Category: Spoznanja

Letošnje leto še ni pri koncu, daleč od tega. Pred vrati so počitnice in tisti ta najbolj zagreti ali najbolje pripravljeni, so že nekje na oddihu oziroma še bolje, potovanju. Četudi na Irskem, glede na to, da so te počitnice krompirjeve. Dnevi praznikov letos tako lepo padajo, da je prav škoda, če tega ne izrabimo za podaljšan vikend, teden ali celo mesec. Zame je to še danes, po vseh letih potovanj, neke vrste obveza, v smislu, da so nam dela prosti dnevi podarjeni in se mi zdi, da ni prav, da se takšnemu daru odrečemo. Torej, da k dela prostim dnevom dodamo še dopust in se nekam odpravimo. A seveda je fajn biti doma. Seveda ni treba ves čas nekam hoditi. Seveda je doma polno za postoriti in tako naprej. Ampak, saj je časa dovolj za vse, če smo si ga le pripravljeni tako razporediti, da ga ne zapravljamo. Zapravljanje časa je namreč najslabše, kar lahko z njim naredimo. Razen v izjemnih okoliščinah, seveda. To sicer lahko počnemo vsak na svoj način in tudi vsak lahko ima lastno prepričanje, kaj je zanj zapravljanje časa in kaj ne. Na primer, ljudi, katerim se zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja, je zagotovo veliko. Tudi branje knjig se marsikomu zdi zapravljanje časa. Nekdo je nekoč dejal, da tega, kar si je nekdo izmislil, že ne bo bral. Kaj pa še nam tako buri domišljijo, kot prav romani ali pravljice in podobno “izmišljeno” čtivo? Morda pa tisti, ki ne berejo knjig, ne vedo, da je Einstein dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja. Jasno, da obstaja neskončno število bolj in manj neposrednih in enostranskih trditev, ki so bodisi v prid ali proti branju knjig, zato se v to nima smisla poglabljati. Sam sem vsekakor za to, da je treba brati knjige. Predvsem tiste, ki so jih izjemni pisci dobesedno izmislili. A kot vse drugo, je tudi pri branju smotrno biti zmeren in ne brati preveč. Sicer je tudi branje lahko zapravljanje časa.

Različnih načinov za zapravljanje časa je precej več, kot jih je mogoče našteti. Ne glede na to, da imamo o tem vsak svoje prepričanje, obstaja nekaj univerzalnih pravil, oziroma takšnih, ki veljajo za večino situacij. Če v tem, kar v nekem trenutku počnemo, ne občutimo dolgotrajnega zadovoljstva, oziroma v tem ne vidimo smisla, obstaja velika verjetnost, da je to tratenje časa. Če se ob tem, ko nekaj počnemo, vprašamo ali nas to zadovoljuje ali izboljšuje na dolgi rok ali smo zaradi tega bližje cilju, h kateremu stremimo, bomo morda čas, namesto, da ga zapravljamo, oplemenitili.

Sicer sem želel napisati nekaj o prihajajočih potovanjih, a sem znova padel v zajčjo luknjo. Kakorkoli že to zveni, ob razmišljanju o času me pogosto odnese, saj je zame dojemanje časa eden izmed najbolj fascinantnih fenomenov, kar jih poznam. Če prav pomislim, mi je zaradi tega, kako dojemam čas, na pamet padla najbolj nora ideja vseh časov (naših življenj kot popotniki, da se razume); da za eno leto odpotujemo okrog sveta.

Nisem prepričan ali sem to že omenil, a ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem imel občutek, kot da smo doživeli fenomen dilatacije časa (spet Einstein). Zdelo se mi je, da se je čas za nas, ko smo bili na enoletnem potovanju, raztegnil v primerjavi s časom, ki je tekel doma.

V tem zapisu sem se morda le želel spomniti na najdragocenejšo valuto, ki jo v življenju premoremo in se opomniti, da jo je smotrneje bogatiti, kot zapravljati.

S strogim omejevanjem obiskovalcev turističnih znamenitosti smo se prvič srečali že pred mnogimi leti. Bilo je na najinem prvem daljšem motorističnem potovanju, ko sva se zapeljala do Maroka. Ko sva se takrat vračala iz Afrike, sva obiskala tudi jug Španije, predvsem zaradi bogate mavrske zapuščine. Ko sva kupila vstopnice za obisk slovite Alhambre v Granadi, je bila na vstopnici napisana ura, za katero nisva vedela, kaj pomeni. Sprehodila sva se naokrog in si palačo tudi ogledala, le da sva izpustila najbolj obiskani del, saj bi za to morala čakati v dolgi vrsti in vstopiti šele v terminu na najinih vstopnicah, do katerega je bilo še več ur. Ni se nama ljubilo čakati in sva menda najbolj obiskano znamenitost Španije, ki jo letno obišče 2,6 milijona obiskovalcev, gladko izpustila. Brez kančka slabe vesti, saj smo palač, gradov, muzejev in podobnih stavb obiskali nešteto na potovanjih širom sveta. Saj nekatere so prečudovite in na krasen način nudijo vpogled v neko obdobje zgodovine, a rad si jih ogledam le, če se pred tem dobro pripravim in imam za ogled dovolj časa. So pa tudi takšne, ki slovijo kot atrakcija, v resnici pa za povprečnega obiskovalca ne ponujajo ničesar. Dober primer je samostan Jerónimos, ena od najbolj obiskanih znamenitosti v Lizboni. Samostana nisva obiskala na nobenem od več obiskov tega prečudovitega mesta, saj je bila pred vhodom v samostan vedno zelo dolga vrsta ljudi, ki so čakali na vstop. Za obisk “spektakularnega” samostana sva se odločila šele ob najinem zadnjem obisku Lizbone. Potem, ko sva opravila s čakanjem pred vrati in končno prišla na vrsto, sva se tam sprehajala po nekem dvorišču. Čez čas sva se začela spraševati, kam naj greva, da bova končno uzrla nekaj spektakularnega, po kar sva prišla. Čeprav sploh nisva vedela, kaj to pravzaprav je. Ko sva kot dva popolna nevedneža pristopila k varnostniku in ga vprašala, kaj je tukaj za videti, je z roko pokazal na dvorišče, ki sva ga že dvakrat obhodila.

A za ogled tega dvorišča 2,5 milijona obiskovalcev letno stoji v dolgi vrsti? Saj vem, vsake oči imajo svojega malarja in zagotovo so med temi obiskovalci tudi takšni, ki jih ogled nečesa takšnega prevzame.

Pravzaprav sem se želel zatakniti pri enormnih številkah obiskovalcev, ki preplavljamo svet. Veliki bazar v Istanbulu bojda obišče blizu sto milijonov obiskovalcev letno. 100 milijonov! Številk o obiskovalcih Pariza, Barcelone ali Ljubljane raje niti ne gledam. Turizem je industrija, ki ima tako, kot tudi vsaka druga industrija, temno plat, o kateri se ne govori. Vsaj ne tako glasno, da bi z opozarjanjem na negativne učinke čezmernega turizma preglasili žvenket denarja, ki ga prinaša. To seveda ni nič novega ali nenavadnega. Trajnostni turizem, o čemer sem pisal nekaj let nazaj, sicer lepo zveni, a kaj, ko v vrhuncu turistične sezone na vse to pozabimo in se sami pridružimo trumam oblegovalcev, ki osvajajo turistične kraje. Zdi se, da je skrajni čas, da se nekaj ukrene in kaže, da se nekaj že dogaja. Oglasili so se prebivalci mest, ki so klonila pod težo turizma, saj postaja zanje življenje v njihovih mestih nevzdržno. A ni to strašno, da živiš v mestu, ki je preplavljeno s turisti? Seveda obiskovalci prinesejo ogromno denarja, ki to mesto obogati, a če gre to na račun poslabšanja kvalitete življenja za tamkajšnje stalne prebivalce, nisem prepričan, da je to pravi način.

Na to temo sem našel prispevek, ki govori o množičnih protestih proti tujim turistom. Če to drži, je to zagotovo opozorilo, da je nekaj narobe. V njem je stavek, ki sem ga prejšnjo nedeljo zapisal tudi sam, da je težava v privzgojenih navadah: “Ukoreninjeno imamo miselnost, ki zadnjih 50 let temelji na istem pristopu – da se pač poleti gre v tople kraje. A zdaj so ti kraji postali poleti že prevroči, zato je treba razmišljati o tem, ali niso morda primernejši za obisk jeseni. Torej imamo več razlogov, zakaj bi bilo treba razmišljati o prevetritvi sistema počitnic in dopustov.”

Vprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.

Tako, pa smo nazaj. Saj ne, da smo bili kjerkoli daleč, le s te spletne strani smo bili na kratko odsotni. Letošnje poletje je za nas eno tistih, ki jih ne zaznamuje kakšno eksotično potovanje, morda le kak podvig. Poletja tako ali tako niso nikoli bila naš primarni termin za potovanja in smo takrat potovali le, če smo morali. Morali predvsem zaradi tega, ker je to čas počitnic in dopustov, ne zaradi česarkoli drugega. Seveda pa smo na nek način tudi izbirčni, saj imamo to možnost, da si lahko, do neke mere oziroma v nekih okvirjih, sami izbiramo termine potovanj.

Pri sprejemanju odločitev za termin potovanja in izbiro destinacije smo (vedno bolj) pozorni na troje. Prvič, da takrat, ko nameravamo nekam odpotovati, tam ni največje gneče, torej da v času našega potovanja tam ni vrhunec turistične sezone. Če je le mogoče, se kakršnikoli gneči radi izognemo. Stati v kolonah na cestah, letališčih, za oglede znamenitosti, pred restavracijami in še kje, ni več nekaj, kar smo pripravljeni prenašati, če le imamo drugo izbiro. Nekatere destinacije pa so takšne, da je sezona, ko jih je mogoče obiskati, sploh, kadar potuješ brez strehe nad glavo, torej s kolesom ali motorjem in spiš v šotoru, zelo kratka. Tako sva v višku sezone obiskala Kašmir, Patagonijo, Norveško in še kateri konec sveta. A to so tako odročne destinacije, da na srečo ne prejmejo veliko obiskovalcev in tudi na vrhuncu sezone ni gneče. Dober primer tega, kako neko destinacijo doživljamo v glavni sezoni ali izven nje, je to, kar smo doživeli v Makarski. To sem prvič obiskal enkrat spomladi, ko je bilo sonce že dovolj toplo za sončenje in morje za kopanje. To prečudovito plažo sem na vsak način želel pokazati Sabrini, kar mi je tudi uspelo, ko sva se nekaj let zatem, a na začetku avgusta, vračala z motorističnega potovanja po Italiji. A takrat se nisva niti sončila, niti kopala, temveč sva se na petah obrnila in odšla stran.

Ista plaža v Makarski pred in med glavno sezono.

Seveda pa je to, kar je za nekoga pekel, za drugega raj. Ravno včeraj sem na pripombo, da je sedaj na morju gneča, slišal repliko, jaz imam pa rada gnečo.

Drugič, da je v času našega potovanja tam takšno vreme, ki nam ustreza. Poletna vročina postaja vedno bolj odločilen faktor za to, da se odločamo o tem, kam in kdaj potovati. Sploh, ko potujeva z motorjem, kar tako rada počneva, se temu praktično ves poletni čas odrečeva. Nevzdržno vročih potovanj na motorju sva si izkusila že dovolj, da tega več ne počneva. A kljub temu naju je še nekaj let nazaj v Grčiji, čeprav sva bila tam sredi junija, zalotil vročinski val s temperaturami nad 40 stopinj, kar je bilo resnično nevzdržno. Sploh, ko kampiraš in pred vročino praktično ne moreš uiti niti čez dan, niti čez noč, dan za dnem. Najhuje je bilo na motorističnem potovanju po Srednji Aziji, ko sva imela štirinajst dni zapored vsak dan temperature okrog 40 stopinj. Ob tem da sva precej časa vozila po puščavskem svetu in brezpotjih, kjer je bilo že vodo in bencin skoraj nemogoče dobiti, kaj šele kakšno senco. Takrat sva vstajala pred peto uro zjutraj, vozila do opoldneva, nato poiskala hotel in poležavala v klimatizirani sobi do večera, ko sva šla ven na sprehod in večerjo. Kakšno potovanje!

Tretji dejavnik so cene. Če kje ponudba in povpraševanje narekujeta cene trga, je to turizem. Od prevoznih in namestitvenih stroškov, do hrane in vsega drugega. Vse je v višku sezone najdražje in to ne zgolj za nekaj odstotkov, temveč tudi za 400 ali več odstotkov. Neverjetno, a drži.

Sicer je dejavnikov, zaradi katerih se upiramo kakršnimkoli potovanjem sredi turistične ali visoke sezone še več, a gneča, visoke temperature in visoke cene so poglavitni razlogi, da smo poleti raje doma. Kar za nas ni nič novega. Angleži imajo lep izraz, shoulder season, ki pomeni termine pred in po glavni sezoni. Če je le mogoče, potujemo takrat, saj so nam takrat okoliščine precej bolj pisane na kožo.

Seveda pa izbira najustreznejšega termina in celo destinacije ni mogoča vedno oziroma za vsakogar. Sploh, ko imamo majhne otroke ali smo omejeni s časom, ko lahko koristimo letni dopust ali kaj tretjega. Zagotovo so tudi ljudje, ki jih niti gneča, niti vročina, niti visoke cene ne motijo. In tudi takšni, ki vztrajajo pri privzgojenih navadah; na morje se gre poleti, ker smo vedno takrat hodili!

A vedno bolj očitno dejstvo postaja preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki v krajih, obremenjenih s turizmom, živijo. Morda več o tem prihodnjič.

Letos se nisem pritoževal čez preobilico dogajanja v juniju, z dogodki najbolj obremenjenem mesecu v letu. Lahko bi rekel, da sem se ga naučil sprejemati, a resnica je drugje. Recimo, da smo vsi skupaj prezaposleni z drugimi obveznostmi in se nas vse veselice in druga dogajanja, ki jih je prvi poletni mesec poln, ne dotaknejo. Iz tega vidika se mi zdi, da je junijski preobrat večji, kot prehod iz starega v novo leto. Takrat praktično obrnemo le list na koledarju, šola, služba in druge aktivnosti pa tečejo v istem ritmu naprej. No, razen junakov, ki se gredo novoletne zaobljube in uspešno, predvsem pa trajno, spremenijo slabe razvade v dobre navade. Po drugi strani se v mesecu juniju marsikaj zaključuje in se hkrati marsikaj začenja na novo. To je vedno odlična priložnost za spremembo. Vsekakor spremembo na bolje, ne na slabše. Rekel bi, da je za pozitivne spremembe potrebno, da smo proaktivni, torej, da se želimo od aktivnosti razpočiti. Za razliko od reaktivnosti, torej od pasivnega čakanja na to, da bodo zadeve šle na bolje same po sebi. Čeprav so tudi stvari ali razmere, ki jih je najbolje prepustiti samim sebi, če želimo, da gredo na bolje. Sicer imamo s tem najbrž vsi odrasli dovolj izkušenj, da vemo, kdaj je bolje biti aktiven in kdaj pasiven. A kaj, ko je med tem, da nekaj vemo in med tem, da ukrepamo, za ves svet razlike. To so vedeli že v starem Rimu in so si izmislili rek Acta non verba. Dejanja, ne besede. Sila preprosto zveneč princip, ki nas spodbuja, da smo proaktivni, odločni in posledično odgovorni za svoja dejanja.

Sam se bom potrudil udejanjiti ta princip tako, da se bom za nekaj časa poslovil od besed in se lotil dejanja v obliki potovanja. Tako, da se na te strani vračamo čez dober mesec.

Vsem skupaj želimo prečudovit skok v poletje in zdravo mero aktivnega udejstvovanja v pravi smeri.

Domišljija popotnikov nima meja. Kar velja tudi pri izbiri prevoznega sredstva, ki ga izberemo za potovanje. Danes sem namreč po 15 letih ponovno videl vozilo, ki smo ga zagledali na potovanju po Ognjeni zemlji, v Ushuai. S Sabrino se še danes spomniva, kako sva bila takrat zaprepadena in se še danes kdaj pa kdaj temu nasmejiva. Šlo je namreč za hotel na kolesih, Das rollende hotel. Tovornjak, predelan v hotel. Resda smo na potovanjih tudi sami počeli marsikaj, kar se je zdelo neumno ali nevarno tudi nam, kaj šele tistim, ki ste zapise o tem prebirali od doma. Ampak s hotelom na kolesih nismo potovali, saj se nam je to, kako smo si potnike v tem hotelu predstavljali, sploh kakšne morajo imeti sobane za temi majhnimi okenci, že takrat zdelo sila smešno. Danes pa ga ponovno zagledam in to sredi Pohorja. Das rollende hotel, kopenska križarka.

Iskreno povedano se ob tem, ko to pišem, ves čas nasmiham. Predstavljam si namreč, kako mora biti teden ali dva potovati s takšnim hotelom. Saj vem, da sem krivičen, saj je to resna agencija, s katero si je doživetij nabralo lepo število popotnikov.

Lahko pa poskusim našteti najbolj nenavadna prevozna sredstva, s katerimi smo se na naših potovanjih prevažali mi.

V Mehiki smo se z otroškim vozičkom strpali na kripo kamiona, ki je bil že poln delavcev, ki so se vračali z dela na polju.

Tudi večdnevno potovanje s kamelami po indijski puščavi Thar ni bilo od muh.

Pobeg s prenatrpane ladje v Asamu v Indiji, ki nam je pognala strahu v kosti, je nepozaben.

Landcruiser, s katerim smo prečkali ogromno avstralsko puščavo sicer ni nenavaden, a sama pot je bila izjemna pustolovščina.

Na Filipinih smo misleč, da je taksi, nepovabljeni sedli v legendarnega Jeepneya, s katerim je potovala neka družina.

Še ena nepozabna izkušnja. Sicer z navadnim avtobusom, a po tibetanski planoti po svežem snegu na višini 4700 metrov s popolnoma gladkimi gumami.

V Kolumbiji smo se prevažali takole.

V Kambodži smo se vozili po železniški progi z bambusovim vlakcem.

Skratka, nenavadnih prevoznih sredstev, s katerimi smo potovali, je bilo precej. Domači mojstri širom sveta se znajdejo vsak po svoje in pogosto iz tega, kar imajo na voljo, sestavljajo takšna vozila, ki si jih je nemogoče predstavljati. Morda so katera od vozil, ki sem jih sedaj naštel, že kje izločena iz prometa ali ostajajo v pogonu le za turiste. A v vsakem primeru je to, da se lahko kot popotnik zapelješ z doma narejenim motociklom s prikolico ali podobnim čudesom, izjemna izkušnja, ki obogati potovanje. Izkušenj s kopenske križarke pa najbrž ne bom deležen, saj Sabrine za potovanje z Das Rollende hotelom ne prepričam za nič na svetu.

Bračkoti na potovanju smo nastali zaradi otrok. V času pred otroki sva s Sabrino potovala sama in takrat nama niti na pamet ni prišlo, da bi sebe ali najina potovanja kakorkoli poimenovala. Nato je prišla Sara in nekaj let zatem Maša. S Saro smo se odpravili na enomesečno potovanje po Grčiji, ko je imela dve leti. Ko se nam je nekaj let kasneje pridružila še Maša, smo šli na Korziko še pred njenim prvim rojstnim dnevom. Šele, ko sta bili stari šest oziroma devet let in smo se odpravili na enoletno potovanje okrog sveta, smo nekako nastali Bračkoti na potovanju.

Že na prvem potovanju z majhno Saro sva ugotovila, kako posebno doživetje je potovanje z majhnim otrokom. Kako dragoceni so trenutki, ko svojega otroka opazuješ med tem, ko se nenehno sooča z novimi izzivi na potovanju. Neizbežno je, da se z izzivi hkrati soočaš tudi sam. Ko si odgovoren za majhnega človeka in se skupaj z njim vsak dan znajdeš v nekem neznanem okolju in v neznanih situacijah, je to seveda velik izziv. Za starša, da se razumemo. Sabrina pravi, da se potovanja po Korziki skorajda ne spominja. Takrat je namreč imela roke tako polne dela z majhno Mašo, da se je skorajda ves čas ukvarjala z njo. A tega se precej dobro spominja, zato se moram popraviti. Le Korzike se ne spominja, potovanja se. Torej je bila rdeča nit njenega potovanja skrb za Mašo, ne lepote Korzike. Zato ji potovanje na Korziko še dolgujem. A vse ob svojem času.

Skrb za otroke je zaznamovala vsa naša družinska potovanja. Z leti se je ta skrb seveda spreminjala. Še v zadnjem času, ko je že polnoletna Maša odpotovala z nama, na primer v Jordanijo, je bila prisotna skrb, ki je takrat, ko potujeva sama, nimava. Imava seveda drugače oblike skrbi, saj se brez tega, da bi naju nekaj skrbelo, na potovanje skorajda ne odpraviva. A zaradi skrbi, kako bo na potovanju z otroki, si vendarle nisva zares belila glave. Saj sicer ne bi potovali tam, kjer pač smo in na načine, na katere pač smo. To, da skupaj z otroki potujemo in spoznavamo svet, predvsem pa drug drugega v najtežjih situacijah, ki jih na eksotičnih potovanjih v lastni režiji ne manjka, je zame še danes najlepši način spoznavanja ljudi, ki jih imaš najraje.

Če samo pomislim, kolikokrat sem slišal ta vprašanja. Kdaj je pravi čas, da otroke, namesto na dopust, peljemo na potovanje? Kdaj so dovolj veliki, da si bodo potovanje zapomnili? Koliko morajo biti stari, da je z njimi varno potovati? Kam in kako potovati z majhnimi otroki? Univerzalnih odgovorov na ta vprašanja ni, čeprav sem vsakomur, ki mi jih je zastavil, odgovoril enako.

Pravzaprav sem danes želel povedati to, da se ta teden počutim kot najponosnejši oče na svetu. Sara je namreč končala študij. Dolg študij, menda eden najtežjih, kar jih je. Zares sem neizmerno ponosen. Sem pa pomislil na to, kako so na njen uspeh vplivala vsa leta šolanja, ki jih je izpustila zaradi potovanj. Najmanj en mesec na šolsko leto je bila odsotna zaradi potovanj. Petega razreda ni niti obiskovala, temveč ga je naredila od doma, oziroma na enoletnem potovanju po svetu. Čez palec bi ocenil, da je zgolj v osnovni šoli izpustila vsaj dve leti rednega izobraževanja. A tega, da so naša potovanja kakorkoli vplivala na Sarin uspeh, ne trdim, saj je nemogoče vedeti, kaj bi Sara dosegla, če ne bi toliko potovala in posledično manjkala v šoli. Upam si pa pomisliti na to, da vsa potovanja in posledično odsotnosti iz šole Sari niso vzela ničesar.

Sara, čestitam!

Neverjetno, kako daleč se zdi čas, ko smo zaradi pandemije ostajali doma, znotraj občine ali države in so bila vsa potovanja eksotična, ne le tista čez lužo. A v resnici od takrat niso minila niti tri leta, pravzaprav dve, saj vidim, da sem o sproščanju protikoronskih ukrepov pisal še predlani.

Sprašujem se ali je dve leti trajajoča pandemija spremenila svet potovanj oziroma to, kako ljudje potujemo. Spremembe je vsekakor opaziti, a nisem prepričan, da je takšnih, do katerih je prišlo zaradi ukrepov v času pandemije, veliko. Sodim namreč zgolj po lastnih opažanjih, po tem, kar sem v zadnjem času doživel in videl na lastne oči. V zadnjih šestih mesecih sem letel več kot desetkrat in ob tem obiskal nekaj letališč v Evropi, Ameriki in Aziji. Nisem opazil ničesar drugačnega, kot pred pandemijo. Podobno velja za hotelske sobe, apartmaje, turistične znamenitosti, velemesta in tako naprej. Zares se ne spomnim, da bi kjerkoli videl kakšno zelo očitno spremembo, posledico dve leti trajajoče pandemije, na potovanja danes. Seveda je spremembe mogoče opaziti, ponekod celo napredek. A nimam občutka, da so te spremembe posledica pandemije. Zagotovo je mogoče najti statistike ali primere, ki govore drugače, a teh ne poznam. Tole namreč sklepam zgolj na podlagi lastnih popotniških izkušenj.

A se kdaj spomnimo na raznorazne napovedi, ki so v času pandemije napovedovale drugačen svet po epidemiji? Neverjetno, koliko je bilo napačnih, a imamo kljub temu še danes te iste vire za kredibilne. Vir, ki ga cenim, je v času pandemije napovedal, kako se bo svet potovanj po pandemiji spremenil. Prepričan sem, da se za vsako od osmih napovedi najdejo popotniki, za katere se je katera od napovedi uresničila. A če se ozrem po naših potovanjih v zadnjih letih, torej po pandemiji, teh sprememb na splošno nismo zaznali. Seveda so danes nekatere destinacije bolj obstojne, nekateri ljudje potujejo manj, drugi pa so začeli bolj kot kvantiteto, ceniti kvaliteto. A sodeč po tem, kar na potovanjih doživljamo od leta 2022 naprej, ne bi rekel, da gre za globalne trende. Še manj, da gre za posledice pandemije. Zdi se mi, da gre za organski napredek, ki je posledica splošnih družbenih sprememb in napredka širom sveta. Na vse to je pandemija sicer vplivala, le da najbrž ne tako neposredno, kot je bilo napovedano.

Od teh napovedi mi izstopa ena preprosta, a hkrati izjemna, kot napotek za vsakogar in za vsako potovanje. Glasila se je: “Ne le, da bomo po pandemiji ponovno potovali, potovali bomo bolje!” Seveda lahko tako preprosto trditev takoj postavimo pod vprašaj. Vprašamo se lahko, če so potovanja z letali danes boljša. Če so hotelske sobe danes boljše. Če danes za svoje denar dobimo več. Jaz bi rekel, da na splošno nič od tega ni danes bolje, kot je bilo prej. Po drugi strani pa lahko na to, kaj pomeni potovati bolje, gledamo tudi drugače. Potovati bolje naj nam pomeni to, da bolj uživamo v lepih prizorih, ob dobri hrani, v lepi sobi, v družbi sopotnikov. Da cenimo trenutek. Da smo bolj razumevajoči in da bolje sprejemamo kulturni šok. Da obiskujemo destinacije, ki so manj obremenjene ter manjše hotele in restavracije. Skratka, vsi v sebi vemo, kaj pomeni potovati bolje in za to, kako to početi, ne potrebujemo nobenih napotkov. Vse, kar je treba storiti je, da to, da bi nekaj želeli početi bolje, najprej prepoznamo in o tem razmislimo ter v prihodnje ravnamo tako, da to področje svojega delovanja izboljšamo. A kaj, ko je med tem, kaj vemo in med tem, kako ravnamo, pogosto neskončna razdalja. Sam zase mislim, da vem, kje sem. Vem, da je treba nekaj narediti, približno se mi sanja, kaj, a še ne vem, kako. Tako, da me na področju potovanj čaka še precej dela, če želim potovati bolje tako zase, kot za druge in za svet.

Nazadnje sem pisal o iskanju popolne destinacije. Ta seveda ne obstaja. Sleherna destinacija ima pomanjkljivosti. Ena ima prečudovito pokrajino, po drugi je preprosto potovati, tretja ima zanimive ljudi, četrta je popularna, peta je raj za gurmane, šesta ima najlepše plaže in tako naprej v nedogled. A nobena ni popolna, nobena nima zares čisto vsega, kar si želimo. Morda bi dodal še tole, da destinacija, ki jo izberemo zaradi tega, ker je najcenejša, ne more biti popolna. Razumljivo, da marsikdo potuje tako, da izbere najcenejšo destinacijo, saj so potovanja luksuz, kakorkoli že gledamo nanje. Tudi nam je to, da si lahko na potovanju privoščimo čim več, dokaj pomembno. Ko smo se predlani odpravili na roadtrip v Pariz, ki velja za eno najprivlačnejših metropol na svetu, smo morali zelo paziti, kje se usedemo in si naročimo pijačo, kaj šele kosilo. Pravzaprav smo si žejo praviloma tešili s pijačo iz trgovine. Na drugi strani tega spektra lahko kot primer omenim Lizbono, kjer se lahko usedeš na pijači ali kosilu praktično kjerkoli in ne bo dražje, kot v naši domači prestolnici. Zato bi jaz rekel, da je ne glede na to, da ima Pariz več znamenitosti svetovnega kova kot Lizbona, slednja popolnejša destinacija. Popolnejša zato, ker si lahko tam privoščiš več in jo tako popolneje doživiš. Da ne potuješ le z očmi, temveč z vsemi čutili. Ob tem sem pomislil na to, da imam že veliko let željo, da bi s Sabrino potovala po Franciji. A ne kar tako, samo z očmi, temveč tudi z brbončicami. Tako, da bi obiskovala restavracije, ki imajo Michelinove zvezdice. Morda nekoč. Povedati želim, da naj izbrana destinacija čim bolj zadovolji naša čutila, saj če bo izhodišče za izbiro destinacije predvsem to, da je najcenejša, ne more biti popolna.

Občasno se nam lahko zazdi, da katera destinacija pride blizu popolnosti, da je za nas idealna. A vsakič najdemo nekaj, kar bi lahko bilo bolje. Lahko si tudi rečemo, da je to za nas popolna destinacija in se vsako leto vedno znova vračamo na isto mesto. Najbrž ni malo ljudi, ki to počnejo. A potem najbrž več ne govorimo o potovanju, temveč o dopustovanju ali počitnikovanju. Če bi namreč popotnik našel popolno destinacijo, kamor bi se vedno znova vračal, bi bilo to še vedno potovanje? Če bi potoval po isti poti, srečeval iste ljudi, spal v istih hotelih in jedel v istih restavracijah, potem bi jaz rekel, da ne.

Obstaja pa popolno potovanje. Tisto, ki se zgodi v pravem trenutku in se nam na njem dogajajo prečudovite stvari, takšne, ki nas razveseljujejo, do prave mere pretresajo in nas trajno obogatijo. Ali na kakršenkoli način, ki je ljub nam, na nas naredijo popoln vtis. A da bi vse te tako imenovane stvari in doživetja naredila potovanje popolno, je ključno še nekaj. To, kar lahko naredi vsako potovanje popolno, je dober sopotnik. Velja seveda tudi obratno. Ljudje, s katerimi potujemo, so temelj tega, kako neko potovanje doživljamo. Brez dobre družbe lahko potovanje po še tako prečudoviti deželi na nas naredi slab vtis. Na naših družinskih potovanjih smo se neštetokrat srečali s težavami in neljubimi situacijami ali se znašli nekje, kjer nam ni bilo niti malo všeč. A kadar smo se znali na ta račun pošaliti in iz neljube situacije naredili nekaj pozitivnega ali drug drugega bodrili, smo na ta način bili drug drugemu popolni sopotniki. Morda kdo misli, da človeškega faktorja ni, ko človek potuje sam. To je daleč od resnice, saj je v tem primeru to, da si dober sopotnik samemu sebi, tvoja ključna naloga. No, vsaj jaz svoja solo potovanja in podvige tako doživljam. A biti dober sopotnik samemu sebi ni lahko, pravzaprav je precej težje, kot potovati z nekom drugim, s komer se sicer dobro ujameš. Nič kolikokrat sem se na solo potovanjih soočil s težavami, ki sem si jih nakopal sam v svoji glavi. A to, kako je solo popotnik sam sebi hkrati sopotnik, je preobsežna in prezapletena tematika, da bi se sedaj vanjo poglabljal. Lahko le še dodam, da ko potujeva skupaj s Sabrino, se nama to, da drug drugemu ne bi bila najboljša sopotnika, še ni zgodilo. Zato verjamem, da popolno potovanje brez dobrega sopotnika, kdorkoli že je, ne obstaja.

Zato prenehajmo iskati popolne destinacije in nasedati Instagram fotografijam sanjskih plaž. Iščimo raje popolno potovanje, ki bo sestavljeno iz lepih trenutkov, takšnih, ki v nas in v naših sopotnikih zbujajo občutke sreče in zadovoljstva ter pustijo lep spomin.

Vsake toliko časa se soočim z vprašanjem, kam potovati. A nisem edini, ki si to vprašanje zastavljam, kdaj pa kdaj mi to vprašanje zastavi tudi kdo drug in me vpraša za popotniški nasvet. Pri tem mi je še posebej všeč to, da še obstajamo ljudje, ki se za nasvete, raje kot na internet, obrnemo na osebo. Internet je seveda preplavljen z blogi, vlogi ter informacijami o vsem, kar nam pade na pamet, ne le popotniškimi nasveti. A bojim se, da je med njimi večina takšnih, ki znajo bolje pisati in govoriti, kot potovati. Verjamem v to, da potovanja, na katera se odpravimo s kakršnimkoli drugim razlogom, kot tem, da dejansko potujemo in doživljamo v trenutku, niso pristna. Dober primer so popotniške knjige. Obstajajo takšne, ki so jih napisali pisci, ki so se na potovanje odpravili po material za knjigo. Obstajajo pa tudi takšne, ki so jih napisali popotniki, ki so se na potovanje odpravili zaradi potovanja samega; knjigo pa so napisali zgolj kot biografijo, spomin, povzetek ali potopis tega, kar so na potovanju doživeli. Prebral sem kar nekaj knjig, ki so jih napisali tako pisci, kot popotniki in razlike med njimi so očitne. Brati Paula Therouxa ali Billa Brysona je literarna poslastica, saj sta oba izjemna pisca, ki sta prepotovala lep del sveta in o njem nekaj napisala. Po drugi strani pa so knjige popotnikov, kot Max Reisch ali Jill Homer, ki sploh nista pisca, a sta oba napisala doživetja z izjemnih potovanj, poslastica drugačne vrste. Popotniku v meni so slednji seveda privlačnejši, saj v meni prebudijo pristne spomine na doživetja z lastnih potovanj in hkrati prebujajo željo po novih doživetjih (saj ne, da bi ta želja kadarkoli mirovala). Po drugi strani pa so literarni potopisi lahko izjemno dobre knjige, a v meni, razen neposrednega užitka ob branju, ne zbujajo tistega, kar v popotniških knjigah iščem. V katero kategorijo sodi knjiga Bračkovi na potovanju, mi je bilo jasno že takrat, ko sem jo pisal. Zavrnitev s strani Cankarjeve založbe, da moj potopis ni dovolj literaren, da bi izšel pri njih, je to le potrdil. Kar sem seveda sprejel in razumel, saj nimam kompetenc, da bi napisal literarno delo, četudi s tako izjemno podlago, kot so izkušnje z enoletnega družinskega potovanja.

Tudi pri iskanju nasvetov se zatekam k tistim, ki imajo na področju, ki me zanima, lastne in pristne izkušnje. Kar postaja pri iskanju informacij preko interneta vedno težje, saj se je, če želimo ločiti zrnje od plevela, v smislu, da prejmemo verodostojni odgovor, treba zelo potruditi. Na primer, če bi hipotetično razmišljal o tem, da bi se odpravil na pohod po Himalaji. Najprej bi se lotil iskanja informacij o tem, na katerega od daljših pohodov se naj podam. Že tukaj bi naletel na težave, saj je virov in informacij tako veliko, da jih je nemogoče predelati. Najlažje je seveda najti informacije agencij, popularnih blogerjev ali vlogerjev in drugih, ki imajo od tega korist. A iščem pristne informacije, informacije od nekoga, ki je ta pohod opravil in ima o njem kaj za povedati, četudi v neliterarni obliki, predvsem pa nekomercialno. Kadar o verodostojnosti vira nisem povsem prepričan, uporabim trik unikatnosti. Namreč, potem, ko preberem več različnih virov, kmalu ugotovim, da so si podobni, saj pišejo o bolj ali manj istih zadevah. Kot da bi vsi uporabljali isto predlogo. Nato te izločim in iščem tiste unikatne, ki pišejo o tem, o čemer drugi ne. Najti te je seveda najtežje, saj so v rezultatih iskanja pogosto predaleč. Zato je najbolje prve rezultate kar preskočiti. Tudi na spletnih forumih in skupinah je izjemno veliko “smeti”, ki jih je treba prečesati, da najdemo sogovornika, od katerega bomo prejeli verodostojne informacije.

Kako torej najti informacije o tem, kam se odpraviti na naslednje potovanje in kako tam potovati? Jaz bi rekel, da z iskanjem pristnih virov. Slovenci veliko potujemo in verjamem, da skorajda ni popularne destinacije, ki je še ne bi obiskali, tako, da ni pretežko najti in kontaktirati nekoga, ki je tam, kamor se odpravljamo, že bil. Tudi, ko sem se odpravljal čez Afriko z motorjem, kar ni ravno običajno potovanje, sem brez težav našel dva, (celo oba z našega konca), ki sta podobno pot že prepotovala na motorju. Od njiju sem dobil boljše nasvete, kot iz kateregakoli drugega vira. Hvala Katja in David!

Pri iskanju popolne ali vsaj naslednje popotniške destinacije je zato pomembno, da se najprej vprašamo, zakaj želimo tja potovati. Bolj, kot nam je pomembno to, kako se bomo mi in naši bližnji, s katerimi bomo potovali, na samem potovanju počutili, pravilnejša je izbira.

Tri sedmice tako lepo zvenijo, da sem se zato odločil o tem mejniku nekaj napisati. Ob številu 777 sem najprej pomislil na tri sedmice na igralnih avtomatih, a sem kmalu ugotovil, da ima to število precej drugih pomenov. A raje ostajam pri konkretnem pomenu; 777 je število prispevkov na teh straneh. Ja, tale naš popotniški dnevnik je v petnajstem letu starosti! 17. julija 2009, malo pred odhodom na enoletno potovanje po svetu, smo na teh straneh objavili prvi prispevek in od takrat smo jih objavili že 777! 777 prispevkov je veliko. Pravzaprav se mi zdi, da je to zelo veliko. Veliko besed in veliko pisanja, kaj šele doživetij, ki smo jih dejansko doživeli, da smo jih sploh lahko pretopili v besede in tukaj objavili.

A vendarle nekako čutim, da mistično število 777 prinaša spremembo. Posodobil sem namreč stran O družini Bračko, ki potuje po svetu in se ob tem vprašal, ali odpiramo novo poglavje ali je to začetek konca. Zadnje leto je prineslo največjo spremembo, ki se je v naši družini v zadnjih 23 letih zgodila na področju potovanj. S Sabrino sva, kar se potovanj tiče, ostala sama. Prepuščena drug drugemu, kot najboljša popotniška družabnika. Saj sem izjemno zadovoljen, da sva že pred mnogimi leti ob pravih trenutkih sprejemala odločitve, ki so nas do tukaj, kjer smo danes, pripeljale po poti, za katero še sedaj menim, da je bila najboljša, kar sva jo lahko izbrala. A ob dejstvu, da je sedaj naša popotniška ekipa razpolovljena in da so vsa naša družinska popotniška doživetja, opisana na teh straneh v 777 prispevkih, stvar preteklosti, zares ne vem, kaj sledi. Računam na to, da bova s Sabrino še naprej sprejemala odločitve, ki naju bodo tudi na popotniškem področju peljale po najboljši poti. Takšni poti, da bova, tako kot sva sedaj, zadovoljna, ko se bova ozrla nazaj.

Za konec še lasten citat iz objave Petstotka, v kateri sem obeležil petstoto objavo: “Skratka, vztrajamo. Vztrajamo pri potovanjih, vztrajamo pri doživetjih, vztrajamo pri odkrivanju novega in vztrajamo pri pisanju!”