Nova sezona potovanj je pred vrati

Kdaj, če ne sedaj in kam, če ne tja, kjer je lepo? Zunaj je pravkar posijalo sonce in zdi se mi, da bi se v tem trenutku lahko odpravili s karavano v Timbuktu, če bi se nam ponudila priložnost. Želim povedati, da smo sedaj že zares pripravljeni na kakršnokoli potovanje. Seveda se po svetu in doma dogajajo neprijetne in strašne stvari, zaradi česar utegnemo pomisliti, da je bolje ostati doma in čakati na boljšo priložnost. A če so nas potovanja česa naučila, so nas tega, da so priložnosti neponovljive in če jih ne zagrabimo, ko se nam ponudijo, so za vedno izgubljene. Seveda ne gre riniti z glavo skozi zid in potovati za vsako ceno. Priložnost, ki se ponudi, je treba proučiti in razmisliti o tem ali smo se je resnično sposobni lotiti. A pred vse tole bi še vedno na prvo mesto postavil gorečnost, navdušenje za to, k čemerkoli že nas bo ta priložnost pripeljala. Če se nam ob omembi potovanja, destinacije ali dogodivščine na ustih izriše nasmeh ali vztrepeta srce, je to skoraj zagotovo znak, da po tem hrepenimo. Škoda, če trnove poti med hrepenenjem in udejstvovanjem z namenom realizacije ponujene priložnosti, pogosto nismo pripravljeni prehoditi. Na tem mestu sem ponovno pomislil na dve semeni.

To, koliko smo za realizacijo svojih želja pripravljeni narediti, se v zadnjih dveh letih na splošno ni spremenilo, razen pri redkih zagretih posameznikih. So se pa v tem času spremenila splošna pričakovanja popotnikov in popotniški trendi. Upam, da ni veliko takšnih, ki so obupali nad potovanjem, o katerem so sanjali celo življenje. Sanjska potovanja so ponovno mogoča. Machu Picchu je odprt, sezona trekinga v Nepalu je v polnem zamahu, tropski otoki vabijo, skratka, priložnosti je nešteto. Od nas, ki želimo potovati, se pričakuje le nekaj več prilagodljivosti, iznajdljivosti in potrpežljivosti, kot je bilo potrebno pred nekaj leti. Morda bi k tem trem dodal še eno lastnost popotnika, ki v obdobju prekomernih potovanj ni bila potrebna, danes pa je vsekakor dobrodošla; drznost. A te vrline morda niti ne potrebujemo toliko za to, da se odločimo za potovanje v eksotično, divjo, daljno ali nevarno deželo. Potrebujemo je bolj za to, da si drznemo ignorirati novice, ki se o stanju na svetu in okrog nas širijo preko medijev, katerih poslovni model temelji na algoritmih, ki z namenom povečanja dosega in “engagement-a” spodbujajo kontroverznosti, konflikte in dezinformacije. Si upamo?

Prvomajske počitnice so pred vrati in spletne strani turističnih agencij se šibijo pod težo ponudbe. Jordanija, Grčija, Malta, Azori, Islandija, Egipt in tako naprej. Skratka, priložnosti je celo morje: morje03_2022

Svet je odprta knjiga

Svet je odprta knjiga, pravijo. A ta knjiga se tudi zapira. Pred kakšnim desetletjem se je vpričo arabske pomladi za racionalna potovanja zaprla severna Afrika in še katero področje sveta. Od arabskih dežel so se le nekatere postavile na noge dovolj, da jih je ponovno mogoče obiskati. Vsaj z neko mero razuma. Večina jih za racionalne popotnike ostaja zaprta. Sam sem sicer v tem času prevozil Sudan in Egipt, kar resda ni bila najbolj racionalna poteza, a je bila to v okviru potovanja čez Afriko edina možna. A ker je bilo celotno potovanje čez Afriko neracionalno iz marsikaterega vidika, zato potovanje čez arabski deželi v tem oziru niti ni posebej izstopalo, kot nevarno. Pred natanko dvema letoma nam je zaradi koronavirusa odpadlo prvo potovanje, čemu je sledil plaz in vsesplošna zaustavitev turističnih potovanj. Takšnemu zaprtju še nismo bili priča. Najbolj drznim in vztrajnim je sicer predlani in lani uspelo uspelo odpotovati tudi kam daleč, a teh ni bilo veliko. Šele konec lanskega leta se je končno pričela kazati luč na koncu tunela in sproščanje potovanj tudi v daljne dežele, kar je marsikdo že močno pogrešal. Sam sem optimistično zapisal:”Kaže, da se tistim, ki nas že srbijo pete, za prihodnje leto ni treba bati, da bomo morali zaradi kakršnihkoli ukrepov ostati doma.

A veselje ni trajalo dolgo, saj je prišlo do vojne. Sam nisem pomislil na to, da bo vojna v Ukrajini tako hitro vplivala tudi na potovanja, dokler letalski prevozniki niso začeli odpovedovati letalskih vozovnic. Po nekem spletnem viru bi naj bili dve tretjini Američanov, ki so letos nameravali potovati v Evropo, zaskrbljenih zaradi varnosti in odpovedi potovanj. Tudi npr. v Francijo in Italijo. Meje med evropskimi državami se Američanom zdijo precej drugačne, kot nam, ki tukaj živimo. ZDA so dejansko tako velike kot Evropa, zato je to povsem razumljivo. V zadnjem mesecu bi naj bilo tako narejenih za 50 odstotkov manj rezervacij letalskih vozovnic, kot sicer. Seveda tukaj pišem o potovanjih in se razume, da je to, da ne moremo nekam potovati, zgolj tegoba, ki je niti približno ne gre primerjati z grozodejstvi, ki so jih deležni ljudje, neposredno prizadeti z vojno. Sem pa ob tem pomislil na najino potovanje po svilni cesti in vse dežele, ki sva jih na tej poti obiskala, tudi Ukrajino in Rusijo.

Kijev. Kijev

V tem trenutku kaže, da je svet knjiga, ki se zapira. Kar seveda ne pomeni, da lahko obupamo. To je najslabše, kar lahko naredimo. Svet je še vedno odprta knjiga, le prave liste moramo obrniti.

Navezanost na potovanja

Ljudje se znamo preveč navezani na stvari, ljudi, opravila, pospravljeno kuhinjo, dnevno rutino ali karkoli drugega. A navezanost je lahko tudi nekaj lepega, kar izboljšuje življenje nam samim in posredno tudi drugim. Lahko pa je prav obratno, da z navezanostjo sami sebe in druge trpinčimo. Škoda, da vedno ne znamo ločiti med eno in drugo obliko navezanosti. Če bi dobro premislili o tem, kaj nam neka navezanost prinaša in kakšne so njene kratkoročne in dolgoročne posledice na nas in na druge, bi v večini primerov prepoznali ali nas ta navezanost bogati ali nam škoduje. Če bi tako ravnali, bi se slabih navezanosti morda že znebili, dobre pa privzgojili. Da ne bom okolišil, bom kar naravnost prešel na potovanja, na katera smo tako navezani. Sicer se mi sedaj zaradi dolge zime zdi, da na potovanja skorajda več nismo navezani, saj že celo večnost nismo potovali, a recimo temu zgolj prehodno obdobje. Obdobje, ko čakamo, da se stvari postavijo na pravo mesto, da lahko končno odpotujemo. Ni kaj tajiti ali se sprenevedati, na potovanja smo nedvomno navezani. A nikakor ne bi več rekel, da smo z njimi zasvojeni. Tako neprizadeto prenašamo dolga obdobja brez potovanj, da nam to v resnici ne predstavlja kaj drugega, kot blage skomine. Pred časom, ko sta bili Maša in Sara majhni in sta obe radi potovali, smo težko zdržali več kot nekaj mesecev, ne da bi nekam odpotovali. Danes, ko smo videli že nekaj kotičkov sveta in potovali na že kar nekaj različnih načinov in tako potešili temeljne popotniške potrebe po odkrivanju sveta in samih sebe v svetu, te strasti bolje brzdamo. Vsekakor pa ostajamo na potovanja, pravzaprav na občutke in vse ostalo, kar nam potovanja pomenijo, zelo navezani.

V tem trenutku sem se ustavil in o tem, kaj nam navezanost na potovanja prinaša, premislil. To, da nam prinaša predvsem nove, globlje izkušnje, ki nas bogatijo, o čemer tako skorajda nenehno pišem, že tako vem. Kako pa nam navezanost na potovanja škoduje? Na misel mi v tem trenutku pridejo nekatere plati potovanj, ki so neprijetne; stres, izpostavljanjem boleznim in nevarnostim, zapravljanje denarja, odsotnost od doma, službe in šole. A kaj, ko imam za vsako od teh neprijetnih ali morda celo škodljivih posledic potovanj argument, s katerim se dejansko prepričam, da so pozitivni učinki potovanj precej večji. Česar seveda ni mogoče trditi pavšalno za vse, saj je na primer ogljični odtis, ki ga naredimo s potovanji, neprimerljivo večji, kot če ne bi potovali. Sploh, ko sedemo na letalo.

Vsekakor pa je drugače, ko z navezanostjo na potovanja vplivamo na kvaliteto življenja drugih. Bližnjih. S tem imam v mislih solo potovanja. Ne delam si utvar, da to, ko se sam odpravim od doma za nekaj dni ali tednov, ne vpliva na kvaliteto življenj mojih treh deklet. Zelo vpliva. Pa vendar to občasno počnem, saj bi me to, da svoje vzdržljivosti ne bi mogel preizkušati v solo podvigih in potovanjih, zelo prizadelo. Ja, na tovrstna potovanja sem zelo navezan in zanje menim, da ne bogatijo le mene.

Če razmislimo o navezanosti na karkoli in nismo prepričani ali je škodljiva ali koristna, lahko naredimo preprost preizkus, pri katerem je ključno, da smo iskreni. Vprašajmo se, katera naša čustva najbolj vzplamtijo ob tej navezanosti? Kako bi se počutili brez teh občutkov, katere nam ta navezanost prinaša? Je ta navezanost koristna za nas in naše bližnje? Ali je ta navezanost koristna ali škodljiva le na kratek ali tudi na dolgi rok? Seveda je to vse skupaj le moj vidik. Prepričan sem, da na to temo obstajajo resne knjige in drugi kredibilni viri. Konec koncev premišljanje o tem, katere navezanosti so dobre in katere slabe, ni nobena znanost, je pa prav, da o tem razmišljamo, preden nas odnese predaleč na odprto morje.

Popotništvo in dojemanje sveta

Svet, ki ga ne vidimo, otipamo, slišimo in zaznamo z lastnimi čutili je iz druge roke, saj ga dojemamo obogatenega ali osiromašenega z informacijami o njem, kot so ga doživeli drugi. Pravzaprav je večina informacij in znanja, nakopičenega v nas iz druge roke. Samo pomislimo, pri koliko predmetih in kolikokrat smo v šoli izvajali eksperimente, v katerih smo se z lastnimi očmi prepričali, da tisto, zapisano v učbenikih, v resnici drži. Ostalo znanje je prišlo od učiteljev, iz knjig in drugih virov. Dokler se sam ne usedeš na kolo in zapelješ nekaj metrov, je vse, kar si kdaj mislil o tem, kakšen občutek je kolesariti, zgolj iluzija. A vsega ne gre preizkusiti na lastni koži; temu da je strup nevaren, je temu pač bolje na slepo zaupati. Podobno se nam niti ne sanja, kaj pomeni biti rudar, poštar, astronavt ali medicinska sestra na težavnem bolnišničnem oddelku, če sami nimamo te izkušnje. Morda poznamo koga, ki nam je blizu in nam kaj pove o poklicu, ki ga opravlja in njegovih izkušnjah, ki jih je pri tem deležen, a te informacije so predelane, oziroma plod njegove izkušnje. V resnici pa je tako, da so informacije, ki pridejo do nas, sploh, kadar nas nekdo želi o nečem prepričati, pogosto popačene, izkrivljenje, potvarjene in drugače prilagojene njegovemu namenu. Seveda je ta namen lahko popolnoma nedolžen, kar je povsem človeško, lahko pa gre za namerno manipulacijo ali kaj podobnega. Če gre za informacije, ki so nam pomembne in se o resnici ne moremo prepričati na lastne oči, se o verodostojnosti lahko prepričamo pri več različnih virih, kar v poplavi informacij postaja vedno težje. Nekomu je pač treba zaupati, oziroma nekoga je treba imeti za verodostojni vir, kadar lakmusovega testa ne moremo opraviti sami.

Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih. Stereotipiziranje ljudi glede na narodnost ali pripadnost državi ali konec koncev navijaškemu klubu, je res ena neposrečena razvada. Tega najbrž ni mogoče odpraviti s potovanji, saj če smo takšne sorte, lastne stereotipe na potovanjih še dodatno potrjujemo. To je vedel že Mark Twain, ki je zapisal, da so potovanja usodna za predsodke (in še kaj):“Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of the earth all one’s lifetime.

Seveda niso le potovanja tista, ki so lahko usodna za predsodke. Slednje lahko pogubimo tudi v knjigah, pogovorih s pravimi sogovorniki in še kako, če smo le pripravljeni spremeniti svoje mišljenje. Potovanja se od teh razlikujejo le v enem, a ključnem vidiku; so prvoosebna. Res pa je, da tudi v potovanjih ni rešitve, če so predsodki pregloboko zakoreninjeni v nas in na potovanjih iščemo le potrditev svojih domnev, kot sem zapisal prejle. Če pa smo pripravljeni sprejemati drugačnost, ki se nam na potovanjih servira na pladnju in si dopustiti, da spremenimo svoje mnenje, so potovanja najbolj prečudovita platforma za dojemanje sveta.

Ukrepi se sproščajo, a gremo?

Popotništvo in vztrajnost

V zadnji objavi lanskega leta sem zapisal: “Kar šteje (v našem svetu) je to, da vztrajamo in se trudimo potovati še naprej, navkljub vsem mogočim razlogom, zaradi katerih bi lahko že odvrgli puško v koruzo, oziroma čakali na boljše čase, da se lepše izrazim.” Od te objave sta minila že dva meseca in smo že pošteno zakorakali v novo leto, a mi še vedno vztrajamo doma. Seveda to ni vztrajnost, o kateri bi bilo kaj za povedati, ker biti doma je pač enostavneje, kot odpotovati oziroma oditi kamorkoli. Sploh, če nam je doma lepo in lagodno oziroma se tam dobro počutimo. Skratka, to niso razmere, v katerih bi sploh lahko govorili o vztrajnosti.

Raje bi govoril ali pisal o tistih razmerah, ko nam ni lagodno, a kljub temu v njih vztrajamo, kljub možnostim, da bi odnehali. Ne le da vztrajamo, dokler nelagodne razmere trajajo, ampak si tudi potem, ko jih je enkrat konec in se vrnemo v lagodno zavetje doma, kmalu težkih razmer ponovno želimo. To je le eden od načinov, kako opisati neustavljivo željo po potovanjih. O tem sem seveda že velikokrat pisal, saj se pogosto znajdem v tem stanju, za katerega obstajata prekrasna angleška beseda Wanderlust in nemška Fernweh. Zanimivo, da Slovenci nimamo ustrezne besede, ki bi bila nasprotje domotožju. A tega ni v nas? Kak zgodovinar ali jezikoslovec bi zagotovo imel odgovor.

Potovanj brez težkih razmer ni in potovanja so naporna. Jasno, da se lahko imamo na potovanju veliko časa lepo, da uživamo in se predajamo lagodju. A da do tja pridemo, premagamo vse ovire in nelagodja ter negotovosti, je težko. Enkrat bolj, drugič manj. Nekaterim bolj, drugim manj. Pogosto so najtežje razmere, ki jih je treba premagati tiste, s katerimi se soočimo že v sami fazi načrtovanja potovanja. Sploh, če smo nagnjeni k temu, da želimo ravnati razumno in premišljeno ter imamo radi občutek, da smo pripravljeni na vse, kar nam utegne priti nasproti. Sicer takšnih popotnikov ne poznam, a zagotovo obstajajo. Naše izkušnje so pokazale, da so bolj ali manj vsi mogoči scenariji, ki jih pred potovanjem proučujemo z namenom, da bi bilo potovanje pred nam čim bolj varno, v glavnem odveč. Ne zato, ker se ne morejo pripetiti, temveč zato, ker se je na vse razmere, ki nas na potovanju pričakujejo, nemogoče pripraviti. To je riziko, ki ga moramo kot popotniki sprejeti. Seveda se lahko pripravimo na nekatere od razmer, ki jih pričakujemo, na primer, da vzamemo s seboj zdravila in prvo pomoč. A potovanja po daljnih in ekstotičnih deželah s seboj prinašajo precej več težavnih razmer oziroma potencialnih nevarnosti, kot lahko nanje sploh pomislimo, preden se odpravimo. Morda se na potovanje najbolje pripravimo tako, da poskrbimo za najnujnejše ukrepe in odpotujemo odprte glave, pripravljeni na vse. Kar je seveda najtežje. Tudi za tek na 42 kilometrov se najbolje pripravimo tako, da pretečemo 42 kilometrov. Le takrat se bomo soočili in spoprijeli z dejanskimi razmerami, ne z našo predstavo o tem, kako se bomo na sedemintridesetem kilometru maratona ali na dvanajsturni vožnji z lokalnim avtobusom v Asamu, počutili.

Za vsak resen dosežek je treba vztrajati. Kar je pri tem zanimivo je to, da vztrajnosti ni mogoče nadomestiti s talentom, intelektom ali katerimkoli od drugih adutov, ki jih imamo v rokavu. Nekaj bo na tem, saj je tudi Einstein povedal, da je najmočnejša sila na svetu prav vztrajnost. Se je vztrajnosti bolje naučiti kje drugje, kot v težkih razmerah, v katerih je treba vztrajati?

Vtis, ki ga pustimo, šteje

V tej seriji objav pišem o različnih lastnostih, ki se jih popotnik v svoji karieri lahko navzame in tako postanejo del njega. Pri tem je najlepše, da te lastnosti niso razlogi, zaradi katerih potujemo, temveč so stranski produkt (ali posledica, če to zveni lepše) dobrih potovanj. Podobno, kot pri sreči, ki ni nekaj, kar bi človek lahko zasledoval kot cilj, temveč je stranski produkt dobrega načina življenja. (Če je verjeti viru, tole misel pripisujejo Eleanor Roosevelt) Z dobrim načinom življenja je seveda mišljena poštenost, pravičnost, zmernost, dobrodušnost in podobne lastnosti, ne dobra služba, avto in hiša!

Kaj je pravzaprav dobro potovanje? Je to potovanje, na katerem smo si privoščil najbolj luksuzni hotel ali potovanje, na katerem smo se trudili pustiti čim manjši ogljični odtis ali potovanje, na katerega imamo najlepše spomine? Zagotovo na to gledamo različno. A objektivno dobro potovanje je tisto, na katerem pustimo pravo sled na pravem mestu. Da denar, ki ga na potovanju namenimo za prenočevanje, hrano, transport in tako naprej, pride v roke ljudi, ki ga potrebujejo. Lastniki velikih hotelskih verig in restavracij zagotovo ne sodijo mednje. Dobro potujemo takrat, kadar smo na potovanju do sopotnikov, domačinov, gostiteljev in drugih, prijazni, ustrežljivi, razumevajoči in tako naprej. Kolikokrat smo na potovanju slišali od domačinov, kako so gosti iz te ali one države hrupni, neprijazni, zahtevni, nekulturni in podobno. Gostitelji vedo, iz katere države prihajamo in takšen, kot je vtis, ki ga nanje naredimo, takšen bo njihov stereotip za nadaljne goste iz te države. Tudi zato se velja potruditi in pustiti dober vtis, da bodo naslednji gosti, ki pridejo iz Slovenije, tam deležni boljše storitve.

A popotniki smo na zahtevnih potovanjih pogosto utrujeni, neprespani in naveličani, skratka smo v stanju, v katerem je težje biti prijazen in razumevajoč, še sploh v deželah, kjer se navade precej razlikujejo od navad, ki smo jih vajeni. Prav v teh trenutkih je ključno, da vztrajamo in se potrudimo narediti dober vtis. Verjamem, da se to marsikomu zdi nenavadno, da bi se moral kot gost zadrževati, biti vljuden in ustrežljiv, to je vendar naloga gostitelja. Gost je vendar kralj! A s tem se ne morem strinjati. Odsotnosti vljudnosti in ustrežljivosti se ne da poplačati oz. kompenzirati z denarjem. Časi, ko se je lahko gost, kot plačnik storitve, do receptorja, gostinca ali kogarkoli obnašal nevljudno, prezirljivo, gospodovalno ali kakorkoli drugače nespoštljivo, minevajo. Minili žal še niso, saj tudi pri nas, v Sloveniji, kjer se imamo za razvite, vidimo, da se imajo prenekateri gostje za kralje. Le tako, da nas bo vedno več takšnih, ki bomo vztrajno izkazovali spoštljivost do tistih, ki nam strežejo, bodo šle stvari na bolje.

Kot sem že omenil, je na potovanjih treba za to, da sled, ki jo puščamo za seboj, obrodi dobre sadove, v to vložiti več truda. Nekaterim je to že dano in se jim za to ni treba niti truditi, četudi so na potovanjih izpostavljeni težavnim okoliščinam. Drugi se pač moramo za to, da naredimo dober vtis, bolj potruditi. Seveda ne tako, da smo zaigrano prijazni, spoštljivi, vljudni ipd. samo zaradi tega, da bi naredili dober vtis. Tudi tukaj namreč velja, da je vtis, ki ga naredimo, stranski produkt ali posledica, naših dejanj.

Vedno pišem o vtisih, ki jih potovanja pustijo na nas. Tokrat prvič o tem, kakšen vtis pustimo mi, kot popotniki. Ta zna biti precej večji in trajnejši, kot si predstavljamo in pogosto o tem niti ne razmišljamo. V resnici pa smo prav popotniki oziroma celotna turistična panoga tisti, ki smo marsikje zaslužni in krivi za spremembe, a se tega niti ne zavedamo. Vtis, ki ga pustimo, tudi na popolne neznance, s katerim se najverjetneje ne bomo nikoli v življenju več srečali, vsekakor šteje.

Popotništvo in prilagodljivost

Sposobnost prilagajanja je še ena od lastnosti, brez katerih si popotništva ni mogoče predstavljati. Dlje iz lastne cone udobja se odpravimo, bolj se moramo prilagoditi, če želimo ohraniti razsodnost, mirno kri, celo glavo in še kaj. Prilagajanje na razmere v deželi, ki jo obiščemo, sicer ni nujno, oziroma vsakomur se nanje ne uspe prilagoditi, a za te so potovanja lahko prej nočna mora, kot šola za življenje. Nekatere dežele so za popotnike seveda bolj polne situacij, ki zahtevajo prilagajanje, kot druge dežele. Več, kot je situacij, ki zahtevajo prilagajanje in težje, kot jih je sprejeti, zahtevnejše je potovanje. A ravno to so razlogi, zaradi katerih v te dežele potujemo. Da se z zahtevnimi situacijami spoprimemo in iz njih pridemo boljši, kot smo bili prej. Res pa je, da vsakdo ne potuje zato, da bi se soočil z zahtevnimi situacijami ali zato, da bi se na potovanjih spremenil ali naučil nečesa novega ali izboljšal. Tukaj se najbolj izrazito ločijo potovanja od dopustovanj. Ko gremo na dopust, si ne želimo soočanja z zahtevnimi situacijami in ne iščemo izzivov. Tudi mi, ki radi potujemo, si kdaj privoščimo dopust, na katerem si ne želimo ničesar drugega, kot oddiha. Ko pa se odpravimo na potovanje, pa so naša pričakovanja in namen, zaradi katerega se nekam odpravimo, precej drugačna. Naš namen je lahko tudi, da se učimo prilagajanja.

Bolj, kot so situacije, ki nas vržejo iz tira, zahtevne in pogoste, več prilagajanja je potrebnega, da jih, oziroma sami sebe, obvladamo. Seveda to velja povsod, ne le na potovanjih. A potovanja v eksotične dežele so izvrsten poligon, kjer se lahko za kratek čas izpostavimo okolju in razmeram, ki jih niti približno nismo vajeni. Zato so potovanja priložnost za urjenje na področjih, na katerih se želimo izboljšati. Bodisi je to potrpežljivost, sprejemanje drugačnosti, empatija, komunikacijske veščine, odzivnost, odgovornost, iznajdljivost, sposobnost prilagajanja ali katerokoli področje, za katero pri sebi vemo, da bi se lahko v njem izboljšali. Tudi če tega zase ne vemo ali mislimo, da smo že tako ali tako dovolj potrpežljivi, iznajdljivi ali prilagodljivi, bo naša predstava o samih sebi na potovanju postavljena na preizkušnjo. Na primer, bolj ali manj vsak voznik pri nas zase meni, da je potrpežljiv, iznajdljiv in prilagodljiv v cestnem prometu. Kar v urejenih razmerah na slovenskih cestah ni težko. Sicer se s tem, da so razmere na slovenskih cestah urejene, najbrž marsikdo ne strinja. Kar je vsekakor v redu, saj so vedno možnosti za izboljšanje. Ampak, ko se znajdeš za volanom avtomobila ali krmilom motorja v prometnem kaosu Nairobija, Sao Paola, Delhija, Teherana, Manile oziroma skorajda kjerkoli v tretjem svetu, se naša predstava o tem, kaj je urejen promet in kako se v njem znajdemo, hitro razblini. Če se ne prilagodimo tamkajšnjim razmeram, smo dobesedno življenjsko ogroženi. Ko pa tamkajšnja prometna pravila sprejmemo in se jim prilagodimo, lahko uspešno krmarimo v še tako zahtevnih razmerah. Tudi razmere, ki se od daleč zdijo neobvladljive, da npr. v okviru enega samega potovanja voziš nekaj dni po desni, nato nekaj dni po levi, kot sem doživel na potovanju čez Afriko, postanejo rutina. Skratka potem, ko se enkrat naučiš prilagajanja na tako ekstremno zahtevne vozne razmere, je sprejemanje oziroma prilagajanje na razmere na slovenskih cestah nedvomno lažje.

Primerov, ko se je v težavnih in neobičajnih situacijah na potovanjih po daljnih deželah mogoče uriti za vsakdanje življenje doma je več, kot si lahko mislimo. Sposobnost prilagajanja je veščina, ki je zanimiva zato, ker jo potrebujemo pred, med in po potovanju. Pred, da se prilagodimo najustreznejšemu terminu, željam drugih ali zahtevam agencije ter destinacije. Med, da se prilagodimo sopotnikom in razmeram na potovanju. Po, da zaradi novih izkušenj, ki smo jih bili deležni na potovanju, prilagodimo in izboljšamo življenje. Sebi in drugim.

Če se ne motim, je Darwin rekel, da naprej ne pridejo niti najmočnejši, niti najpametnejši, ampak najbolj prilagodljivi. A prilagodimo se šele potem, ko smo se pripravljeni spremeniti. Zato so prav potovanja, kjer smo zaradi obilice novih doživetij, bolj podvrženi spremembam, boljši poligon, kot domača rutina.

Popotništvo in trdoživost

S potovanj lahko popotnik, ki potuje z odprtimi očmi, predvsem pa odprte glave, marsikaj prinese. Na primer, nove veščine, znanja in poglede, s katerimi potem, ko se vrne domov, bogati sebe in svojo okolico oziroma tisto, na kar lahko vpliva. Bolj, kot so doživetja, ki jim je popotnik na potovanju izpostavljen, nenavadna, intenzivna in močna, trajnejši je njihov vpliv. Ena od lastnosti, ki so se nam menda najbolj izoblikovala na mnogih potovanjih, je trdoživost. Odpornost. Vzdržljivost. Resilience mu pravijo v angleščini. Sedenje na neskončno dolgih avtobusnih vožnjah v neudobnih avtobusih, tudi po 30 in več ur. Komuniciranje z domačini, s katerimi nimaš niti ene same skupne besede, a se moraš dogovoriti za ustrezno sobo, prevoz, obrok ali kaj tretjega. Sprejemanje higienskih razmer na tako slabem nivoju, da ga ne gre opisati. Soočanje s srce parajočo revščino in trpljenjem otrok, bolnikov in drugih revežev, katerih položaj je brezizhoden. Biti priča nasilju, zatiranju, zlorabljanju, pohabljanju in drugim gnusnim dejanjem, s katerimi se v razvitem svetu ne srečamo. Od vseh lastnosti, ki jih popotnik potrebuje, je trdoživost tista, ki je potrebna, da se potem, ko se soočiš s težavno situacijo, postaviš nazaj na noge in greš naprej. Vedno znova. Spomnim se kar nekaj situacij, ko sta Sara in Maša osupnili nad nekim prizorom, ki je bil izven njunega obsega dojemanja sveta. Potem, ko smo se pomenili, smo šli naprej, novim spoznanjem naproti. Ne znam si predstavljati, kako bi na to reagiral otrok sedanje generacije, ki si takorekoč od rojstva na Youtubu ogleduje najbolj nemogoče stvari iz vseh koncev sveta. Bi se ga pogled od blizu na gorečo grmado ob reki Ganges v Varanasiju sploh dotaknil, kot se je dotaknil nas? Ne vem. Vem pa, da nas je to, kar smo doživeli na potovanjih utrdilo in naredilo odpornejše. Najraje bi zapisal kar resilient, saj mi je ta beseda bolj pomenljiva, kot trdoživost. Upam, da to ne zveni narobe, a perspektiva nekega popotnika, ki je drzno prepotoval več eksotičnih dežel, pri čemer se je nedvomno soočil s situacijami, s katerimi se ne-popotnik ni nikoli srečal, je drugačna. Sploh, kadar gre za potovanja, ki so težavna in zahtevna ter od popotnika zahtevajo več prilagajanja, več iznajdljivosti, več potrpljenja, več sprejemanja drugačnosti, skratka več zmogljivosti, kot v domačem in znanem okolju. To skoraj neizbežno privede do trdoživosti. A daleč od tega, da bi to veljalo le za popotnike. Še bolj velja za alpiniste in druge, ki so se za doseganje ciljev pripravljeni odpraviti precej ven iz cone udobja.

Pišem torej o odpornosti, ki ni neposredno povezana z imunskim sistemom (čeprav morda je), tamveč o splošni odpornosti na tegobe. O trdoživosti. Žal mi noben ustreznejši pojem ne pade na pamet. Sicer skušam paziti na izrazoslovje, saj je danes z zapisano in govorjeno besedo tako, da se prepogosto zlorablja in negativno poveličuje. Na primer besede, ki bi naj opisovale veliko stopnjo začudenja, ki ga človek doživi ob strašljivih ali težko gledljivih prizorih, izgubljajo težo. Uporaba superlativov se je v zadnjih letih bojda izjemno povečala. Tovrstno zlorabo besed je dobro opisal en komik, ko je rekel: “Danes nekomu, ki je uspel izgubiti nekaj kilogramov, pravijo heroj. Kaj je potem gasilec, ki nekoga reši iz goreče hiše?

Kar se trdoživosti tiče, je seveda daleč od tega, da bi bile zanjo potrebne izkušnje s težavnih potovanj. Trdoživost je posledica količine in stopnje težavnosti razmer, s katerimi se je posameznik v življenju soočal in jih premagoval, ki so ga utrdile. Nekateri se trdoživosti naučijo že doma, drugi v športu, tretji v službi in tako naprej. Pri čemer je vloga nas staršev še kako zahtevna, saj bi želeli svoje otroke narediti trdožive in odporne na čim več težavnih situacij, s katerimi se bodo soočili kasneje v življenju, hkrati pa jih radi razvajamo in ščitimo pred vsem slabim, kar bi se jim utegnilo pripetiti. To, da najstnik sam oziroma brez staršev za dlje časa odpotuje nekam daleč, proč od varnega zavetja doma, je najbrž korak k doživetjem in izkušnjam, ki ga naredijo bolj trdoživega, kot če potuje s starši. Če je število prodanih Interrail vozovnic kakršenkoli pokazatelj trendov na tem področju, so bila osemdeseta leta, ko so mladi potovali največ. Prodaja teh vozovnice je tako padla, da so jih pred nekaj leti začeli dajati zastonj! Karkoli to pomeni za potrebo današnje generacije najstnikov po tem, da bi potovali sami.

Pravzaprav sem hotel povedati to, da smo v zadnjih dveh letih postali odpornejši. Odpornejši na odpovedi potovanj. Toliko potovanj, kot nam je odpadlo samo predlani, nam jih ni odpadlo v celotni popotniški karieri. Sicer ne morem zapisati, da nam za ta propadla potovanja in načrte ni žal, smo pa to lažje prenesli, kot pred leti. Niti ne morem zapisati, da nam je vseeno za realizacijo potovanj, ki jih načrtujemo. Daleč od tega. Zelo nam je mar in zelo si želimo, da nam uspe. A če nam ne bo, upam, da bomo znali na to gledati, kot na dobro priložnost za krepitev trdoživosti.

Najlepši popotniški utrinki leta 2021

Sedaj smo že pošteno zakorakali v leto 2022, a eno objavo še moram narediti v spomin na leto, ki je za nami. Žal mi je za tiste, ki se jim je minulo leto zapisalo v spomin, kot slabo leto. Če sploh lahko časovni enoti pripišemo pomen, oziroma leto označimo, kot slabo. Najbrž lahko, četudi leto, kot časovna enota, ni krivo ničesar. Zame osebno je bilo to nedvomno leto, v katerem sem se soočil z največjimi težavami v življenju. A ker mi ni dano, da tegobe, s katerimi se soočam, dajem na kup ali jih razglašam, tega niti ne bi tako povzel, če sedaj, v tem trenutku, ne bi pričel o tem razmišljati. A vendar ne morem reči, da je bilo zaradi tega slabo leto. Bilo je težko, a nikakor ne slabo. Saj je bilo tudi izjemno veliko prečudovitih trenutkov, tistih, ob katerih se ne zavedaš ničesar drugega, kot lepote trenutka. O teh trenutkih, ki so zaznamovali naše popotniško leto 2021, sem hotel pisati danes.

Točka na Pohorju, kjer se najpogosteje zaustavim in naužijem razgleda. pohorje_ancnik2021

Trenutek, ko smo po dolgi zimi končno zapustili dom in pohiteli poletju naproti na Majorko. majorka_2021_04

Na motorističnem potepanju po Peloponezu in osrednji Grčiji sva se preselila v neke druge čase. Grčija 2021

Tudi pogled na plažo, kot je tale, je nekaj, kar težko pozabiš. Grčija 2021

Poletje je zame odprlo neslutene razsežnosti kolesarskih potovanj, na katerih sem doživel lepo število prečudovitih popotniških trenutkov. Seveda pa je res, da ima največ zaslug za to električno kolo, ki sem si ga omislil lansko poletje. Kolesarski doseg se mi je tako povečal bolj, kot sem si drznil upati. Ne le daleč, sedaj lahko grem tudi visoko in po brezpotjih. V gore, tja, kamor zaidem najraje. Ne spomnim se, kdaj mi je katerakoli stvar, ki sem jo kadarkoli kupil, tako obogatila potovanja, kot električno kolo.
Že prve dni sem se z njim zapeljal na Cres, ko sem prekolesaril zase rekordnih 170 kilometrov v enem dnevu. Nepozabno! s_kolesom_na_cres_2021_3

Sončni vzhod na vrhu Blegoša je še en lep spomin, ki sem ga pridelal s pomočjo kolesa. s_kolesom_v_julijce_02

Potovanj s kolesom je bilo lani toliko, da težko izberem trenutek, ki mi je bil najbolj pri srcu. Eni nasploh najlepših trenutkov na kolesarskih potovanjih so trenutki, ko pozno popoldan utrujen prispem na cilj in postavim šotor. dravska_kolesarska_pot_13

Letošnji izlet v Gardaland z Mašo je bil nekaj posebnega. gardaland2021

Še zadnji jesenski motoristični izlet, ko sva s Sabrino konec oktobra obiskala obalo. piran2021

Ukrepajmo zase in za druge

Na tem mestu bi danes lahko kar kopiral prvo lansko objavo na to temo. Situacija je namreč bolj ali manj enaka, kar se tiče gotovosti napovedovanja prihodnosti, kot je bila pred enim letom. Ukrepi se sproščajo in zaostrujejo; nekateri se nam zdijo učinkoviti, drugi malce nerealni, tretji bedasti, za četrte nam ni mar in tako v nedogled. Nekateri ukrepi nam celo “kratijo državljanske pravice in svoboščine”, če ste sorte, ki v ukrepih vidite opresijo, namesto luči na koncu kovidnega predora. Drugače je tudi to, da si več ne rabimo beliti glave, s katerim cepivom se bomo cepili. Lahko pa se testiramo. Sami, v avtu, kontejnerju ali na šoli, na hitro ali počasi. Prostovoljno, samovoljno ali morda celo pod prisilo. V primerjavi z lanskim letom, ko smo bili omejeni bolj na trdo, z zapiranjem lokalov, meja in tako naprej, je letos drugače. Lahko gremo praktično kamorkoli, v vsako občino, državo, na zabavo v lokal, k frizerju ali avtomehaniku. Skorajda kamorkoli. A le, če smo za to sami sprejeli določene ukrepe. Se testirali, cepili, maskirali, opremili s QR kodo in “nepooblaščeni osebi dovolili, da nas preveri”. Morebiti je bilo nekaterim celo ljubše lansko in predlansko obdobje, ko smo bili cepljeni in necepljeni ter testirani in ne-testirani “enakopravno” vsi zaprti v lastne domove. Razlika med začetno in trenutno situacijo obvladovanja pandemije kovida je torej v tem, kdo sprejema ukrepe. Podobno, kot pri odraščanju; ko smo otroci, ukrepe za našo varnost sprejemajo naši starši, ko odrastemo, moramo začeti ukrepe za lastno varnost sprejemati sami. Tako je v prvem letu, ko se s kovidom še nismo znali soočiti, oblast sprejemala ukrepe, da bi nas zaščitila, sedaj, v drugem letu epidemije, ko situacijo vendarle bolje obvladujemo, pa je odgovornost za sprejemanje ukrepov na nas.

Tako lahko danes, navkljub resni situaciji, nekdo, ki je sprejel potrebne ukrepe, živi skorajda povsem enako, kot je živel pred marcem 2020. Gre lahko praktično kamorkoli in počne karkoli. Na drugem koncu spektra pa so ljudje, ki za ukrepe, ki sem jim vsiljujejo, kot tudi za ukrepe, ki bi jih lahko sprejeli sami, niti slišati nočejo. Tudi tega ne, da si s sprejemanjem nekaterih ukrepov, četudi se nam ne zdijo povsem smiselni, naredimo življenje srečnejše. Ne le svoje, tudi življenja drugih in skupnosti kot celote. Lahko svoje življenje uporabimo za kaj boljšega kot to, da osrečujemo sebe in druge?

A kaj, ko principi, pomembnost imeti prav, absolutni dvom v oblast in druga trdna osebna prepričanja ne hodijo z roko v roki s srečo.

Glede na to, da sem že tako globoko zašel s pisanja o potovanjih, bom k tej temi pristavil še eno vprašanje, ki me bega. Gre za dojemanje svobode, pojma, za katerega se kaže, da se nam dandanašnji ne sanja, kaj pomeni. Kdo je svoboden? Tisti, ki upošteva sprejete ukrepe za obvladovanje pandemije in je zavoljo tega svoboden, da gre kamorkoli želi? Ali tisti, ki se ukrepom po principu svobodnega sprejemanja lastnih odločitev zoperstavlja, a je njegova svoboda gibanja zaradi tega omejena? Subjektivno gledano je lahko v tej zgodbi svoboden vsak, a vsak po svoje. Zgodi se, da pozabimo, da živimo v skupnosti. Sobivanje pomeni, da se odločitve, ki jih sprejemamo, za katere se nam morda zdi, da se tičejo le nas, odražajo tudi na druge. Najbrž pogosteje, kot si mislimo.

Če smo zašli v hiper individualizem, obdobje izjemno povečane skrbi za lastno dobrobit, ne ozirajoč se na posledice, ki jih imajo naša dejanja na družbo, v kateri živimo, le kaj temu sledi?