Category: Švica

Naslednje jutro sva se zbudila ob prekrasnem ženevskem jezeru ob vznožju pobočja poraslega z vinogradi. Zapeljala sva se do kraja Gruyeres,

ki je dal ime izvrstnemu siru, ki mu pri nas pravimo Grojer. Kot se za kraj, po katerem se imenuje sir spodobi, ima tudi Gruyeres tovarno sira, ki jo je mogoče obiskati in si ogledati, kako se sir pravzaprav naredi. Najboljši del obiska sirarne, zraven pogleda na klet, kjer zori na tisoče kolutov sira,

je bila sama vstopnica. V njej so bili namreč trije kosi različno zorenega sira, ki so bili vsi po vrsti izvrstni.

Tik preden sva se nameravala odpraviti naprej, sva dobila namig, da je v bližini še ena tovarna, kjer si je mogoče ogledati proizvodnjo. In po katerih dobrotah (zraven sira) je Švica še znana? Nestle, Lind, Toblerone… Jasno, čokolada! O čokoladi na tem potovanju res nisva razmišljala (pravzaprav o njej nikoli ne razmišljava, le sladkava se z njo), zato sva bila nad tem, da bova obiskala tovarno čokolade, še posebej navdušena. Gre za pravcato tovarno, kjer proizvajajo čokolado Cailler. Za razliko od vstopnice v tovarno sira je bila vstopnica v tovarno čokolade neužitna, navaden kos papirja. Tudi del tovarne, ki smo si ga ogledali, je bil namenjen le obiskovalcem, tako, da velikih strojev oz. svizcev nismo videli. Potem pa smo prišli do zadnje sobane…

Jasno, pokušina! In to kakšna! Na dolgem pultu so nam ponudili nič manj kot 25 različnih vrst čokolade.


Toliko čokolade še nikoli v življenju nisem pojedel, saj je menda razumljivo, da sem moral poskusiti vsako. Nekatere večkrat.

Sita sira in čokolade sva se odpeljala naprej. Čez čas sva opazila, da se voziva po dolini reke Emme – Emmental. Znova sir. Nič nama ni bilo žal, da so bile tisti dan tamkajšnje sirarne zaprte, saj sva bila še vedno polna švicarskih dobrot. Zapustila sva francosko govoreči del Švice in se znašla v nemškem delu. Na poti sva se ustavila v več manjših krajih,

in pozno popoldne prispela v Luzern.

Tukaj se je popolno motoristično vreme nehalo. Vremenoslovci (katerih prerokb motoristi ne moremo ignorirati) so napovedovali močno večdnevno deževje, ki bi naj zajelo ves osrednji del Evrope, midva pa na motorju, 800 kilometrov do doma. Iskal sem vse mogoče poti do doma: čez München, čez Innsbruck, čez Milano, povsod dež. Odločila sva se, da nima smisla čakati, da se vreme izboljša ter naslednje jutro zajahala motor. Razjahala sva ga doma, štirinajst ur kasneje. Seveda naju je vmes namočilo in sva morala vedriti. A ne glede na več krajših postankov je štirinajsturna vožnja z motorjem velik zalogaj.

Epilog:
To potovanje je bilo nekaj posebnega. Pravzaprav je vsako potovanje v nečem drugačno od drugih in zato nekaj posebnega. A to je bilo posebno predvsem zaradi tega, ker sva se zanj odločila manj kot 12 ur pred odhodom. Pred odhodom, o Švici kot destinaciji, sploh nisva razmišljala, z motorjem sva nameravala obiskati Zahodni Balkan. A sva se nato zaradi ekstremnih vremenskih razmer dogovorila, da tja odpotujeva z avtom, kar pa mi nikakor ni dišalo, tako, da sva na koncu pristala v Švici. Na motorju!

Dobro sva se odločila, saj naju je Švica navdušila. Nikoli nisem pomislil, da je to mogoče. To je res zanimivo; da ne glede na dejstvo, da sem obiskal že več kot 50 dežel, vedno znova podležem predsodkom, ki jih imam o neki deželi. Na srečo se ponavadi izkaže, da so napačni.

Tudi samo potovanje se je dobro izšlo, čeprav sva vsak dan presedela na motorju. Kar naju sploh ni obremenjevalo, saj je bila kulisa (pokrajina, skozi katero sva se vozila), kot najpomembnejša sestavina vsakega Road tripa, pravljična.

Še švicarski del poti:

Prikaži večji zemljevid

Knjiga o našem enoletnem potovanju je zunaj, potujmo naprej. V zadnji objavi smo ostali ob jezeru Maggiore, nekje na polovici poti najine zadnje pustolovščine – z motorjem po Švici.

Iz Italije sva se čez še en gorski prelaz zapeljala nazaj v Švico. Ta večkratna prestopanja mej so se nama izplačala, saj je bencin cenejši v Švici, hrana pa v Italiji. Tako je Honda pila švicarski bencin, midva pa uživala v italijanskih dobrotah.

V kraju Täsch sva morala motor parkirati in presesti na vlak, saj je Zermatt zaprt za motorna vozila obiskovalcev. Med kratko vožnjo z vlakom sem bil ves na trnih, kdaj jo bom zagledal; goro vseh gora (vsaj kar se postave tiče) – impozantni Matterhorn. Tako sva ob prihodu v Zermatt kar zdrvela skozi pravljično alpsko vasico, ne da bi se pustila zmesti njenim čarom, vse dokler nisva prišla do majhnega mostu, iz katerega se nama je odprl eden izmed najlepših razgledov, kar sva jih v življenju videla:


Nisva se ga mogla nagledati, resnično veličastna gora. Šele, ko sva se spomnila, da sva lačna, sva umaknila pogled, poiskala prosto klopco, ki je bila vesela, da naju vidi,
in malicala. Sir in čokolado, jasno.

Zraven razgleda na Matterhorn, je Zermat že sam po sebi čudovit. Kljub temu, da ima le nekaj tisoč prebivalcev in da ga letno obišče več milijonov turistov, je vasica izjemno prijetna.


Matterhorn sva morala videti še ob blizu, zato sva se z vlakom zapeljala do smučarskih vlečnic, od koder se nama je odprl razgled na okoliške gore.




Ko sva se alpskih razgledov naužila, sva zapustila Zermatt in se po široki dolini reke Rone zapeljala proti zahodu. Nisva verjela svojim očem, ko sva se naenkrat znašla v pokrajini, do zadnjega kotička poraščeni z vinsko trto. Kot da bi bila sredi Haloz ali Slovenskih goric, ampak ne, bila sva sredi Švice!




Vedela sva za sir in čokolado, ampak vino? Švica naju je vsak dan presenetila z nekim novim odkritjem. Kako lepo je potovati spontano, brez predhodnega poznavanja krajev, kamor se podajaš. Ko sva zagledala to vinorodno pokrajino, nama je postalo jasno, da sva se znašla v francosko govorečem delu Švice. In res, zapeljala sva se v kamp, kjer sta naju v recepciji pričakala Asteriks in Obeliks, ki sta govorila le francosko. A nič zato, za registracijo v avtokampu besede niso potrebne. Spoznanje, da sva med Francozi, naju je tako zabavalo, da sva se odločila, da obiščeva še Francijo. Tako sva naslednji dan znova zapustila Švico in se zapeljala v Francijo. V eno izmed najbolj petičnih alpskih središč, Chamonix.


Gora, ki se dviga v ozadju, pokrita s snegom in odeta v meglo, ni nihče drug, kot sam kralj evropskih gora – Mont Blanc.

V majhni pekarni, ki jim Francozi pravijo Boulangerie, sva si privoščila izvrstno malico, nato pa se zapeljala do ženevskega jezera. Ogledala sva si Evian, kraj znan po vodi, kar naju ni pritegnilo, zato sva se vrnila v Švico. Ustavila sva se v lepo ohranjenem srednjeveškem gradu,


in prenočila v Montreauxu, kraju ki ima kljub temu, da leži v neposredni bližini Alp, mediteransko klimo.


Več prihodnjič.

V Italiji so v tridesetih letih pod Borgijci, kljub vojnam in terorju, odkrili Michelangela, Leonarda da Vincija in Renesanso. V Švici so imeli 500 let miru in demokracije. In kaj so odkrili? Uro s kukavico! Orson Welles

To sicer ne drži, a dobro zveni. V resnici je švicarska zgodovina do sredine 19. stoletja ena izmed najbolj krvavih na evropskih tleh. Danes pa gre za eno najbogatejših in najbolj urejenih dežel na svetu. To je menda edino dejstvo o Švici, ki sva ga s Sabrino poznala, preden sva se tja odpravila. No, zraven tistega o siru in čokoladi. (Kdo ve, kaj je o Švici vedel gospod, ki je pred dvajsetimi leti izjavil: “Slovenija bo v desetih letih postala druga Švica!”)

Po motorističnem potepu čez Alpe dejstev sicer ne poznava kaj več, sva pa preživela čudovit teden in odkrila izjemno lep delček Evrope. Najina pot je izgledala nekako tako:

Prvi daljši postanek sva si privoščila v osrčju Dolomitov, v Cortini d’Ampezzo, kjer znajo za goste poskrbeti tako pozimi, kot poleti.

Za pot čez Dolomite sva se odločila iz zavitih razlogov. Visokogorske ceste, ki se kot neskončne kače vijejo čez gorske prelaze, so namreč raj za vožnjo z dvokolesi.

Obiskala sva majhno, a petično turistično vasico St. Moritz, ki leži sredi Alp na višini skoraj 2000 metrov nad morjem, a ima 322 sončnih dni na leto.

Takšna pa je videti Švica, kot sva si jo predstavljala. (Krave so menda še spale.)

Alpski hoteli so čudoviti,

a midva sva kampirala.

Lepe ceste so naju iz Švice premamile nazaj v Italijo, kjer sva se ob jezeru Maggiore delala, da sva na morju:

Prvi del poti.

Prikaži večji zemljevid

Sva že nazaj. Uspelo nama je uiti hujšemu dežju. A za to sva morala v enem dnevu na motorju presedeti celih 14 ur! Pri potovanju z motorjem je vreme tisti faktor, okrog katerega se vse vrti. To sva najbrž že dokazala s tem, ko sva tik pred zdajci dvakrat spremenila potovalne načrte. O tem pravzaprav še ni bilo priložnosti ničesar zapisati.

Skratka, potem, ko sva se že odločila, da zaradi prevelike vročine v JV Evropo namesto z motorjem odpotujeva z avtom, sva načrte znova spremenila. Zapisal sem sicer, da sem “popustil pod pritiskom vremena”, a to očitno ne drži. S tem, da bi potovala z avtom, se nikakor nisem mogel sprijazniti – pot je cilj! Tako sem, ko sva imela že vse pripravljeno in spakirano za potovanje z avtom v Romunijo, še vedno iskal druge možnosti. Iskal sem, dokler nisem našel koščka Evrope, za katerega je bila vremenska napoved motoristom prijazna. Edino, kar sem moral še storiti je bilo, da sem v to prepričal Sabrino. Ni bilo preprosto, a s pravimi argumenti je šlo.

In tako sva, namesto z avtom v Romunijo, odpotovala z motorjem v Švico.

In kako je bilo v Švici?

Čudovito! Uživala sva v vožnji, ob dobri hrani, lepih razgledih in se čudila nenavadnim prizorom, ki sva jih bila deležna precej več, kot sva od Švice pričakovala. Najbrž zato, ker na Švico nisva bila pripravljena in o njej nisva vedela skorajda ničesar. Zato sva potovalni načrt pripravljala sproti. Čez dan sva se vozila, se ustavila, kjer nama je bilo všeč, zvečer pa sva se ustavila v kampu, postavila šotor, ter naredila načrt za naslednji dan.

Najina pot je potekala nekako tako:
Prvi dan sva se zapeljala čez Slovenijo do Dolomitov, kjer sva zavijugala čez več gorskih prelazov. Naslednji dan sva se vozila po eni izmed najatraktivnejših cesta na svetu, čez narodni park Stelvio in prispela v Švico. Nato sva obiskala St. Moritz, mondeno smučarsko središče, ki poleti spi in se vrnila na italijansko stran Alp k jezeru Maggiore. Od tam sva se odpravila v Zermatt, alpsko središče z najznamenitejšim razgledom na svetu:

Iz Alp sva se spustila v dolino reke Rone ter se nato čez Alpe zapeljala v Francijo v Chamonix, alpsko središče pod najvišjo goro Evrope, Mont Blanc. V Franciji sva se zadržala en dan in se skozi znamenito letovišče Evian zapeljala ob ženevskem jezeru do kraja Montreaux. Pot sva nadaljevala skozi švicarsko podeželje, kjer sva obiskala tovarno sira Grojer in tovarno čokolade Callier/Nestlé. Obiskala sva še Luzern, idilično mesto ujeto med jezera in gore. Tam se je vreme začelo kvariti. Zato sva od naslednje jutro pred dežjem pobegnila domov. Vožnja je bila resda naporna, a glede na to, da zdaj že dva cela dneva dežuje, se je izplačalo potruditi, da sva prispela domov bolj suha kot mokra.

Podrobnosti in fotografije sledijo v prihodnjih dneh.

To so imena najbolj zvenečih krajev v Alpah. V zadnjih dneh sva jih obiskala in se čudila blišču ter razgledom, ki jih ponujajo. Pri tem pa je bilo najbolj zabavno to, da bi morala biti nekje v Romuniji ali Bolgariji, midva pa se potepava po najbolj ekskluzivnih turističnih krajih Švice, Italije in Francije.

Pravkar sva se prebudila ob kraju Montreaux ob ženevskem jezeru, sedaj pa se odpravljava proti notranjosti Švice.

Skratka, imava se skrajno lepo in niti najmanj ne pogrešava “Zahodnega Balkana”.

Tako na kratko:
Nisva v Romuniji. Ne potujeva z avtom. Sva v Švici in potujeva z motorjem!

Do sedaj sva prevozila Dolomite, obiskala St. Moritz in še nekaj alpskih krajev zvenečih imen. Voziva se čez visoke alpske prelaze, nato se znova spuščava do nižin, kjer vlada sredozemska klima.

Jutri nameravava obiskati Zermatt.

Za kaj več pa v tem trenutku ni “časa”.

P.S.:
O tem, kako je v JV Evropi, pa kdaj drugič, če jo seveda kdaj obiščeva.

Popotniška mrzlica raste, kot rastejo temperature. Kot sem napovedal v nedeljo, so karte pred eno uro končno padle na mizo. S Sabrino sva se že pred časom odločila, da si za konec avgusta privoščiva poletni dopust. In to sama, brez otrok. Tako sem skoval načrt, da se podava na devetdnevno pustolovščino z motorjem v dežele, ki še jih nisva obiskala. Teh v bližini sicer ni veliko, a vendar obstajajo.

V devetih dneh bi se naj zapeljala čez devet dežel in pri tem prevozila nekaj tisoč kilometrov. To ne bi smel biti problem, saj imava z daljšimi motorističnimi izleti že izkušnje. Z motorjem sva se namreč, preden so se nama zgodili otroci, zapeljala do Maroka in nazaj. Skratka, imava voljo, opremo, čas in izkušnje, zakaj ne bi šla?

A pred eno uro sva načrte spremenila. Ko sem pogledal vremensko napoved za dežele, kamor se odpravljava, me je zmrazilo oz. scvrlo: 39 stopinj Celzija! V motoristični opremi je to preprosto nevzdržno. Ves dan sedeti na motorju v takšni vročini ne gre. Moj prvi odziv je bil, da se namesto na jug, odpraviva na sever Evrope, v dežele, ki naju sicer ne privlačijo preveč, a to bi pač na račun prijetnejših klimatskih razmer, spregledala. A ko sem to predlagal Sabrini, me je gladko zavrnila, sever je nikoli ni privlačil. Saj to vem, a sem vendarle poskušal.

Kaj sedaj? Sva dan pred odhodom, pa ne veva kam bi odpotovala, veva le, kako bi odpotovala. A v vseh načrtovanih deželah so za prihodnjih pet dni napovedane temperature nad 35 stopinj. Torej tega, kam greva, nisem uspel spremeniti, zato sem se s težkim srcem vdal in odpovedal temu, kako greva. Popustil sem pod pritiskom močnejšega (vremena) in se odločil, da greva z avtom! Tako.

O tem, v čem je razlika med vožnjo z motorjem in z avtom, sedaj ne bom. Sploh pa sem o tem tako ali tako že pisal na lanskem motorističnem potovanju v Skandinavijo. Skratka, potovanje z avtom, v primerjavi s potovanjem z motorjem, nima ničesar skupnega. Razen naju in krajev, ki jih bova obiskala.

Torej bo tudi tokratno potovanje nekaj povsem drugačnega; sama in to z avtom ter šotorom. Kam? Čez Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo, Albanijo, Črno Goro, Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Slovenijo. Skozi regijo, imenovano Zahodni Balkan.

S poti se bova seveda javljala, koliko bo to mogoče.