Category: Spoznanja

Kolega popotnik se je oglasil iz Indije in piše, kako zelo se je Indija spremenila od njegovega zadnjega obiska pred sedmimi leti. Seveda me je ob tem takoj odneslo v Indijo in sem začel razmišljati o tem, le kako se je spremenila v času od našega zadnjega potovanja pred osmimi leti. Že to, ko sem videl, da je od našega zadnjega potovanja po Indiji minilo osem let, me je na nek način pretreslo. Indija je namreč še vedno na prvem mestu med vsemi državami, ki smo jih obiskali po svetu. Na prvem mestu po tem, kolikokrat smo obiskali katero eksotično državo. Na prvem mestu po tem, koliko popotniških dni smo preživeli v neki državi. Na prvem mestu po število obiskanih krajev. Na prvem mestu po tem, da nas je od vseh destinacij najbolj prizadela in navdušila, pretresla in očarala ter razjokala in nasmejala. Skratka, Indija v naši popotniški retrospektivi precej izstopa. Vsekakor z razlogom. Temu primerno je tudi naše pisanje o Indiji, saj je Indija na prvem mestu tudi med vsemi deželami po številu prispevkov, ki sem jih namenil neki državi. Kategorija Indija namreč šteje petdeset prispevkov. Nobena druga država na teh straneh se ji ne približa. V knjigi in po drugem potovanju po Indiji sem zapisal: “Dojemanje radovednega popotnika, željnega razkriti in razumeti njene čare, Indija prežveči in izpljune, sesuje, zdrobi in zmelje v prah.”

Leto kasneje je Sabrina napisala čudovito pismo Indiji.

Na naslednjem potovanju, z motorjem po Indiji, sem zapisal: “Indija je čustveni tobogan, ki mu ni para. Kot smo ugotovili že, ko smo jo obiskali prvič, je od tega, da se smejiš ali jočeš, ljubiš ali sovražiš, sprejemaš ali zavračaš, tako tanka meja, da se ti zdi, da je to nemogoče prenesti. Šele, ko se predaš in prepustiš, ugotoviš, da ne le, da to vse je mogoče, vsi ti strašansko neposredni in doživeti napadi na čutila in čustva, ki se znesejo nad teboj v enem dnevu v Indiji, te naredijo bolj dojemljivega, bolj sprejemljivega in (po)polnejšega.”

Po zadnjem potovanju v Indijo sem sicer zapisal, da o Indiji več ne bom pisal, a nanjo nas veže toliko neverjetnih spominov, da se ne morem zadržati. Zato sem tudi zelo radoveden, kakšne so spremembe, ki so nastopile v tej deželi, ki nas je tako “tepla”, ko smo jo obiskali prvič.

Svet se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Kar podobno, kot pri ljudeh, ki jih redko srečamo, bolje opazimo, kot pri ljudeh, ki jih nenehno videvamo. Tako se nam zdi, da se dežele, ki jih redko obiščemo, spreminjajo hitreje, kot domač kraj, kjer sprememb ne opazimo na tak način. Če k temu dodamo tudi to, da se s časom spreminjamo tudi mi sami in s tem tudi naš način dojemanja, ni razloga, da neke dežele ne bi obiskali ponovno. Saj jo bomo videli spremenjeno, ne le zaradi tamkajšnjih sprememb, temveč tudi zato, ker jo bomo opazovali skozi drugačne oči. Z največjim veseljem bi obiskal Kitajsko, saj ji pripisujejo, da je prav Kitajska, država, ki je bila v zadnjih 15 letih deležna največjih sprememb. Resnično me zanima, kako je tam danes, oziroma, v katero smer je šel tamkajšnji razvoj. A z obiskom Kitajske bi potešil le radovednost. Po drugi strani pa bi z obiskom Indije, zraven radovednosti po spremembah, potešil precej več.

Me je teh sprememb strah? Na nek način, da. Bojim se, da je pristnost, ki je še ni poteptal ali steriliziral napredek, popotnikom, iščočim pristnosti, slednjo vedno težje najti. Pristnost v obliki starodavnih običajev, navad in oblik življenja, je bila rdeča nit naših potovanj. Bolj, kot so bila neka področja nerazvita, v primerjavi s sodobnim načinom življenja, bolj so nas pritegnila. Tovrstna pristnost nas je najbolj očarala in hkrati tudi najbolj pretresla ter se nam vtisnila v spomin. Lahko rečem, da je to neka oblika zasvojenosti, saj si tistega, kar te nekam povzdigne, na primer v višje stanje zavesti, želiš v vedno močnejši dozi. A po desetletjih potovanj lahko trdim, da smo se te oblike zasvojenosti otresli, saj danes v potovanjih iščemo drugačne vrste izzivov, kot iskanja pristnosti.

Seveda me sprememb v deželah, ki so nas nekoč tako očarale, ni strah. Niti ne morem reči, da mi je žal, da je do njih prišlo. Verjamem namreč, da napredek, ki ga doživljajo manj razvita področja, kot sem jim imenoval, ustvarja razmere, v katerih je tam življenje lažje. Morda se nama s Sabrino celo posreči, da zaideva v katero od teh dežel, ki so nas nekoč tako očarale in se o spremembah prepričati. Na svoje, a spremenjene oči.

Res me zanima, kako je danes v Mehiki,

v Vietnamu,

v Indiji

in na Kitajskem.

Napovedovanje prihodnosti mi nikoli ni šlo od rok. Tolažim se s tem, da menda tudi Nostradamusu ni šlo tako dobro, kot mu pripisujejo. A ne le napovedovanje, tudi načrtovanje prihodnosti, predvsem tiste, ki je odmaknjena več kot nekaj mesecev, mi gre silno težko ali pa sploh ne. Vedno bolj se verjamem, da na to, kakšna bo prihodnost, nimam skorajda nobenega vpliva. Seveda obstajajo kriteriji, za katere se zdi, da so objektivni, a se bojim, da jih precenjujemo. Četudi še kako pazimo na to, kaj dajemo vase in kaj dajemo od sebe, je naša prihodnost bolj negotova, kot si upamo priznati. Sodim seveda po sebi. Res pa je, da se mi ta vidik z leti spreminja. Nekoč so se mi je zdelo načrtovanje potovanj preprostejše, kot sedaj. Četudi sem takrat načrtovanju namenil več časa, kot ga namenim danes, ko dajem vedno večji poudarek spontanosti. A hkrati sem vedno bolj dovzeten za morebitne zaplete, ki se znajo na potovanju pripetiti. Najbrž je tudi to eden od razlogov, zaradi katerega se potem, ko že izberemo destinacijo, nekako trudim, da bi se čim bolj izognil načrtovanju. Razen tistih zadev, na katere se je pač treba pripraviti. Sploh, kadar se odločamo za potovanja v bolj zahtevne kraje ali na zahtevnejši način. O tem sem nazadnje pisal lansko leto, ko sva prevozila Patagonijo in sem zapisal, da je logistika nočna mora. Ta nočna mora se začne ob načrtovanju in se ne konča, dokler potovanja ne spraviš pod streho. Na primer, ko se odpravim na kolesarsko potovanje z letalom, je do trenutka, ko prispem na destinacijo in sedem na kolo, mogočih toliko zapletov, da je to nekomu, ki tega še ni izkusil, nemogoče pojasniti. Zdi se mi, da je to, da uspešno prideš na začetek potovanja, pogosto večji uspeh, kot vse drugo, karkoli že na neki destinaciji počneš. Glede na to, da lahko gre toliko stvari narobe, še preden se potovanje sploh začne, je silno težko vnaprej govoriti o tem, kam gremo in kaj bomo tam počeli. Saj je ta napoved oziroma sama prihodnost preprosto preveč negotova.

Ko k temu dodam še ščepec lastne negotovosti, strahu, vraževerja in zadržanosti, napoved potovanja v prihodnosti zatrem že v kali. V resnici se vedno bolj držim zapovedi, ki sem jo prebral pred leti in se glasi: “Ne govori mi o svojih načrtih, pokaži mi to, kaj si že naredil!” Najbrž k temu prispeva tudi to, da se človek sčasoma naveliča poslušati ljudi, ki govore predvsem o tem, kaj bodo naredili v prihodnosti. Najbrž vsi poznamo ljudi, ki imajo o svojih načrtih zares prekomerno za povedati. Ne le o načrtih za dopust in potovanje, tudi o načrtih za nakup novega avtomobila, načrtih za prenovo hiše in tako naprej v nedogled. Seveda je tudi to druženje, pogovarjanje in vse drugo, kar nas ljudi dela družbena oz. družabna bitja, a tovrstno prekomerno napovedovanje tega, kaj bomo naredili v prihodnosti, pravzaprav ne vodi nikamor. Po mojem okus najbolj cenjen komik, George Carlin, je za te situacije uporabil tako sočen izraz, da si ga ne upam zapisati. Morda se zdi, da sem do napovedovanja prihodnosti preveč kritičen, a sem se s tem, ko sem sam napovedoval, kar nameravamo početi v prihodnosti, že dovoljkrat opekel, da tega ne želim več ponoviti. Zaradi samega sebe. Ker ne želim biti tisti, ki prekomerno razpravlja o svojih načrtih. No, kar se tiče poslušanja drugih, pa se mi zdi, da znam dokaj potrpežljivo poslušati, kako prihodnost načrtujejo ljudje, s katerimi se pogovarjam. Morda sodi tole v še eno od načel, katerih se trudim držati; biti strog do sebe in popustljiv do drugih.

Sicer sem zgoraj zapisal, da ne verjamem, da lahko na prihodnost vplivam, a hkrati verjamem tudi v to, da imamo vsi možnost vplivati na to, kakšna bo naša prihodnost. Do neke mere in na nekaterih področjih, se razume. Nisem pa prepričan, da se vedno razume tudi to, da lahko na prihodnost vplivamo le z ravnanjem v sedanjosti, ne z načrtovanjem prihodnosti. Dober primer tega so novoletne zaobljube, ko želeno spremembo, namesto da bi jo uresničevali v sedanjosti, raje načrtujemo v prihodnosti. Bojda se uspešno izpelje le vsaka deseta novoletna zaobljuba.

Že v prispevku, ki sem ga zapisal kmalu za tem, ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem o napovedovanju prihodnosti napisal takole: “Načrti za prihodnost so torej polni nedorečenosti, zaradi katerih se mi zdi nesmiselno govoriti o njih, dokler ne dozorijo.” Čeprav je od takrat minilo 14 let, se mi zdi, da še danes razmišljam dokaj podobno. Kar me pravzaprav preseneča. Če bi si znal napovedati prihodnost, bi si napovedal, da bom čez 14 let razmišljal drugače, kot danes.

Bolj ali manj vse aktivnosti, kot tudi ne-aktivnosti, ki jih redno počnemo in zanje namenjamo svoje najdragocenejše vire, je treba dati občasno na presojo samemu sebi. Sicer se nam zlahka pripeti, da ostanemo ujeti v lastna prepričanja iz preteklosti, kar je glede na to, da imamo vsak dan priložnost spoznati nekaj novega, prav neverjetno. Večkrat sem že slišal izjavo, ko je kdo zase dejal, da če bi lahko še enkrat živel, bi vse naredil isto in da bi tudi ponavljal iste napake. A ti ljudje živijo popolno življenje? So nezmotljivi? Boljši od vseh drugih ali kako? Saj vseživljenjsko učenje ni fraza, ki si jo je nekdo izmislil, da bi starejše ljudi spodbudil k učenju novih veščin, da bi čim dlje ohranili svoje kognitivne sposobnosti. Sposobnost, da se naučimo še kaj več, ko le najnujnejših veščin za preživetje, je namreč ena izmed največjih odlik človeka v primerjavi z drugimi bitji. Zato mi je žal, da šolski sistem, ki ga je pred četrt tisočletja vpeljala takratna vladarica, še danes vztraja v bolj ali manj nespremenjeni obliki. V smislu, da še danes ne obstaja neke vrste formalno vseživljenjsko učenje, ki ne bi služilo le pridobitvi formalne izobrazbe. A to so zgolj sanje, saj je učenje v odrasli dobi subjektivno in povezano predvsem s subjektivno radovednostjo in raziskovanjem. Najbrž velja da, bolj kot smo radovedni ali željni raziskovanja, lažje se nečesa naučimo. V tem primeru je to, da se nečesa naučimo, pravzaprav le rezultat naše radovednosti, v smislu, da takrat znanja osvajamo intuitivno, za razliko kot takrat, ko se nekaj moramo naučiti. Saj to ni nič novega, vsi smo dali skozi obdobje odraščanja, ko smo vsak dan doživeli, spoznali ali se naučili nekaj novega. A z odraščanjem, da ne zapišem s staranjem, je priložnosti, da vsak dan spoznamo nekaj novega, manj, oziroma se je zanje treba potruditi.

To temo sem načel, ker sem predvčeraj poslušal intervju s Stevom Magnessom, ki se ukvarja s preučevanjem razlogov, zaradi katerih se oklepamo vzorcev iz preteklosti, ki nam več ne služijo. Najbolj mi je dalo misliti, ko je rekel, da ko odrastemo, prenehamo preizkušati nove stvari in da prenehamo početi stvari, v katerih nismo dobri. Pri tem se mi je odprla kopica vprašanj, zato danes tukaj sam s seboj o tem razglabljam. Seveda sem se vprašal, če se tudi mi, s tem, ko redno potujemo že več desetletij, zgolj oklepamo starih vzorcev, ki nam več ne služijo?

Saj to je vendar normalno, da z odraščanjem prenehamo odkrivati in preizkušati nove stvari, ker nam svet okrog nas postaja vedno bolj razumljiv in kot tak manj zanimiv. A to velja le do neke mere in je hkrati precej subjektivno, saj ljudje skozi življenje precej različno ohranimo sposobnost zvedavosti. Te seveda ne gre zamenjati za potrebo po tem, da na vsako, še tako nepomembno, vprašanje iščemo odgovor. Tudi tukaj velja prisluhniti esencializmu, v smislu, da smo radovedni zgolj za tisto, kar bogati nas in naš vpliv na našo neposredno okolico. Seveda je to ideal, ki ga je nemogoče doseči, a najbrž ni narobe, če k njemu v zdravi meri stremimo.

Na to, da svet okoli nas vedno bolje razumemo, zaradi česar nam lahko postaja vedno manj zanimiv, lahko seveda gledamo z več vidikov. A raje ne bom zahajal še v druge vode in bom ostal pri tej, že tako razpršeni temi in dejal, da z notranjo potrebo po zvedavosti, svet okrog nas, četudi se nam zdi, da ga vedno bolj poznamo, nikakor ne more postati manj zanimiv. Zanimiv v smislu, da ohranjamo notranjo potrebo po tem, da ga še naprej spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo. Globlje in dlje. Ernest Shackleton, zame eden najbolj junaških raziskovalcev sveta, je dejal, da je potreba po raziskovanju v človeški naravi in je edini neuspeh to, da ne raziskujemo. Kar seveda ne pomeni, da nam je treba za to, da svet spoznavamo, odkrivamo in raziskujemo, odpotovati dlje, kot do lastnega uma. Prav to je pri vsem najlepše; da lahko vsakdo svojo zvedavost in željo po raziskovanju poteši na svoj način, predvsem pa, da s tem nikoli ne preneha.

Za nami je še eno leto, ko smo potovali več in dlje, kot smo pred enim letom pričakovali. Številke o potovanjih, o katerih sicer pišem, da niso pomembne, a jih nato kljub temu, zaradi lažje postavitve v kontekst objavljam, bom tokrat izpustil. Letošnje so namreč takšne, da jih raje zamolčim, saj mi ni potrebno vsega obelodaniti. Morda le tole, da se letos zares na niti eno samo potovanje nismo odpravili v množini, temveč največ v dvoje. A kljub temu se pisanja v množini še ne morem povsem otresti. Bo že prišel čas, ko se bom tudi s tem sprijaznil. Ne, ker bi bilo težko, temveč, ker je za to potreben čas. S Sabrino sva se na to, da potujeva sama, že privadila, kar tudi ni bilo težko. Ključno je bilo to, da sva si našla načine potovanj, ko lahko potujeva brez otrok in ob tem silno uživava. Tako, odkar potujeva zgolj v dvoje, niti enkrat samkrat nisva potovala na način, kot smo potovali kot družina, ko nam je zadostovalo že, da se skupaj potikamo po zanimivih krajih. Sedaj si ne znam predstavljati, da bi se s Sabrino sama odpravila, na primer v še tako slikovito deželo, kot Indija in tam zgolj obiskovala lokalne znamenitosti. A če bi se potovanja lotila na nama privlačen način, sva v hipu oba za akcijo.

Najboljši primer tega je prvo in največje potovanje letošnjega leta, ko sva se z motorjem podala daleč čez divjo Patagonijo. Vsekakor eno najbolj avanturističnih potovanj, ki sva jih opravila v življenju.

Potem, ko sva domačo zimo presekala s potovanjem po poletni Južni Ameriki, se nama do prvomajskih praznikov ni mudilo na sonce. Tradicionalni prvomajski oddih sva izrabila za enotedenski pohod po Camino Krk.

Čez poletje smo se bolj ali manj skrivali pred vročino in ostajali doma. Aktivnosti in potovanja čez vroče poletno obdobje je treba na novo definirati. Z motorjem sva se na Korziko podala šele konec avgusta, v upanju na manj vroče temperature in manj neviht, a ni pomagalo. Imela sva temperature čez 30 stopinj in nevihte s točo. Razmere, neprimerne razmere za karkoli, ne le za vožnjo z motorjem in šotorjenje.

Tudi krompirjeve počitnice tradicionalno izkoristiva za potovanja. Letos sva jih uživala na pohajkovanju po Madeiri.

Zraven tega se je v letošnjem letu nabralo tudi nekaj izletov v gore, pravzaprav največ v enem letu doslej. Več o tem sem zapisal v prispevku 1.000 kilometrov z nahrbtnikom. Kolesaril sem predvsem po Sloveniji in kolo čez mejo zapeljal le enkrat, čez Velebit.

Vsem skupaj želimo obilico čudovitih potovanj in nagrajujočih doživetij v letu 2025!

Letošnje leto še ni pri koncu, daleč od tega. Pred vrati so počitnice in tisti ta najbolj zagreti ali najbolje pripravljeni, so že nekje na oddihu oziroma še bolje, potovanju. Četudi na Irskem, glede na to, da so te počitnice krompirjeve. Dnevi praznikov letos tako lepo padajo, da je prav škoda, če tega ne izrabimo za podaljšan vikend, teden ali celo mesec. Zame je to še danes, po vseh letih potovanj, neke vrste obveza, v smislu, da so nam dela prosti dnevi podarjeni in se mi zdi, da ni prav, da se takšnemu daru odrečemo. Torej, da k dela prostim dnevom dodamo še dopust in se nekam odpravimo. A seveda je fajn biti doma. Seveda ni treba ves čas nekam hoditi. Seveda je doma polno za postoriti in tako naprej. Ampak, saj je časa dovolj za vse, če smo si ga le pripravljeni tako razporediti, da ga ne zapravljamo. Zapravljanje časa je namreč najslabše, kar lahko z njim naredimo. Razen v izjemnih okoliščinah, seveda. To sicer lahko počnemo vsak na svoj način in tudi vsak lahko ima lastno prepričanje, kaj je zanj zapravljanje časa in kaj ne. Na primer, ljudi, katerim se zdijo potovanja zapravljanje časa in denarja, je zagotovo veliko. Tudi branje knjig se marsikomu zdi zapravljanje časa. Nekdo je nekoč dejal, da tega, kar si je nekdo izmislil, že ne bo bral. Kaj pa še nam tako buri domišljijo, kot prav romani ali pravljice in podobno “izmišljeno” čtivo? Morda pa tisti, ki ne berejo knjig, ne vedo, da je Einstein dejal, da je domišljija pomembnejša od znanja. Jasno, da obstaja neskončno število bolj in manj neposrednih in enostranskih trditev, ki so bodisi v prid ali proti branju knjig, zato se v to nima smisla poglabljati. Sam sem vsekakor za to, da je treba brati knjige. Predvsem tiste, ki so jih izjemni pisci dobesedno izmislili. A kot vse drugo, je tudi pri branju smotrno biti zmeren in ne brati preveč. Sicer je tudi branje lahko zapravljanje časa.

Različnih načinov za zapravljanje časa je precej več, kot jih je mogoče našteti. Ne glede na to, da imamo o tem vsak svoje prepričanje, obstaja nekaj univerzalnih pravil, oziroma takšnih, ki veljajo za večino situacij. Če v tem, kar v nekem trenutku počnemo, ne občutimo dolgotrajnega zadovoljstva, oziroma v tem ne vidimo smisla, obstaja velika verjetnost, da je to tratenje časa. Če se ob tem, ko nekaj počnemo, vprašamo ali nas to zadovoljuje ali izboljšuje na dolgi rok ali smo zaradi tega bližje cilju, h kateremu stremimo, bomo morda čas, namesto, da ga zapravljamo, oplemenitili.

Sicer sem želel napisati nekaj o prihajajočih potovanjih, a sem znova padel v zajčjo luknjo. Kakorkoli že to zveni, ob razmišljanju o času me pogosto odnese, saj je zame dojemanje časa eden izmed najbolj fascinantnih fenomenov, kar jih poznam. Če prav pomislim, mi je zaradi tega, kako dojemam čas, na pamet padla najbolj nora ideja vseh časov (naših življenj kot popotniki, da se razume); da za eno leto odpotujemo okrog sveta.

Nisem prepričan ali sem to že omenil, a ko smo se vrnili z enoletnega potovanja, sem imel občutek, kot da smo doživeli fenomen dilatacije časa (spet Einstein). Zdelo se mi je, da se je čas za nas, ko smo bili na enoletnem potovanju, raztegnil v primerjavi s časom, ki je tekel doma.

V tem zapisu sem se morda le želel spomniti na najdragocenejšo valuto, ki jo v življenju premoremo in se opomniti, da jo je smotrneje bogatiti, kot zapravljati.

S strogim omejevanjem obiskovalcev turističnih znamenitosti smo se prvič srečali že pred mnogimi leti. Bilo je na najinem prvem daljšem motorističnem potovanju, ko sva se zapeljala do Maroka. Ko sva se takrat vračala iz Afrike, sva obiskala tudi jug Španije, predvsem zaradi bogate mavrske zapuščine. Ko sva kupila vstopnice za obisk slovite Alhambre v Granadi, je bila na vstopnici napisana ura, za katero nisva vedela, kaj pomeni. Sprehodila sva se naokrog in si palačo tudi ogledala, le da sva izpustila najbolj obiskani del, saj bi za to morala čakati v dolgi vrsti in vstopiti šele v terminu na najinih vstopnicah, do katerega je bilo še več ur. Ni se nama ljubilo čakati in sva menda najbolj obiskano znamenitost Španije, ki jo letno obišče 2,6 milijona obiskovalcev, gladko izpustila. Brez kančka slabe vesti, saj smo palač, gradov, muzejev in podobnih stavb obiskali nešteto na potovanjih širom sveta. Saj nekatere so prečudovite in na krasen način nudijo vpogled v neko obdobje zgodovine, a rad si jih ogledam le, če se pred tem dobro pripravim in imam za ogled dovolj časa. So pa tudi takšne, ki slovijo kot atrakcija, v resnici pa za povprečnega obiskovalca ne ponujajo ničesar. Dober primer je samostan Jerónimos, ena od najbolj obiskanih znamenitosti v Lizboni. Samostana nisva obiskala na nobenem od več obiskov tega prečudovitega mesta, saj je bila pred vhodom v samostan vedno zelo dolga vrsta ljudi, ki so čakali na vstop. Za obisk “spektakularnega” samostana sva se odločila šele ob najinem zadnjem obisku Lizbone. Potem, ko sva opravila s čakanjem pred vrati in končno prišla na vrsto, sva se tam sprehajala po nekem dvorišču. Čez čas sva se začela spraševati, kam naj greva, da bova končno uzrla nekaj spektakularnega, po kar sva prišla. Čeprav sploh nisva vedela, kaj to pravzaprav je. Ko sva kot dva popolna nevedneža pristopila k varnostniku in ga vprašala, kaj je tukaj za videti, je z roko pokazal na dvorišče, ki sva ga že dvakrat obhodila.

A za ogled tega dvorišča 2,5 milijona obiskovalcev letno stoji v dolgi vrsti? Saj vem, vsake oči imajo svojega malarja in zagotovo so med temi obiskovalci tudi takšni, ki jih ogled nečesa takšnega prevzame.

Pravzaprav sem se želel zatakniti pri enormnih številkah obiskovalcev, ki preplavljamo svet. Veliki bazar v Istanbulu bojda obišče blizu sto milijonov obiskovalcev letno. 100 milijonov! Številk o obiskovalcih Pariza, Barcelone ali Ljubljane raje niti ne gledam. Turizem je industrija, ki ima tako, kot tudi vsaka druga industrija, temno plat, o kateri se ne govori. Vsaj ne tako glasno, da bi z opozarjanjem na negativne učinke čezmernega turizma preglasili žvenket denarja, ki ga prinaša. To seveda ni nič novega ali nenavadnega. Trajnostni turizem, o čemer sem pisal nekaj let nazaj, sicer lepo zveni, a kaj, ko v vrhuncu turistične sezone na vse to pozabimo in se sami pridružimo trumam oblegovalcev, ki osvajajo turistične kraje. Zdi se, da je skrajni čas, da se nekaj ukrene in kaže, da se nekaj že dogaja. Oglasili so se prebivalci mest, ki so klonila pod težo turizma, saj postaja zanje življenje v njihovih mestih nevzdržno. A ni to strašno, da živiš v mestu, ki je preplavljeno s turisti? Seveda obiskovalci prinesejo ogromno denarja, ki to mesto obogati, a če gre to na račun poslabšanja kvalitete življenja za tamkajšnje stalne prebivalce, nisem prepričan, da je to pravi način.

Na to temo sem našel prispevek, ki govori o množičnih protestih proti tujim turistom. Če to drži, je to zagotovo opozorilo, da je nekaj narobe. V njem je stavek, ki sem ga prejšnjo nedeljo zapisal tudi sam, da je težava v privzgojenih navadah: “Ukoreninjeno imamo miselnost, ki zadnjih 50 let temelji na istem pristopu – da se pač poleti gre v tople kraje. A zdaj so ti kraji postali poleti že prevroči, zato je treba razmišljati o tem, ali niso morda primernejši za obisk jeseni. Torej imamo več razlogov, zakaj bi bilo treba razmišljati o prevetritvi sistema počitnic in dopustov.”

Vprašujem se, kolikokrat še bomo poleti odšli na morje in na koliko stopinj se bodo morale povzpeti poletne temperature, da bomo dejansko za to nekaj naredili in izboljšali počitnice tako zase, kot za prebivalce preobremenjenih krajev. Bojim se, da še velikokrat, če bomo le čakali na to, da “država” prevetri sistem počitnic in dopustov, kot je predlagano v prispevku. Skratka, mene bi to, da mi nekdo s transparentom pove, da je to, kar počnem jaz in je zame raj, zanj hkrati nočna mora, zelo prizadelo. Ni vrag, da ne bi mogel vsak od nas, ki veliko potujemo, nekaj narediti, da to izboljšamo.

Tako, pa smo nazaj. Saj ne, da smo bili kjerkoli daleč, le s te spletne strani smo bili na kratko odsotni. Letošnje poletje je za nas eno tistih, ki jih ne zaznamuje kakšno eksotično potovanje, morda le kak podvig. Poletja tako ali tako niso nikoli bila naš primarni termin za potovanja in smo takrat potovali le, če smo morali. Morali predvsem zaradi tega, ker je to čas počitnic in dopustov, ne zaradi česarkoli drugega. Seveda pa smo na nek način tudi izbirčni, saj imamo to možnost, da si lahko, do neke mere oziroma v nekih okvirjih, sami izbiramo termine potovanj.

Pri sprejemanju odločitev za termin potovanja in izbiro destinacije smo (vedno bolj) pozorni na troje. Prvič, da takrat, ko nameravamo nekam odpotovati, tam ni največje gneče, torej da v času našega potovanja tam ni vrhunec turistične sezone. Če je le mogoče, se kakršnikoli gneči radi izognemo. Stati v kolonah na cestah, letališčih, za oglede znamenitosti, pred restavracijami in še kje, ni več nekaj, kar smo pripravljeni prenašati, če le imamo drugo izbiro. Nekatere destinacije pa so takšne, da je sezona, ko jih je mogoče obiskati, sploh, kadar potuješ brez strehe nad glavo, torej s kolesom ali motorjem in spiš v šotoru, zelo kratka. Tako sva v višku sezone obiskala Kašmir, Patagonijo, Norveško in še kateri konec sveta. A to so tako odročne destinacije, da na srečo ne prejmejo veliko obiskovalcev in tudi na vrhuncu sezone ni gneče. Dober primer tega, kako neko destinacijo doživljamo v glavni sezoni ali izven nje, je to, kar smo doživeli v Makarski. To sem prvič obiskal enkrat spomladi, ko je bilo sonce že dovolj toplo za sončenje in morje za kopanje. To prečudovito plažo sem na vsak način želel pokazati Sabrini, kar mi je tudi uspelo, ko sva se nekaj let zatem, a na začetku avgusta, vračala z motorističnega potovanja po Italiji. A takrat se nisva niti sončila, niti kopala, temveč sva se na petah obrnila in odšla stran.

Ista plaža v Makarski pred in med glavno sezono.

Seveda pa je to, kar je za nekoga pekel, za drugega raj. Ravno včeraj sem na pripombo, da je sedaj na morju gneča, slišal repliko, jaz imam pa rada gnečo.

Drugič, da je v času našega potovanja tam takšno vreme, ki nam ustreza. Poletna vročina postaja vedno bolj odločilen faktor za to, da se odločamo o tem, kam in kdaj potovati. Sploh, ko potujeva z motorjem, kar tako rada počneva, se temu praktično ves poletni čas odrečeva. Nevzdržno vročih potovanj na motorju sva si izkusila že dovolj, da tega več ne počneva. A kljub temu naju je še nekaj let nazaj v Grčiji, čeprav sva bila tam sredi junija, zalotil vročinski val s temperaturami nad 40 stopinj, kar je bilo resnično nevzdržno. Sploh, ko kampiraš in pred vročino praktično ne moreš uiti niti čez dan, niti čez noč, dan za dnem. Najhuje je bilo na motorističnem potovanju po Srednji Aziji, ko sva imela štirinajst dni zapored vsak dan temperature okrog 40 stopinj. Ob tem da sva precej časa vozila po puščavskem svetu in brezpotjih, kjer je bilo že vodo in bencin skoraj nemogoče dobiti, kaj šele kakšno senco. Takrat sva vstajala pred peto uro zjutraj, vozila do opoldneva, nato poiskala hotel in poležavala v klimatizirani sobi do večera, ko sva šla ven na sprehod in večerjo. Kakšno potovanje!

Tretji dejavnik so cene. Če kje ponudba in povpraševanje narekujeta cene trga, je to turizem. Od prevoznih in namestitvenih stroškov, do hrane in vsega drugega. Vse je v višku sezone najdražje in to ne zgolj za nekaj odstotkov, temveč tudi za 400 ali več odstotkov. Neverjetno, a drži.

Sicer je dejavnikov, zaradi katerih se upiramo kakršnimkoli potovanjem sredi turistične ali visoke sezone še več, a gneča, visoke temperature in visoke cene so poglavitni razlogi, da smo poleti raje doma. Kar za nas ni nič novega. Angleži imajo lep izraz, shoulder season, ki pomeni termine pred in po glavni sezoni. Če je le mogoče, potujemo takrat, saj so nam takrat okoliščine precej bolj pisane na kožo.

Seveda pa izbira najustreznejšega termina in celo destinacije ni mogoča vedno oziroma za vsakogar. Sploh, ko imamo majhne otroke ali smo omejeni s časom, ko lahko koristimo letni dopust ali kaj tretjega. Zagotovo so tudi ljudje, ki jih niti gneča, niti vročina, niti visoke cene ne motijo. In tudi takšni, ki vztrajajo pri privzgojenih navadah; na morje se gre poleti, ker smo vedno takrat hodili!

A vedno bolj očitno dejstvo postaja preobremenjenost infrastrukture in nevzdržnost za ljudi, ki v krajih, obremenjenih s turizmom, živijo. Morda več o tem prihodnjič.

Letos se nisem pritoževal čez preobilico dogajanja v juniju, z dogodki najbolj obremenjenem mesecu v letu. Lahko bi rekel, da sem se ga naučil sprejemati, a resnica je drugje. Recimo, da smo vsi skupaj prezaposleni z drugimi obveznostmi in se nas vse veselice in druga dogajanja, ki jih je prvi poletni mesec poln, ne dotaknejo. Iz tega vidika se mi zdi, da je junijski preobrat večji, kot prehod iz starega v novo leto. Takrat praktično obrnemo le list na koledarju, šola, služba in druge aktivnosti pa tečejo v istem ritmu naprej. No, razen junakov, ki se gredo novoletne zaobljube in uspešno, predvsem pa trajno, spremenijo slabe razvade v dobre navade. Po drugi strani se v mesecu juniju marsikaj zaključuje in se hkrati marsikaj začenja na novo. To je vedno odlična priložnost za spremembo. Vsekakor spremembo na bolje, ne na slabše. Rekel bi, da je za pozitivne spremembe potrebno, da smo proaktivni, torej, da se želimo od aktivnosti razpočiti. Za razliko od reaktivnosti, torej od pasivnega čakanja na to, da bodo zadeve šle na bolje same po sebi. Čeprav so tudi stvari ali razmere, ki jih je najbolje prepustiti samim sebi, če želimo, da gredo na bolje. Sicer imamo s tem najbrž vsi odrasli dovolj izkušenj, da vemo, kdaj je bolje biti aktiven in kdaj pasiven. A kaj, ko je med tem, da nekaj vemo in med tem, da ukrepamo, za ves svet razlike. To so vedeli že v starem Rimu in so si izmislili rek Acta non verba. Dejanja, ne besede. Sila preprosto zveneč princip, ki nas spodbuja, da smo proaktivni, odločni in posledično odgovorni za svoja dejanja.

Sam se bom potrudil udejanjiti ta princip tako, da se bom za nekaj časa poslovil od besed in se lotil dejanja v obliki potovanja. Tako, da se na te strani vračamo čez dober mesec.

Vsem skupaj želimo prečudovit skok v poletje in zdravo mero aktivnega udejstvovanja v pravi smeri.

Domišljija popotnikov nima meja. Kar velja tudi pri izbiri prevoznega sredstva, ki ga izberemo za potovanje. Danes sem namreč po 15 letih ponovno videl vozilo, ki smo ga zagledali na potovanju po Ognjeni zemlji, v Ushuai. S Sabrino se še danes spomniva, kako sva bila takrat zaprepadena in se še danes kdaj pa kdaj temu nasmejiva. Šlo je namreč za hotel na kolesih, Das rollende hotel. Tovornjak, predelan v hotel. Resda smo na potovanjih tudi sami počeli marsikaj, kar se je zdelo neumno ali nevarno tudi nam, kaj šele tistim, ki ste zapise o tem prebirali od doma. Ampak s hotelom na kolesih nismo potovali, saj se nam je to, kako smo si potnike v tem hotelu predstavljali, sploh kakšne morajo imeti sobane za temi majhnimi okenci, že takrat zdelo sila smešno. Danes pa ga ponovno zagledam in to sredi Pohorja. Das rollende hotel, kopenska križarka.

Iskreno povedano se ob tem, ko to pišem, ves čas nasmiham. Predstavljam si namreč, kako mora biti teden ali dva potovati s takšnim hotelom. Saj vem, da sem krivičen, saj je to resna agencija, s katero si je doživetij nabralo lepo število popotnikov.

Lahko pa poskusim našteti najbolj nenavadna prevozna sredstva, s katerimi smo se na naših potovanjih prevažali mi.

V Mehiki smo se z otroškim vozičkom strpali na kripo kamiona, ki je bil že poln delavcev, ki so se vračali z dela na polju.

Tudi večdnevno potovanje s kamelami po indijski puščavi Thar ni bilo od muh.

Pobeg s prenatrpane ladje v Asamu v Indiji, ki nam je pognala strahu v kosti, je nepozaben.

Landcruiser, s katerim smo prečkali ogromno avstralsko puščavo sicer ni nenavaden, a sama pot je bila izjemna pustolovščina.

Na Filipinih smo misleč, da je taksi, nepovabljeni sedli v legendarnega Jeepneya, s katerim je potovala neka družina.

Še ena nepozabna izkušnja. Sicer z navadnim avtobusom, a po tibetanski planoti po svežem snegu na višini 4700 metrov s popolnoma gladkimi gumami.

V Kolumbiji smo se prevažali takole.

V Kambodži smo se vozili po železniški progi z bambusovim vlakcem.

Skratka, nenavadnih prevoznih sredstev, s katerimi smo potovali, je bilo precej. Domači mojstri širom sveta se znajdejo vsak po svoje in pogosto iz tega, kar imajo na voljo, sestavljajo takšna vozila, ki si jih je nemogoče predstavljati. Morda so katera od vozil, ki sem jih sedaj naštel, že kje izločena iz prometa ali ostajajo v pogonu le za turiste. A v vsakem primeru je to, da se lahko kot popotnik zapelješ z doma narejenim motociklom s prikolico ali podobnim čudesom, izjemna izkušnja, ki obogati potovanje. Izkušenj s kopenske križarke pa najbrž ne bom deležen, saj Sabrine za potovanje z Das Rollende hotelom ne prepričam za nič na svetu.

Bračkoti na potovanju smo nastali zaradi otrok. V času pred otroki sva s Sabrino potovala sama in takrat nama niti na pamet ni prišlo, da bi sebe ali najina potovanja kakorkoli poimenovala. Nato je prišla Sara in nekaj let zatem Maša. S Saro smo se odpravili na enomesečno potovanje po Grčiji, ko je imela dve leti. Ko se nam je nekaj let kasneje pridružila še Maša, smo šli na Korziko še pred njenim prvim rojstnim dnevom. Šele, ko sta bili stari šest oziroma devet let in smo se odpravili na enoletno potovanje okrog sveta, smo nekako nastali Bračkoti na potovanju.

Že na prvem potovanju z majhno Saro sva ugotovila, kako posebno doživetje je potovanje z majhnim otrokom. Kako dragoceni so trenutki, ko svojega otroka opazuješ med tem, ko se nenehno sooča z novimi izzivi na potovanju. Neizbežno je, da se z izzivi hkrati soočaš tudi sam. Ko si odgovoren za majhnega človeka in se skupaj z njim vsak dan znajdeš v nekem neznanem okolju in v neznanih situacijah, je to seveda velik izziv. Za starša, da se razumemo. Sabrina pravi, da se potovanja po Korziki skorajda ne spominja. Takrat je namreč imela roke tako polne dela z majhno Mašo, da se je skorajda ves čas ukvarjala z njo. A tega se precej dobro spominja, zato se moram popraviti. Le Korzike se ne spominja, potovanja se. Torej je bila rdeča nit njenega potovanja skrb za Mašo, ne lepote Korzike. Zato ji potovanje na Korziko še dolgujem. A vse ob svojem času.

Skrb za otroke je zaznamovala vsa naša družinska potovanja. Z leti se je ta skrb seveda spreminjala. Še v zadnjem času, ko je že polnoletna Maša odpotovala z nama, na primer v Jordanijo, je bila prisotna skrb, ki je takrat, ko potujeva sama, nimava. Imava seveda drugače oblike skrbi, saj se brez tega, da bi naju nekaj skrbelo, na potovanje skorajda ne odpraviva. A zaradi skrbi, kako bo na potovanju z otroki, si vendarle nisva zares belila glave. Saj sicer ne bi potovali tam, kjer pač smo in na načine, na katere pač smo. To, da skupaj z otroki potujemo in spoznavamo svet, predvsem pa drug drugega v najtežjih situacijah, ki jih na eksotičnih potovanjih v lastni režiji ne manjka, je zame še danes najlepši način spoznavanja ljudi, ki jih imaš najraje.

Če samo pomislim, kolikokrat sem slišal ta vprašanja. Kdaj je pravi čas, da otroke, namesto na dopust, peljemo na potovanje? Kdaj so dovolj veliki, da si bodo potovanje zapomnili? Koliko morajo biti stari, da je z njimi varno potovati? Kam in kako potovati z majhnimi otroki? Univerzalnih odgovorov na ta vprašanja ni, čeprav sem vsakomur, ki mi jih je zastavil, odgovoril enako.

Pravzaprav sem danes želel povedati to, da se ta teden počutim kot najponosnejši oče na svetu. Sara je namreč končala študij. Dolg študij, menda eden najtežjih, kar jih je. Zares sem neizmerno ponosen. Sem pa pomislil na to, kako so na njen uspeh vplivala vsa leta šolanja, ki jih je izpustila zaradi potovanj. Najmanj en mesec na šolsko leto je bila odsotna zaradi potovanj. Petega razreda ni niti obiskovala, temveč ga je naredila od doma, oziroma na enoletnem potovanju po svetu. Čez palec bi ocenil, da je zgolj v osnovni šoli izpustila vsaj dve leti rednega izobraževanja. A tega, da so naša potovanja kakorkoli vplivala na Sarin uspeh, ne trdim, saj je nemogoče vedeti, kaj bi Sara dosegla, če ne bi toliko potovala in posledično manjkala v šoli. Upam si pa pomisliti na to, da vsa potovanja in posledično odsotnosti iz šole Sari niso vzela ničesar.

Sara, čestitam!