Zimski pozdrav iz Julijcev

Letošnja zima kar kliče po izletih. Tokrat sem se podal v Spodnje Bohinjske gore, ki so se izkazale za precej bolj nedostopne, kot sem, glede na pomanjkanje snega v letošnji zimi, domneval, da bodo.

Pozdrav Triglavu s Črne prsti. sp-bohinjske_2020_1
Pogled proti vzhodu, v ozadju Kamniške. sp-bohinjske_2020_2
sp-bohinjske_2020_5
Pogled proti severozahodu od Krna do Rjavine in vse, kar je vmes. sp-bohinjske_2020_4
Na vrhu Rodice. sp-bohinjske_2020_3

Kam potovati v letu 2020

Novo leto je čas za nove izzive. Pravijo. Zato popotniško leto 2020 začenjam z načrti. Ne našimi, saj je zanje še prezgodaj, ampak s predlogi za načrtovanje potovanj v letošnjem letu. Teh ni nikoli preveč, sploh če smo odprti za nove ideje. Povzel bom predloge drugih o tem, kam potovati v letu 2020. O tem sem pisal leta 2015, 2013, 2011 in najbrž še kdaj.

Teh »drugih«, ki predlagajo, je seveda izjemno veliko, a večina bolj ali manj povzema od peščice uveljavljenih. Saj menda že vemo, kako je z verodostojnostjo in senzacionalnostjo informacij na internetu, a ne? Od ta velikih zaupam trem, ki jih navajam spodaj, a še vedno z zadržkom, saj vendar gre za podjetja, kjer je na prvem mestu dobiček. Drugače je z blogerji, ki o potovanjih pišejo na podlagi lastnih izkušenj, ne da bi imeli s tem namen služiti denar ali pridobivati na popularnosti. A ne glede na to, od koder pride, je vsak popotniški nasvet treba jemati z zadržkom in upoštevati, da nimamo vsi ljudje enakih želja, sposobnosti ter zmožnosti, kot tisti, ki nasvete dajejo. Tega se zavedam tudi sam, ko na teh straneh zapišem nekaj, kar se lahko bere kot nasvet. Zato se temu raje izogibam, čeprav me tu in tam in tu in tam in tu… zanese.

Torej, kam potovati v letu 2020?
1. Lonely Planet. Bolj ali manj klasičen nabor eksotičnih destinacij.
2. National Geographic. Zanimiva ideja, Egipt. Uživati zasebni sprejem pri Ramzesu II. ni kar tako.
3. Rough Guides. Tile imajo najbolj mamljiv izbor po mojem okusu, saj smo večino krajev že obiskali in bi jih z veseljem še enkrat. Zraven tega so vključili tudi sosednjo Avstrijo in bližnjo Črno goro, obe čudoviti in dostopni državici, ki veliko ponujata.

Vsekakor pa velja, da »je treba biti previden pri tem, po kom se zgledujemo in čigar nasvete upoštevamo pri izbiri potovanj.« Saj nas lahko dobro povedana zgodba prehitro zvabi v odločitev za potovanje, ki ne bo niti bleda senca tistega potovanja, ki nam je bilo predstavljeno. Tudi mi smo se že večkrat opekli, ko smo kje slišali za najlepše, najboljše, najbolj čudovito ali izjemno doživetje in se odločili, da ga sami doživimo, a je bilo naše doživetje daleč od tistega, ki nam je bilo »prodano«.

Zato nasvete o naj destinacijah in popotniških doživetjih sprejemamo preudarno, a hkrati s srcem, saj jim le tako dopuščamo, da v nas razplamtevajo strast do potovanj.

Drugo desetletje družinskih potovanj

Pred desetimi leti smo objavili prvi prispevek na tej strani. Najboljši stavek, kar sem ga kadarkoli zapisal, se je glasil: odhajamo na enoletno potovanje po svetu! S tem se je pričelo naše drugo družinsko popotniško aktivno desetletje, v katerem smo čisto vsako leto za vsaj tri, a najpogosteje štiri tedne, obiskali vsaj eno daljno deželo na drugi celini. Takorekoč brez predaha. Sicer smo bili aktivni družinski popotniki že eno desetletje prej, a staro celino smo začeli zapuščati šele v drugi polovici prvega desetletja potovanj. Prav tako sva s Sabrino potovala po Aziji in Afriki, preden sva imela otroke, a ni še čas, da bi pisal o tako dalnji zgodovini.

Pišem torej o tem, kam nas je pripeljalo naše drugo desetletje potovanj:

  • 2010. Enoletno potovanje okrog sveta. Nekaj številk in vtisov.
  • 2011. Leto po vrnitvi z enoletnega potovanja smo bolj kot svet, raziskovali sebe. Vsaj midva s Sabrino, Maša in Sara sta bili prezaposleni s šolo. Sam sem se odpravil na prvo daljše solo potovanje, z motorjem do severa Evrope. Takrat se je v meni odprla povsem nova dimenzija doživljanja potovanj, ki me spremlja (in narekuje podvige) še danes. Zapisal sem: »To je to; doživljanje svobode pri samostojnem potovanju in občutki pri vožnji motorja. To dvoje skupaj se odlično dopolnjuje. Zato sem se ves čas potovanja tudi počutil odlično! Kljub tem, da sem vozil ves dan, dan za dnem. Da me je tiščala čelada in da so mi drvenele dlani. Da sem bil prezebel, premočen in prepoten. Da sem se na Norveškem počutil kot revež. Da sem pogrešal svoje punce. A niti za trenutek nisem bil utrujen. Niti za trenutek nisem bil naveličan. Niti osamljen. Nič mi ni bilo težko. Užival sem v samoti in vožnji motorja.«
  • 2012. Tokrat smo se prvič (in upam, zadnjič) odpravili na potovanje po kriteriju najcenejših letalskih vozovnice in obiskali Portoriko. O naših vtisih največ pove to, kar sem takrat zapisal: »V vsaki deželi, ki jo obiščemo, se bogatimo s spoznanji; a razlika je, če v eni deželi spoznaš, da tam živijo ljudje, ki znajo biti srečni brez tega, da bi posedovali karkoli materialnega, v drugi deželi pa spoznaš, da tam jedo s plastičnimi vilicami.«
    Izdali smo knjigo Bračkovi na potovanju, enoletna družinska pustolovščina okrog sveta.
  • 2013. To leto smo se trikrat odpravili v Azijo, žal zadnjič s Saro na tako dolgo potovanje. Kljub temu, da nam je od vseh dežel, ki smo jih obiskali, povzročila največ tegob, smo se odločili Indijo ponovno obiskati. Ugotovili smo, da nas od vseh dežel prav Indija nauči strpnosti, potrpežljivosti, odprtosti in sprejemanja drugih. To je tudi leto, ko sem odkril še en način potovanj, s kolesom.
  • 2014. Ponovno v Mehiko, ki nam tokrat kot destinacija niti približno ni tako sedla, kot prvič, a smo tam spoznali nekaj globljega.
  • 2015. S Sabrino sva se lotila drznega motorističnega podviga in z Royal Enfieldom lezla čez 5300 metrov visoke gorske prelaze Kašmirja ter se ob tem uspešno izmikala plazovom v odročnem Ladaku. Ko preberem takšen stavek: »Potoval sem vzdolž Amazonke, prepešačil puščavo Kalahari, preživel pet tednov v Sahari; vse to je NIČ v primerjavi z dvodnevnim potovanjem od Srinagarja do Leha po Kašmirski dolini v gorovje Ladakha!, ki ga je zapisal neznan francoski popotnik« se težko potešim, ne da bi se prepričal na lastne oči.
  • 2016. Seveda je bila kašmirska motoristična pustolovščina začetek sanj o še resnejšem podvigu z motorjem, potovanju čez Afriko. Potem, ko sem se po 61 dneh in 17.430 kilometrih vrnil, sem zapisal, kar drži še danes: »Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam.«
  • 2017.Prišlo je do prelomnice, ko je Sara odrasla in kot popotnica zapustila štiričlansko postavo Bračkoti na potovanju. Na zadnjem skupnem potovanju po Siciliji sem zapisal: »Za nas so potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo«.
    To leto sva se s Sabrino lotila še enega drznega motorističnega podviga, ki sem ga zaključil z dvanajstdnevnim celjenjem poškodb v kirgizijskih bolnišnicah. Takole sem zapisal v dnevnik: »Najtežje potovanje do sedaj. Šlo je zgolj za preizkušanje. Sabrine. Motorja. Samega sebe. Vzdržljiva sva, to sva dokazala. Enako Suzuki. Šele sedemindvajseti dan na poti sva našla raj, ki sva si ga želela obiskati. Žal je najino bivanje v raju trajalo le nekaj uric. Kakšno potovanje! Ojej, ojej«.
  • 2018. Iz tega leta mi je, bolj kot potovanje v dolgo pričakovano Burmo, ostalo v spominu skakanje po grških otokih. Odkrili smo čare družinskih celodnevnih pohodov in dva tedna pohajkovali po Kikladih.
  • 2019. Zadnje leto tega popotniškega desetletja je zaznamovala prekomerna zasičenost s potovanji, saj sem v enem letu poletel 17 krat in obiskal 15 držav. Preveč za moj okus. Pri tem se mi zdi najbolj zanimivo to, da sem se občutka prenasičenosti s potovanji dolga leta bal. Vedel sem, da bo enkrat prišel, a nisem vedel, kdaj in kako ga bom prenesel. Sedaj vem.

Tega, kaj nam prinaša naslednje desetletje, danes ne vemo. Upam pa, da nam bo uspelo sprejemati ga po načelu Que sera, sera.

Pa srečno in z lastnimi nasmeški obsijano 2020!

Popotnik, quo vadis?

Vprašanje, ki ga najpogosteje slišimo, je: »Kam potujete?« Sploh v tem času, ko se bliža konec leta, ki ga pogosto izrabimo za potep. Pravzaprav ne gre zgolj za potep, prej potovanje, saj je to čas, ko najraje presekamo zimo in kot ptice selivke odpotujemo nekam daleč na jug. Vsaj za tri tedne, še raje več. V Argentino, Indijo, Kambodžo, Burmo ali kaj vem kam, kjerkoli je pač v tem času prijetno toplo in hkrati dovolj eksotično. Vremenske spremembe sicer kažejo na to, da bo kmalu tudi v Sloveniji čez novoletne praznike tako toplo, da nam ne bo treba več potovati na jug. A dokler nam domača dežela ne postane eksotična, se tega, da si ne bi želeli odpotovati nekam daleč, ne bojimo.

Res pa je, da se nam lastnih želja ne posreči vedno uspešno realizirati. Tako je videti, da bo ta zima četrta v trinajstih letih, ko bomo v celoti prezimili doma. Po eni strani nam je to všeč, saj je bilo letošnje popotniško leto prepolno in nam prija ostati doma. Po drugi strani pa se je zima včeraj šele začela in se bojim, da zna biti tri mesece trajajoča zima kar dolga in nam ne bo uspelo, da jo prezimimo doma. Saj se predobro zavedam, da znamo v »našem domačem laboratoriju« ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu, kot sem zapisal pred časom. Mimogrede, to je tudi razlog, zaradi katerega o potovanjih in ne-potovanjih nerad pišem in govorim vnaprej. Naj se še tako trudimo, načrtujemo in smo prepričani, da obvladujemo vse okoliščine, zadev nimamo nikoli povsem v rokah. Saj tako je prav, menda ja ne želimo vnaprej natančno vedeti, kar nas čaka v prihodnosti. Ali pač?

No, v tem primeru ne gre za zunanje okoliščine oziroma tiste, na katere nimamo vpliva, temveč za obvladovanje lastnih prepričanj, konkretno tega, da bomo prezimili doma. A spontanost nam pomeni preveč, da bi pustili lastnim prepričanjem, da nas omejujejo.

Vprašanja, kam potujemo, nam ne postavljajo le drugi, tudi sami si ga. Tako dobesedno, ko se sprašujemo o naslednji destinaciji, kot tudi v globljem pomenu našega potovanja. Odgovor je tako lahko povsem direkten, v obliki ideje o naslednji destinaciji. Povsem drugače je z iskanjem smisla v naših potovanjih.

Razumljivo, da smo popotniki različnih sort in da imamo drugačen pristop do obelodanjanja svojih popotniških načrtov. Nekateri vedo že za eno leto vnaprej, kam se bodo odpravili na naslednje potovanje in o tem tudi radi spregovorijo. Tudi brez tistega »Quo vadis?« na drugi strani. Lahko, da so bolje organizirani oziroma imajo trdnejša prepričanja in vpogled v svojo prihodnost, kot mi. S čemer seveda ni popolnoma nič narobe. Skoraj pa ga med nami, popotniki ni, ki ne bi z veseljem odgovoril na vprašanje: »Ubi eras?« Kje si bil?

Popotniško leto 2019 v ogledalu

Tako. Danes, ko do konca letošnjega leta odštevamo le še zadnjih 15 dni, lahko z gotovostjo zapišem, da smo s potovanji čez mejo v vseh oblikah za letos zaključili. To zveni kot olajšanje, a natanko to tudi je, olajšanje. Letošnje leto je bilo leto presežkov v obliki takšnih ali drugačnih potovanj. Tudi takšnih, o katerih na teh straneh ne pišem. Naj bo dovolj, če zapišem, da smo letos obiskali 15 držav na treh celinah. Čeprav me je bolj od števila držav, presunila številka o tem, v koliko različnih hotelih smo spali. Tako čez palec sem preštel 65 različnih hotelov, sob in kampov, v katerih smo spali v enem letu. Petinšestdeset! S tem, da smo se v marsikaterem zadržali več kot eno noč. Raje ne preštejem dni, ko sem bil v letošnjem letu zdoma.

Bolje, da se ozrem na najlepše trenutke, ki so zaznamovali letošnje popotniško leto.

Sončni vzhod v Baganu, Myanmar (januar). Bagan, Mjanmar
Umivanje slonov, Chiang Mai, Tajska (januar). Kopanje slončka
Zimski razgledi v Julijcih (februar). img_6659
Sprehod ob Uni, Bihač, Bosna in Hercegovina (marec). photo-17-03-2019-07-33-25
Z motorjem po Avstriji, Hallstatt (april). photo-20-04-2019-11-03-25
Peš čez otok Krf (maj). krf_2019_12
S kolesom po Makedoniji (junij). makedonija-2019_04
Malica na potepu z motorjem po francoskih Alpah (julij). alpe-2019_07
Poziranje v Armeniji pred najvišjo goro Turčije, Ararat (julij). Gruzija in Armenija
Treking do vznožja pettisočaka Kazbeki, Gruzija (avgust). Gruzija in Armenija
Potepanje po Dolomitih, Italija (september). img_1879
Redki trenutki na morju, Karlobag, Hrvaška (oktober). photo-19-10-2019-10-08-12
Sončni zahod na Prehodavcih (november). img_2377
Zimska idila in prvi sneg na Pohorju (december). photo-14-12-2019-13-49-18

Potovanja razbijajo navade

Sedaj, ko nam je po napornem letu uspelo malce predahniti, je s tem prišel tudi čas za predelovanje vsega, povezanega s potovanji. Precej razmišljam o tem, kaj pravzaprav prinašajo potovanja v naša življenja. V moje življenje. Kakšno dodano vrednost ima vsak nov izlet, potep čez vikend, s kolesom, z motorjem, s Sabrino in Mašo ali sam. A po toliko potovanjih še vedno pridobivamo? Če da, kaj je to, kar pridobivam, oziroma kaj je to, kar izgubljam?

Zgodi se, da mi v nekem trenutku zmanjka pravega odgovora na ta vprašanja in se sprašujem po smislu tega početja. Čeprav sem globoko v sebi prepričan, da je to, kar počnem prav, vsake toliko časa vedno znova v to podvomim. Predvsem zato, ker se mi zdi dolgoročno vztrajanje pri lastnih prepričanjih ena največjih ovir pri spoznavanju sveta in samega sebe. Ko nas spoznavanje novega preneha zanimati, odrastemo. Razen tistih, ki jim uspe ohraniti otroka v sebi in ostanejo zvedavi. A to nekako ni celotni odgovor, saj zvedavost sama po sebi ni dovolj. Pravi odgovor me običajno najde sam po sebi in me zadane, kot strela z jasnega. Takrat mi je v hipu jasno vse. To se mi je pripetilo včeraj popoldne ob prebiranju spominov rimskega cesarja Hadrijana. Med drugim je zapisal: »Malo je ljudi, ki skozi vse življenje ljubijo potovanja, to neprestano razbijanje vseh navad in nenehno pretresanje predsodkov. Trudil sem se, da bi imel čim manj navad in nobenega predsodka.«

O tem, da potovanja pripomorejo k temu, da se znebimo predsodkov, v mojih očeh ni nobenega dvoma. Prav tako ne dvomim o tem, da so predsodki nekaj, česar se velja znebiti. Všeč mi je tudi razbijanje navad, saj so pregovorno železne srajce, kar redko pomeni nekaj dobrega. Razbijanje navad in pretresanje predsodkov, torej. Vsekakor več kot zadostna razloga za potovanje. Čeprav, resnici na ljubo, pravkar razmišljam, kako bi bilo spoznati in družiti se z nekom, ki je skorajda brez navad in predsodkov. Najbrž pestro. A to je seveda ideal, ki ga tako, kot marsikaterega drugega, tako ali tako nikoli ne moremo ali ne želimo ali ne upamo doseči. Lahko pa strmimo k njemu in se mu približujemo glede na lastne sposobnosti in dane okoliščine. Le vsake toliko časa je smotrno, da se vprašamo ali smo s tem, ko se približujemo cilju, še vedno na pravi poti.

Odgovor na vprašanje o tem ali s pogostimi potovanji še vedno pridobivamo, sem torej (ponovno) dobil. Bo zadostoval za nekaj časa, dokler lastnih prepričanj ponovno ne pozovem za zaslišanje.

Nepal 2009. Na pravi poti?
2009-Nepal_76
2009-Nepal_34

O popotniških doživetjih z zadržkom

Zanimivo, da sem se šele pred nedavnim, sredi večje družbe zavedel, da ne poznam nikogar, ki bi prepotoval toliko, kot jaz. Prav neprijetno sem se počutil, ko so izpostavili, da sem edini, ki sem nekatera čudesa sveta edini videl v živo. Potem, ko enkrat obiščeš več kot devetdeset držav in s tem ogromno število svetovnih znamenitosti, ki jih večina ljudi pozna le s fotografij, enostavno ne gre drugače, kot da si, kadar pogovor zanese k potovanjem, izpostavljen. Jasno, da je popotnikov, ki so prepotovali več kot jaz precej, a ti niso v mojem krogu. Tako (razen domačih) nimam sogovornika, s komer bi debatiral o prostranstvih Kanade, rdečem pesku Zahodne Avstralije, vetru v Patagoniji, vročini sudanske puščave, francoskih alpskih prelazih, templjih v Burmi ali filipinskem koralnem grebenu. Seveda poznam ljudi, ki so prepotovali veliko dežel in uživam v debatah z njimi o potovanjih oziroma krajih, ki so jih prepotovali in sem jih obiskal tudi sam. A se moram pogosto ugrizniti v jezik, da ne povem preveč, saj lahko napačno izpade. V spomin se mi je zasidrala debata z Italijanko, ki smo jo srečali na nekem potovanju po Aziji. Ko sem ji povedal, da smo že bili v Italiji, me je vprašala, kje vse po Italiji ste potovali. Naredil sem napako in začel naštevati takorekoč vse zanimive kraje od skrajnega severa Italije do juga Sicilije. Nisem se imel namena hvaliti, le odgovoril sem na njeno vprašanje. Malce zabodeno me je gledala, saj je bila Italijanka in jaz sem ji našteval italijanske kraje, ki sem jih obiskal, ki jih je ona poznala le po imenu. Italijo smo res prepotovali po dolgem in počez, saj skorajda ne mine leto, da je ne bi obiskali. Vprašala je in jaz sem odgovoril. A ni prav dobro izpadlo. To lekcijo sem si tako dobro zapomnil, da sem danes precej bolj zadržan pri odgovarjanju na vprašanja o tem, kje vse smo že potovali. Seveda rad odgovorim, kadar me kdo vpraša, a z zadržkom.

Pred par leti se nas je nekje na Gorenjskem srečala peščica slovenskih popotnikov. Zelo pestro in zanimivo je bilo, pravcat kotel bogatih izkušenj iz potovanj po vseh koncih sveta. Tam se ni bilo treba zadrževati, saj je bil vsak v kakšnem od popotniških vidikov najbolj izkušen in smo z veseljem prisluhnili drug drugemu. Brez kakršnegakoli občutka, da se želi kdorkoli s svojimi popotniškimi izkušnjami postavljati pred drugimi. Res prekrasna druščina. Upam, da nam kdaj uspe takšno srečanje ponoviti.

Zelo rad se srečam z ljudmi, ki pridejo iz tujine in jih povprašam od kod prihajajo. Tega sem se naučil na potovanjih, saj je v marsikateri državi prvo vprašanje, ki ti ga zastavijo, ko se zapleteš v pogovor: »Where are you from?« Od kod prihajate? Tako sedaj to počnem tudi sam, saj rad slišim odgovor. Še posebej, kadar prihajajo iz katere od dežel, ki sem jih že obiskal, saj me spomin v hipu odnese tja. Nazadnje je bila to v Franciji živeča Kanadčanka, ki sem jo srečal ob neki priložnosti. Ni trajalo dolgo, ko sva debatirala o kanadskih prostranstvih, ki sem jih obiskal pred dobrim desetletjem. V moji glavi je divjal stampedo spominov na prečudovito kanadsko pokrajino, a sem se seveda zadrževal in bolj kot govoril, poslušal.

Zato bodite naslednjič, ko popotnika vprašate, kje vse je že potoval, pripravljeni na to, da ne boste slišali tega, kar ste morda pričakovali.

Ena iz Kanade. p1130911

Vsi enaki, vsi različni

Zdi se, da je splošno znano, da smo si ljudje različni. Da imamo različne okuse, želje, zmožnosti, dojemanje in še marsikaj. Da se s tem bolj ali manj strinjamo in da se nas ima večina za strpne do drugačnih. Tako vsaj jaz dojemam svojo živo okolico. Zato me toliko bolj bega, ko sem priča pregrobemu izražanju nerazumevanja drugačnosti v praksi. Še najbolj tistemu posrednemu, ki se dogaja za hrbtom oziroma brez navzočnosti drugačnega, o katerem je govora. Kar je pravzaprav razumljivo, saj je mnenje, ki ga imamo o nekom, neprimerljivo težje povedati v obraz njemu, kot pa nekomu drugemu. Po drugi strani pa pravijo, da je obrekovanje edino lepilo, ki drži družbo skupaj. Nisem prepričan, da se s tem strinjam.

Tega smo deležni tudi popotniki, saj potovanja v eksotične dežele, potovanja na nenavadne načine ali celo kakršnakoli potovanja lahko vzbujajo temu primerne odzive tistih, ki tja oziroma na te načine ne potujejo. V Sloveniji je tovrstnih popotnikov kar precej, sploh, če mednje štejemo tudi tiste, ki morda niso popotniki, prej ekstremni športniki, a to počnejo širom sveta. Nekateri pešačijo čez cele celine, kolesarijo okrog sveta, plavajo, drugi potujejo več kot eno leto nepretrgoma, tretji potujejo v neprimerni družbi in tako naprej. Skratka, počnejo stvari, ki normalnemu človeku niti na pamet ne padejo. Zato ni nenavadno, da so tarča opletajočih dolgih jezikov. Pri tem je najbolj zanimivo to, da so razsežnosti zgodb, ki v ozadju nastajajo, pogosteje neprimerno bolj začinjene od same resničnosti. Celo tako, da z resničnostjo nimajo več ničesar skupnega. Čeprav je res, da marsikomu, ki je željan pozornosti godi, da se o njem govori, pa če je to resnica ali ne. Vsaka reklama je dobra reklama, tudi negativna, pravijo strokovnjaki. Kar je danes, v času, ko se vrednost človeka meri tudi po številu lajkov, všečkov in komentarjev, dokaj preprosto doseči. Najbrž smo že vsi slišali za kakšno slavno osebnost, ki je slavna zgolj zaradi slave same, ne zaradi kakršnekoli vsebine. A tudi glede tega, koliko se z mnenjem drugih o nas hranimo, se ljudje precej razlikujemo. Razumljivo, saj nekateri od tega, kakšno mnenje imajo ljudje o njih, živijo, nekaterim pa je to bolj ali manj v breme. Zraven tega nekateri za boljšo predstavo o samemu sebi in o tem kaj počnemo, potrebujemo širšo paleto mnenj, tudi od ljudi, s katerimi nimamo osebnega stika. Drugim je dovolj le lastno mnenje ali mnenje bližnjih. Nikakor pa se temu, da imajo drugi ljudje svoje mnenje o nas, ne moremo izogniti. Sploh če na očeh javnosti počnemo nekaj, česar si oni sami ne drznejo.

Najboljši nasvet, ki sem ga na to temo kadarkoli slišal, se glasi: »To, kaj si drugi mislijo o meni, ni moja stvar!« Le takrat, ko se znebimo težkega oklepa, ki nam ga nalaga mnenje drugih o tem, kaj (mi) zmoremo in česar ne ter o tem kaj lahko počnemo in česar ne, se lahko lotimo podvigov, o katerih sanjamo in tako živimo svoje sanje.

Na svoji poti. gaz na Uršlji gori

Sladki časi ob kislem vremenu

November je krasen mesec! Deževen in meglen ter kot takšen tudi turoben, če smo bolj dovzetni za vreme. Kaj je v tem krasnega? To, da smo lahko doma! Da nas ob pogledu skozi okno ne mika ven, na Triglav, Pohorje ali travnik. Tako se lahko v miru posvetimo tistemu, kar je znotraj naše hiše, stanovanja ali znotraj nas samih. Tudi knjigam, s katerimi se sicer odlično razumem, a ne v vseh »vremenskih« razmerah. Ko zunaj sije sonce in so lepi dnevi, se nekako ne morem prepričati, da bi sedel v sobi in bral o življenjih drugih, medtem ko moje teče mimo. Seveda berem tudi poleti, a v tistem času namenim več časa »pisanju« lastne zgodbe kot branju zgodb, ki so jih pisali drugi. Sedaj, ko so se dnevi tako skrajšali in vreme skisalo, pa komaj čakam, da pride ura, ko se usedem in vzamem v roke knjigo. Pravzaprav se trenutkov s knjigo vedno veselim, a v kislem vremenu jim lahko brez slabe vesti namenim več časa. Nenavadno, a to mi najpogosteje spodleti med vikendom, četudi smo ves dan doma.

S Sabrino sva se pravkar vrnila z jutranjega obiska sobotne tržnice in me je vprašala: »Kakšen japonski urnik imaš za danes?« Pa sem odvrnil: »Nimam japonskega, danes imam črnogorskega!« Za vikende, ko smo doma, si namreč pripravim (pogosto preobsežen) seznam opravil, ki jih imam za postoriti. Iz tega vica je »japonski« urnik. Kakšen je v tem kontekstu črnogorski, je najbrž jasno.

A ne glede na to ali je vikend, ko smo doma delaven ali ne, je bistvo v tem, da ostanemo doma. Da ne gremo nikamor, niti na izlet, niti na obisk. Da v miru posedimo in se naužijemo drug drugega. Zato pravim, da je letošnji november, najsibo še tako kisel, krasen mesec.

A spomin na sončne trenutke ni nikoli odveč:

Portoriko Portoriko-20
Brazilija brasil
Bolivija 2010-bolivija_15
Laos laos-2012_60
Indija kasmir-2015_52
Argentina 2008-argentina&chile_22.JPG
Avstralija 2010-Avstralija_061
Filipini 2010-Filipini_008

Kaj je bolje, biti poznavalec ali nevednež?

Na svetu je neskončno število lepih in znamenitih krajev, ki nas vabijo, da jih obiščemo. Nekateri od njih v nas zbujajo tako močne občutke, da si jih na vsak način želimo obiskati. Ni nujno, da takoj, ampak smo na odziv temu neustavljivemu klicu pripravljeni počakati. Tudi zelo dolgo časa. Zanimivo je, kaj se zgodi, ko jih končno obiščemo. Po naših izkušnjah je tako, da bolj, ko o neki sanjski destinaciji razmišljamo in bolj, ko se nanjo pripravljamo, manjši vtis naredi na nas, ko jo končno obiščemo. To je še kako pomembno danes, v času Google street ali indoor view ipd. zadev, ki nam omogočajo, da si znamenitost, o kateri sanjarimo, dodobra ugledamo kar iz domačega naslonjača. Dobesedno iz vseh strani, zunaj in znotraj. Le dotakniti in povonjati je na daljavo še ne moremo. Nekaj primerov. Še več primerov.

Zraven tega lahko (na primer) o piramidah v Gizi precej preberemo in pogledamo tudi kak dokumentarec. A potem, ko že enkrat preberemo vse, kar je o nekem misterioznem kraju, ki nas privlači, mogoče videti na zaslonih, prebrati in raziskati, kakšen je trenutek, ko ta kraj v resnici prvič uzremo? Skoraj zagotovo čaroben. Ampak, kaj je bolje biti na prvem dejanskem snidenju z oboževano znamenitostjo, poznavalec ali nevednež? Tisti, ki že natančno ve, kako se katera piramida imenuje in kako je bilo ime faraonu, ki si jo je postavil ali tisti, ki se s oboževanim čudesom zares sreča prvič? Sam lahko sklepam le iz lastnih izkušenj in te so takšne, kot sem zapisal v prejšnjem odstavku. Seveda smo si ljudje različni in nekaterim več kot prvi vtis pomeni, da to, kar vidijo, tudi razumejo. Na tem mestu priznam, da smo mi skoraj vedno nevedneži in pogosto takšni tudi ostanemo, saj se v globlje poznavanje neke znamenitosti redko spuščamo. Največkrat naredimo tako, da neko znamenitost najprej obiščemo oziroma se ji približamo do te mere, da nas nagovori s svojo pojavo. Nato se nekje usedemo in skupaj preberemo, kaj si pravzaprav ogledujemo. Bolj ali manj smo prav na ta način obiskali Machu Picchu v Peruju, Angkor Wat v Kambodži, Taj Mahal v Indiji, Stonehenge v Angliji, Samarkand v Uzbekistanu, Esfahan v Iranu, Teotihuacan v Mehiki in tako naprej. Največja čudesa sveta, ki pod svojo fascinantno zunanjo podobo skrivajo stoletja ali tisočletja zgodovine. Seveda smo se seznanili s tem, kako in zakaj je neko čudo nastalo ter čemu je služilo. A naš spomin na te izjemne kraje ni v niti enem samem primeru vezan na še tako zanimiv opis, anekdoto ali zgodovinsko ozadje. Ne, naš spomin je vedno vezan na naše občutke, ki smo jih občutili v trenutku, ko smo katero od teh čudes uzrli v živo. Morda bi si celo drznil reči da manj, ko smo o znamenitosti vedeli vnaprej, bolj nas je očarala, ko smo jo uzrli. To deloma pojasni, zakaj se tako malo pripravljamo na potovanja, saj se z deželo, v katero se odpravljamo, ne želimo seznaniti vnaprej. Da ne bi bil (na primer) vzpon na Machu Picchu le zadnja kljukica v spoznavanju tega čudesa, potem, ko smo o njemu vedeli že vse.

Po drugi strani pa razumem, da zvedavi oziroma premišljeni ali analitični razum želi odgovore vnaprej. A to je povsem druga zgodba, saj nam za to, da postanemo poznavalec, sploh ni treba potovati, dovolj je poiskati odgovore. Srečali smo tudi že popotnike-poznavalce, a vsekakor manj kot popotnikov-nevednežev. Prostora je vsekakor dovolj za vse in nobena oblika ni slaba ali boljša od druge. Šteje le, da lastno zvedavost tešimo na takšen način, ki nas osrečuje.