Potovanja, učitelj potrpežljivosti

Vse, kar potrebujemo, je le malce potrpežljivosti. To so besede, ki jih je že marsikdo izrekel, a meni v tem trenutku na pamet pade le dušni pastir, ki mi je tole največkrat povedal, Axl Rose. Ko nekaj tako preprostega in hkrati globokega slišiš tisočkrat, se ti pač usede. Seveda slišati še ne pomeni razumeti, kaj šele tako ravnati, a je dober začetek. Zase vem, da sem se največ potrpežljivosti naučil na potovanjih. Bolj, kot so bile situacije, s katerimi smo se soočali na potovanjih, nepričakovane, težavne in nam nerazumljive, več potrpežljivosti smo potrebovali, da smo se iz njih izvlekli ali jih razumeli. Razen v izrednih okoliščinah, kadar se je bilo treba odzvati nemudoma. Takrat je na prvem mestu instinkt oziroma takojšnje reševanje situacije z vsemi možnimi sredstvi. Takoj zatem, ko se dim poleže, pa je pogosto prav potrpežljivost tista vrlina, ki jo najbolj potrebujemo. A ne potrpežljivost, da v neskončnost prenašamo neko neugodno situacijo, ne da bi skušali nanjo vplivati, temveč potrpežljivost, ki jo potrebujemo, da premislimo, kaj lahko storimo za to, da stanje izboljšamo. Na primer situacijo, v kateri smo se vsi skupaj (pravzaprav vsi narazen) sedaj znašli.

Nekaj primerov, ko je bila na potovanjih naša potrpežljivost na preizkušnji:

Ko nas je dež spremljal ves dan na trekingu k Torres del Paine. 2008-argentina&chile_58.JPG
Na neskončnih vožnjah v prenatlačenih avtobusih, kot ta v Mechinagar. 2009-Nepal_101
Ali ta v Boliviji na neogrevanem avtobusu, kjer smo sredi zime zaradi protestov obtičali visoko v Andih. 2010-bolivija_02
Ob prvem prihodu v ZDA, ko nam je mejni policist povedal, da nimamo pogojev za vstop v državo in smo morali čakati na njegovo dobro voljo. 2010-NewYork_01
Na Kitajskem, ko smo se sprehajali po tržnicah, ne da bi na postalo slabo. 2010-Kitajska_26
V Iranu, ko smo prenašali zabodene poglede domačinov. 2011-iran_46
Na pamirski avtocesti v Tadžikistanu, kjer sem dan za dnem goltal prah in antibiotike, pa nič ni kazalo da bo kmalu konec. srednja_azija_2017_049
V Afriki, kjer sem ob navzočnosti otrok s puškami moral nadeti najprijaznejši izraz na obrazu, kar ga premorem. pastir s Kalašnikom
Največ potrpljenja nas je naučila Indija. Da smo se naučili potrpeti v gneči, 2009-Indija_41 v manj čistih razmerah 2009-Indija_36
2009-indija_95 in v situacijah, ko nam je ob prizorih revščine zastalo srce. Indija-2013_18

Najlepši razgledi na svetu

Razglabljanje in pisanje o popotniških načrtih mi nikoli ni šlo najbolje od rok. Sedaj imam za to, da o popotniških načrtih ne pišem, končno še legitimen razlog, saj je pisanje o kakršnihkoli načrtih, kaj šele popotniških, v tem trenutku brezpredmetno. Celo nehigiensko, bi kdo rekel. Seveda ostaja upanje in temu se nikakor ne odrekamo, le o tem je težje spregovoriti. Zaenkrat. Upanje gojim tudi sam; upam, da se bomo lahko vedno, brez zadržkov ali strahov pred očitki, pogovarjali o tem, kaj smo nekoč doživeli. Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Lahko jo sicer pozabimo, a še to ni vedno v naših močeh, saj je sposobnost pozabljanja zahtevnejša od sposobnosti pomnjenja.

Zato se tokrat spominjam najlepših razgledov, ki smo jim bili priča na naših potovanjih po svetu. Takšnih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Z razgledi imam v mislih predvsem naravne lepote, čeprav se tu in ta med njimi najde kakšno delo človeških rok.

Ko prvič uzreš karibsko morje, tega ne gre zlahka pozabiti. Nekje južno od Cancuna, Mehika. 2006-mehika_03.JPG
Torres del Paine, Čile. 2008-argentina&chile_01.JPG
Zelene plantaže čaja v Maleziji. 2009-Malezija_36
Razgled na Himalajo na trekingu okrog Anapurne, Nepal. 2009-Nepal_39
Širna prostranstva Avstralije. 2010-Avstralija_077
Jezero Titikaka, Bolivija. 2010-bolivija_17
Isfahan je pol sveta, Iran. 2011-iran_59
Lofoti, Norveška. Skandinavija-064
Razgled na Matterhorn, Švica. Svica-01
Področje reke Mekong, Si Phan Don, Laos. laos-2012_56
Odročni in nevarni Kašmir. 2015-kasmir_10
Fascinantna Namibija Dead Vlei, Namibija
in mistični Sudan. Sudan, piramide Meroe
Zloglasni Pamir, med Tadžikistanom in Afganistanom. Če kje, sva se na svilni poti spraševala, kaj pravzaprav počneva tukaj? srednja_azija_2017_044

Namenoma sem izpustil Evropo in dodal le dve evropski državi, ki sta nam najbolj prirasli k srcu, kar se tiče razgledov, saj prekašata vse drugo, kar smo v Evropi videli. Izbor ostalih sem naredil po spominih na prečudovite prizore, ki smo jim bili priča.

Svetovna kuhinja doma

Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.

Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.

Lobio po gruzijsko. Gruzija in Armenija
Čevapčiči po bosansko. 2014-Balkan17
Indijski kariji. Thali, kralju okusov
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju. 2015-kasmir_63
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru Ciper-2014_26 ali v Argentini. 2008-argentina&chile_64.JPG
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici. Svica-43
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju. Gruzija in Armenija
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev. 2007-vietnam_63
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi, Indija_41 Maša v Burmi. myanmar_2018_74
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu, srednjaazija2017_028 a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk. srednjaazija2017_030
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu. Gruzija in Armenija
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju. 2010-Singapur_10
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji. priprava večerje
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine. 2010-Kitajska_60

Čas za brskanje po popotniških spominih

O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.

Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.

Kako si pripotovati trajnejše spomine

Vsi odraščamo in vse se spreminja. Tudi apetit po osvajanju sveta in popotniške želje. Tega se sicer zavedamo, a se kljub temu kdaj pa kdaj z nostalgijo spominjamo preteklosti in sebe, kot smo bili nekoč. Za retrospektivo ni treba biti star, dovolj je zazreti se nazaj za nekaj let in se spomniti, kako smo potovali takrat ter razmisliti o tem, kako drugače potujemo danes. Verjamem, da za marsikoga velja rek o Janezku in še danes želi potovati tako, kot je potoval pred leti. Ampak, je danes to sploh mogoče? Popotniško-turistična industrija se spreminja z vrtoglavo hitrostjo. Airbnb, Car sharing, Skyscanner in tako naprej so zadeve, ki so v kratkem času marsikaj obrnile na glavo. Sicer turistične agencije še obstajajo in tam je najbrž mogoče poslovati kot nekoč, preko kataloga. Priznam pa, da sem turistično agencijo v Sloveniji nazadnje obiskal pred petnajstimi, morda celo dvajsetimi leti, zato bolj ali manj domnevam, koliko so se zadeve spremenile tudi pri njih. Tako lahko komentiram le to, kako so se stvari spremenile pri organizaciji potovanj v lastni režiji. Kot vse drugo, so se nekatere storitve spremenile na bolje, druge na slabše. Saj to, da si lahko vnaprej ogledamo hotel na daljavo, preverimo mnenje gostov in razpoložljivost prostih sob v terminu, ki nas zanima, je prekrasno. Še pred desetletjem je bilo to marsikje nemogoče, danes menda popotniškega kraja, v katerem si ne bi bilo mogoče sobe poiskati in rezervirati vnaprej preko interneta, skorajda ni. Sobo smo takrat poiskali tako, da smo se šele po tem, ko smo stopili z vlaka ali avtobusa, sprehodili po mestu in poiskali primeren hotel. Tam smo poiskali receptorja, ga vprašali za ceno in prosili, da nam sobo pokaže. Če nam karkoli ni ustrezalo, smo iskali naprej. Koliko poznam ljudi, ki potujejo, tega nihče več ne počne. Morda izjemoma. Mi smo to nazadnje naredili lani. Danes se vse rezervira vnaprej.

Kar sicer ni v redu, a alternativa je žal še slabša. Prepogosto gre namreč za izkrivljanje pretoka informacij med ponudniki in povpraševalci. Saj menda ne verjamete vsiljivim sporočilom: »To sobo si pravkar ogleduje še pet ljudi!«, »Zadnja rezervacija je bila narejena pred petimi minutami!«, »To je najugodnejša soba!« in podobnim? Nekateri ob rezervaciji vnaprej zahtevajo kopijo osebnega dokumenta, kar je celo nelegalno. A brez tega storitve pač ne moreš uporabiti. Odločitev je sicer še zmeraj v naših rokah, a je včasih prav težko ohraniti trezno glavo in ne nasesti strategijam ponudnikov, za katere je treba priznati, da so precej dovršene. Sicer rad preizkušam novosti in sem velikokrat navdušen nad njimi, a se prav zaradi tega brzdam in pogosto zadeve uredim na klasičen (zastaran) način. A ne zaradi tega, da bi prihranil tistih nekaj odstotkov provizije, temveč iz drugih razlogov. Enkrat iz nostalgije, drugič nalašč (iz inata, da se bolje razumemo). Ne vem, kako naj drugače rečem temu, da ne želim rezervirati sobe preko Airbnbja, če sem oropan za izkušnjo stika z domačinom, ki je zame eden izmed temeljnih razlogov za potovanje v daljno deželo. Sobo na drugem koncu sveta rezerviraš vnaprej preko aplikacije, prejmeš generičen odgovor in kodo za odklepanje vrat, odpotuješ in v daljni, neznani deželi vstopiš v hišo tujca-gostitelja, ki te niti ne pozdravi, saj ga ne srečaš. Koliko je vredna izkušnja potovanja brez stika s tamkajšnjimi ljudmi? Z domačini, ne z zaposlenimi v turizmu in gostinstvu!

Razumljivo, da imamo ljudje različna pričakovanja od potovanj, da ne iščemo vsi stika z domačini, da ne želimo vsi okušati eksotičnih jedi. Vsi pa najbrž iščemo novo izkušnjo, tudi tisti, ki potujejo z vnaprej dodelanim itinerarjem v Excelovi tabeli. Seveda je izkušnja natanko toliko globoka, kot je globoka naša pripravljenost potopiti se v nekaj novega (še najbolje v tisto, česar v Excelovi tabeli nismo predvideli). Kar nas pripelje do tega, da je prav globina izkušnje potovanja tista, ki je ključna za obujanje spominov na lastno preteklost. Globlja kot je izkušnja, trajnejši so spomini.

Potopis brez potovanja

P(rep)ogosto pišem o minulih potovanjih, doživetjih in spoznanjih ter o prihodnjih načrtih, kot da ne vem, da dejansko obstaja le sedanjost. A ker nismo ves čas nekje na kakšnem potovanju, in tudi ko smo, se želim od interneta odklopiti, v sedanjiku redko pišem. Zraven tega se mi zdi, da bolj, kot nam tehnologija omogoča, da smo na potovanju v stiku z domom, službo in prijatelji, manj intenzivno potujemo. Če nam povezanost res toliko pomeni, zakaj potem sploh ljudi, s katerimi želimo biti povezani, zapuščamo in potujemo? Morda v resnici sploh ne želimo potovati. Morda se zavedamo, da je vsako potovanje od bližnjih priložnost za potovanje k sebi, a se tej destinaciji najlažje izognemo tako, da ostajamo v nenehnem stiku z drugimi.

Spoznavam, da so nas dolga leta potovanj pripeljala do neke točke oziroma destinacije. Pravzaprav ne gre za destinacijo v dobesednem pomenu besede, temveč za rezultat vseh doživetij in izkušenj, ki so se nakopičile v letih potovanj. O tem prej nisem razmišljal, saj nisem vedel, da nas bodo potovanja pripeljala do česarkoli drugega, kot do naslednjih potovanj. Sedaj vem, da nas to, da nenehno potujemo, nekam pelje in da je destinacija, na kateri se trenutno nahajamo, le ena od postaj na naši poti. Najlepši čar te poti pa je dejstvo, da prihodnje postaje niso vnaprej najavljene in nikoli ne veš, katera destinacija (oziroma kakšen rezultat izkušenj in doživetij) sledi.

Zraven tega se mi zdi pomembno razumeti to, da destinacija, do katere nas pripeljejo dolga leta potovanj, ni enaka za vsakega dolgoletnega popotnika. Četudi imamo enake sestavine v obliki popotniških izkušenj, si vsak iz njih napiše svojo zgodbo. A ne postane vsak popotnik Theroux, Bryson, Flisar ali Alma Karlin. Jasno, saj nas, tako kot vsake druge, tudi popotniške izkušnje spreminjajo različno. Nekatere v pisatelje, druge v pridigarje, tretje v turistične vodnike in tako naprej. S čemer ni popolnoma nič narobe, če nam le uspe iz pridobljenih izkušenj narediti nekaj dobrega.

Takšen je torej naš današnji sedanjik in to je potopis s postaje, na kateri se pravkar nahajamo.

Praktične priprave na potovanje

Tudi potovanja so del asortimaja dobrin, ki jih nakupujemo. Še ko se odpravimo v hribe, je treba skrbno načrtovati, da se izognemo nakupovanju, če ne drugega, bencina in parkirnine. Da tega, da je nakupovanje vse mogoče opreme postalo del samega potovanja, niti ne omenjam. Še danes mi v glavi odmeva izpoved popotnika, ki je zapisal: »Načrtovanje je najlepši del potovanja!« Ojej. Glede na to, da imamo tako različne poglede na načrtovanje potovanj, se bom raje osredotočil na praktični del načrtovanj, za katerega se mi zdi, da smo si le podobni. V smislu iskanja najugodnejših letalskih vozovnic, hotelov idr. storitev. Sicer se pri tem, kar je za koga najugodneje, precej razlikujemo, saj je to za nekoga cena, za drugega udobje, za tretjega kakovost. A nič zato, saj to vse spada pod praktični vidik priprav na potovanja.

V zadnjem času sem bil večkrat presenečen, ko je kdo presenečen ugotovil, da je treba za prtljago pri nizkocenovniku doplačati. A to, da je dvourni let znotraj Evrope mogoče dobiti za pičlih dvajset evrov, pa ni presenečenje? Za ta denar še z avtom do slovenske obale komaj pridemo. To je pač poslovni model nizkocenovnih letalskih družb, ki nas premamijo z nizkimi cenami poletov, vse drugo pa mastno zaračunajo. Na primer 55 evrov, če pozabimo pravočasno narediti online check-in in moramo to narediti na letališču. Pri nakupu letalskih vozovnic je najbolj praktični nasvet ta, da si je treba skrbno prebrati drobni tisk. Kar najmanj radi počnemo, a ne? Sicer se zadeve izboljšujejo in skrivanje stroškov v obsežna določila preprečuje evropska zakonodaja, a še zmeraj je treba biti zelo pozoren. Sicer se temu lahko izognemo, če letalske vozovnice kupimo pri agenciji ali ne-nizkocenovnem prevozniku, a to v večini primerov ni rešitev, četudi bolj, kot na denar, gledamo na udobje. Praviloma so prav nizkocenovniki tisti, ki imajo največ poletov na mamljive bližnje destinacije in to brez prestopov.

Letalske stroške še nekako sprejmemo, saj se jim ni mogoče izogniti, če želimo v čim krajšem času priti čim dlje. A potem, ko smo kupili letalske vozovnice, je treba najti še način, kako priti do letališča. Razen, če imate srečo ali vam to veliko pomeni, da letite z Brnika ali katerega drugega bližnjega letališča, do katerega prevoz ni potraten. Mi večinoma letimo v troje, zato nam je najugodneje (in najceneje) do letališča potovati z lastnim avtom in ga tam parkirati za čas potovanja. Sicer smo že pomislili na prevoznike, ki nudijo prevoz do letališč, a do sedaj se zanj nismo še niti enkrat odločili, saj smo vedno ugotovili, da je neprimerno bolj potraten (tako časovno, kot finančno) od lastnega prevoza, vključno s plačilom parkirnine. Leteli smo že praktično z vseh bližnjih letališč, a največkrat z Dunaja. Prvič, ker imamo do tja z avtom le slabe tri ure, drugič, ker ima odlične letalske povezave in tretjič, ker smo tam našli super parkirišče. Super v tem primeru pomeni, da ima najboljše razmerje med dostopnostjo do letališča in ceno. Parkirišče je tik ob avtocesti in železniški postaji, od koder je do letališča le 6 minut oziroma dve postaji z vlakom. Lahko pa seveda vzamete taksi, Uber ali Bolt. Zraven tega je, v primerjavi z drugimi parkirišči ob letališčih, zelo poceni, saj stane le 4,99 EUR na dan. Na Dunaju! Vsaj nam še ni uspelo najti ugodnejšega parkirišča ob letališču, kot je tole. Povrhu tudi dobro zveni, imenuje se namreč Parktiger.

Iskanje najugodnejših letalskih vozovnic zna biti zahtevno, kot tudi parkiranje na parkirišču, ki ni neposredno ob letališču. A tisti, ki se gremo popotništvo, vemo, da lastno angažiranje tudi pri pripravah na potovanje prinaša neizmerno več izkušenj, kot potovanje na ključ in prepuščanje praktičnih priprav agencijam. Res pa je, da ni narobe, če damo kdaj prednost ugodju pred izkušanjem.

Ogljični odtis potovanj

Potovati je potratno, saj po nepotrebnem porabljamo neobnovljive vire. Precej pavšalna trditev, a ji je dokaj preprosto verjeti. Sploh danes, ko se ogljični odtis meri že skorajda pri vsakem opravilu, ki se ga lotimo. Tudi pri takšnih, ob katerih niti v sanjah ne pomislimo, da ga puščamo za seboj. Našel sem celo podatek o tem, da je eno Googlovo iskanje krivo za enako količino izpustov, kot 16-metrska vožnja z avtom. Ni veliko, a ne? A če v enačbo vnesemo 6 milijard iskanj na dan, pridemo do drugačnih številk. Voda, na primer; letna količina izpustov ogljikovega dioksida za predelavo vode v ZDA je enaka izpustom iz 70-ih termoelektrarn na premog. Po nekaterih podatkih je pridelava hrane kriva za 83 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida (poguglajte, če si še upate). Po drugih podatkih je največji krivec ogrevanje stanovanj. Je že kdo pomislil, da bi porabil manj vode ali pojedel manj mesa (katerega pridelava pušča precej večji ogljični odtis, kot pridelava zelenjave) zato, da bi zmanjšal ogljični odtis? Ali, da bi znižal temperaturo v dnevni sobi na 18 stopinj in se raje bolj oblekel? Ali manj iskal po Googlu? Najbrž ni veliko takšnih.

Najbolj je na udaru prevoz, kot eden največjih krivcev za ogljični odtis. Posredno z njim seveda tudi potovanja, ki si jih brez prevoza takorekoč ni mogoče zamisliti. Zraven tega je potovanja precej preprosteje opredeliti kot luksuz oziroma kot nekaj potratnega. Prenehajmo potovati in zmanjšali bomo emisije ogljikovega dioksida. Preprosto, a ne? A samo v letu 2018 je izven svoje države potovalo 1,4 milijarde ljudi, ki najbrž niso potovali peš ali s kolesom in so tako pustili precejšen ogljični odtis.

Nekaterih od omenjenih primerov morda zvenijo banalno, a če bi vsakdo malce priprl pipo, kdaj posušil perilo na balkonu, pojedel zrezek manj in namesto po Googlu pobrskal po spominu, bi se nekje poznalo. Da manj potovanj z avtom in letalom niti ne omenjam (čeprav bi naj potovanja z letali prispevala le 11 odstotkov izpustov ogljikovega dioksida od vseh prevozov, v primerjavi z avtomobili, ki prispevajo 88 odstotkov). A če bi se tisti, ki radi potujemo, potovanj odrekli zavoljo ogljičnega odtisa, bi dejansko prispevali k njegovemu zmanjšanju (glede na to, da bi jih 1,399.999.900 potovalo še naprej)?

Veliko se govori o globalnem segrevanju, o onesnaževanju zemlje in zraka, o pomanjkanju vodnih virov in drugih dobrin. Ampak, a to občutimo tako močno, kot občutimo pomanjkanje zdravja, zadovoljstva, miru, ljubezni in drugih bolj neposrednih oziroma lastnih in osebnih čutenj, ki jih občutimo na lastni koži in pod njo? Zdi se mi, da zaenkrat še ne. Vsaj ne dovolj močno, da bi s svojim prispevkom lahko opazno prispevali k zmanjšanju takšnih ali drugačnih emisij. Sicer je res, da lahko prispeva sleherni posameznik, a se bojim, da gre prej za reševanje lastne vesti, kot planeta. S čimer najbrž ni nič narobe, če je učinek enak.

Tako kot ni narobe, da se spomnimo na to, da je najbolj neobnovljiv vir na našem svetu pravzaprav čas. Naš čas, redka dobrina, ki je ne gre reciklirati. Čas vsakega od nas, slehernega posameznika, je precej bolj skopo odmerjen, kot čas, ki ga imajo na voljo voda, zrak in zemlja. Je torej narobe, če bolj, kot s čemerkoli drugim, ravnamo preudarno s svojim časom? Bi rekel, da ne, če tega ne počnemo na rovaš drugih.

p.s.: Zgoraj zapisane številke so le naključno zbrani podatki, ki sem jih našel na internetu, zato imajo v tem kontekstu ravno takšno vrednost, kot ga ima iskanje krivcev za ogljični odtis pri drugih.

Zimski pozdrav iz Julijcev

Letošnja zima kar kliče po izletih. Tokrat sem se podal v Spodnje Bohinjske gore, ki so se izkazale za precej bolj nedostopne, kot sem, glede na pomanjkanje snega v letošnji zimi, domneval, da bodo.

Pozdrav Triglavu s Črne prsti. sp-bohinjske_2020_1
Pogled proti vzhodu, v ozadju Kamniške. sp-bohinjske_2020_2
sp-bohinjske_2020_5
Pogled proti severozahodu od Krna do Rjavine in vse, kar je vmes. sp-bohinjske_2020_4
Na vrhu Rodice. sp-bohinjske_2020_3

Kam potovati v letu 2020

Novo leto je čas za nove izzive. Pravijo. Zato popotniško leto 2020 začenjam z načrti. Ne našimi, saj je zanje še prezgodaj, ampak s predlogi za načrtovanje potovanj v letošnjem letu. Teh ni nikoli preveč, sploh če smo odprti za nove ideje. Povzel bom predloge drugih o tem, kam potovati v letu 2020. O tem sem pisal leta 2015, 2013, 2011 in najbrž še kdaj.

Teh »drugih«, ki predlagajo, je seveda izjemno veliko, a večina bolj ali manj povzema od peščice uveljavljenih. Saj menda že vemo, kako je z verodostojnostjo in senzacionalnostjo informacij na internetu, a ne? Od ta velikih zaupam trem, ki jih navajam spodaj, a še vedno z zadržkom, saj vendar gre za podjetja, kjer je na prvem mestu dobiček. Drugače je z blogerji, ki o potovanjih pišejo na podlagi lastnih izkušenj, ne da bi imeli s tem namen služiti denar ali pridobivati na popularnosti. A ne glede na to, od koder pride, je vsak popotniški nasvet treba jemati z zadržkom in upoštevati, da nimamo vsi ljudje enakih želja, sposobnosti ter zmožnosti, kot tisti, ki nasvete dajejo. Tega se zavedam tudi sam, ko na teh straneh zapišem nekaj, kar se lahko bere kot nasvet. Zato se temu raje izogibam, čeprav me tu in tam in tu in tam in tu… zanese.

Torej, kam potovati v letu 2020?
1. Lonely Planet. Bolj ali manj klasičen nabor eksotičnih destinacij.
2. National Geographic. Zanimiva ideja, Egipt. Uživati zasebni sprejem pri Ramzesu II. ni kar tako.
3. Rough Guides. Tile imajo najbolj mamljiv izbor po mojem okusu, saj smo večino krajev že obiskali in bi jih z veseljem še enkrat. Zraven tega so vključili tudi sosednjo Avstrijo in bližnjo Črno goro, obe čudoviti in dostopni državici, ki veliko ponujata.

Vsekakor pa velja, da »je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj.« Saj nas lahko dobro povedana zgodba prehitro zvabi v odločitev za potovanje, ki ne bo niti bleda senca tistega potovanja, ki nam je bilo predstavljeno. Tudi mi smo se že večkrat opekli, ko smo kje slišali za najlepše, najboljše, najbolj čudovito ali izjemno doživetje in se odločili, da ga sami doživimo, a je bilo naše doživetje daleč od tistega, ki nam je bilo »prodano«.

Zato nasvete o naj destinacijah in popotniških doživetjih sprejemamo preudarno, a hkrati s srcem, saj jim le tako dopuščamo, da v nas razplamtevajo strast do potovanj.