Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil. Po tretji etapi Slovenske planinske pešpoti

Po Slovenski planinski poti

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici. spp_2020_01
Razgled s Porezna. spp_2020_02
Hotel za prvo noč. spp_2020_03
Razgled proti Postojni z Nanosa. spp_2020_05
Razgled na Vipavsko dolino. spp_2020_04

Peš po Sloveniji

Ko sem nazadnje tukaj napovedal, da grem peš čez neko državo, sem en teden kasneje potovanje odpovedal. Zato tokrat ne bom ničesar napovedoval, ampak se bom kar odpravil. Pravzaprav sem se odpravil že pred nekaj dnevi in je danes za menoj že del poti. Tokratni izziv je Slovenska planinska pot, katere 617 kilometrov je mogoče prehoditi v 37 dneh. Morda mi tokrat uspe prehoditi kakšno tretjino te »najdaljše in najbolj priljubljene vezne poti v Sloveniji ter ene najstarejših v Evropi in na svetu«.

Obiščimo Slovenijo

Popotniki, ki nas privlači eksotika, raje kot v domače loge, pokukamo v kakšno eksotično deželo. Mika nas tisto, česar doma ni mogoče doživeti in paleta je neskončna. Zato se zgodi, da marsikateri izkušeni popotnik ali nekdo, ki je obiskal že ogromno tujih dežel, ne pozna lastne dežele. Tistih pristnih domačih lepot in ljudi, ki so takorekoč pred pragom, saj ga ni kotička v Sloveniji, do katerega ne bi bilo mogoče priti v nekaj uricah. Da o raznolikostih, s katerimi je prežeta slovenska pokrajina, niti ne govorim. Saj ni treba, saj vendar poznamo domačo deželo, a ne?

Letošnje leto je izvrstna priložnost, da še tisti najbolj zagrizeni ljubitelji eksotike, ki raje kot v Bovec, odpotujejo nekam v Azijo, bolje spoznajo Slovenijo. Sam ugotavljam, da več, kot po Sloveniji potujem, več skritih kotičkov in lepot, za katere nisem vedel, da obstajajo, odkrivam. Že prejšnji teden, na kolesarjenju ob Kolpi tja do morja, sem bil priča toliko prekrasnim prizorom, kot že dolgo ne. Res pa je, da sem potoval na kolesu, zato sem prizore srkal vase precej bolj počasi in intenzivno, kot pri potovanju z motoriziranimi sredstvi.

Zbral sem nekaj prispevkov o naših potepih po Sloveniji:
S kolesom na morje S kolesom vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove do morja.
Ostati doma in potovati Pohorje. Idilični kraji so nam tik pred nosom, le iz hiše je treba stopiti.
Zimski pozdrav iz Julijcev Spodnje Bohinjske gore. Za boljši razgled se je dobro povzpeti malce višje.
Slovo od poletja v Julijcih Dolina triglavskih jezer, Kanjavec in Triglav. Če iščete spokojnost, je pozen jesenski čas v gorah najprimernejši.
Krasno propadli načrti Ne na Peco, na Uršljo goro. Prilagodljivost je ključna lastnost zadovoljnega izletnika in popotnika.
Zimska galerija Pokljuka, Tamar, Jalovec. Zimski izleti v gore so lahko lahkotni in tudi izjemno zahtevni. Bolj kot kjerkoli, je v gorah ključno izbrati sebi primerno destinacijo.
Kje smo preživeli to poletje Soča, Logarska dolina, Velika planina so najbolj oblegane, ne nujno najlepše.
S kolesom po Istri Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani je nedvomno ena najlepših pri nas.
Poletje je tukaj! Na Okrešelj. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo do prve zelene površine.
Doma za praznike Na Stol. Kratke zimske sončne dneve je fino izkoristiti in se naužiti razgledov.
V kateri kraj ste zaljubljeni? Zaljubljen sem v to mestece in izzivam vsakogar, da ga poskusi obiskati, ne da bi postal žrtev njene moči zapeljevanja.” Uganete, o katerem kraju v Sloveniji piše tuj popotnik?
Potep po Smaragdni poti Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” je bila presenečena Sara na Veliki planini.

Ob tem bi želel izpostaviti nekaj, kar bo naša potovanja in izlete po domači deželi ne le obogatilo, temveč naredilo nepozabne. To kar sem zapisal v prispevku popotniki v domači deželi:
Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov?
»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«
Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.

S kolesom na morje

Končno utrinki s svežega potovanje, s katerega sem se pravkar vrnil. V začetku maja 2020.

Najslajša potovanja so tista, za katera pravijo, da so nemogoča. Podobno, kot pri prepovedanem sadežu. Le da ne gre ravno za prepoved, temveč za tehnične ovire, kot so zaprte meje, hoteli, avtokampi in tako naprej, zaradi česar je potovati težje, kot sicer. A glede na to, da so ovire le drugo ime za priložnosti, menda ni narobe, da jih zagrabimo. Če nikogar pri tem ne ogrožamo, se razume. Ob tem se mi zdi, da je predvsem sedaj, ob vseh predpisih, ukrepih in prepovedih, ki so eni bolj, drugi manj življenjski, zdrava pamet najbolj uporabna. A ta se zna pod pritiskom informacij, ki v tem času vrejo iz vseh virov, potuhniti ali celo odpovedati. Svojo sem se naučil zbezljati na površje tako, da se poplavi informacij preprosto umaknem. Verjamem namreč, da vsak odrasel posameznik (razen morda redkih izjem) v sebi ve, kaj je prav in kaj ni, a to se prepogosto skrije pod bremenom dnevnih novic.

Ta čas sem izkoristil za kolesarski podvig, o katerem sem razmišljal že nekaj časa; s kolesom od doma do morja. A ker nimam rad prelahkih izzivov, sem namesto 200 kilometrov, koliko jih je od Slovenske Bistrice do Ankarana, naredil ovinek. Tako sem se do morja zapeljal vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove. 400 kilometrov je po petih dneh kolesarjenja pokazal števec na kolesu. A naj ponovim; na natovorjenem kolesu ne šteje razdalja, temveč vzponi. Najbolj sočnega sem opravil iz Osilnice na Strmo reber, kjer sem za 9 kilometrov potreboval dve uri! Spal sem v šotoru in si kuhal tople zajtrke in večerje, tako, kot to počnem najraje, ko se podam na solo potovanje oziroma »bezljanje zdrave pameti na površje«. Naj fotografije povedo več:

Krka kolesarjenje_2020_01
Prelaz Vahta med Novim Mestom in Metliko kolesarjenje_2020_02
Krasinec kolesarjenje_2020_03
Vinica kolesarjenje_2020_04
Prečudovita regija ob Kolpi je ozaljšana z novo pridobitvijo, kolesarjenje_2020_05
a na srečo jo je mogoče najti tudi neokrnjeno. kolesarjenje_2020_06
kolesarjenje_2020_07
kolesarjenje_2020_08
Lokalna poezija kolesarjenje_2020_09
Navkreber na Strmo reber kolesarjenje_2020_10
Spokojnost v kočevskem gozdu moti le utrip srca kolesarjenje_2020_11
Loški potok kolesarjenje_2020_12
Stari trg pri Ložu kolesarjenje_2020_13
Nanos kolesarjenje_2020_14
Na cilju v Ankaranu kolesarjenje_2020_15

Ostati doma in potovati

Kdo pravi, da so od vseh potovanj najbolj privlačna tista po daljnih, najraje eksotičnih deželah? Marsikdo. Tudi mi smo tako razmišljali in stopnjo privlačnosti dežele enačili s tem, kako oddaljena, drugačna in eksotična je. Iskali smo kulturni šok. V zadnjem času smo si takšnih potovanj privoščili manj. Morda eno na leto. Ponovno smo se začeli spogledovati z bližnjimi destinacijami. S tem imam v mislih tudi Norveško in Gruzijo, deželi, ki smo ju obiskali v zadnjih dveh letih. Nista ravno naši sosedi, a sta dovolj blizu, da se ju da obiskati z avtom. A odkar pomnim, sta nas najbolj privlačili Azija in Južna Amerika, ki dejansko sta na drugem koncu sveta. Vse, kar je bližje, nam ni bilo dovolj zanimivo. Tako smo ameriško celino obiskali sedemkrat, daljno Azijo pa vsaj osemkrat. A če bi zapisal, da nas eksotične dežele sploh več ne privlačijo, bi se zlagal. Seveda nas, a ne do te mere, da bi nas tja res vleklo. Morda čas za to še pride, morda tudi ne, a v tem trenutku o tem nima smisla niti razmišljati.

Sedaj imamo končno priložnost, da se še bolj posvetimo neposredni okolici. To, da smo v tem trenutku omejeni na gibanje le v lastni občini, je najboljša priložnost, ki smo jo kadarkoli dobili, da svoj kraj bolje spoznamo. Sicer bi se v tem mesecu in pol, odkar smo doma, odpravil za več tednov v Jordanijo in na vsaj tri podaljšane vikende nekam na morje in v Avstrijo. To so bili dejansko naši načrti, a so padli v vodo. A upam trditi, da nič zato, saj je to obdobje #ostanidoma tako bogato z novimi doživetji, kot si niti v sanjah nisem znal predstavljati.

Nekaj utrinkov iz naše okolice v zadnjem tednu:
doma2020_01
doma2020_02
doma2020_03
doma2020_04
doma2020_05
doma2020_06
doma2020_07
doma2020_08
doma2020_09
doma2020_10
doma2020_11

Popotniki v domači deželi

Potovanje po domači deželi je lahko najlepše potovanje v našem življenju. A pri tem je treba vedeti, da to, kako bomo potovanje doživljali, nosimo v sebi. Saj menda poznate zgodbo o cesarju, ki je poslal dva sla v izvidnico, da odpotujeta v neznano deželo, si jo ogledata in mu poročata o tem, kako je tam? Torej, sla sta odšla na pot v neznano deželo ne vedoč drug za drugega. Ko se je vrnil prvi, ga je cesar vprašal, kakšna je tista dežela. Sel mu je odvrnil: »Grozna! Neprijazni ljudje, slabo vreme, blatne ceste, neokusna hrana!« Ko se je vrnil drugi sel, je na isto vprašanje odgovoril: »Čudovita! Prijazni ljudje, toplo vreme, dobre ceste, okusna hrana!« Ne govorijo zaman, da imajo vsake oči svojega malarja. Seveda to velja bolj ali manj za vse, s čemer se srečujemo v življenju, a ostanimo pri doživljanju na potovanjih. Predvsem tistih po domačih krajih in deželi, kjer nismo oslepljeni z novim in nedoživetim, zaradi česar je doživljanje znanega precej bolj odvisno od notranjih, kot od zunanjih dražljajev.

O tem pišem zato, ker je med tem, kako doživljamo potovanje po tuji deželi in potovanje po domači deželi, ogromna razlika. Doživljanje v tuji deželi (sploh, kadar je eksotična) je začinjeno s prizori, ki jih nismo vajeni. Izpostavljeni smo lahko izjemno močnim občutkom in podvrženi kulturnemu šoku, kar neposredno vpliva na dojemanje te dežele. Povsem drugače je, kadar potujemo po domači deželi. Te smo vajeni, zaradi česar smo prikrajšani za močne občutke in kulturni šok.

To seveda ne pomeni, da je potovati po Sloveniji dolgočasno, daleč od tega! Vse je odvisno od tega, koliko smo se za izlet ali potovanje pripravljeni potruditi. Prej sem zapisal, da to, kako bomo potovanje doživljali, nosimo v sebi. Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov? Tako, da je vse, kar vemo o kraju, kamor potujemo to, kar smo nekje prebrali:

»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«

Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.

Najti užitke na eksotičnih potovanjih, kjer nam je vse novo in nedoživeto, je preprosto in to zmore vsak. Umetnost je najti užitek v potovanjih po domačih krajih in na znano in doživeto gledati z novimi očmi.