Slovenija | Popotniški dnevnik družine Bračko

Utrinki s kolesarjenja po slovenski turnokolesarski poti

Posted on 24. december 2023 by Davor

Leto gre h koncu, a preden ga odložim v arhiv, imam še eno malenkost za dodati. K minuli objavi o kolesarjenju po slovenski turnokolesarski poti želim dodati nekaj fotografij krajev, ki sem jih letos na tej poti obiskal.

Logarska dolina je brez dvoma eden najbolj idiličnih koncev Slovenije. Kako lepo se je vedno znova vračati sem.

STKP ne pelje le po brezpotjih, temveč tudi čez urejene vrtove. Ferrarijev vrt v Štanjelu.

Imel sem srečo v nesreči, saj sem bil dobesedno na kolesu, ko je letošnja junijska ujma zajela Slovenijo.

Savinja v Robanovem kotu.

Proti domu na Mrzlici.

Skozi hosto nad Trbovljami.

Razgled s Cerkljanskega hribovja, spodaj dolina Idrijce v megli.

Tolmun ob Idrijci nekje v Trnovskem gozdu.

Smrekova draga v Trnovskem gozdu, kjer je mogoče videti fenomen kraške globeli, ki se mu reče rastlinski obrat.

Grad Bogenšperk.

Pred domom na Menini planini.

Dostojen zajtrk in malica, kot se spodobi za planinske koče.

Toliko o kolesarjenju po menda najveličastnejši kolesarski poti v Sloveniji, slovenski turnokolesarski poti.

2.000 kolesarskih kilometrov po slovenski turnokolesarski poti

Posted on 17. december 2023 by Davor

V letošnjem letu sem zaključil z eno bolj drznih pustolovščin, ki sem se jih kadarkoli lotil. Trajalo je tri leta, pravzaprav tri sezone, a sem uspel priti od začetka do konca. In to v Sloveniji! Morda superlativ drzna pustolovščina ne zveni prepričljivo, a zame je v marsikaterem oziru bila natanko to.

Kako bi sicer rekel lebdenju visoko nad Savo v zarjavelem zabojniku na zapuščeni jeklenici, ki je videti, kot da so jo nehali uporabljati, ko so čez Savo zgradili prvi most? Cicka, čudo tehnike, je neposredno pričevanje temu, kako so v preteklih časih potekale rešitve premagovanja ovir. Tako sem v čisto zares letos junija prečkal reko Savo s kolesom, v Cicki.

Cicka visi nad Savo.

Pred vkrcanjem. Manjkal mi je kompanjon, ki bi bi mi pomagal naložiti kolo in vrtel vitel. Ni šlo drugače, kot da si pomagam sam.
V akciji.

Pustolovščina, o kateri pišem in sem jo premagoval tri leta, je Slovenska turnokolesarska pot ali krajše STKP. Gre za “krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu.” Vir.

Po Sloveniji? 1800 kilometrov? Po brezpotjih? Res je! Ko sem prvič slišal za to pot, sem vedel, da je bil nakup električnega gorskega kolesa najboljša naložba zadnjih let. Ja, STKP sem prekolesaril z električnim kolesom in ni mi žal! Z “navadnim” kolesom sem naredil na tisoče kilometrov po treh celinah, pregonil več kot deset, morda celo dvajset držav in nimam popolnoma nobenega zadržka, da si užitkov, ki mi jih nudi kolesarjenje, ne bi oplemenitil s pomočjo električnega kolesa. Ja, natanko tako, z električnim kolesom sem svojo kolesarsko izkušnjo oplemenitil. Dostopne so mi postale kolesarske poti, po katerih z navadnim kolesom ne morem. Saj ne-električnega gorskega kolesa, s katerim bi se na brezpotja sploh lahko podal, sploh nimam. Res pa je tudi to, da si z baterijo na kolesu ne pomagam toliko, kot bi si morda lahko. Z enim polnjenjem sem delal tudi 100 kilometrov in več kot dva tisoč metrov vzpona. Na 35-kilogramskem kolesu! Povedano drugače, v dolgih kolesarskih dnevih porabim tudi več kot šest tisoč (svojih) kalorij. Na kolesarjenju po Koreji z navadnim kolesom, natovorjenim z opremo za kampiranje, se menda nisem niti en dan tako utrudil, kot v povprečnem kolesarskem dnevu na STKP z električnim kolesom. Toliko o tem, da so električna kolesa namenjena tistim, ki se jim ne ljubi kolesariti. Kakorkoli, tako, kot ne vozim motorja zaradi motorja samega, ne kolesarim zaradi kolesa. Gre za doživetja in temu primerno izberem prevozno sredstvo.

Po STKP sem v treh letih naredil 2.045 kilometrov in pri tem opravil 47.386 metrov vzpona. Pot je razdeljena na 41 etap, a sem jih uspel prevoziti v 25 dneh. Ne v enem kosu, ampak v šestih podaljšanjih vikendih, kar je, kot sem omenil, trajalo tri leta, da sem vse skupaj spravil pod streho. Povprečno sem prekolesaril 82 kilometrov in naredil 1900 metrov vzpona dnevno. Brezpotij, gozdnih vlek in drugih zahtevnih poti je bilo precej, a ne znam oceniti, če jih je bila tretjina, polovica ali več. Na nekaterih etapah sem tako garal, da sem bil ob koncu dneva resno izčrpan in utrujen. A niti enkrat samkrat nisem pomislil na to, da naslednje jutro ne bi ponovno sedel na kolo in zagonil v nov dan. Spal sem v planinskih kočah, kar daje človeku prav poseben občutek, saj so bolj ali manj vse nekje v divjini ali še bolje, na razglednem vrhu. Prekolesariti dva tisoč kilometrov dolgo krožno pot po Sloveniji pomeni, videti ogromno skritih kotičkov in lepot naše prečudovite dežele, ki jih sicer ne bi videl. Zraven občutka zadovoljstva, da sem ta podvig sploh fizično in psihično zmogel, me je najbolj obogatilo to, da sem potoval po Sloveniji.

V 25 dneh na kolesu sem seveda marsikaj doživel. Toliko, da bi o tem lahko napisal lepo število prispevkov. A z našimi potovanji in z zapiski s potovanj je pač tako, da niso časovno združljivi eni z drugim. Ko potujemo, ne pišem, ko pišem, ne potujemo. Drzna pustolovščina, kot sem jo imenoval na začetku, si zasluži več, kot le eno objavo, saj je tokrat toliko besed, da za fotografije sploh ni več prostora.

Polnjenje lastne baterije na vrhu Kuma, tik pred se je name zgrnila noč in sem si privoščil zaslužen počitek.

Prečudovit dan v Julijcih

Posted on 24. september 2023 by Davor

Koledarsko poletje se je končalo, a poletno vreme še kar vztraja. Vztrajajo tudi spomini na poletne dogodivščine, ki jih to poletje ni manjkalo. Nazadnje sem pisal o motorističnem izletu, zato bom tokrat presedlal na nekaj drugega. Pravzaprav na nič, oziroma na lastne noge. Od vseh mogočih zunanjih aktivnosti, ki si jih lahko zamislimo in se z njimi ukvarjamo, je lepo vreme za nekatere bolj ključnega pomena, kot za druge. V dežju sicer lahko tudi zunaj marsikaj počnemo, kar resda ni tako prijetno, kot v soncu, a se da. A pri obisku visokogorja slabo vreme v nobenem primeru ne pride v poštev, če ima človek količkaj razuma. Kar pa ne pomeni, da se gornikom slej kot prej ne zgodi, da jih ujame megla, dež, toča, sneg ali tisto najstrašnejše, nevihta z grmenjem in strelami. Zato je naravni pojav, ki ga imenujemo vreme, na katerega po eni strani nimamo popolnoma nobenega vpliva, izjemno pomembno upoštevati. V gorah gre za življenjsko ogroženost, a tudi sicer ima vreme precej večji vpliv na nas, kot si pogosto priznamo. Ničkolikokrat nam je na potovanjih zagodlo vreme, o čemer sem pred nedavnim pisal. A tokrat sem se, predvsem vremenu zahvaljujoč, podal tja, kjer je najlepše, proti nebu.

Bila je še ena hipna odločitev, ko me je Sara, menda v petek pri kosilu, ujela nepripravljenega in me vprašala, kam grem čez vikend. Načrtov zares nisem imel, a sem izziv takoj sprejel in resnično v hipu sprejel odločitev, da grem v gore. Tiste prave gore, kjer ni več zelene barve, ki jo sicer obožujem, ampak zgolj siva barva skal in modra barva neba, ki se združita v najpopolnejše barvno sožitje. To najraje počnem v samoti, saj uspem le tako izostriti svoje čute za dojemanje lepot, ki jih nudi pohajkovanje po visokogorju. Ob tem me vedno znova fascinira, kako že po enem dnevu popolne samote, skupine ljudi, ki jih nekje v divjini srečam, dojemam kot motilce spokojnosti. Saj biti del skupine, predvsem v dobri družbi, je popoln recept za preživljanje časa in bolj ali manj imamo vsi ljudje to potrebo po pripadnosti. Tudi v gorah je zabavneje in varneje pohajkovati v skupini, kar ima neizpodbitne prednosti pred samoto. A velja tudi obratno. Povrhu sem že dolgo tega spoznal, da je z dobro družbo povsod lepo, ne le v gorah; medtem, ko je samota, kot jo doživiš v gorah, edinstvena.

Za tokratni cilj sem izbral Julijske Alpe, saj so najmogočnejše in najvišje gorovje pri nas. Da bi ujel najlepše urice, sem vstal kmalu po tretji uri in se zapeljal v dolino Vrata. Še dobro, da sem bil tako zgoden, saj se je majhno parkirišče že polnilo zaradi gorskega teka, ki se je odvijal tisti dan. Bojda se je odvijal Triglav trail run, kjer so pričakovali 3000 tekačev z vsega sveta. Ne le, da se mi je obrestovala zgodnja ura, temveč tudi to, da nisem preveril ali se kaj dogaja. Če bi vedel, da se ta dan obeta tako velik športni dogodek, se zagotovo ne bi odpravil tja.

Dobro poznana rdeče-bela markacija je označevala pot proti vrhu druge najvišje slovenske gore, do katerega bi naj bilo šest ur. Ker se že dolgo nisem podal na tako zahteven pohod, predvsem zaradi veliko vzpona in ker se na pot sploh nisem kondicijsko pripravljal, sem si obljubil, da bom šel z zmernim tempom in delal redne postanke. Namreč, ko hodim sam, nikoli nimam pravega občutka, ali sem hiter ali počasen, saj je to odvisno predvsem od kondicije, za katero tudi nisem povsem prepričan, kakšno imam. Hodil sem že tako, da se mi je zdelo, da hitim, a sem bil glede na predvidene čase počasen in tudi obratno. Zanimivo, da mi tega poznavanja samega sebe še po toliko pohodih ni uspelo osvojiti. Skratka, držal sem se tega, kar sem si obljubil in hodil zmerno. Vsako uro sem se za nekaj minut ustavil, nekaj popil in nadaljeval z vzponom. Ko je bilo treba pred vstopom v steno nadeti čelado in varovalni komplet, sem postanek izkoristil še za malico. Potem sem se spomnil še na to, da z vrha sestopam po isti poti, zato sem tam, po stari planinski navadi, temelječi na zaupanju, pustil poln nahrbtnik in se na vrh povzpel peresno lahek. Na 2740 metrov visok vrh Škrlatice sem stopil ob 11. uri, precej hitreje, kot sem nameraval. Resnično nimam občutka, kako hitro hodim. Prehiter vzpon sem kompenziral z daljšim posedanjem na vrhu in se predajal razgledom. Kajpada v družbi, saj je samotna Triglavova žena, kot pravijo Škrlatici, na sončen poletni dan vse prej kot osamljena.

Omenjena sivo-modra kombinacija (ki je seveda ne gre primerjati z doživljanje v živo).

Še s podnapisi.

A ker sem bil šele na polovici poti in je bilo do varnega zavetja planinske koče še daleč, sem se od Škrlatice poslovil in jo ubral proti Kriškim podom, kjer sem v prepolni postojanki prenočil.

S kolesom čez drn in strm do morja

Posted on 23. oktober 2022 by Davor

Prekrasen oktober je letos. Kar kliče po jesenskih doživetjih v naravi ali kjerkoli zunaj. Kolesarjenje je že eno takšnih doživetij, ki jih ne gre zamuditi v tako prekrasnem vremenu. A tokrat ne bom pisal o oktobrskih doživetjih, temveč o poletnih, saj takrat ni bilo priložnosti za pisanje. Tudi letos sem se s kolesom odpravil na morje. Sicer cilj ni bil priti do morja, temveč prekolesariti čim več gozdnih in hribovitih brezpotij. Tako sem za pot do morja potreboval celih šest dni. V tem času sem prekolesaril 530 kilometrov, večinoma po makadamskih in gozdnih cestah ter pri tem naredil zame impresivnih 11.000 višinskih metrov vzpona. Ne glede na to, da sem si pomagal z električnim kolesom, sem šest dni trdno delal, da sem uspel prilesti na vse hribe po slabih poteh. Zame precej naporneje, kot letošnje kolesarjenje po Kanarskih otokih s treking kolesom (brez pomoči elektrike), kjer sem prav tako premagoval veliko višincev in kilometrov, a večinoma po asfaltu.

Podal sem se čez kraje, ki jih ne obiščem prav pogosto in večine teh sploh nisem poznal. Izbral sem pot čez Voglajnsko in Bizeljsko gričevje, Bohor, Gorjance, Kočevski Rog, Goteniško goro, Snežnik in Koprska brda. Najtežja je bila prva etapa, kjer je bilo precej gozdnih poti in precej strmin, po katerih sem moral peš in ob tem 35 kilogramsko kolo potiskati navkreber. Za nameček v hudi vročini in prekrit z mrčesom. Od Slovenske Bistrice do Bohorja sem potreboval 11 ur in pri tem naredil 2.400 metrov vzpona.

Naslednji dan sem pričel z zajtrkom, kot se spodobi. Zahtevni napori zahtevajo zadostno količino energije, brez tega ne gre.

Ta dan sem se povzpel na Trdinov vrh. V dnevnik sem si za to sto kilometrsko etapo zapisal: “Grozna pot. Kamnita, peščena in ves čas gor in dol, gor in dol. Za znoret. Komaj sem tiščal kolo navkreber, dol pa sestopil, tako grozljivo strm teren je bil.”

Pod Trdinovim vrhom.

Hrib Glavica s krasnim razgledom.

Na etapi proti Koči pri jelenovem studencu nad Kočevjem se mi je v Kočevskem rogu sredi divjine snela veriga. Na srečo nič resnega, a sem se za hip ustrašil, saj sem bil več ur hoje do civilizacije. Ta del poti, vse do Sviščakov, je ena sama divjina, kjer ne srečaš žive duše. Glede na to, kdo vse se po tistih gozdovih potika, je še bolje, če nikogar ne srečaš.

Na koncu šestega dne sem prispel na železniško postajo v Kopru. Šest dni garanja za krmilom kolesa, četudi električnega, me je na zahtevnem terenu zelo zdelalo. Bil sem zmatran, kot že dolgo ne. Vsak dan je bil preizkušnja. Šele pozno popoldan, ko sem prispel na cilj, v planinsko kočo, sem si oddahnil. Tako dan za dnem. Sicer sem se čez noč regeneriral, a če bi verjel pametni uri, ki je spremljala mojo aktivnost, bi moral po vsaki etapi, oziroma po vsakem dnevu, vsaj tri dni počivati. Hja, vedno pač ne gre poslušati pametnejšega od sebe. Ob tem sem izjemno vesel, da imamo v relativno majhni Sloveniji toliko možnosti, da se izgubimo nekje v samoti in divjini ter preizkušamo, koliko zmoremo, ko smo odvisni le sami od sebe.

Visoko nad Dramljami.
Singletrack na poti do planinskega doma na Resevni.
Paridol.
Kozje in grad Podsreda.

Popolna kompozicija.

Lep vikend

Posted on 27. marec 2022 by Davor

Kako lepo je, ko se pomladi narava prične prebujati in na plano prežene tudi najbolj trdožive zapečkarje. Ta vikend je kar pokal po šivih od življenja zunaj. To pač ni čas za pisanje, zato naj za danes zadostuje le ena fotografija.

Sončni bonus

Posted on 20. februar 2022 by Davor

Zima gre h koncu. Kakršna koli že je bila in kakršna koli že še bo ta zadnji mesec. Tik pred nami so počitnice, čas za pobeg na smučišča, zagotovo je kje še kaj snega, ali za skok na jug, na toplo. Niti ni treba zelo daleč, saj so temperature v južni Dalmaciji te dni že čez 15 stopinj, kar zna biti prav prijetno tudi za posedanje na soncu. Za aktivnosti na prostem pa so se meje v zadnjem času tako premaknile, da jih bolj kot sezona, določajo vremenske razmere. Zdi se mi, da je bilo zadnje mesece precej več sonca, kot smo ga vajeni od decembra do februarja. Le ven je treba. Verjamem, da so naše babice zelo dobro vedele, da so zime dolge in mrzle ter kako se obleči za ven. A podnebne spremembe v zadnjih letih so prenekateri rek, ki je veljal več generacij, postavile pod vprašaj. Letos januarja bi naj bilo štirikrat manj padavin in 165 odstotkov več sonca, kot je dolgoletno povprečje. Po eni strani fantastično, po drugi zastrašujoče. A ker ne moremo vplivati na to, kakšno je vreme, lahko pa vplivamo na to, kako in za kaj vremenske razmere izkoristimo, lahko podnebne spremembe, kakršnekoli pač so, tudi izkoristimo. Zato je morda preudarneje pogledati skozi okno in se na sončen dan sredi januarja odpraviti na kolesarski izlet, kot pa se zaradi navad, ki smo se jih navzeli v mladosti, omejevati in čakati na letni čas, primeren za kolesarjenje. Podnebne spremembe so tukaj že nekaj časa, morda je čas, da se nanje prilagodimo.

Nič več ne bom napisal danes, saj je zunaj še en prekrasen sončen dan. Raje bom prešel od besed k dejanjem in izkoristil ta sončni bonus.

Takole je bilo: suha cesta, modro nebo in lep razgled (proti Pohorju). Več za kolesarjenje skoraj ni treba.

Odročna potovanja v pandemičnih časih

Posted on 28. november 2021 by Davor

Kaj je nasprotje od utripa velemest, o čemer sem pisal nazadnje? Samota, divjina, odročnost, neposeljenost, narava ali kaj drugega? Kateri so kraji, ki smo jih obiskali, ki ustrezajo tem kriterijem in kako je tam danes? Še vedno najraje potujemo tako, da je na naših potovanjih nekaj od vsakega. Da je nekaj mestnega vrveža. Da smo nekje sami. Da obiščemo odročne kraje in divjino, kjer daleč naokrog ni žive duše, ki bi kazila naše dojemanje širine sveta v tistem trenutku. Da obiščemo dobre restavracije in se udeležimo dogodkov, kjer se tare obiskovalcev. Da smo na potovanju samooskrbni in neodvisni. Da se pustimo razvajati v dobrem hotelu. Skratka, načinov potovanj in krajev, ki jih radi obiščemo, je neizmerno veliko. Seveda je tudi precej načinov potovanj, na katere ne želimo potovati, kot tudi krajev, ki jih ne želimo obiskati. Zraven tega tudi pri nas doma nimamo povsem enake predstave o tem, kako si želimo, da naša potovanja izgledajo in kaj od njih pričakujemo. Še dobro, da je tako. Odročnost, samota in divjina so že bolj meni pisani na kožo, kot komu drugemu pri nas doma. A v tem trenutku moram prav dobro razmisliti, kje sem bil, oziroma kje smo bili nazadnje v odročnih ali samotnih krajih. Zadnje družinsko potovanje, ki bi ustrezalo tem kriterijem, ki sem ga sedaj izbrskal iz spomina, je pohajkovanje po Krfu. Dobri dve leti je tega, ko smo za prvomajske praznike prepešačili zahodno obalo tega otoka. Kopalna sezona se še ni pričela in plaže, vasice, gostilnice ter bolj ali manj vse drugo, je bilo prazno. Ja, to je bilo zadnje potovanje, kjer mestnega utripa takorekoč niti začutili nismo.

Na mojih solo potovanjih je seveda drugače, saj se tam mestnega in kakršnegakoli vrveža izogibam. Izjemoma se ustavim v mestu, še najpogosteje zato, da se oskrbim z zalogami hrane ali da si privoščim kosilo v dobri restavraciji, če jo uspem najti. A s pravo odročnostjo in samoto, takšno večdnevno, se že nekaj časa nisem soočil, saj so popotniški načrti v zadnjem letu in pol drug za drugim padali v vodo. Od zadnjih potovanj bi rekel, da je bilo še najbolj samotno in odročno kolesarjenje, ki sem se ga lotil lani takoj po prvomajskih praznikih, ko se je sprostilo prehajanje med občinami. S kolesom sem se v petih dneh vzdolž Kolpe zapeljal do morja. Kapacitete za kampiranje in restavracije so bile še zaprte. Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko sem v nekem baru, potem, ko sem imel za seboj celodnevno kolesarjenje po temačnih kočevskih gozdovih, dobil pico. Menda edini obrok, ki sem ga dobil v gostilni, sicer sem moral biti samozadosten. Da o občutkih, ki so me prežemali v kočevskih gozdovih, kjer nisem srečal niti enega samega človeka, niti ne govorim. Pot vzdolž Kolpe tudi sicer ni obljudena v tem času, takrat ni bilo nikogar. Ko sem si skrivoma postavil šotor ob reki, sem razmišljal o tem, koga od treh najverjetnejših nočnih obiskovalcev bi najmanj rad srečal; begunce, policiste ali medveda.

Morda pa sedaj, ko kaže, da je marsikdo še manj povezan z drugimi kot sicer, odročnost ni nekaj, kar v potovanjih iščemo. Si menda bolj želimo vrveža, kot samote. A zagotovo ne vsi. Še dobro, da je tudi danes, kljub težkim časom, mogoče potovati tako, kot si želimo. Dokler svoje želje prilagodimo razpoložljivim možnostim, se razume.

S kolesom na Goričko

Posted on 31. oktober 2021 by Davor

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar.
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Posted on 24. oktober 2021 by Davor

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko.
Na Pokljuki.

Dolina Krma.
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata.
Stara cesta na Vršič.

Dolina Zadnjica.
Soča.

Kal-Koritnica.
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči.

S kolesom čez Karavanke

Posted on 26. september 2021 by Davor

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.

Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.

Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.

Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.

Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.

Matkov kot.

Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.