Odročna potovanja v pandemičnih časih

Kaj je nasprotje od utripa velemest, o čemer sem pisal nazadnje? Samota, divjina, odročnost, neposeljenost, narava ali kaj drugega? Kateri so kraji, ki smo jih obiskali, ki ustrezajo tem kriterijem in kako je tam danes? Še vedno najraje potujemo tako, da je na naših potovanjih nekaj od vsakega. Da je nekaj mestnega vrveža. Da smo nekje sami. Da obiščemo odročne kraje in divjino, kjer daleč naokrog ni žive duše, ki bi kazila naše dojemanje širine sveta v tistem trenutku. Da obiščemo dobre restavracije in se udeležimo dogodkov, kjer se tare obiskovalcev. Da smo na potovanju samooskrbni in neodvisni. Da se pustimo razvajati v dobrem hotelu. Skratka, načinov potovanj in krajev, ki jih radi obiščemo, je neizmerno veliko. Seveda je tudi precej načinov potovanj, na katere ne želimo potovati, kot tudi krajev, ki jih ne želimo obiskati. Zraven tega tudi pri nas doma nimamo povsem enake predstave o tem, kako si želimo, da naša potovanja izgledajo in kaj od njih pričakujemo. Še dobro, da je tako. Odročnost, samota in divjina so že bolj meni pisani na kožo, kot komu drugemu pri nas doma. A v tem trenutku moram prav dobro razmisliti, kje sem bil, oziroma kje smo bili nazadnje v odročnih ali samotnih krajih. Zadnje družinsko potovanje, ki bi ustrezalo tem kriterijem, ki sem ga sedaj izbrskal iz spomina, je pohajkovanje po Krfu. Dobri dve leti je tega, ko smo za prvomajske praznike prepešačili zahodno obalo tega otoka. Kopalna sezona se še ni pričela in plaže, vasice, gostilnice ter bolj ali manj vse drugo, je bilo prazno. Ja, to je bilo zadnje potovanje, kjer mestnega utripa takorekoč niti začutili nismo.

Krf
Krf

Na mojih solo potovanjih je seveda drugače, saj se tam mestnega in kakršnegakoli vrveža izogibam. Izjemoma se ustavim v mestu, še najpogosteje zato, da se oskrbim z zalogami hrane ali da si privoščim kosilo v dobri restavraciji, če jo uspem najti. A s pravo odročnostjo in samoto, takšno večdnevno, se že nekaj časa nisem soočil, saj so popotniški načrti v zadnjem letu in pol drug za drugim padali v vodo. Od zadnjih potovanj bi rekel, da je bilo še najbolj samotno in odročno kolesarjenje, ki sem se ga lotil lani takoj po prvomajskih praznikih, ko se je sprostilo prehajanje med občinami. S kolesom sem se v petih dneh vzdolž Kolpe zapeljal do morja. Kapacitete za kampiranje in restavracije so bile še zaprte. Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko sem v nekem baru, potem, ko sem imel za seboj celodnevno kolesarjenje po temačnih kočevskih gozdovih, dobil pico. Menda edini obrok, ki sem ga dobil v gostilni, sicer sem moral biti samozadosten. Da o občutkih, ki so me prežemali v kočevskih gozdovih, kjer nisem srečal niti enega samega človeka, niti ne govorim. Pot vzdolž Kolpe tudi sicer ni obljudena v tem času, takrat ni bilo nikogar. Ko sem si skrivoma postavil šotor ob reki, sem razmišljal o tem, koga od treh najverjetnejših nočnih obiskovalcev bi najmanj rad srečal; begunce, policiste ali medveda.

kolesarjenje_2020_04
kolesarjenje_2020_11

Morda pa sedaj, ko kaže, da je marsikdo še manj povezan z drugimi kot sicer, odročnost ni nekaj, kar v potovanjih iščemo. Si menda bolj želimo vrveža, kot samote. A zagotovo ne vsi. Še dobro, da je tudi danes, kljub težkim časom, mogoče potovati tako, kot si želimo. Dokler svoje želje prilagodimo razpoložljivim možnostim, se razume.

S kolesom na Goričko

Prišel je čas, ko moram zaključiti s podoživljanjem letošnjega indijanskega kolesarskega poletja. Še nobene popotniško – kolesarske sezone nisem pričel tako zgodaj in je končal tako pozno. S kolesarjenjem za letos sicer še nisem zaključil, a z večdnevnimi podvigi oz. potovanji zagotovo. Zelo sem vesel, da sem uspel najti način potovanja, ki je tako vseobsegajoč, kot je popotniško kolesarjenje. Na kolesarska potovanja sem se letos odpravil že deveto leto, menda sem le eno leto vmes izpustil v tem času. Prvič sem se podal po Parenzani, ki se mi je tako vtisnila spomin, da sem se krajev, ki sem jih takrat prvič obiskal, spomnil minuli vikend, ki sva ga s Sabrino preživela na slovenski obali na slovesu od letošnje motoristične sezone.

S kolesarskimi potovanji sem zaključil nekaj tednov prej, zaradi nesrečnega spleta okoliščin. To, da sem moral s kolesarjenjem zaradi težav predčasno zaključiti, se mi je letos pripetilo celo dvakrat. Na srečo te prekinitve niso bile nič tako resnega, da po nekaj tednih ne bi mogel začeti na novo.

Letošnjo popotniško – kolesarsko sezono zaključil na severovzhodnem koncu Slovenije, na Goričkem. Tistih krajev s kolesom namreč še nisem obiskal, sem pa jih obiskal v jesenskem času, ko se drevesa najlepše obarvajo. Tokrat sem ponovno kolo natovoril še z opremo za kampiranje, vključno s kuhinjo, kar je zame najbolj privlačna oblika kolesarjenja, kar jih je. Teža kolesa se na ravninskih etapah niti ne občuti, kvečjemu sem zaradi tega malce počasnejši, kar niti malo ne moti. Kar se tiče električnega pogona, pa sem ga vklapljal le za večje vzpone, tako da baterije več dni niti polniti nisem rabil.

Začel sem doma in nadaljeval na sever do reke Mure ter nato vzdolž s tokom. Pot ni tako dobro urejena, kot ob reki Dravi, zato sem moral kolo nekajkrat porivati, a je šlo. Tudi po zelo težko prehodnem terenu. A postanki sredi divjine odtehtajo ves trud, ki je potreben, da prideš do njih.
s_kolesom_na_goricko00
s_kolesom_na_goricko01
s_kolesom_na_goricko02
s_kolesom_na_goricko03

En dan sem se odpravil na resnejša brezpotja in gozdne poti, kar ima seveda poseben čar. s_kolesom_na_goricko04
Tako, za letos bo dovolj kolesarskih potovanj. Kam in kako bomo potovali v prihodnje, pa bo pokazal čas. Resnih načrtov za potovanja v tem trenutku sicer nimamo, a to še ne pomeni, da ne potujemo, saj tole pišem na letalu.

S kolesom okrog Julijskih Alp

Letošnje kolesarske sezone kar ni in ni konec. Saj vem, da to niso potovanja, ki zvenijo privlačno oziroma so privlačna le za posameznike, ki so jim kolesarska potovanja blizu. Vključno z menoj, ki mi ta način potovanja postaja vedno bolj privlačen, kar se seveda vidi po objavah v zadnjih dveh mesecih, saj so bolj ali manj posvečena kolesarskim potovanjem. Kolesarska potovanja so zadetek v polno, saj zanje ne potrebuješ veliko, niti ni treba odpotovati na drugi konec sveta, da bi bila razburljiva. Sploh, če se odpraviš v gore. Potem, ko sem se naužil ravninskih etap po Avstriji in Italiji, je bil ponovno čas, da se odpravim nekam višje. Gore so namreč destinacija, ki me neustavljivo privlači zadnjih nekaj desetletij. Lahko bi celo rekel, da so na mojih potovanjih prav gore edina dolgoletna redna destinacija.

Na en lep poletni vikend sem se tako odpravil na potovanje okrog Julijskih alp s kolesom. Z e-kolesom. Drugim. Ker se s prvim, ki sem ga kupil, nisva prav dobro razumela. Avto sem parkiral na Soriški planini in se spustil v hladno jutro proti Bohinjski Bistrici. Nenavadno, začeti kolesarski dan s skoraj enournim spustom. Dolino sem hitro prečkal in se začel vzpenjati na Pokljuko. Dobrih osem ur sem potreboval čez gozdne ceste in travnike ter gozdove do Aljaževega doma v vratih. Od tam sem naslednji dan jurišal na Vršič, in to ravno na dan, ko je bil dejansko Juriš na Vršič, kar sem opazil šele v Kranjski gori, kjer se je dopoldan trlo kolesarjev. Da nisem motil resnih kolesarjev sem šel po svoji poti, po stari cesti na Vršič. Ena najlepših etap v Julijcih. Sledil je dolg spust v dolino Soče, kjer so me smaragdne barve reke ponovno prevzele. Soča z okolico je nedvomno ena najlepših destinacij v Sloveniji. S kolesom sem odkril kotičke Posočja, ki jih še nisem poznal, kar je bilo prav posebno doživetje. Sicer pa ga menda ni tukaj, ki lepot Soče ne bi poznal. Prilagam nekaj fotografij, da se spomnimo, kako lepo je v tistih krajih.

Razgled na Bohinj s ceste na Pokljuko. s_kolesom_okrog_julijcev_00
Na Pokljuki. s_kolesom_okrog_julijcev_01
s_kolesom_okrog_julijcev_02
Dolina Krma. s_kolesom_okrog_julijcev_03
Pod triglavsko severno steno v dolini Vrata. s_kolesom_okrog_julijcev_04
Stara cesta na Vršič. s_kolesom_okrog_julijcev_05
s_kolesom_okrog_julijcev_06
s_kolesom_okrog_julijcev_07
Dolina Zadnjica. s_kolesom_okrog_julijcev_08
Soča. s_kolesom_okrog_julijcev_09
s_kolesom_okrog_julijcev_10
s_kolesom_okrog_julijcev_11
Kal-Koritnica. s_kolesom_okrog_julijcev_12
Grd spust nekje pri Trnovem ob Soči. s_kolesom_okrog_julijcev_13

S kolesom čez Karavanke

Pred nekaj dnevi sem prebral zapis popotnika, v katerem ugotavlja, da ljudi bolj privlačijo zgodbe iz bližnjih krajev, kot pričevanja iz daljnih eksotičnih dežel. Sam sem bil tega spoznanja deležen, ko smo prišli z enoletnega potovanja po svetu. Pričevanjem o doživetjih, ki so se nam zgodila nekje zelo daleč, ljudje sicer radi prisluhnejo, a ni ga čez sočne zgodbice iz soseščine. Spomnim se pričevanja popotnika, ki sem jo prebral v tistem času. Povedal je, kako je po dolgotrajnem potovanju po eksotičnih deželah, na večerjo povabil prijatelje, da bi jim pripovedoval o svojih doživetjih v krajih, ki jih oni nikdar niso obiskali. V trenutku, ko je bil sredi pripovedovanja o neverjetnih dogodivščinah, je eden njegovih prijateljev vzkliknil: “Kako neverjetno dober je ta grah!” Pripovedovalec je bil šokiran, a ko je ta pripetljaj kasneje opisal, je razumel, da ima to, kar se nam dejansko dogaja v tistem trenutku pred očmi, četudi se zdi trivialno, precej močnejši učinek na nas, kot resne ali napete zgodbe, ki nam jih pripovedujejo drugi. Tudi trač časopisi imajo neprimerljivo večjo branost, kot potopisne revije.

Seveda je tole le en vidik, dober pripovedovalec potrebuje precej več, kot le dobro zgodbo, da mu ljudje prisluhnejo. Sam imam v tem trenutku na razpololago le vtise z letošnjih kolesarskih potovanj po bližnjih krajih. Potem, ko sem opravil s Pohorjem in Kozjakom, sem se podal na Karavanke.

Začel sem z Uršljo goro, na katero vodi tako strma pot, da je bila resen izziv. A zadovoljstvo na vrhu je bilo toliko večje.
oznorCOBR
Brez energije seveda ne gre. Ta na krožniku je zame, tista spodaj v dolini iz TE Šoštanj, iz katere se vije dim, pa za kolo.
s_kolesom_cez_karavanke_01
Tudi na Peco se da s kolesom, a sem se zaustavil na koči.
s_kolesom_cez_karavanke_02
s_kolesom_cez_karavanke_03
s_kolesom_cez_karavanke_04
Solčavsko panoramsko cesto pozna marsikateri navdušenec nad kolesarjenjem v naravi.
s_kolesom_cez_karavanke_05
s_kolesom_cez_karavanke_06
Nivo storitev, ki ga nudijo planinske koče je odvisen predvsem od priljubljenosti destinacije. Spal sem v takšnih, ki so bile nazadnje prenovljene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in tudi v takšnih, ki so bile videti kot razkošni resorti.
s_kolesom_cez_karavanke_07
Matkov kot.
s_kolesom_cez_karavanke_08
Na koncu še fotografija, ki sem jo naredil le nekaj kilometrov od doma.
s_kolesom_cez_karavanke_09

S kolesom čez Pohorje

Na Cresu smo skupaj ostali nekaj dni in se šli družinski oddih na morju. Čeprav kljub temu, da sem dva cela dneva preživel na kolesu, ne morem trditi, da sem bil oddiha na morju potreben. Mišice nekako niso razumele, da potem, ko so bile dva dni dodobra ogrete, sedaj nimajo kaj početi. Je pa oddih prijal zaradi drugih razlogov, se razume.

Po kolesarskem izletu na Cres in družinskem oddihu sem se podal na gorsko popotniško kolesarjenje. Slovenija je namreč zelo bogata z gorskimi kolesarskimi stezami in cestami, speljanimi proč od prometnih cest, kar je prvovrstna priložnost za večdnevna potepanja s kolesom v naravi. Izbral sem pot čez Pohorje, Kobansko in Karavanke, tudi na vrhove, ki jih sicer že poznam, a se jih s kolesom še nisem lotil. Ena meni najbližjih in tudi najlepših poti v okolici je pohorska kolesarska transverzala. Sicer sem jo že večkrat prevozil, a pohorski razgledi so nekaj posebnega. A šele, ko se uspeš prebiti skozi gnečo na Arehu, Rogli, Kopah in drugih turističnih točkah, Pohorje pokaže svoj pravi obraz. Vedno znova sem presenečen, ko po več urah kolesarjenja ne srečam žive duše in se nato pripeljem do katere od priljubljenih pohorskih točk, ko tam zagledam tudi na stotine ljudi. Presenečen zato, ker gremo ljudje tako radi v naravo, a se še raje držimo skupaj. Občutki, ki nas prežemajo, ko smo sami nekje v divjini, pač za večino ljudi niso privlačni. Še dobro, saj to omogoča tistim, ki v tem uživamo možnost, da občutek samote v divjini sploh doživimo. A samota ne prija le v divjini, še marsikje. Seveda, če jo prenesemo.

Ob tem sem se spomnil svojega obiska enega najveličastnejših spominov na davno civilizacijo, Abu Simbel v Zgornjem Egiptu. V vsej svoji veličini se je bohotil le zame in takšni trenutki samote so eni najlepših, kar jih je.
Egipt

Za primerjavo fotografija Abu Simbel, kot se ga najbrž spomni marsikdo drug, ki ga je obiskal v nekih drugih časih.
abusimbel

Ups, zašel sem s kolesarske poti, vračam se na Pohorje.

Že na začetku sem naletel na podrt most in sem potok moral prečkati drugače. Velikokrat sem že videl sledove pohorskih ujm, a si ne predstavljam, kako je to videti v živo.
s_kolesom_cez_pohorje_00

Eno od pohorskih črnih jezer.
s_kolesom_cez_pohorje_01

Razgledi z Ribniške koče.
s_kolesom_cez_pohorje_02
s_kolesom_cez_pohorje_03

Pot je enkrat manj,
s_kolesom_cez_pohorje_05

drugič bolj zahtevna. Vsako je mogoče premagati, če ne s kolesom, pač peš.
s_kolesom_cez_pohorje_04

Razgledi s Kozjaka, ki je na drugi strani Drave, proti Pohorju.
s_kolesom_cez_pohorje_06
s_kolesom_cez_pohorje_07
s_kolesom_cez_pohorje_08

V Dravogradu sem se poslovil od Pohorja in se lotil Karavank.
s_kolesom_cez_pohorje_09

Potovati, ne pisati

Potovanje in pisanje ne gresta skupaj. Vsaj ne hkrati. Pravzaprav pri vedno več stvareh, ki jih počnem ugotavljam, da če želim nekaj narediti dobro, se moram temu posvetiti v celoti. Sicer sem za večopravilnost, a pri stvareh, ki jih lahko prepustim strojem in pri tistih, ki mi niso tako pomembne. Zato se pri potovanjih, ki so mi še kako pomembna, trudim, da ne zapravljam časa za karkoli drugega.

Na potovanjih tako pišem le zase in v obliki dnevnika, kar je postala nepogrešljiva rutina vsakega potovanja. Za prispevke, ki jih objavljam tukaj, pa si vzamem čas potem, ko so vtisi s potovanj predelani. Saj vem, da so časi razglednic minili in da novice, ki niso sveže, niso novice. A po drugi strani je danes malo stvari tako minljivih in kratkega veka, kot objava na družbenih medijih. Seveda tudi blog objava nima trajne vrednosti in avtorji sedmih milijonov blog objav, ki se na novo napišejo vsak dan, najbrž ne mislijo, da jih bodo brali še zanamci. Želim povedati le, da zadnje čase na potovanjih ne pridem zraven, da bi kaj zapisal. Sploh na tistih krajših potovanjih in sedaj, ko je tako prečudovito vreme, da mi je žal za vsako minuto sonca, ki jo brez dovolj tehtnega razloga preždim za ekranom. Zato tako, kot z marsičem drugim, odlašam tudi z objavami in čakam, da se vreme skisa, ko bo prijetneje sedeti znotraj, kot pohajati zunaj.

Dokler nekje na odprtem zrem v daljavo, prosim za razumevanje.
vrsic

Potovanja gredo naprej

V četrtek sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, da je založba na družbenih medijih objavila zapis o naši knjigi Bračkovi na potovanju. Knjiga je izšla že kar nekaj let nazaj, več, kot bi si človek mislil. A ne glede na to, me še danes vsaka misel na doživetja, zapisana v knjigi, vedno spodbudi k temu, da bi potoval. To tudi počnemo, potujemo. Po enoletnem potovanju smo se namreč odpravili na 26 večjih potovanj (če sem prav preštel) in ne vem koliko manjših, krajših, bližnjih. Res pa je, da smo od lanske pomladi morali naša potovanja malce prilagoditi razmeram. V prilagajanju razmeram oziroma situacijam, v katerih se znajdemo, se skriva nekaj izjemnega, a danes ne bi razpravljal o tem. Vsekakor so danes drugačni časi in je odpotovati težje, kot je bilo do pred kratkim. Težje v smislu, da se je treba bolj angažirati in se na potovanje bolje pripraviti. Sploh na potovanje čez mejo. A daleč od tega, da bi bilo potovati nemogoče. Kar je pri vsem skupaj najbolje, je to, da s komerkoli (ki se je dovolj potrudil, da mu je uspelo odpotovati čez mejo) se po vrnitvi s potovanja pogovarjam, pove, da je bilo na potovanju prekrasno. Jasno, bolj, kot se za doživetja angažiramo in potrudimo, bolj smo z njimi nagrajeni in večji vtis pustijo na nas. Sploh, če se zraven tega na potovanju odklopimo od zastraševanja, ki preplavlja družbene in druge medije. Hitrosti, s katero se širi strah, noben virus ne doseže. Tega, kaj povzroča večjo škodo, pa se niti vprašati ne moremo.

Skratka, danes so drugačni časi, tudi kar se potovanj tiče. Zato je vprašanje, ki ga je k zgoraj omenjeni objavi zapisala založba, vsekakor na mestu: “pakiranje kovčkov ali branje s fotelja?” Verjamem, da za zadovoljevanje želje po potovanjih marsikomu zadostuje branje o pustolovščinah, ki so jih doživeli in zapisali drugi. Tudi meni je to včasih dovolj. Včasih pa se moram brzdati in se knjig, v katerih so opisane pustolovščine, ki bi me znale premamiti, niti ne lotim. Najlepše je, ko lahko potujem in berem hkrati. Tako zvečer, po napornem dnevu na kolesarskem potovanju, z veseljem prebiram o tem, kako s kolesi potujejo drugi. Pravzaprav to počnem pravkar, potujem s kolesom, zvečer pa, dokler me ne zmanjka, berem. Branje je zame pač ena tistih reči, s katerimi se nagradim šele po dobro izrabljenem dnevu.

Res je, da je večina držav izven Evrope za potovanja trenutno za nas zaprta ali kako drugače nedosegljiva. A to ne pomeni, da ni mogoče najti alternative. Ne za vsako nedosegljivo destinacijo, se razume. Na primer, potovanja v Indijo ni mogoče nadomestiti z ničemer. Potovanja po katerikoli državi, ki bi jo poznali, ni podobno potovanju po Indiji. Še Indiji sosednja Šrilanka ne. Lahko pa, na primer, potovanje po prostranstvih trenutno nedosegljive Kanade, nadomestimo s potovanjem po dosegljivi Skandinaviji. Tudi če imamo neustavljivo željo, odpotovati nekam ven iz Evrope, je to danes mogoče. To, da je mogoče potovati tudi po naši prekrasni deželi, pa nam je menda že tako ali tako jasno vsem, še tistim, ki potrebujejo redno dozo daljnje eksotike.

Potovanja gredo torej naprej in mi z njimi.

Potujemo doma 2.0

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov. Doma 2020
Zapuščena pohorska domačija. Doma 2020
Jesenske barve. Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Trije kralji. Doma 2020
Pohorski razgledi.
Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu. Doma 2020
Pogled proti Dravskemu polju. Doma 2020

Pohorski biseri

Šele pred tremi tedni smo se vrnili iz Grčije, tako da imamo o letošnjem poletnem potovanju še kar nekaj za povedati. A ta vikend je bil prečudovit, zato bodo danes sveži pohorski spomini zamenjali grške, ki smo jih dali malce na čakanje.

Tisti, ki to sami počnete, dobro veste, kako gorski zrak prevetri glavo. Skok v naravo ali še bolje divjino, kjer se znova začutimo in za nekaj trenutkov spomnimo, kar nam je resnično pomembno. V tem kontekstu je divjina del narave, kjer te v enem dnevu manj kot petkrat pozdravijo z dober dan. Na včerajšnjem družinskem pohajkovanju po Pohorju smo dober dan izrekli vsaj stokrat. Malce preveč. Na srečo sem vikend raztegnil in se dan poprej podal prav tako na Pohorje in ga doživel v popolnoma drugačni luči.

Prvi dan sem se podal s kolesom po Pohorski kolesarski transverzali, ki se po vije po slemenih Pohorja po prekrasnih gozdnih poteh od Kremžarjevega vrha nad Slovenj Gradcem do Bellevueja na mariborskem Pohorju. Pot sem si malce podaljšal in prikolesaril do doma. Na začetek poti sem se pripeljal z avtom in ga tam pustil, zato je bilo treba ponj. Tako smo se naslednji dan Sabrina, Maša in jaz odpravili peš po avto. Znova čez Pohorje, a v drugi smeri. Začeli smo na Ribniški koči, jo mahnili na Črni vrh, čez Kope in po dobrih šestih urah prispeli do Kremžarjevega vrha, kjer nas je čakal avto.

Pohorje je moj hrib že celo moje življenje. Zato nerad delam zanj reklamo, saj ne bi rad še več kot stokrat odzdravljal. Sebično, priznam. Priznam pa tudi, da mi je bilo všeč, ko sem na Pohorju videval avtomobile z registracijami iz cele Slovenije in tudi tujine. A nič zato, saj je Pohorje tako polno skritih kotičkov, kamor nihče ne zaide, da je dovolj prostora za vse. Pohorski biseri pa se naj, tako kot se za bisere spodobi, pokažejo le tistim, ki se zanje najbolj potrudijo.

Pohorski razgledi. pohorje_2020_01
Pohorske vode. pohorje_2020_02
pohorje_2020_03
pohorje_2020_04
pohorje_2020_06
Od Ribniške koče proti Kopam. pohorje_2020_07
Razgled s Črnega vrha. V ozadju Grintavci, Raduha, Olševa, Uršlja, Peca in vse vmes. pohorje_2020_08
Tik pred Kremžarico. pohorje_2020_09
pohorje_2020_10

Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22