneča na turističnih destinacijah v poletnih mesecih. Zagotovo ima vsakdo dober razlog, zakaj v tem času potuje in tudi mi ga imamo. A vseh parametrov, s katerimi načrtujemo potovanja, nikakor ne moremo uskladiti tako, da bi nam ustrezali v pravi meri, zato seveda sklepamo kompromise. Potovati v času, ko je turistična sezona na vrhuncu in povrhu v turistične kraje, ni kombinacija, ki bi jo izbral, če bi imel na izbiro boljšo alternativo. Zraven nevzdržnih vremenskih razmer, zastojev na cestah, gneče in povišanih cen, me na potovanjih v času sezone pravzaprav najbolj omejuje pomanjkanje možnosti za spontanost. Namreč, mi radi kampiramo (predvsem jaz), a danes je v poletnih mesecih postalo praktično nemogoče brez rezervacije priti do prostora za šotor v avtokampu. To, da moramo road-trip po Evropi načrtovati do te mere, da vnaprej rezerviramo avtokampe, je za nas misija nemogoče. Saj skoraj nikoli vnaprej ne vemo, kje vse bi se želeli ustaviti in kateri dan bomo do katerega avtokampa prišli. Povrhu se za tovrstna potovanja odločamo tik pred zdajci, tudi zaradi vedno bolj spremenljivih vremenskih razmer. Ko sva se pred dvema mesecema odpravila na večdnevni izlet z motorjem proti Hrvaški, sem si v Lukovici premislil in sva se zapeljala v Dolomite. Kako naj s takšno dovzetnostjo do spontanosti karkoli rezerviram vnaprej? Tudi na potovanje, o katerem želim pisati sedaj, smo se nameravali odpraviti v petek, a smo se zaradi vremenskih razmer odpravili šele v nedeljo. Sicer sem tik pred zdajci poklical v štiri ali pet avtokampov, a nihče ni več sprejemal rezervacij. Še to, da smo se odpravili dva dni kasneje, se je izkazalo, da je bilo prehitro, saj smo imeli prvi dve noči v šotoru dokaj pestri z vremenskega vidika. Šele, ko smo zapustili kraje, v katerih so prevladovale vse oblike nam neljubih razmer, ki sem jih naštel zgoraj, se je potovanje prevesilo v uživanje na polno.

Mašo sva pobrala v Zadru, kamor je prispela s katamaranom in začeli smo še eno skupno oziroma družinsko potovanje. Letos že tretje te vrste. A čas, ko bova s Sabrino potovala le še v dvoje, je najbrž blizu, otroci rastejo. Za prvi dve noči smo izbrali enega od kampov pod prekrasnim Biokovim, iz katerega je dobro izhodišče za tamkajšnje prečudovite kraje, a so nam vremenske razmere preprečile vse pohode, razen sprehodov ob morju. Tudi prav. Bili smo veseli, da se nam ni nič pripetilo in smo nadaljevali s potovanjem.

Ta plaža je videti mamljivo predvsem na račun zgodnje ure in odročnosti parkirnega prostora. V ozadju otok Brač. Samotna plaža pod Biokovim
Kot ob vsakem obisku tega konca sveta, se je kot najbolj gostoljubna dežela izkazala Bosna in Hercegovina. V avtokampu blizu Mostarja me je lastnik pozdravil z: “Brate Davore!”, čeprav se več ne spomni, da sem pri njem že kampiral, ko sem po teh krajih kolesaril pred petimi leti.

Počastili so nas z lahko večerjo in precej več pijače, ko smo jo lahko popili, tako, da smo jo še prinesli domov. Zjutraj smo si izposodili še kajake (ne da bi morali zanje plačati) in zaveslali po reki Buni, na koncu pa za kampiranje plačali 15EUR!
balkan_roadtrip_2023_07_0

Le lani sem se peljal mimo, ne da bi se v Mostarju ustavil in sprehodil. Tokrat nam je bil še posebej všeč, saj je bil sijajno obarvan. Mostar
Mostar
Mostar

Maša in Sabrina drvita s čolnom po Neretvi pod mostarskim mostom. Mostar

Razgled proti Mostarju z jutranjega sprehoda na srednjeveško utrdbo. Mostar v daljavi

Planinska hiška pod vrhom Orlovača. Orlovača

Skratka, Bosna je resnično destinacija, kjer ima človek zaradi gostoljubja občutek, da se je znašel na drugem svetu, ne le v drugem času in prostoru. A naj bo za danes dovolj. Toliko o prvih dveh državah, ki smo jih obiskali na letošnjem družinskem road-tripu po Evropi.

Roadtrip v Pariz

Nizkocenovni poleti so v marsikaterem oziru razvrednotili potovanja. Bolje da ozadij, ki so za tem, da lahko z enega na drugi konec Evrope poletiš za nekaj deset Evrov, ne poznamo. Sam sem moral letos uporabiti vsa pogajalska sredstva in obljubiti, da bom za vse poskrbel, da sta se Sabrina in Maša strinjali, da namesto z letalom, v Pariz odpotujemo z avtom. Na roadtrip! Teh več ne delamo toliko, kot nekoč, ko smo se z avtom zapeljali do Škotske ali Španije ali Grčije in vmes vso pot kampirali. Brez kakršnekoli navigacije, razen stare avtokarte Evrope. Slednje se mi danes zdi nemogoče. Morda so bile takrat ceste bolje označene, morda pa smo si le več upali. Takrat smo brez resnih težav našli avtokampe v Londonu, Parizu, Madridu, Atenah, skratka največjih evropskih metropolah. Danes se mi zdi, da mi to ne bi uspelo brez navigacije. Če je vožnja po tujih metropolah spretnost, je danes, ko bolj ali manj slepo sledimo navodilom glasu iz telefona, te spretnosti zagotovo potrebno manj. Tudi, če potovanje z avtomobilom primerjamo s potovanjem z letalom, je slednje brez dvoma manj zapleteno.

Tako sem torej že pogrešal družinski roadtrip, ko se z avtom odpelješ nekam daleč in si narediš potovanje za cilj. Sama vožnja do Pariza in nazaj bi nam bila sicer zoprna, če bi imeli pred seboj le en cilj. A na poti smo se ustavili v Innsbrucku, Strasbourgu, Ulmu, Salzburgu in še kje. Tudi kampiranje je prispevalo k temu, da je bilo vse skupaj bolj pestro in razgibano. Sploh zato, ker je v poletnih mesecih težko dobiti prostor v avtokampu v bližini turistično obleganih mest. Seveda pa roadtrip po definiciji pomeni, da smo precej časa prebili v avtu in na avtocestah, drugače ne gre v enem tednu priti do Pariza in nazaj, a tudi to je del dogodivščine. Sploh pa tako ali tako vsi vemo, kaj je roadtrip. A nekaterim zdi to, da bi vsak dan v avtu presedeli šest ali več ur, zdi nočna mora, za druge pa privlačen način za potovanje. Kakorkoli, jaz sem vesel, da nam je uspelo in da smo pri tem še uživali.

Innsbruck. roadtrip_2022_01
roadtrip_2022_02

Strasbourg. roadtrip_2022_03
roadtrip_2022_06

Pariz. roadtrip_2022_04
roadtrip_2022_05

Versailles. roadtrip_2022_07

Salzburg. roadtrip_2022_08
roadtrip_2022_09

Skok v preteklost Črne gore

Zgodovina je najboljša učiteljica za vse, ki želijo razumeti sedanjost. Črna gora je, kljub temu, da je geografsko dokaj daleč od Dunaja ali Benetk, kjer se je krojila usoda velikega dela Evrope skozi stoletja, igrala zanimivo zgodovinsko vlogo. Že prvo starodavno mestece, ki smo ga obiskali, Perast, je prežeto z dogodki iz zgodovine. Od Ilirov, Turkov, Avstrijcev, Italijanov, Srbov in najbrž še koga. A bolj kot z zgodovinskimi dejstvi, Perast pritegne z geografsko lego, saj leži v zalivu Boka Kotorska, ki je eno najlepših čudes narave v tem koncu sveta. A v primerjavi s tem, kako je blestel predlani junija, ko sem ga obiskal s kolesom, je letos kazal bolj žalostno podobo. Sicer nam je všeč, ko imamo lepe in turistično oblegane kraje le zase, a vsem destinacijam to ne godi. Nekateri kraji krvavo potrebujejo turistični denar, da se lahko ohranjajo v lepi podobi, saj brez njega hitro propadajo. Niti enega samega obiskovalca ni bilo v Perastu, ko smo se sprehodili skozi mestece.

crna_gora_2020_16
crna_gora_2020_17
Isto Kotor. crna_gora_2020_18
Nas je pa presenetil in navdušil stari Bar, ki je kazal znake življenja. Vsaj v gostilnah, če že ne drugje.
crna_gora_2020_19
Tisočletna oljka pri Baru. crna_gora_2020_20
Nekaj restavracij v starem Ulcinju je bilo odprtih, a so še samevale. crna_gora_2020_21
Razgled na mestno plažo v Ulcinju. crna_gora_2020_22
Ti možakarji so bili na ogled le v muzeju. Pod fotografijo je pisalo: »Albanski trgovci s konji. 1905«. crna_gora_2020_23
Tokrat nam je uspelo obiskati tudi znameniti samostan Ostrog, za katerega pravijo, da še danes ne vedo, kako jim ga je uspelo vklesati v tako strme skale. Resnično spokojen kraj. crna_gora_2020_24
crna_gora_2020_25
crna_gora_2020_26
Štiristoletna fontana iz katere teče slastna voda, sicer ni v Črni gori, temveč v Stonu, mestecu na začetku Pelješca na Hrvaškem, ki smo ga obiskali na poti domov, a se mi zdi, da sodi v ta opis. crna_gora_2020_27
Tokratni obisk Črne gore je resda bil kratek, a intenziven. Ko se naslednjič vrnemo, upam, da ji namenimo več časa. A ne obmorskim in zgodovinskim krajem, temveč divji naravi na severu. Reke Piva in Tara, divja jezera, Durmitor in Prokletije, znane tudi pod imenom Albanske Alpe.

To je vse, kar se tiče letošnjih spomladanskih izletov. Poletje je tukaj, čas za resna potovanja!

Z avtom v Črno goro

Še dobro, da je čas relativen, oziroma njegovo dojemanje subjektivno, sicer se z avtom ne bi odpravili vse do Črne gore. Glede na to, da smo z avtom delali že 7.000 kilometrov dolge izlete do Škotske, Španije, Sicilije, nam dva tisoč kilometrov, koliko jih do Črne gore in nazaj, ni predstavljalo nekega izziva. Kar se tiče časa vožnje, se razume. Potovanje smo si priredili tako, da smo se vmes ustavljali in tako do Črne gore potovali več dni. Podobno nazaj. To sicer pomeni, da smo bili vsak dan v avtu, a to je ravno čar road tripa. Vožnja po razgibani pokrajini s prečudovitim razgledi, ustavljanje ob stojnicah s sadjem in v restavracijah s pristnimi kulinaričnimi dobrotami, kampiranje in dolgi sprehodi. Če se vmes najde še priložnost za skok v morje, je to v redu, če ne, pa ni s tem nič narobe. Preživljanje časa na plaži nam namreč ne gre od rok in tega se je od naju navzela tudi Maša. Raje smo sedli v avto, se odpeljali v zanimiv kraj ali v naravo in se sprehajali. Kamorkoli, da smo le bili v gibanju. To pomeni, da smo te dni prehodili v povprečju po 15 kilometrov na dan. Kot sem že zapisal, nam je tovrstni način pohajkovanja najbolj pri srcu.

Bom začel s hrano, ki v Črni gori resnično izstopa po raznovrstnosti in kakovosti, saj nas je vse očarala.

V starem Baru se še danes opazi vpliv Turkov, ki so za seboj pustili slastno kulinariko. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na mojstra, ki je znal o vsaki jedi, ki smo jo naročili, veliko za povedati. crna_gora_2020_01
Zgornji krožnik je edina brezmesna jed, ki smo jo uspeli v Črni gori dobiti, tam vlada meso. Najslavnejši zrezki se imenujejo Karađorđev in Njegoški ter so lahko polnjeni s kajmakom in pršutom, kot ta specialiteta, popeci. crna_gora_2020_02
S sadjem in zelenjavo smo se zalagali na stojnicah in še danes jemo slastne breskve, ki smo si jih pripeljali domov. crna_gora_2020_03
Sedaj, ko smo se najedli, se lahko gremo sprehajat, a ne? Mi najraje v hribe, tokrat v Durmitor. crna_gora_2020_04
crna_gora_2020_05
V ozadju najvišji vrh Črne gore, 2.522 metrov visok Bobotov kuk. crna_gora_2020_06
Namenili smo se do Škrčkih jezer, a smo se na pol poti zaradi megle obrnili. Tudi prav, saj imamo še en razlog, da se tja vrnemo. crna_gora_2020_07
Jezerce Jablan v prebujanju. crna_gora_2020_08
Sprehajalna pot okrog Črnega jezera. crna_gora_2020_09
crna_gora_2020_10
crna_gora_2020_11
crna_gora_2020_12

Sprehajali smo se tudi po starodavnih mestecih, a naj to ostane za prihodnjič.

Jadranski road trip

Tako, pa nam je le uspelo spraviti eno pravo potovanje pod streho v tem neobičajnem letu. Pri čemer je najlepše to, da je šele junij in da je pred nami še cela polovica leta 2020. Resda ne moremo reči, da so v tem trenutku odprte vse možnosti, a za izlete in potovanja je prostora več kot dovolj. Podali smo se na road trip, tako, kot smo najraje počeli, ko sta bili Maša in Sara še majhni; avto, šotor in vsak dan v nov kraj. Zapeljali smo se vzdolž jadranske obale vse do Albanije. Formalno meje z Albanijo nismo prestopili, a glede na 80 odstotni delež albanskega prebivalstva v sicer črnogorskem Ulcinju, se nam je zdelo, da smo v Albaniji. A to sploh ni pomembno, Črna gora je tista, ki nas je ponovno očarala. Ponovno zato, ker sem jo obiskal že s kolesom, motorjem, letalom, sedaj pa končno še z avtom in me vedno znova navduši. Na treh področjih, ki so zame temelji dobre popotniške izkušnje: prečudovita pokrajina, izjemno okusna hrana in zgovorni ljudje.

A tokratno potepanje po Črni gori je imelo eno posebnost. Obiskovalce iz drugih držav, ki smo jih srečevali, bi namreč lahko prešteli na prste. Kljub temu, da smo prepotovali vso črnogorsko obalo in se podali na sever vse do Durmitorja. V sicer praznih avtokampih in restavracijah so nas bili zelo veseli in smo se precej pogovarjali z domačini. Redke so lepote na potovanjih, ki presežejo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini, sploh Črnogorci, ki so izjemno zanimivi sogovorniki. Četudi smo se pogovarjali o prežvečeni temi, ki se ji danes ni mogoče nikjer izogniti. Ob tem je treba povedati, da smo to doživljali tudi na Hrvaškem. To je eden od pozitivnih učinkov letošnje turistične sezone, saj imajo letos gostitelji zaradi manjšega števila gostov več časa za tisto peščico gostov, ki jih obiščejo. Kar me pripelje do pomislekov o tem, ali je res bolje (oziroma varneje) dopustovati v kateri od popularnih slovenskih destinacij, kot nekje južneje, kjer so plaže te dni videti takole?

Ulcinj. izleti_2020_01
Prapratno. izleti_2020_02 izleti_2020_03
Makarska. izleti_2020_04

Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Najugodnejše evropske destinacije

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, katere so najugodnejše destinacije za potovanja v naši bližini. Na prvem mestu je seveda Slovenija (zaradi bližine, ne zato, ker bi bila najcenejša), kateri sledijo dežele, ki so nam blizu. Na tem mestu nadaljujem z deželami, ki so malce dlje, a so lahko v letošnjem letu še posebej mamljive. Bodisi zaradi cen, ki so nižje kot sicer, bodisi zaradi kateregakoli drugega razloga. Seveda pod predpostavko, da si želite (hrepenite po potovanjih), zmorete (imate čas in denar) in upate (se ne bojite novodobnih groženj) potovati po svetu.

Začnimo z deželami, ki so nam dostopne z avtomobilom. Saj veste, prtljažnik napolnite s šotorom, nekaj spalnimi vrečami, hladilno torbo, nekaj konzervami tune in paketi testenin ter se odpeljete dogodivščinam naproti. Road trip. Potovanje z lastnim prevoznim sredstvom, od avtodoma, avta, motorja ali kolesa je v tem času še bolj primerno (in ugodno) kot kadarkoli. Prvič: bencin je najcenejši v zadnjih šestih letih. Drugič: kampiranje je najcenejši način prenočevanja (razen na Hrvaškem in podobnih letoviških destinacija). Tretjič: hrano lahko kupujete v supermarketih, tako, da s prehranjevanjem nimate višjih stroškov, kot doma. Četrtič: če potujete z lastnim prevoznim sredstvom, se izognete letališčem, avtobusnim in železniškim postajama in drugim prostorom, kjer je gneča. Petič: načrt potovanja in destinacije lahko prilagajate sproti glede na to, kje vam je všeč. Če si omislite še avto asistenco ali članstvo pri AMZS, ste lahko na road tripu po Evropi bolj brezskrbni kot doma!

Poskusimo z Baltikom. Estonija, Litva in Latvija. Relativno prostrane in zelene dežele, ki jih je vredno obiskati. Glavna mesta, Talin, Riga in Vilna so čudovita. Vsako od njih je nekaj posebnega in se jih izplača obiskati, saj so v zadnjih dveh desetletjih doživela pravi turistični razcvet. Seveda so tudi cene v teh glavnih mestih precej višje, kot drugje. Za vse, ki jim pohajkovanje po mestih ne godi, pa so na razpolago prostrani zeleni gozdovi in neokrnjena narava.

Če se do baltskih dežel zapeljemo z lastnih prevozom, naj ne bodo cilj le omenjene tri dežele. Nikoli ne smemo pozabiti na najbolj univerzalen in uporaben izrek, ki ne velja le za potovanja, temveč za vse poti, na katere se v življenju podamo: pot je cilj! Zato naj bodo cilj potovanja do Baltika vse dežele, skozi katere se bomo zapeljali. Od Madžarske, Slovaške, Poljske in še katere. To je že kar lep zalogaj za zapolnitev letošnjih dopustniških dni.

Idej in dežel, ki jih je mogoče obiskati v bližini in so za potovanja relativno ugodne, je seveda še več. Tokrat sem izhajal iz predpostavke, da tako destinacijo kot način potovanja izbiramo glede na najugodnejšo ceno. Za vse, ki se tovrstnih raziskav lotevate podrobneje, preverite strani Numbeo in Backpacker index. Cene potovanj po Evropi

 

Načrtovanje potovanja po Evropi

Med brskanjem po arhivu sem našel neke zelo stare datoteke. Stare celih trinajst let in to zapečene na CD-ju. Našel sem namreč načrt našega drugega potovanja po Evropi. Takrat smo se triletna Sara in midva, rosno mlada starša, z avtom zapeljali od doma, vse do severa Škotske in nazaj. Z Meganom in več kot dvajset let starim družinskim platnenim šotorom Induplati. Tega sem v tridesetih dneh, koliko je trajala naša pot, postavil (in razstavil) 12 krat. Krasna pustolovščina!

V tistih časih sem potovanja še podrobno načrtoval. Ne le načrtoval, še na potovanju samem sem sproti beležil prevožene razdalje in ostale podrobnosti. Res pa je, da je bilo takrat potovati po Evropi drugače, kot danes. Na vsak prestop meje je bilo potrebno čakati in pokazati potni list. Po vstopu v vsako državo je bilo treba zamenjati denar. Skratka, malce več načrtovanja je bilo potrebnega, kot danes. Kar je ostalo nespremenjeno do danes, je to, da realizirana pot nikoli ni enaka načrtovani. Razen seveda za tiste, ki se načrta držijo kot pijan plota in se ne pustijo zmesti nobeni (dobri ali slabi) okoliščini, ki jih doleti na poti. Vsekakor pa drži, da je potovanje, na katerem nameravaš obiskati Disneyland v Parizu, muzej voščenih lutk v Londonu, Stonehenge, Loch Ness, Mount Blanc in še mnogo več, do neke mere treba načrtovati.

Takšni sta bili naša predvidena in realizirana pot od Slovenske Bistrice do Strasbourga, Londona, Edinburga, Glasgowa, Pariza in čez Alpe do italijanskega primorja:

Datum Predvidena pot Realizirana pot Razdalja
29.jun Maribor – Fussen – Strasbourg Maribor – Fussen – Strasbourg 1000
30.jun Strasbourg – Reims – Calais Strasbourg – Reims – Calais – London 800
1.jul Calais – London London 0
2.jul London London 0
3.jul London London 0
4.jul London London – Brighton – Stonehenge – Stradford 460
5.jul London – Brihgton – Avebury Stradford – Warwick – York 270
6.jul Avebury – York York – Gretna – New Lanark – Edinburgh 410
7.jul York – Gretna Edinburgh 0
8.jul Gretna – New Lanark – Edinburgh Edinburgh 0
9.jul Edinburgh Edinburgh 0
10.jul Edinburgh Edinburgh – Killiecrankie – Loch Ness – Morvich 360
11.jul Edinburgh Morvich – Skye – Fort William 325
12.jul Edinburgh – Dundee – Perth – Killiecrankie Fort William – Inveraray – Glasgow 265
13.jul Killiecrankie – Loch Ness – Fort William Glasgow 0
14.jul Oban – Glasgow Glasgow – Paris 1141
15.jul Glasgow Paris 0
16.jul Glasgow Paris 0
17.jul Glasgow – ta dan je rezerva Paris 0
18.jul Glasgow – Francija – Paris (1200 km) [1] Paris – Disneyland 89
19.jul Paris Paris – Versailles – Vizille (Grenoble) 666
20.jul Paris Vizille – Rosapineta 660
21.jul Paris Rosapineta 0
22.jul Paris – La Fayete (Mt. Blanc) Rosapineta 0
23.jul La Fayete – Venice Rosapineta 0
24.jul Venice Rosapineta 0
25.jul Venice Rosapineta – Venice 243
26.jul Venice Rosapineta 0
27.jul Venice Rosapineta – Maribor 430
28.jul Venice – Maribor 7119 km

Našel sem celo zemljevid načrtovane poti, lep zalogaj, ni kaj. autoroute

Vesel sem, da sem našel te datoteke in se tako spomnil, kako preprosto, čudovito in nagrajujoče je potovati z majhnimi otroki in avtomobilom. Pa če načrtujemo ali ne, glavno, da se gre!

 

Kašmir in Ladakh z motorjem

Neverjetno, kako preprosto je lahko nekaj, kar si srčno želiš, pripeljati tako daleč, da se tega v resnici lotiš. Pravzaprav je to tisti prvi korak, za katerega pravijo, da je najtežji. To sicer drži, a potem, ko ga narediš, zadeva steče. Seveda ne sama od sebe, za to se je treba potruditi in vztrajati. Na poti do uresničitve nekaterih želja se je treba truditi in vztrajati bolj, nekatere pa je moč uresničiti prav preprosto. A to je stvar perspektive in tako dokaj subjektivno.

Najbolj spektakularne, najbolj nevarne, najbolj drzne in najbolj nore ceste ter poti, so nekaj, kar me privlači. A ker je to privlačnost nemogoče pojasniti, (tako, kot nekdo, ki ga privlačijo gore, tega ne more pojasniti, nekomu, ki ga ne) ne bom niti poskušal. Cesta smrti v Boliviji, Ruta 40 v Argentini, tibetanska avtocesta na Kitajskem, velika puščavska cesta v Avstraliji, gorski prelazi v Švici in Italiji, Romuniji in na Norveškem, so le nekatere od cest, ki smo jih na naših potovanjih prevozili. Pa ne zaradi tega, da bi kamorkoli prišli, temveč zaradi vožnje po cesti sami! Glede na to, da ne poznam nikogar, ki bi počel kaj podobnega, to najbrž zveni noro, a ne.

Odkar sem prvič bral o lepotah neokrnjene »tibetanske« dežele, ki leži tri tisoč metrov nad morjem, tam na vrhu Indije, sem jo želel obiskati. Dežela visokih prelazov je seveda prepredena z neverjetnimi cestami, ki kar vabijo k preizkušanju. Zraven tega je za to preizkušanje najprimernejše prevozno sredstvo motorno kolo, ki prostranost pokrajine in doživljanje kulise ob poti poudari do neskončnosti. In to ne kakršnokoli motorno kolo, temveč klasika, Royal Enfield.

Ko sem idejo predstavil Sabrini, je bila takoj za. Ni je treba dvakrat vprašati, če bi šla v Indijo.

Toliko za uvod v budistično-motoristično pustolovščino, ki naju čaka. Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Ko se naslednjič oglasiva, bova že v Indiji.