Category: Spoznanja

To potepanje, katerega pravkar doživljamo, je za nas izvrstna šola prilagajanja. Prilagajanja trenutnim in lokalnim razmeram, namreč. Po enem tednu dopustovanja se mi zdi, da nam je šlo prilagajanje na neobvladljive razmere v Indiji, visoke temperature v avstralski puščavi in redek zrak v Himalaji, lažje od rok, kot to, kar doživljamo sedaj. Morda zveni pretirano, a v tem trenutku, ko smo zaradi vročine prisiljeni ždeti v klimatiziranem apartmaju, res tako mislim. Prekrasnem, z dvema spalnicama. Pa kaj! Biti v sobi čez dan, pač ne sodi v naš popotniški koncept. To nam nikjer ni šlo dobro od rok, še v tako sanjski destinaciji, kot je Pokara v Nepalu, kjer smo več dni čakali v majhni sobi, da so se vremenske razmere izboljšale in smo lahko odšli na treking. Saj vemo, da na vreme ne moremo vplivati in da se je nanj treba prilagoditi, a to je precej lažje reči, kot narediti. Še manj smiselno je pritoževati se nad vremenom, bolj jalovega početja menda ni. Se pa pravkar trudimo prilagoditi in sicer tako, da posnemamo domačine in druge turiste. A do sedaj nam je uspelo pogruntati, da gredo ljudje ven šele proti večeru, ko vročina popusti. Ni pa nam še jasno, kaj počnejo, oziroma, kje so čez dan. Domačini namreč, saj vsi kraji, ki smo jih obiskali, čez dan skorajda ne kažejo znakov življenja. Za turiste je jasno, a poležavanje na plažah in v senci plažnih barov smo poskusili in obupali, tako, da tega niti več ne poskušamo. Včeraj smo prvič ostali zunaj po deseti uri zvečer in mesto je bilo polno življenja. Krasno za videti, predvsem pa končno, da se nekaj dogaja in je “akcija”. To nam je doslej ušlo, saj se še nismo sinhronizirali s poletnim sredozemskim utripom življenja.

Saj se vozimo z najetim avtom ali na izlete z ladjicami, a brez akcije nam nekaj manjka. Ne kar nekaj, saj je biti v pogonu in premagovati izzive, rdeča nit naših potovanj. Zato smo si sedaj za izziv postavili prilagoditev na tukajšnje razmere. Torej, kako ujeti ritem in biti turist v eni najbolj obleganih poletnih destinacij v Evropi, v Grčiji.

Jutri bomo, kljub temu, kar sem zapisal zgoraj, obiskali eno ali dve plaži in nadaljevali s prilagajanjem. Pravi izziv za nas. Kdo ve, morda pa je prišel čas, da odrastemo in vzljubimo tovrstni način dopustovanj in potovanja, na katerih se napajamo s fizično zahtevnimi izzivi, obesimo na klin.

Fotografije in podrobnosti o tem, kje se potepamo, namenoma izpuščam. Nadoknadim. Žal je takšno leto, da je vzorneje potovati doma in so dileme o tem, kje je varneje, le še ena od oblik izražanja nestrpnost, ki jih letos ne manjka.

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.

Pravkar spoznavam, da sem zadnjič zaključil tam, kjer danes ne želim nadaljevati. Zato, ker dihotomija pomeni ločevanje na dva med seboj nasprotna dela, česar za vsebino in obliko ni mogoče trditi.

Ni pomembno ali na potovanju stavimo na obliko ali na vsebino, temveč to, da na potovanju najdemo, kar iščemo (in še več), da del tega prinesemo domov in vsaj delček trajno ohranimo. V smislu, da spoznanja, ki smo jih bili deležni na potovanjih, s pridom uporabimo v vsakdanjem življenju. Lahko je to malce ponižnosti, ki smo jo pridobili kot turisti na križarjenju po Nilu, ko smo s šampanjcem v roki na krovu luksuzne križarke v daljavi uzrli prizor iz življenja afriškega pastirja. (Če tako karikiram potovanje, ki je bogato z obliko in revno z vsebino.) Lahko pa se ponižnosti priučimo na dvotedenskem solo trekingu med revnimi nepalskimi vasicami. (Kot primer vsebinsko osredotočenega potovanja.) Vsebino potovanju namreč dajejo stiki s pristnimi domačini in pristne izkušnje, ne stiki z delavci v turizmu, ki so nam tako prilagojeni, da so takorekoč enaki, ne glede na to ali se v Hiltonu znajdemo v Zambiji, Vietnamu ali Mehiki. Če sem že pri tem; kontinentalni, ameriški ali kakorkoli že se imenuje zajtrk, ko ti ponudijo toast, jajčka in maslo, a je v takšnem obroku kaj vsebine? Sicer se o okusih ne razpravlja, a bolj dolgočasen obrok si je težko zamisliti. Smo zato prepotovali deset tisoč kilometrov, presedeli več kot 24ur v avtu, vlaku, na letalu in prišli na drugi konec sveta? Za toast? Saj razumem, da (vsi) ne potujemo zaradi hrane, a hrana je zelo dober primer za prikaz tega, koliko smo pripravljeni zagrizti v tujo kulturo in s tem vsebino potovanj. Pomislite samo na to, kolikokrat vam je kdo, ko se je vrnil s potovanja, pripovedoval o prekrasnih hotelskih sobah, postrežbi na letalu in brezplačnih ležalnikih na počesani peščeni plaži. Priznam, tudi to je vsebina. Ampak, kakšna?

Najbrž je že marsikdo pomislil na to, da bi imel hkrati privlačno obliko in zanimivo vsebino. Dober dokaz tega poskusa je glamping, tvorba besed glamurozno in kampiranje. Že potovanje z avtodomom se od kampiranja v naravi, kamor si vse, kar potrebuješ, prinesel v nahrbtniku, zelo razlikuje. Tudi kampiranje s kolesom je nekaj povsem drugega, kot kampiranje z avtom. Ni treba iti v podrobnosti, dovolj je razumeti, da manj, kot smo opremljeni, tem bolj smo odvisni od lastnih sposobnosti, s čemer se stopnjuje občutek svobode. Seveda smo si ljudje različni in nekdo najvišjo stopnjo svobode doživlja v avtodomu, drugi pa v zasilnem bivaku v severni steni Triglava. Tudi na križarjenje se ne gre z namenom čim bolje spoznati tuje dežele, njihove ljudi in običaje, saj obstajajo za to drugačne oblike potovanj. Podobno je na potovanju z motorjem, če drviš skozi še toliko zanimivih dežel osredotočen na cilj, ki je vedno nekje drugje. Tukaj se malce zadržujem in skušam ostati objektiven, saj so mi vsebinsko osredotočena potovanja spremenila perspektivo in nima smisla delati primerjav. Seveda pa se tudi mi na potovanjih znajdemo v situacijah, ko damo prednost obliki pred vsebino.

Razmišljam, ali obstajajo luksuzna potovanja, kjer je udobje gosta na prvem mestu, ki so lahko hkrati osredotočena na vsebino. Na misel mi pade, da bi v to kategorijo morda lahko sodilo križarjenje po Antarktiki. Ali morda luksuzni safari, kjer vendarle doživiš srečanje z divjimi afriškimi živalmi? A o slednjem dvomim, saj je izkušnja, ko si sam najameš avto, se brez vodnika zapelješ v katerega od afriških rezervatov, razpreš strešni šotor in se zjutraj zbudiš v divjini, neprimerno bogatejša. A ni za vsakogar. Kot tudi križarjenje po Antarktiki ni za vsakogar.

Kaj torej šteje? Ne, da od potovanja dobimo to, kar smo pričakovali, temveč precej več. Več doživetij, več vtisov in trajnejše spomine. Kar je sila preprosto, če smo osredotočeni na vsebino in skoraj nemogoče, če smo osredotočeni na obliko.

Koliko se v resnici naš dan na potovanju razlikuje od dneva, ko smo doma? Tudi na klasičnem potovanju, da tako imenujem potovanje, ko potujemo po tujih krajih in si ogledujemo znamenitosti, se najprej zbudimo in zajtrkujemo. Nato se, namesto v službo, odpravimo po opravkih oziroma na razgledovanje. Peš, s kolesom, avtom, avtobusom ali kako drugače. Ko se po nekaj urah dovolj utrudimo, si privoščimo kratek odmor ali kosilo. Popoldan nadaljujemo s podobnimi aktivnostmi vse do večerje, nakar se vrnemo v hotel. Morda odigramo kakšno družabno igo, kaj preberemo in gremo spat. Zveni dokaj podobno vsakdanu, rutini. Zakaj nas potemtakem potovanja tako močno privlačijo? Menda ja ne zaradi tega, ker, ko potujemo, nam ni treba v službo? Če to drži, potem nam ni treba potovati, dovolj je, da si vzamemo dopust in ostanemo doma. Ampak, a si ni tudi dneva, ko smo doma, mogoče organizirati po prej omenjeni rutini? Zagotovo, čeprav nisem prepričan o smislu tega, da si dan, ko smo doma, naredimo enak dnevu, ko smo v službi. No, najbrž so med nami tudi ljudje, ki jim to ustreza. Sploh sedaj, ko se je marsikdo nepričakovano znašel v situaciji, da dela od doma. V tem primeru je to razumljivo, saj smo takorekoč v službi.

Skratka, hotel sem povedati, da je lahko rutina, ki se jo gremo doma, v službi in na potovanjih, dokaj enaka. Seveda se ljudje pri tem zelo razlikujemo. Eni strmijo k čim manj, drugi k čim več spremembam. Tako bi nekateri kavico, takoj ko vstanejo iz postelje, pa če je to doma, ali v spalniku med Venkatanarasimharajuvaripeto in Chennaijem. Drugi pa bi v času dopusta najraje vse, kar spominja na službo, naredili drugače. Prav je tako, da bi le vsakomur in čim pogosteje uspelo dnevno rutino sestaviti po lastnem okusu.

Po drugi strani pa so pohodniška, kolesarska in motoristična potovanja nekaj drugega, saj imajo tuje kraje le za kuliso, rdeča nit tovrstnih potovanj je bolj usmerjena navznoter. A to še ne pomeni, da si na teh potovanjih dneva ni mogoče vsaj do neke mere uskladiti z ritmom, ki smo ga vajeni. Pač na teh osem ur hoje, ki jo opravimo vsak dan na pohodniškem potovanju, gledamo kot na službo. Na primer. To, kako zelo mi lahko rutina ustreza na potovanjih, sem sam pri sebi najbolj opazil v Afriki. Vsak popoldan ali večer, potem ko sem opravil s tegobami, ki jih srečuje samotni motorist na poti čez Afriko, sem si pripravil čaj, se usedel in si privoščil nekaj miru. Tudi, ko se je nekajkrat zgodilo, da nisem mogel kampirati, sem si čaj pripravil v sobi. Sicer bi mi nekaj manjkalo. Ta rutina priprave in pitja čaja mi je pomagala prestati izzive, s katerimi sem se soočal v Afriki.

Šele sedaj sem prišel do tega, o čemer sem pravzaprav hotel pisati. O snoveh, iz katerih so sestavljena potovanja, torej o vsebini, ki nam jo potovanja dajo. Dejansko pa sem omenjal predvsem obliko potovanj. A o dihotomiji med vsebino in obliko raje prihodnjič.

Vse, kar potrebujemo, je le malce potrpežljivosti. To so besede, ki jih je že marsikdo izrekel, a meni v tem trenutku na pamet pade le dušni pastir, ki mi je tole največkrat povedal, Axl Rose. Ko nekaj tako preprostega in hkrati globokega slišiš tisočkrat, se ti pač usede. Seveda slišati še ne pomeni razumeti, kaj šele tako ravnati, a je dober začetek. Zase vem, da sem se največ potrpežljivosti naučil na potovanjih. Bolj, kot so bile situacije, s katerimi smo se soočali na potovanjih, nepričakovane, težavne in nam nerazumljive, več potrpežljivosti smo potrebovali, da smo se iz njih izvlekli ali jih razumeli. Razen v izrednih okoliščinah, kadar se je bilo treba odzvati nemudoma. Takrat je na prvem mestu instinkt oziroma takojšnje reševanje situacije z vsemi možnimi sredstvi. Takoj zatem, ko se dim poleže, pa je pogosto prav potrpežljivost tista vrlina, ki jo najbolj potrebujemo. A ne potrpežljivost, da v neskončnost prenašamo neko neugodno situacijo, ne da bi skušali nanjo vplivati, temveč potrpežljivost, ki jo potrebujemo, da premislimo, kaj lahko storimo za to, da stanje izboljšamo. Na primer situacijo, v kateri smo se vsi skupaj (pravzaprav vsi narazen) sedaj znašli.

Nekaj primerov, ko je bila na potovanjih naša potrpežljivost na preizkušnji:

Ko nas je dež spremljal ves dan na trekingu k Torres del Paine.
Na neskončnih vožnjah v prenatlačenih avtobusih, kot ta v Mechinagar.
Ali ta v Boliviji na neogrevanem avtobusu, kjer smo sredi zime zaradi protestov obtičali visoko v Andih.
Ob prvem prihodu v ZDA, ko nam je mejni policist povedal, da nimamo pogojev za vstop v državo in smo morali čakati na njegovo dobro voljo.
Na Kitajskem, ko smo se sprehajali po tržnicah, ne da bi na postalo slabo.
V Iranu, ko smo prenašali zabodene poglede domačinov.
Na pamirski avtocesti v Tadžikistanu, kjer sem dan za dnem goltal prah in antibiotike, pa nič ni kazalo da bo kmalu konec.
V Afriki, kjer sem ob navzočnosti otrok s puškami moral nadeti najprijaznejši izraz na obrazu, kar ga premorem.
Največ potrpljenja nas je naučila Indija. Da smo se naučili potrpeti v gneči, v manj čistih razmerah
in v situacijah, ko nam je ob prizorih revščine zastalo srce.

Razglabljanje in pisanje o popotniških načrtih mi nikoli ni šlo najbolje od rok. Sedaj imam za to, da o popotniških načrtih ne pišem, končno še legitimen razlog, saj je pisanje o kakršnihkoli načrtih, kaj šele popotniških, v tem trenutku brezpredmetno. Celo nehigiensko, bi kdo rekel. Seveda ostaja upanje in temu se nikakor ne odrekamo, le o tem je težje spregovoriti. Zaenkrat. Upanje gojim tudi sam; upam, da se bomo lahko vedno, brez zadržkov ali strahov pred očitki, pogovarjali o tem, kaj smo nekoč doživeli. Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Lahko jo sicer pozabimo, a še to ni vedno v naših močeh, saj je sposobnost pozabljanja zahtevnejša od sposobnosti pomnjenja.

Zato se tokrat spominjam najlepših razgledov, ki smo jim bili priča na naših potovanjih po svetu. Takšnih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Z razgledi imam v mislih predvsem naravne lepote, čeprav se tu in ta med njimi najde kakšno delo človeških rok.

Ko prvič uzreš karibsko morje, tega ne gre zlahka pozabiti. Nekje južno od Cancuna, Mehika.
Torres del Paine, Čile.
Zelene plantaže čaja v Maleziji.
Razgled na Himalajo na trekingu okrog Anapurne, Nepal.
Širna prostranstva Avstralije.
Jezero Titikaka, Bolivija.
Isfahan je pol sveta, Iran.
Lofoti, Norveška.
Razgled na Matterhorn, Švica.
Področje reke Mekong, Si Phan Don, Laos.
Odročni in nevarni Kašmir.
Fascinantna Namibija
in mistični Sudan.
Zloglasni Pamir, med Tadžikistanom in Afganistanom. Če kje, sva se na svilni poti spraševala, kaj pravzaprav počneva tukaj?

Namenoma sem izpustil Evropo in dodal le dve evropski državi, ki sta nam najbolj prirasli k srcu, kar se tiče razgledov, saj prekašata vse drugo, kar smo v Evropi videli. Izbor ostalih sem naredil po spominih na prečudovite prizore, ki smo jim bili priča.

Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.

Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.

Lobio po gruzijsko.
Čevapčiči po bosansko.
Indijski kariji.
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju.
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru ali v Argentini.
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici.
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju.
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev.
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi, Maša v Burmi.
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu, a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk.
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu.
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju.
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji.
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine.

O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.

Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.

Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.

Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!

Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.