Category: Spoznanja

Leto je naokrog in ponovno je čas, ko so počitnice zapovedane. Dobesedno. Vročina, gneča, visoke cene, preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki živijo v krajih, obremenjenih s turizmom, kot da nikogar ne motijo. Kljub temu, da je vedno več protestov domačinov, ki morajo v času turističnega obleganja pobegniti iz krajev, v katerih sicer živijo. Fascinantno, kako zelo so se nekatere stvari na tem področju spremenile v zadnjih desetletju ali dveh. Ljudem, ki sedaj lahko potujejo, a nekoč iz kakršnegakoli razloga niso mogli, je danes morda bolje. Nisem prepričan, da velja to tudi za tiste na drugi strani, tiste, ki od turizma živijo. To, da je lokalne delovne sile v turistični industriji vedno manj in da je vedno več delovne sile uvožene, zagotovo pove nekaj o tem. Skratka, vpliv, ki ga ima množični turizem na nas in na našo okolico, je precej večji, kot si priznamo. A žal je pri tem podobno, kot pri tem, kako se nas dotaknejo problemi, kot so globalno segrevanje, poraba fosilnih goriv in druge tegobe sodobnega sveta, ki jih, dokler nas dovolj ne udarijo po glavi ali žepu, ne občutimo. V tem oziru pa bi rekel, da je fascinantno, kako malo so se spremenile stvari na področju navad za počitnikovanje. Na tem mestu sem raje malce zadržan, saj se mi zdi, da se to, da na glas izrečeš, da trmasto vztrajanje pri privzgojenih navad morda ni najboljši in edini način, ne obnese najbolje.

V višku lanske turistične sezone sem zapisal: “Sprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.”

Če bi me, na primer, začelo motiti, da je tam, kjer vsako poletje počitnikujem, vedno večja gneča, vedno višje temperature in vedno višje cene, bi se potrudil, da naslednje leto svojo počitniško izkušnjo izboljšam. Velika sprememba bi bila vsekakor menjava počitniške destinacije, saj je tistih, ki niso na turističnem radarju, več kot dovolj. Tudi s spremembo termina se lahko izognemo marsikateri tegobi priljubljenih počitniških lokacij. Ali s spremembo ure, ko odrinemo na pot, da se izognemo zastojem. Seveda pa je zato treba nekaj žrtvovati, kar je pogosto težje, kot se soočiti z neprijetnostmi. To, da nekdo raje zjutraj spi, kot da bi se dve uri prej zbudil in zgodaj odrinil na pot ter se tako izognil zastojem, je povsem človeško. Povrhu so tudi ljudje, ki jih nič od vseh tegob, ki spremljajo poletno počitniško norišnico ne moti dovolj, da bi spremenili svoj poletni rutinski oddih. Seveda je veliko tudi ljudi, za katere noben od predlogov ni sprejemljiv ali izvedljiv zaradi razlogov, na katere nimajo vpliva. A zagotovo obstaja vsaj nekaj tistih, za katere je sprememba izvedljiva in bi jo bili pripravljeni izvesti, če bi se jim ponudila priložnost ali bi jih nekdo nanjo opozoril. Če bi že ti naredili spremembo, bi bila lahko počitniška izkušnja boljša tako zanje, kot tudi za druge. Saj nekaj naredijo že same cene turističnih storitev, ki so praviloma nižje pred in po glavni sezoni, a kaže, da ta stimulacija ni dovolj spodbudna, da bi bila katalizator sprememb v zadostni meri. A če čakamo, da bo za to, da se bo karkoli spremenilo na bolje, poskrbel nekdo drug ali celo država, obstaja velika verjetnost, da čakamo zaman. “Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu!” je rekel eden največjih mož, kar jih je živelo na tem svetu. Prepričan sem, da je vedel, kaj govori.

Menda vsakdo misli, da zase ve, kaj je zanj najbolje. A ni narobe, če lastna prepričanja občasno postavimo na preizkus. Morda je tudi to malce drzna domneva, a zdi se mi, da za prenekatero prepričanje velja, da bolj kot se ga trdo oklepamo in prepričano verujemo v svoj prav, večja je verjetnost, da spregledamo možnosti za izboljšanje. Saj za to ni treba prodati vikenda na Pagu ali se odreči svoje najljubše plaže, le razmislimo, kaj lahko izboljšamo zase in morda še za koga.

Navdih, o čemer sem pisal nazadnje, je “surovina”, če jo lahko tako imenujem, do katere je relativno lahko priti in iz nje oblikovati pomenljivo doživetje. A za slednje je potrebno precej več, kot ena sama sestavina. O tem sem razmišljal v nedeljo, ko sem se zbudil ob treh zjutraj, sedel v avto in se poldrugo uro vozil do izhodišča, od koder sem pričel celodnevni pohod po Alpah. Tudi, ko sem deset ur kasneje sedel nazaj v avto in me je čakalo dve uri vožnje do doma, sem pomislil na to. Na to, koliko angažiranja je potrebnega in koliko ovir je treba premagati za en sam enodnevni izlet. “Le kaj ti je tega treba?” bi kdo rekel. Potem, ko sem že našel navdih in motivacijo za pohod v gore, se je utiranje poti k realizaciji pravzaprav šele začelo. Ne zaradi pakiranja, pridobivanja kondicije in drugih logističnih priprav, temveč zaradi vsega drugega, kar potrebujemo, da se prostovoljno odločimo za nekaj, kar je hkrati težko in nam v resnici sploh ni potrebno. Zakaj bi se človek zbudil ob treh zjutraj, če ni nujno? Zakaj bi še čez vikend za štiri ure sedel v avto in se po preveč obremenjenih cestah vozil nekam daleč? Zakaj bi šel v gore sam? Hodil navkreber v vročini, nosil težek nahrbtnik in preobremenjeval telo? Tovrstnih “zakajev” sem v življenju slišal že nešteto, a me menda še nikoli niso pripravili tako daleč, da bi zaradi tega, ker mojega početja ne razumejo ali obravnavajo drugi, odnehal. Velja namreč, da ima vsak zakaj svoj zato in meni zadostuje, če ta zato odgovarja le meni. Zadostuje mi, da jaz vem, zakaj počnem to, kar počnem. Da vem, kaj mi bo to, ko namesto, da se prepustim lagodju in raje izberem trdo delo, prineslo. Glede tega sem redko v dvomih, saj tovrstne odločitve na podoben način sprejemam že vse življenje. Včeraj popoldan sem po telefonu govoril z mamino teto, ki že od druge svetovne vojne živi v Kanadi in je lani dočakala 100 let. Če kaj zaznamuje njeno dolgo življenje, je to trdo delo.

Seveda to ne pomeni, da vedno izberem težjo pot ali da to počnem zaradi plehke želje po dolgoživosti. Prav tako se kdaj odrečem zahtevni preizkušnji, čeprav verjamem, da bi imela pozitiven učinek na dolgi rok. Po navadi zaradi strahu, redko zaradi prepuščanja lagodju. A v teh primerih sem nekako razdvojen, saj vem, da je treba le zbrati pogum; najpogosteje v obliki motivacije, predanosti in energije, da strah premagam. Na primer, preden se odpravim na kakšen zahtevnejši, pravzaprav nevarnejši pohod, predvsem pozimi, v izjemnih razmerah, me je silno strah. Tako močno, da slabo spim in imam prebavne težave. Se mi je že pripetilo, da sem se vdal strahu in si zjutraj, ko bi se moral odpraviti, premislil. Ne le poguma, tudi odločnosti mi v takšnih primerih kdaj zmanjka.

A ker to, da bi mi v odločilnih ali pravzaprav katerihkoli trenutkih zmanjkovalo odločnosti, zame predstavlja oviro, se urim, da do tega ne bi prihajalo prav pogosto. Podobno velja za vztrajnost, vzdržljivost, odpornost in druge kreposti, za katere menim, da jih je treba redno gojiti. Se pravi, izpostavljati se zahtevnim situacijam, tudi takšnim, za katere nismo prepričani, da jim bomo kos. Verjamem namreč v to, da zahtevne preizkušnje, ki se jim izpostavimo na potovanjih, izletih ali drugih situacijah, ki niso del našega vsakdana, izboljšajo naše sposobnosti premagovati vsakodnevne ovire. Verjamem, da nas namerno in prostovoljno izpostavljanje zahtevnim situacijam in izzivom naredi močnejše. Tako, kot dvigovanje uteži krepi naše mišice in branje krepi naše možgane, premagovanje zahtevnih izzivov krepi naš značaj. Lepo je zapisal George Bernard Shaw: I want to be thoroughly used up when I die, for the harder I work, the more I live.

V minulih letih sem se pogosto na nek način obregnil in napisal nekaj o tem, kako prepolni dogajanj so pomladni meseci. Sploh junij. Letos tega nisem niti naredil, saj tako prepolno doživljam to obdobje, da tudi pri rednih objavah pešam. To, da se nam v tem času toliko dogaja, da si niti za pisanje ne vzamem časa, me moti. A težko je izstopiti iz drvečega vlaka. Čeprav je prav takrat, ko je nečesa preveč, treba pravočasno ukrepati, sicer nepreklicno zamudimo izstop iz tega drvečega vlaka na postajah, ki bi bile sicer ključni postanek na naši poti. Ključni zato, da zadihamo, zberemo misli in se vprašamo, kam smo pravzaprav namenjeni. Ob tem sem pomislil na analogijo, ki gre nekako takole: Vsak dan meditiraj pol ure. Če nimaš časa, meditiraj eno uro. Ugibam, da tisti, ki uspešno sledijo tej mantri, redko ali celo nikoli ne zamudijo izstopa na katerih od postaj.

Pogosto mi kdo reče, da nenehno potujemo. A ta ne ve, da so potovanja pravzaprav naše postaje. Trenutki, ko začasno izstopimo iz sicer prehitro drvečega vlaka.

Čas je res prava čarovnija. Po eni strani je neoprijemljiv in definiran, po drugi strani pa ga je mogoče popolnoma obvladovati in prilagajati. Žal ga je še najlažje zapravljati. Kar, na primer, počnemo, ko ne izstopimo iz drvečega vlaka, četudi se nam zdi, da smo zaradi hitrosti, s katero drvimo med opravki, bolj učinkoviti. Ali takrat, ko izstopimo na napačni postaji. Morda uporabljam preveč prispodob in bom skušal biti bolj neposreden. Na primer, če potem, ko je za nami naporen teden, ko smo se prekomerno razdajali in tako ali drugače garali, to skušamo kompenzirati s prekomernim počitkom čez vikend, bi rekel, da to ni nujno pravi način. Za nekatere situacije zagotovo je, a v glavnem se mi zdi, da skoraj ničesar, kar počnemo prekomerno, ne moremo razveljaviti ali popraviti s prekomernim početjem nečesa drugega. Prav tako ne želim namenjati prevelikega poudarka zmernosti, za katero pravijo, da je najboljša. Saj se tudi zmernosti lahko poslužujemo prekomerno in na vseh področjih življenja ostajamo v zlati sredini. Kar je lahko daleč od tega, da bi bilo najbolje. Če se želimo izboljšati ali si pomagati, bomo z zmernostjo prišli le do neke točke in ne tako daleč, kot bi zmogli ali morali. V teh primerih je zmernost prej ovira, kot katalizator napredka. Vsekakor pa je v nekaterih situacijah prav zmernost tista, ki nas lahko reši ali prepreči, da do nekih situacij, iz katerih bi se nato morali reševati, sploh pride. Na primer, ko prekomerno popivanje skušamo izničiti z abstinenco, prenajedanje s postom in utrujenost s počitkom. Možnosti za pretiravanje v eno ali drugo skrajnost pri vsem je ravno toliko, kot je možnosti za zmernost. Med vsem tem nenehno krmarimo, a prepogosto le toliko, kot nam v nekem trenutku zadostuje. Zato se mi zdi sila pomembno razlikovati med rezultati, predvsem tistimi na dolgi rok, do katerih nas pripeljeta enkrat zmernost, drugič prekomernost.

A kako lahko izničimo prekomerno angažiranje in potrebo po tem, da smo nenehno učinkoviti ali prezaposleni z nečim?
Morda odgovor na tole tiči v potovanjih ali drugih aktivnostih, ob katerih se odlično počutimo tudi, kadar smo v njih zavestno neučinkoviti. Ključna beseda je zavestno, da to, kar počnemo, počnemo z zavedanjem. Da se zavedamo trenutkov, ko smo preveč zmerni in trenutkov, ko smo preveč skrajni. Le takrat lahko zavestno učinkujemo in se poravnamo, oziroma izstopimo iz drvečega vlaka. Za slednje je prezasičen junij zagotovo odlična priložnost. Ko koncertom, festivalom, praznovanjem, piknikom in polletnim poročilom obrnemo hrbet in preprosto odpotujemo. Ne govorim o koncu meseca, ko je konec junijske norišnice in praznik, dan državnosti podaljšamo v počitnice. Govorim o tem, da juniju obrnemo hrbet že na začetku meseca, na višku slave, kot to naredijo nekateri najboljši športniki. To bi bil zavesten izstop iz prehitro drvečega vlaka.

Zadnjič sem pisal o začinjanju načinov, na katere lahko potovanja načrtujemo. Bojda lahko v življenju začinimo skorajda vse, kar počnemo zavestno. Če ostanem pri potovanjih, ta vsekakor ponujajo nešteto priložnosti za to, da jih začinimo. Tako, da jih naredimo pestrejša, zahtevnejša, bolj avanturistična, manj predvidljiva in podobno. Razumljivo, če si tega sploh želimo ali v potovanjih iščemo, saj smo si ljudje tudi v tem, koliko “začimbam” smo se pripravljeni v življenju izpostaviti, zelo različni. Tudi v različnih življenjskih obdobjih imamo ljudje različne potrebe po stopnji začinjenosti. Na začetku naše popotniške kariere smo bili neprimerno bolj plahi in zadržani do preveč začinjenih potovanj. A apetiti po vedno večjih, zahtevnejših, intenzivnejših in bolj eksotičnih potovanjih so rasti eksponentno s potovanji. Kot popotniški družini nam je Evropa hitro postala premajhna in potovanja po stari celini premalo začinjena. Čeprav so bili naši enomesečni road-tripi do Škotske, Grčije in Španije ena najboljših potovanj, smo kmalu želeli več. Zato smo odpotovali v Vietnam in Mehiko ter kmalu zatem na enoletno potovanje po svetu. Potem smo bili nekaj let v stanju, ko si takšnih potovanj nismo več želeli, a želja se je kmalu vrnila. Le da si sedaj, ko s Sabrino potujeva v dvoje, potovanja začiniva drugače. Ko potujeva skupaj, v potovanjih iščeva pustolovščino, a za odtenek drugačno, kot takrat, ko se na potovanja podam sam. Ključno je, da potovanje vsebuje lepote, najraje naravne in pravšnjo stopnjo izzivov, da se na potovanju ravno toliko, kot se iz dneva v dan na potovanju navdušujeva, tudi gibljeva. Pogosto še preveč, a z menoj je pač tako, da brez veliko gibanja ne gre. Zato gibanju ne morem reči začimba, saj je osnova sestavina potovanj. Po drugi strani so začimbe tisti trenutki ali doživetja, ki naredijo potovanja bolj pestra, razburljiva, zabavna, posebna ali kako drugače boljša in v naših spominih trajnejša.

Pobrskal sem po fotografijah in spominu, da bi našel nekaj trenutkov, ko lahko rečem, da so začinili naša potovanja.

Čarobni sončni vzhodi v Omanu, ko sem šotoril nekje na samem ob morju.

Toplo malteško sonce na začetku letošnjega januarja.

Gurmansko razvajanje v francoskih restavracijah na Korziki.

Obisk narodnega parka Torres del Paine v Čilu.

Brezčasnost na pohajkovanju po Ribiški poti na Portugalskem.

Tudi to, ko se v neki soteski Jordanije izgubiš in te rešijo lokalni fantje, sodi v to kategorijo.

Ko se z avtom, motorjem, kolesom ali kako drugače, podaš skorajda preko lastnih zmožnosti.

Našteval bi lahko kar v nedogled, saj bi skoraj v vsakem potovanju našel nekaj, za kar bi lahko trdil, da nam ga je začinilo. Kar seveda ne pomeni, da so nezačinjena potovanja nujno manj privlačna ali da jim nekaj manjka. Tako ena, kot druga so potrebna za potešitev popotniškega okusa in le če poznamo tako začinjena, kot nezačinjena potovanja, se lahko zavemo tistega trenutka, ko prepoznamo umami.

Zdi se mi, da je od kolesarskega potepa po Omanu minila cela večnost. Najbrž zato, ker se nam je v zadnjem času pripetilo nekaj pripetljajev, ki ne le prekrijejo preteklost, temveč zameglijo tudi upanje na prihodnost. A odkar o potovanjih pišem, trdim, da so potovanja protiutež temu, da nam takšne ali drugačne preizkušnje, s katerimi nam postreže življenje, skalijo uvid v dojemanje časa. Potovanja so namreč tista, po katerih delimo življenjska obdobja. Že samo na teh straneh je za četrt stoletja naših potovanj. 25 let! Pri brskanju po naši preteklosti je skorajda nemogoče, da se ne bi dotaknil katerega od potovanj. Pravzaprav je v marsikaterem oziru zame prav neko potovanje točka v času, na katero se naslonim, ko se skušam spomniti, katerega leta se je nekaj zgodilo. Tudi z Omanom bo tako, da ga bom povezoval s tem obdobjem.

Kar se tiče naših potovanj v bližnji in daljni prihodnosti, sem v zadnjih letih opazil pomembno razliko pri tem, za katere države in način potovanja se s Sabrino odločava. Prepotovala sva že toliko dežel in na toliko različnih načinov, da se več ne ozirava na to, kaj o tem, kam in kako potovati, pišejo drugi. Prvič zato, ker imava sama dovolj izkušenj in drugič zato, ker so te informacije vedno manj verodostojne. Slednje je seveda vsesplošni fenomen oziroma ena od kriz današnjega časa, ko je svet preplavljen z informacijami, ki za iskalca ne le da nimajo vrednosti, lahko so tudi nevarne. Tako se je treba danes za uporabne in verodostojne informacije potruditi bolj kot kadarkoli. Le kdo še za načrtovanje potovanj uporablja vodnike založb Lonely Planet, Rough Guides idr., ko pa je toliko popotniških blogov in drugih virov, ki so brezplačno dostopni na internetu. Sam sicer začnem s slednjimi, saj so ti lažje dostopni, a ko vidim, kako kičasto ali samovšečno je vse skupaj predstavljeno, izgubim potrpljenje in grem po informacije drugam. Zelo pogosto k omenjenima založnikoma. Popačene ali na kakršenkoli drug način predstavljene informacije, katerih osnovni namen je olepševanje, v meni sprožijo odziv, da je z njimi nekaj narobe. Seveda tudi sam kdaj napišem prispevek, v katerem neko destinacijo ali popotniško izkušnjo le opevam, a trudim se temu izogniti. V resnici so prava potovanja trdo delo, o čemer sem pisal davno tega. Zato bi informacije o neki destinaciji morale vsebovati ne le lepote, temveč tudi morebitne nevarnosti in slabe stvari. Sicer so informacije o deželah le oglasna sporočila, za katera nam je menda že jasno, kako je z njihovo kredibilnostjo ali pristnostjo.

Zato sem hvaležen popotnikom in drugim, ki pri iskanju informacij dajejo prednost verodostojnosti pred olepševanjem, saj verjamem, da so zaslužni za to, da tiskani vodniki še obstajajo. Prodaja slednjih je bojda v zadnjem desetletju zelo upadla, a vztrajajo. Bojim pa se, da bodo tiskani vodniki vedno težje parirali novim tehnologijam in načinom pridobivanja informacij. Umetna inteligenca je strašljivo uporabna, če ste le pripravljeni na preskok in jo uporabiti. Za hec sem enega od brezplačnih UI svetovalcev prosil: Sestavi popoln itinerar za motoristično potovanje za 20 dni z začetkom in ciljem v Tokiu. V nekaj trenutkih sem imel izdelan itinerar potovanja po dnevih, razdelan po slikovitih cestah in pokrajini, s postanki v kulturnih središčih, različnih vrstah namestitev, ključnimi znamenitostmi in morebitnimi opozorili ali nevarnostmi. Seveda je tovrsten itinerar le osnova, na kateri je treba graditi, a temu ne more parirati noben turistični vodnik ali bloger ali še tako izkušen popotnik.

Nikakor ne želim reči, da je progresivni način načrtovanj potovanj boljši od konzervativnega ali obratno. Verjamem, da lahko najboljše rezultate dosežemo z mešanico obojega. Še najbolje tako, da se vsaj delno premaknemo iz lastne cone udobja in poskusimo nekaj novega. Če smo, na primer konzervativnega kova, lahko potem, ko itinerar, ki smo ga sestavili iz tiskanih virov in ga zapisali na papir, dodatno začinimo z nasveti kakšnega UI svetovalca. Seveda s tem spreminjamo le način, na katerega potovanja načrtujemo, ne potovanje samo. Če želimo, da v nas pusti trajnejšo sled potovanje, je treba začiniti potovanje samo. To je seveda popolnoma druga zgodba.

Kolega popotnik se je oglasil iz Indije in piše, kako zelo se je Indija spremenila od njegovega zadnjega obiska pred sedmimi leti. Seveda me je ob tem takoj odneslo v Indijo in sem začel razmišljati o tem, le kako se je spremenila v času od našega zadnjega potovanja pred osmimi leti. Že to, ko sem videl, da je od našega zadnjega potovanja po Indiji minilo osem let, me je na nek način pretreslo. Indija je namreč še vedno na prvem mestu med vsemi državami, ki smo jih obiskali po svetu. Na prvem mestu po tem, kolikokrat smo obiskali katero eksotično državo. Na prvem mestu po tem, koliko popotniških dni smo preživeli v neki državi. Na prvem mestu po število obiskanih krajev. Na prvem mestu po tem, da nas je od vseh destinacij najbolj prizadela in navdušila, pretresla in očarala ter razjokala in nasmejala. Skratka, Indija v naši popotniški retrospektivi precej izstopa. Vsekakor z razlogom. Temu primerno je tudi naše pisanje o Indiji, saj je Indija na prvem mestu tudi med vsemi deželami po številu prispevkov, ki sem jih namenil neki državi. Kategorija Indija namreč šteje petdeset prispevkov. Nobena druga država na teh straneh se ji ne približa. V knjigi in po drugem potovanju po Indiji sem zapisal: “Dojemanje radovednega popotnika, željnega razkriti in razumeti njene čare, Indija prežveči in izpljune, sesuje, zdrobi in zmelje v prah.”

Leto kasneje je Sabrina napisala čudovito pismo Indiji.

Na naslednjem potovanju, z motorjem po Indiji, sem zapisal: “Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.”

Po zadnjem potovanju v Indijo sem sicer zapisal, da o Indiji več ne bom pisal, a nanjo nas veže toliko neverjetnih spominov, da se ne morem zadržati. Zato sem tudi zelo radoveden, kakšne so spremembe, ki so nastopile v tej deželi, ki nas je tako “tepla”, ko smo jo obiskali prvič.

Svet se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Kar podobno, kot pri ljudeh, ki jih redko srečamo, bolje opazimo, kot pri ljudeh, ki jih nenehno videvamo. Tako se nam zdi, da se dežele, ki jih redko obiščemo, spreminjajo hitreje, kot domač kraj, kjer sprememb ne opazimo na tak način. Če k temu dodamo tudi to, da se s časom spreminjamo tudi mi sami in s tem tudi naš način dojemanja, ni razloga, da neke dežele ne bi obiskali ponovno. Saj jo bomo videli spremenjeno, ne le zaradi tamkajšnjih sprememb, temveč tudi zato, ker jo bomo opazovali skozi drugačne oči. Z največjim veseljem bi obiskal Kitajsko, saj ji pripisujejo, da je prav Kitajska, država, ki je bila v zadnjih 15 letih deležna največjih sprememb. Resnično me zanima, kako je tam danes, oziroma, v katero smer je šel tamkajšnji razvoj. A z obiskom Kitajske bi potešil le radovednost. Po drugi strani pa bi z obiskom Indije, zraven radovednosti po spremembah, potešil precej več.

Me je teh sprememb strah? Na nek način, da. Bojim se, da je pristnost, ki je še ni poteptal ali steriliziral napredek, popotnikom, iščočim pristnosti, slednjo vedno težje najti. Pristnost v obliki starodavnih običajev, navad in oblik življenja, je bila rdeča nit naših potovanj. Bolj, kot so bila neka področja nerazvita, v primerjavi s sodobnim načinom življenja, bolj so nas pritegnila. Tovrstna pristnost nas je najbolj očarala in hkrati tudi najbolj pretresla ter se nam vtisnila v spomin. Lahko rečem, da je to neka oblika zasvojenosti, saj si tistega, kar te nekam povzdigne, na primer v višje stanje zavesti, želiš v vedno močnejši dozi. A po desetletjih potovanj lahko trdim, da smo se te oblike zasvojenosti otresli, saj danes v potovanjih iščemo drugačne vrste izzivov, kot iskanja pristnosti.

Seveda me sprememb v deželah, ki so nas nekoč tako očarale, ni strah. Niti ne morem reči, da mi je žal, da je do njih prišlo. Verjamem namreč, da napredek, ki ga doživljajo manj razvita področja, kot sem jim imenoval, ustvarja razmere, v katerih je tam življenje lažje. Morda se nama s Sabrino celo posreči, da zaideva v katero od teh dežel, ki so nas nekoč tako očarale in se o spremembah prepričati. Na svoje, a spremenjene oči.

Res me zanima, kako je danes v Mehiki,

v Vietnamu,

v Indiji

in na Kitajskem.

Napovedovanje prihodnosti mi nikoli ni šlo od rok. Tolažim se s tem, da menda tudi Nostradamusu ni šlo tako dobro, kot mu pripisujejo. A ne le napovedovanje, tudi načrtovanje prihodnosti, predvsem tiste, ki je odmaknjena več kot nekaj mesecev, mi gre silno težko ali pa sploh ne. Vedno bolj se verjamem, da na to, kakšna bo prihodnost, nimam skorajda nobenega vpliva. Seveda obstajajo kriteriji, za katere se zdi, da so objektivni, a se bojim, da jih precenjujemo. Četudi še kako pazimo na to, kaj dajemo vase in kaj dajemo od sebe, je naša prihodnost bolj negotova, kot si upamo priznati. Sodim seveda po sebi. Res pa je, da se mi ta vidik z leti spreminja. Nekoč so se mi je zdelo načrtovanje potovanj preprostejše, kot sedaj. Četudi sem takrat načrtovanju namenil več časa, kot ga namenim danes, ko dajem vedno večji poudarek spontanosti. A hkrati sem vedno bolj dovzeten za morebitne zaplete, ki se znajo na potovanju pripetiti. Najbrž je tudi to eden od razlogov, zaradi katerega se potem, ko že izberemo destinacijo, nekako trudim, da bi se čim bolj izognil načrtovanju. Razen tistih zadev, na katere se je pač treba pripraviti. Sploh, kadar se odločamo za potovanja v bolj zahtevne kraje ali na zahtevnejši način. O tem sem nazadnje pisal lansko leto, ko sva prevozila Patagonijo in sem zapisal, da je logistika nočna mora. Ta nočna mora se začne ob načrtovanju in se ne konča, dokler potovanja ne spraviš pod streho. Na primer, ko se odpravim na kolesarsko potovanje z letalom, je do trenutka, ko prispem na destinacijo in sedem na kolo, mogočih toliko zapletov, da je to nekomu, ki tega še ni izkusil, nemogoče pojasniti. Zdi se mi, da je to, da uspešno prideš na začetek potovanja, pogosto večji uspeh, kot vse drugo, karkoli že na neki destinaciji počneš. Glede na to, da lahko gre toliko stvari narobe, še preden se potovanje sploh začne, je silno težko vnaprej govoriti o tem, kam gremo in kaj bomo tam počeli. Saj je ta napoved oziroma sama prihodnost preprosto preveč negotova.

Ko k temu dodam še ščepec lastne negotovosti, strahu, vraževerja in zadržanosti, napoved potovanja v prihodnosti zatrem že v kali. V resnici se vedno bolj držim zapovedi, ki sem jo prebral pred leti in se glasi: “Ne govori mi o svojih načrtih, pokaži mi to, kaj si že naredil!” Najbrž k temu prispeva tudi to, da se človek sčasoma naveliča poslušati ljudi, ki govore predvsem o tem, kaj bodo naredili v prihodnosti. Najbrž vsi poznamo ljudi, ki imajo o svojih načrtih zares prekomerno za povedati. Ne le o načrtih za dopust in potovanje, tudi o načrtih za nakup novega avtomobila, načrtih za prenovo hiše in tako naprej v nedogled. Seveda je tudi to druženje, pogovarjanje in vse drugo, kar nas ljudi dela družbena oz. družabna bitja, a tovrstno prekomerno napovedovanje tega, kaj bomo naredili v prihodnosti, pravzaprav ne vodi nikamor. Po mojem okus najbolj cenjen komik, George Carlin, je za te situacije uporabil tako sočen izraz, da si ga ne upam zapisati. Morda se zdi, da sem do napovedovanja prihodnosti preveč kritičen, a sem se s tem, ko sem sam napovedoval, kar nameravamo početi v prihodnosti, že dovoljkrat opekel, da tega ne želim več ponoviti. Zaradi samega sebe. Ker ne želim biti tisti, ki prekomerno razpravlja o svojih načrtih. No, kar se tiče poslušanja drugih, pa se mi zdi, da znam dokaj potrpežljivo poslušati, kako prihodnost načrtujejo ljudje, s katerimi se pogovarjam. Morda sodi tole v še eno od načel, katerih se trudim držati; biti strog do sebe in popustljiv do drugih.

Sicer sem zgoraj zapisal, da ne verjamem, da lahko na prihodnost vplivam, a hkrati verjamem tudi v to, da imamo vsi možnost vplivati na to, kakšna bo naša prihodnost. Do neke mere in na nekaterih področjih, se razume. Nisem pa prepričan, da se vedno razume tudi to, da lahko na prihodnost vplivamo le z ravnanjem v sedanjosti, ne z načrtovanjem prihodnosti. Dober primer tega so novoletne zaobljube, ko želeno spremembo, namesto da bi jo uresničevali v sedanjosti, raje načrtujemo v prihodnosti. Bojda se uspešno izpelje le vsaka deseta novoletna zaobljuba.

Že v prispevku, ki sem ga zapisal kmalu za tem, ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem o napovedovanju prihodnosti napisal takole: “Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.” Čeprav je od takrat minilo 14 let, se mi zdi, da še danes razmišljam dokaj podobno. Kar me pravzaprav preseneča. Če bi si znal napovedati prihodnost, bi si napovedal, da bom čez 14 let razmišljal drugače, kot danes.

Bolj ali manj vse aktivnosti, kot tudi ne-aktivnosti, ki jih redno počnemo in zanje namenjamo svoje najdragocenejše vire, je treba dati občasno na presojo samemu sebi. Sicer se nam zlahka pripeti, da ostanemo ujeti v lastna prepričanja iz preteklosti, kar je glede na to, da imamo vsak dan priložnost spoznati nekaj novega, prav neverjetno. Večkrat sem že slišal izjavo, ko je kdo zase dejal, da če bi lahko še enkrat živel, bi vse naredil isto in da bi tudi ponavljal iste napake. A ti ljudje živijo popolno življenje? So nezmotljivi? Boljši od vseh drugih ali kako? Saj vseživljenjsko učenje ni fraza, ki si jo je nekdo izmislil, da bi starejše ljudi spodbudil k učenju novih veščin, da bi čim dlje ohranili svoje kognitivne sposobnosti. Sposobnost, da se naučimo še kaj več, ko le najnujnejših veščin za preživetje, je namreč ena izmed največjih odlik človeka v primerjavi z drugimi bitji. Zato mi je žal, da šolski sistem, ki ga je pred četrt tisočletja vpeljala takratna vladarica, še danes vztraja v bolj ali manj nespremenjeni obliki. V smislu, da še danes ne obstaja neke vrste formalno vseživljenjsko učenje, ki ne bi služilo le pridobitvi formalne izobrazbe. A to so zgolj sanje, saj je učenje v odrasli dobi subjektivno in povezano predvsem s subjektivno radovednostjo in raziskovanjem. Najbrž velja da, bolj kot smo radovedni ali željni raziskovanja, lažje se nečesa naučimo. V tem primeru je to, da se nečesa naučimo, pravzaprav le rezultat naše radovednosti, v smislu, da takrat znanja osvajamo intuitivno, za razliko kot takrat, ko se nekaj moramo naučiti. Saj to ni nič novega, vsi smo dali skozi obdobje odraščanja, ko smo vsak dan doživeli, spoznali ali se naučili nekaj novega. A z odraščanjem, da ne zapišem s staranjem, je priložnosti, da vsak dan spoznamo nekaj novega, manj, oziroma se je zanje treba potruditi.

To temo sem načel, ker sem predvčeraj poslušal intervju s Stevom Magnessom, ki se ukvarja s preučevanjem razlogov, zaradi katerih se oklepamo vzorcev iz preteklosti, ki nam več ne služijo. Najbolj mi je dalo misliti, ko je rekel, da ko odrastemo, prenehamo preizkušati nove stvari in da prenehamo početi stvari, v katerih nismo dobri. Pri tem se mi je odprla kopica vprašanj, zato danes tukaj sam s seboj o tem razglabljam. Seveda sem se vprašal, če se tudi mi, s tem, ko redno potujemo že več desetletij, zgolj oklepamo starih vzorcev, ki nam več ne služijo?

Saj to je vendar normalno, da z odraščanjem prenehamo odkrivati in preizkušati nove stvari, ker nam svet okrog nas postaja vedno bolj razumljiv in kot tak manj zanimiv. A to velja le do neke mere in je hkrati precej subjektivno, saj ljudje skozi življenje precej različno ohranimo sposobnost zvedavosti. Te seveda ne gre zamenjati za potrebo po tem, da na vsako, še tako nepomembno, vprašanje iščemo odgovor. Tudi tukaj velja prisluhniti esencializmu, v smislu, da smo radovedni zgolj za tisto, kar bogati nas in naš vpliv na našo neposredno okolico. Seveda je to ideal, ki ga je nemogoče doseči, a najbrž ni narobe, če k njemu v zdravi meri stremimo.

Na to, da svet okoli nas vedno bolje razumemo, zaradi česar nam lahko postaja vedno manj zanimiv, lahko seveda gledamo z več vidikov. A raje ne bom zahajal še v druge vode in bom ostal pri tej, že tako razpršeni temi in dejal, da z notranjo potrebo po zvedavosti, svet okrog nas, četudi se nam zdi, da ga vedno bolj poznamo, nikakor ne more postati manj zanimiv. Zanimiv v smislu, da ohranjamo notranjo potrebo po tem, da ga še naprej spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo. Globlje in dlje. Ernest Shackleton, zame eden najbolj junaških raziskovalcev sveta, je dejal, da je potreba po raziskovanju v človeški naravi in je edini neuspeh to, da ne raziskujemo. Kar seveda ne pomeni, da nam je treba za to, da svet spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo, odpotovati dlje, kot do lastnega uma. Prav to je pri vsem najlepše; da lahko vsakdo svojo zvedavost in željo po raziskovanju poteši na svoj način, predvsem pa, da s tem nikoli ne preneha.

Za nami je še eno leto, ko smo potovali več in dlje, kot smo pred enim letom pričakovali. Številke o potovanjih, o katerih sicer pišem, da niso pomembne, a jih nato kljub temu, zaradi lažje postavitve v kontekst objavljam, bom tokrat izpustil. Letošnje so namreč takšne, da jih raje zamolčim, saj mi ni potrebno vsega obelodaniti. Morda le tole, da se letos zares na niti eno samo potovanje nismo odpravili v množini, temveč največ v dvoje. A kljub temu se pisanja v množini še ne morem povsem otresti. Bo že prišel čas, ko se bom tudi s tem sprijaznil. Ne, ker bi bilo težko, temveč, ker je za to potreben čas. S Sabrino sva se na to, da potujeva sama, že privadila, kar tudi ni bilo težko. Ključno je bilo to, da sva si našla načine potovanj, ko lahko potujeva brez otrok in ob tem silno uživava. Tako, odkar potujeva zgolj v dvoje, niti enkrat samkrat nisva potovala na način, kot smo potovali kot družina, ko nam je zadostovalo že, da se skupaj potikamo po zanimivih krajih. Sedaj si ne znam predstavljati, da bi se s Sabrino sama odpravila, na primer v še tako slikovito deželo, kot Indija in tam zgolj obiskovala lokalne znamenitosti. A če bi se potovanja lotila na nama privlačen način, sva v hipu oba za akcijo.

Najboljši primer tega je prvo in največje potovanje letošnjega leta, ko sva se z motorjem podala daleč čez divjo Patagonijo. Vsekakor eno najbolj avanturističnih potovanj, ki sva jih opravila v življenju.

Potem, ko sva domačo zimo presekala s potovanjem po poletni Južni Ameriki, se nama do prvomajskih praznikov ni mudilo na sonce. Tradicionalni prvomajski oddih sva izrabila za enotedenski pohod po Camino Krk.

Čez poletje smo se bolj ali manj skrivali pred vročino in ostajali doma. Aktivnosti in potovanja čez vroče poletno obdobje je treba na novo definirati. Z motorjem sva se na Korziko podala šele konec avgusta, v upanju na manj vroče temperature in manj neviht, a ni pomagalo. Imela sva temperature čez 30 stopinj in nevihte s točo. Razmere, neprimerne razmere za karkoli, ne le za vožnjo z motorjem in šotorjenje.

Tudi krompirjeve počitnice tradicionalno izkoristiva za potovanja. Letos sva jih uživala na pohajkovanju po Madeiri.

Zraven tega se je v letošnjem letu nabralo tudi nekaj izletov v gore, pravzaprav največ v enem letu doslej. Več o tem sem zapisal v prispevku 1.000 kilometrov z nahrbtnikom. Kolesaril sem predvsem po Sloveniji in kolo čez mejo zapeljal le enkrat, čez Velebit.

Vsem skupaj želimo obilico čudovitih potovanj in nagrajujočih doživetij v letu 2025!

Letošnje leto še ni pri koncu, daleč od tega. Pred vrati so počitnice in tisti ta najbolj zagreti ali najbolje pripravljeni, so že nekje na oddihu oziroma še bolje, potovanju. Četudi na Irskem, glede na to, da so te počitnice krompirjeve. Dnevi praznikov letos tako lepo padajo, da je prav škoda, če tega ne izrabimo za podaljšan vikend, teden ali celo mesec. Zame je to še danes, po vseh letih potovanj, neke vrste obveza, v smislu, da so nam dela prosti dnevi podarjeni in se mi zdi, da ni prav, da se takšnemu daru odrečemo. Torej, da k dela prostim dnevom dodamo še dopust in se nekam odpravimo. A seveda je fajn biti doma. Seveda ni treba ves čas nekam hoditi. Seveda je doma polno za postoriti in tako naprej. Ampak, saj je časa dovolj za vse, če smo si ga le pripravljeni tako razporediti, da ga ne zapravljamo. Zapravljanje časa je namreč najslabše, kar lahko z njim naredimo. Razen v izjemnih okoliščinah, seveda. To sicer lahko počnemo vsak na svoj način in tudi vsak lahko ima lastno prepričanje, kaj je zanj zapravljanje časa in kaj ne. Na primer, ljudi, katerim se zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja, je zagotovo veliko. Tudi branje knjig se marsikomu zdi zapravljanje časa. Nekdo je nekoč dejal, da tega, kar si je nekdo izmislil, že ne bo bral. Kaj pa še nam tako buri domišljijo, kot prav romani ali pravljice in podobno “izmišljeno” čtivo? Morda pa tisti, ki ne berejo knjig, ne vedo, da je Einstein dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja. Jasno, da obstaja neskončno število bolj in manj neposrednih in enostranskih trditev, ki so bodisi v prid ali proti branju knjig, zato se v to nima smisla poglabljati. Sam sem vsekakor za to, da je treba brati knjige. Predvsem tiste, ki so jih izjemni pisci dobesedno izmislili. A kot vse drugo, je tudi pri branju smotrno biti zmeren in ne brati preveč. Sicer je tudi branje lahko zapravljanje časa.

Različnih načinov za zapravljanje časa je precej več, kot jih je mogoče našteti. Ne glede na to, da imamo o tem vsak svoje prepričanje, obstaja nekaj univerzalnih pravil, oziroma takšnih, ki veljajo za večino situacij. Če v tem, kar v nekem trenutku počnemo, ne občutimo dolgotrajnega zadovoljstva, oziroma v tem ne vidimo smisla, obstaja velika verjetnost, da je to tratenje časa. Če se ob tem, ko nekaj počnemo, vprašamo ali nas to zadovoljuje ali izboljšuje na dolgi rok ali smo zaradi tega bližje cilju, h kateremu stremimo, bomo morda čas, namesto, da ga zapravljamo, oplemenitili.

Sicer sem želel napisati nekaj o prihajajočih potovanjih, a sem znova padel v zajčjo luknjo. Kakorkoli že to zveni, ob razmišljanju o času me pogosto odnese, saj je zame dojemanje časa eden izmed najbolj fascinantnih fenomenov, kar jih poznam. Če prav pomislim, mi je zaradi tega, kako dojemam čas, na pamet padla najbolj nora ideja vseh časov (naših življenj kot popotniki, da se razume); da za eno leto odpotujemo okrog sveta.

Nisem prepričan ali sem to že omenil, a ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem imel občutek, kot da smo doživeli fenomen dilatacije časa (spet Einstein). Zdelo se mi je, da se je čas za nas, ko smo bili na enoletnem potovanju, raztegnil v primerjavi s časom, ki je tekel doma.

V tem zapisu sem se morda le želel spomniti na najdragocenejšo valuto, ki jo v življenju premoremo in se opomniti, da jo je smotrneje bogatiti, kot zapravljati.