Kategorija: Spoznanja

Kakšna je prava mera potovanj? Kolikokrat na leto se odpraviti na potovanje, dopust, oddih, počitnice ali vsaj vikend, da nam to ostane v veselje, namesto postane breme? Morda komu zveni neverjetno, a tudi s potovanji je tako, da nas prevelika in prepogosta doza odhodov zdoma onesrečuje. (Mimogrede, pravijo, da je podobno z denarjem). Poznamo tudi takšne, ki pravijo, da so nomadi in da so ves čas na poti. A gre za dokaj ekstremno obliko potovanj, oziroma način življenja, ki si ga ne znam predstavljati, zato o tem ne morem razpredati. Lahko pa o tem, kako je, ko je odhodov zdoma preveč, saj sem to že nekajkrat občutil na lastni koži. Takrat vtisov ne predelam domov in o takšnih potovanjih niti ne pišem.

Potovanja je vsekakor treba doživljati in občutiti na samem potovanju, ko se nam dejansko dogaja. Vsaj pri nas je tako, da najraje potujemo na način, da se veliko premikamo iz kraja v kraj, kar pomeni, da si dnevi na potovanju niso enaki. Zato je vtisov še več, kot sicer in je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas, da doživetja predelamo in podoživimo, sicer nova doživetja prehitro prekrijejo prejšnja. Kar je seveda škoda, saj so potovanja šola za življenje in si jih velja zapomniti že zaradi tega. Eden najpreprostejših načinov za to je urejanje albuma s fotografijami, čim prej po vrnitvi domov. Da se razumemo, urejanje albuma ne pomeni prepustiti, da se vseh tisoč fotografij prenese v galerijo v oblaku oz. digitalno shrambo. Urediti album s potovanja pomeni, da slike pregledamo, po potrebi obdelamo, obrežemo, zavrtimo ipd., predvsem pa, da večino fotografij izbrišemo in ohranimo le tiste najboljše. Tiste, ki jih bomo z veseljem kdaj pogledali ali komu pokazali. Zato menim, da nam (tudi) v tem primeru tehnologija dela medvedjo uslugo, saj nas s tem, ko samodejno poskrbi za naše fotografije, prikrajša za podoživljanje potovanja. Česar si najbrž ne želimo. Tega, da bi bili prikrajšani za lastne vtise z lastnih potovanj, namreč. Sicer ne vem, kako je z drugimi, a jaz se želim spomniti vsakega doživetja s potovanj. Jasno, tudi tistih slabih, saj le tako vem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se slaba doživetja v prihodnje ponovila. V tem trenutku se spomnim le dveh hudo neprijetnih dogodkov s potovanj in se vedno znova trudim, da se ne ponovijo. Pravkar sem še spomnil še enega, a ker je šlo za resne situacije, o tem ne bom. Želim le povedati, da se je za to, da si dogodke s potovanj vtisnemo v spomin, izplača potruditi. Kar je, kadar skačemo s potovanja v potovanje, precej težje.

V popolnem svetu bi odpotovali le takrat, ko bi nam postalo doma dolgčas ali v službi prenaporno in bi si želeli malce razvedrila ali počitka ali družbe z ljubljeno osebo, oziroma česarkoli nam pač manjka. Se mi zdi, da bi bila to dokaj dobra osnova za iskanje prave mere potovanj. A dokler si ne ustvarimo popolnega sveta, se je pač treba prilagoditi temu, v katerem živimo. Ta je pač takšen, da je pogosto nečesa preveč in nečesa premalo. Dobra metoda za uravnovešanje je, da se naučimo reči ne. Ne le drugim, tudi samemu sebi. No, tega zadnjega se moram sam še naučiti.

V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.

Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.

Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.

Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…

Prevladujoči trend ali mainstream je nekaj, kar počne dobra mera drugih, oziroma je bolj ali manj postalo normalno. A pogosto spregledamo, da to, da nekaj postaja normalno, nujno ne pomeni, da je tudi prav. Tako se nekaterega početja vzdržimo, kljub temu, da je mainstream, saj se nam ne zdi prav ali vztrajamo pri starem zaradi »česar se Janezek nauči…« ali se preprosto upiramo nečemu zaradi tega, ker to počno vsi in želimo biti drugačni. Pri nekaterih zadevah nam to še lahko uspeva, pri vsem pa najbrž ne, saj nas okoliščine slej kot prej prisilijo v to, da opustimo stare navade in sprejmemo nove. A kadar gre pri opuščanju starih in sprejemanju novih navad za popuščanje pri tem, kar se nam zdi prav, imamo lahko težavo. Saj na račun tega, da bi bili »v toku«, popuščamo pri lastnih standardih.

Potovanje je v mojih očeh neposredno povezano z občutkom svobode, ki je zame kot opoj, katerega količina v telesu je prav tako pomembna, kot raven hemoglobina v krvi. A z občutkom svobode je pač tako, da je obratno sorazmeren s številom vezi, s katerimi ostaneš priklenjen na tisto, kar si pustil doma. Jasno, da so stvari in ljudje, ki jih ne moreš pustiti doma, če pa že, se trudiš biti z njimi v stiku. A kot marsikje je tudi tukaj treba potegniti črto in se nečemu odpovedati. Več kot je ljudi (in stvari), katerim se za čas potovanja odpovemo, večji je občutek svobode, ki ga na potovanju dosežemo. Jasno, če je ta občutek sploh nekaj, kar si želimo, oziroma na potovanjih iščemo. A če svoboda ni nekaj, po čemer strmimo, so družbeni mediji zlata vredni.

Tistim, ki potovanja istovetimo z odklopom od vsakdana, kar dejansko daje občutek svobode, pa morda pride prav nekaj idej, ki sem jih našel na straneh priljubljenih vodnikov Rough Guides. A pred tem morda še pomembna razlika glede tega, kaj na družbenih medijih počnemo. Eno je, objavljati vtise s potovanja, drugo je brskati po zidu in spremljati, kaj v času naše (v tem primeru žal le fizične) odsotnosti, počnejo naši FB prijatelji. Sam že nekaj časa iščem primeren način, kako bi lahko na družbenih medijih v času potovanja vtise le objavil, a to žal še ne gre, saj družbeni mediji niso namenjeni enosmerni komunikaciji. V tem trenutku prave rešitve res ne vidim. Me bo že našla, ko bo za to primeren čas.

»Potovanje je čas za sprostitev, raziskovanje in zapravljanje časa z ljudmi, ki nam največ pomenijo – ali, če potujemo sami – da se ponovno povežemo sami s seboj in poiščemo nova poznanstva. Potovanje ni čas za brskanje po virtualnem zidu in gledanje mačjih videov, ki jih objavljajo sodelavci ali branje novic o poroki bivšega sošolca. Sledi devet korakov, namenjenih temu, da se vrnete v resnični svet, kjer se všečka z nasmehom.« Tako so zapisali pri Rough Guides.

Pa srečno pri upoštevanju!

Všečkanje:

Tema, ki jo tokrat načenjam, je tako kontroverzna, kot paradoksalna. Gre preprosto za to, da bi se na potovanjih odpovedali družbenim medijem. Da bi odpotovali tako, kot se spodobi, psihofizično, z dušo in telesom. Če odpotujemo še tako daleč in se večkrat dnevno priklopimo na FB ali kateri drugi navidezni zid, da vidimo, kaj se dogaja doma ali da »podelimo svoj status« in tako povemo, kaj se dogaja nam, nismo odpotovali daleč. Četudi se fizično nahajamo v Timbuktuju! Seveda je lepo in prav ostati v stiku z družino in s prijatelji, tudi ko smo na potovanju. Ampak, je objavljanje fotografij prekrasnih plaž ali eksotičnih jedi na družbenih medijih res pravi način, da smo v stiku z domačimi? Sicer danes vsi to počnemo in pravimo, da smo tako v stiku. Ampak, komuniciranje preko družbenih medijev je javno oziroma ima precej širši domet kot informacije, ki si jih sicer izmenjamo z najbližjimi. Za komuniciranje z najbližjimi tako raje uporabljamo druge kanale, kot družbene medije. A ni prav zabavno videti, ko se partnerja, ki sta skupaj na potovanju, začneta pod njuno objavo s komentarji med seboj pogovarjati? Morda pa ni več daleč čas, ko bo meja med zasebnimi in javnimi pogovori zabrisana. Kdo bi vedel…

Skratka, pri objavah na družbenih medijih gre za to, da vesoljnemu svetu obelodanimo, da smo nekje na lepem, da tam počnemo nekaj nevsakdanjega, da smo zapustili rutino, da smo si nekaj privoščili in tako naprej. Znašli smo se v časih, ko je komuniciranje preko družbenih medijev nekaj povsem normalnega. Seveda, če imamo to srečo, da imamo dovolj velik krog prijateljev oziroma sledilcev, s katerimi se dnevno »srečujemo« na navideznem zidu. Pravzaprav je bolj normalno komunicirati preko FB idr., kot tega ne početi. Zato je ideja, da bi se na potovanjih temu odpovedali, kontroverzna.

Razmišljal sem o razlogih, zaradi katerih pravzaprav potujemo in našel to, kar sem že sam zapisal:

Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!

Potujemo torej zase, ne zato, da bi o naših doživetjih na potovanjih pripovedovali drugim. Seveda pa o tem, kje smo bili in kaj smo tam videli ter doživeli, radi kaj povemo in zapišemo, a to niso razlogi, zaradi katerih potujemo. Podajanje vtisov s potovanj je iz pisanja knjig in potopisnih predavanj z diapozitivi prešlo v drugo skrajnost, kjer je treba zaradi sledilcev biti nenehno prisoten na družbenih medijih in to v živo. Marsikdo na družbenih medijih najaktivneje objavlja takrat, ko potuje. Se pravi, da je v času potovanja aktivnejši na družbenih medijih, kot takrat, ko je doma. Če to ni paradoks, ne vem kaj je.

Sami nismo nobena izjema, tudi mi pogosto največ objavljamo, ko smo na potovanju. Razumljivo, takrat se nam dogajajo razburljive reči, ki jih želimo deliti z drugimi. Ampak, sedaj, ko sem ponovno prebral zgoraj omenjene razloge, zaradi katerih potujemo, sem se spomnil, da potujemo zgolj zaradi nas samih. Zakaj torej skopo odmerjen in hkrati sila dragocen čas, ki ga preživimo na potovanjih, zapravljamo za družbene medije?

Preveč sem se razpisal, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem ob naslednji priložnosti.

Različni ljudje si zaradi različnih želja, razlogov in zmožnosti privoščimo različno dolge počitnice. Sicer marsikdo poreče, da si ne glede na želje, daljšega dopusta ne more privoščiti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. A tudi v podjetjih, kjer dolžne dopusta ne omejujejo, pravijo, da ljudje ne vzamejo več kot dvotedenskega dopusta. Očitno je to neke vrste standardna dolžina časa, ki smo ga pripravljeni nameniti letnemu dopustu. Čeprav neka statistika pravi, da večina potovanj v Evropi traja od štiri do sedem dni. Tako bi si nekdo s petindvajsetimi dnevi dopusta lahko privoščil vsaj pet potovanj letno. Teoretično, a impresivno. Sploh ni pomembno, če tem kratkim potovanjem rečemo izleti, kar šteje, je to, da gre za oddih oziroma odklop od dela ali rutine. Seveda ne za vsakogar, saj so tudi ljudje, ki letnega dopusta ne izrabijo. Jasno, ne dajemo vsi enake pomembnosti potovanjem in počitnicam, kar je seveda prav.

Ampak, kaj tisti, ki letni dopust izrabimo v celoti, od tega odnesemo? Se odpočijemo, si napolnimo baterije in naberemo novih moči, potešimo radovednost ali nemirnega duha v sebi ali kaj drugega? Najbrž vsakdo po svoje, s svojimi željami, razlogi in zmožnostmi. Zato je nekomu svetovati, kam in kako naj potuje, lahko skrajno zgrešeno. Četudi tistega, ki te vpraša za nasvet, dobro poznaš, ni dovolj, dokler ne spoznaš njegovih dopustniških navad in razvad. Kar pomeni, da jih moraš občutiti na lastni koži, torej z njim preživeti dopust. Neštetokrat sem doživel, da smo od drugih popotnikov dobivali nasvete, ki nam niso popolnoma nič koristili, saj so nam pripovedovali o takšnih destinacijah, hotelih, hrani, prevozih in drugih zadevah, ki so izven našega dosega. Bodisi si jih ne želimo, bodisi jih ne zmoremo. Tudi mi smo iz lastnega nabora popotniških izkušenj zagotovo marsikomu podali zanj popolnoma neuporabne informacije. Zato je nekomu, za kogar ne vemo, kaj resnično od dopusta pričakuje, nemogoče dobro svetovati. Kakšen smisel je dajati popotniške nasvete o Aziji, Avstraliji ali Ameriki nekomu, ki ima povsem drugačne navade od tvojih? Namreč, treba je razumeti razliko med navdušenjem nad tem, ko prebiramo ali poslušamo o popotniških doživetjih drugih in med dejanskimi lastnimi zmožnostmi, odpraviti se na takšno potovanje. Prepustiti se navdušenju, ko nekdo doživeto pripoveduje o podvigih tam nekje daleč in v glavi kovati načrte, je preprosto. A na poti od želje do realizacije navdušenje pogosto zbledi in se na dopust raje podamo v obvladljivih okvirjih. S čemer seveda ni nič narobe. Je pa lepo vedeti, da tudi na potovanjih velja dejstvo, da je izkupiček sorazmeren z vložkom. A analogija med ekonomijo in potovanji se hitro konča. Kratka potovanja se ne seštevajo v eno dolgo oziroma veliko potovanje. Doživetja prej omenjenih petih enotedenskih potovanj se ne morejo kosati z enim enomesečnim. Nismo edini, ki tako mislimo: »Pozitivni učinki dopusta vrhunec dosežejo osmi prosti dan. Po vrnitvi z dopusta pa učinki zbledijo zelo hitro, razen če ste na dopustu ves mesec.« Vir.

Kako dolge počitnice bi si torej privoščili naslednjič, če ne bi bili omejeni z denarjem ter službenimi in drugimi obveznostmi?

Gledam zemljevid prepotovanih držav in obiskanih krajev in se ne morem načuditi, da je res. Tam nekje 90 držav smo obiskali. To najbrž ni majhno število po nobenem popotniškem kriteriju oziroma primerjavi. Zagotovo so popotniki, tudi v Sloveniji, katerih popotniška statistika je precej bolj impresivna, a mislim, da smo že zdavnaj prešli številke in obdobje, da bi se hoteli s komerkoli primerjati. Radi potujemo zase, ne za ali zaradi kogarkoli drugega, razumljivo. Tako v obdobju od 2001 do 2019 nismo izpustili niti enega leta, da se ne bi kam odpravili. Ne zgolj na izlet, temveč čez meja Slovenije, največkrat in najraje izven meja Evrope. A saj to že vsi, ki nas spremljate, veste.

Od vseh mogočih razlogov in izgovorov (prve potrebujemo zase, druge za tiste, ki se našemu početju čudijo) za potovanja, se mi zdi, da nas najdlje časa spremlja predvsem eden; potujmo sedaj, saj se nam morda nekoč ne bo več ljubilo! Resda sem že večkrat zapisal, da se čakanje na primeren čas za potovanje ne izplača. Zapisal sem tudi: A kdo čisto zares misli, da bo v resnici potoval, ko bo starejši? Seveda pa ne moremo vnaprej vedeti, kam nas bo tole (pravzaprav karkoli) pripeljalo. Vemo lahko le, kam so nas pripeljala potovanja oziroma doživetja in izkušnje, pridobljene na potovanjih. Pripeljala so nas sem, kjer smo sedaj. Le kdo bi vedel, kje bi bili brez tega vedenja in izkušenj. Na boljšem ali slabšem? Seveda to sploh ni pomembno. Pomembno je, da smo tukaj, kjer smo sedaj, zadovoljni, ne glede na to, karkoli že nas je do sem pripeljalo.

Kam in kako naprej? Pojma nimamo! Seveda imamo nekaj popotniških načrtov in še precej več želja, a o tem ali nam jih bo uspelo uresničiti, ne razmišljamo. Bo že čas pokazal svoje. Dejstvo je, da se naše zmožnosti, prioritete, želje ter vse ostalo, kar je potrebno za uspešno potovanje, nenehno spreminjajo in se moramo temu prilagajati. Zato nam naše popotniške izkušnje pridejo prav. A seveda ne zgolj pri razmišljanju o potovanjih, temveč praktično pri vsem, kar smo in kar počnemo.

Še kdo sploh uporablja papirnato literaturo za načrtovanje potovanj? Saj veste, tiskano knjigo ali zemljevid. Prve izrinjajo spletne strani, druge pa Google maps. Na srečo jim še ni povsem uspelo, saj nas je še dovolj takšnih, ki radi razgrnemo zemljevid po tleh ali obračamo liste atlasa formata A3. Priznam, to je del načrtovanja potovanja, ki mi je najbolj pri srcu. Morda celo edini del načrtovanja, v katerem res uživam.

Takole!

S Sabrino sva se kar nekaj časa ukvarjala z iskanjem prave destinacije za naslednje potovanje, a so nama vse po vrsti polzele iz rok. Ko zapišem nekaj časa, nimam v mislih mesecev, temveč nekaj tednov. Časi, ko smo izbrali destinacijo in letalske vozovnice kupili nekaj mesecev ali pol leta vnaprej, so kot kaže minili. Sedaj tole prepuščava navdihu, na katerega pravzaprav čakava dokler res ni že skrajni čas, da se začneva ukvarjati s tem, kam bomo odpotovali. Morda pa ne gre za čakanje na navdih, temveč za odlašanje, saj veva, kaj naju čaka, ko bova začela iskati destinacije. Do enih sanjskih otokov je predaleč, drugi so v ZDA, tretji so nezanimivi, četrti premajhni. Države Srednje Amerike so ene preveč razvite in kot takšne nam nezanimive, tiste, ki pa so manj razvite, pa so prenevarne. Nekatere destinacije so predrage, do nekaterih je predraga letalska vozovnica. V Aziji smo bili že velikokrat, Indija naj na to, da jo petič obiščemo, še malce počaka, Bangladeš pa je izpadel iz igre, ko je Sabrina zanj prebrala, da je surova različica Indije. Sploh pa je v daljni Aziji le še kakšnih štiri do pet dežel, ki ji še nismo obiskali, a bi si to želeli. Tako bi lahko našteval še in še. Saj sem že zapisal, da smo izbirčni, a ne?

Piko na i sta prispevali knjigi, ki sva ju dobila po pošti ravno v pravem trenutku. Ko sva ju odprla, ni zadišalo le po svežem tisku, temveč se je iz knjig dvigoval tudi vonj po Aziji, ki se mu ni mogoče upreti. Odločitev je padla v hipu!

Tako. Mi smo pripravljeni, naj se zima prične.

Kaj iščemo, ko se odločamo o naslednji destinaciji? Nekaj novega in še neodkritega ali nekaj, kjer je toplo in poceni ali nekaj, kjer se bomo odpočili ali dobro najedli? Najbrž vsega po malo. Vsaj pri nas je tako. In če nam ne uspe najti destinacije, katere omemba vzradosti vsakega od nas, potem nekaj ni v redu. Tako si Maša želi plaž, posejanih s kokosi, Sabrina čudovitih prizorov, jaz pa še neodkritih mističnih kotičkov. Le pri hrani smo si popolnoma enotni, saj se vsi strinjamo, da mora biti zelo dobra. Milo rečeno. Naj se to ne bere, kot da smo izbirčni, tega si na potovanjih niti ni mogoče privoščiti. Še Maša, ki je imela precejšnje težave z začinjeno hrano na prvih potovanjih v Indijo, je v zadnjih letih zrasla v gurmanko, ki obožuje karije, četudi so pekoči. Našo željo po tem, da na potovanjih jemo dobro hrano, poudarjam zato, ker slaba hrana pusti neizbrisen priokus, ki se ga spominjamo skorajda bolj kot česarkoli drugega iz preteklih potovanj. Šest let in pol je minilo, odkar smo obiskali Portoriko in še danes ne morem pozabiti neokusne hitre hrane, postrežene v stiroporu, ki smo jo tam jedli: »Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah!«

Verjamem, da to marsikomu zveni nezaslišano, da se nekdo na karibskem otoku, obdanem s turkiznim morjem, pritožuje nad hrano. A takšni smo. Sploh pa to ni nič novega. O tem sem že pisal pred potovanjem v Portoriko in velja še danes; Potujem da jem! Sem pa pravkar v tem zapisu videl, da sem takrat zapisal, da se želim naučiti pripraviti pristni italijanski sladoled iz pistacije. Priznati moram, da mi ni uspelo. Še dobro, saj imamo tako tehten razlog, da vedno znova obiščemo Italijo.

Ta odpor do slabe hrane gre celo tako daleč, da se ne pustim zvabiti v sicer privlačne in še neodkrite dežele, za katere je znano oziroma zanje domnevam, da imajo slab odnos do hrane. Razen seveda, če si lahko kuhamo sami (kot to pogosto počnem, kadar potujem s kolesom ali motorjem), kar je povsem druga zgodba. Priznam tudi, da so izjemno okusne jedi, odnos do časa, ki si ga ljudje vzamejo za obrok in vsega kar sodi k dobrim jedem, razlogi, zaradi kateri se večkrat letno rad vračam na jug. V Bosno, Srbijo in Črno goro.

Samo poglejte asortiment dobrot, pod katerimi se šibijo mize v teh krajih:

Kaže, da je skrajni čas, da odpeljemo brbončice nekam v kulinarični paradiž.

Svet je velik, tako rekoč neskončen. Čeprav so Zemljo že izmerili in stehtali, gre za dimenzije, ki so onkraj doumljivega. Resda lahko preprosto izračunamo, da če se vsako leto odpeljemo na morje v Zadar in to počnemo 40 let, je prevožena razdalja podobna razdalji okrog sveta. Karkoli že nam to pove. Tega, kako velik je svet, zagotovo ne. Sploh pa, kot sem zapisal zadnjič, je to le številka. Vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, so nekaj povsem drugega. In te (na srečo) različni ljudje dojemamo različno. Tako lahko 40 let potovanj do Zadra in nazaj z dobro družbo pusti boljše vtise, kot potovanje okrog sveta. Saj vtisov ne puščajo številke, temveč vsebina. A slednjo je menda težje podajati, po njej poizvedovati in jo razumeti, kot številke.

Res pa je, da nekatere dosežke precej lažje razumemo, kadar so predstavljeni v številkah. Sploh, kadar šteje rezultat. To se dogaja tudi pri potovanjih, čeprav niso tekmovanja, se mi včasih zdi, kot da so. Ko popotniki preštevamo države, razdalje, korake, letalske milje in druge merljive parametre ali na hitro poletimo okrog sveta, skratka to so zgolj številke, s katerimi se postavljamo. Zdi se mi, da je v tem relativno kratkem času, odkar potujemo mi, prišlo do sprememb na tem področju. Če smo se popotniki še pred nedavnim najraje pohvalili, da smo obiskali kakšno odročno, divjo ali nevarno deželo, so danes za »vau efekt« potrebne številke. Če je potrebna podkrepitev tega razmišljanja, naj povem en primer. Vedno znova sem presenečen, ko povem, da sem z motorjem sam prevozil Afriko in je prvo vprašanje, ki ga dobim: »Koliko kilometrov si prevozil?« Vem, da sem o tem že pisal, a kot kaže, se s tem ne morem sprijazniti. Namreč s tem, da ob omembi še tako nevsakdanjega ali drznega podviga, polnega izjemnih dogodivščin, ki seveda zahtevajo opisno izražanje, ljudje raje slišijo številke.

Saj ne, da se pritožujem nad tem, kaj ljudje raje slišimo in česar ne ali nad neizbežnimi spremembami v načinu potovanj in načinu izražanja, le razumeti skušam.

A niso pomembni razlogi, zaradi katerih smo iz opisnega, prešli v izražanje v številkah, dejstvo je, da živimo v obdobju zvezdic in všečkov. Kar seveda zahteva neprimerno manj časa in truda, tako za tistega, ki oceno poda, kot za tistega, ki jo prebere. Tako bi lahko spodaj omenjeni souffle ocenili s štirimi od petih zvezdic ali pa takole:

»…višek večera je souffle (narastek) iz rakcev s kremo iz alg. Res zelo dobro, prijetno lahko in z intenzivnim okusom sončenja na plaži.« Vir.

Natanko tole sem želel povedati: nobene številke, še tako neverjetne in še tako razumljive, nam ne morejo dati občutka o vsebini, kot nam jo lahko da opis občutka, ki ga je pri tem popotnik (v zgornjem primeru gurman) doživljal. Seveda pa je to, ali nas občutki drugih v resnici zanimajo in jih beremo, da bi sami skušali podoživeti, kar so doživeli tisti, ki opisujejo ali pa nam zadostuje zgolj številka, odločitev posameznika oziroma situacije.

Morda pa poskusim naslednjič, ko se vrnemo iz kakšne mistične dežele, zapisati, da smo se imeli za osem od deset.