S kolesom iz Ljubljane do Bohinja

Za naslednji kolesarski podvig sem izbral hribovje, ki ga še ne poznam. Na pot sem se odpravil sredi Ljubljane in takoj, ko sem zapustil urbano mestno središče, prispel v kolesarski raj. Ne bi verjel, da je v neposredni bližini velikega mesta tako prekrasna in neokrnjena narava. Toško Čelo se menda imenujejo tisti kraji, ki so prepredeni s prečudovitimi gorskimi stezami. Pot sem nadaljeval proti Govejku in Gontarski planini. Tudi za te kraje sem prvič slišal in jih prav tako prvič obiskal. Kdo pravi, da je Slovenija majhna, ko pa ima toliko krajev, da jih je nemogoče vse obiskati? Z Govejka sem se spustil v Škofjo Loko in se nato čez škofjeloško hribovje povzpel na Blegoš. Dolg, a prekrasen vzpon do razgledne koče (ta dan sem naredil 2200 metrov vzpona). Slovenska planinska društva skrbijo za ogromno koč, posejanih po slovenskih hribih, za kar sem jim zelo hvaležen. Bil sem v gorah menda že na vseh celinah, a takšnih planinskih postojank, kot so v Sloveniji, ni nikjer. Res pa je, da se zelo razlikujejo ena od druge. A nima se smisla spuščati v opremljenost in nivo storitev planinskih koč. Kakšne so, so. Razlika, ki je opazna na prvi pogled in je na Blegošu najbolj očitna, je lokacija koče. Koča namreč leži dokaj visoko na jasi, s katere je čudovit razgled na Blegoš in naokrog. Pri tem je najlepše to, da se je tam večerno sonce pogreznilo za horizont šele nekaj minut pred sončnim zahodom. Med tem, ko se je na koči na Vojah, ki leži v ozki dolini, kjer sem prenočil naslednji dan, sonce skrilo že zgodaj popoldan. Četudi sem na kolesu praktično ves dan zunaj na soncu, so zadnji žarki večernega sonca, ko je za menoj naporen dan in lahko posedam pred planinsko kočo, najžlahtnejši. Zato je lokacije koče tako pomembna.

Z Blegoša sem nadaljeval proti Soriški planini. Glede na to, da sem ga obiskal že lani, ko sem pešačil po slovenski planinski poti, sem tokrat nameraval Porezen izpustiti. A sem se spomnil prelepih razgledov in odkolesaril še na ta vrh. Sledil je dolg spust v dolino in nato vzpon na Soriško planino ter ponoven spust v Bohinjsko Bistrico. Bohinj se je seveda na vroč poletni dan dušil v obiskovalcih, zato se tam nisem ustavljal in sem nadaljeval proti Vojam, kjer sem prenočil.

Škofja Loka. s_kolesom_v_julijce_00
Koča na Blegošu. s_kolesom_v_julijce_01
Jutranji razgledi z Blegoša. Sonce vzhaja nad Grintavci. s_kolesom_v_julijce_02
s_kolesom_v_julijce_03
Razgled s smučišča Cerkno na Triglav. s_kolesom_v_julijce_04
Pogled s Porezna proti Julijcem. s_kolesom_v_julijce_05
Bohinj. s_kolesom_v_julijce_06

Eksotična potovanja so nenadomestljiva

Zadnjič sem zapisal, da pogrešam vtise z eksotičnih potovanj in ob tem pomislil na eksotične kraje, ki smo jih obiskali. Danes sem pomislil na to, da nam, kljub temu, da smo lani in letos kar nekaj potovali, nekaj manjka. Ti časi, ki jih sedaj doživljamo, so odlična priložnost za raznovrstna spoznanja in to je eno izmed njih. Da so potovanja v bližnje kraje, po Sloveniji in Evropi, neprimerljiva s potovanji v daljne eksotične kraje. Resda oboje imenujemo potovanje in res je, da lahko tako tukaj, kot tam, potujemo na isti način. Na primer, potovanje z motorjem po Grčiji je navidez ista reč, kot potovanje z motorjem po Kašmirju. Zjutraj se zbudiš v neki sobi, zajtrkuješ, nadeneš motoristična oblačila, zajahaš motor, se čez dan voziš naokrog in razgleduješ, zvečer parkiraš v drugem kraju, poiščeš drug hotel in poješ večerjo. Tako v Grčiji, kot v Indiji. A med motorističnim potovanjem po Grčiji in med motorističnim potovanjem po Indiji je razlik za ves svet. Odročnost, negotovost, nerazumevanje, različne oblike izpostavljenosti in nevarnosti ter druge oblike neprijetnosti, ki pretijo na popotnike, so prisotni na vsaki destinaciji. A so različnih nivojev. Če se ti pokvari motor v Grčiji, pokličeš AMZS in je zadeva (z nekaj dodatnimi stroški) rešena. O scenariju, da bi se ti pokvaril motor npr. v Kašmirju, raje ne razmišljaš. Ker morda tam ni telefonskega signala. Ker morda do jutri ne bo nikogar mimo. Ker morda nimaš vode. Ker bo morda dež, zagotovo mraz, ti pa nimaš niti šotora, niti spalke. In kaj potem, ko bo nekdo prišel? Boš okvarjen motor pustil ob cesti ali ga naložil na tovornjak? Kam ga boš sploh peljal? Bodo imeli rezervne dele in ga znali popraviti? Koliko dni bo trajalo? A naj počakaš ali naj greš kar domov ali kako? Neverjetno, koliko vprašanj si ljudje znamo zastaviti o hipotetičnih situacijah, v katerih se nikoli ne bomo znašli! Po eni strani te razmišljanje o hipotetičnih neljubih situacijah, ki se ti utegnejo pripetiti daleč od doma, ne pripelje nikamor. Dobesedno. Saj ugotoviš, da je prenevarno, podati se na takšno pustolovščino. Po drugi strani pa je to lahko realen scenarij na potovanjih po odročnih krajih, na katerega želimo biti pripravljeni. Mimogrede, v “biti pripravljen” se skriva precej več oz. pomeni precej manj, kot si mislimo. Biti pripravljen ne pomeni imeti s seboj kovčka z orodjem, zavarovalnih polic z vsemi možnimi kritji, satelitskega telefona in drugih tehnoloških ali sodobnih pomagal. Biti pripravljen v prvi vrsti pomeni to, da znamo v katerikoli neljubi situaciji ohraniti trezno glavo in ne obupati. Če to obvladamo, smo pripravljeni na pustolovščino.

Bolj, kot je dežela, ki jo obiščemo eksotična, bolj napete, intenzivne ali resne ter bolj pogoste so situacije, na katere nismo pripravljeni. Ko se enkrat v takšnih situacijah naučimo ohraniti trezno glavo, nam obvladovanje manj napetih, manj intenzivnih ali manj resnih situacij ni več niti izziv, ampak rutina. Kar se tiče nas, je stanje, ko rutina nadomesti izzive zadnje, ki ga na potovanjih iščemo. Sicer se trudimo z iskanjem izzivov s potovanji po bližnjih krajih, a ti so neprimerljivi z izzivi, ki nas bogatijo na potovanjih po daljnih eksotičnih krajih.

Seveda sem že od lanskega marca, ko se je vse skupaj začelo, pisal, kako imamo sedaj priložnost spoznavati bližnje kraje in kako nam to ustreza. To nedvomno drži. A vtisov, ki jih na nas naredijo izleti in potovanja po bližnjih krajih, z vtisi, ki jih na nas pustijo potovanja po eksotičnih deželah, ne gre niti primerjati. Pred tremi tedni sem zapisal, da so potovanja po bližnjih krajih alternativa eksotičnim potovanjem. Danes bi jim rekel nadomestek.

Nekaj spominov iz Kašmirja, ko ga že omenjam.
2015-kasmir_10
2015-kasmir_32
kasmir-2015_58
2015-kasmir_40
2015-kasmir_73

Potovanje je dojemanje

Pogrešam vtise z eksotičnih potovanj. Ne svoje, teh imam še nekaj na zalogi, temveč vtise drugih popotnikov, ki jih tako ali drugače spremljam na daljavo. A nihče trenutno ne potuje v daljno Azijo, na primer v Indijo ali na Filipine? Če bi se potrudil, bi zagotovo našel nekoga, ki pravkar potuje po eksotičnih deželah, ki bi znal povedati, kako je tam sedaj. Je kaj obiskovalcev na Machu Picchu v Peruju, Uluru v Avstraliji, Si Phan Don v Laosu ali Angkor vatu v Kambodži? Sicer bi lahko poguglal, a ta sintetiziran način pridobivanja informacij o tem, kako je trenutno v krajih, ki smo jih nekoč obiskali, mi nekako ni po godu. Bom raje počakal na informacije iz prve roke. Ko pridejo, pridejo. Razen, če se odločimo potovati nekam daleč. Takrat se bomo že pozanimali, kako je tam, kamor se odpravljamo.

Ena zanimivost ob omembi Angkorja. Prebral sem, da je: “most socially-distanced World Heritage site on earth”. Ta je dobra! Da bomo kdaj destinacije, ki jih želimo obiskati, razvrščali po tem, kako je tam mogoče vzdrževati socialno razdaljo (bil bi že čas, da v tem kontekstu “socialna” nadomestimo z varna ali fizična), si ne bi mislil. Je res vzdrževanje fizične razdalje do drugih postavka, o kateri bomo odslej razmišljali, ko bomo načrtovali potovanja? Bi te po tem, ko si več ur ali celo ves dan preživel v zaprtih in majhnih prostorih, kot so letališča in letala, res morala skrbeti morebitna gneča v 160 hektarjev velikem Angkor vatu? Ki si ga povrhu ogleduješ od zunaj. Nisem prepričan, da je izbiranje destinacije po tem, kako varno razdaljo je tam mogoče vzdrževati ob ogledovanju znamenitosti, resen kriterij. Sploh, če tja potuješ z letalom. Vsekakor pa je v današnjih časih, tudi sedaj, ko je sezona na vrhuncu in so hoteli ponekod zasedeni do oktobra, mogoče najti prečudovite kraje, kjer je obiskovalce mogoče prešteti na prste ene roke. Tudi v Sloveniji. Letos poleti sem spal v več planinskih kočah v velikih sobah, tudi na skupnih ležiščih in vedno sem bil v sobi sam ter največkrat edini gost, ki je prenočil. Kapo dol vsem skrbnikom, planinskim društvom in entuziastom, ki jih vzdržujejo in skrbijo, da so planinske koče po Sloveniji prijazno in varno zavetišče. A glede na to, kako prenekatera koča na prekrasni lokaciji tudi v čudovitem vremenu sameva, kaže, da to ni argument, ki prepriča. Po drugi strani pa so turistični kraji v Sloveniji tako polni, da pokajo po šivih. Kaže, da nas gneča ne moti dovolj oziroma toliko, da bi se bili pripravljeni odreči obisku priljubljene destinacije v najbolj obiskanem času. Povrhu nas od tega, da se radi tiščimo skupaj, ne odvrne niti to, da nam že več kot leto dni priporočajo, da je treba vzdrževati medosebno razdaljo. Kaže, da je nekaj na tem, ko pravijo, da smo ljudje družabna bitja. Ni pa vedno razumljivo, da smo se zavoljo druženja, četudi z neznanci, pripravljeni odreči toliko razumskim argumentom.

Pravzaprav sem hotel povedati nekaj drugega. Tole sem sicer že omenil, a tudi letos sem imel na potovanjih kar nekaj bližnjih srečanj z zanimivimi ljudmi. Opazovati navade ljudi na potovanjih je nekaj, kar nam je skupnega večini popotnikov. Saj gre za neposredno oziroma prvoosebno izkušnjo, za katero pravijo, da je edina pristna in prav ta dela potovanja to, kar so; neusahljiv, predvsem pa edinstven način dojemanja ljudi in sveta. Tudi tega, ki je tik pred našim pragom in za katerega mislimo, da ga dobro poznamo. Sam vedno znova ugotovim, kako zelo se motim, ko predvsem na solo potepanjih (saj ti takrat neznanci raje pristopijo) in predvsem na manj uhojenih poteh, srečam tako posebne ljudi, s katerimi sicer nikoli nimam opravka in zato zanje sploh ne vem, da obstajajo. Če ne bi tako potoval, teh ljudi ne bi nikoli srečal in bi mi bilo to, zakaj imamo različni ljudje o istih rečeh tako zelo različna mnenja, precej manj jasno.

Če sem jih že omenil:
2010-Peru_35
2010-Avstralija_077
laos-2012_56
Laos-2012_100

Nova oblika drznosti

Končno je tukaj! Najbolj nori mesec v letu, junij. Mesec festivalov, srečanj, zaključkov, izletov, koncertov in vseh mogočih drugih dogajanj. Nemalokrat sem se nad tem pritoževal, saj se mi zdi neživljenjsko skušati doživeti toliko dogajanj, kot jih je natrpanih v en mesec, ki ima pač to smolo, da je najlepši v letu in zadnji pred poletnimi dopusti. Zato smo skoraj vsa leta, odkar potujemo, za junij naredili načrt, kako bomo vso junijsko plejado epohalnih dogodkov doživeli. Tako, da smo odpotovali proč od vsega. Preprosto.

A vse kaže, da bo letošnji junij za marsikaj prikrajšan. Nekateri dogodki se pač še ne smejo izvajati. Za to mi je seveda zelo žal, saj je predajanje užitkom ob dobrem koncertu v še tako nepopisni množici, neprecenljivo doživetje. Obiskovanje koncertov, takšnih ali drugačnih, te napolni z neprimerljivimi občutki in energijo, katerih učinke občutiš še dolgo. To nam sedaj manjka. Alternativa tovrstnim doživetjem preprosto ne obstaja in zanjo ni nadomestka, kot vemo vsi, ki smo kaj takšnega že doživeli. Če želimo to ponovno izkusiti ter občutiti na lastni koži, nam ne preostane kaj drugega, kot potrpežljivo počakati. Seveda pa je to, kako bomo čakanje na to, kdaj bomo lahko ponovno odšli na koncert prenašali, odvisno zgolj od nas samih. Tako, kot pri čakanju na karkoli.

Enako je s potovanji. Dokler smo bili zaprti v občino in ni bilo mogoče potovati, smo seveda iskali vse mogoče načine, da bi doživeli občutke, ki jih potovanja nudijo. A nam ni preostalo drugega, kot počakati, saj se enodnevni izleti znotraj občine po še tako prečudovitih krajih, ne morejo primerjati s potovanji. Niso alternativa, kvečjemu nadomestek. Lahko pa se s temi kratkimi enodnevnimi izleti zamotimo in odvrnemo od hrepenenja po potovanjih. Strast do potovanj lahko na ta ali podoben način celo zamrznemo. Potem na to, kdaj bomo lahko ponovno potovali ali odšli na koncert, pravzaprav niti več ne čakamo. “To put on hold” bi rekel temu v angleščini, saj se v tem trenutku ustreznega domačega izraza ne spomnim.

Množični koncerti resda ostajajo nedosegljivi, ne pa tudi potovanja. Da so odprte vse možnosti sicer še ne drži, a potovati je mogoče. Ne le k sosedom, temveč precej dlje. Tudi v Afriko ali Azijo, na primer. To je menda dovolj za še tako zagnanega in zahtevnega popotnika. No, vsaj za prvo silo, da se razumemo. A v novih časih se je pojavila nova oblika veščine, ki jo popotnik potrebuje, da se odloči za potovanje in dejansko odpotuje. Pogum in drznost odpotovati v daljne, odročne, eksotične, nerazvite, tako ali drugače nevarne države, sta lastnosti, ki so jih popotniki že od nekdaj potrebovali, da so se navkljub svarilom in objektivnim grožnjam odzvali notranjemu klicu ter odpotovali v negotovost. Če želiš potovati danes, moraš pogum in drznost, ki ju kot popotnik premoreš, še nadgraditi. Že to, da pomisliš, da razumeš vsa pravila in omejitve, ki veljajo za prestope mej, vkrcanje na letala in ladje ter povrhu pričakuješ, da jih bo uradnik, ki ti bo dokumentacijo za vstop, prestop ali vkrcanje pregledal, razumel isto kot ti, je drznost (da ne rečem naivnost) brez primere. Sploh, ko ima vsaka država svoja pravila za vstop, ki se spreminjajo tudi čez noč. Še najbolj me tole vse skupaj spominja na prehajanje meja v Afriki, kjer sem bil pri vsakem od dvanajstih prestopov meja v negotovosti in sem upal, da imam vso potrebno dokumentacijo ter da bom naletel na razumnega uradnika ali policista. A tam se je v skrajnem primeru dalo zaplete zgladiti oziroma podmazati, kar se mi zdi danes ob prehajanju meja v razvitem svetu nepredstavljivo.

S Sabrino se kmalu znova odpravljava na potovanje. Drzno upam, da bova ustrezno pripravljena in da se naslednjič oglasiva od daleč.

Leto popotniških kompromisov

Mineva pol leta, odkar smo nazadnje zapustili Slovenijo in zares potovali. Pol leta je dokaj dolgo obdobje za neprostovoljno abstinenco od nečesa, kar imaš zelo rad. Sicer je ljubezen do nečesa ali nekoga za neko obdobje mogoče zamrzniti in jo, ko so razmere ponovno ugodne odtaliti, a to ni preprosto. Ob tem mi na misel pridejo ljudje, ki izjemno uživajo v jadranju in povedo, da je to zanje najlepša oblika dopusta, druženja, pustolovščine ipd., kar jih je. Kar me pri tem fascinira je to, da so od enega do drugega srečanja s to svojo veliko ljubeznijo pripravljeni čakati 52 tednov. Morda gre za potrpežljivost, vdanost v usodo, praktičnost ali kakršnekoli omejitve, zaradi katerih jim ni dano, da pogosteje zajadrajo v objem neizmerne sreče. Kakršenkoli že je ta razlog, bi se lahko vsi, ki se nam mudi potovati, saj potovanja že po nekaj mesecih pogrešamo, od njih nečesa naučili. Seveda pa različni ljudje različno intenzivno hrepenimo po tistem, kar imamo radi. Če nekdo ne more zdržati več kot tri mesece, ne da bi se odpravil na potovanje, to nujno ne pomeni, da so zanj potovanja pomembnejša, kot nekomu, ki je pripravljen na naslednje potovanje čakati enajst mesecev. Morda je slednji le manj neučakan. Sploh pa so abstinenca, post ali odrekanje povsem na mestu, kadar predajanje užitkom, po katerih hrepenimo, preseže neko mero. Če le časa, dokler čakamo, da se razmere ne stabilizirajo dovolj, da bodo potovanja ponovno stekla, ne zapravimo za pričakovanja, načrtovanja in razpredanja o nedorečeni prihodnosti.

Po eni strani se mi zdi, da nam doma ni pretežko čakati, da se potovanja sprostijo. Imamo srečo, da smo vsi po vrsti dovolj zaposleni z raznimi obveznostmi, tako, da nam ob tem popotniškemu postu, ki ga preživljamo, ni prehudo zaradi pomanjkanja potovanj. Po drugi strani pa seveda razmišljamo o tem, kdaj se bodo potovanja ponovno sprostila, kam in kako bomo lahko potovali. Predvsem pa to ali bomo sploh lahko potovali tja, kamor si želimo, ali pa bomo odpotovali pač nekam, kamor bo mogoče. Pravzaprav je zame odgovor na to vprašanje pomembnejši od kateregakoli drugega na to temo. Saj bomo veseli, če bomo lahko prestopili meje, že zaradi občutka, ki ga bo to prineslo. A povsem drugače, kot potovati zgolj zaradi tega, ker lahko, je potovati s smislom. Tja, kamor nas vleče. Tja, kamor si želimo. Tja, kjer še nismo bili. Sicer nam je lansko leto, kljub dokaj zaprtim mejam, uspelo spraviti pod streho kar nekaj potovanj, a če bi bilo leto 2020 brez omejitev, bi zagotovo obiskali druge destinacije. Glede na to, da tudi v bližnji prihodnosti ni za pričakovati konkretnega sproščanja ukrepov v destinacijah, o katerih sanjamo, kaže, da bo tudi letošnje leto, leto popotniških kompromisov. A o tem, kaj nam prinaša letošnje leto na področju potovanj, je težko govoriti, saj nihče ne ve, kaj se nam obeta. Še najbolje je znižati pričakovanja in se veseliti že obiska lepe plaže pri sosedih. Najbrž marsikdo tega ne želi niti slišati, za marsikoga pa bo to sanjska oblika preživljanja dopusta. Mi se bomo obiska pri sosedih zelo razveselili, ko nam bo dovoljeno, da jih obiščemo. Vsekakor pa bomo upanje, da nam bo letos uspelo realizirati kakšno sanjsko potovanje, vendarle ohranili.

S potrpežljivostjo proti nestrpnosti

Potovanja so trenutno na čakanju, tako kot marsikatero področje življenja, ki se nam je do nedavnega zdelo samoumevno. Vsi bolj ali manj potrpežljivo čakamo in si želimo vrnitve normalnih časov, kakršnikoli že so bili pred dobrim letom. Morda so tudi takšni, ki jim je trenutno stanje pisano na kožo, a sam ne poznam nikogar, ki si ne bi želel, da bi bilo vsega tega, kar sedaj doživljamo, čim prej konec. Čeprav je pojem čakanje malce neposrečena beseda, saj spominja na pasivno stanje, česar nekako ne prenašamo najbolje. Vsaj zase ne morem reči, da sem si kadarkoli želel čakati. Ne gre za nepotrpežljivost, da bi si nečesa želeli prej oziroma hitreje, temveč za tisto čakanje, s katerim se vsi občasno soočimo. Na primer v kakšni čakalnici. Med tem, ko zunaj sije sonce, doma nas čakajo otroci, v službi delo in tako naprej, mi ždimo v čakalnici in čakamo, da pridemo na vrsto. A če dobro pogledamo okrog sebe, lahko opazimo, da znajo nekateri precej bolje čakati, kot mi. Niso nestrpni, ne gledajo na uro, ne trkajo na vrata in ne tarnajo nad sistemom in nad tem, kako dolgo že čakajo. Videti so, kot da imajo ves čas in vso potrpežljivost tega sveta. Najbrž jih v svojem stanju neučakanosti niti ne opazimo, če pa že, pa pomislimo na to, da v tem trenutku najbrž nimajo kaj bolj pametnega za početi, kot čakati in so zato tako pomirjeni. V resnici pa so mojstri umetnosti čakanja, od katerih bi se lahko tega naučili. Dokler se tega ne naučimo obvladovati, smo pač nepotrpežljivi. Pri tem je zanimivo to, da takrat temu ne rečemo nepotrpežljivost, temveč to zamaskiramo v frazo, da ne moremo sedeti križem rok ali rečemo, da smo proaktivni, prezasedeni ali nekaj podobnega.

Če je bil kdaj čas, primeren za preizkušanje lastne potrpežljivosti, je to sedaj. Ampak ne zato, ker se je življenje na marsikaterem področju, ki ga imamo tako zelo radi in ga tako zelo pogrešamo, zaustavilo. Zdi se mi, da je nepotrpežljivost prej posledica odziva na provokacije in razpihovanje nestrpnosti ter celo sovraštva, ki imajo neprimerljivo večje razsežnosti in se tudi hitreje širijo, kot kakršenkoli virus. S tem, da je cepivo proti temu na voljo vsakomur v neomejenih količinah in v vsakem trenutku. Imenuje se potrpežljivost. A v časih iskanja krivcev, ko je najpomembneje to, kdo ima prav in kdo ne ali kdo je za in kdo je proti, je nekoga prepričati v to, da je rešitev v potrpežljivosti, bržkone nemogoče.

A potrpežljivost žal ni nekaj, kar je mogoče, tako kot na primer nestrpnost, zanetiti. Bojim se tudi, da ni nalezljiva. Lahko pa se je (potem, ko jo prepoznamo kot nekaj pozitivnega in si je zaželimo) naučimo. Tudi s potovanji.

Popotniška sled v koristih

Komu pravzaprav koristi, da mi potujemo? Razen nam samim, se razume. Najpreprosteje je reči, da tistim, katerim pustimo svoj denar. A ker danes ni dan za tuhtanje, bom skušal odgovoriti s fotografijami. Da vidimo, če resnično drži, da povedo več, kot besede.

Lastniku majhnega avtokampa Sasso Remenno na severu Italije, kjer sva lani konec poletja kampirala. Severna Italija 2020
Turističnemu vodniku, s katerim smo šli na voden ogled po dokaj praznih Atenah lansko poletje. Atene 2020
Menihom v samostanu Ostrog v Črni gori, ki smo ga obiskali lansko poletje. crna_gora_2020_25
Skrbnikom koč, ki so mi na lanskem pohodu po slovenski planinski poti nudili krepke obroke in streho nad glavo. spp_2020_20
Lastnici sobe v odročni Stepantsmindi ob vojaški cesti na severu Gruzije, pri kateri smo se predlani zasidrali za nekaj dni. Gruzija in Armenija
Boulangerie-jam v Franciji, kjer sva kupovala kosila, ki sva jih na dolgih motorističnih dnevih zaužila v naravi na predlanskem motorističnem potovanju po Alpah. Alpe
Obiralcem jagod, ki so mi prodali vedro sočnih sadežev, s katerimi sem se okrepčal na predlanskem spomladanskem kolesarskem potepanju po Makedoniji. Po Makedoniji s kolesom
Zuzu, ki nas je učila kuhati burmanske dobrote in nam ob tem zaupala ganljivo družinsko zgodbo. Tega je že tri leta. myanmar_2018_74
Sirotišnici, ki smo jo obiskali na severu Tajske. Druženje s sloni
Z iskanjem sledi v koristih sem šel nazaj tri leta, dokler nisem prišel do motorističnega potovanja na Norveško. Zdi se mi, da najin denar tam ni pustil omembe vredne sledi. Na severu Evrope

Morda človek pomisli, da teh nekaj evrov, ki jih na potovanju pri nekomu pustiš, ne pusti nobene sledi. A če sešteješ vsa potovanja in izlete, na katerih smo bili zgolj v zadnjih treh letih, se nabere več, kot bi hotel verjeti.

So potovanja koristna?

Potovati pomeni tudi nositi odgovornost, kar sem omenil v prejšnji objavi in še precej več. Četudi potujemo pod okriljem agencije, kateri smo zaupali ukvarjanje z birokracijo in z vsem drugim, kar nam ne diši, ni za našo odgovornost in vpliv na okolje ter druge ljudi, nič manjši. Število ljudi, ki potujejo, se je v zadnjih letih (do lanskega leta, se razume) povečalo do te mere, da so preplavili marsikatero idilično mestece in ga spremenili do neprepoznavnosti. S Sabrino sva se na predlanskem velikonočnem motorističnem izletu ustavila v Hallstatt-u, majhni vasici ob jezeru v Avstriji. Tam se je število obiskovalcev v manj kot desetletju povečalo za menda 600 odstotkov. Precejšen delež jih je prišel s Kitajske. A na srečo je Avstrija dovolj daleč od Kitajske in vsi Kitajci, ki bi želeli Hallstatt obiskati, si tega ne morejo privoščiti. Kar jih seveda ni ustavilo in so na Kitajskem zgradili svoj Hallstatt! Svojo repliko idilične avstrijske vasice so si postavili kar na domačem dvorišču. Zanimiv prispevek k trajnostnemu turizmu. Trajnost na področju turizma in potovanj sicer ni nekaj novega, a ne glede na pretege vseh organizacij in posameznikov, ki se zanj trudijo, je doseči pozitivne učinke vpričo množičnega turizma izjemno težko. Množični turizem nekako ne more biti hkrati trajnostni. Sploh tam, kjer obiskovalci znatno prispevajo k proračunu in blagostanju. Množični turizem in potovanja so posledično marsikje presegla zmogljivosti na strani ponudnikov storitev in hkrati zmanjšala pozitivne vtise obiskovalcev.

Dokler se pred enim letom ni vse skupaj obrnilo na glavo.

Že lansko poletje, ko se je število potovanj drastično zmanjšalo, se je na sicer obleganih destinacijah nedvoumno občutilo, da so bili gostje bolj zaželeni, kot običajno. To smo opazili tudi mi. Sicer smo se na minulih potovanjih po Črni gori, kot tudi v Grčiji, vedno počutili dobro sprejete, a lani je bilo to še bolj opazno. Ob več priložnostih smo se lahko s chefom, lastnikom agencije, apartmana ali restavracije, v miru zaklepetali, saj drugih gostov, ki bi potrebovali njegovo pozornost, skorajda ni bilo. Razumljivo, saj je gostom, kadar jih je malo, precej lažje nameniti več pozornosti, kot takrat, kadar jih je veliko. Takole sem zapisal na lanskem potepu po Črni gori: “Redke so lepote na potovanjih, ki presegajo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini.”

To smo spoznali že zdavnaj, kar je morda tudi eden od razlogov, da smo vedno najraje potovali v času izven glavne turistične sezone. V spominu imam kar nekaj takšnih pogovorov iz Kambodže, Grčije, Cipra, Vietnama, Indije in še od kod, v katerih smo o tisti deželi in njenih ljudeh izvedeli več, kot na obisku vseh turističnih znamenitosti. O kuharjih, s katerimi se v pogovor zapletem najraje, sem pisal tukaj.

Gostoljubja na Cipru pri gostiteljici iz Rusije ne moremo pozabiti. Ciper-2014_28

Prav tako ne pogovorov z vodnikom v puščavi Thar v Indiji 2009-indija_95

ali na trekingu v Nepalu. 2009-Nepal_46

Bogati so naši spomini in po tihem že hrepenimo po ustvarjanju novih. A v kratkem zagotovo ni realno pričakovati množičnega turizma, kot smo ga poznali do lanske pomladi. Morda bodo potovali le tisti najbolj vztrajni in najbolj drzni. Kdo bi vedel. Sem pa prepričan, da se bomo potovanj veselili na obeh straneh; tisti ki bomo potovali, kot tudi tisti, ki bodo poskrbeli, da bomo imeli kje jesti in spati. Pri tem sploh ni pomembno to, da ne potujemo zato, da bi osrečevali ali omogočali preživetje tistim, ki živijo od turizma. Ravno tako ni pomembno, da nam oni ne kuhajo in oddajajo sob zato, da bi osrečevali nas. Povsem dovolj je razumeti, da so potovanja del globalne ekonomije in izmenjave dobrin, od katere ima “korist” precej več ljudi, kot si drznemo pomisliti. Samo v Sloveniji je bilo predlani v turizmu zaposlenih 92.000 ljudi. Če je morda kdo mislil, da so potovanja nekoristna.

Je etično potovati?

Potovanja nam dajejo občutek svobode, neodvisnosti in pogosto tudi nadmoči, ko zlahka premagujemo nepredvidljive situacije, v katerih se znajdemo ali ko obiščemo dežele, kjer se življenje odvija v slabših razmerah, kot pri nas doma. To lahko v nas prebudi občutek vsemogočnosti, ob čemer zlahka pozabimo, da so naša dejanja razpeta med svobodo in odgovornostjo. Vsaka svoboda, ki jo občutimo, si zanjo prizadevamo ali jo uživamo, je v nekem razmerju z odgovornostjo. Skoraj vedno je nekdo ali nekaj na drugi strani. A to, ko nas preveva mogočen občutek svobode, zlahka pozabimo. Pravzaprav niti ne pozabimo, saj nam na kraj pameti ne pade, da bi s tem, ko izražamo svojo pravico do svobode, lahko nekoga drugega za nekaj prikrajšali. Dokler ostajamo znotraj svojega mehurčka, stanovanja, avtomobila ali pohajkujemo nekje zunaj, morda temu res ni potrebno namenjati pozornosti. A ko se odpravimo nekam, kjer so drugi ljudje, svoje pravice do svobode ne moremo več izražati brez odgovornosti do drugih. To smo v zadnjem letu velikokrat slišali. Pri tem je najbolj zanimivo, da to ni nič novega. Svoboda in odgovornost hodita z roko v roki že dolgo časa, najbrž stoletja ali celo tisočletja. Sedaj pa nas na to opozarjajo, kot da gre za nekaj novega. Smo mar na to pozabili?

A je pač tako, da o tem, kako sta pravica do naše svobode in dolžnost v obliki odgovornosti do drugih povezani, nimamo vsi enakega mnenja. Zraven tega se mi zdi, da ne gre toliko za to, da bi branili svoje pravice, v tem primeru do svobode, kot to, da je za nas svoboda samoumevna in nam zadnjo ni treba narediti ničesar (do trenutka, ko se nam zdi, da nas želi nekdo zanjo prikrajšati). Po drugi strani, pa se je za odgovornost do drugih treba potruditi in angažirati. Pomeni da se, preden izvedemo neko dejanje, do katerega se nam zdi, da smo popolnoma upravičeni in ga lahko svobodno izvedemo, vprašamo ali s tem posegamo v pravice drugih. V praksi ne gre za kompleksne etične dileme, čeprav so na vprašanju naših pravic in dolžnosti nastale cele filozofske smeri. Gre bolj zato, da se zavedamo, da naša dejanja, četudi se jim predajamo na račun svoje pravice do svobode, lahko puščajo posledice na drugih.

Naš odnos do tega, kako dojemamo svobodo in odgovornost, nedvomno oblikuje naše doživljanje. Ko smo začeli s potovanji v eksotične dežele, smo se vsi štirje zaščili pred boleznimi, ki jih v Evropi več ni, v nekaterih manj razvitih deželah pa še obstajajo. Zaščita nikoli ni bila obvezna in se o tem nismo niti spraševali. Če so to priporočali v ambulanti za popotnike, smo se pač cepili. Nismo razmišljali o tem, da se cepimo zato, da ne bi postali prenašalci nevarnih bolezni, temveč zato, da smo lahko svobodno potovali. Odgovornost do drugih je prišla sama po sebi. Le v nekaj primerih je bila zaščita pred nevarnimi boleznimi obvezni pogoj za vstop v neko državo. Če smo hoteli tja potovati, smo se pač morali zaščititi. A ne zaradi nas, temveč zaradi drugih! Sedaj pa se o tem, da bi se bilo potrebno zaščiti, če bomo želeli potovati, pogovarjamo tako, kot da je to nekaj novega.

A ljudje smo si različni in nekomu se zdi to, da bi moral postopati tako, da prej kot nase, pomisli na nekoga drugega, nepojmljivo. Zato potrebujemo predpise, na primer takšne, ki povedo, da ima na prehodu za pešce prednost pešec, ne mi, kadar smo za volanom.

Etičnih dilem popotnikom, ki jih to pesti, ne manjka. Zadnja leta je marsikomu povzročil slab občutek podatek o ogljičnem odtisu, ki ga je pustil na potovanju. A le tistim, ki se nam je sploh zdelo vredno, da moramo tole vedeti. Sam sem bil pred leti šokiran, ko je na letalski vozovnici za polurni let med Dunajem in Gradcem pisalo, da sem “kriv” za izpust 306 kilogramov ogljikovega dioksida! Nepredstavljivo. Smo zaradi tega nehali potovati? Bomo nehali potovati zaradi Covida? Če da, zakaj, ker nas je strah tega, da bi ga dobili ali nas je strah tega, da bi ga prenesli nekomu drugemu?

Mislim, da jutri potovanja ne bodo niti nič manj, niti nič bolj etična, kot so bila doslej. Želim si, da sprostitve ukrepov, ki nam bodo potovanja dovoljevali, ne bomo prepoznali le kot zelene luči, ampak, da bomo prepoznali in sprejeli tudi odgovornost, ki jo nosimo.

Negotovost potovanj

A bi lahko rekli, da današnje čase zaznamuje gotovost ali negotovost? Gotovost, ker jutri ne moremo na morje, čez mejo, na letalo in v tople kraje. Negotovost, ker ne vemo, kdaj in kam bomo sploh lahko kamorkoli odpotovali. Ne glede na eno ali drugo, v negotovih časih iščemo oprijemke, nekaj ali nekoga, na kogar se lahko z gotovostjo naslonimo. Ko se znajdemo v situaciji, ki se nam zdi negotova, jo skušamo spreobrniti v takšno, ki bi bila gotova, saj nam nepredvidljivost izida ne daje občutka varnosti, ki si ga želimo oziroma ga iščemo. To počnemo na različnih področjih delovanja. Tudi na potovanjih, četudi imamo nekateri popotniki še tako radi nepredvidljive situacije in jih dobesedno iščemo, si tega vedno želimo z zadržkom. V smislu, da situacija ne postane tako nepredvidljiva, da se počutimo ogrožene. Potovanja v daljne kraje, še posebej eksotične in tiste, daleč proč od civilizacije in v države, ki so manj razvite ali celo nevarne, vedno spremlja večja mera negotovosti, kot gotovosti. Marsikdo zase misli, da ve, kje je njegova osebna meja gotovosti. Če je ta postavljena visoko, se pač skušamo izogniti negotovim potovanjem ali pa sploh ne potujemo, če je meja gotovosti, ki jo potrebujemo, postavljena še višje. A ker tukaj pišem o potovanjih, predpostavljam, da vsak, ki zaide sem, potuje. Tudi takšni, ki ne marajo negotovosti na potovanjih. Tako je danes mogoče potovati tudi tako, da vnaprej poskrbiš, da bo potovanje čim manj negotovo. Vnaprej do potankosti pripraviš itinerar, rezerviraš vse nočitve in si celo s pomočjo uličnega pogleda preko interneta vnaprej pogledaš hotele in tako naprej. Najbrž iznajdljivost podrobnih načrtovalcev potovanj presega mojo domišljijo. Skratka, gre za to, da je s skrbnim načrtovanjem verjetnost, da bo potovanje bolj gotovo, kot negotovo, skoraj zagotovo večja, če se za to potrudiš. Ni pa nujno. Obstajajo tudi negotova potovanja s pridihom gotovosti in obratno. Na primer, ko se končno odpravimo na potovanje v neko deželo, o kateri že dolgo sanjamo, a smo o njej slišali in prebrali toliko neprijetnega, da nas je resnično strah negotovosti, ki nam tam utegnejo pretiti. A tudi prvo potovanje v Indijo lahko naredimo bolj gotovo, če se nanj odpravimo s priznano agencijo in vodnikom, ki je tam že večkrat bil in v kraje, ki so turistom prijaznejši.

K čemu torej strmeti, h gotovosti ali negotovosti? Morda na to lažje odgovorimo, če se vprašamo, v kakšnem okolju so boljši pogoji za rast, napredek, ustvarjanje, inovativnost in doživljanje še nedoživetega? Zase menim, da tam, kjer še imam občutek, da imam trdna tla pod nogami in se hkrati soočam s tolikšno mero negotovosti, kot jo lahko v dani situaciji prenesem. Lahko bi rekel tudi, da na robu, tam, kjer nam je lahko tisto, česar si najbolj želim, dosegljivo. Saj je prav hoja po robu, območje, ki nas žene v pustolovščine, tam, kjer tešimo radovednost in seveda tam, kjer smo ranljivi. Območje, na katerem se učimo novega, a hkrati nismo povsem izgubljeni. A na to moramo biti pripravljeni, koliko se je pač na negotove situacije sploh mogoče pripraviti. To, da se v vodniku seznaniš s tem, da te lahko na pešpoti čez Velebit ugrizne kača, nima popolnoma nobene veze s situacijo, ko se ti to zares pripeti. Pripraviti se, tako pomeni le domnevati, kako bi v dani situaciji, ki je še nikdar v življenju nisi izkusil, reagiral. Morda je razlika med tistimi, ki se robu negotovosti približujejo pogosteje in bliže ter tistimi, ki se mu približujejo redkeje in bolj na daleč, le v tem, da si slednji to, kako je, ko te ugrizne kača, bolje predstavljajo.

To, da imamo radi stabilnost in se izogibamo nepredvidljivim situacijam, je ena naših temeljnih značilnosti, zato je ne gre kar tako spremeniti. Najbrž po tem vsakdo niti ne čuti potrebe in je popolnoma zadovoljen v varnem mehurčku gotovosti. Zdi se mi, da šele, ko v soočanju z negotovim prepoznamo priložnost za razvoj, poskusimo naš odnos do gotovega in negotovega postopoma spreminjati. Poznam ljudi, ki se danes precej bolj približujejo lastnemu robu negotovosti, kot so se nekoč.

Letošnje leto bo za marsikoga, željnega potovanj, izziv. A ne v smeri k robu negotovosti, temveč proč, h gotovosti. Se bomo znali s tem zadovoljiti?

Prevoziti zemeljski plaz z motorjem zagotovo ni nekaj, kar si je mogoče predstavljati ali nekaj, na kar se je mogoče pripraviti. Je pa vsekakor doživetje daleč onkraj roba negotovosti. image_1