Obrat na glavo

Kolesarjenje po ZDA sem zamenjal. Zamenjal za nekaj drugega. Negotovosti, ki sem jih omenil, ko sem se pred dobrimi tremi tedni odpravljal na kolesarsko pustolovščino, je bilo precej več, kot sem jih želel. Z negotovostmi sicer ni nič narobe, saj so potovanja, na katerih ne veš, kaj te čaka, najboljša. A to, kar te na potovanju čaka, niso vedno okoliščine za doživetja, iz katerih nastanejo dobri spomini. Ko je mera nevarnih, neprijetnih ali drugače nesprejemljivih okoliščin polna, je treba ukrepati. V alpinizmu to pomeni, da se je pametneje obrniti, četudi pred osvojitvijo vrha, kot trmasto vztrajati. A za razliko od alpinistov imam to srečo, da nikomur ne rabim pojasnjevati niti okoliščin, niti razlogov, zaradi katerih se odločim obrniti. Če se ne motim, sem tole naredil drugič in obakrat s kolesom. Le da sem sedaj v boljši kolesarski formi, kot kdajkoli prej.

Potovanje nadaljujemo, a drugje in drugače, predvsem pa v tričlanski družinski zasedbi.

S kolesom po ZDA in Kanadi

Po dolgem času se podajam na resno pustolovščino. Tokrat prvič tako daleč in tako resno s kolesom. Za Great Divide Mountain Bike Route sta mi povedala dva Južnoafričana pred natanko štirimi leti, ko sem kolesaril iz Makarske na Biokovo. Tole sem si zapisal v dnevnik takrat: “Great divide tour čez ZDA, za katero pravita, da je najlepša kolesarska pot od vseh. 60dni, 4500km, 95% makadama! Noro!” Ne bom rekel, da sem o tem podvigu razmišljal vsa štiri leta, a ideja je tu in tam priplavala na površje. Dovolj pogosto, da sem se odločil, da jo poskusim uresničiti.

Sedaj (to objavo sem napisal nekaj ur pred odhodom od doma) sem tukaj, v Arizoni in če gre vse po načrtih, kolesarim proti Kanadi. Prvi del poti sem si nekoliko prilagodil, saj je v Arizoni in Utahu kar nekaj narodnih parkov, ki so mi zdijo atraktivnejši od Nove Mehike. Ampak raje ne bom o treh podrobnostih in številkah, ker je negotovosti preveč. Se oglasim, ko bo priložnost.

Več o Great Divide Mountain Bike Route na uradni strani.
The Great Divide Mountain Bike Route