Nova oblika drznosti

Končno je tukaj! Najbolj nori mesec v letu, junij. Mesec festivalov, srečanj, zaključkov, izletov, koncertov in vseh mogočih drugih dogajanj. Nemalokrat sem se nad tem pritoževal, saj se mi zdi neživljenjsko skušati doživeti toliko dogajanj, kot jih je natrpanih v en mesec, ki ima pač to smolo, da je najlepši v letu in zadnji pred poletnimi dopusti. Zato smo skoraj vsa leta, odkar potujemo, za junij naredili načrt, kako bomo vso junijsko plejado epohalnih dogodkov doživeli. Tako, da smo odpotovali proč od vsega. Preprosto.

A vse kaže, da bo letošnji junij za marsikaj prikrajšan. Nekateri dogodki se pač še ne smejo izvajati. Za to mi je seveda zelo žal, saj je predajanje užitkom ob dobrem koncertu v še tako nepopisni množici, neprecenljivo doživetje. Obiskovanje koncertov, takšnih ali drugačnih, te napolni z neprimerljivimi občutki in energijo, katerih učinke občutiš še dolgo. To nam sedaj manjka. Alternativa tovrstnim doživetjem preprosto ne obstaja in zanjo ni nadomestka, kot vemo vsi, ki smo kaj takšnega že doživeli. Če želimo to ponovno izkusiti ter občutiti na lastni koži, nam ne preostane kaj drugega, kot potrpežljivo počakati. Seveda pa je to, kako bomo čakanje na to, kdaj bomo lahko ponovno odšli na koncert prenašali, odvisno zgolj od nas samih. Tako, kot pri čakanju na karkoli.

Enako je s potovanji. Dokler smo bili zaprti v občino in ni bilo mogoče potovati, smo seveda iskali vse mogoče načine, da bi doživeli občutke, ki jih potovanja nudijo. A nam ni preostalo drugega, kot počakati, saj se enodnevni izleti znotraj občine po še tako prečudovitih krajih, ne morejo primerjati s potovanji. Niso alternativa, kvečjemu nadomestek. Lahko pa se s temi kratkimi enodnevnimi izleti zamotimo in odvrnemo od hrepenenja po potovanjih. Strast do potovanj lahko na ta ali podoben način celo zamrznemo. Potem na to, kdaj bomo lahko ponovno potovali ali odšli na koncert, pravzaprav niti več ne čakamo. “To put on hold” bi rekel temu v angleščini, saj se v tem trenutku ustreznega domačega izraza ne spomnim.

Množični koncerti resda ostajajo nedosegljivi, ne pa tudi potovanja. Da so odprte vse možnosti sicer še ne drži, a potovati je mogoče. Ne le k sosedom, temveč precej dlje. Tudi v Afriko ali Azijo, na primer. To je menda dovolj za še tako zagnanega in zahtevnega popotnika. No, vsaj za prvo silo, da se razumemo. A v novih časih se je pojavila nova oblika veščine, ki jo popotnik potrebuje, da se odloči za potovanje in dejansko odpotuje. Pogum in drznost odpotovati v daljne, odročne, eksotične, nerazvite, tako ali drugače nevarne države, sta lastnosti, ki so jih popotniki že od nekdaj potrebovali, da so se navkljub svarilom in objektivnim grožnjam odzvali notranjemu klicu ter odpotovali v negotovost. Če želiš potovati danes, moraš pogum in drznost, ki ju kot popotnik premoreš, še nadgraditi. Že to, da pomisliš, da razumeš vsa pravila in omejitve, ki veljajo za prestope mej, vkrcanje na letala in ladje ter povrhu pričakuješ, da jih bo uradnik, ki ti bo dokumentacijo za vstop, prestop ali vkrcanje pregledal, razumel isto kot ti, je drznost (da ne rečem naivnost) brez primere. Sploh, ko ima vsaka država svoja pravila za vstop, ki se spreminjajo tudi čez noč. Še najbolj me tole vse skupaj spominja na prehajanje meja v Afriki, kjer sem bil pri vsakem od dvanajstih prestopov meja v negotovosti in sem upal, da imam vso potrebno dokumentacijo ter da bom naletel na razumnega uradnika ali policista. A tam se je v skrajnem primeru dalo zaplete zgladiti oziroma podmazati, kar se mi zdi danes ob prehajanju meja v razvitem svetu nepredstavljivo.

S Sabrino se kmalu znova odpravljava na potovanje. Drzno upam, da bova ustrezno pripravljena in da se naslednjič oglasiva od daleč.

Leto popotniških kompromisov

Mineva pol leta, odkar smo nazadnje zapustili Slovenijo in zares potovali. Pol leta je dokaj dolgo obdobje za neprostovoljno abstinenco od nečesa, kar imaš zelo rad. Sicer je ljubezen do nečesa ali nekoga za neko obdobje mogoče zamrzniti in jo, ko so razmere ponovno ugodne odtaliti, a to ni preprosto. Ob tem mi na misel pridejo ljudje, ki izjemno uživajo v jadranju in povedo, da je to zanje najlepša oblika dopusta, druženja, pustolovščine ipd., kar jih je. Kar me pri tem fascinira je to, da so od enega do drugega srečanja s to svojo veliko ljubeznijo pripravljeni čakati 52 tednov. Morda gre za potrpežljivost, vdanost v usodo, praktičnost ali kakršnekoli omejitve, zaradi katerih jim ni dano, da pogosteje zajadrajo v objem neizmerne sreče. Kakršenkoli že je ta razlog, bi se lahko vsi, ki se nam mudi potovati, saj potovanja že po nekaj mesecih pogrešamo, od njih nečesa naučili. Seveda pa različni ljudje različno intenzivno hrepenimo po tistem, kar imamo radi. Če nekdo ne more zdržati več kot tri mesece, ne da bi se odpravil na potovanje, to nujno ne pomeni, da so zanj potovanja pomembnejša, kot nekomu, ki je pripravljen na naslednje potovanje čakati enajst mesecev. Morda je slednji le manj neučakan. Sploh pa so abstinenca, post ali odrekanje povsem na mestu, kadar predajanje užitkom, po katerih hrepenimo, preseže neko mero. Če le časa, dokler čakamo, da se razmere ne stabilizirajo dovolj, da bodo potovanja ponovno stekla, ne zapravimo za pričakovanja, načrtovanja in razpredanja o nedorečeni prihodnosti.

Po eni strani se mi zdi, da nam doma ni pretežko čakati, da se potovanja sprostijo. Imamo srečo, da smo vsi po vrsti dovolj zaposleni z raznimi obveznostmi, tako, da nam ob tem popotniškemu postu, ki ga preživljamo, ni prehudo zaradi pomanjkanja potovanj. Po drugi strani pa seveda razmišljamo o tem, kdaj se bodo potovanja ponovno sprostila, kam in kako bomo lahko potovali. Predvsem pa to ali bomo sploh lahko potovali tja, kamor si želimo, ali pa bomo odpotovali pač nekam, kamor bo mogoče. Pravzaprav je zame odgovor na to vprašanje pomembnejši od kateregakoli drugega na to temo. Saj bomo veseli, če bomo lahko prestopili meje, že zaradi občutka, ki ga bo to prineslo. A povsem drugače, kot potovati zgolj zaradi tega, ker lahko, je potovati s smislom. Tja, kamor nas vleče. Tja, kamor si želimo. Tja, kjer še nismo bili. Sicer nam je lansko leto, kljub dokaj zaprtim mejam, uspelo spraviti pod streho kar nekaj potovanj, a če bi bilo leto 2020 brez omejitev, bi zagotovo obiskali druge destinacije. Glede na to, da tudi v bližnji prihodnosti ni za pričakovati konkretnega sproščanja ukrepov v destinacijah, o katerih sanjamo, kaže, da bo tudi letošnje leto, leto popotniških kompromisov. A o tem, kaj nam prinaša letošnje leto na področju potovanj, je težko govoriti, saj nihče ne ve, kaj se nam obeta. Še najbolje je znižati pričakovanja in se veseliti že obiska lepe plaže pri sosedih. Najbrž marsikdo tega ne želi niti slišati, za marsikoga pa bo to sanjska oblika preživljanja dopusta. Mi se bomo obiska pri sosedih zelo razveselili, ko nam bo dovoljeno, da jih obiščemo. Vsekakor pa bomo upanje, da nam bo letos uspelo realizirati kakšno sanjsko potovanje, vendarle ohranili.

S potrpežljivostjo proti nestrpnosti

Potovanja so trenutno na čakanju, tako kot marsikatero področje življenja, ki se nam je do nedavnega zdelo samoumevno. Vsi bolj ali manj potrpežljivo čakamo in si želimo vrnitve normalnih časov, kakršnikoli že so bili pred dobrim letom. Morda so tudi takšni, ki jim je trenutno stanje pisano na kožo, a sam ne poznam nikogar, ki si ne bi želel, da bi bilo vsega tega, kar sedaj doživljamo, čim prej konec. Čeprav je pojem čakanje malce neposrečena beseda, saj spominja na pasivno stanje, česar nekako ne prenašamo najbolje. Vsaj zase ne morem reči, da sem si kadarkoli želel čakati. Ne gre za nepotrpežljivost, da bi si nečesa želeli prej oziroma hitreje, temveč za tisto čakanje, s katerim se vsi občasno soočimo. Na primer v kakšni čakalnici. Med tem, ko zunaj sije sonce, doma nas čakajo otroci, v službi delo in tako naprej, mi ždimo v čakalnici in čakamo, da pridemo na vrsto. A če dobro pogledamo okrog sebe, lahko opazimo, da znajo nekateri precej bolje čakati, kot mi. Niso nestrpni, ne gledajo na uro, ne trkajo na vrata in ne tarnajo nad sistemom in nad tem, kako dolgo že čakajo. Videti so, kot da imajo ves čas in vso potrpežljivost tega sveta. Najbrž jih v svojem stanju neučakanosti niti ne opazimo, če pa že, pa pomislimo na to, da v tem trenutku najbrž nimajo kaj bolj pametnega za početi, kot čakati in so zato tako pomirjeni. V resnici pa so mojstri umetnosti čakanja, od katerih bi se lahko tega naučili. Dokler se tega ne naučimo obvladovati, smo pač nepotrpežljivi. Pri tem je zanimivo to, da takrat temu ne rečemo nepotrpežljivost, temveč to zamaskiramo v frazo, da ne moremo sedeti križem rok ali rečemo, da smo proaktivni, prezasedeni ali nekaj podobnega.

Če je bil kdaj čas, primeren za preizkušanje lastne potrpežljivosti, je to sedaj. Ampak ne zato, ker se je življenje na marsikaterem področju, ki ga imamo tako zelo radi in ga tako zelo pogrešamo, zaustavilo. Zdi se mi, da je nepotrpežljivost prej posledica odziva na provokacije in razpihovanje nestrpnosti ter celo sovraštva, ki imajo neprimerljivo večje razsežnosti in se tudi hitreje širijo, kot kakršenkoli virus. S tem, da je cepivo proti temu na voljo vsakomur v neomejenih količinah in v vsakem trenutku. Imenuje se potrpežljivost. A v časih iskanja krivcev, ko je najpomembneje to, kdo ima prav in kdo ne ali kdo je za in kdo je proti, je nekoga prepričati v to, da je rešitev v potrpežljivosti, bržkone nemogoče.

A potrpežljivost žal ni nekaj, kar je mogoče, tako kot na primer nestrpnost, zanetiti. Bojim se tudi, da ni nalezljiva. Lahko pa se je (potem, ko jo prepoznamo kot nekaj pozitivnega in si je zaželimo) naučimo. Tudi s potovanji.

Popotniška sled v koristih

Komu pravzaprav koristi, da mi potujemo? Razen nam samim, se razume. Najpreprosteje je reči, da tistim, katerim pustimo svoj denar. A ker danes ni dan za tuhtanje, bom skušal odgovoriti s fotografijami. Da vidimo, če resnično drži, da povedo več, kot besede.

Lastniku majhnega avtokampa Sasso Remenno na severu Italije, kjer sva lani konec poletja kampirala. Severna Italija 2020
Turističnemu vodniku, s katerim smo šli na voden ogled po dokaj praznih Atenah lansko poletje. Atene 2020
Menihom v samostanu Ostrog v Črni gori, ki smo ga obiskali lansko poletje. crna_gora_2020_25
Skrbnikom koč, ki so mi na lanskem pohodu po slovenski planinski poti nudili krepke obroke in streho nad glavo. spp_2020_20
Lastnici sobe v odročni Stepantsmindi ob vojaški cesti na severu Gruzije, pri kateri smo se predlani zasidrali za nekaj dni. Gruzija in Armenija
Boulangerie-jam v Franciji, kjer sva kupovala kosila, ki sva jih na dolgih motorističnih dnevih zaužila v naravi na predlanskem motorističnem potovanju po Alpah. Alpe
Obiralcem jagod, ki so mi prodali vedro sočnih sadežev, s katerimi sem se okrepčal na predlanskem spomladanskem kolesarskem potepanju po Makedoniji. Po Makedoniji s kolesom
Zuzu, ki nas je učila kuhati burmanske dobrote in nam ob tem zaupala ganljivo družinsko zgodbo. Tega je že tri leta. myanmar_2018_74
Sirotišnici, ki smo jo obiskali na severu Tajske. Druženje s sloni
Z iskanjem sledi v koristih sem šel nazaj tri leta, dokler nisem prišel do motorističnega potovanja na Norveško. Zdi se mi, da najin denar tam ni pustil omembe vredne sledi. Na severu Evrope

Morda človek pomisli, da teh nekaj evrov, ki jih na potovanju pri nekomu pustiš, ne pusti nobene sledi. A če sešteješ vsa potovanja in izlete, na katerih smo bili zgolj v zadnjih treh letih, se nabere več, kot bi hotel verjeti.

So potovanja koristna?

Potovati pomeni tudi nositi odgovornost, kar sem omenil v prejšnji objavi in še precej več. Četudi potujemo pod okriljem agencije, kateri smo zaupali ukvarjanje z birokracijo in z vsem drugim, kar nam ne diši, ni za našo odgovornost in vpliv na okolje ter druge ljudi, nič manjši. Število ljudi, ki potujejo, se je v zadnjih letih (do lanskega leta, se razume) povečalo do te mere, da so preplavili marsikatero idilično mestece in ga spremenili do neprepoznavnosti. S Sabrino sva se na predlanskem velikonočnem motorističnem izletu ustavila v Hallstatt-u, majhni vasici ob jezeru v Avstriji. Tam se je število obiskovalcev v manj kot desetletju povečalo za menda 600 odstotkov. Precejšen delež jih je prišel s Kitajske. A na srečo je Avstrija dovolj daleč od Kitajske in vsi Kitajci, ki bi želeli Hallstatt obiskati, si tega ne morejo privoščiti. Kar jih seveda ni ustavilo in so na Kitajskem zgradili svoj Hallstatt! Svojo repliko idilične avstrijske vasice so si postavili kar na domačem dvorišču. Zanimiv prispevek k trajnostnemu turizmu. Trajnost na področju turizma in potovanj sicer ni nekaj novega, a ne glede na pretege vseh organizacij in posameznikov, ki se zanj trudijo, je doseči pozitivne učinke vpričo množičnega turizma izjemno težko. Množični turizem nekako ne more biti hkrati trajnostni. Sploh tam, kjer obiskovalci znatno prispevajo k proračunu in blagostanju. Množični turizem in potovanja so posledično marsikje presegla zmogljivosti na strani ponudnikov storitev in hkrati zmanjšala pozitivne vtise obiskovalcev.

Dokler se pred enim letom ni vse skupaj obrnilo na glavo.

Že lansko poletje, ko se je število potovanj drastično zmanjšalo, se je na sicer obleganih destinacijah nedvoumno občutilo, da so bili gostje bolj zaželeni, kot običajno. To smo opazili tudi mi. Sicer smo se na minulih potovanjih po Črni gori, kot tudi v Grčiji, vedno počutili dobro sprejete, a lani je bilo to še bolj opazno. Ob več priložnostih smo se lahko s chefom, lastnikom agencije, apartmana ali restavracije, v miru zaklepetali, saj drugih gostov, ki bi potrebovali njegovo pozornost, skorajda ni bilo. Razumljivo, saj je gostom, kadar jih je malo, precej lažje nameniti več pozornosti, kot takrat, kadar jih je veliko. Takole sem zapisal na lanskem potepu po Črni gori: “Redke so lepote na potovanjih, ki presegajo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini.”

To smo spoznali že zdavnaj, kar je morda tudi eden od razlogov, da smo vedno najraje potovali v času izven glavne turistične sezone. V spominu imam kar nekaj takšnih pogovorov iz Kambodže, Grčije, Cipra, Vietnama, Indije in še od kod, v katerih smo o tisti deželi in njenih ljudeh izvedeli več, kot na obisku vseh turističnih znamenitosti. O kuharjih, s katerimi se v pogovor zapletem najraje, sem pisal tukaj.

Gostoljubja na Cipru pri gostiteljici iz Rusije ne moremo pozabiti. Ciper-2014_28

Prav tako ne pogovorov z vodnikom v puščavi Thar v Indiji 2009-indija_95

ali na trekingu v Nepalu. 2009-Nepal_46

Bogati so naši spomini in po tihem že hrepenimo po ustvarjanju novih. A v kratkem zagotovo ni realno pričakovati množičnega turizma, kot smo ga poznali do lanske pomladi. Morda bodo potovali le tisti najbolj vztrajni in najbolj drzni. Kdo bi vedel. Sem pa prepričan, da se bomo potovanj veselili na obeh straneh; tisti ki bomo potovali, kot tudi tisti, ki bodo poskrbeli, da bomo imeli kje jesti in spati. Pri tem sploh ni pomembno to, da ne potujemo zato, da bi osrečevali ali omogočali preživetje tistim, ki živijo od turizma. Ravno tako ni pomembno, da nam oni ne kuhajo in oddajajo sob zato, da bi osrečevali nas. Povsem dovolj je razumeti, da so potovanja del globalne ekonomije in izmenjave dobrin, od katere ima “korist” precej več ljudi, kot si drznemo pomisliti. Samo v Sloveniji je bilo predlani v turizmu zaposlenih 92.000 ljudi. Če je morda kdo mislil, da so potovanja nekoristna.

Je etično potovati?

Potovanja nam dajejo občutek svobode, neodvisnosti in pogosto tudi nadmoči, ko zlahka premagujemo nepredvidljive situacije, v katerih se znajdemo ali ko obiščemo dežele, kjer se življenje odvija v slabših razmerah, kot pri nas doma. To lahko v nas prebudi občutek vsemogočnosti, ob čemer zlahka pozabimo, da so naša dejanja razpeta med svobodo in odgovornostjo. Vsaka svoboda, ki jo občutimo, si zanjo prizadevamo ali jo uživamo, je v nekem razmerju z odgovornostjo. Skoraj vedno je nekdo ali nekaj na drugi strani. A to, ko nas preveva mogočen občutek svobode, zlahka pozabimo. Pravzaprav niti ne pozabimo, saj nam na kraj pameti ne pade, da bi s tem, ko izražamo svojo pravico do svobode, lahko nekoga drugega za nekaj prikrajšali. Dokler ostajamo znotraj svojega mehurčka, stanovanja, avtomobila ali pohajkujemo nekje zunaj, morda temu res ni potrebno namenjati pozornosti. A ko se odpravimo nekam, kjer so drugi ljudje, svoje pravice do svobode ne moremo več izražati brez odgovornosti do drugih. To smo v zadnjem letu velikokrat slišali. Pri tem je najbolj zanimivo, da to ni nič novega. Svoboda in odgovornost hodita z roko v roki že dolgo časa, najbrž stoletja ali celo tisočletja. Sedaj pa nas na to opozarjajo, kot da gre za nekaj novega. Smo mar na to pozabili?

A je pač tako, da o tem, kako sta pravica do naše svobode in dolžnost v obliki odgovornosti do drugih povezani, nimamo vsi enakega mnenja. Zraven tega se mi zdi, da ne gre toliko za to, da bi branili svoje pravice, v tem primeru do svobode, kot to, da je za nas svoboda samoumevna in nam zadnjo ni treba narediti ničesar (do trenutka, ko se nam zdi, da nas želi nekdo zanjo prikrajšati). Po drugi strani, pa se je za odgovornost do drugih treba potruditi in angažirati. Pomeni da se, preden izvedemo neko dejanje, do katerega se nam zdi, da smo popolnoma upravičeni in ga lahko svobodno izvedemo, vprašamo ali s tem posegamo v pravice drugih. V praksi ne gre za kompleksne etične dileme, čeprav so na vprašanju naših pravic in dolžnosti nastale cele filozofske smeri. Gre bolj zato, da se zavedamo, da naša dejanja, četudi se jim predajamo na račun svoje pravice do svobode, lahko puščajo posledice na drugih.

Naš odnos do tega, kako dojemamo svobodo in odgovornost, nedvomno oblikuje naše doživljanje. Ko smo začeli s potovanji v eksotične dežele, smo se vsi štirje zaščili pred boleznimi, ki jih v Evropi več ni, v nekaterih manj razvitih deželah pa še obstajajo. Zaščita nikoli ni bila obvezna in se o tem nismo niti spraševali. Če so to priporočali v ambulanti za popotnike, smo se pač cepili. Nismo razmišljali o tem, da se cepimo zato, da ne bi postali prenašalci nevarnih bolezni, temveč zato, da smo lahko svobodno potovali. Odgovornost do drugih je prišla sama po sebi. Le v nekaj primerih je bila zaščita pred nevarnimi boleznimi obvezni pogoj za vstop v neko državo. Če smo hoteli tja potovati, smo se pač morali zaščititi. A ne zaradi nas, temveč zaradi drugih! Sedaj pa se o tem, da bi se bilo potrebno zaščiti, če bomo želeli potovati, pogovarjamo tako, kot da je to nekaj novega.

A ljudje smo si različni in nekomu se zdi to, da bi moral postopati tako, da prej kot nase, pomisli na nekoga drugega, nepojmljivo. Zato potrebujemo predpise, na primer takšne, ki povedo, da ima na prehodu za pešce prednost pešec, ne mi, kadar smo za volanom.

Etičnih dilem popotnikom, ki jih to pesti, ne manjka. Zadnja leta je marsikomu povzročil slab občutek podatek o ogljičnem odtisu, ki ga je pustil na potovanju. A le tistim, ki se nam je sploh zdelo vredno, da moramo tole vedeti. Sam sem bil pred leti šokiran, ko je na letalski vozovnici za polurni let med Dunajem in Gradcem pisalo, da sem “kriv” za izpust 306 kilogramov ogljikovega dioksida! Nepredstavljivo. Smo zaradi tega nehali potovati? Bomo nehali potovati zaradi Covida? Če da, zakaj, ker nas je strah tega, da bi ga dobili ali nas je strah tega, da bi ga prenesli nekomu drugemu?

Mislim, da jutri potovanja ne bodo niti nič manj, niti nič bolj etična, kot so bila doslej. Želim si, da sprostitve ukrepov, ki nam bodo potovanja dovoljevali, ne bomo prepoznali le kot zelene luči, ampak, da bomo prepoznali in sprejeli tudi odgovornost, ki jo nosimo.

Negotovost potovanj

A bi lahko rekli, da današnje čase zaznamuje gotovost ali negotovost? Gotovost, ker jutri ne moremo na morje, čez mejo, na letalo in v tople kraje. Negotovost, ker ne vemo, kdaj in kam bomo sploh lahko kamorkoli odpotovali. Ne glede na eno ali drugo, v negotovih časih iščemo oprijemke, nekaj ali nekoga, na kogar se lahko z gotovostjo naslonimo. Ko se znajdemo v situaciji, ki se nam zdi negotova, jo skušamo spreobrniti v takšno, ki bi bila gotova, saj nam nepredvidljivost izida ne daje občutka varnosti, ki si ga želimo oziroma ga iščemo. To počnemo na različnih področjih delovanja. Tudi na potovanjih, četudi imamo nekateri popotniki še tako radi nepredvidljive situacije in jih dobesedno iščemo, si tega vedno želimo z zadržkom. V smislu, da situacija ne postane tako nepredvidljiva, da se počutimo ogrožene. Potovanja v daljne kraje, še posebej eksotične in tiste, daleč proč od civilizacije in v države, ki so manj razvite ali celo nevarne, vedno spremlja večja mera negotovosti, kot gotovosti. Marsikdo zase misli, da ve, kje je njegova osebna meja gotovosti. Če je ta postavljena visoko, se pač skušamo izogniti negotovim potovanjem ali pa sploh ne potujemo, če je meja gotovosti, ki jo potrebujemo, postavljena še višje. A ker tukaj pišem o potovanjih, predpostavljam, da vsak, ki zaide sem, potuje. Tudi takšni, ki ne marajo negotovosti na potovanjih. Tako je danes mogoče potovati tudi tako, da vnaprej poskrbiš, da bo potovanje čim manj negotovo. Vnaprej do potankosti pripraviš itinerar, rezerviraš vse nočitve in si celo s pomočjo uličnega pogleda preko interneta vnaprej pogledaš hotele in tako naprej. Najbrž iznajdljivost podrobnih načrtovalcev potovanj presega mojo domišljijo. Skratka, gre za to, da je s skrbnim načrtovanjem verjetnost, da bo potovanje bolj gotovo, kot negotovo, skoraj zagotovo večja, če se za to potrudiš. Ni pa nujno. Obstajajo tudi negotova potovanja s pridihom gotovosti in obratno. Na primer, ko se končno odpravimo na potovanje v neko deželo, o kateri že dolgo sanjamo, a smo o njej slišali in prebrali toliko neprijetnega, da nas je resnično strah negotovosti, ki nam tam utegnejo pretiti. A tudi prvo potovanje v Indijo lahko naredimo bolj gotovo, če se nanj odpravimo s priznano agencijo in vodnikom, ki je tam že večkrat bil in v kraje, ki so turistom prijaznejši.

K čemu torej strmeti, h gotovosti ali negotovosti? Morda na to lažje odgovorimo, če se vprašamo, v kakšnem okolju so boljši pogoji za rast, napredek, ustvarjanje, inovativnost in doživljanje še nedoživetega? Zase menim, da tam, kjer še imam občutek, da imam trdna tla pod nogami in se hkrati soočam s tolikšno mero negotovosti, kot jo lahko v dani situaciji prenesem. Lahko bi rekel tudi, da na robu, tam, kjer nam je lahko tisto, česar si najbolj želim, dosegljivo. Saj je prav hoja po robu, območje, ki nas žene v pustolovščine, tam, kjer tešimo radovednost in seveda tam, kjer smo ranljivi. Območje, na katerem se učimo novega, a hkrati nismo povsem izgubljeni. A na to moramo biti pripravljeni, koliko se je pač na negotove situacije sploh mogoče pripraviti. To, da se v vodniku seznaniš s tem, da te lahko na pešpoti čez Velebit ugrizne kača, nima popolnoma nobene veze s situacijo, ko se ti to zares pripeti. Pripraviti se, tako pomeni le domnevati, kako bi v dani situaciji, ki je še nikdar v življenju nisi izkusil, reagiral. Morda je razlika med tistimi, ki se robu negotovosti približujejo pogosteje in bliže ter tistimi, ki se mu približujejo redkeje in bolj na daleč, le v tem, da si slednji to, kako je, ko te ugrizne kača, bolje predstavljajo.

To, da imamo radi stabilnost in se izogibamo nepredvidljivim situacijam, je ena naših temeljnih značilnosti, zato je ne gre kar tako spremeniti. Najbrž po tem vsakdo niti ne čuti potrebe in je popolnoma zadovoljen v varnem mehurčku gotovosti. Zdi se mi, da šele, ko v soočanju z negotovim prepoznamo priložnost za razvoj, poskusimo naš odnos do gotovega in negotovega postopoma spreminjati. Poznam ljudi, ki se danes precej bolj približujejo lastnemu robu negotovosti, kot so se nekoč.

Letošnje leto bo za marsikoga, željnega potovanj, izziv. A ne v smeri k robu negotovosti, temveč proč, h gotovosti. Se bomo znali s tem zadovoljiti?

Prevoziti zemeljski plaz z motorjem zagotovo ni nekaj, kar si je mogoče predstavljati ali nekaj, na kar se je mogoče pripraviti. Je pa vsekakor doživetje daleč onkraj roba negotovosti. image_1

Z nosom do spominov

Mineva šele štiri mesece, odkar sva se vrnila z zadnjega potovanja, kar sploh ni dolgo obdobje med dvema potovanjema. Vmes je bila cela zima, za katero nikakor ne bi mogel reči, da se nam je zdela dolga, saj smo bili ogromno časa zunaj. Tudi v času dolgih noči in kratkih dni. Zahvaljujoč ukrepom, ki nam jih je prinesla pandemija, se razume. Priznati pa je treba, da smo vsi po vrsti pogrešali potovanje, ki nam je še vedno najbolj pri srcu in sicer skok v tople kraje, s katerim bi zimo presekali. Tudi to je posledica ukrepov, ki jih je prinesla pandemija, a to je seveda ena izmed negativnih plati. Res pa ne vem, kam bi se podali na potovanje to zimo, če bi bilo to mogoče. Morda na Maldive, morda v Indijo, morda nikamor. Na srečo so potovanja ena tistih zadev, ki jih je mogoče početi na zalogo. Ne v smislu, da se z njimi prenasitimo, temveč, da se jih v nekem obdobju naužijemo v tolikšni meri, da nas to za dlje časa zadovolji. Zgodi se tudi, da takoj, ko se z enega potovanja vrnemo, že razmišljamo o naslednjem, a v tem primeru nekaj počnemo narobe, saj nas potovanje ni zadovoljilo. Se nam je to že nekajkrat pripetilo. Bolj, kot je potovanje intenzivno, drzno, zahtevno, osvobajajoče, nepredvidljivo, bolj je zadovoljujoče. S tem so trajnejši tudi spomini. Bolj, kot je potovanje do potankosti načrtovano in manj, kot na njem doživimo nepredvidljivega, manj intenzivno bo naše doživljanje in krajši bodo naši spomini nanj.

Najbolj neučakani so že odpotovali ali se celo že vrnili s toplih krajev. Mi pa v tem trenutku nimamo prav nobenega načrta za potovanja. Kar je menda posledica pomanjkanja dovolj močne želje po potovanjih, kar je menda posledica tega, da smo se potovanj naužili na zalogo. Kaže, da je bilo naše popotniško leto 2020 zadovoljujoče. Sprašujem se, če bi pred časom, ko je bila naša sla po potovanjih najbolj nenasitna, bili tudi mi neučakani in bi na vsak način nekam odpotovali, ne glede na razmere, podobne današnjim. Morda bi. Sedaj pa nismo niti malo neučakani in dokaj neprizadeto čakamo na sprostitev. Smo v enakem stanju, kot pred enim mesecem. Potrpežljivost menda pride z leti, oziroma takrat, ko se naučiš razlikovati med situacijami, v katerih je bolje biti potrpežljiv, kot nepotrpežljiv. Res pa je, da ob odsotnosti vzroka za trpljenje, kamor lahko sodi močna želja potovati, sploh ni potrebe po potrpežljivosti.

A pustimo to, gremo raje k temu, kaj naredi najtrajnejše spomine. Nam, ki na potovanjih najraje preizkušamo lokalne dobrote, je na zelo visokem mestu zagotovo hrana. Sicer bi glede na to, da je znanstveno dokazano, da si preko vonja oz. voha pridelamo najtrajnejše spomine, moral zapisati, da je hrana na prvem mestu, a to ne bi zvenelo najbolje. Čeprav omemba neke dobrote, ki smo jo kje poskusili, v trenutku prikliče neverjetno intenzivne spomine. Danes dopoldan je Sabrini na pamet padla thukpa, beseda, ki jo pri nas redko kdo pozna, saj gre za jed iz Tibeta, ki ni našla mesta na jedilnikih eksotičnih restavracij v naši bližini. Thukpo sva nazadnje jedla v Padumu, v osrčju mističnega Zanskarja, v Kašmirju. Od tega je skorajda šest let, a so nama obema ob omembi thukpe, na površje priplavali prekrasni spomini s potovanja po Kašmirju. Oba sva pomislila na tisto prašno uličico in restavracijo s krasnim razgledom, v kateri naju je po napornem dnevu potešila vroča tibetanska juha. Takrat je bila za nama izjemno garaška vožnja z motorjem, saj sva za dobrih dvesto kilometrov od Kargila do Paduma vozila dva dni od jutra do večera! Nepredstavljivo. Pri tem je sedaj najbolj zanimivo to, da vsi ti spomini v svoji najčistejši obliki privro na površje ob omembi juhe.

Danes smo večerjali thukpo.
Thukpa - tibetanska juha v Padumu

Drznost ni več to, kar je bila

Že več kot en mesec na teh straneh nisem objavil niti ene fotografije. Kar seveda ne pomeni, da nikamor ne gremo ali da nič ne fotografiramo, prej obratno. V zadnjem mesecu smo namreč toliko pohajkovali, kot že dolgo ne. Kar je lep dosežek, glede na to, da smo bili zaprti v regijo. Na srečo je naša regija dokaj razgibana in neskončno privlačna. A sedaj, ko nam je ponovno dana v uporabo vesoljna Slovenija, smo ta teden izkoristili za skok na morje in skok na gore. V prihodnjih dneh, ko se bodo temperature povzpele še višje, se s tem odpira še širši nabor aktivnosti, ki jih je mogoče izvajati na prostem. Kar v resnici privede do preobilice možnosti, to pa zahteva umetnost obvladovanja prioritet. V smislu, da aktivni prosti čas porabimo za tiste aktivnosti, ki nas najbolj bogatijo, da se tako izrazim. Na primer, pohodništvo v skupini je odlična priložnost za druženje, ne pa tudi za kontemplacijo. Ljudje smo seveda različni in nekateri v pohajkovanju v naravi iščemo družbo, drugi smo raje sami, nekateri imamo pa radi oboje, a ne hkrati, se razume. No, razen, če ima kdo sposobnost hkrati biti sam s seboj in v družbi. A če prav pomislim, je mogoče tudi to.

A raje kot sveže fotografije s pohajkovanj po Sloveniji, ki jih v tem trenutku tako ne manjka, se bom raje navezal na zadnjo objavo o drznih potovanjih. Spodaj sem tako zbral nekaj fotografij s potovanj, ki sem jih nazadnje omenil kot drzna. A sedaj, ko zbiram skupaj fotografije s teh potovanj, se mi zdi, da jih bolj kot drznost, zaznamuje odročnost. Res pa je, da so potovanja v odročne kraje že sama po sebi drzna. A v to se ne bom poglabljal, saj so ta poimenovanja le oblika, katere nikakor ne želim dajati v ospredje pred vsebino.

Calakmul, arheološko najdišče globoko v mehiški džungli, smo obiskali z najetim avtom kar sami in tam nismo srečali žive duše. Kača, ki smo jo tam z avtom nenamerno povozili, je bila daljša, kot je bila cesta široka. 2006-mehika_35.JPG

V Čilu smo se podali na večdnevni pohod po parku Torres del Paine. Sami. Neorganizirano. Ko je Maša omagala, sem jo nosil. 2008-argentina&chile_58.JPG

V Kolumbiji, ki se je menda še danes drži sloves nevarne države, smo imeli policijsko spremstvo. 2010-kolumbija_29

Tudi na treking okrog Anapurn smo se podali sami, le z nosačem. 2009-Nepal_34

Omenil sem še dva tisoč kilometrsko potovanje čez divjo Avstralijo od Pertha do Alice Springsa. Takrat smo prvič imeli s seboj satelitsko napravo, s katero bi lahko v primeru težav sprožili klic v sili. 2010-Avstralija_087

Nekje v Zanskarju, v osrčju prepovedanega Kašmirja. 2015-kasmir_38

Pravijo, da je tudi v Mjanmar drzno potovati, a mi smo se tam počuti varneje kot marsikje. Bagan, Mjanmar

A kot sem že omenil, smo v časih, ko drznost pri potovanjih pomenih nekaj drugega, kot je pomenila nekoč. Morda bo odslej za drzno potovanje veljal kolesarski izlet na Balaton in ga bomo po stopnji drznosti uvrščali ob bok BC (Before Covid) kolesarjenju po Patagoniji.

Drzna potovanja

Danes se vračam tja, kjer sem nazadnje začel, k drznim potovanjem. A po kriterijih, ki so veljali pred enim letom, ne po sedanjih. Gledam tale naš zemljevid obiskanih krajev in razmišljam, katera so bila najbolj drzna potovanja, na katera smo se odpravili. A preden sploh pridem do izbora, si je treba najprej razčistiti, kateri so kriteriji, ki definirajo drznost potovanj, oziroma, kaj dela neko potovanje drznejše od drugega.
Drzneje je:
Potovati sam, kot v skupini.
Potovati v lastni režiji, kot preko agencije.
Potovati z majhnimi otroki, kot z odraslimi ali sam.
Potovati v odročne dežele, kot v bližnje.
Potovati v manj razvite ali politično nestabilne države, kot v razvite.
Potovati v dežele, kjer so prisotne nevarne bolezni, kot v države, kjer takšnih bolezni ni.
Potovati v dežele z višjo stopnjo kriminala, kot v varne dežele.
Potovati v dežele z drugačno kulturo, religijo, jezikom, kot v dežele, ki so nam blizu.
Potovati z uporabo lokalnih prevoznih sredstev, prenočitev in gostiln, kot z uporabo turistične infrastrukture.
Potovati z manj, kot z več denarja.

Ta seznam bi lahko bil precej daljši, a to so kriteriji, ki so mi padli na pamet. Vsak popotnik bi ga pripravil malce drugače, nekaj dodal in nekaj izpustil. Skozi obdobje odraščanja kot popotniki smo šli skozi več faz, v katerih se je naša nagnjenost k drznim potovanjem spreminjala. Težko bi rekel, v katerem obdobju smo bili bolj in kdaj manj drzni. Morda je še najbolj objektiven kriterij potovanje z majhnimi otroki. Vsaj po odzivu, ki smo ga bili deležni, ko smo se z dveletno Mašo in šestletno Saro odpravili za en mesec v Mehiko. Prvič čez lužo in še to z res majhnima otrokoma. In to ne kamorkoli, v Mehiko! S tem, da se nismo šli karibskega dopusta, temveč smo z lokalnimi avtobusi prepotovali pet tisoč kilometrov. Mislim, da smo že kar na tem potovanju izpolnili vse zgornje kriterije drznosti. A to potovanje se je izšlo do popolnosti, tako zelo smo uživali, da smo s tem razvneli popotniški ogenj, ki gori še danes. Tako tudi potovanja izven Evrope, ki so sledila, niso bila nič manj drzna. Menda najbolj izstopa enoletno potovanje, ki je bilo takorekoč v vseh pogledih nekaj posebnega, drznega, nekonvencionalnega itd. Sploh obisk odsvetovanih držav, na primer Kolumbije. Ali vzpon na šesttisočak v Ekvadorju, treking okrog Anapurn, pot čez rdeče središče Avstralije in še kaj. V kategorijo najdrznejših podvigov zagotovo sodi tudi solo motoristično potovanje čez Afriko od Cape Towna do Kaira. Res noro, v kakšni divjini sem spal v šotoru in imel zunaj nočne obiskovalce, ki si jih nisem drznil identificirati. Čeprav drži, da je spanje v šotoru v divjini eden tistih podvigov, ki je drzen le za nepoučene, mi to ni kaj prida pomagalo, ko so me sredi noči prebudili zvoki živali. Naslednje drzno potovanje po mojih kriterijih bi bilo potovanje z motorjem po Kašmirju, ko sva se s Sabrino podala v ene najbolj odročnih krajev, kar sva jih obiskala. Plaz, ki naju je tam za nekaj časa odrezal od sveta, v tistih krajih sploh ni bil nič posebnega. Na pamet mi pride še eno drzno potovanje z motorjem, po svileni pot do Kirgizistana. Čeprav je bilo to potovanje bolj kot drzno, težavno. V dnevnik sem zapisal: “Najtežje potovanje do sedaj!” Omeniti velja tudi potovanje v Iran, čeprav se nam ni zdelo bolj drzno od katerega drugega potovanja v eksotične dežele. Iran ima pač smolo, da je na slabem glasu zaradi političnih razlogov.

Seveda pa je vsako potovanje iz neke perspektive drzno. Težko je reči, kaj je tukaj objektivno in kaj ni, sploh kadar drznost ocenjujejo tisti, ki tvojega potovanja niso izkusili. Po čem lahko nekdo, ki še ni potoval izven Evrope, sodi o tem ali je potovanje nekoga drugega v Indijo drzno? Tudi varnostna priporočila, ki jih izdajajo države svojim državljanom, ki obiskujejo tuje dežele, je treba jemati z zadržkom, če želimo obiskati katero od eksotičnih držav. Nikakor jih je gre ignorirati, smotrno je preveriti aktualnost informacij, a hkrati upoštevati verjetnost uresničitve črnega scenarija. Verjamem, da marsikdo načrtuje po metodi “pripraviti se na najslabše, upati na najboljše“, a nam ta ni blizu. Vsekakor velja, da bolj, kot je država, katere obisk načrtujemo, nevarna, bolj se je treba nanjo pripraviti. Še pred tem pa razmisliti, če smo resnično dovolj drzni, da si jo sploh upamo obiskati. Zdi se mi, da bo v časih, ki jih na nek način zaznamuje zastraševanje, to, koliko si drznemo, še pomembnejše. Sploh, če smo tiste sorte, ki se o resnici radi sami prepričamo.