Sara je stara deset let, Maša bo kmalu šest. Sara je navajena potovanj od malih nog, Maša že od plenic. Nisva želela počakati, da otroci zrastejo, da bi nam bilo potem lažje potovati in da si bodo šele ko bodo večji, kaj zapomnili, kot nekateri mislijo.
Starši otroke silimo v stil življenja, ki odgovarja nam. Včasih se zdi to krivično, vendar upava, da bodo najini otroci imeli v življenju zaradi tega več prednosti kot težav. Poleg tega, da bosta videli različnost sveta in ljudi, se bosta tudi naučili preživeti in znajti se v raznovrstnih nepredvidljivih situacijah.
Otroci ne komplicirajo, to počnemo starši. Tudi večji otroci hitro spoznajo čar tega, da je družina skupaj vsak dan, ves dan in vse počne skupaj, vsi si med seboj pomagajo in se počutijo bolj povezani kot doma. Je družina in je svet. Je družina, ki se znajde v tem svetu. In to je preprosto, lažje kot doma, kjer je služba in šola in kuhanje in pospravljanje …
Pravijo, da je potovati naporno? Kaj pa je napornega v tem, da cele dneve uživaš skupaj z najbližjimi, delaš kar želiš, srečuješ zanimive ljudi in obiskuješ lepe kraje? Res, da si včasih telesno in psihično utrujen, saj se je treba znajti v napetih situacijah, ki jih dnevno doživljaš na neznanem terenu, ampak ko jih prebrodiš, si še toliko bolj zadovoljen. Življenje je lepše, če se zanj trudiš in se zavedaš njegove vrednosti vsak dan posebej.
V današnjem času dnevno stremimo k doseganju, ne le enega, ampak celo več ciljev dnevno, preganjamo se iz kraja v kraj, se jezimo, ko stojimo v kolonah, ker popravljajo ceste – naš čas pa teče. Zjutraj hitimo in priganjamo otroke v šolo in vrtec ter sebe v službo, hitimo spet iz službe po otroke, hitimo na govorilne ure, na popoldanske aktivnosti, na obisk k staršem, prijateljem, na rojstne dneve, na nastope otrok, v trgovine …
Na potovanju nočemo hiteti in nočemo dosegati ciljev, želimo le počasi uživati vsak dan posebej in si ga vtisniti v spomin. Kajti doživljanje potovanj je nekaj, kar ostane za vedno in te osrečuje. Slike zbledijo, imena krajev se pozabijo, občutek doživljanja pa ostane za vedno. V to verjamemo in za to živimo.
Odzivi družine, prijateljev, znancev in sodelavcev, ko smo jim povedali, da odhajamo po svetu za eno leto:
Favš sem vam.
Ne se hecat.
Ne verjamem.
Ja pa kaj še.
Kaj ste nori?
Tako ne boste prišli več nazaj.
Taman posla.
Kako si nesramen.
Bravo.
Carji ste.
Dobri ste.
Jaz bi šla takoj, pa ne upam.
Saj boste prišli nazaj?
To si moraš upati.
Neverjetni ste.
Brez besed.
Ponosem sem, da te poznam.
Za to pa moraš imeti jajca.
Teh pa niso povedali nam v obraz:
Otroci bodo nepismeni.
Sigurno je njen mož dobil službo nekje v Aziji.
Kako neodgovorno do življenja.
Nekaj mora biti narobe pri njih.