Veličastna ameriška hrana

Moj ameriški sen je prišel h koncu in zbudil sem se v raju. Doma. To sicer ni nič nenavadnega, saj je za nas prihod domov s potovanja ravno tako pričakovan dogodek, kot odhod na potovanje. Krasno je priti domov in uživati vse komoditete, ki jih imamo doma. Prav tako je krasno priti v Slovenijo, kjer je (skoraj) vse urejeno tako, kot nam prija. Ni je obljubljene dežele na svetu, ki bi nam bila bolj pisana na kožo, kot naša domača dežela. Sicer smo obiskali šele kakšnih devetdeset držav, tako da možnost, da je nekje dežela, kjer je živeti lepše, kot v Sloveniji, še obstaja. Pravzaprav si želim, da nam je ne bi bilo nikoli treba sploh iskati, dežele, kjer bi nam bilo lepše, kot doma.

Če je katera dežela sinonim za obljubljeno deželo, je to Amerika. Kar nedvomno drži za marsikoga, saj je na svetu ogromno ljudi, ki živijo v neprimerljivo težjih razmerah in v državah, ki niti približno niso urejene, kot Slovenija. Seveda tudi pri nas, v Sloveniji, ni vse v najlepšem redu, a tokrat je ne primerjam s Sudanom, Etiopijo, Nepalom, Myanmarom ali katero od revnejših držav. Tokrat jo primerjam z najbogatejšo in za marsikoga najprivlačnejšo deželo na svetu. Kot sem že omenil, sem bil tokrat v ZDA petič, tako, da si menda lahko dovolim izjaviti, da sem nekaj o tej deželi že videl. Največje mesto, glavno mesto, najbolj obiskano mesto, divjino, puščavo in še kaj vmes. Amerika je vsekakor izjemno zanimiva dežela in ravno takšni so tamkajšnji ljudje. Ne bi rekel, da so prijazni ali neprijazni, urejeni ali neurejeni, bogati ali revni, vljudni ali nesramni, saj sem se srečal s takšnimi in drugačnimi. S kakršnim koli posploševanjem bi naredil krivico. Srečal sem se z ljudmi, ki so prijazno klepetali z menoj in z ljudmi, ki so me nevljudno izrinili s pločnika. Ko sem kje ob cesti naredil postanek, so se ob meni ustavili in me povprašali, če potrebujem pomoč. Ko sem v prvem kampu ugotovil, da sem brez spalne vreče, so sedli v avto in me odpeljali do najbližje trgovine s športno opremo. Tudi negativnih srečanj je bilo kar nekaj, a nič omembe vrednega, oziroma takšnega, da bi temu rekel negativna izkušnja, ki bi na kakršenkoli način zaznamovala to, kako sem dojemal Američane, s katerimi sem se srečeval. Večji vtis so name naredila vsa pravila in lokalni običaji, s katerimi je bilo moje tokratno potovanje zaznamovano. Vse te kolobocije s kampiranjem, rezervacijami in obiski restavracij, so bili res nekaj posebnega. Ob vseh teh zapletih sem se spomnil na Indijo in na vse tegobe, s katerimi smo se borili na prvem potovanju po tej nam nedojemljivi deželi. A soočanje z nenavadnim je za nas izjemno pomemben del izkušnje, ki nam jo nudi dežela, po kateri potujemo. V ZDA je bilo zame najbolj fascinantno to, kako zelo so tamkajšnji ljudje drugačni od stereotipov, za katere se mi dozdeva, da veljajo za Američane. Ko sem na poti v Kalifornijo prenočil v zanikrnem motelu in jedel v najslabši fast-food restavraciji v Cedar City-u, sem doživel bedo majhnih mest in v dnevnik zapisal: “Tistim, za katere je Amerika obljubljena dežela, mora biti resnično hudo doma!” Vedno bolj mi postaja jasno, da je to, kako drugi ljudje doživljajo svet, v katerem živimo, nemogoče razumeti.

Velik vtis je name naredila hrana. Pravzaprav to, kaj, kje in koliko se jé. Če sem prej potegnil vzporednico z Indijo, tega pri hrani niti približno ne morem narediti. V Indiji se je mogoče spodobno najesti pristne kuhane hrane tudi na ulici ali v poceni restavraciji. V ZDA mi to niti slučajno ni uspelo. Na srečo tudi slovenskih prehranjevalnih navad ni mogoče primerjati z ameriškimi. Raje jih posnemajmo pri navadah, v katerih so boljši od nas.

Torej hrana, veličastna ameriška hrana. Na prvo mesto po dostopnosti in kakovosti bi še vedno umestil pico. To smo ugotovili že ob prvem obisku ZDA in tako je še danes. Ne vem kaj, a na ameriški pici je nekaj tako slastnega in tako močno diši, da tega ni mogoče opisati. Še sam sebi ne morem verjeti, a niti to, da je postrežena v kartonu, me ne moti.
Ameriška pica

V rezervatu ameriških staroselcev Navajo so mi postregli s slastnim, a gromozanskim takosom, ki ga kljub temu, da sem bil tisti dan na kolesu več kot osem ur, nisem mogel v celoti pojesti. Navaho takos

V eni od mehiških restavracij, ki jih je precej v tem delu ZDA, sem dobil burito, velik kot biceps metalca kopja, ki sem ga komaj pojedel do konca. Mehiški burito

V Flagstafu mi je bil všeč mongolski žar, kjer si si sestavine naložil v skledo in jih daj mojstru, ki ti je vse skupaj pripravi v slastno jed. Kajpada v formatu all-you-can-eat. Mongolski žar
Mongolski žar

Včasih sem v katerem od kampov imel srečo in sem si lahko kaj kupil v trgovini, ki so sicer izjemno redke. Kampi v naravnih rezervatih so namreč praviloma daleč proč od mest. A kakovostna hrana ima svojo ceno tudi v trgovini. Za dve majhni skuti in mandljevo maslo sem plačal toliko, kot bi večerjal v restavraciji. Večerja v kampu

Največ časa iskanju dobre hrane sem namenil v Las Vegasu. Sicer sem tam jedel tudi najslabšo pico, a sem to slabo izkušnjo kmalu nadomestil s slastno solato in pomfrijem. Lasvegaško kosilo

Največji presežek okusov pa je bil hamburger v restavraciji Gordon Ramsay. Razvpiti kuharski mojster ve, kaj počne.
Gordon Ramsay burger
Gordon Ramsay burger

Naj bo zaenkrat dovolj o letošnjem potepu po ZDA.

Viva Las Vegas!

Zadnji postanek na letošnjem potepu po ZDA je bil zame bolj nepričakovan, kot katerikoli drugi. Potem, ko sem spremenil načrte, sem moral namesto Calgaryja v Kanadi, odkoder sem nameraval leteti domov, poiskati drugo letališče. Tega sem iskal v predelu ZDA, po katerem sem se potikal. Še to; potem, ko sem prevozil (in nekaj majhnega prekolesaril) dobrih tri tisoč kilometrov, se mi je zdelo, da sem videl lep kos Amerike. A ko sem malce bolje pogledal na zemljevid, sem ugotovil, da sem obiskal le droben delec te enormne dežele. No, v tem drobnem delčku je bilo najbližje in najugodneje leteti proti domu iz Las Vegasa. Najugodneje pomeni, da me je sprememba odhodnega letališča in datuma stala 500 EUR. S fleksibilno letalsko vozovnico!

Kaj naj človek sploh napiše o Las Vegasu, kar še ni bilo napisanega, povedanega ali prikazanega?

Razgled iz hotela. Las Vegas, ZDA

Za vse, ki se želijo tako na hitro poročiti, da jim ni treba niti iz avta izstopiti. Drive-Thru weddings. Las Vegas, ZDA

Las Vegas je najlažje prebaviti tako, če nanj gledaš, kot da je vse skupaj en velik šov. Las Vegas, ZDA

Zraven šova, ki ga je mogoče videti zunaj na ulicah, so kazinoji in hoteli, kar je menda eno in isto, tudi polni raznoraznih šovov. Od blizu sem videl Michael Jackson tribute show, Las Vegas, ZDA
glasba v živo pa je dostopna takorekoč povsod. Las Vegas, ZDA

Famozni bulevar najbolj zaživi zvečer, ko se takorekoč vsi obiskovalci podajo nanj. Razgledi so resda nekaj posebnega, ne bi pa sodil o tem ali so privlačni ali ne.
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA
Las Vegas, ZDA

Avtentičnost izkušnje romantičnega izleta z gondolo po resničnih Benetkah je kajpada drugotnega pomena. Las Vegas, ZDA

Las Vegas je magnet za množice, saj je edinstvena mešanica instant zabave in kiča za vse starosti. Skoraj za vsakogar, željnega zabave, se najde nekaj zabavnega, bleščečega in privlačnega. Sam nisem bil ravno željan zabave, zato zase nisem niti iskal, niti našel česarkoli, kar bi bilo omembe vredno. Bil sem tudi v kazinu, saj sicer niti v hotelsko sobo ne prideš, če ne greš skozi kazino. Avtomate sem le ošvrknil s pogledom in šel kar mimo. A mi je Sara med enim od videoklicev rekla, da sem v Vegasu in da moram nekaj zaigrati. In sem šel ter nonšalantno zmetal deset dolarjev v nek avtomat, ki ga sploh nisem razumel. Res zanimivo, kako različno ljudje pojmujemo zabavo. Po obrazih sodeč se mi ne zdi, da so se ljudje, ki so sedeli za igralnimi avtomati, zabavali. Očitno gre za nekaj drugega, česar ne razumem dovolj, da bi lahko poskušal opisati. A menda že vedo, kaj počnejo, sicer Vegasa ne bi obiskalo 42 milijonov obiskovalcev letno. 42 milijonov! Las Vegas ima tako letno več obiska, kot celotna Grčija. Nepojmljivo, a ne.

Zame je bil odhod na letališče, od koder sem poletel domov, najlepši trenutek v Vegasu. Čeprav sem Ameriko zaradi neposrečene pustolovščine, ki je toliko obetala, zapuščal s cmokom v grlu, sem bil neizmerno vesel, da se vračam domov.

Sekvoje v Kaliforniji

Naravne znamenitosti so tiste, ki nas že dolga leta najbolj privlačijo. Predvsem takšne veličastne. Na primer, velikanska drevesa. Ko sem že bil v Kaliforniji, je bilo razumljivo, da bom obiskal tudi največja in najveličastnejša drevena na svetu, sekvoje. Narodni park leži v južnem delu gorovja Sierra Nevada, nedaleč od parka Yosemite. Tudi tukaj sem imel precej logističnih zapletov, da sem dobil razpoložljiv prostor v kampu in sem se zato moral odpeljati eno uro daleč, a sem bil vesel, da sem prostor sploh dobil. Kamp je v globokem kanjonu, od koder ni razgleda na visoko gorovje, tako, da nisem imel občutka, da sem visoko v gorah. Tudi zato, ker sem se spustil nekaj sto višinskih metrov nižje, se mi je zdelo, da ponoči ne bo preveč hladno. Seveda sem se motil, saj so se temperature spustile do ničle in je bilo zjutraj ledeno mrzlo. V takšnih razmerah mi zjutraj najbolj prija vroč čaj, da se ogrejem od znotraj. Nato se pričnem takoj gibati in začnem pospravljati šotor. Kar mi vzame le nekaj minut, saj praktično vso opremo za kuhanje in spanje, ki jo imam s seboj, zložim v eno dvajset litrsko torbo.
Hladno jutro v Kaliforniji

Sledil je čudovit dan v gozdu. Do nekaterih znamenitih dreves sem se lahko zapeljal z avtom, do nekaterih je bilo treba peš, do nekaterih pa je bilo mogoče le z avtobusom. Na ta način skušajo oblasti v parku obvladovati vpliv, ki ga imajo milijoni obiskovalcev na občutljiv ekosistem. A ne glede na posege človeka je ekosistem, v katerem rastejo sekvoje, izjemno trdoživ, sicer jim ne bi uspelo tako dolgo živeti. Si je sploh mogoče predstavljati, da so to drevesa, ki so začela rasti, ko je živel Sokrat? Najstarejša bi naj bila stara 2700 let in so živa!
Sekvoje, Kalifornija
Sekvoje, Kalifornija
Sekvoje, Kalifornija
Sekvoje, Kalifornija
Sekvoje, Kalifornija

Jasno, da so tudi plodovi dreves primerljive velikosti.
Sekvoje, Kalifornija

Sekvoja, imenovana po generalu Shermanu, je največje, pravzaprav najbolj masivno drevo na svetu. Piše, da je potrebnih dvajset ljudi, ki se držijo za roke, da drevo objamejo.
Sekvoje, Kalifornija

Redek trenutek, ki sem ga ujel, ko se pred drevesom ni gnetla in fotografirala gruča ljudi.
Sekvoje, Kalifornija

Ko sem imel postopanja med velikanskim drevesi dovolj, je prišel čas, da zapustim krasote divje Kalifornije. Naravo sem zamenjal za beton in asfalt ter se zapeljal civilizaciji naproti. Kljub mamljivi bližini Los Angelesa se mu nisem uspel zapeljati in sem se raje obrnil proč od vrveža proti puščavi.
Kalifornija

Neverjeten kontrast je tole; zapustiš zelene gozdove in se skorajda naenkrat znajdeš v pusti Dolini smrti v puščavi Mojave. Pa si še vedno v Kaliforniji! Kakšnih tisoč kilometrov vožnje je bilo pred menoj, zato sem si pot razdelil na dve etapi. Za postanek sem izbral eno od redkih mestec v puščavi Mojave, Barstow. Ponovno presenečen, da sem se znašel na Route 66. Resnično ne morem verjeti, da se lahko nekaj tako zastaranega, kot so moteli na tej nekoč slavni cesti, trži, kot turistična znamenitost. A če Američani kaj znajo dobro, je to trženje, tako, da sem za eno noč obtičal v slabši sobi, kot smo jih imeli pred trinajstimi leti na indijskem podeželju. A tudi to je izkušnja.
Nekje na Route 66

Pohajkovanje po narodnem parku Yosemite

V narodnem parku Yosemite sem cele dneve pohajkoval od ene do druge znamenitosti, saj teh zlepa ne zmanjka. Jezera, slapovi, rečice, tolmuni, izviri, trate, livade, gozdovi in tako naprej. Razgledišča so, kot se spodobi, na najlepših krajih narodnega parka in praviloma ponujajo čudovite razglede. Potem, ko sem enkrat uspel razvozlati logistiko v narodnem parku, sem ugotovil, da je javni prevoz neuporaben in sem hodil peš ali uporabil avto. Sicer sem to, da je kampiranje v ZDA poglavje zase, že omenil, a je res fascinantno, kako drugače so tam urejene nekatere reči. Na primer, tudi v najbolj obiskanih narodnih parkih ZDA, kampi ponekod nimajo tušev ali pa jih imajo tako daleč, da je do njih treba z avtom. Z avtom, ki je ponavadi na parkirišču, daleč od šotora. Do tuša! Bolj zoprno je bilo, da nikoli ne veš vnaprej ali je tuš plačljiv ali deluje na kovance ali deluje na žetone ali kaj četrtega. Če napišem, da se v kampih posoda pomiva pri šotoru in da se odpadna voda zliva kar po tleh, bo menda kar preveč. Morda pa se kdo odpravlja na kampiranje v ZDA in mu te informacije pridejo prav.

Yosemite je prepreden s pohodniškimi potmi, tako, da lahko vsakdo zase najde pešpot, ki mu ustreza. Sam sem si jih izbral kar nekaj. Najlepša mi je bila Four-mile trail, 15 kilometrska (v obe smeri) pešpot do razgledišča Glacier point. Tam se veličastni Half Dome prikaže v vsej svoji lepoti.
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija

Nanj se je mogoče tudi povzpeti, a je za to (seveda) treba zadeti na loteriji. Ker sem zadel že dvakrat, v tretje sreče nisem izzival. Half Dome je menda najbolj prepoznavna gora v tistih koncih, saj je tako edinstvene oblike, da ga ni mogoče zamenjati z nobeno drugo goro. Od daleč in od spodaj je videti takole.
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija
Razgled na Half Dome, Yosemite, Kalifornija

Že sama pot do razgledišča Glacier Point je tako čudovita, da se je prizorov nemogoče naveličati. Tudi na odsekih poti, ko si skrit v gozdu, saj je gozd nekaj izjemnega.
Gozd. Yosemite, Kalifornija
Gozd. Yosemite, Kalifornija
Gozd. Yosemite, Kalifornija

Izkazalo se je, da je nekaj posebnega tudi mah, ki je skorajda fluorescentne barve.
Gozd. Yosemite, Kalifornija

Gre za najbolj obiskan narodni park v Kaliforniji in peti najbolj obiskan v ZDA. Če si lahko predstavljamo, da je američanov 330 milijonov, potem je najbrž jasno, da gre za vrtoglavo število ljudi, ki se v kratki sezoni gnetejo v parku. Seveda se je gneči mogoče izogniti, če se na pešpoti podaš dovolj zgodaj. Takrat si lahko kakšen lep razgled privoščiš celo v samoti.
Kalifornija
Kalifornija

Narodni park Yosemite, Kalifornija

Domovanje ene najbolj veličastnih naravnih znamenitosti v ZDA, narodnega parka Yosemite, je paša za oči in blagor za dušo. Še posebej za ljubitelje gora, gorskih razgledov in sprehodov v naravi. Več kot očitno je, da si je v Kaliforniji narava dala duška in ustvarjala čudesa eno za drugim. Zvezna država je velika za dvajset Slovenij, zato je prostora za ustvarjanje več, kot dovolj. Jaz sem se osredotočil predvsem na Sierro Nevado in kljub temu, da sem bil od San Francisca in Los Angelesa oddaljen le par ur vožnje, se za obisk velemest nisem odločil. Pravzaprav niti pomislil nisem na to, da bi se raje, kot po gozdnih poteh, potikal po asfaltiranih mestnih ulicah.

Že prvi razgledi, ki so me pričakali, so mi vzeli dih.
Narodni park Yosemite
Narodni park Yosemite

Kmalu zatem, ko sem se znašel v višavju Nevade, sem zapustil avto in se podal na prvi pohod. Vzpel sem se na 2882 metrov visok Lembert dome.
Narodni park Yosemite

Del poti sem prehodil po pešpoti Johna Muira, ki slovi kot ena najstarejših in najbolj spektakularnih pešpoti v Ameriki. Tudi pešpot Pacific Crest Trail ali krajše PCT, dolga 4300 kilometrov, gre skozi te kraje. Tukaj me je močno stisnilo pri srcu, ker nisem eden trpečih srečnežev – thru-hikerjev, ki sem jih videl, kako z velikimi nahrbtniki premagujejo dolge razdalje na tej veličastni pešpoti. Četudi je bil moj pohod relativno kratek, je bil zame eden najlepših, na katerem sem bil v življenju. Po eni strani bi lahko o lepotah, ki sem se jih tam naužil, napisal celo knjigo, po drugi strani pa se mi zdi, da jim z opisi in fotografijami delam krivico, saj so neopisljive.
Narodni park Yosemite
Narodni park Yosemite
Narodni park Yosemite
Narodni park Yosemite
Narodni park Yosemite

Dolina Yosemite je osrednji del narodnega parka, kjer je tudi največ, oziroma so tam skoraj edine možnosti za prenočevanje. Na srečo sem zadel na loteriji in dobil prostor v kampu. Brez tega v park ne bi niti mogel vstopiti. Kmalu po vstopu v dolino sem uzrl veličastni El Capitan, čigar granitna stena se pne 900 metrov visoko. Med plezalci je prav ta skalna vertikala menda najbolj znana na svetu.
El Capitan

V kampu sem imel za soseda dva mlada Američana, ki sta se odpravljala, da jo preplezata. Bila sta odlična sogovornika, tako, da smo dva večera zapored sedeli ob tabornem ognju ter klepetali pozno v noč.

Razgledi, ki jih ponuja dolina Yosemiti so resnično izjemni.
El Capitan
El Capitan
Razgled v Yosemite
Narodni park Yosemite

Sem se še vrnem. Že naslednjo nedeljo z novim opisom, morda nekoč tudi v sam Yosemite.

V Kalifornijo!

Potem, ko sem se neznosne vročile v Arizoni in Utahu naveličal, sem se odpravil v Kalifornijo. Zato sem moral prečkati pusto Nevado, ki je tako dolgočasna, da so tamkajšnjo avtocesto poimenovali Extraterrestrial Highway. Menda so tam videli toliko NLP-jev ali nezemljanov. No, jaz nisem srečal nobenega, zato se na tej cesti nisem niti ustavljal. Razen za počitek.
Nevada
Pozno popoldan sem prišel do Kalifornije. Ne vem zakaj, a občutek, da sem v Kaliforniji, je bil nekaj posebnega, izjemen. Morda sem videl že preveč ameriških filmov in slišal preveč pesmi ameriških bendov, v katerih je Kalifornija obljubljena dežela. Najbrž sem mislil, da bo tudi zame. Seveda je bila.
Kalifornija!
V hipu, ko sem zagledal mogočno gorovje Sierra Nevada, sem vedel, da sem prišel na pravo mesto. V majhnem kraju z nenavadnim imenom Lee Vining, nekoč pomenljivo imenovanim Poverty Flat, sem kupil hrane za več dni in se odpeljal v gorovje. Za prvo noč sem izbral kamp z imenom Lee Vining, ki leži ob potoku Lee Vining. Tukaj sem se prvič srečal z grozečo neposredno bližino ameriškega rjavega medveda. Saj ne, da bi ga videl, a bolj ali manj vse v kampu je bilo zasnovano z namenom, da se prepreči “škoda”, ki jo lahko povzroči medved. Natanko tako, kot sem doživel v nekaterih kampih v Afriki, ko sem kampiral na nevarnih območjih, so mi tudi tukaj najprej povedali, da je bil prejšnjo noč na obisku medved. Celo videoposnetek varnostne kamere, ki je prikazoval veliko zver, kako vohlja med avtodomi in zabojniki, so mi pokazali. “A nič se ne boj,“ so rekli, “medved ti ne bo nič naredil, če boš spal v šotoru!” Seveda so skoraj vsi drugi spali v avtodomih in prikolicah. Malce mi je bilo res neprijetno, a nisem se ustrašil. Pač še en strah, s katerim se je treba soočiti. Sem pa moral vso hrano, kozmetiko in karkoli, kar ima vonj, ki privlači medveda, spraviti v železni zabojnik. Niti slučajno v šotoru ali v avtu, so rekli. OK, seveda sem ubogal. Tako sem v vseh kampih, kjer sem v Kaliforniji spal, postopal tako, da v šotoru nisem imel ničesar, kar bi lahko dišalo medvedu. Še Labello sem dal v bear-proof zabojnik.

Kot se za spanje v visokogorju spodobi in najbrž zato, da sem uvidel, da sem zares ušel peklenski vročini ter da sem v osrčju Sierre Nevade, so se temperature čez noč spustile do ničle. Na srečo sem bil nato pripravljen in imel s seboj dovolj toplih oblačil (ki sem jih tovoril tudi na kolesu, dokler ga nisem zamenjal za avto), da me ni zeblo. Spanje v šotoru pri temperaturah pod ničlo zna biti kar izziv. V ameriških kampih sem opazil eno posebnost. Pravzaprav so ameriški kampi v primerjavi s temi, ki jih poznamo pri nas, precej drugačni. A ena od posebnosti, ki sem jo najprej opazil, je bila, kako daleč vsaksebi se držijo ljudje in kako ogromni so prostori za kampiranje. Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da bi lahko na prostoru, ki je v Ameriki namenjen enemu gostu, postavil vsaj deset (v Italiji dvajset) šotorov.

Takole izgleda prostor za kampiranje v kampu. Levo obvezni zabojnik, kamor se shrani vse, kar bi lahko pritegnilo medveda, desno kurišče, brez katerega si kampiranja v ZDA ni mogoče zamisliti. Na sredi moj šotor, najeti avto in klop. Vse to je bil le “moj“ prostor v kampu. Kamp, ZDA

To, da se v Ameriki velikosti pojmujejo drugače, že vemo. Če naročiš veliko Pepsi, je dobiš liter, velika kava je menda pol litra. Začuda so omejene velikosti avtodomov, ki lahko zapeljejo v narodne parke. Avtodomi daljši od 12 metrov ne smejo v kamp. 12 metrov! Človeku se reveži, ki imajo predolge, kot na primer tale, ki si je na avtodom priklopil še avto, kar zasmilijo.
Nekje v ZDA

Zame je bila to, da sem prostor v kampu sploh dobil, cela kolobocija. Večina prostorov v kampih v narodnih parkih se namreč razproda pol leta vnaprej. Brez rezervacije v kamp sploh ne prideš. Recepcije kampov so pogosto brez osebja, saj je vstop v kamp možen le z rezervacijo. Rezervacijo lahko narediš le preko spleta. V odročnih narodnih parkih ni interneta ali mobilnega signala. Ponekod se lahko preko spleta prijaviš na loterijo in če si izžreban, dobiš enega od razpoložljivih prostorov v kampu. A na loterijo se lahko prijaviš najhitreje 24 ur pred prihodom. Le če si izžreban, lahko vstopiš v kamp. V nekatere narodne parke brez rezervirane nočitve ne moreš niti vstopiti.

Toliko na kratko. V resnici je vse skupaj precej bolj zapleteno, saj je pravil in pogojev za vstop v kampe in narodne parke precej več. Povrhu se od kampa do kampa ter od parka do parka razlikujejo. Kakorkoli, ko sem uspešno preskočil vse birokratske ovire, sem se znašel tam, kjer niti sanjati nisem upal, da se bom. V narodnem parku Yosemite. V Kaliforniji!

Narodna parka Bryce Canyon in Zion

Potem, ko sem načrte potovanja po ZDA spremenil, sem se odločil obiskati tamkajšnje najznamenitejše narodne parke. Tam so namreč kraji, kjer si je narava dala duška in ustvarila takšna čudesa, kot jih ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Razgledi so za nas pač nekaj, po kaj se je vredno odpeljati ali odleteti na drug konec sveta. Ponje smo šli že v dokaj skrajne kotičke zemeljske oble; Ognjeno zemljo, Afriko, Avstralijo, Himalajo, Uzbekistan, Arktični krog in tako naprej. Potem, ko prepotuje že veliko dežel, se človek naveliča marsikaterih prizorov, a nikoli pogledov na naravna čudesa. Vsaj pri nas je tako. Najbolj nas presunejo prekrasni razgledi in prostranstva. Prav tega je bilo v delu ZDA, kjer sem se znašel, na voljo v izobilju. Seveda je v Ameriki marsičesa v izobilju, a to je že druga zgodba.

Kolo sem zamenjal za avto in se odpeljal iz Arizone v Utah.

Reka Kolorado, ki ji pripisujejo krivdo, da je izdolbla Grand Canyon in še kaj. Reka Kolorado

Bryce Canyon je naslednji veliki narodni park, ki sem ga obiskal. Prizori, ki jih ni mogoče opisati z besedo. Seveda tudi fotografija ne pričara občutkov, ki te prevzemajo, ko nekaj tako spektakularnega vidiš v živo. Bryce Canyon, Utah
Bryce Canyon, Utah
Bryce Canyon, Utah
Bryce Canyon, Utah

Kar je pri tem parku najlepše, je to, da so med pisanimi možiclji speljane poti, po katerih je mogoče pohajkovati. Kar tri dni sem se potepal med njimi.
Bryce Canyon, Utah
Bryce Canyon, Utah
Bryce Canyon, Utah

Saj ne, da sem se teh lepot naveličal, a glede na cilje, ki sem si jih zastavil, sem moral naprej. Razdalje med kraji v ZDA se pojmujejo drugače, kot pri nas. Prevoziti 500 ali več kilometrov v enem dnevu z avtom sploh ni resen zalogaj. Ceste so bolj ali manj ravne in široke, prometa pa dokaj malo. In če imaš povrhu še rad prostranstva, je vožnja užitek. Najtežji del vožnje so pravzaprav postanki, saj razen poredkih klavrnih restavracij s hitro prehrano in zanemarjenih bencinskih postajališč, na neskončnih cestah čez puščavo ni ničesar, zaradi česa bi se bilo vredno zaustaviti.

Temperature so bile v času, ko sem bil tam, povsod bolj ali manj identične; čez dan okoli 40 stopinj v senci, ponoči morda 30. Razen v višje ležečih legah, kjer je na srečo manj vroče. Potovati in kampirati v takšnih razmerah je sila neprijetno, saj vročini dejansko ne moreš uiti. Razen tistih nekaj ur v dnevu, ki sem jih preživel v klimatiziranem avtu, mi je bilo ves čas zelo vroče. Saj v Sloveniji imamo letos vroče poletje, a k temu je treba prišteti kakšnih deset stopinj podnevi, kot tudi ponoči. Dan za dnem. Tako, da se mi je dogajalo, da sem se takorekoč ves dan vozil in potem, ko sem prispel na cilj, namesto, da bi se sprehajal in razgledoval, sem iskal klimatiziran prostor, v katerem bi dočakal noč in postavil šotor. To, da tamkajšnji kampi sploh nimajo kopalnic in tušev ter da sprejemajo le goste, ki imajo vnaprej rezerviran prostor v kampu, se mi zdi bedasto sploh pisati!

Senca je veliko vredna v teh razmerah. Zion, Utah

Naslednji narodni park, ki sem ga obiskal v skrajnem jugozahodnem delu zvezne države Utahu, je Zion. Zion, Utah
Zion, Utah

Vzpon na Angels Landing, za katerega pišejo celo, da je najstrašnejši vzpon v ZDA. A ker je uporaba superlativov v Ameriki razširjena do neprepoznavnosti, sem se jih naučil ignorirati. Vzpon po grebenu je res izpostavljen, a tudi zavarovan. Vsekakor pa je nekaj posebnega.
Angels landing, Zion, Utah
Angels landing, Zion, Utah

Vtisi s kolesarjenja po ZDA

Po poletnem premoru se zapisi s potovanj vračajo na spletno stran našega družinskega popotniškega dnevnika. Solo kolesarsko potovanje se mi sicer ni izšlo po načrtih, a če sem se v zadnjih letih, ko nam je propadlo toliko popotniških načrtov, česa naučil, sem se tega, da si takrat, ko ti življenje servira limone, pač narediš limonado. Ta je v letošnjem vročem poletju prišla še kako prav. Namesto enega samega dolgega potovanja, smo tako čez poletje opravili kar tri. Zraven mojega zdesetkanega solo podviga po ZDA, še en road trip po Evropi do Pariza, nakar smo odpotovali na hladnejši jug, na Mavricij. A gremo lepo po vrsti. S pisanjem nadaljujem tam, kjer sem končal, nekje v Arizoni v Ameriki. Natančneje, v majhnem kraju Flagstaff, do koder sem po nekaj letalskih prestopih in avtobusnih vožnjah prispel s kolesom, zapakiranim v kartonsko škatlo. Kolo sem sestavil kar na parkirišču avtobusne postaje, nanj naloži vse torbe, kovčke in drugo kramo, za katero se mi je zdelo, da je na dolgem kolesarskem potovanju nepogrešljiva. Ne glede na to, da se mi je zdelo, da sem naložen minimalistično, je kolo s prtljago tehtalo vsaj 35 kilogramov. Ogromna teža, ki jo je treba dan za dnem tovoriti navkreber in po makadamskih poteh. Za razliko od kolesarjenja po lepih ravninskih cestah, kjer teža skorajda ne igra vloge (seveda to nima prav nobene veze s športnim kolesarjenjem).

Ko sem v Flagstaffu pričel pritiskati na pedala, kar nisem mogel verjeti, da sem resnično v ZDA in to na svojem popotniškem kolesu. Da sem po pol leta načrtovanja, začel dejansko potovati. A tako, kot lahko zaradi dreves pozabiš, da gre za gozd, sem zaradi načrtovanja tisoč in ene podrobnosti kolesarjenja po GDMBR, prezrl širši kontekst tega, kaj pomeni kolesariti štiri ali pet tisoč kilometrov. Kakorkoli, začetek je bil prekrasen. Že drugi dan kolesarjenja sem uspel priti do Grand Canyona. Prvi pogled na ta veličasten spomenik moči narave in minevanja milijonov let mi je vzel sapo. V narodnem parku Grand Canyon sem ostal tri dni, a ga nisem prekolesaril niti po dolgem, niti počez, saj ga je za četrt Slovenije. Sem pa ujel nešteto razgledov nanj, ki se jih nikakor nisem mogel naveličati.

Verjeli ali ne, šele na tem zidu sem se zavedel, da pot začenjam na nekoč opevani Route 66. Grand Canyon
Prvo noč sem prespal v kampu Arizona Arctic village, kjer je bilo zaradi višine 2500 metrov nad morjem prijetno hladno. V ozadju skoraj štiritisočak Humphreys Peak. Grand Canyon
Grand Canyon. Grand Canyon
Grand Canyon
Grand Canyon
Grand Canyon

Ko sem tako na različnih razglednih točkah posedal na ali ob kolesu in očaran zrl v prostranost Velikega kanjona, so me večkrat nagovorili. Neka ženska me je vprašala, če so me do sem pripeljali z avtom ali če imam avto nekje spodaj. Druga mi je rekla, da tako lepo naloženega popotniškega kolesa še ni videla. Nek možakar me je fotografiral in vprašal, kako hitro gre moje kolo. In tako naprej. Kasneje mi je postalo jasno, zakaj ta vprašanja. V vsem času, ko sem bil v Ameriki in tam s kolesom, avtom in avtobusi prepotoval blizu 5.000 kilometrov, nisem videl niti enega kolesarja. Razen izjemoma v mestih ali na nekaterih narodnih parkih, kjer so jih posojali. Pametni kolesarji že vedo, kje se kolesari in kje ne, sem si mislil, ko sem kolo (precej prekmalu) zapakiral nazaj v kartonsko škatlo.

Obrat na glavo

Kolesarjenje po ZDA sem zamenjal. Zamenjal za nekaj drugega. Negotovosti, ki sem jih omenil, ko sem se pred dobrimi tremi tedni odpravljal na kolesarsko pustolovščino, je bilo precej več, kot sem jih želel. Z negotovostmi sicer ni nič narobe, saj so potovanja, na katerih ne veš, kaj te čaka, najboljša. A to, kar te na potovanju čaka, niso vedno okoliščine za doživetja, iz katerih nastanejo dobri spomini. Ko je mera nevarnih, neprijetnih ali drugače nesprejemljivih okoliščin polna, je treba ukrepati. V alpinizmu to pomeni, da se je pametneje obrniti, četudi pred osvojitvijo vrha, kot trmasto vztrajati. A za razliko od alpinistov imam to srečo, da nikomur ne rabim pojasnjevati niti okoliščin, niti razlogov, zaradi katerih se odločim obrniti. Če se ne motim, sem tole naredil drugič in obakrat s kolesom. Le da sem sedaj v boljši kolesarski formi, kot kdajkoli prej.

Potovanje nadaljujemo, a drugje in drugače, predvsem pa v tričlanski družinski zasedbi.

S kolesom po ZDA in Kanadi

Po dolgem času se podajam na resno pustolovščino. Tokrat prvič tako daleč in tako resno s kolesom. Za Great Divide Mountain Bike Route sta mi povedala dva Južnoafričana pred natanko štirimi leti, ko sem kolesaril iz Makarske na Biokovo. Tole sem si zapisal v dnevnik takrat: “Great divide tour čez ZDA, za katero pravita, da je najlepša kolesarska pot od vseh. 60dni, 4500km, 95% makadama! Noro!” Ne bom rekel, da sem o tem podvigu razmišljal vsa štiri leta, a ideja je tu in tam priplavala na površje. Dovolj pogosto, da sem se odločil, da jo poskusim uresničiti.

Sedaj (to objavo sem napisal nekaj ur pred odhodom od doma) sem tukaj, v Arizoni in če gre vse po načrtih, kolesarim proti Kanadi. Prvi del poti sem si nekoliko prilagodil, saj je v Arizoni in Utahu kar nekaj narodnih parkov, ki so mi zdijo atraktivnejši od Nove Mehike. Ampak raje ne bom o treh podrobnostih in številkah, ker je negotovosti preveč. Se oglasim, ko bo priložnost.

Več o Great Divide Mountain Bike Route na uradni strani.
The Great Divide Mountain Bike Route