Zimski pozdrav iz Julijcev

Letošnja zima kar kliče po izletih. Tokrat sem se podal v Spodnje Bohinjske gore, ki so se izkazale za precej bolj nedostopne, kot sem, glede na pomanjkanje snega v letošnji zimi, domneval, da bodo.

Pozdrav Triglavu s Črne prsti. sp-bohinjske_2020_1
Pogled proti vzhodu, v ozadju Kamniške. sp-bohinjske_2020_2
sp-bohinjske_2020_5
Pogled proti severozahodu od Krna do Rjavine in vse, kar je vmes. sp-bohinjske_2020_4
Na vrhu Rodice. sp-bohinjske_2020_3

Potovanje po Gruziji

Končno je prišlo na vrsto tudi naše letošnje veliko potovanje. Veliko, ker smo se na pot odpravili trije in veliko, ker potujemo za več kot tri tedne. S Sabrino sva se odločila, da obiščemo del sveta, ki ga tisti, ki so ga že obiskati, tako zelo hvalijo. Kljub temu, da jih je dokaj malo število. Popotnikov, ki so Gruzijo in Armenijo že obiskali. A sedaj smo že tukaj in si bomo lahko vtise o tukajšnjih deželah in ljudeh ustvarili sami. Pravzaprav si jih že ustvarjamo. Prispeli smo namreč že včeraj in že na poti z letališča doživeli enega boljših vpogledov v družbo, kar jih je. Taksist je bil tako zgovoren, da smo v tisti urici, ki smo jo preživeli skupaj, o Gruzijcih izvedeli več, kot iz vseh pisanih virov, ki smo jih prebrali prej. Čeprav ne razumemo niti besedice njihovega jezika. Pomagali smo si z ruščino, predvsem pa z gestikuliranjem, saj so bile taksistove roke, med tem, ko je vozil in govoril, več v zraku, na njegovi glavi in trebuhu, kot na volanu. Pa vendar smo uspešno prispeli na cilj in razumeli večino vsega, kar je imel za povedati.

Obiskali smo že deset od petnajskih držav, ki so bile do leta 1991 del Sovjetske zveze in so danes samostojne. Nenavadno, da smo ponovno tukaj, glede na to, da nas ruski del sveta nekako ne privlači. A dežele niso le njeni zdajšnji prebivalci, ampak tudi okolje in zgodovina. V Gruzijo nas je pritegnil Kavkaz, mogočno gorovje na stičišču Azije in Evrope, v katerem je tudi najvišja gora Evrope. Nekje sem prebral: “Če je Gruzija Evropa, je bolj podobna Siciliji v 19. stoletju, kot sodobnim članicam EU!” Drugje pišejo, da je: ”Gruzija tehnično v Aziji, vendar se imajo Gruzijci kulturno za Evropejce.” Potem, ko smo se danes ves dan sprehajali po mestu, se nama s Sabrino zdi Gruzija še najbolj podobna *stanom, ki sva jih obiskala pred dvema letoma. A ko prebereš nekaj zgodovine o tukajšnjih deželah, ležečih na presečišču celin, ti kmalu jasno, da temu delu sveta oz. tukajšnjim prebivalcem, ni bilo z rožicami postlano, saj so si jih podrejali vsi, ki so šli tod mimo.

Kakorkoli, to so le prvi vtisi, h katerim dodajam še nekaj fotografij za pokušino. Gruzije se nismo še niti prav lotili, zato kaj več v tem trenutku ni za povedati.

Prekrasni razgledi na katedralo Bagrati
Gruzija in Armenija
in reko Rioni v kraju Kutaisi.
Gruzija in Armenija
Kot vedno in povsod, je tudi tukaj za nas tržnica na prvem mestu.
Gruzija in Armenija
Pravzaprav je pri nas na prvem mestu hrana (čeprav nas je ta zajtrk vse prej kot navdušil).
Gruzija in Armenija

Prvi vtisi o Myanmarju

Po manj kot dvajsetih urah v Yangonu Sabrina vpraša:”Kaj imamo tukaj še za videt?” “Nič, le zdržati moramo!” odvrnem. Zdržati do jutrišnjega nočnega avtobusa, ki nas bo popeljal proč od Yangona, na sever Myanmarja.

Yangon je največje mesto v tej državi in ima več kot pet milijonov prebivalcev. Pravijo, da je najbolj eksotično velemesto v JV Aziji. Glede na to, da smo obiskali že vse prestolnice v tem delu sveta, lahko temu le pritrdimo.

Tole pišem v klasični čajnici, zapuščini iz kolonialnih časov, v kateri smo našli zavetišče pred vsem, kaj se dogaja, oziroma preprosto je, na ulicah in cestah te eksotične metropole. Ne zdi se mi prav, da pišem o tem, kako je tukaj, dokler smo še v mestu. Morda bodo vtisi drugačni potem, ko ga zapustimo. Dovolj zgovorno naj bo, da smo po mestu prehodili že več kot petnajst kilometrov in nisem naredil še niti ene same fotografije.

Dokler nismo našli tega, kar smo iskali (in sem sedaj zvečer to dopisal). Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar

Potovanje po Danski in Švedski

Letošnjo poletno potovanje sem poimenoval po Norveški, saj je bila ta najin cilj. Tam sva tudi prepotovala največji delež najine poti. Če odmislim avstrijske in nemške avtoceste, čez katere sem zdirjal do severa in nazaj. A prav zaradi dirjanja po avtocestah sem si lahko privoščil tri dni na Danskem. Hamletovo deželo sem sicer obiskal leta 2011, a takrat sem se mudil na vzhodni strani. Zato sem si letos privoščil zahodni del dežele najsrečnejših ljudi na svetu. Tako vsaj pravijo raziskave oziroma statistike. Kot popotnik se tam nisem dovolj dolgo mudil, da bi lahko ocenjeval ali so najsrečnejši na svetu ali ne. So pa zagotovo eni najprijaznejših gostiteljev. Pomislil sem tudi na to, da Hans Christian Andersen najbrž ni imel težav s tem, kje dobiti navdih za vse krasne pravljice, ki jih je napisal, saj je Danska videti kot pravljica. Tako je vsaj videti. A ne gre za kičaste gradove, kot v Disneylandu ali na Bavarskem, temveč za skrbno premišljeno in dodelano podobo krajev, podeželja in celo žitnih polj.

Vasica Møgeltønder. 2018-norveska_32
2018-norveska_33
2018-norveska_34

Starodavno mestece Ribe. 2018-norveska_35

Na danskem podeželju. 2018-norveska_36
2018-norveska_37

Skratka, Danska je čudovita! Pojdite pogledat, če ne verjamete.

Tretja skandinavska deželica, ki sva jo letos obiskala, je Švedska. Po podeželju sva sicer potovala dva dni, a sva se bolj ali manj le vozila, zato razen o Stockholmu, o Švedski nimava kaj za povedati. Nama je pa vpričo prostranosti te velike dežele postalo jasno, kje IKEA dobi surovine. Gozdovi, dokler seže pogled in še veliko dlje. Ob tem sem se spomnil luštkane zgodbice o odnosu med Danci in Švedi, ki imajo (tako kot vsi sosedi) kar nekaj zamer iz zgodovine. Pravzaprav ni zgodbica, ampak dejstvo, da je IKEA vse tepihe in preproge poimenovala po krajih na Danskem.

Stockholm. Pravijo, da je ena najlepših prestolnic na svetu. Tudi nama je bil všeč za tako veliko mesto.
2018-norveska_38
2018-norveska_39
2018-norveska_40

Čeprav imava oba raje lepote, ki jih je mogoče najti daleč od civilizacije. Kot mistični Ales Stenar.
2018-norveska_41
2018-norveska_42

Otok Mikonos je raj

Prvomajski prazniki so zakon! Letošnje smo preživeli na najlepši možni način; ob morju, pod prijetno toplim soncem, z dobro hrano in v prijetni družbi. Si človek od dopusta lahko želi kaj več?

Naš tokratne vandranje je sicer trajalo le 16 dni, a videli in doživeli smo toliko lepega, da tega ne gre strniti v nekaj stavkov. Gremo lepo po vrsti, da vidimo, kje smo se pravzaprav potepali in kaj smo tam počeli.

Potep smo začeli na otoku Mikonos, do katerega smo iz Benetk, od koder smo poleteli, potrebovali dve uri. Z avtom in trajekti bi do tja potrebovali tri dni. Sploh pa je avto na potovanju med tako majhnimi otoki le v breme. Vse, kar smo potrebovali za potovanje, smo strpali v nahrbtnike, kot to počnemo najraje. Backpackerji s(m)o sicer izumirajoča vrsta, saj jih zamenjujejo Flashpackerji in drugi, ki s prvotnim smislom svobodnega popotništva nimajo veliko skupnega. Ampak tako pač je, časi se spreminjajo. No, mi gremo naprej, skakati po otokih. Hop, hop, hop.

Naše vandranje smo začeli na otoku Mikonos, ki je raj za precej drugačne obiskovalce, kot smo mi, zato smo ga zapustili v manj kot 24 urah. Z drugačnimi obiskovalci nimam v mislih homoseksualcev, saj bi naj otok slovel kot raj zanje, temveč tiste, ki nakupujejo v trgovinah Prada in Gucci. Glavno mestece na otoku je namreč ekskluzivni šoping center, kjer za kepico sladoleda plačaš tri evre in pol. A glede na to, da je bilo tam v enem dopoldnevu zasidranih pet velikanskih križark, s katerih se je na otok usulo na tisoče ljudi, nam je brž postalo jasno, da smo na napačnem mestu mi.

A naj ne bo dvoma, Mikonos je čudovit otok na pogled. Obeljene hiške z modrimi vrati in okni, okrašene z rdečimi svetlicami, mimo katerih se vijejo ozke uličice, so paša za oči. Tudi morje je krasno, bistro in turkizne barve. Že prvi dan smo se kopali. Kar na mestni plaži, ki je, tako kot celotno mestece, urejena, kot v škatlici. Seveda smo morali že prvi dan poskusiti giros, suvlaki in grško solato, a je treba povedati, da ni bilo nič kaj pristno. Kot marsikaj drugega, kar smo na tem otočku videli in je namenjeno turistom; lepo na pogled in drago, a brez izvirne vsebine. Saj s tem ni nič narobe, Mikonos namreč ponuja natanko to, česar si ljudje, ki ga obiščejo, želijo. Ni kaj, otok Mikonos je ena izmed najbolj premišljeno dodelanih in mondenih turističnih destinacij, kar smo jih imeli priložnost obiskati. A ne glede na to, kako in kje najraje potujemo mi, je bil obisk Mikonosa izjemno zanimiva izkušnja. Morda se tja še vrnemo, saj je odlična odskočna deska za ta del Sredozemlja, do katere je z nekaj načrtovanja in fleksibilnosti mogoče prileteti za nekaj deset evrov. Res je, Mikonos je raj!

Jutranji pogled iz apartmaja. grcija2018_02
Rapsodija bele in rdeče. grcija2018_01
Ob času sončnega zahod je težko najti prostor v mestu. grcija2018_04 grcija2018_03

Z motorjem po svileni poti

Somi, somoni, sumi, tenge, rublji, grivne, forinti in evri! Osem denarnih valut, osem dežel, osem tisoč kilometrov, Suzuki, Sabrina in jaz.

Tako je, s Sabrino se odpravljava na motoristično pustolovščino v Azijo! Štartava doma in se z motorjem zapeljeva do Srednje Azije. Pot naju bo vodila čez Madžarsko, Ukrajino, Rusijo, Kazahstan, Uzbekistan, Tadžikistan, vse do Kirgizije oz. Kirgizistana. Na poti bova “oplazila” tudi Turkmenistan, Afganistan in Kitajsko ter se na nekaj sto kilometrov približala Kašmirju, ki sva ga predlani prevozila z Royal Enfieldom.

Za boljšo predstavo:

Odrineva čez deset dni, časa za potovanje pa imava en mesec. To je to!

Seveda bi se lahko na dolgo in široko razpisal o pripravah motorja, transporta, urejanju vizumov, cepljenj in drugih logističnih pripravah ter zapletih. Ali o vsem, kar naju morebiti čaka na tej pustolovščini, ki je na nek način zahtevnejša od moje lanske poti čez Afriko. A nekako so se letošnja potovanja, izleti in pustolovščine nagrmadili na kup, tako, da za obsežne priprave ter debate o tem, zakaj in kako, preprosto nisem namenil časa. V zadnjih šestih mesecih smo namreč mesec dni potovali po Indiji, se za prvomajske potepali po Siciliji, sledil je moj osemdnevni pohod čez Velebit in enotedenski oddih na morju. Pred vrati pa je že naslednja pustolovščina. Skratka, potujemo!

Meals on wheels v Keniji

Kenija=Safari=Afrika! S tem predsodkom sem se podal v Afriko, saj se je večina mojega vedenja o črni celini iz knjig in filmov nanašala prav na to državo. Saj ni nobena skrivnost, da gre za eno najbolj priljubljenih afriških dežel za obisk safarijev. Zato sem nekako naivno pričakoval, da bom tam videl turiste. Pa jih nisem. Kljub temu, da sem čez Kenijo prevozil kakšnih 1500 kilometrov, v šestih dneh nisem srečal skoraj nobenega tujca. Jasno, dežela je gromozanska in jaz sem se izogibal običajnim potem. Kot po navadi sem želel obiskati čim bolj odročne kraje, še neokužene z množičnim turizmom, kar v Afriki ni težko. Množični turizem v Afriki je omejen na nekatere znamenitosti, v glavnem si kot popotnik bolj ali manj edini tujec.

A prostranstva Kenije so tako razsežna in odročna, da se tja, kamor me je mikalo, nisem upal podati. Ko sem prvič slišal za jezero Turkana, mimo katerega so speljana brezpotja vse do Etiopije, sem si ga želel obiskati. Kar nekaj časa sem se spogledoval z idejo, da bi se sam podal v to divjino. To bi pomenilo da bi se podal v tako odročne in nedostopne kraje, iz katerih je možnost vrnitve v civilizacijo, oziroma reševanja v primeru težav, majhna. Ne le zaradi odročnosti in nedostopnosti, ampak tudi zaradi plemen, ki živijo v skladu z lastnimi pravili, ki z državnimi zakoni nimajo veliko skupnega. Skratka to so kraji, kamor se nihče ne podaja sam. A šele ko sem prebral, da tamkajšnja brezpotja »žrejo Landroverje za zajtrk«, v smisli težavne prehodnosti terena, sem od ideje, da obiščem jezero Turkana, odstopil.

Daleč od tega, da bi s tem bilo mojih skrbi, glede varnosti potovanja čez Kenijo, konec. Severna Kenija namreč meji na Južni Sudan in Somalijo, menda dve najbolj zloglasni afriški državi. A druge poti kot čez sever Kenije zame ni bilo. Seveda bi lahko motor (in sebe) v Nairobiju dal na letalo ali v Mombasi na ladjo, a o tej opciji nisem razmišljal. Afriko sem želel prevoziti od začetka do konca in bil sem pripravljen sprejeti morebitna tveganja, ki so me čakala na poti. Seveda v okvirjih, ki so se mi v trenutku sprejemanja odločitev zdeli primerni oziroma racionalni. Ob tem naj omenim, da je med tem, kar sem nam zdi racionalno, ko potovanja načrtujemo in o tem, kar se nam zdi racionalno, ko se odločamo na samem potovanju, gromozanska razlika. Strahovi o tem, kar se nam na potovanju utegne pripetiti, so, dokler smo doma, neprimerno večji kot takrat, ko že potujemo. Temu primerne so bile tudi moje odločitve v Afriki. A to, kar me je čakalo na divjem severu Kenije bom pustil za prihodnjič, naj raje zapišem, kar me je čakalo ob prihodu v Kenijo.

Čakali so me najlepši kraji na svetu, Serengeti, Tsavo, Kilimandžaro, Masai Mara. Resnično sem tako mislil, a se hkrati zavedal, da jih z motorjem ne smem obiskati (»You don’t wan’t to be meals on wheels«, je nek čuvaj parka odgovoril motoristu, ki je vprašal, če se lahko pelje skozi živalski rezervat) in da nimam niti toliko časa, da bi jim ga namenil toliko, kot si ga zaslužijo. A vendar sem po tihem upal, da bom videl vsaj kanček tega, o čemer sem mislil, da so najlepši kraji sveta. In sem ga. Dobesedno na pamet sem se zapeljal proti rezervatu Masai Mara, kjer prebiva »velikih pet«. Vanj sicer nisem mogel zaradi čuvajev, ograje in zdrave pameti, a sem kljub temu videl precej več kot sem pričakoval:

Divje zveri v bocvanski divjini

Opazovanje ptic še ni bilo na nobenem naših itinerarjev. Nad eksotičnimi in velikimi pticami se sicer navdušimo, kadar jih vidimo, a nikamor se še nismo odpravili prav zaradi ptic. Kljub temu sem se v Bocvani odločil, da obiščem zavetišče ptic, saj sem bil v neposredni bližini, časa pa sem imel na pretek. Zraven tega zavetišče vzdržujejo lokalni prostovoljci in me je zanimalo, kako to izgleda. Ženska, ki me je pričakala na vhodu v rezervat, mi je pojasnila kako in kaj. Nič posebnega, dokler ni rekla: »Pazite se divjih zveri!« »Kako? Koga?« sem zmedeno odvrnil. »Divjih zveri!« je še enkrat ponovila, »Ne približujte se jim z motorjem!« Seveda se ne mislim približevati divjim zverem niti peš, niti z motorjem! »Kakšne divje zveri so tukaj,« sem jo vprašal, »levi?« »Ne, le divje zveri!« je odvrnila. V redu, sem pomislil. Če me v rezervat pustijo z motorjem, potem te divje zveri že ne morejo biti tako nevarne, kot se sliši. Zapeljal sem v park.

Nikjer ni bilo žive duše. Človeka tako ali tako ne, pa tudi nobene živali nisem videl. Le ozka peščena pot speljana skozi ravno prav visoko travo, da bi se lahko v njej kdo skrival. afriška prostranstva sam

Šele po več kilometrih sem zagledal čredo gnujev, kako se je pasla nedaleč proč. Zapeljal sem se proti njim, a ko sem se jim približal na kakšnih sto metrov, so pobegnili. To igro smo večkrat ponovili in bilo nam je prav všeč; meni, ko sem se z motorjem vozil po prašnih brezpotjih in njim, ko so se razgibali med tem, ko so bežali pred menoj. čreda divjih zveri - gnujev

V zavetišču sem pozdravil tudi nekaj ptic, a roza flamingov, ki bi popestrili obzorje, nisem videl. Tudi divjih zveri nisem srečal. Tako sem vsaj mislil, dokler nisem nekaj dni kasneje izvedel, kdo so te »divje zveri«, pred katerimi me je svarila ženska ob vstopu v rezervat. Wildebeest, se izgovori zelo podobno kot wild beast (divja zver), a v resnici gre za gnuje. Gnuji, s katerimi sem se preganjal, so bili torej divje zveri. Eh, pa tako plašna divja zver.

A to je bil šele začetek, prave divje zveri sem srečal že nekaj ur zatem. Narodnih parkov in rezervatov je v Bocvani namreč toliko, da se jim je (tudi če bi to želel) nemogoče izogniti. Z motorjem me sicer niso spustili v park Čobe, ki je najbolj bogat s pristno afriško fauno, a cesta proti severu vodi skozi druge parke. »Tam boš zagotovo srečal slone!« so mi govorili popotniki, s katerimi sem se pogovarjal. Tega sem se zelo veselil. Misel na to, da bo na cesto pred menoj stopil slon, me je navdajala s takšnim navdušenjem, da sem bil kot majhen otrok, ki čaka, da dobi, kar mu je bilo obljubljeno. Na eni izmed neskončno dolgih ravnih cest skozi pusto pokrajino, kjer ni nobenega prometa, le opozorilne table, zadrževanje na območju divijh živali na lastno odgovornost

sem končno zagledal orjaka, ki sem ga tako pričakoval. Kar tam, ob cesti je pohajkoval, kot da to ni nič posebnega. prvi afriški slon Jasno da ni, posebnost sem bil jaz, človek na motorju, ki v to divjino nikakor ne sodi. Na srečo se ni pustil motiti in se je naprej basal s šopi sočne trave, ki je rasla ob cesti. Odpeljal sem se naprej in zagledal čredo slonov nedaleč proč od ceste. Še malo naprej je bila žirafa in nato še dve in še in še. To je safari! prva afriška žirafa še več slonov

Lepote Namibije

Namibiji se pozna, da je bila nemška kolonija. Resda je ena najredkeje poseljenih držav v Afriki in izven naselij tega ni opaziti, a ko sem prišel v naselje, je bila prva misel, ki mi je prišla na pamet, “Ordnung und Disziplin“. Če prebivalci glavnega mesta, Windhoek, ne bi imeli afriške polti, bi mislil, da sem nekje v Nemčiji. Če je celotna Afrika tako urejena, kot so kraji v Namibiji, potem sem na napačnem kontinentu, sem razmišljal. A bil sem prepričan, da me v državah, ki sem jih imel pred seboj, čakajo pristne afriške razmere, kakršnekoli že bodo. Seveda pa je iskati čare prostrane Namibije v mestih popolnoma zgrešeno.

Mimogrede, takole nastajajo portreti fotogeničnih Himb (upam, da razumete, kaj je povzročilo preobrat med prvo in drugo fotografijo): Himba pred
Himba potem

Čari Namibije so v divjini, kjer te čez dan obdaja neskončna modrina popolnoma jasnega neba, zvečer pa kloneš pod težo odeje iz nešteto zvezd. Mislim, da še nikoli nisem bil tako daleč proč od svetlobnega onesnaženja, kot v Namibiji. Ko izven naselij zaide sonce, luči ni. Nikjer, niti na obzorju. Svetlobo dajejo le zvezde in teh je ogromno. Celo letal ni. Sicer nisem vse dneve strmel v nebo, občasno sem moral med vožnjo zreti tudi predse, a na nebu nisem opazil nobenega letala. Na cestah pa se je zgodilo tudi, da več ur nisem srečal avtomobila. Kaj šele flore in favne, ničesar. Razen tu in tam kakšnega turista v klimatiziranem terencu, namibijska puščava ne kaže znakov življenja. Če k temu prištejemo odročnost in klimatske razmere, dobimo izjemen poligon za pustolovščine. Te so najslastnejše, kadar si sam. sam sredi ničesar
namibijska puščava

A ker je Namibija bolj regulirana kot marsikatera država v EU, je bilo zame kot motorista narodne parke težko obiskati. Motorjem je namreč vstop vanje prepovedan. Tja, kjer so peščene sipine in obala, zaradi tega, da ne bi preveč navdušeni motokrosisti uničevali narave; v parke, kjer so divje živali, pa zaradi varnosti. Motoristov, ne živali. No, v to nisem povsem prepričan. Skratka, moral sem se potruditi, da sem zagledal največjo namibijsko naravno znamenitost, pesek. Sicer lepo nagrmaden na kup, a še vedno pesek. A najlepši na svetu! namibijske sipine
namibijske sipine

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sem se pridružil skupini zaspanih turistov v avtobusu in skupaj smo se odpeljali do sipine s pomenljivim imenom, Sipina 45. Skupaj z drugimi skupinami nas je bilo vsaj sto, ki smo se povzpeli na 80 metrov visoko sipino in na njej počakali na sončni vzhod. Za tole se je bilo vsekakor vredno pridružiti skupini. Ne toliko zaradi te sipine, kot zaradi obiska »vroče ponve« Deadvlei, ki smo jo obiskali za tem. Deadvlei

Na tem mestu sem se peska naveličal. Odločil sem se, da ne grem več proti zahodu in se obrnil v smeri proti severu. Sicer me je ta dan čakalo še veliko ur namibijskega makadama, a sem vedel, da ga bo pred večerom konec. In res je bilo tako. Ko sem po dva tisoč kilometrih makadama zapeljal na asfalt, sem na motorju vstal in začel vriskati od navdušenja! Podobno kot lani v Kašmirju. Od tam naprej je bila zame Namibija le še pot, ki jo moram prevoziti do Bocvane, kjer sem upal, da najdem pravo Afriko. Predvsem pa, da jo okusim, saj sem v Namibiji od sadja lahko kupil le jabolka, hruške in limone, v restavraciji pa sem jedel grško solato in suši. Kaj je v tem afriškega? A da se razumemo, lepote Namibije so čudovite, takšne, da jim ni para, le s pravimi očmi je treba zreti vanje.

Ko sem lepote divje Namibije zapustil, mi je prihod v civilizacijo, kakršnakoli je že bila, ustrezal in sem v Winhoeku ostal kar dva dni, da sem motor (in sebe) spravil v red.

Sami skozi avstralsko divjino

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše. 2010-Avstralija_089

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, 2010-Avstralija_088 družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv. 2010-Avstralija_077

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta. 2010-Avstralija_079

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta. 2010-Avstralija_071

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.
2010-Avstralija_094
2010-Avstralija_093

Cestni vlak.
2010-Avstralija_092

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.
2010-Avstralija_087
2010-Avstralija_086
2010-Avstralija_084
2010-Avstralija_073
2010-Avstralija_080

Več v galeriji.