Category: Spoznanja

Potovanja so za nekoga raj, za drugega prekletstvo. Saj to ni nič posebnega, tudi z delom, prostim časom, kuhanjem, telovadbo in tako naprej v nedogled, je tako. Iste aktivnosti nekatere ljudi osvobajajo, druge zasužnjujejo. Če sem že omenil suženjstvo, naj k temu dodam, da je eden najslavnejših sužnjev iz časov rimskega imperija, Epiktet, skoval frazo, da nas ne vznemirjajo dogodki sami, ampak naše mnenje o njih. A le kaj je tisto, kar oblikuje naše mnenje?

Na primer, vsi imamo mnenje o izdelkih, ki prihajajo s Kitajske. To že nekaj časa niso več le ceneni drobni izdelki za gospodinjstvo in podobno, saj so nas v zadnjem času preplavili tudi tehnološko dovršeni kitajski izdelki velikega formata. Kitajski avtomobili, ki jih videvamo na naših cestah, so čudo tehnike, razviti v najsodobnejših tovarnah na svetu. A mi nanje še vedno gledamo, kot na cenene izdelke iz Aliexpresa. Seveda ne gre za mnenje o stvareh, temveč o ljudeh. O njihovih navadah, kompetencah in še vsem drugem. V knjigi, ki jo pravkar berem, je na to temo opisan zanimiv eksperiment iz socialne psihologije, ki nazorno pokaže stereotipiziranje. Gre nekako takole; v nekem obdobju so imeli ljudje v neki državi izjemno odklonilen odnos do priseljencev iz neke daljne države. Ta odnos je bilo tako močan, da so se ljudje, ki priseljenca iz daljne države še v življenju niso srečali, že ob omembi teh priseljencev, odzvali negativno. Poskus je potekal tako, da so za test najprej poklicali v več kot sto različnih hotelov in jih vprašali, če lahko naredijo v hotelu rezervacijo za dva gosta iz tiste daljne dežele. V večini primerov so jih zavrnili. Nato so v iste hoteli poslali dva priseljenca iz te iste daljne dežele, da sta sama osebno prosila za sobo v teh hotelih. V skoraj vseh hotelih so jih sprejeli. Temo se bojda reče hipoteza stika. Razvrščanje ljudi v skupine in dajanje abstraktnih oznak, predsodke povečuje, osebni stik pa jih zmanjšuje. Od tega poskusa bo minilo že stoletje, a bojim se, da na področju tega, komu in čemu dopuščamo, da oblikuje naše mnenje, oziroma koliko smo se za izoblikovanje mnenja, ki bi temeljilo na dejstvih ali prvoosebni izkušnji, pripravljeni potruditi, nismo napredovali.

V času pandemije, ko so bila potovanja omejena in sem o tem razmišljal več, kot sicer, sem zapisal: “Če imamo to srečo, da radi potujemo, a predvsem, da potujemo odprte glave ter vidimo svet, kakšen je v resnici, je to dokaj dobra predispozicija za prepoznavanje verodostojnosti raznih novic iz sveta. Seveda, če se pri tem ne ujamemo v lastne dogme in omejenost lastne izkušnje. Na primer, s Sabrino sva nekaj dni potovala po Rusiji in pri tem spoznavala razmere, v katerih tam živijo ljudje v odročnih krajih in ljudje v velikih mestih. Zavedava se, da je to le drobec spoznanj o deželi in ljudeh, ki tam živijo. Kar je pomembno je to, da so tamkajšnji ljudje povsem enaki, kot drugje po svetu in hkrati povsem drugačni od predstave, ki jo imamo o njih.”

Pred nedavnim sem prebral izrek, za katerega žal ne poznam vira, a veliko pove. Če želiš svet sovražiti, spremljaj novice. Če želiš svet ljubiti, potuj. Zveni črno-belo, a je tudi pomenljiv. Delež negativnih novic in novic, ki spodbujajo stereotipiziranje, je vedno večji. To na nek način pomeni, da se je za to, da najdemo novico, zaradi katere bomo svet ljubili, treba vedno bolj truditi. Pri prebiranju novic, se razume. Medtem pa tega za potovanja ne morem reči. Nimam občutka, da bi se moral danes bolj, kot nekoč, truditi za to, da po svetu oz. na potovanjih srečam ljudi, zaradi katerih bi svet bolj ljubil. Povsod jih zlahka najdem. A kruta resnica je, da je veliko, ampak zares veliko lažje sovražiti, kot ljubiti. Tako pravijo psihologi. Osebno se s tem ne morem strinjati, a ker vem, da smo ljudje bolj nagnjeni k temu, kar je lažje, jim nekako verjamem. Verjamem tudi, da nekateri ljudje, ki ne potujejo, ampak svoje videnja sveta ustvarjajo na podlagi tega, kar preberejo, svet ljubijo. Velja tudi obratno, da popotniki, na podlagi tega, kar doživijo, svet sovražijo.

Tako kot svet, dokler ga na vidimo od blizu, tudi ljudi, dokler jih ne spoznamo, dojemamo skozi prizmo, ki ni nujno naša. Zato se izplača potruditi, ne glede na to, če smo bralec novic, popotnik, oboje ali nič od naštetega, da vse, kar prihaja skozi to prizmo, dobro predelamo, preden si izoblikujemo mnenje.

Dajanje popotniških nasvetov je nehvaležno opravilo. Čeprav morda nehvaležno ni prava beseda, saj ne gre za občutek pomanjkanja hvaležnosti, temveč prej za pomanjkanje uporabne vrednosti ali smiselnosti tovrstnega svetovanja. Naše potrebe, želje, zmogljivost, prag bolečine, stopnja angažiranosti, dojemanje tegob, pripravljenost odrekanja in tako naprej, se od posameznika do posameznika zelo razlikujejo. Že pri istem posamezniku se te lastnosti lahko razlikujejo glede na trenutno stanje. Enkrat smo v boljši fizični formi, kot drugič. Enkrat imamo čas, drugič nimamo denarja, tretjič nimamo sopotnika. Enkrat smo zelo motivirani, da bi se nekam odpravili in načrtujemo naslednje potovanje, drugič nam potovanja sploh ne dišijo. S Sabrino še po vseh letih potovanj zelo rada izbirava naslednjo destinacijo in še raje potujeva, a nikakor ne vedno. Pravzaprav nama najbolj ustreza biti doma. A ko naju zasrbijo pete, odrineva. Seveda skladno z najinimi potrebami, zmogljivostmi, željami in vsem drugim, kot ustreza nama, ne nekomu drugemu. Zato postavljam pod vprašaj smiselnost iskanja nasvetov nekoga drugega, ki ima na področju potovanj sicer izkušnje, a povsem drugačne potrebe in zmogljivosti. V trenutku, ko pride do situacije, ko se srečata tisti, ki nasvet išče in tisti, ki nasvet daje, je menda najuporabnejša lastnost empatija. Čudovita lastnost ljudi, ki se znajo vživeti v nekoga drugega. Le tisti, ki to obvladuje, lahko ponudi nasvet, krojen po meri tistega, ki ga potrebuje.

A dajanje nasvetov je ljudem ljubo opravilo. Bi rekel, da celo vedno bolj, glede na porast števila raznoraznih vplivnežev, ki z razdajanjem nasvetov celo služijo. Kot, da je empatijo nadomestila všečnost in nas to, kar nam ima nekdo za povedati, zanima manj, kot to, da nam je všečen. Tako zlahka prezremo, da nasveti, ki jih pridobimo preko zaslonov, najbrž niso krojeni po naši meri. Ne le to, lahko so popolnoma nezdružljivi z našimi željami, zmožnostmi idr., kar lahko privede do resnih težav. Zato bi si želel, da so izkušeni popotniki bolj pazljivi pri tem, kako svetujejo manj izkušenim. Na to je tudi mene opozarjala Sabrina, ko so se name obračali starši majhnih otrok in spraševali kako potovati z otroki. Zato sem še danes zadržan pri dajanju nasvetov in to silno nerad počnem na splošno. To, kar sem počel z nekaj zadnjimi objavami na temo opreme, je bila izjema, ki so jo narekovale posebne okoliščine. Zelo rad pa odgovorim na neposredna in konkretna popotniška vprašanja, če le imam kaj izkušenj na konkretno temo. Sploh na vprašanja, ki v meni zbudijo skomine na katero od večjih pustolovščin in moram v ta namen prebrskati po spominu, da najdem odgovor, s čemer del pustolovščine tudi sam podoživim.

Res pa je, da popotniki, ki so do spoznanj in s tem privilegija dajanja kredibilnih nasvetov prišli po notranji motivaciji, izgubljajo bitko s sodobnimi vplivneži. Z notranjo motivacijo mislim na potovanja, na katera se človek odpravi zaradi osebnega zanimanja, veselja, radovednosti, občutka smisla in podobnih razlogov, pri čemer je na prvem mestu doživljanje na samem potovanju. Za razliko od potovanj, ki služijo nekemu drugemu namenu, oziroma so potovanja le sredstvo za dosego nekega drugega cilja. Kakorkoli, verjamem, da je vir motivacije za naša potovanja tisti, ki za kredibilnost popotniških nasvetov, ki jih dajemo, naredi največ. A glede na dandanašnji, ko se daje več kredibilnosti všečnosti, kot čemerkoli drugemu, je več, kot očitno, da se motim.

Na srečno ni nič absolutno, kaj šele ničevo, saj je, ne glede na trende, tudi danes mogoče dobiti kakšen uporaben nasvet iz pr(a)ve roke. Če le vemo, kaj nas zanima in koga vprašati.

Človeku najbolj naraven način potovanja od ene do druge točke je hoja. Brez, da bi gledal uradne statistike ali spraševal pametne asistente, si upam trditi, da pri nas, v Sloveniji, nadpovprečno veliko hodimo. Ta trditev temelji na lastnih izkušnjah, zato je subjektivna, a glede na dežele in kraje, ki smo jih na naših potovanjih obiskali, si to upam zapisati. Na primer, na potovanjih po zahodu ZDA sem v manjših mestih velikokrat doživel, da se je bilo treba od hotela do trgovine ali “restavracije” peljati z avtom, saj pločnikov preprosto ni. Tudi v marsikaterem mestu v Aziji smo doživeli, da smo bili kot pešci ogrožena vrsta. Da Afrike niti ne omenjam. Moram pa omeniti Južno Ameriko, kjer so mestni načrti največkrat španska zapuščina, zato so tam pločniki in površine, namenjene pešcem, izjemno dodelane. Seveda pa sedaj nisem nameraval pisati o hoji po mestnih središčih, temveč o pohodništvu, pravzaprav o opremi za pohodnike.

Preden nadaljujem, naj povem, da vse, kar pišem o opremi, pišem predvsem iz vidika uporabnosti za daljša potovanja, potovanja v daljne ali odročne kraje, večdnevne pohode ali pustolovščine zahtevne na drugačen način. Saj ne, da bi enodnevne pustolovščine podcenjeval, daleč od tega. A če te po še tako zahtevnem enodnevnem zimskem vzponu na Triglav zvečer čaka domača postelja, v kateri se boš v naslednjem dnevu ali dveh, popolnoma regeneriral, tega ne gre primerjati s tem, ko moraš dan za dnem obuti čevelj, ki te žuli in v njem ves dan hoditi. Zato se to, kakšno opremo uporabljamo na na eno ali dvodnevnem izletu ali pohodu, ne more primerjati z zahtevami, ki jim mora ugoditi oprema na večdnevnih pohodih. Sploh, kadar gre za zares dolge in zahtevne pustolovščine.

Ko je govora o nahrbtnikih, se je treba še posebej paziti recenzij in ocen ter drugih zvijač, s katerimi nas skušajo prepričati, da je za nas in za naš namen najboljši prav ta ali ta model. Nahrbtnik je pred nakupom potrebno dati na ramena in ga preizkusiti, saj je to, kako nam sedi, daleč najpomembneje. Seveda potem, ko že vemo, kako velikega potrebujemo in koliko smo zanj pripravljeni odšteti. Kar je danes dokaj preprosto, saj imamo možnost nahrbtnik ali takorekoč karkoli drugega, kupiti preko spleta, preizkusiti in brezplačno vrniti, če nam ne ustreza. Včasih si na potovanju oprtam Sabrinin nahrbtnik, ki je zelo majhen, menda kakšnih 20 litrov in njej zelo ustreza. Mene pa začnejo v manj kot uri nošenja boleti ramena. Samo zato, ker mi nahrbtnik ne sede tako, kot bi moral. Sam zadnja leta prisegam na znamko nahrbtnikov Osprey, saj po mojih izkušnjah dajo največ prav na to, da nošenje nahrbtnika čim manj občutimo. Ko sem se konec junija v hipu odločil, da se odpravim na pešpot Alta Via 1 čez Dolomite, sem moral nahrbtnik kupiti še isti dan. Imel sem veliko srečo, da sem v lokalni trgovini našel 25-litrski Osprey, ki mi je odlično služil. Sicer sem na tem večdnevnem visokogorskem pohodu s seboj nosil manj kot 4 kilograme, a niti za trenutek me ramena niso zabolela.

Če sem že pri pohodništvu, bom omenil tudi obutev. Tudi tukaj obstaja nevarnost, da ob nakupu, namesto lastni presoji zaupamo drugim, zaradi česar lahko ob hoji trpimo. Seveda sem tudi to izkusil na lastni koži. Žal večkrat. Nasedel sem temu, kako vsestransko uporabni so novodobni pohodniški čevlji z izjemnim blaženjem. Tudi temu, da je bolje po visokogorju hoditi z nizkimi čevlji, sem nasedel in za to plačal visoko ceno. Nisem pa nasedel trendu, da so sedaj že vsi visokogorski čevlji vodotesni. Prav neverjetno, kako se ta trend razlikuje od dejanske uporabne vrednosti, saj prav nobena od vodotesnih membran ne zagotavlja ustreznega odvajanja vročine stopal, ko se v toplih dneh vzpenjaš v visokogorje. Čisto vsak korak, ki ga naredimo v zahtevnih in napornih poletnih vzponih v visokogorje v čevljih, ki zadostno dihajo, je lažji. Sploh pa vodotesnost v daljšem in močnem dežju ne zadrži vode, ki prihaja od zgoraj. Povrhu se premočen čevelj z vodotesno membrano suši precej dlje, kot zračen čevelj. Ko sem pred dobrim mesecem kupoval visok čevelj, ki ščiti gleženj, a je brez vodotesne membrane, ga nisem našel v nobeni trgovini, niti na spletu. Prodajalec v menda najbolj znani slovenski trgovini z vrhunsko opremo za pohodništvo in gorništvo, mi je povedal, da takšni čevlji več ne obstajajo in da je v ozadju trend, ki ga narekujejo proizvajalci, ne več uporabniki obutve. Kljub temu mi je nekako uspelo najti nek opuščen model visokih in lahkih čevljev brez vodotesne membrane in ga naročiti iz ZDA.

A tako, kot pri drugi kosih opreme, tudi za najboljši nahrbtnik in najboljše čevlje velja, da je najboljša oprema tista, ki služi nam. Tako, da se, namesto s tegobami, ki nam jih neustrezna oprema slej kot prej povzroči, ukvarjamo z doživljanjem lepote narave, družbo, notranjim mirom ali čemerkoli že, zaradi česar smo se na pohod odpravili.

Tukaj je še cela vrsta drobne opreme, ki igrajo pomembno vlogo in tako vplivajo na to ali nam bo pustolovščino, na katero se podamo, uspelo pripeljati do konca. Morda temu posvetim pozornost prihodnjič.

Vsak nosi svoj križ (in nahrbtnik) po pešpoti Rota Vicentina ob obali Atlantika na Portugalskem.

Lahek ali težek, vsak nahrbtnik je najboljši, ko ga vsaj za trenutek odložimo. Sierra Nevada, Kalifornija, ZDA.

Tudi otroci morajo nositi svoje nahrbtnike. Likijska pot, Turčija

in otok Krf, Grčija.

Razmere, v katerih pa brez vodotesnih čevljev ne gre. Na Uršljo goro.

Vodotesnost gor ali dol, na izpostavljenih legah je najvažnejši oprijem čevljev. Via ferrata na Tofano, Dolomiti.

Na zahtevnejših potovanjih je oprema, ki jo uporabljamo, eden ključnih faktorjev za uspeh. Bolj, kot smo izpostavljeni zahtevnim razmeram in bolj, kot smo odvisni od samih sebe, boljša in zanesljivejša mora biti oprema. S ceneno in manj zanesljivo opremo še lahko pridemo skozi na manj zahtevnih podvigih ali ko smo blizu civilizacije. Ali dokler smo mlajši in lažje prenašamo težji nahrbtnik, žulje, slabo ležalno podlogo in podobno. A s slabšo opremo nedvomno dajemo večje možnosti neuspehu. Sploh, kadar gre za več dni ali več tednov trajajoče avanture. Vsaj pri meni je tako, da lahko na enodnevnem pohodu ali kolesarjenju uporabljam čevlje, ki me žulijo, kolesarske hlače, ki me drgnejo, nahrbtnik, zaradi katerega me bolijo ramena in mi te tegobe ne pridejo do živega. Saj vem, da bom zvečer doma, kjer bom te rane oskrbel in naslednji dan počival. Popolnoma drugače je, kadar se od doma odpravim za več dni. Takrat naredim vse za to, da imam s seboj najboljšo opremo, kar jo premorem. Dlje, kot grem od doma in več truda ter časa vložim v pustolovščino, več pozornosti namenim opremi. Raznorazne opreme se je v letih nabralo zares veliko in lahko izbiram, kaj bom vzel s seboj in česar ne. Na primer, samo plinske gorilnike, ki jih jemljem s seboj na potovanja, imam štiri, vsakega za drugačno vrsto pustolovščine. Za odročne kraje, kot je bilo potovanje z motorjem čez Afriko ali potovanje z motorjem po Svilni poti, sem uporabljal gorilnik, ki deluje na bencin. Za vetrovno Norveško spet drugega, za pohodništvo in kolesarjenje tretjega in tako naprej. Seveda je gorilnik le en kos opreme. Seznam opreme, ki sem ga naredil za kolesarjenje po Tour Aotearoa, šteje več kot petdeset kosov. Brez hrane in pijače. S tem, da je skoraj vsak kos te opreme skrbno izbran, celo mokri robčki.

Ne zadostuje zgolj to, da je oprema kakovostna, temveč mora biti tudi praktična, enostavna za pakiranje in majhnega volumna, predvsem pa mora biti čim lažja. Vedno sem namreč omejen z velikostjo tovornega prostora, najsi bo to nahrbtnik, kolesarske torbe ali kovčki na motorju. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje pakiral tako, da sem imel za opremo na voljo več prostora, kot sem ga potreboval. Sploh pa ne gre le za pakiranje, temveč je treba vso to opremo, ki jo spakiram, tudi nositi na hrbtu ali tovoriti na kolesu, če gre za tovrstna potovanja, kar se pozna precej bolj, kot se zdi. Sploh na večdnevnih ali daljših avanturah. To, koliko opreme nosimo s seboj, je v teh primerih prav tako pomembno kot to, kako kakovostna je ta oprema. Vsak gram šteje. Dobesedno. A dokler nimaš izkušnje s tem, kako je teden ali več nositi 15 kilogramov težak nahrbtnik, tega ne razumeš. Tako se morda komu zdi, da imamo na naših potovanjih s seboj malo stvari, a zelo redko se zgodi, da na potovanjih karkoli pogrešamo. Tudi na enoletno potovanje smo se podali le z dvema velikima nahrbtnikoma, ki sta zagotavljala dovolj prostora za vso opremo, kar smo jo kot štiričlanska družina potrebovali za celo leto. Ko je česa zmanjkalo, smo to kupili, ko je bilo česa preveč, smo to podarili ali poslali domov. A na avanturah daleč od civilizacije je to seveda precej težje, zato je v takšnih okoliščinah nabor opreme še pomembnejši. Skratka, bolj, kot je destinacija, kamor se odpravljamo, odročna in bolj kot je potovanje zahtevno, sorazmerno s tem mora biti tudi oprema toliko boljša.

S tako skrbnim izborom opreme se ukvarjam že nekaj časa. Na začetku je bilo popolnoma vseeno, kakšen nahrbtnik smo imeli za potovanje, le da je bil velik in da ni bil predrag. Na prvih motorističnih potovanjih sva potovala v navadnih jaknah, brez ščitnikov, opremo za kampiranje pa sva imela na motor pritrjeno z vrvicami. Na srečo smo jih takrat vedno odnesli brez resnih zapletov in tudi lažje smo prenašali, če je kak kos opreme odpovedal. A z leti smo postali previdnejši, bolj izbirčni in celo bolj občutljivi na določene dražljaje. Po drugi strani pa sedaj to, kar so nam prinesla leta, do neke mere oziroma na nek način kompenziramo drugače. Boljša oprema, ki si jo lahko privoščimo sedaj, je nedvomno del tega. Noči, ko naju je v šotoru zeblo, ker nisva imela dovolj kakovostnih spalnih vreč, je bilo v desetletjih šotorjenja precej več, kot jih lahko preštejem. Šele zadnja leta naju v šotoru več ne zebe, saj sva kupila boljše spalne vreče. To pomeni, da so manjšega volumna, lažje in toplejše, a seveda precej dražje. Žal se ta razmerja ne spreminjajo sorazmerno. To pomeni, da je za spalno vrečo, ki ima 60% manj volumna, a za iste temperaturne razmere, treba odšteti vsaj 200 odstotkov več denarja. Podobno sva nekoč za ležalno podlogo v šotoru uporabljala centimeter debelo peno in naju to ni nič prav motilo. Danes spiva na sedem centimetrov debelih blazinah, ki so bolj udobne kot postelje v cenenih hotelih. Seveda je bivanje v šotoru neprimerljivo manj udobno, kot bivanje v avtodomu ali hotelski sobi, a neprimerljivo je tudi doživetje. Spet je oprema tista, ki omogoča, da potujeva na način, kot to počneva najraje.

Naslednjič več o konkretnih kosih opreme, ki jo uporabljamo.

Ob jezeru Son Kul v Kirgistanu na stolčkih, ki sva jih tovorila s seboj na 7.000 kilometrski pustolovščini čez Srednjo Azijo.

Nekatera potovanja so takšne vrste, da jim s tem, ko jih imenujemo potovanja, delamo krivico. Kadar gre za zahtevne in dolgotrajne vzdržljivostne preizkušnje, so le te rdeča nit, ne potovanje v smislu spoznavanja novih dežel in ljudi. Ta del je namreč le kulisa samega dogajanja, ki pa je v resnici osredotočeno na neke vrste preizkušnjo. Na primer, kolesarjenje čez Novo Zelandijo je bilo zame vzdržljivostna preizkušnja, ne potovanje. Čudovita dežela je služila le za ozadje in teren, ki sem ga izbral za najzahtevnejši kolesarski podvig, kar sem se jih lotil. Že same priprave so bile takšne, da sem se osredotočil na telesne, psihične in logistične priprave. Na to, kar me bo v Novi Zelandiji pričakovalo z vidika radovednega obiskovalca, se takorekoč sploh nisem pripravljal. Zaradi tega sem tam zagotovo izpustil kakšno znamenitost. A po resnici povedano, se me te v glavnem niso niti dotaknile.

Resda velja, da je cilj pot, a pot ni vedno ista. V smislu, da se na različnih potovanjih napajamo iz različnih virov. Enkrat so to naravne znamenitosti, drugič kulinarika, tretjič strme ceste, ki vijugajo čez gorske prelaze ali kaj podobnega. Lahko pa je osrednja znamenitost potovanja, če ga spet tako poimenujem, preizkušanje lastnih zmogljivosti. Na nek način so potovanja skoraj vedno kombinacija obojega. Na še tako lagodnem potovanju z agencijo, kjer v največjem udobju potujemo od ene do druge znamenitosti, so na preizkušnji tudi naše zmogljivosti. Po drugi strani pa na še tako zahtevnem podvigu, kot na primer, solo zimski vzpon na Triglav, kjer so naše zmogljivosti na zahtevni preizkušnji, ne moremo mimo tega, da ne bi kot turist uživali v razgledih. Četudi se rad lotevam zahtevnih preizkušenj, je v meni toliko radovedneža, da te preizkušnje najraje počnem zunaj, obdan s prekrasno kuliso. To je tisti občutek, ki nas, ljubitelje gora, prevzame, ko po napornem vzponu prilezemo do razglednega vrha. Takrat se notranje zadovoljstvo ob tem, da smo prestali naporno preizkušnjo in ganjenost, ki jo v nas predrami pogled na prekrasno okolico, združita v neke vrste ekstazo. Zato solze in vriski na vrhu Triglava niso nič nenavadnega.

Upam, da se iz tega pisanja ne razume, da je to treba početi sam. Nikakor. Večdnevno pešačenje po Ribiški poti na Portugalskem, motoristično potovanje po Kašmirju ali Patagoniji in podobni vrhunci, ki jih na potovanjih doživljava s Sabrino, vzbujajo zelo podobne občutke. Pravzaprav imajo skupna doživetja dodano vrednost, saj so podvojena. Saj se spomnimo, kaj je o tem na bok zapuščenega avtobusa zapisal nesojeni iskalec sreče, Christopher McCandless, mar ne? Žal imajo potovanja, na katere so odpravimo predvsem zato, da preizkušamo lastne zmogljivosti, eno zelo slabo lastnost. Namreč, bolj, kot se približamo mejam lastnih zmogljivosti ali jih celo presežemo, večje je tveganje. Brez tveganja pa ne moremo govoriti o preizkušanju lastnih zmogljivosti, pustolovščinah in potovanjih.

S tem ne želim povedati, da so potovanja, kjer se bolj kot z znamenitostmi, ukvarjamo z obvladovanjem tveganj, vredna več. Nikakor. Če nas osrečuje, da potujemo tako, da v potovanje vložimo najmanjšo možno količino napora in da se izogibamo vsakršnim tveganjem, pač potujmo tako. Tiste na drugem koncu tega spektra, ki pa potujejo tako, da je zanje cilj prestajanje zahtevnih preizkušenj in soočanje s tveganji, pa bi morda le spomnil, da se čim pogosteje ozrejo in naužijejo prizorov iz okolice. Meni se slednje pripeti kar pogosto, ko postane preizkušnja prehuda. Ko sem preveč izčrpan, ko je nevarnost prevelika ali če o težavah preveč razmišljam, enostavno pozabim, kje sem in zakaj sem tam. A izčrpanost in nevarnost mineta, tako, da se mi fokus slej kot prej povrne. Razmišljanje o težavah pa me je že kdaj potegnilo v zajčjo luknjo, iz katere se nisem vrnil in sem moral potovanje zaključiti. Zato se mi zdi to, da se, ko smo še tako zatopljeni v preizkušanje lastnih zmogljivosti, redno predramimo in ozremo naokrog ter se zavemo okolice in tega, zakaj smo tukaj. Ne le zaradi razgledov. To je lahko v nekaterih situacijah ena najboljših metod za obvladovanje tveganj. Da takrat, ko nam zmanjka poguma, moči, upanja ali česa podobnega, pomislimo na to, zakaj smo tukaj, kjerkoli že. Če se navežem na Novo Zelandijo, naj povem, da tako zlahka, ko sem iz tega vidika prestal to preizkušnjo, že dolgo nisem nobene. Bi rekel, da zato, ker sem psihičnim pripravam posvetil več pozornosti, kot kadarkoli. O tem sem precej razmišljal in se na to pripravil vnaprej, tako, da me zajčja luknja niti za trenutek ni premamila.

Včasih si je treba vzeti predah. Od dela, razvad, zaslonov, zaprtih prostorov, skrbi, rutine, informacij, potovanj ali česarkoli pač in preprosto narediti nekaj drugega.

Kaj več v tem trenutku ni za dodati. Se oglasim.

Ni preprosto razumeti ljudi, ki imajo precej drugačno mišljenje o isti stvari, kot mi. Četudi imamo o nečem enake informacije, to sploh ne pomeni, da imamo o tem tudi isto mnenje. Seveda to že vsi vemo, a nekako se je na to nemogoče popolnoma privaditi. Kako lahko nekdo to, kar je za nas očitno belo, vidi črno? A ljudje smo tako kompleksna bitja, da se s preučevanjem tega že dolga leta ukvarjajo največji strokovnjaki in pravijo, da so še vedno na začetku. Po drugi strani pa smo tudi skrajno preprosta bitja, ki si želimo miru, ljubezni, razumevanja in spoštovanja. A kaj, ko to le zveni preprosto. V resnici pa nam ni jasno niti ali so to naše dolžnosti ali pravice. Smo mi tisti, ki smo dolžni drugim zagotavljati mir, jim dajati ljubezen, jih razumeti in spoštovati ali je to nekaj, kar bi morali drugi zagotavljati nam? Če človek pogleda dnevne novice, se vse skupaj zdi, kot en velik nesporazum.

Izkušnje, ki jih imamo ljudje v neposrednem stiku z življenjem, ne tistem preko zaslonov ali drugih medijev, so nedvomno bolj pristne in bolj osebne. Lahko pa so manj bogate, manj intenzivne, manj privlačne, bolj boleče in še kaj, kar naredi pristno življenje težje. Konec koncev drži, da je vse, kar počnemo, naše življenje, četudi ga doživljamo skozi zaslone ali knjige. A kako naše so te izkušnje, ki jih doživljamo le posredno? Naše je zgolj to, da se ob gledanju filma zjočemo, nasmejimo ali spotimo, kar nam lahko povsem zadostuje in tudi to je na nek način izkušnja. Izkušnja, zaradi katere smo bogatejši, četudi se za to nismo niti dvignili s fotelja. Nek film lahko na nas pusti tako globok vtis, da spremenimo svoj pogled na svet. A to počnejo tudi drugi mediji. Ves čas se trudijo vplivati na to naš pogled na svet in ga krojiti po njihovi meri. Tudi, ko se oglašujejo turistični aranžmaji, avtomobili, oblačila ipd., krojeni po meri, je treba vedeti, da s tem ne mislijo na našo, temveč njihovo mero. Na tem mestu pride do izraza razlika med pristnim življenjem, ki izhaja iz temeljnih človeških vrednot in med življenjem, ki ga živimo zaradi zunanjih vplivov. Predvsem tukaj se ljudje precej razhajamo. Tistih, ki so jim temeljne vrednote, kot so mir, ljubezen, razumevanje in spoštovanje odvzete ali kršene, lahko sploh ne razumemo. Ker se to ne dogaja nam in ker smo prepričani, da živimo v sodobni in pravični družbi, se nas kršitve temeljnih vrednot, ki se dogajajo nekomu drugemu, sploh ne dotaknejo. Če pa se nas, smo kvečjemu razočarani. Nad svetom, državo, službo ali nekim drugim abstraktnim konstruktom, katerega del smo. Drzno bi rekel, da ti naši občutki niso posledica, ampak del problema. Razočaranje in apatija nas namreč naredita manj dovzetne za ukrepanje. Ukrepanje v smislu, da za nekoga drugega prostovoljno naredimo nekaj, kar potrebuje. Ne za kogarkoli, za tistega, ki mu lahko pomagamo sedaj. Že davno tega sem prebral, da je oseba, ki ji lahko v nekem trenutku pomagamo, najpomembnejši človek na svetu. Sploh ni pomembno ali nam je ta oseba blizu ali je tujec, temveč to, da z našim zavestnim dejanjem naredimo nekaj dobrega za nekoga drugega. To je za nas najpomembnejša oseba na svetu v tistem trenutku. Ne tisti na volilnem plakatu ali predsednik daljne države. A za to se je treba iz posrednega doživljanja sveta ali iz stanja razočaranosti nad sistemom spustiti na raven, kjer svet doživljamo kot neposredno bližino, ki je okrog nas. Tukaj so ti, ki jim lahko pomagamo. Vedno znova. Kruta resnica pa je, da nam to otežuje zastirka, če ne debela zavesa, ki jo pred nami zagrinjajo tisti, ki jim pustimo na naš pogled vplivati.

Tole je sicer mogoče navezati skoraj na karkšnokoli vsakodnevno situacijo, a vračam se k potovanjem. So torej potovanja tista, ki nam pomagajo odgrniti to zaveso? Ni nujno. Če potujemo tako, da se srečujemo tudi z domačini, ki ne delajo v turistični dejavnosti, se z njimi pogovarjamo neposredno in tako vzpostavimo pristen stik, bo tudi naš pogled dokaj direkten. Če pa potujemo tako, da se namestimo v najetem apartmaju, kjer gostitelja niti ne spoznamo ali pa se prepustimo vodiču, da nas vodi po glavnih znamenitostih, bo s tem tudi naš pogled zastrt. Sicer je res, da gre v obeh primerih za naše izkušnje in doživljanje sveta skozi neposredno bližino, kar je vsekakor več od gledanja filma. A vsa razlika je v tem, v kolikšni meri, predvsem pa komu dopustimo, da oblikuje naše mnenje. Ko se naučimo ločevati med tistimi, ki naš pogled zastirajo in med tistimi, ki ga jasnijo, smo na dobri poti.

Pomanjkanje sonca, ki nas je prizadelo letos, že traja tako dolgo, da o tem govorijo ljudje, za katere nisem pomislil, da se jih lahko kaj takšnega, kot je turobno vreme, sploh dotakne. Naivno razmišljanje, vem. Sonce je namreč ultimativni influenser na življenje na našem planetu. Če si to priznamo ali ne, pomanjkanje sonca na tako dolgi rok, kot nas je doletelo sedaj na našem koncu, ima močan vpliv. Sicer smo to, da nas je sonce trenutno pozabilo, opazili sami, a po nekih statistikah bi naj bil prvi mesec letošnjega leta eden najmanj sončnih januarjev v zadnjih 60 letih. To je dokaj strašen podatek. Če bi lahko vremenarji, vedeževalci ali svizci to dolgo odsotnost sonca pravočasno napovedali, bi si najbrž marsikdo privoščil skok nekam, kjer sije sedaj sonce. A tako smo tudi mi ostali doma in o soncu le sanjamo in nanj potrpežljivo čakamo.

Odločil sem se, da dokler se sonce zares ne pokaže v vsej svoji veličastni toplini in sijaju, poiščem deset zares sončnih fotografij s potovanj zadnjih let. Saj ne, da sem nostalgik, a če sončna fotografija prikliče spomine na sončne dni, ni s tem nič narobe.

Oman.
Malta.
Korzika.
Čile.
Južna Koreja.
Jordanija.
Mavricij.
ZDA.
Fuerteventura.
Lanzarote.

Potovanj, na katerih smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, se zavestno ne loteva vsak. Mislim, da se ne motim preveč, če rečem, da se tovrstno početje zdi večini ljudi nesmiselno. Že iz tega vidika, da so potovanja oblika počitnic ali oddiha, ki si ga vzamemo od dela. Da bi potem, ko že tako ali tako človek gara v službi in še kje, v prostem času potoval nekam, kjer bi se zavestno izpostavljal velikim naporom, zares lahko zveni popolnoma nesmiselno. A ljudje smo si tako različni in tako večplastni, da nam je pogosto nemogoče razumeti drug drugega pri tem, čemu se nekateri samovoljno izpostavljajo in drugi ne. Kdo koga razume bolje, zapečkar avanturista ali obratno? Zapečkar je ena taka lepa slovenska beseda, ki jo je še pred petnajstimi leti nekdo zapisal v komentar na teh straneh in z njo ponosno imenoval samega sebe. Le zakaj se danes ta beseda tako redko sliši? Morda so danes zapečkarje zamenjali sodobnejši introvertiranci, čeprav gre za drugačen pomen besede. Ne vem. Pravzaprav me v tem trenutku bolj bega to, da mi je pri tem, ko te besede, kar se da nevtralno zapisujem, nekako nelagodno. Kakorkoli, hotel sem zapisati, da se mi zdi, da ni nujno potrebno, da ljudje, četudi smo si blizu, drug drugega razumemo. Zadostuje, da razumemo, da smo različni in to drug pri drugem spoštujemo.

Bojim se, da se ne motim preveč, če zapišem, da je natanko to pomanjkanje razumevanja glavni vir nesoglasij v svetu. Na vseh nivojih in v vseh oblikah komuniciranja; od matere z dojenčkom, do predsednikov držav. Kaj pa popotniki? Morda je to nekoliko naivno, a verjamem, da popotniki potujemo zato, da bi bolje razumeli. Svet, druge in sebe. V Indijo smo potovali štirikrat, saj so nas tamkajšnji običaji, ki so bili vedno znova za nas tako neobičajni, pretresali do obisti. Do danes mi ni uspelo doseči neke stopnje v poznavanju Indije, da bi rekel, da jo razumem. V ZDA sem potoval petkrat in šele po zadnjem potovanju se mi je začelo dozdevati, da pričenjam Američane, ki jim od daleč posplošeno pripisujemo toliko nerazumnega vedenja, razumeti. A na potovanje se ljudje odpravimo tudi za to, da bi bolje razumeli tistega, ki nam je najbližji, torej samega sebe. Če potrebo po tem, da bi bolje razumeli samega sebe, sploh prepoznamo in ozavestimo, saj se tovrstno razumevanje lahko zdi najbolj samoumevna reč na svetu. Kar je pri tem zanimivo, je to, da smo ljudje zato, da bi bolje razumeli tega, ki ga zmeraj nosimo s seboj, že od nekdaj potovali. Na dolgo potovanje. Na zahtevno pot. Nekam daleč. V stari Grčiji so se odpravili na obisk templja v Delfih s famoznim napisom Gnōthi Seauton, ki ga lahko prevedemo tudi kot razumi samega sebe. Podobno velja za romanje v Meko, pešačenje po Caminu, solo kolesarjenje po Omanu in tako naprej. Vse to so oblike potovanj, namenjene spoznavanju in razumevanju. Predvsem samega sebe.

A vendar se vsak dan srečujemo z nerazumevanjem. Drugih do nas in nas do drugih. Razumevanje je namreč še ena tistih človekovih sposobnosti, ki jo je treba najprej osvojiti na samem sebi, preden jo lahko uporabimo na drugih. A lahko razumemo druge, če ne razumemo samega sebe? Nikakor ne želim reči, da je v potovanjih, tudi takšnih, ko smo nadpovprečno izpostavljeni velikim naporom v zahtevnih pogojih, univerzalna rešitev. Morda za nekoga je, za drugega ni. Seveda tudi hoja po isti poti, kot na primer Camino, ki je nekako najbolj znana pešpot za iskanje – spoznavanje – razumevanje samega sebe, ni enaka za dva pohodnika. Za nekoga je enostavna, za drugega silno težavna. Nekdo se tam išče, a se ne najde, drugi se tam ne išče, a se najde. Nekdo jo doživlja kot dolgo pešačenje, drugi kot pot k razsvetljenju. Študija, narejena na Univerzi v Mariboru, pove, da je pohodnikov, ki so se jim po Caminu na splošno izboljšali odnosi v življenju, več kot dve tretjini. Torej je nekaj na tem, da nas potovanja lahko naredijo bolj razumevajoče. Do česarkoli in kogarkoli.