Category: Sardinija

Zadnjič smo zaključili z galerijo iz prvega dela poti po Sardiniji, nadaljujemo z drugim delom.

Proti severu otoka smo se peljali po vzhodni obali, ki zraven čudovitih plaž ponuja tudi visoke gore. Resda ne tako visoke, kot na sosednji Korziki, pa vendar dovolj, da se najdejo pašniki za ovce, ki dajejo mleko za enega najboljših sirov, kar jih je, Pekorino. A ker so plaže na Sardiniji bolj privlačne od gora, smo se, takoj zatem, ko smo se v gorah oskrbeli z zalogo sira, vrnili na morje. Plaže na Sardniji so resnično tako čudovite, da je človek brez besed, ko se zazre v turkizno morje.



A kot sem omenil, je v tem času morje bolj primerno za gledanje, kot za kopanje (razen za junake, kot je Maša), zato smo se raje kopali v bazenih. Kar sploh ni bilo slabo.

So pa sedaj, v času cvetja, plaže in obala zato toliko bolj primerni za sprehode in pohajkovanje v divji naravi, ki je je na Sardiniji v izobilju.



Uživali smo tudi pri raziskovanju obmorskih krajev, ki so bili prijetno pusti, a ravno dovolj obljudeni, da so tratorie in gelaterie odprla vrata,



le še prazne klopce so čakale na začetek turistične sezone.

So pa, kljub temu, da ni bilo turistov, imeli polne roke dela ribiči.

Pot smo začeli na severozahodu v mestecu Alghero,


in se po sardinskih “hitrih” cestah zapeljali po zahodni obali proti jugu,


kjer smo odkrili prve plaže,

prikupna mesteca

in neskončna polja artičok.

Obiskali smo še več plaž,


prestolnico

ter prespali v bivši kraljevi rezidenci,


se povzpeli v gore

in končno okopali v bazenu.

Drugi del poti prihodnjič. 

Poletna turistična sezona na Sardiniji se (podobno kot na Jadranu) šele začenja. Zato smo, razen peščice obiskovalcev in domačinov, imeli znamenitosti tega čudovitega otoka skorajda zase. No, nekaj obiskovalce je vendarle bilo. Začuda smo od vseh tujih turistov, ki na otok prihajajo z avtobusi, letali, avtomobili, avtodomi in motorji, srečali največ Slovencev. Skoraj v vsakem večjem mestu smo srečali skupino ljudi, ki so govorili slovensko. Ni kaj, Slovenci radi potujemo, bravo!

Precej turističnih znamenitosti in objektov je bila v tem času še zaprtih, zato ni bilo nikjer gneče in smo prav uživali, ko smo jih imeli le zase. Skorajda zase smo imeli tudi plaže, jasno, saj je bila voda še prehladna za kopanje. Razen za Mašo, ki se je večkrat opogumila in začofotala po hladnem morju. Sardinske plaže so seveda poglavje zase, saj so menda ravno plaže razlog za obstoj turizma na Sardiniji. Zalivi posuti s snežno belim, zlatim ali kremenčevim peskom, obdani s turkiznim morjem se velikokrat zdijo kot iz razglednice. Tudi v najbolj eksotičnih deželah sveta, ki smo jih obiskali, smo videli malo tako popolnih plaž, kot so na Sardiniji. Res pa je, da so bile sardinske plaže sedaj videti tako popolne in spokojne, ker so bile prazne. V sezoni, ko je na plaži težko najti košček prostora, plaža izgubi precej idiličnosti. Seveda pa se je takrat mogoče v morju tudi kopati, mi pa smo ga lahko (razen Maše) le gledali. Le kdo bi vedel, kaj je bolje.

Ko se nismo sprehajali ali poležavali na kateri ob plaž, ki jih na otoku ne manjka, smo potovali. Otok smo obkrožili in tako prevozili več kot tisoč kilometrov, kar je glede na to, da je le malce večji od Slovenije, precej. Tako smo se vozili po zavitih cestah skozi sardinsko pokrajino od kraja do kraja, od plaže do plaže in vsak dan prenočili v drugem kraju, kar je bilo prav zabavno. Vmes smo se ustavili v trgovini, nakupili sardinskih dobrot in poiskali kakšno lepo plažo, kjer smo malicali. Road trip je zakon!

Hitro smo ugotovili, da je sloves, ki ga ima Sardinija glede cen, upravičen. Sardinija je draga. Še dobro, da smo se odločili za obisk v tem času, ko hoteli šele odpirajo vrata in so zato cene hotelskih storitev v primerjavi z rednimi cenami, precej nižje. Tako smo na primer za sobo v hotelu, ki poleti stane 263€ na noč, plačali le 90€. Kar je sicer za nas še vedno drago, a ceneje ni šlo, saj kampirati nismo mogli. Žal pa so predsezonske cene veljale le za hotele, ostale cene so bile redne, torej visoke. A ne glede na to, je Sardinijo vredno obiskati, ponuja namreč toliko naravnih lepot, da se jih je nemogoče naužiti. Galerija sledi.

Prvomajski oddih na Sardiniji je za nami. Za začetek nekaj fotografij povorke iz sardinske prestolnice, Cagliarija.

Današnji dan se nam zdi neverjetno dolg, saj smo vstali ob štirih zjutraj, se zapeljali do letališča in poleteli na Sardinijo. Dan smo preživeli v majhnem primorskem mestecu Alghero. Razen sprehajanja, posedanja na srednjeveškem obzidju in poležavanja na plaži, nismo počeli ničesar drugega. Seveda smo tudi jedli, in to velikokrat, italijanskih specialitet se enostavno ne moremo naveličati. Vreme je lepo, sončno in toplo, a ne dovolj vroče za kopanje v morju. Skratka, smo na dopustu.

Kaj več v tem trenutku ni za povedati. Jutri vzamemo avto in se potovanja lotimo malce resneje. Več v prihodnjih dneh.

Prvomajske počitnice so tukaj, s tem je zime nepreklicno konec in treba je na morje. Letošnja zima se nam je zdela dolga za dve, čeprav smo ji za pet tednov ušli v tropske kraje. A od takrat je že tri mesece. Zato ni nenavadno, da nas znova vleče na potovanje. Sploh pa sem v zadnjem času toliko pisal o popotniških destinacijah in o tem kako, kam in zakaj potovati, da sem navdihnil samega sebe…

Časi, ko smo za prvomajske počitnice hodili v Poreč, so minili. Zdi se mi, da so vesoljna leta daleč, čeprav je v resnici minilo kakšnih 5-6 let. (Ups, sedaj sem pogledal v album, minilo je sedem let!) Spomnim se, da sem Sabrini, ko je bilo v Poreču slabo vreme in si nismo imeli kaj za počet, rekel: “Nikoli več ne gremo v Poreč za prvi maj!” in smo se še isti dan odpeljali na izlet v Gardaland. (Priznam, kadar smo na počitnicah, mi slabo vreme težko pade.) Saj ne, da je v Poreču karkoli narobe, čudovito mestece je, gre le za to, da je čudovitih mestec na tisoče, in s tem, ko vedno znova obiskujemo istega, nam vsa druga ostanejo večna neznanka. Kar nam, ker smo radovedni, kako je tam, kjer še nismo bili, nikakor ne sede. Pa ne mislite, da sva takšna le starša; pred časom smo se doma pogovarjali o tem, če gremo letos znova na Cres s šotorom, kot smo šli pretekli dve leti, pa sta bili obe mlajši radovednici proti tej ideji. Rekli sta, da bi šli raje nekam drugam. Letošnji jadranski dopust torej odpade. Ali pa tudi ne, saj načrtov za poletje še nimamo. Imamo pa jih za prvomajske počitnice.

Odločitev, kam odpotovati, je bila precej lažja, kot sem si mislil, da bo. Predlanska izkušnja za prvomajske praznike nam je namreč ostala v bridkem spominu. Takrat smo v času, ko je pri nas končno vse ozelenelo, odšli v pust, siv Iran, kar nama je s Sabrino težko padlo. Takrat sem v razočaranju menda celo izjavil, da za prvomajske počitnice, ko pri nas vse ozeleni, več ne gremo nikamor. A ta izjava je bila izrečena v težkih okoliščinah, zato je vročem iranskem puščavskem soncu, tako kot vse drugo, izpuhtela. Tako smo naslednje leto za prvomajske počitnice odpotovali v Turčijo, kjer smo uživali, kot le redkokje. Zato se o tem, ali bomo letos za prvi maj kam odpotovali, ni bilo treba odločati, vprašanje je bilo le, kam. A še preden smo začeli o tem razmišljati, so se namesto nas odločili na na najbolj uporabni slovenski spletni strani za popotnike. Kot že tolikokrat, so objavili ponudbo ugodnih letalskih vozovnic. Ker nam za ugodne letalske vozovnice ni treba dvakrat reči, smo jih kupili še isti dan in prvomajska destinacija je bila izbrana.

Odpravljamo se na otok velikosti Slovenije, na Sardinijo. Tako je, znova v Italijo, a v kraje, kjer še nismo bili. Tega, kaj lahko tam pričakujemo, sicer ne vemo natančno, a glede na to, da je otok italijanski in da leži v nam znanih vodah, se nam malce sanja. Res pa je, da pričakovanja pogosto nimajo veze z realnostjo, zato o njih nima smisla pisati. Zato bo najbolje, da najprej do Sardinije pridemo in šele takrat začnemo razpredati, kako je tam.