Category: Slovenija

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil.

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici.
Razgled s Porezna.
Hotel za prvo noč.
Razgled proti Postojni z Nanosa.
Razgled na Vipavsko dolino.

Ko sem nazadnje tukaj napovedal, da grem peš čez neko državo, sem en teden kasneje potovanje odpovedal. Zato tokrat ne bom ničesar napovedoval, ampak se bom kar odpravil. Pravzaprav sem se odpravil že pred nekaj dnevi in je danes za menoj že del poti. Tokratni izziv je Slovenska planinska pot, katere 617 kilometrov je mogoče prehoditi v 37 dneh. Morda mi tokrat uspe prehoditi kakšno tretjino te »najdaljše in najbolj priljubljene vezne poti v Sloveniji ter ene najstarejših v Evropi in na svetu«.