Category: Spoznanja

Poletja so res malce preveč pestra, kar se tiče pohodov, potepov, počitnic, dopustov, potovanj in vseh drugih mogočih oblik gibanja nekje zunaj in hkrati dovolj daleč od doma, da lahko rečemo, da gremo na izlet. Priložnosti kar ne nehajo in nehajo deževati. Sploh sedaj, ko ne dežuje dež in je prečudovito vreme. Da bi se na začetku septembra hvalili z indijanskim poletjem je še prezgodaj, saj to morda še pride. A vsi se bolj ali manj zavedamo, da je jesen in z njo zmanjšanje števila uric, ki jih lahko preživimo na s soncem obarvanem izletu, blizu. Jaz imam s tem kar težavo, saj me kar vleče na izlete v gore, na morje, peš, s kolesom, z motorjem, kot medveda, ki pred pričetkom zime nabira zaloge hrane. Le da si jaz nabiram sončne ure, kot da bi jih lahko akumuliral za dolgo zimo. In to ne kakršnekoli sončne ure, ne. Lokalne, pridobljene s sprehodi in postopanjem okrog hiše, ne sodijo v to kategorijo, ampak morajo biti pridelane na potovanjih oziroma izletih. Lokalne sončne urice bomo tako ali tako nabirali tudi čez zimo, ko se bo pojavila priložnost. Resda bolj na žličko, a v kratkih zimskih dnevih pride prav vsak žarek sonca. Malo predaleč sem zašel s pisanjem o tem, kako bo pozimi, saj je zunaj, tudi doma, vendar pravcato poletje.

Zaradi vsega nabiranja poletnih sončnih ur v obliki izletov in potovanj, na katera smo se poleti odpravili skupaj in tistih, na katera sem se odpravil sam, ni bilo prave priložnosti česarkoli o tem za povedati. A to ni nič novega, saj se s tem soočam bolj ali manj vsako poletje od junija naprej. Morda bi bilo bolje, da bi tudi naša spletna stran imela poletne počitnice in bi se z zapisi s potovanj in izletov ter popotniškimi spoznanji vrnili šele septembra. Zraven tega je poletni čas tako ali tako obdobje, ko je marsikdo na dopustu in namesto, da ljudje prebiramo zapise s potovanj drugih, takrat raje doživljamo in si zapisujemo lasten potopis.

Skratka, kaj več o tem v tem trenutku ni za dodati. Zapise s poletnih potepov moram zbrati in urediti fotografije, šele nato jih objavim. Z nepredstavljivo zamudo za današnje čase, ko stara novica v trenutku ponikne v neskončnih zidovih, kamor nas odnese drsanje po zaslonih. A to objavljanje z zamudo je tudi iz inata (da ne napišem navkljub, ki niti približno ne zveni tako dobro) in iz mojega prepričanja o tem, čemu je namenjen skopo odmerjen čas, ko smo na potovanju. Pravzaprav mi je zastareli model objavljanja (kakršnega koli zanimivega) potopisa v obliki knjige, ki lahko izide tudi leto dni po potovanju, še danes najbolj pri srcu. Potovanje, ki v človeku pusti globljo sled od spomina na fotografije, sled v obliki sprememb v njegovem dojemanju sveta, zahteva čas za razmislek in kontemplacijo ter čas, da se to zapiše v obliko, ki bo zanimiva tudi za nekoga drugega. Zraven tega ima pisanje o lastnih potovanjih en čudovit stranski učinek in sicer podoživljanje lastnih doživetij. A saj pravim, da je za to treba počakati, da mine norišnica in da nastopi zatišje.

Slovenijo pravkar pretresajo vremenske razmere, kot jih doma še nismo doživeli. Vsi upamo, da se bodo zadeve čimprej normalizirale. Sami imamo tokrat srečo in lahko le razmišljam o ujmah in drugih težkih vremenskih razmerah, ki so nas ujele na potovanjih po svetu. Snežni in peščeni viharji, potresi, poplave, neurja, vročinski vali in tako naprej, skratka pestra paleta nevarnih naravih pojavov.

Nesreča, ki nas je najbolj pretresla, tudi čustveno, ne le telesno, je bil potres v Indoneziji. To se nam je pripetilo na enoletnem potovanju in občutke strahu, ki smo ga takrat doživeli, je nemogoče pozabiti. Ker sem tresenje doživel v visokem nadstropju hotela, iz katerega sem moral bežati, sem si takrat pridelal doživljenjski strah. Strah, ki ga občutim le na visokih stavbah. Začuda in na srečo tega strahu v hribih nimam, saj tam brez težav stopim na še tako prepadno in visoko polico in zrem v dolino. Strahu pred visokimi zgradbami do potresa nisem poznal, saj sem 18 let živel v osmem nadstropju stolpnice. A od potresa v Indoneziji mi je v visokih stavbah sila neprijetno. Toda, tako, kot se s strahovi sicer namerno soočam, se občasno povzpnem tudi na kakšno izjemno visoko stavbo, da ugotovim ali je strah še prisoten. Lansko leto, ko smo se z Mašo vzpenjali na Eifflov stolp, me je bilo strah kot vrag, medtem, ko se pred dvajsetimi leti, ko smo ga obiskali s Saro, niti malo nisem bal.

Na prvem družinskem potovanju v Azijo, v Vietnam, smo doživeli največje poplave v življenju. Čez noč je zapadlo toliko dežja, da so se ulice spremenile v reke, po katerih so vozili čolni. Bili smo zelo prestrašeni, a nismo imeli druge možnosti, kot da počakamo. Stoični domačini, ki so to že doživeli, so nam vlivali pogum.

Na potovanju čez tibetansko planoto nas je presenetil sneg, ki je zapadel predčasno. Kar niti ni tako veliko presenečenje, saj smo bili na višini čez štiri tisoč metrov. Težava je bila v tem, da je imela Sara višinsko bolezen in smo se morali spustiti nižje. Vožnja v dolino po sveže zasneženi ozki prepadni cesti z avtobusom, ki je imel gume brez kakršnegakoli profila, nam je nagnala strahu v kosti.

V Sudanu in Egiptu so me pestile vremenske težave, ki niso bile posledica naravne nesreče, ampak normalen pojav za tiste kraje ob tistem letnem času. Zame je bila to peklenska izkušnja brez primere.

Potovanje čez dvanajst afriških držav od juga do severa v dolžini 17.000 kilometrov je nemogoče speljati v ugodnih razmerah. Zato sem del poti moral prevoziti v nemogočih vremenskih razmerah. Temperature v Sahari v juniju so bile blizu 50 stopinj Celzija. V senci! Kar je popolnoma irelevantno, saj sence ni bilo nikjer in sem bil ves čas na soncu. Če na sebi ne bi imel čelade in motorističnih oblačil, ki so me ščitila pred vročino, ne vem, kako bi zdržal. Povrhu sem bil popolnoma sam in to v krajih, kjer vozila zaradi nevarnosti terorističnih napadov, potujejo v konvojih, ki jih spremlja policija.

Motorističnih potovanj, ko nama jo je zagodlo vreme, sva imela s Sabrino kar nekaj. V Kašmirju so naju plazovi za več dni odrezali od sveta. Tam sva resnično na svoji koži občutila, kar pomeni odročnost. To so krajih, kjer dokler se ceste ne odprejo, praktično ni rešitve. Prebijala sva se skozi neštete barikade, kar je bila ena sama gromozanska preizkušnja. To, da sem z motorjem zapeljal v ta blatni plaz in ga celo brez padca zvozil, se mi še danes zdi neverjetno.

Števila noči, ki sem jih in sva jih skupaj preživela v šotoru v deževnih in nevihtnih nočeh, niti ne morem prešteti, bilo jih je veliko. Najhujša je bila v švicarskih alpah, ko zaradi strašljivo močnega grmenja v neposredni bližini nisva zatisnila očesa. Letos me je med kolesarjenjem na Čemšeniški planini sredi gozda ujela toča in samo čeladi se lahko zahvalim, da udrihanje ledu po meni ni preveč bolelo. Seveda je v takšnem vremenu bolje biti v zidanem objektu ali celo ostati doma. Kar je na izletih in potovanjih pogosto neizvedljivo. Vsi se najbrž zavedamo, da je pomembno biti pozoren na sezono, ko se odpravljamo na potovanje, a vemo, da vedno to ni mogoče.

Tegob, ko nas vremenske neprilike ujamejo na potovanjih seveda ne gre primerjati s tem, ko nam razdejajo dom. A v vsakem primeru upamo, da jo čim bolje odnesemo in da ujma čim prej mine.

Priložnost zamujena ne vrne se nobena. Tako pravi slovenski pregovor. S tovrstnimi rekli se sicer poredko strinjam, a morda tega, na čemer te modrosti slonijo, še nisem povsem doumel. Priložnost potovati po državah, ki so danes in bodo še nekaj časa nedosegljive, smo zagotovo nekaj zapravili. Na primer, potovati po Siriji. Tja najbrž še nekaj časa ne bo mogoče potovati in vprašanje tudi je, koliko zgodovinskih znamenitosti se je sploh ohranilo. Saj ne, da so zgodovinske znamenitosti tiste, zaradi katerih bi tja potovali, prej ljudje. A vsekakor je to, da se v neko deželo, kjer je divjala vojna, začnejo vračati popotniki znak, da se tam zadeve normalizirajo. Ena takšnih dežel, ki je bila nekoč priljubljena turistična destinacija, dokler ni postala takorekoč sinonim za državo, ki se ji je treba na daleč izogniti, je Irak. A “Potovati v Irak še nikoli ni bilo varneje, kot v letu 2023!”, je na svojem blogu zapisal nek popotnik. Poznam tudi popotnika, ki ga spremljam že poldrugo desetletje in je bil v zadnjem času v Iraku že večkrat. Ne le to, tja je tudi peljal skupino popotnikov! Verjamem, da se nam to vsem, ki dogajanje v Iraku spremljamo na daljavo preko zaslona bolj ali manj nezainteresirani, zdi nepredstavljivo. A pogosto je to, če se želimo prepričati ali se nam zdi neka destinacija dovolj varna ali ne, predvsem stvar naše perspektive. Ter tega, koliko drznosti premoremo. Zase nisem prepričan, da je v tem trenutku premorem dovolj za obisk Iraka. Sploh pa dvomim, da bi doma dobil “vizum” za obisk te destinacije, ki se najbrž še dolgo časa ne bo znebila zloglasnega slovesa.

Na naših potovanjih smo prepotovali nekaj dežel, ki smo jih obiskali kmalu po tamkajšnjem turbulentnem obdobju ali so imele nevaren prizvok zaradi nečesa drugega. Na primer Mjanmar, Kolumbija, Mehika, Sudan, Egipt, Južnoafriška republika idr. Po naših izkušnjah so potovanja po deželah, ki jih obišče malo tujcev ali so bile nekaj časa zaprte, nadpovprečno nagrajujoča. Domačini v takšnih deželah so praviloma prijaznejši, bolj gostoljubni in zgovornejši, kot tam, kjer imajo obiskovalcev preko glave. Domnevam, da tudi zaradi tega, ker je to, da se v njihovo deželo vračajo turisti, znak, da se zadeve pri njih umirjajo in normalizirajo. Kakršnekoli že so te razmere bile. To smo opazili tudi hitri in drzni popotniki, ki smo potovali brž, ko je bilo v letih 2020 in 2021 mogoče. Kako krasno je bilo takrat potovati na sanjske, sicer oblegane destinacije, ki so v času, ko je svet obvladoval Covid, samevale. Grčija, Italija, Majorka, Hrvaška in še katera, so nas sprejele z odprtimi rokami, kar ni ravno značilnost, ki bi te dežele zaznamovala, saj se sicer v turizmu takorekoč dušijo. Če je bilo razliko v odnosu do obiskovalcev občutiti že v tako kratkem času, ko so se zaradi Covida potovanja zreducirala na praktično nič, potem si ni težko predstavljati, kako je v deželah, ki so bile za obiskovalce zaprte več let. Na misel mi je prišla izjemna zvedavost Kolumbijcev do tega, zakaj smo se odločili, da Kolumbijo, ki je takrat slovela kot ena izmed najnevarnejših dežel na svetu, obiščemo. Ena izmed težav pri tem je, da potem, ko enkrat neka država pridobi sloves nevarne destinacije, tudi potem, ko objektivna nevarnost preneha obstajati, sloves ostane. Od vietnamske vojne je minilo več kot štiri desetletja, a še danes marsikdo ob omembi imena dežele prej pomisli na nevarnost vojne, kot na lepoto ene najprivlačnejših dežel v Aziji.

Po drugi strani pa smo obiskali tudi nekaj destinacij, ki so bile v času našega obiska relativno varne, danes pa jih ni več mogoče obiskati. Na primer Ukrajina, ki sva jo imela priložnost obiskati na potovanju po svilni cesti z motorjem. Da nekaterih držav, ki sem jih obiskal na potovanju čez Afriko, niti ne omenjam. Dve od teh, ki sem jih takrat obiskal, sta sedaj na seznamu najnevarnejših afriških držav. V tem kontekstu bi se z reklom o zamujenih priložnostih skorajda strinjal. Nemogoče si je namreč predstavljati, kdaj bodo države, v katere je danes prenevarno potovati, ponovno dovolj varne. Objektivno gledano, se razume. Subjektivni občutek varnosti je nekaj povsem drugega. Po tem, kakšno stopnjo varnosti pričakujemo od destinacije, o kateri razmišljamo, da bi jo obiskali, se mi zdi da se ljudje izredno močno razlikujemo.

A ne glede na vse, priložnost, da neke destinacije, ki je trenutno nedosegljiva, nismo obiskali, ni nujno za vedno zamujena. Svet se spreminja, države se zapirajo in odpirajo. Počakajmo, morda se trenutno nedostopna dežela, o kateri sanjamo, odpre in nas nekoč pričaka odprtih rok.

Sanjskih destinacij, ki sem jih naštel minulo nedeljo, je ogromno. Najbrž nič manj, kot je različnih popotniških želja. A kot sem že ničkolikokrat omenil, smo čisto vsi, do zadnjega, omejeni predvsem z dvema merama. S časom in denarjem. Tokrat bom vse druge omejitve pustil ob strani in se posvetil denarju. V smislu, kako za čim manjši vložek dobiti čim več. Čim več popotniških užitkov. Čim bolj eksotično potovanje in več kulturnega šoka. Pri teh parametrih izhajam seveda iz sebe, ko menim, da so eksotična potovanja bolj nagrajujoča, kot potovanja po bližnjih ali bolj razvitih deželah. Če si obiska eksotične dežele zaradi katerekoli omejitve ne moremo privoščiti, lahko naredimo potovanje v bližnje ali že znane kraje bolj nagrajujoče. Na primer tako, da potovanje naredimo bolj drzno, kot smo ga vajeni. To je le ena od možnosti.

Izbira bližnje dežele za potovanje nikakor ni ultimativna rešitev za to, da na potovanju porabimo manj denarja. Če želimo po dolgem in počez spoznati neko deželo, ki nam mora biti seveda privlačna, da se zanjo sploh odločimo, je to lahko precej drago početje. Če na primer primerjam cene v Italiji danes in pred nekaj leti, opažam strahovit porast. Seveda ne le v Italiji. Cene so šle navzgor tudi v Aziji in Afriki. Najbrž je ni destinacije, kamor bi bilo danes potovati ceneje, kot je bilo pred petimi leti. Ni pa se spremenilo dejstvo, da je mogoče na potovanju s pametno izbiro destinacije porabiti precej manj denarja. Zgolj s tem, da namesto nekam, kjer je drago, potujemo tja, kjer je ceneje. Če smo le dovolj prilagodljivi, se razume. London, Pariz in Rim so seveda edinstveni, a ravno tako edinstvene so njihove precej cenejše različice npr. Bangkok, La Paz in Adis Abeba. Že pred časom smo ugotovili, kar velja še danes; potovanja v manj razvite dežele so praviloma cenejša, kot potovanja v bolj razvite dežele. Ko smo nazadnje potovali v pravo Azijo, smo presenečeno ugotovili, da na Tajskem (še vedno) za svoj denar dobimo precej več, kot v Evropi. Kaj šele v Gruziji, kjer smo bili leto kasneje. Vključno s stroški za nakup letalskih vozovnic! Sedaj sem preveril v tabelah, kjer imam zajete stroške potovanj in vidim, da smo resnično na teh potovanjih porabili manj denarja, kot na potovanjih po zahodno evropskih deželah. Kar se zdi neverjetno, saj smo na potovanju po Mjanmaru in Tajskem imeli še tri notranje polete. Seveda se ta računica izide šele na daljših potovanjih, ko se visoki stroški letalskih vozovnic porazgubijo na račun nizkih stroškov za spanje in hrano. Ob tem velja omeniti tudi, da nam več to, da na potovanju pridemo čim ceneje skozi, ni več takšna vrednota, kot je bila nekoč. Na enoletnem potovanju se nam je vsaka soba, ki je stala več kot 20 EUR na noč, zdela draga. A ti časi oziroma cene so nepovratno za nami. Danes nam to, da potujemo po deželi, kjer je poceni, pomeni nekaj drugega. Predvsem to, da za svoj denar dobimo precej več, oz. si lahko privoščimo več, kot v deželah, kjer je drago. V deželah tretjega sveta, če jih lahko tako imenujem, si izbiramo najboljše restavracije, ne da bi na cene sploh pogledali. Medtem, ko smo v Parizu, kjer smo se potepali lansko poletje, zaradi visokih cen šli celo tako daleč, da smo pijačo kupili v trgovini in jo popili na klopci v parku. Pariz je seveda edinstven in je treba sklepati kompromise, a vendar to, da moramo biti pozorni na ceno za vsak grižljaj, za vsako sobo, za vsak prevoz, za vsak ogled, ni način potovanja, ki bi nam godil.

Morda se to zdijo skrajnosti, a ni nujno tako. Tudi po evropskih deželah, ki slovijo kot pregrešno drage, se da potovati ceneje. Skandinavija je lahko sila poceni, o čemer sem se prepričal na dveh potovanjih. Tudi na zadnjem potovanju po Norveški, ko sva jo prevozila z motorjem, sva porabila relativno malo denarja. Kljub temu, da sva prevozila noro število kilometrov in tankala pregrešno drag bencin ter občasno jedla v etiopski, turški, libanonski restavraciji. V resnici sva na zadnjem motorističnem potovanju po Italiji porabila več denarja na dan, kot na Norveškem. Kar se tiče zadnjih družinskih potovanj, ko potujemo trije, pa je bilo v zadnjem času najugodneje potovati v Črno goro in Grčijo. Sploh v času Covida, ko so bile namestitve prazne in smo si na Zakintosu za smešno ceno privoščili najem cele vile.

Skratka, stroške na potovanju lahko ne le prepolovimo, temveč zdesetkamo. Z ustrezno izbiro predvsem na treh področjih: destinacija, način potovanja in sezona, v kateri potujemo. Če smo se le tovrstnega prilagajanja pripravljeni lotiti.

Nazadnje sem pisal o naših popotniških izzivih, danes pa na splošno o izzivih izbire popotniške destinacije. Srečneži, ki vsako poletje obiskujejo isto destinacijo, v tem najbrž ne vidijo izzivov. Tisti, ki pa raje potujemo in to tako, da obiskujemo različne kraje, pa vsekakor. Morda bi kdo dejal, da to, da vsako leto obiščeš isto destinacijo in iste kraje, ni potovanje. A iz drugačnega zornega kota zagotovo je. Na primer, četudi se vsako leto odpelješ po isti poti do Pariza in nazaj, je to potovanje. Kakorkoli, danes me zanima, katere destinacije so najbolj vroče ta hip, oziroma bodo v letošnjem letu.

Začel bom z Rough Guides, vodniki, ki se mi zdijo najbolj uporabni. Priporočajo 23 različnih destinacij za vsak žep in za vsak okus. Celo Ljubljana je med njimi. Blizu nam je tudi Korčula, za katero pišejo da imajo najboljše vino, hrano in družinam prijazne plaže. Če bi izbiral med destinacijami, ki jih še nismo obiskali, bi za nas izbral Kostariko. Od destinacij, ki smo jih že obiskali, bi priporočal Torres del Paine in Patagonijo v Čilu. Ena izmed najbolj slikovitih pokrajin, kar smo jih videli.

Naslednji je Lonely Planet. Zanimiv se mi zdi njihov prikaz destinacij po različnih tematskih sklopih, ki naredijo destinacije privlačne. Hrana, način potovanja, povezovanje z domačini, odklop, spoznanja idr. Od naštetih bi na prvo mesto vsekakor postavil Zahodno Avstralijo, še eno od najbolj fascinantnih potovanj, ki smo jih opravili. Od tistih, ki bi najbolj pritegnile nas, pa zagotovo Butan.

National Geographic za letos priporoča 35 destinacij, ki so prav tako porazdeljene po kategorijah. V kategoriji narava je tudi Slovenija, kot vodilna država v trajnostnem turizmu. Bodimo ponosni na to lovoriko. V kategoriji družina priporočajo Kolumbijo. Tudi meni se to zdi zelo dobra izbira. Sam bi izbral Gano, afriško državico, ki je nedvomno nekaj posebnega. Povrhu je v zahodni Afriki, kamor še nismo zašli.

Naslednji je Forbes, sicer manj prepoznan pri nas, a imajo kar nekaj privlačnih predlogov za letos. Grški otok Paros je že tak, da se mu ni mogoče odreči, potem, ko vidiš fotografije tamkajšnjih plaž. Tudi Shimla v Indiji je takšna, da bi se z veseljem podali tja. Lake Louise v Kanadi sem obiskal pred leti in bi ga vsekakor priporočal ljubiteljem narave, ki jih Britanska Kolumbija ne bo razočarala. Zdi se mi, da ima prav Forbes najboljšo izbiro predlogov.

CNN sicer ne poznam kot poznavalcev s področja potovanj, a tudi oni imajo dober nabor privlačnih destinacij za letošnje leto. Uganda in Ruanda sta vsekakor eni najbolj privlačnih in za potovanje preprostih dežel, kar sem jih obiskal v Afriki. Med predlogi je tudi en, ki se mi zdi nenavaden in sicer Manaus, Brazilija. Ime tega kraja, ki leži sredi amazonskega pragozda, poznam iz romanov in je pogosto prikazan nekako mističen in odročen. Morda je danes drugače. Bo treba iti tja in se prepričati.

Predlogov, kam potovati, je seveda za celo morje. Le še različne želje, zmožnosti in strahove uskladimo ter že potujemo. Upam, da je med vsemi naštetimi destinacijami tudi tista, ki bo letos na družinskem potovanju navdušila tudi nas.

Idej in želja po potovanjih je najbrž prav toliko, kot razlogov proti njim. Zdi se mi, da nismo edini, ki smo venomer razpeti med željami, zmožnostmi in strahovi. Tudi kak razlog proti potovanjem najdemo. Popotniške želje so tako lahko na eni strani, možnost realizacije pa na drugi strani mavrice. Tako se najpogosteje zgodi, da potem, ko se soočimo z zmožnostmi in strahovi, ki nas pri uresničevanju želja omejujejo, tudi svojim željam pristrižemo peruti. Sklenemo kompromis, popustimo, se prilagodimo ali kako drugače reagiramo, da potovanje vendarle speljemo. Četudi ne tja, kamor smo si želeli in ne na način, kot smo si želeli. Sploh ne, da je to narobe, prej obratno. Na ta način zagotovo izpeljemo več uspešnih potovanj, kot pa če vztrajamo doseči natanko to, kar si želimo, a tega potem ne uspemo realizirati. Če se le ne odpovemo temu, kar nas osrečuje. Na primer, če si on želi v Budimpešto, ona pa na Dunaj, to, da obiščeta Bratislavo, ki je nekje vmes, najbrž ni kompromis, ki bi kogarkoli osrečil. Tako, kot še tako prečudovita plaža Zlatni Rat na Braču ne more biti ustrezna zamenjava za nekoga, ki si srčno želi na Maldive. A ko zmožnosti za uresničitev prvovrstne želje ni, se pač prilagodimo. Še najbolje tako, da že v izhodišču gojimo želje le v okvirjih svojih zmožnosti. Tako se prikrajšamo za marsikatero razočaranje.

A kaj, ko do nas prihaja toliko privlačnih impulzov, ki v nas zbujajo želje po potovanjih, ki se jim je tako težko upreti. Če bi moral v tem trenutku izbrati destinacijo za letošnje družinsko potovanje, bi imel kar težko nalogo, če bi želel to storiti tako, da bi navdušil tako Mašo in Sabrino, kot tudi sebe. No, če bi nekdo omenil Havaje, bi zagotovo vsi trije zastrigli z ušesi, a zaenkrat ni realno, da se tja podamo. Pravzaprav nas to omejuje. To, da nas pogosto privlačijo destinacije, ki si jih zaradi takšnih ali drugačnih razlogov trenutno ne moremo privoščiti. Tako, da je odločitev za izbiro destinacije zmeraj kompromis. Ni bilo vedno tako, vsaj pri nas ne. Odločitve o izbiri destinacije smo sprejeli dobesedno čez noč, enoglasno in kar takoj, ko smo se ogreli, kupili letalske vozovnice. Resnično nisem prepričan o tem ali je to, da danes ravnamo bolj premišljeno, napredek. Nesporno dejstvo je, da nam je danes precej težje izbrati vsem privlačno potovanje. Pri tem se mi zdi zanimivo to, da sem vedel, da bomo prišli do te faze pri potovanjih. Več kot deset, najbrž celo petnajst let je tega, ko sem ugotovil, da nam bo vedno vedno večji izziv najti vsem privlačno potovanje. Kar je seveda razumljivo, saj nobeno navdušenje ne more biti trajno. Priznati pa moram, da sem presrečen, da sem to tako zgodaj predvidel in s tem pravočasno preprečil kakršnokoli odlašanje in čakanje na boljše čase. Če sem lahko malce nostalgičen, lahko povem, da so bila potovanja z majhnima otrokoma najboljša (solo potovanje čez Afriko je izven kategorije).

S tem seveda ne mislim, da so naša potovanja v zadnjih letih slabša ali kakorkoli drugače manj vredna, daleč od tega. Nedvomno pa imajo danes naša potovanja na nas drugačen vpliv, kot so ga imela nekoč. Tudi lotevamo se jih drugače. Kar je seveda jasno, saj je od našega prvega družinskega potovanja, ki ga omenjamo na teh straneh, minilo že 22 let. Zato je popolnoma nerealno pričakovati, da bi aktivnost, ki jo izvajamo nepretrgoma dve desetletji, imela na nas enak učinek danes, kot ga je imela nekoč. Nikakor ne zato, ker bi bili potovanj naveličani, saj sicer ne bi več potovali, ampak zaradi tega, ker smo vsi po vrsti drugačni, kot smo bili nekoč. Kar nas pripelje do izziva, najti takšno potovanje, ki nam ustreza takšnim, kot smo danes.

Potem, ko sem minulo nedeljo objavil nekaj utrinkov o tem, kje smo lansko leto potovali, sem še preštel, koliko držav smo obiskali. Teh je več kot deset, kar me ne preseneča, saj to lahko naredimo že na enotedenskem road-tripu po okolici. Preseneča me to, da smo na potovanjih v lanskem letu stopili na štiri celine! Evropo, Afriko, Ameriko in Azijo. Sicer se nam to ni posrečilo prvič, a če bi imel knjižico, v katero bi pisal popotniške dosežke, bi to vpisal vanjo. Saj ne, da ta podatek karkoli pomeni in da smo si za to, da smo ga dosegli, prizadevali, je pa morda še en mejnik na naših potovanjih. Tudi zaradi tega, ker tega nismo načrtovali in sem to dejstvo šele sedaj spoznal. To, da bi se zavestno gnali za doseganjem dosežkov v številkah, nam še ni padlo na pamet. Potovanja niso številke. Si pa je s pomočjo številk marsikaj lažje predstavljati. Kot na primer v objavi, ki sega daleč nazaj in se glasi Enoletno potovanje okrog sveta v številkah in presežkih. Opa, v tej objavi je nekaj res norih številk, moram priznati. Saj drugače na enoletnem družinskem potovanju okrog sveta ne more biti.

Če sem že pri številkah, je tukaj še ena, ki jo občasno posodobim in omenim. Gre za število držav, ki smo jih na potovanjih širom sveta že obiskali. Nazadnje sem jo posodobil pred dobrima dvema letoma. Od takrat smo sicer obiskali kar nekaj dežel, a največ takšnih, v katerih smo že bili. Tako smo v tem času števec povečali le za dve in sicer Mavritius in Jordanijo. V države, ki so nam pri srcu, se tako radi vračamo, da pogosto niti ne pomislimo na to, da bi raje odpotovali nekam drugam, kjer še nismo bili. Da bi destinacije izbirali na podlagi tega, da bi tako povečali število dežel, ki smo jih že obiskali, nam še ni padlo na misel. Prizadevanje za tovrstnimi dosežki niti ni v našem radarju. Res pa je, da smo sedaj že zelo blizu trimestnega števila obiskanih dežel, tako, da se mi zdi, da bo treba na v naš repertoar potencialnih dežel za obisk, dodati več takšnih, ki jih še nismo obiskali. Seveda, če bomo imeli to srečo, da bomo z našimi potovanji lahko nadaljevali, preden se pojavi nov razlog za zapiranje meja ali karkoli drugega. Tega se sicer ne bojimo in o tem ne razmišljamo, a človek nikoli ne ve. Zato tudi več ne načrtujemo potovanj tako daleč naprej, kot smo jih morda nekoč. To ima sicer svojo ceno, a ta je majhna v primerjavi z vsem ostalim, kar nam potovanja prinašajo.

Če bi torej želeli doseči čarobno številko sto obiskanih dežel, bi bilo to relativno preprosto, sedaj, ko smo že tako blizu. Relativno preprosto v tem kontekstu pomeni, da bi lahko to dosegli v dveh letih, če bi se tega namensko lotili. Nič posebnega. Meni se zdi neprimerljivo težje to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki nas vse dovolj pritegne. Ne glede na to ali gremo tja prvič ali smo že bili. To so zame izzivi, s katerimi se na področju potovanj soočam. In to, da najdemo destinacijo in način potovanja, ki ustreza tako Sabrini, Maši in meni, to je zame resen dosežek. To so dosežki, za katerimi se pehamo.

Pravijo, da če nisi objavil, se ni zgodilo. Ali celo; če nisi objavil, ali se je sploh zgodilo? Če si objavil, a ne takoj, sploh koga to še zanima? Skratka, za to, da naredimo dober vtis na družbenih medijih, je treba upoštevati trende in zakonitosti teh medijev. Če jih ne, smo tam pač prezrti. Nekateri se zato, da si zgradijo skupnost somišljenikov trudijo, drugi niti ne. Prostora je dovolj za vse, takšne in drugačne. Če se le preveč slepo ne pustimo voditi algoritmom, ki služijo vsem drugim, le nam ne. Zdi se mi, da to, kar počnem sam, ni niti približno vzorna prisotnost na družbenih medijih. Enkrat objavljam o potovanjih, ki so se pravkar zgodila, drugič o potovanjih, ki so za nami že nekaj mesecev, zelo redko pa se oglasim takrat, ko dejansko potujemo. Razloge za to, da se s potovanj ne javljamo v živo, kar ima nedvomno največji odziv na družbenih medijih, sem omenil že večkrat. A pred kratkih sem slišal še za en meni všečen razlog, zaradi katerega se s tem, kaj se dogaja ali ne dogaja na družbenih medijih, ni treba obremenjevati. A ker so družbeni mediji (pre)resničen prostor za marsikoga, tega raje ne omenjam. Podobno kot tisti, ki ne jedo mesa, tisti, ki nimajo televizije ali tisti, ki ne vozijo avtomobila, svojih razlogov ne omenjajo drugim. Če pa jih že, se to redkim oz. ob redkih priložnostih posreči. Čeprav menim, da je prav, da o prepričanjih, v katerih se nam zdi, da smo drugačni od drugih, spregovorimo. Seveda ne zmeraj in ne z vsakomer, a ob pravi priložnosti in s pravim sogovornikom in na pravi način.

To, da bi objavljal sproti, torej takrat, ko dejansko potujemo, mi preprosto več ne znese. Sicer se mi s tem, da objavljam za več mesecev za nazaj, ni bilo lahko sprijazniti, a žal ne gre drugače. Kot sem že omenil, sem s tem na prvo mesto postavil naše doživljanje potovanj, šele na to vse drugo. V času, ko smo na potovanju, se razume. A ne glede na časovni zamik objav, ko gledam za nazaj vidim, kako pestro je bilo lansko popotniško leto. Morda smo skušali nadoknaditi zamujeni leti 2020 in 2021.

Začeli smo pozno, šele za prvomajske praznike, ko smo se podali na Kanarske otoke. S kolesom in še kako drugače.

Sledilo je moje solo potovanje po ameriškem zahodu.

Lani sem se s kolesom podal na enotedensko potovanje čez hribovito južno Slovenijo vse do morja.

Sledil je road-trip v Pariz.

Nato pa smo poletni vročini ušli tako, da smo odleteli na jug, vse do tja, kjer je bila zima, na Mavricij.

Motoristično sezono sva zaključila v Dolomitih.

Potovanja v letu 2022 smo sklenili v Jordaniji.

Popotniško leto 2022 je prineslo obilico doživetij in spoznanj, a tudi krepko razočaranje. Prav je tako, saj imajo tudi potovanja, tako kot vse, kar nekaj šteje v življenju, vzpone in padce.

Prejšnjo nedeljo sem pisal o tem, da so potovanja nazaj. V resnici se mi zdi, da potovanja pravzaprav nikoli niso niti za trenutek odšla. Od nas. Iz moje glave. Iz mene. O potovanjih se pogovarjamo, o potovanjih razmišljamo, potovanja načrtujemo in potovanj se spominjamo. Nič od tega nam ni odveč. Nič od naštetega ni obremenjujoče in utrujajoče. Tako, kot dejanska potovanja. Tako, kot čas, ko dejansko potujemo. Potovanja so naporna, o tem ni nobenega dvoma. A napolnijo nas z druge vrste energijo, ki zna trajati in trajati. A gremo po vrsti. Najprej potovanje načrtujemo. To nas navdaja z upanjem in pozitivnimi pričakovanji. Ta faza je zelo pomembna, da se na potovanje, na katerega se odpravljamo, pripravimo. Tako psihično, kot tudi fizično. Za kar je seveda potreben čas. Od same ideje ali misli, ko prvič pomislimo na neko destinacijo, se po premisleku zanjo odločimo in začnemo potovanje načrtovati, mine kar nekaj časa. V nekaterih primerih lahko traja nekaj let ali celo desetletij od ideje do realizacije. S čemer seveda ni nič narobe. Za nekatere zamisli pač potrebujemo več časa, da jih lahko materializiramo. Sledi tretja faza, ko končno odpotujemo. Na samem potovanju smo deležni vseh mogočih občutkov in doživetij, ki nam jih potovanje ponuja. V kontekstu doživljanja potovanja niti ni pomembno ali potovanje poteka po pričakovanjih ali ne. Niti ni pomembno število doživetij, ki smo jih na potovanju deležni. Pomembneje je, da doživetja zares srkamo vase. Na kar moramo biti še posebej pozorni, kadar gre za negativna doživetja. Če le niso preveč negativna, nas ta lahko obogatijo bolj, kot pozitivna doživetja. Ta obogatitev se nam pripeti že na samem potovanju, lahko pa tudi kasneje, ko se vrnemo domov in nastopi tretja faza. V njej se potovanj spominjamo in podoživljamo, kar smo na potovanju doživeli. Nekateri spomini z nami ostanejo za vedno, drugi s časom zbledijo. Te tri faze; pred, med in po potovanju, me nekoliko spominjajo na obliko Gaussove krivulje, s tem, da je dejansko potovanje le osrednji del, vrh krivulje. Težava se pojavi, ko nastane več krivulj, ki se hkrati prepletajo. Ali ko na enem potovanju že razmišljamo o naslednjem. Ko med enim in drugim potovanjem ne mine dovolj časa, da bi lahko minulo potovanje dodobra podoživeli in se že moramo pripravljati na naslednje potovanje. Tako, kot je potreben čas, da minulo potovanje podoživimo in si doživetja vtisnemo v spomin, tako, da postanejo del nas, je čas potreben tudi za to, da se v nas prebudi želja po tem, da ponovno odpotujemo. Če časa med enim in drugim potovanjem ni dovolj, se zdi, da potujemo po tekočem traku. Morda sem včasih to lažje prenesel. Danes mi to, da imam med enim in drugim potovanjem premalo časa, težko pade. Ponovno; ne zaradi logistike ali priprav, temveč zaradi časa, potrebnega za podoživljanje in časa, potrebnega za zbujanje popotniškega apetita. Natanko tako, kot mora med kosilom in večerjo miniti dovolj časa, da nas zagrabi lakota, saj je tako večerja slastnejša.

O tem sem pisal že pred časom. Letos je zame takšno leto, ko se mi krivulje podoživljanj in načrtovanj potovanj preveč prepletajo. Želim si, da mi jih v naslednjem letu uspe nekoliko razmakniti.

Na letošnjih potovanjih smo obiskali nekaj evropskih, ameriških in afriških dežel. Pravzaprav to pomeni, da smo letos potovali po treh celinah, kar je več, kot smo si predstavljali na začetku letošnjega leta. Takrat je bila namreč prihodnost potovanj zavita v meglo, ki jo je povzročila epidemija. A že spomladi se je megla začela dvigati, ko so se meje začele odpirati in so tudi države izven Evrope začele odpirati vrata za obiskovalce. Sicer ne vse in seveda le za obiskovalce, ki ustrezajo določenim pogojem; cepljenje, prebolevnost ipd. Spomnim se, da je bilo to v času, ko smo načrtovali letošnje prvomajske počitnice. Takrat smo bili silno veseli, da lahko končno ponovno izbiramo med široko paleto nam privlačnih destinacij. Predvsem zaradi tega, ker je bil nabor teh destinacij dve leti precej okrnjen. V poletni sezoni, se mi zdi, da sploh ni bilo več čutiti kakršnihkoli omejitev, niti posledic epidemije. Le če podrobneje pogledamo, vidimo, da so te prisotne še danes in bodo še precej časa. A ko te pete že močno srbijo, da bi jo popihal nekam daleč, tega pač ne želiš opaziti.

Pravzaprav sem želel povedati, da na naših letošnjih potovanjih nismo opazili, da sta za nami dve leti, ko so bila potovanja zelo omejena. Kar smo seveda tudi sami občutili. Glede na gnečo, ki smo jo doživeli, kaže, da je danes zapiranje mej zaradi epidemije že zgodovina. Če pomislim na vse kraje, ki smo jih letos obiskali v bolj ali manj glavni turistični sezoni, je bilo povsod videti, da je sezona v polnem razmahu. Po eni strani se mi to zdi odlična novica in sem vesel za vse, ki radi potujemo in za vse, ki od tega, da drugi potujejo, živijo. Po drugi strani pa se bojim, da se število ljudi, ki potujejo, ne bo vrnilo na raven pred epidemijo, temveč bo še naraslo. Bojim se tudi, da sta zmanjševanje ogljičnega odtisa in ohranjanje trajnosti destinacij preveč abstraktna pojma, da bi se zgolj zaradi njiju ljudje začeli odpovedovati potovanjem do te mere, da bi se to dejansko poznalo. Vsekakor bo treba nekaj ukreniti, da se popularne destinacije ne bodo zadušile v poplavah turistov. Letos sem obiskal nekaj zelo velikih mest, ki so bila takorekoč poplavljena z obiskovalci. Raje si ne predstavljam, kaj to pomeni za kvaliteto življenja tamkajšnjega prebivalstva.

Seveda se k turistom, ki obiskujejo popularne destinacije, prištevamo tudi mi. Ko izberemo destinacijo, kamor bomo potovali, v resnici pomislim na ogljični odtis in na trajnost. A priznam, da na lestvici faktorjev, ki vplivajo na našo odločitev, ne kotirata prav visoko. Smo pa v zadnjih letih precej bolj pozorni na to, da naš denar, ki ga zapravimo na potovanjih, pride tja, kjer se nam zdi, da je bolj potreben. Sploh v predlanskem in lanskem letu se nam je zdelo zelo pomembno, da vsaj malo pomagamo tam, kjer so zaradi epidemije izgubili največ. Kar se tiče našega prispevka k zmanjševanju ogljičnega odtisa, pa moram žal priznati, da je negativen. Naš ogljični odtis povečujemo, ne zmanjšujemo. Raje ne napišem, kolikokrat sem letos sedel na letalo. Letalska potovanja namreč prispevajo k strašanskim količinam CO₂. Sicer v zadnjih letih veliko več kolesarim, kot sem kadarkoli, a žal s tem nisem nadomestil potovanj z motorjem, avtom ali letalom. Se pa zavedam, da bomo tudi mi morali nekaj v tej smeri ukreniti. Pravzaprav vsi, ki veliko potujemo, četudi se nam zdi, da smo le kaplja v morju ljudi, ki potujejo. Čez dunajsko letališče, s katerega sem letos večkrat letel, gre letno 30 milijonov potnikov! Nepredstavljivo. A kot sem zapisal, se bojim, da to zveni preveč abstraktno, da bi se zadostno število ljudi odpovedalo nečemu, kar radi počnejo in si to lahko tudi privoščijo. Bolj kot na zavest posameznikov, računam na ukrepe, ki jih prinaša Pariški sporazum, strategija za zmanjšanje emisij, ki so ga podpisale vse članice EU. Seveda pa nas, posameznike to ne odvezuje od odgovornosti do zmanjšanja aktivnosti, katerih posledica so škodljivi vplivi na okolje.

Skratka, po tem, kar smo v zadnjih mesecih videli na nekaj turističnih destinacijah in na več letališčih, je očitno, da so potovanja nazaj in to v širšem obsegu, kot kdajkoli prej. Rešitev bi bila v tem, da nehamo potovati, a v to nas mora nekdo prisiliti, kot se je pokazalo v letih 2020 in 2021. A podobno, kot reševanja vsakega obsežnega problema, se lahko tudi tega lotimo postopoma, po korakih. Na primer tako, da potujemo izven glavne turistične sezone. Da potujemo v manj obiskane ali bližnje kraje itd. Nasvetov, kako biti prijaznejši okolju, ljudem, destinacijam in še čemu, je veliko. Le še v dejanja jim moramo pretopiti.