Potopis objavljen v reviji Horizont, številka 85 – marec, 2009:
Kdo smo
Štiričlanska družina, ki rada potuje: mož Davor, hčerki petletna Maša in devetletna Sara ter jaz Sabrina smo se predlani oktobra odpravili na enomesečno popotovanje po Vietnamu.
Potovali smo od skrajnega severa do skrajnega juga dežele. Okvirni itinerar potovanja smo pripravili pred odhodom, vendar smo si pot, prevoz in prenočišča urejali vsak dan sproti. Potovanje je bilo nepozabno, predvsem zaradi drugačnosti pokrajine in ljudi. Tokrat so nas najbolj impresionirali ljudje, ki so preprosti, prvinski, še nespremenjeni od modernega sveta. Veliko je vredna ta izkušnja in predvsem spoznanje, kako moderno življenje spremeni človeka, ki je v resnici preprosto bitje in za svojo srečo ne potrebuje veliko. Ljudje bi bili bistveno bolj srečni in zadovoljni, če bi bili manj moderni in bi v sebi poiskali svoj pravi jaz in ga navsezadnje tudi poslušali.
Uvod
Vietnam je socialistična republika. Velika je okrog 330.000 kvadratnih kilometrov in ima več kot 86 milijonov prebivalcev, kar pomeni, da je ena izmed najbolj naseljenih držav na svetu. Ima približno 3.400 km morske obale, leži v Jugovzhodni Aziji, ki zavzema vzhodni del polotoka Indokina. Sosednje države so na severu Kitajska, na zahodu Laos in Kambodža.
Južni del Vietnama je razvitejši in modernejši od severnega. Vietnam ima svojo različico budizma, ki se imenuje Tam Giao (trojna vera), ki se je razvila na podlagi medsebojnih vplivov budizma, konfucionizma, taoizma in vietnamskega animizma. Najbolj prepoznan del vietnamske umetnosti so vodne lutke (roi nouc), kjer nastopajo lesene lutke na vodni podlagi, ki jih spremljajo z zelo glasnim petjem in igranjem na tradicionalna glasbila.
Prva izkušnja z vietnamsko hrano
Prvi dan potovanja smo prispeli v Ho Chi Minh glavno mesto Vietnama, ura je bila okrog desete zvečer. Odločili smo se za večerjo kar v eni ulični restavraciji za domačine. Kaj takega si po navadi privoščimo šele zadnje dni potovanja, tokrat pa smo to pravilo prekršili že kar s prvim obrokom v tuji deželi. Davor je naročil hrane za šest odraslih, od tega tri velikanske skodele juhe, ki se ji reče Pho.
V tej juhi je meso, zelenjava, veliko sveže zelenjave in rezanci. Meso v goveji različici je bilo zelo na tanko narezano in za moje oči je izgledalo surovo in nič kaj okusno, v kokošji juhi so bile koža in kosti pa tudi kakšen krempelj bi se našel.
Ker je bilo zelo vroče in soparno, sva si zaželela mrzlega piva, dobila pa toplo. Seveda, sem potem ugotovila, saj sploh nimajo hladilnikov, imajo le kose ledu, rezervirane za sveže ribe in žive rake. Naslednja jed je bil pražen riž z mesom, ki je bilo od neke male koščene živali, za kateri nismo ugotovili identitete. Ob misli, da bi to lahko bil majhen psiček, nam riž ni več prav teknil. Na vrsti so bili mesni zavitki v riževem papirju, poleg katerih smo dobili nekaj omakic, med njimi tudi znamenito ribjo omako (angl. fishsouce). Ta omaka nas je spremljala ves čas potovanja, uporabljajo jo namreč namesto soli. Ima pa tako močan vonj, da jo lahko zavohaš na meter daleč, pa čeprav je samo kapljica nekje polita.
To je bila najslabši obrok, kar smo jih pojedli, kasneje smo namreč ugotovili, da imajo Vietnamci več kot 800 vrst jedi. Nekaj kuharske dediščine imajo tudi iz časov, ko je bila to francoska kolonija. Vse kar smo jedli kasneje je bilo zelo okusno, med potovanjem večkrat prišli do zaključka: «To je najboljše kar smo do sedaj jedli, bolje od tega verjetno ne bomo več jedli!«. Ampak smo jedli še bolje in to velikokrat. In prav juha Pho, ki jo Vietnamci po navadi jedo za zajtrk se je izkazala za eno izmed najboljših vietnamskih specialitet, poleg rezancev na sto načinov. Hrana je zelo dobra, v jedeh je malo mesa, ki je vedno sveže in res veliko sveže zelenjave.
Vietnamski denar
Vietnamski denar se imenuje dong, 160.000 dongov je bilo v času našega potovanja 10 ameriških dolarjev. Naša soba v Hanoiu na primer s klimo, kopalnico in 3 posteljami je stala 21 dolarjev za noč. Ugotovili smo, da jim največ pomeni gotovina, materialne dobrine ne toliko. Včasih so nam v hotelu namesto vračila gotovine ponudili pijačo ali kaj drugega, da nam ne bi rabili vrniti razlike v denarju. Nisem imela občutka, da bi nas radi za kaj opeharili, samo stisko za gotovino je bilo čutiti.
V Vietnamu je namreč večina zadev, ki se pri nas financirajo iz državnega proračuna plačljivih: šola, vrtec, zdravstveno zavarovanje, nič ni zastonj, čeprav so zelo revni in so zaslužki borni.
Promet v Hanoiu
V Vietnamu vlada prometni kaos. V trenutku, ko smo stopili iz hotela na ulico smo ga dobili, in sicer »postreženega» v najbolj trdi obliki. Na cesti je bila nepregledna množica mopedov. Hiteli so »križem kražem« na vse strani. Iskali smo košček pločnika po katerem bi lahko hodili, vendar ni bilo možnosti, vsi pločniki so bili že zasedeni, pa ne z ljudmi ampak s parkiranimi mopedi. Zgrozila sem se, kje naj hodimo, kako naj zaščitiva otroke v tem prometu. Potem sva se spomnila nasvetov iz vodičev: »Karkoli že narediš na cesti, nikdar se ne ustavi ali ne teci, saj s tem lahko motorista zmedeš in pride do nesreče..«
Kaj, kako? Točno tako, promet teče in se nikoli ne zaustavi, še na semaforju, kjer gori rdeča luč ne. Promet ne teče dvosmerno tako kot pri nas, ampak teče v vse smeri hkrati, odvisno od tega kam pač kdo želi. Je samo eno pravilo, pravilo močnejšega. To pomeni naslednjo lestvico: tovornjak, avtobus, kombi, osebni, avto motor, moped in nazadnje pešec. Večji ima prednost. Pešec nima nobenih pravic. In mi smo bili štirje pešci, dva velika in dva majhna, vsak veliki je pazil na enega majhnega, čeprav še zase ni bil siguren ali bo preživel ta kaos. Ampak je šlo, sčasoma smo se navadili, da je treba iti s tokom, ob robu ceste, ne ozirajoč se za mopede, ki se ti približujejo od spredaj, zadaj ali od strani. Ker se ti na koncu vedno izognejo.. ne glede na to, kako grozno izgleda, ko se vozijo naravnost proti tebi. Angleški izraz » just go with the flow« (pojdi s tokom dogajanja) je v bistvu navodilo, kako naj preživiš v tako kaotičnem prometu. In že naslednji dan smo bili že prav izkušeni pešci, saj nismo imeli druge izbire kot da se prilagodimo.
Tržnice
Na popotovanju smo si ogledali veliko tržnic, od tistih v mestih, do tistih v vaseh na severu, kjer zraven sajda in zelenjave prodajajo tudi živino. Tržnice so polne močnih barv in vonjav.
Sadje in zelenjava sta lepo zložena v piramide. Imajo tudi jabolka so daleč najdražje sadje, kar ga imajo, največ pa od sadja pridelajo zmajevih sadežev (angl. Dragon fruit) in duriana, ki strašno zaudarja, ko je zrel, vendar ga imajo vietnamci za veliko specialiteto. Iz njega delajo celo sladoled, ki ima okus po antibiotiku. Na tržnicah so velike hale, kjer prodajajo rakce, pripravljene na sto načinov. Žive rakce, ne več žive ampak še sveže, posušene, v prahu, v pasti, v juhi in to so take količine rakcev, da si sploh ne moreš predstavljati, kdo vse to kupi in poje.
Vietnamci pojedo vse, kar imajo: rečne kače, rečne polže, žabe, posušene žuželke, gosenice sviloprejk…Večina teh živali prinesejo na tržnico žive in jih žive tudi prodajajo, velikokrat imaš možnost videti, kako jim odstranjujejo drobovino kar na tržnici. Iz kač, škorpijonov in druge »golazni«, ki jih namakajo v žganju pripravljajo pijače za moč in vitalnost.
Poplava
Doživeli smo poplavo. Deževno vreme nas je lovilo kar nekaj dni. Nekaj časa smo bili v begu pred dežjem kar uspešni, dnevno smo prilagajali itinerar potovanja, tako da smo se hitreje pomikali proti jugu države, kot smo prvotno načrtovali. V Hoi Anu pa nas je deževje vseeno ujelo in znašli smo se sredi prave poplave. Prvi dan obiska Hoi Ana smo si mesto ogledali še po suhem in na ogledu ene izmed starejših mestnih hiš so nam povedali, da je mesto že večkrat zajela poplava. Pokazali so nam na stenah narisane črtice z letnicami, ki označujejo do kod je v hiši segal nivo vode ob poplavi. Razstavljeno imajo tudi sliko iz katere je razvidno, da so se skozi to hišo vozili s čolnom. Vse to se nam je takrat zdelo neverjetno. Ampak naslednji dan smo to doživeli tudi sami.
Ulice, ki so bile prejšnji dan čisto običajne mestne ulice, so se spremenile v stoječo vodo po kateri se je vsakodnevni promet odvijal s čolni. In to vse mirno, brez panike, kot da je to nekaj povsem običajnega. Nihče se ni razburjal. Če pomislimo, kako bi ljudje reagirali na takšno situacijo nekje pri nas, je jasno, da je tam drugi svet in da so vietnamci povsem drugačni od nas.
Iznajdljivi otroki
V okolici Sape na severu Vietnama živi nekaj indijanskih plemen, in sicer Črni Hmongi, Rdeči Dao in Rožnati Hmongi.
Otroci, predvsem deklice z materami v popoldanskem času prihajajo v mesto in prodajajo izdelke, ki jih izdelujejo pripadniki njihovega plemena. Gre za zapestnice, torbice, uhane in obeske, vse je izvezeno in čudovitih živih barv. Dobro obvladajo angleščino, ki so se jo naučile od turistov. So zelo prijetne, zgovorne in nič vsiljive. Vseeno pa imaš včasih kar neugoden občutek, ko kupiš od ene in potem druge rečejo: “zakaj pa ne kupiš od mene, od nje si kupila, kupi še od mene”.
Zasmilijo se ti, ker je vrednost njihovih izdelkov zanemarljivo majhna. Po navadi sem kupila od vsake deklice v skupini kakšno malenkost, tako, da smo bile na koncu vse zadovoljne.
Otroci iz teh plemen hodijo v šolo, ki je obvezna in ima tri nivoje. Popoldne deklice prodajajo izdelke, dečki pa pasejo vodne bivole. Prizori so velikokrat osupljivi, na primer kadar vidiš majhnega petletnega dečka, ki s palico spodbuja velikega bivola.
Najbolj mi je ostal v spominu majhen dečko v mestu Hue, ki nas je nasmejal do solz. Prodajal je čestitke z vietnamskimi motivi. Bil je pravi pogajalec, mojster marketinga, izgledal pa je star le malo več kot Maša, ki je bila takrat stara štiri leta. Med pogajanji je dečko pokazal na Mašo, ki je spala v vozičku in vprašal koliko je stara. Povedali smo mu, da štiri leta. Takrat se je prijel za glavo kot kakšna stara dama in rekel:« O my god« (o moj bog) in pokazal, da so vietnamski otroci pri teh letih čisto majhni in pokazal sebi do kolen, takšni veliki otroci kot je Maša, pa so stari vsaj 9 let.
Seveda nas je prepričal, da smo od njega kupili ne le enega, ampak celo dva kompleta čestitk, čeprav v tistem trenutku nismo vedeli kaj z njimi, pa tudi nerodne so bile za prenašanje na potovanju. Ampak njegov trud in iskrivost smo morali nekako poplačati.
Zaključek
V današnjem času vsak dan stremimo k doseganju, ne le enega ampak celo več ciljev dnevno, preganjamo se iz kraja kraj, se jezimo ko stojimo v kolonah ker popravljajo ceste, naš čas pa teče, hitimo zjutraj z otroci v šolo vrtec in službo, hitimo spet iz službe po otroke, hitimo na govorilne ure, na popoldanske aktivnosti, na obisk s staršem…..in zaradi vsega tega na potovanju nočem hiteti in nočem dosegati ciljev, hočem le počasi uživati vsak dan posebej in si ga vtisniti v spomin. In v Vietnamu je to bilo mogoče, kajti tam življenje ljudi, če izvzamemo promet v največjih mestih teče umirjeno, počasi in z nasmeškom. Zato je bilo to potovanje prekrasno. Doživljanje ljudi in narave na potovanj je nekaj kar ti ostane za vedno, in te osrečuje, slike zbledijo, imena krajev se pozabijo, občutek doživljanja pa ostane in se nam zapiše v globine našega srca.
Sabrina Urnaut