Popotniki po gorstvih sveta

Pred nedavnim sem pisal o tem, zakaj prepotovati vse dežele tega sveta. Pravzaprav bolj o tem, zakaj jih ne prepotovati, saj pri tem izzivu skorajda ne more biti namen kaj drugega kot tekmovanje ali dokazovanje. Razmišljal pa sem o krajih oziroma destinacijah, ki smo jih obiskali zaradi privlačnosti. Ugotovil sem, da nas je prav ta privlačnost, ki jo čutimo do gorskega sveta, pritegnila, da smo, ne da bi to načrtovali, dosegli neke vrste rekord. Naš lasten, se razume. Obiskali smo namreč dokaj veliko število gorstev sveta. Alpe v Evropi, Ande v več južnoameriških državah, Himalajo v Indiji in Nepalu, Kavkaz v Gruziji, Pamir in Hindu Kuš v Tadžikistanu, Skalno gorovje oz. Rocky Mountains v Kanadi, Pireneje v Španiji, Atlas v Maroku, Tien Šan v Kirgiziji, Etiopsko višavje, Škotsko višavje in najbrž še kaj. Prav neverjetno se mi zdi, da sem sploh prišel do tega, da sem to povezal. Bolj, kot gledam ta naš seznam, bolj mi postaja jasno, da smo res videli precej gorovij. Bolj, kot gledam fotografije, mi je jasno, zakaj.

Argentinski Andi s Fitz Royem na čelu.
2008-argentina&chile_01.JPG
Torres del Paine, Čile.
2008-argentina&chile_57.JPG
Dhaulagiri v Nepalu, Himalaja.
2009-Nepal_41
Everest tam nekje daleč zadaj.
2009-Nepal_84
Kangčendzenga, Indija.
2009-indija_90
Nekje na Kitajskem.
2010-Kitajska_48
Na vrhu 5897m visokega vulkana Cotopaxi v Ekvadorju.
2010-Ekvador_26
Bela Kordiljera (Cordillera Blanca), Peru
2010-peru_27
Kašmir, Indija.
2015-kasmir_25
Preikestolen, Norveška.
skandinavija-014
Skalno gorovje, Kanada.
canada
Matterhorn, Švica.
Svica-01
Durmitor, Črna gora.
Balkan-2013_23
Zelengora, Bosna in Hercegovina.
Zelengora
Dolomiti, Italija.
2015-dolomiti_10

Opuščanje starega daje prostor rojevanju novega

V nekem obdobju odraščanja kot popotniki želimo doživeti vse. Želimo videti ves svet. Želimo obiskati vsako državo. Želimo se podati na najbolj drzne pustolovščine. Želimo poskusiti najbolj nenavadne specialitete. Želimo spoznati najbolj zanimive ljudi. Želimo spati v najbolj (ali najmanj) luksuznih hotelih. Želimo vtakniti nos v vsak kotiček, kjer je kakršnakoli možnost, da bi tam doživeli kaj neverjetnega. Želimo potovati ekskluzivno in biti del globalnega krdela popotnikov.

Za uresničevanjem teh želja se lahko pehamo nekaj časa, odvisno od naše vztrajnosti in sposobnosti odrekanja za namene potovanj. A po nekaj letih ugotovimo, da se naše vrednote in posledično želje, spreminjajo. Zraven tega lahko uresničitev nekaterih želja za nekaj časa izgine iz našega fokusa, a ko nas nekaj spomni nanje, privrejo na površino. Sploh želje za uresničitev ciljev, ki nam veliko pomenijo, a se jih zaradi kakršnegakoli razloga, ki je očitno močnejši od same želje, ne lotimo sedaj. A zgodi se, da ob tem, ko si želimo, da se bomo nečesa lotili v daljni prihodnosti, pozabimo na to, da takrat ne bomo več v isti koži, kot smo danes. Ko bomo v pokoju, bomo najbrž imeli dovolj časa, da bi lahko prehodili osem tisoč kilometrsko pešpot E1 od Nordkappa do Sicilije. Ampak, si bomo to takrat še želeli? Nam bo to dopuščalo zdravje? Si bomo upali?

Na svoje želje lahko tudi preprosto pozabimo oziroma jim pustimo, da usahnejo. Česar ne opazimo vedno. Verjamem, da različne želje pri različnih ljudeh usihajo v različnih obdobjih. Nekateri se s tem, da jim ne bo uspelo doseči vsega, kar so si želeli, soočijo že v najstniškem obdobju, drugi, ko dobijo otroka, tretji, ko se upokojijo. Po drugi strani pa se nam lahko pripeti, da še v zrelem obdobju ostajamo ujeti v mladostniške želje, katerih uresničitev v zrelem obdobju življenja ne bi več imela pravega smisla.

O tem sem že pisal, a je od takrat minilo že toliko časa, da mi uresničitev želje, ki sem jo takrat omenil, danes niti na pamet ne pade. Preprosto me več ne zanima dovolj, da bi jo uresničil. Z opuščanjem želja (ko jih pustimo, da izginejo v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja) se mi ne zdi popolnoma nič narobe, če s tem, ko opuščamo stare, dajemo mesto novim. Za želje po novih dogodivščinah, potovanjih, izletih ali vsaj poteh, ni nikoli prepozno. Upam.

Prepotovati vse države na svetu

Koliko šteje potovanje, ki je pehanje za številkami, rezultati, dosežki? Šteje natanko toliko, kot želimo pokazati. Pet držav v treh tednih. Devet tisoč kilometrov z avtobusom. Sedemnajst tisoč kilometrov po Afriki z motorjem. Tisoč evrov za najem terenca v Gruziji. V štirinajstih dneh okoli Anapurne. Dvanajsturni neprekinjen let. Tristokrat na Pohorje. Pet centov za čapati. Deset tisoč fotografij na enomesečnem potovanju. 18 poletov z letalom v osmih mesecih. A kaj pomenijo vsi ti »dosežki« v številkah?

Zanimivo, da se tako pogosto soočam s tem vprašanjem, da sem o tem pisal že lani in predlani. Po eni strani so številke precej uporabne, kadar želimo nekaj umestiti v bok nečemu podobnemu in kaj primerjati, saj je to s številkami najlažje. Oziroma je najbolj preprosto (pri)merljivo. A še kar imam »težave« z razumevanjem oziroma pomenom štetja dosežkov. Ne le popotniških, a tokrat se v dosežke na drugih področjih ne bom obregnil. Gunnar Garfors je Norvežan, ki bi naj vsaj dvakrat obiskal vsako državo na svetu in ima še deset drugih svetovnih rekordov, povezanih s potovanji. Povedal je, da je Slovenijo prepotoval v 24 urah, bi pa raje imel na voljo več časa za obisk. Naša državica je v svetovnem merilu resda majhna, a da bi ji za potovanje namenil zgolj 24 ur? Sam vsakokrat, ko se odpravim čez Slovenijo, skušam izbrati neko novo pot in vedno znova odkrijem zanimiv kraj, ki ga še nisem obiskal. Kaj lahko potem nekdo, ki se na neki destinaciji zaustavi le za kratek čas, o tej deželi spozna? Bore malo. Le odkljuka jo. Tako, kot smo tu in tam katero deželo, ki smo jo obiskali za zelo kratek čas, odkljukali tudi mi. Na pamet mi pade Kazahstan, dežela, ki sva jo z motorjem prevozila v dveh ali treh dneh. Ena največjih držav na svetu, pa sva ji namenila tako malo časa. A na pustolovščini po Svilni cesti sva imela drugačne cilje, kot se zatopiti v vsako od dežel, čez katero sva potovala. To pač ne gre, če si omejen s časom, se razume.

Zato se podobno, kot sem se minulo nedeljo, sprašujem, koliko je potovanje, na katerem se ženemo za doseganjem zastavljenih ciljev, sploh še potovanje. Če se ne zaustavimo za dovolj časa, da se naužijemo lokalnih običajev in ljudi ter nenazadnje tudi kulturnega šoka. Da o hrani ne govorim. V tem kontekstu mi pade na pamet Bangladeš, dežela, v kateri smo preživeli manj kot osem ur in še to le na letališču v Daki. Zato je nikakor ne prištevam ne dežele, ki smo jih obiskali. A se še danes spomnim slastnih karijiev, ki sem jih mazal enega za drugim ob treh zjutraj, ko so punce spale. Kaj bi dal, da bi imeli takrat na voljo vsaj kakšne tri dni za obisk te dežele. Tri dni se mi zdi minimum, da kot obiskovalec dobiš vsaj občutek o tem, kako je v neki deželi. A le, če se za to presneto potrudiš in te tri dni izkoristiš do zadnjega trenutka. Pomeni, da greš ven iz hotela, si ves dan med ljudmi in si privoščiš vsaj tri obroke v domačih gostilnah ali še raje na ulici, tam, kjer jedo lokalci. Verjamem, da tovrstna potovanja v obliki spoznavanja lokalnih običajev in ljudi niso za vsakogar. Tudi sami smo večkrat potovali na takšen način, zato razumem, da je marsikomu lažje (lepše) potovati s ciljem, ogledati si čim več znamenitosti. A tudi pri tem načinu potovanja, ko kljukamo znamenitosti eno za drugo, je mogoče deželo doživeti. Če si tega želimo, seveda. Preprosto tako, da izbiramo manjše domače hotele, domače restavracije, lokalne vodnike in tako naprej. Na ta način je stik, ki ga imamo na potovanju po neki deželi z domačini, precej pristnejši. Takrat pozabimo na dosežke in številke.

Tako si ne želim prepotovati vseh dežel na svetu, čeprav sem jih prepotoval morda že polovico. Prav tako ne želim več potovati v dežele, ki me ne privlačijo. Niti ne želim potovati hitro in videti vsega. Želim videti manj in globlje. Se pa zavedam, da so to le moje želje in da me bo realnost zagotovo presenetila.

Vzdrževanje wanderlusta

Popotniki radi delimo lepe spomini, prijetne trenutke, izjemne dosežke ali ekstremne situacije. Čeprav je najbrž vsakomur jasno, da so potovanja sestavljena iz precejšnje mere povsem navadnih oziroma vsakdanjih trenutkov. Seveda pa dolgočasnim popotniškim zgodbam ne bi nihče prisluhnil. Zato te prihranimo le zase in delimo tiste najbolj sočne. Te znajo eni bolj, drugi manj začiniti in jasno, komur raje prisluhnemo. Začinjanje je lahko pretiravanje, poveličevanje, izmišljanje in seveda tudi literarno podajanje popotniških vtisov. Zdi se mi, da je slednje najtežje, saj je pretakanje popotniških izkušenj v literarno delo umetnost, ki jo znajo le redki. Lažje je odpotovati v eksotično deželo in se tam predajati drznim pustolovščinam ter o tem doma pripovedovati, pisati blog ali lepiti fotografije na zidove družbenih medijev, kot pa potovati po bližnjih krajih in iz tega spisati literarno poslastico. Ob tem velja omeniti da potovanje, na katerega se podamo z razlogom, da bi o njem doma pisali ali pripovedovali, ne more biti pristno. Saj ne izvira iz naše želje po potovanju, temveč je podrejeno nekemu drugemu namenu. In če potovanju manjka svobode in spontanosti, za katero ju oropa drug namen, ni popotnik tisti, ki potuje.

Naslednji vidik, ki ga pri podajanju popotniških vtisov ni mogoče spregledati, je ton oziroma način podajanja. Kar nekaj popotnikov spremljam in vsak je zanimiv, a po svoje drugačen. Seveda, saj vsi potovanja dojemamo na svoj način in prav je, da jih tudi podajamo na svoj način, saj vendar potujemo zase. Nekateri pripovedujejo o samih lepih trenutkih, drugi pripovedujejo, kot da je bilo na potovanju vse v najboljšem redu, tretji govorijo le o presežkih in tako naprej. Kdaj pa kdaj se med nami znajde tudi kak nergač. Ta najprej omeni letalske zamude, previsoke cene, prezasedene plaže in umazane hotelske sobe. Tudi sam sem že bil kdaj v tej koži, ko smo se vrnili s katerega potovanja, kjer nam ni bilo všeč. A ko sem se ujel, da pripovedujem le o nelepih stvareh in o vsem tistem, kar nas je motilo, sem dodal: »Saj je bilo fajn!« A dvomim, da sem s tem popravil prvi, negativni vtis. Če sem že pri tem, mi na pamet padejo tri dežele, katerih obisk je pustil grenak priokus. Portoriko, Kitajska in Iran. Takrat sem zapisal: »Spoznavati različne dežele, se na njih navezati in jih imeti rad, je podobno kot pri spoznavanju ljudi. Nekaterih pač ne moreš vzljubiti, pa če se še tako trudiš. Poskušaš jih spoznati in sprejeti, a enostavno ne gre in sploh ne veš, zakaj ti niso všeč. Iran je pač tak tip. Nikakor pa nam ni žal, da smo ga obiskali, le »ujeli« se nismo, to je vse.«

Podajanje oziroma dojemanje vtisov s potovanj je torej odvisno od toliko okoliščin, da si je realno sliko o neki deželi na podlagi enega pričevanja nemogoče ustvariti. To je vtis le enega popotnika, ki je njegova osebna izpoved, ki temelji na njegovih prepričanjih, podvržena njegovim čutilom in občutkom, ki jih je doživljal v neki deželi in njegovemu načinu podajanja. Sam rad prisluhnem vtisom s potovanj po zanimivih deželah, preberem potopis popotnika, ki ga poznam in pogledam galerijo fotografij s potovanja po tropskih otočkih. To so vse delčki mozaika, s katerimi si sestavljam vedenje o našem prečudovitem planetu in kar je še pomembneje, vzdržujem lasten wanderlust. 

Kdaj je potovanj preveč?

Kakšna je prava mera potovanj? Kolikokrat na leto se odpraviti na potovanje, dopust, oddih, počitnice ali vsaj vikend, da nam to ostane v veselje, namesto postane breme? Morda komu zveni neverjetno, a tudi s potovanji je tako, da nas prevelika in prepogosta doza odhodov zdoma onesrečuje. (Mimogrede, pravijo, da je podobno z denarjem). Poznamo tudi takšne, ki pravijo, da so nomadi in da so ves čas na poti. A gre za dokaj ekstremno obliko potovanj, oziroma način življenja, ki si ga ne znam predstavljati, zato o tem ne morem razpredati. Lahko pa o tem, kako je, ko je odhodov zdoma preveč, saj sem to že nekajkrat občutil na lastni koži. Takrat vtisov ne predelam domov in o takšnih potovanjih niti ne pišem.

Potovanja je vsekakor treba doživljati in občutiti na samem potovanju, ko se nam dejansko dogaja. Vsaj pri nas je tako, da najraje potujemo na način, da se veliko premikamo iz kraja v kraj, kar pomeni, da si dnevi na potovanju niso enaki. Zato je vtisov še več, kot sicer in je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas, da doživetja predelamo in podoživimo, sicer nova doživetja prehitro prekrijejo prejšnja. Kar je seveda škoda, saj so potovanja šola za življenje in si jih velja zapomniti že zaradi tega. Eden najpreprostejših načinov za to je urejanje albuma s fotografijami, čim prej po vrnitvi domov. Da se razumemo, urejanje albuma ne pomeni prepustiti, da se vseh tisoč fotografij prenese v galerijo v oblaku oz. digitalno shrambo. Urediti album s potovanja pomeni, da slike pregledamo, po potrebi obdelamo, obrežemo, zavrtimo ipd., predvsem pa, da večino fotografij izbrišemo in ohranimo le tiste najboljše. Tiste, ki jih bomo z veseljem kdaj pogledali ali komu pokazali. Zato menim, da nam (tudi) v tem primeru tehnologija dela medvedjo uslugo, saj nas s tem, ko samodejno poskrbi za naše fotografije, prikrajša za podoživljanje potovanja. Česar si najbrž ne želimo. Tega, da bi bili prikrajšani za lastne vtise z lastnih potovanj, namreč. Sicer ne vem, kako je z drugimi, a jaz se želim spomniti vsakega doživetja s potovanj. Jasno, tudi tistih slabih, saj le tako vem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se slaba doživetja v prihodnje ponovila. V tem trenutku se spomnim le dveh hudo neprijetnih dogodkov s potovanj in se vedno znova trudim, da se ne ponovijo. Pravkar sem še spomnil še enega, a ker je šlo za resne situacije, o tem ne bom. Želim le povedati, da se je za to, da si dogodke s potovanj vtisnemo v spomin, izplača potruditi. Kar je, kadar skačemo s potovanja v potovanje, precej težje.

V popolnem svetu bi odpotovali le takrat, ko bi nam postalo doma dolgčas ali v službi prenaporno in bi si želeli malce razvedrila ali počitka ali družbe z ljubljeno osebo, oziroma česarkoli nam pač manjka. Se mi zdi, da bi bila to dokaj dobra osnova za iskanje prave mere potovanj. A dokler si ne ustvarimo popolnega sveta, se je pač treba prilagoditi temu, v katerem živimo. Ta je pač takšen, da je pogosto nečesa preveč in nečesa premalo. Dobra metoda za uravnovešanje je, da se naučimo reči ne. Ne le drugim, tudi samemu sebi. No, tega zadnjega se moram sam še naučiti.

Potovanja ne tešijo lakote, temveč jo vzbujajo

V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.

Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.

Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.

Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…

Všečkanje z nasmehom

Prevladujoči trend ali mainstream je nekaj, kar počne dobra mera drugih, oziroma je bolj ali manj postalo normalno. A pogosto spregledamo, da to, da nekaj postaja normalno, nujno ne pomeni, da je tudi prav. Tako se nekaterega početja vzdržimo, kljub temu, da je mainstream, saj se nam ne zdi prav ali vztrajamo pri starem zaradi »česar se Janezek nauči…« ali se preprosto upiramo nečemu zaradi tega, ker to počno vsi in želimo biti drugačni. Pri nekaterih zadevah nam to še lahko uspeva, pri vsem pa najbrž ne, saj nas okoliščine slej kot prej prisilijo v to, da opustimo stare navade in sprejmemo nove. A kadar gre pri opuščanju starih in sprejemanju novih navad za popuščanje pri tem, kar se nam zdi prav, imamo lahko težavo. Saj na račun tega, da bi bili »v toku«, popuščamo pri lastnih standardih.

Potovanje je v mojih očeh neposredno povezano z občutkom svobode, ki je zame kot opoj, katerega količina v telesu je prav tako pomembna, kot raven hemoglobina v krvi. A z občutkom svobode je pač tako, da je obratno sorazmeren s številom vezi, s katerimi ostaneš priklenjen na tisto, kar si pustil doma. Jasno, da so stvari in ljudje, ki jih ne moreš pustiti doma, če pa že, se trudiš biti z njimi v stiku. A kot marsikje je tudi tukaj treba potegniti črto in se nečemu odpovedati. Več kot je ljudi (in stvari), katerim se za čas potovanja odpovemo, večji je občutek svobode, ki ga na potovanju dosežemo. Jasno, če je ta občutek sploh nekaj, kar si želimo, oziroma na potovanjih iščemo. A če svoboda ni nekaj, po čemer strmimo, so družbeni mediji zlata vredni.

Tistim, ki potovanja istovetimo z odklopom od vsakdana, kar dejansko daje občutek svobode, pa morda pride prav nekaj idej, ki sem jih našel na straneh priljubljenih vodnikov Rough Guides. A pred tem morda še pomembna razlika glede tega, kaj na družbenih medijih počnemo. Eno je, objavljati vtise s potovanja, drugo je brskati po zidu in spremljati, kaj v času naše (v tem primeru žal le fizične) odsotnosti, počnejo naši FB prijatelji. Sam že nekaj časa iščem primeren način, kako bi lahko na družbenih medijih v času potovanja vtise le objavil, a to žal še ne gre, saj družbeni mediji niso namenjeni enosmerni komunikaciji. V tem trenutku prave rešitve res ne vidim. Me bo že našla, ko bo za to primeren čas.

»Potovanje je čas za sprostitev, raziskovanje in zapravljanje časa z ljudmi, ki nam največ pomenijo – ali, če potujemo sami – da se ponovno povežemo sami s seboj in poiščemo nova poznanstva. Potovanje ni čas za brskanje po virtualnem zidu in gledanje mačjih videov, ki jih objavljajo sodelavci ali branje novic o poroki bivšega sošolca. Sledi devet korakov, namenjenih temu, da se vrnete v resnični svet, kjer se všečka z nasmehom.« Tako so zapisali pri Rough Guides.

Pa srečno pri upoštevanju!

Všečkanje:
2008-argentina&chile_37.jpg
Nubijec
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
laos-2012_60

Proč z družbenimi mediji na potovanju

Tema, ki jo tokrat načenjam, je tako kontroverzna, kot paradoksalna. Gre preprosto za to, da bi se na potovanjih odpovedali družbenim medijem. Da bi odpotovali tako, kot se spodobi, psihofizično, z dušo in telesom. Če odpotujemo še tako daleč in se večkrat dnevno priklopimo na FB ali kateri drugi navidezni zid, da vidimo, kaj se dogaja doma ali da »podelimo svoj status« in tako povemo, kaj se dogaja nam, nismo odpotovali daleč. Četudi se fizično nahajamo v Timbuktuju! Seveda je lepo in prav ostati v stiku z družino in s prijatelji, tudi ko smo na potovanju. Ampak, je objavljanje fotografij prekrasnih plaž ali eksotičnih jedi na družbenih medijih res pravi način, da smo v stiku z domačimi? Sicer danes vsi to počnemo in pravimo, da smo tako v stiku. Ampak, komuniciranje preko družbenih medijev je javno oziroma ima precej širši domet kot informacije, ki si jih sicer izmenjamo z najbližjimi. Za komuniciranje z najbližjimi tako raje uporabljamo druge kanale, kot družbene medije. A ni prav zabavno videti, ko se partnerja, ki sta skupaj na potovanju, začneta pod njuno objavo s komentarji med seboj pogovarjati? Morda pa ni več daleč čas, ko bo meja med zasebnimi in javnimi pogovori zabrisana. Kdo bi vedel…

Skratka, pri objavah na družbenih medijih gre za to, da vesoljnemu svetu obelodanimo, da smo nekje na lepem, da tam počnemo nekaj nevsakdanjega, da smo zapustili rutino, da smo si nekaj privoščili in tako naprej. Znašli smo se v časih, ko je komuniciranje preko družbenih medijev nekaj povsem normalnega. Seveda, če imamo to srečo, da imamo dovolj velik krog prijateljev oziroma sledilcev, s katerimi se dnevno »srečujemo« na navideznem zidu. Pravzaprav je bolj normalno komunicirati preko FB idr., kot tega ne početi. Zato je ideja, da bi se na potovanjih temu odpovedali, kontroverzna.

Razmišljal sem o razlogih, zaradi katerih pravzaprav potujemo in našel to, kar sem že sam zapisal:

Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.
Na potovanjih po daljnih deželah srečujemo nenavadne ljudi, videvamo nenavadne prizore, spoznavamo nenavadne običaje. Nenavadno nas privlači.
Svet tam zunaj daleč od doma, je drugačen. Radi ga opazujemo, še raje pa zberemo pogum in tudi sami kaj nenavadnega preizkusimo. Tako se učimo iz prve roke in si bogatimo védenje o svetu.
Morda drži, da prijetne (turistične) izkušnje naredijo potovanje prijetno, a neprijetne (popotniške) naredijo potovanje zanimivo. In neprijetne izkušnje so tiste, ki vodijo k osebni rasti in razvoju.
Kulturni šok, stanje, za katerega pravijo, da nastopi ob soočenju z drugačnostjo, kadar se prvič znajdemo v tuji deželi, nam ugaja. Ni nam nelagodno, nismo utesnjeni, zaskrbljeni, prestrašeni, sovražni ali razdražljivi. Kadar potujemo smo brezskrbni, svobodni in navdušeni!

Potujemo torej zase, ne zato, da bi o naših doživetjih na potovanjih pripovedovali drugim. Seveda pa o tem, kje smo bili in kaj smo tam videli ter doživeli, radi kaj povemo in zapišemo, a to niso razlogi, zaradi katerih potujemo. Podajanje vtisov s potovanj je iz pisanja knjig in potopisnih predavanj z diapozitivi prešlo v drugo skrajnost, kjer je treba zaradi sledilcev biti nenehno prisoten na družbenih medijih in to v živo. Marsikdo na družbenih medijih najaktivneje objavlja takrat, ko potuje. Se pravi, da je v času potovanja aktivnejši na družbenih medijih, kot takrat, ko je doma. Če to ni paradoks, ne vem kaj je.

Sami nismo nobena izjema, tudi mi pogosto največ objavljamo, ko smo na potovanju. Razumljivo, takrat se nam dogajajo razburljive reči, ki jih želimo deliti z drugimi. Ampak, sedaj, ko sem ponovno prebral zgoraj omenjene razloge, zaradi katerih potujemo, sem se spomnil, da potujemo zgolj zaradi nas samih. Zakaj torej skopo odmerjen in hkrati sila dragocen čas, ki ga preživimo na potovanjih, zapravljamo za družbene medije?

Preveč sem se razpisal, zato je bolje, da na tem mestu neham in nadaljujem ob naslednji priložnosti.

Z motorjem je lažje

Včeraj sem sedel za računalnikom in načrtoval road trip, o katerem sva se pogovarjala s Sabrino, da bi se ga lotili to poletje skupaj z Mašo. Pa pravim: »Veliko je to, prevoziti pet tisoč kilometrov z avtom!« Nakar Sabrina, ki je sedela na drugem koncu sobe, pravi: »Ja, z motorjem je lažje!«

V naslednjem trenutku sva se začela smejati, čeprav sva oba to, kar sva povedala, mislila povsem resno. Saj po nobeni zdravi pameti ne more biti potovanje z motorjem lažje, kot je potovanje z avtom. Na motorju ti je vroče, te zebe, si premočen, prepihan in utesnjen. Oblečenih imaš tudi do devet kilogramov opreme in četudi imaš za seboj sopotnika, se z njim ne moreš pogovarjati. S seboj lahko vzameš le rezervna oblačila in nekaj najnujnejše opreme. Skratka, niti ene same prednosti nima vožnja motorja v primerjavi z vožnjo avta, kar se tiče udobja. O prednostih raje ne bom, ker preprosto ne verjamem, da je z besedami mogoče dovolj dobro opisati izkušnjo nekomu, ki tega še ni izkusil na lastni koži. Si bom pa izposodil izjavo legendarne Tereze Wallach: “You are on your own. You are not protected by two tons of steel, rubber, foam padding and safety glass. Neither are you steering two tons of guided missile toward other cars, people and property. If you are prepared to accept the responsibility of your own actions, then motorcycling can be both safe and thrilling. Riding is an art as well as a craft and no amount of explanation can take the place of experience.

Nekoč je nekdo zapisal, da je vožnja z avtom, kot da bi gledal film, vožnja z motorjem pa, kot da v filmu igraš!

Ampak, da je z motorjem lažje? Nikakor.

Morda pa je vožnja z motorjem le eden izmed načinov, s katerim se upiramo lagodju, ki nam ga prav nič subtilno servirajo z vseh strani. Udoben avto, velika hiša, varna služba, vnaprej pripravljena hrana in popolnoma organizirana potovanja. A upirali so se že Marlon Brando, James Dean, Peter Fonda in Dennis Hopper v treh najodmevnejših filmih, v katerih je vožnja motorja sinonim za uporništvo. Seveda pa so oni le igralci, medtem, ko so motorji popolnoma resna zadeva in je jasno, kdo je koga populariziral.

Domnevam, da upiranje udobju, ko namesto udobne, izberemo težavnejšo pot, marsikomu zveni nesmiselno. Ampak, a lahko napredujemo, če ostajamo v coni udobja? Jasno, nekam že pridemo, kot tudi razdaljo premagamo tako z avtom, kot z motorjem. A skrivnost je v detajlih, ki pa jih je treba odkriti sam in preizkusiti na lastni koži. S trudom in z izbiro težjih, ne lažjih poti.
2015-kasmir_25

Več kratkih niso ene dolge

Različni ljudje si zaradi različnih želja, razlogov in zmožnosti privoščimo različno dolge počitnice. Sicer marsikdo poreče, da si ne glede na želje, daljšega dopusta ne more privoščiti zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. A tudi v podjetjih, kjer dolžne dopusta ne omejujejo, pravijo, da ljudje ne vzamejo več kot dvotedenskega dopusta. Očitno je to neke vrste standardna dolžina časa, ki smo ga pripravljeni nameniti letnemu dopustu. Čeprav neka statistika pravi, da večina potovanj v Evropi traja od štiri do sedem dni. Tako bi si nekdo s petindvajsetimi dnevi dopusta lahko privoščil vsaj pet potovanj letno. Teoretično, a impresivno. Sploh ni pomembno, če tem kratkim potovanjem rečemo izleti, kar šteje, je to, da gre za oddih oziroma odklop od dela ali rutine. Seveda ne za vsakogar, saj so tudi ljudje, ki letnega dopusta ne izrabijo. Jasno, ne dajemo vsi enake pomembnosti potovanjem in počitnicam, kar je seveda prav.

Ampak, kaj tisti, ki letni dopust izrabimo v celoti, od tega odnesemo? Se odpočijemo, si napolnimo baterije in naberemo novih moči, potešimo radovednost ali nemirnega duha v sebi ali kaj drugega? Najbrž vsakdo po svoje, s svojimi željami, razlogi in zmožnostmi. Zato je nekomu svetovati, kam in kako naj potuje, lahko skrajno zgrešeno. Četudi tistega, ki te vpraša za nasvet, dobro poznaš, ni dovolj, dokler ne spoznaš njegovih dopustniških navad in razvad. Kar pomeni, da jih moraš občutiti na lastni koži, torej z njim preživeti dopust. Neštetokrat sem doživel, da smo od drugih popotnikov dobivali nasvete, ki nam niso popolnoma nič koristili, saj so nam pripovedovali o takšnih destinacijah, hotelih, hrani, prevozih in drugih zadevah, ki so izven našega dosega. Bodisi si jih ne želimo, bodisi jih ne zmoremo. Tudi mi smo iz lastnega nabora popotniških izkušenj zagotovo marsikomu podali zanj popolnoma neuporabne informacije. Zato je nekomu, za kogar ne vemo, kaj resnično od dopusta pričakuje, nemogoče dobro svetovati. Kakšen smisel je dajati popotniške nasvete o Aziji, Avstraliji ali Ameriki nekomu, ki ima povsem drugačne navade od tvojih? Namreč, treba je razumeti razliko med navdušenjem nad tem, ko prebiramo ali poslušamo o popotniških doživetjih drugih in med dejanskimi lastnimi zmožnostmi, odpraviti se na takšno potovanje. Prepustiti se navdušenju, ko nekdo doživeto pripoveduje o podvigih tam nekje daleč in v glavi kovati načrte, je preprosto. A na poti od želje do realizacije navdušenje pogosto zbledi in se na dopust raje podamo v obvladljivih okvirjih. S čemer seveda ni nič narobe. Je pa lepo vedeti, da tudi na potovanjih velja dejstvo, da je izkupiček sorazmeren z vložkom. A analogija med ekonomijo in potovanji se hitro konča. Kratka potovanja se ne seštevajo v eno dolgo oziroma veliko potovanje. Doživetja prej omenjenih petih enotedenskih potovanj se ne morejo kosati z enim enomesečnim. Nismo edini, ki tako mislimo: »Pozitivni učinki dopusta vrhunec dosežejo osmi prosti dan. Po vrnitvi z dopusta pa učinki zbledijo zelo hitro, razen če ste na dopustu ves mesec.« Vir.

Kako dolge počitnice bi si torej privoščili naslednjič, če ne bi bili omejeni z denarjem ter službenimi in drugimi obveznostmi?