Popularnost destinacije je nad vsem

Minulo nedeljo sem pisal o tem, kako obiskati popularizirane destinacije, da nam v spominu ostanejo lepe stvari, ne gneča in nadloge, ki se jim je v teh krajih skoraj nemogoče izogniti. A v tem trenutku razmišljam o tem ali je kjerkoli na svetu, katera od najbolj popularnih turističnih destinacij ali znamenitosti danes oblegana? A je kje kak kraj, kamor se v času, ko je v neke vrste lockdown-u precejšen del sveta, zgrinjajo turisti, popotniki, obiskovalci? Najprej sem pomislil na znamenite plaže v Riu de Janeiru, saj je tam sedaj poletje in menda niso prazne. Pogledal sem na eno od spletnih kamer, ki prenašajo sliko v živo. Priznati moram, da bi se množici kopalcev na Copacabani z največjim veseljem pridružil!

Rio de Janeiro smo skupaj s plažama Ipanema in Copacabana obiskali v mesecu avgustu. Seveda ne letos. Takrat ni bilo velike gneče, saj menda ni bila prava sezona, a nam je tako prav ustrezalo. V spominu mi je ostalo tudi to, da je to en redkih krajev, ko smo skoraj vse dragocenosti pustili v hotelskem sefu. Če sem že pri plažah, smo jih obiskali kar nekaj znamenitih in obljudenih širom sveta. Playa del Carmen in Tulum v Mehiki, Caracas v Portoriku, Hurgada v Egiptu, Goa in Chennai v Indiji, Bali v Indoneziji, Mui Ne v Vietnamu, Sihanoukville v Kambodži itd. Vse te plaže, bolj kot eksotičnost, zaznamuje ravno to, da so zelo znane in zaradi tega oblegane. A še na vsaki od njih smo našli kotiček zase in zaplavali, če so bile razmere primerne, se razume. Res pa je, da smo redkokje imeli smolo in plažo obiskali v višku sezone. Tako, da imamo še najslabše izkušnje s preveč obleganimi plažami nikjer drugje, kot pri sosedih. A če bi me kdo vprašal, kje v bližini so najlepše plaže, bi mu odgovoril, na Sardiniji. Sardinija-2013_27 Ni veliko plaž s tako turkiznim morjem v naši bližini. No prav, v Grčiji, a recimo, da je to tja nekaj dlje, kot do Sardinije. V obeh primerih gre za destinacije, ki so nam zlahka dosegljive, kar je hkrati največji problem, saj so zlahka dosegljive za vse Evropejce. Ti bi naj samo v letu 2018 opravili 1,2 milijard potovanj po Evropi. A ker se ve, v katerih mesecih, se je največji gneči mogoče izogniti. Razen, če ste eden izmed tistih, ki si na plaži, če voda nima 24, zrak pa vsaj 30 stopinj, nima kaj početi. Potem se gneči na najbolj atraktivnih plažah ni mogoče izogniti.

Plaže sem izpostavil zato, ker se mi zdi, da je to prva asociacija ob pomisli na dopust. Kar dokazujejo tudi številke, saj največ ljudi osrednji dopust preživi nekje na morju.
A v poletnih mesecih, ko se večina ljudi odpravi na dopust, so oblegane praktično vse turistične destinacije. V naši bližini, da se razumemo, saj Brazilija ni ravno nam bližnja destinacija. Zato imamo, če želimo nekatere od popularnih bližnjih destinacij na vsak način obiskati, pravzaprav le eno možnost; da za obisk izberemo drug termin. Saj po resnici povedano, to ni edini način, a trudim se ostati v “evropskih” okvirjih, oziroma v bližini. Če na vsak način moramo ali želimo potovati v poletnih mesecih in hkrati ne želimo biti deležni gneče, je pravzaprav rešitev na dlani, le malce iz okvirjev je treba. Poznam popotnike, ki so poleti obiskali Belorusijo ali Moldavijo in povedali, da sploh ni bilo gneče. Od relativno bližnjih in manj obleganih destinacij smo mi v času največje poletne gneče obiskali Dansko, Norveško, Finsko, Ukrajino, Gruzijo, Armenijo in še katero od manj popularnih dežel. Nikjer ni bilo gneče. Če je tudi to predaleč ali si želite morja in vas poletna vročina ne moti, predlagam celinsko Grčijo in Španijo, ki smo jih obiskali poleti in nikjer ni bilo gneče. Pravzaprav smo poleti obiskali tudi Anglijo in Škotsko, prekrasni deželi za road trip.

Skratka, idej za poletni dopust tudi v relativno bližnjih destinacijah in to brez gneče, je ogromno. A kaže, da popularnost destinacije prevlada nad vsemi drugimi parametri, ko se odločamo za poletni dopust. Ne za vsakogar, najbrž pa za večino, kar je seveda logično, saj sicer najbolj popularne destinacije ne bi bile najbolj obiskane.

Res pa je, da se nam niti ne sanja, kaj se bo s temi, doslej najbolj obleganimi destinacijami zgodilo, ko se bodo začele zadeve odpirati. Morda se bodo po sezoni ali dveh vrnile na stare tire, morda pa bo vse drugače. Ampak, tega niti zase ne vemo, zato o tem nima smisla vnaprej niti razmišljati.

Obisk populariziranih krajev

Na naših potovanjih nas je strast do nedoživetega neredko pripeljala do skritih, neobiskanih, težko dostopnih ali kako drugače odročnih krajev širom sveta. V nekem obdobju potovanj nam je bila prav odročnost ključni dejavnik, po katerem smo se odločali, da nek kraj obiščemo. Že po nekaj prvih večjih potovanjih nam je namreč postalo jasno, da so populizirane destinacije, ki jih že dlje časa obiskujejo ali turisti ali popotniki, spremenile obličje. Ponekod do te mere, da smo se po prihodu obrnili na petah in jo pobrisali. Na tem mestu mi je sedaj padla na pamet izkušnja obiska piramid v Gizi, ko me je nek trgovec, potem, ko si nisem hotel ogledati njegove stojnice, preklel. Piramide so veličastne, o tem ni nobenega dvoma, a toliko nadlegovanja, kot sem ga bil tam v dnevu obiska deležen, menda nisem doživel na celotni poti čez Afriko. O tem govorim, ko omenjam populizirane destinacije, saj je izkušnja obiska lahko dokaj izmaličena. Seveda je to, ali neka destinacija kljub popularizaciji obdrži svoje čare, v največji meri odvisno od oblasti, ki zanjo skrbi in tamkajšnjih ljudi. Kot popolno nasprotje izkušnje v Gizi, lahko navedem izkušnjo obiska prav tako oblegane destinacije, Angkor Vat v Kambodži. Vsak, ki je že kdaj obiskal Egipt in katero od dežel Jugovzhodne Azije ve, o čem pišem. No, povsod je mogoče najti nekoga, s komer se je mogoče prav dobro sporazumeti. pogovor z domačinko

Najsibo znamenitost, ki jo v nekem trenutku obiščemo, še tako veličastna in dih jemajoča, našo izkušnjo doživljanja sooblikujejo ljudje. Tisti, s katerimi potujemo in tisti, ki jih tam srečamo. Vsi na nek način obogatijo naše dojemanje in tako postanejo del našega spomina na to izkušnjo, potovanje ali znamenitost. Res pa je, da nekateri na dober, drugi na slab način. Če bi se sedaj lotil brskanja po spominu, bi našel polno srečanj z ljudmi, ki sem si jih zapomnil. Največ spominov nanje imam z dežel, po katerih smo potovali z nahrbtnikom, saj je pri tovrstnem načinu potovanja prav stik z domačini rdeča nit. Resda smo si ljudje različni, saj pripadamo različnim religijam, kulturam in deželam, a kljub temu bi upal trditi, da je v nekaterih deželah ljudi, ki so našo popotniško izkušnjo obogatili na dober način več, kot v drugih. Če prav pomislim, bi lahko celo naredil lestvico obiskanih držav po občutku, kako prijazni so bili tam do nas domačini, a to ne bi imelo nobenega smisla, saj bi bila povsem subjektivna. Naj podkrepim s primerom; Iran, ki velja za deželo prijaznih ljudi, se je mojim dekletom vtisnil v spomin, kot dežela, kjer so bile bolj nadlegovane, kot kjerkoli.

Skratka, če smo količkaj radovedni in radi potujemo, se težko izognemo obisku populiziranih destinacij in vsemu, kar tam prekomerni obiski povzročijo. Na primer, Benetke. Vsi vemo, da se mesto duši v prekomernem številu obiskovalcev, saj bi ga naj letno obiskalo 30 milijonov ljudi. Tudi mi smo ga obiskali predlani, ko smo od tam leteli v Grčijo in nam je ura poleta tako ustrezala, da smo imeli čas, da se za nekaj ur sprehodimo po mestu. A vsa ta gneča in pomanjkanje vsakršnega pristnega stika z domačini, nas nista niti malo motili. V Benetke smo se prišli namreč le sprehodit, pojesti arancine in sladoled. Naša izkušnja je bila prečudovita, saj smo dobili še celo več, kot smo pričakovali.

Morda se prav v tem skriva skrivnost do užitka v obisku še tako popularne destinacije. V meri pričakovanja, ki ga imamo, preden se tja odpravimo. Če se odpravimo v Benetke v pričakovanju, da na Markovem trgu ne bo gneče in da se bomo lahko kje na prelepi lokaciji usedli in v miru popili espresso, obstaja velika verjetnost, da bomo razočarani. Kar ne pomeni, da Benetk in drugih populariziranih destinacij ne velja obiskati. Le pametno se je treba pripraviti, predvsem pa skrbno izbrati termin obiska.

Vsekakor pa ima popularizacija turističnih znamenitosti tudi precej pozitivnih učinkov. Marsikatera od populariziranih destinacij ne bi preživela, če ne bi bila tako oblegana. Turisti so marsikje skoraj edini vir prihodka in razlog, da se nekateri kraji sploh ohranjajo pri življenju. Na pamet mi pade mestece Kotor, ki sem ga v zadnjih dveh letih obiskal trikrat. Prvič sem se zgražal nad neznosno gnečo in trumami obiskovalcev, ki so se iz križark valili po tlakovanih uličicah, očitno pod-dimenzioniranih za tak naval. A ta vrvež je dajal vtis, da mestece živi. Ko smo Kotor obiskali letos, v korona časih, smo na obzidju nabirali Šentjanževko, saj je bil Kotor mesto duhov, prazen. Res je imeti neko znamenitost le zase privilegij, a raje, kot propadajočo, jo vidim polno življenja.

Podrediti se ali upreti

Karantena. Samoizolacija. Omejitev gibanja. Ostani doma. Čas, ki ga trenutno prestajamo, je bolj kot kdajkoli prej v našem času, prežet z omejitvami. Nekdo bi temu celo drzno rekel, da gre za kratenje svobode. Saj drži da bolj, kot se pravila v neki družbi zaostrujejo, večji je občutek kratenja svobode. Se pa precej razlikujemo po tem, koliko svobode si dovolimo odvzeti, preden se upremo. Potreba po tem, da se upremo, je naravna, v tem smo si najbrž enaki. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja je, kaj pravzaprav želimo s tem, ko se upremo, doseči? Lahko smo upornik brez razloga, kot James Dean v filmu iz leta 1955. Morda želimo spremeniti svet. Morda mislimo, da se nam dogaja krivica in tega ne prenesemo. Morda se upiramo nečemu, v kar nas prepričujejo mediji ali drugi influencerji, če to ni skladno z našimi prepričanji. Ali pa se upiramo zato, ker nam pravila narekuje neka avtoriteta, ki je ne želimo priznavati. Morda mislimo, da vemo bolje, kot drugi ali da se nas to ne tiče. Morda pa je v nas ostalo dovolj Balkana, da razlogi, zaradi katerih se nečemu upiramo, sploh niso pomembni. Inat je ena taka lepa beseda, a ne?

Za popotnike bi si drznil reči, da so neke vrste uporniki, ko zaradi strasti do potovanj počnejo kaj družbeno manj sprejemljivega. Ko namesto za avto ali katero drugo materialno dobrino denar zapravijo za potovanja. Ko zaradi potovanj vzamejo otroke iz šole. Ko na klin obesijo študij in odpotujejo za celo leto. Ko na klin obesijo službo in odpotujejo za več mesecev. Sedaj sicer nič od tega ni izvedljivo, a to ne pomeni, da se ni mogoče upirati. A receptov za upiranje tukaj ne morem dajati in verjamem, da niti niso potrebni, saj je upornikov med nami več kot dovolj.

Pravzaprav moram na tem mestu končati, saj v celem tednu nisem uspel spisati več, kot ta dva odstavka. Zakaj? Ker se upiram že pomisli na to, da časa, ki bi ga naj imeli v tem času omejevanja na pretek, ne bi izrabil do zadnje ure in mi ga je ta teden zares zmanjkalo za pisanje.

Zato se lahko v trenutnih razmerah na poldnevni pohod na sončno Pohorje, s katerega je mogoče ob inverziji opazovati morje in otok Boč, gleda tudi kot na državljansko nepokorščino.
otok-boc

50 potovanj v dvajsetih letih

Minulo nedeljo, ko sem pisal o živih spominih na potovanja, sem pri štetju potovanj, ki jih imamo zbrane na tej strani, osupnil. Preštel sem jih namreč petdeset. 50 potovanj! Od prvega resnega družinskega potovanja leta 2001, ko smo se en mesec potepali po Grčiji, do danes, dvajset let kasneje. Potovanj po Aziji in Afriki, ki sva si jih s Sabrino privoščila še v pred-starševskih časih, sem ne štejem. Ta stran je namreč nastala kot družinski popotniški dnevnik, zato sem tukaj pričel s štetjem potovanj šele, ko se nama je na potovanju pridružila Sara.

Če dobro pogledam seznam potovanj, zbranih na strani Naša potovanja, opazim, da je dokaj raznolik. Ne po prepotovanih državah ali destinacijah, temveč po kriterijih, zaradi katerih so nekatera potovanja na ta seznam uvrščena, druga ne. Ne bi mogel reči, da je narejen po nekem konsistentnem pravilu. V glavnem so sicer na njem zbrana potovanja, ki so zaključene celote, razen najdaljšega potovanja, ki je trajalo eno leto. Takrat smo obiskali 16 držav in vsaka ima svoje mesto v tem seznamu. Razen Brazilije, kjer smo bili le kak teden, zato je nisem posebej omenjal. Čas, oziroma dolžina potovanja, je vsekakor pomemben parameter pri definiranju tega, kaj je potovanje. Tako sem Tokio in New York na prvem obisku kar združil v eno potovanje. Sicer smo v Tokiu preživeli manj časa kot v Braziliji, a je tako poseben, da sem ga moral omeniti v seznamu. Po drugi strani pa sem velikansko potovanje čez Afriko z motorjem skozi dvanajst držav, v tem seznamu združil le v eno. Podobno potovanje po Svilni poti, ko sva s Sabrino prevozila osem držav do daljnega Kirgizistana. Da neko potovanje dojemam kot veliko, pove tudi to, da sem npr. o slednjem spisal 16 prispevkov na teh straneh. Nisem pa med naša potovanja vključil letošnjega desetdnevnega road-tripa do Črne gore in nazaj. Prav tako ne lanskega družinskega desetdnevnega pešačenja po Krfu. Ali letošnjega solo devetdnevnega pešačenja po Slovenski planinski pešpoti. Morda zato, ker se mi v tistem času ta potovanja niso zdela dovolj dolga, eksotična, zahtevna ali kaj drugega. Ali pa jih je bilo v enem letu že toliko, da sem se odločil, da raje kaj zamolčim. Na primer leta 2018, ko smo bili v enem letu dvakrat na grških otokih, vmes dobre tri tedne na Norveškem z motorjem in čez zimo en mesec v Burmi in na Tajskem. Tudi tega ali se na pot odpravimo vsi, sama s Sabrino ali sam, ne ločujem. Tudi način potovanja v tem oziru ni pomemben, saj so na istem mestu zbrana vsa potovanja. Od pohodništva, kolesarskih in motorističnih potovanj, do eksotičnih potovanj v daljne kraje. Skratka, za to, da se neko potovanje znajde na seznamu naša potovanja, se torej odločam sproti. Zlatega pravila, po katerem bi potovanje uvrstil v seznam, nimam. Sploh pa to ni niti najmanj pomembno, saj se s tem seznamom ne skušamo nikomur postavljati ob bok, da bi moral biti konsistenten s čemerkoli.

A ne glede na to, da naša potovanja niso zbrana po nekem pravilu, se mi zdi to, da sem po naključnem štetju prišel do številke 50, zdi nekaj posebnega. Morda pa je, glede na to, da se nam niti ne sanja kdaj in kam bomo potovali naslednjič, to prelomnica. Kdo bi vedel…

Spomini na potovanja so živi

Preredko se v mislih zatekam k minulim potovanjem. Tako, da bi zavestno razmišljal o nekih situacijah, v katerih smo se znašli, o eksotičnih krajih, ki smo jih obiskali in vtisih, ki so jih na nas pustili. Šele ko pogledam seznam naših potovanj, se spomnim, da jih je preveč, da bi si vse to zapomnil. Saj to tudi ne bi imelo smisla. Mi pa še uspeva, da se spomnim, katerega leta smo bili na katerem potovanju. Ojej! Sedaj sem šel štet potovanja, ki jih imamo zbrana na tej strani do danes in jih naštel precej več, kot sem pričakoval. No, to pa je nekaj, o čemer velja razmisliti.

A ne, da bi o tem razmišljal, se spomnim marsikaterega dogodka, povezanega s potovanji. Ne bi rekel da zato, ker bi imel dober spomin, prej bi rekel, da ga nimam. Dogodkov s potovanj se spomnim zato, ker mi veliko pomenijo in ker je vsako potovanje zame nekaj posebnega. Z vsakega potovanja imam v spominu nekaj pristnih utrinkov, takšnih, ki jih lahko vedno prikličem, ko pomislim na kateri kraj ali državo.

San Cristobal de las Casas, Mehika? Oba s Sabrino sva imela polne roke z menjavo Mašine plenice sredi mestnega trga, ko nam je pristopil mlad fant s šopkom vrtnic in vprašal: “¿Rosas señora?”

Hue, Vietnam? Lastnica gostilnice Cafe on Thu (njeno ime) Wheels nas je prepričevala, da naj najamemo motor za ogled mesta, a smo ji rekli, da ga ne potrebujemo, da bomo pešačili. Ko smo se zvečer oglasili pri njej na večerji, je prišla do mene, me nežno brcnila v piščal in se zarežala: “Walked all day, your feet hurt, happy now?” Še danes se spomnim njenega porogljivega nasmeška in odrezave angleščine.

Giant’s causeway, Irska? Tako nas je opralo, da smo se vsi štirje preoblačili v najetem VW Golfu. Še noben avto se mi nikoli ni zdel tako majhen.

Otok Chiloe, Čile? Tam je Maša prvič poskusila ostrigo. Njena grimasa je nepozabna.

Outback, Avstralija? Na neki odročni bencinski črpalki smo napolnili rezervoar Landcruiserja in ko je Sabrina stopila proti lokalu, da bi plačala, sem jo zafrkaval in zapel refren starega komada Walk like a man. Na sosednji črpalki je bil starejši možakar, ki se je ozrl proti meni in mi v najbolj razvlečenem avstralskem naglasu zažugal: “You’re gonna pay for that!”

Stonehenge, Velika Britanja. Potem, ko smo si na potovanju po Evropi ogledali Pariz, London in še marsikaj bleščečega vmes, je Sara, ko smo prišli do znamenitega Stonehengea, vprašala: “Zakaj smo prišli sem gledat to kamenje?”

Gili Air, majhen otoček v Indoneziji. Ko smo izbirali bungalov, v katerem bi prenočili, se je mladenič, ki jih je oddajal, predstavil z imenom Brother in dodal: “We are all brothers from different mothers!”

Tega se je v dvajsetih letih družinskih potovanj nabralo kar nekaj in spomini, ki sem jih sedaj omenil, so vsi starejši od desetletja. Najpogosteje jih povežem z omembo kraja, v katerem smo bili in se nam je tam pripetilo nekaj, po čemer sem si ta kraj zapomnil. To so spomini na dejanska doživetja, ne na fotografije ali posledica brskanja po tukajšnjih objavah. A ti spomini so le drobci oziroma zgodbice, kar je malenkost v primerjavi s tem, v kar so nas izoblikovale izkušnje na potovanjih. Česar niti ne opazimo, saj so potovanja in naši spomini nanje že tolikšen del nas, da smo to pravzaprav mi.

Potujmo navidezno

Vedno lahko potujemo, ne glede na razmere. S spominjanjem minulih potovanj v preteklost, z razmišljanjem o bodočih potovanjih v prihodnost in s sanjarjenjem o tem, kje bi bili raje v tem trenutku, v sedanjost. Tudi če nimamo lastnih popotniških spominov ali ambicij, lahko potujemo tako, da spremljamo potovanja drugih. To, da je svet čudovit in ljudje prijazni, je namreč bogato spoznanje, ki je najbolj pristno skozi oči popotnikov. Predvsem, če so to popotniki, ki potujejo zato, da bi zadovoljili svojo radovednost in potešili svojo lakoto po razumevanju drugačnega. Na drugo stran spektra opazovalcev sveta bi sodili tisti, ki s podajanjem informacij, popačenim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, izkrivljajo predstavo, ki jo imamo o svetu.

Seveda je najbolje prepričati se na lastne oči, skozi lastno izkušnjo. A niti nimamo vsi tega privilegija, niti ni mogoče vsega izkusiti na lastni koži. Zato prisluhnemo nekomu drugemu. Ključno vprašanje je, komu? Komu dovolj zaupamo, da mu prisluhnemo in si na podlagi njegovega videnja ustvarjamo sliko sveta? Lažne novice so nas tako preplavile, da tega pogosto niti več ne opazimo. Morda celo naivno mislimo, da jih prepoznamo ali da smo nanje imuni, a pozabljamo, da lahko neposredno vplivajo na rezultate predsedniških volitev v sodobnih državah. Lažne novice imajo večje razsežnosti, kot si priznamo ali si lahko predstavljamo. Sicer s tem pisanjem nisem nameraval zaiti v te vode, a rad bi le poudaril, da nam naj ne bo vseeno, kdo je tisti, ki mu zaupamo, da izoblikuje naše mnenje. Tudi o tem, kaj si mislimo o neki daljni državi, ki je nismo niti obiskali. Velika država onstran luže je dober primer. O njej smo deležni izjemne količine informacij preko vseh mogočih kanalov. Do mene jih sicer pride bore malo, a s predstavo, ki sem si jo izoblikoval potem, ko sem Ameriko obiskal in doživel na lastne oči, nimajo popolnoma ničesar skupnega. Na štirih različnih obiskih ZDA sem srečal nekaj ljudi, videl nekatere zanimivosti, spoznal nekaj običajev, skratka izkusil na lastni koži in si tako skozi neposredno izkušnjo ustvaril lastno predstavo o tej deželi in njenih ljudeh. Seveda sem spoznal le majčken drobec vsega, kar tvori to državo, a informacije, ki sem jih prejel, so neposredne in predvsem neizkrivljene. Nima smisla delati primerjave s posrednimi informacijami, ki se servirajo preko medijev, na podlagi katerih si nekdo, ki ZDA še ni obiskal, ustvari svojo predstavo o tej deželi. A sprašujem se, komu zaupati, da nam o daljni deželi, ki jo nameravamo obiskati, nekaj pove. Nekemu popotniku ali uveljavljenemu mediju? Kdo je v tem kontekstu bolj kredibilen?

Seveda se o tem vsak odloči sam. Jaz imam v zvezi s tem preprosto pravilo: manj, kot je vir informacij pridobitniški, bolj mu zaupam. Morda prav zato tudi sam ravnam tako in vse, kar vem o potovanjih in destinacijah, ki smo jih obiskali, delim tukaj, ne da bi karkoli pričakoval v zameno.

Potujmo torej. Če v tem trenutku to ne gre v fizični obliki, se znajdimo drugače. Le za vodnika si izberimo nekoga kredibilnega, takšnega, ki nas bo na potovanju seznanil s pristnim svetom in na način, ki bo prilagojen nam, ne njemu. To je lahko avtor dobre popotniške knjige ali oddaje ali nekdo tretji, čigar pripoved nas bo prepričala. Pa srečno pot!

Potujemo doma 2.0

November je in sonce nas od vzhoda do zahoda vabi, da se ga naužijemo, saj je dneva vsak dan manj. V takšnih razmerah je težko početi karkoli drugega, kot biti zunaj. Če nam le to dopuščajo druge, realne okoliščine, se razume. Saj to, da se lahko sami odločamo o tem ali verjamemo pogledu skozi okno ali besedam drugih, ki nam niso niti blizu, še obvladamo, a ne?

Hruška, pod katero smo počivali letos spomladi, je snela tančico iz cvetov. Doma 2020
Zapuščena pohorska domačija. Doma 2020
Jesenske barve. Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Trije kralji. Doma 2020
Pohorski razgledi.
Doma 2020
Doma 2020
Doma 2020
Na desni Šmartno na Pohorju, levo v ozadju Ruška koča na Arehu. Doma 2020
Pogled proti Dravskemu polju. Doma 2020

Potovati, ne načrtovati

“Fiji!”, je odločno dejala Sabrina prejšnjo nedeljo zvečer. Potem, ko je prebrala, da sem zapisal, da ne vemo, kam bi jutri odpotovali. Hipotetično, se razume. Hja, le kaj naj človek na to odgovori? Resnih načrtov za prihodnja potovanja nimamo. Niti o njih ne razmišljamo, saj bi bilo to v teh časih vse prej, kot racionalno. Sicer sanjarjenje o potovanju ni racionalno v nobenih časih, a razumemo, da je za marsikoga to način za pozitiven pogled v prihodnost. Sam tega na lastni koži še nisem spoznal, bil pa sem temu že velikokrat priča. Ko nekdo zatrdi, da je načrtovanje potovanja polovica užitka, ali da je z načrtovanjem poletnih potovanj lažje prebroditi zimo, tega pač ne moreš pozabiti, če na to gledaš popolnoma drugače. Včeraj sem v neki skupini zasledil vprašanje o potovanju, ki ga nekdo načrtuje za jesen 2021. To je vendar čez eno leto! Seveda smo vsi o potovanjih že razmišljali daleč vnaprej, a da imamo že eno leto vnaprej pripravljen itinerar, je morda malce prezgodaj. Ne le v letu 2020. No, saj verjamem, da je za resna, overland ali medcelinska potovanja potrebno veliko časa za praktične priprave. Tudi sam sem se za potovanje čez Afriko začel pripravljati pol leta prej. Ali v primeru, ko se tako odločiš, ker želiš biti čim bolje pripravljen in si želiš potovati po natančno zastavljenem načrtu. Tudi prav, zakaj pa ne, ne iščemo vsi presenečenj na potovanjih.

Po drugi strani pa je načrtovanje potovanja lahko privlačno. Ko razgrneš zemljevid po tleh dnevne sobe, bereš izkušnje drugih, ki so se podviga, ki ga načrtuješ, že lotili. Ko se srečaš z drugimi popotniki, si podeliš izkušnje ali se odpelješ v Budimpešto na izlet po vizum in tako naprej. Za načrtovanja potovanj namreč ne obstajajo univerzalna navodila, priročnik ali seznam opravil, saj je različnih načinov, na katere se lahko odpravimo na potovanje, nešteto. To si morda lahko predstavljamo v horizontalni ravnini, kot širok nabor različnih potovanj. Na primer, od večdnevnega kolesarjenja po Sloveniji, do štirinajstdnevnega road-tripa po Evropi ali enomesečnega potovanja po Indiji. Vsako od teh potovanj zahteva specifične priprave, ki se lahko popolnoma razlikujejo za vsako od teh različnih tipov potovanj. Drugi vidik pri načrtovanju je vertikalni. V smislu, kako podrobno oz. v globino se načrtovanja lotimo. Torej ali že vnaprej načrtujemo tako podrobno, da že preden se odpravimo na pot, vnaprej vemo, kje bomo spali, jedli, počivali in koliko kilometrov bomo dnevno prekolesarili. Ali pa smo takšne sorte, da si kupimo le letalske vozovnice za Indijo in vizum ter se prepustimo usodi, da nas vodi po neznani deželi. Omenil sem sicer dve skrajnosti, a resnica je tudi tokrat nekje vmes. V vsakem primeru pa je naj bodo del načrtovanja praktične priprave, v okviru kateri preverimo pogoje za vstop v državo (red tape), zdravstvene in varnostne razmere ter druge omejitve ali nevarnosti.

Ko sem že omenil načrtovanje poti čez Afriko, sem poiskal tabelo, s katero sem si pomagal načrtovati pot čez cel kontinent, pri čemer so vremenske razmere en ključnih faktorjev, ki ga na takšni poti ne moreš ignorirati. Nenačrtovanje bi v tem primeru lahko imelo zelo resne posledice. afrikavreme

O tem, koliko in kako načrtujemo, sem že dovoljkrat pisal, da se ve, kaj si o tem mislimo pri nas. Seveda se razume, da vsakdo razmišlja o potovanjih in jih načrtuje na način, za katerega se mu zdi, da je zanj najustreznejši. Sam sem se v času naših potovanj naučil, da tudi pri načrtovanju potovanj velja, da je manj, več. Manj, kot se spustimo v podrobnosti pri načrtovanju nekega potovanja, več je možnosti, da bomo na potovanju doživeli nekaj resnično novega. Nikakor pa ne bi izpustil praktičnih priprav (kar smo že poskusili), saj se nam v tem primeru zna zgoditi, da do države, ki smo jo nameravali obiskati, niti ne pridemo.

Zemljevid obiskanih držav

V tem trenutku nam (na področju potovanj) ne preostane drugega, kot spominjanje ali vsaj urejanje spominov. Posodobil sem zemljevid obiskanih držav, ki je ob zadnjem štetju pred dvema letoma štel 88 držav. Danes jih šteje 91. Le tri več. Seveda smo jih v zadnjih treh letih obiskali precej več, a ne prvič. 91 obiskanih držav ni slabo za dvajset let družinskih potovanj. Res pa je, da sem nekaj držav, označenih na zemljevidu, obiskal sam. Pravzaprav vse afriške, razen Maroka, ki sva ga obiskala s Sabrino na prvem resnem motorističnem potovanju.

Zraven Evrope, kjer smo obiskali največ držav, 46, smo bili najbolj pridni v Aziji. Tam smo jih obiskali 20. Azija je naša najbolj priljubljena celina. A daleč od tega, da bi obiskali vse azijske države, ki smo jih želeli. Največ lukenj v našem zemljevidu je v Afriki. Glede Afrike je pri nas tako, da imamo deljena mnenja o tem neobrzdanem kontinentu. Tudi Arabski polotok smo pustili neobarvan, a tam razen Omna ni države, ki bi jo želeli obiskati. Na drugi strani luže smo pustili neobarvano ožino med Južno in Severno Ameriko. Tja smo sicer že nekajkrat poskusili priti, a žal neuspešno. Najmanj aktivni pa smo bili v Oceaniji, saj smo tam obiskali le eno državo, Avstralijo.

Držav, ki na našem popotniškem zemljevidu niso obarvane, je ogromno. A ločimo med državami, ki so se kadarkoli pojavile, kot potencialne destinacije in med tistimi, ki to niso. Grenlandija, Falklandski otoki ali Moldavija, na primer, niso države, na katere bi kadarkoli pomislili, da jih obiščemo. Po drugi strani pa bi se v Bangladeš, Nikaragvo ali na Samoo odpravili jutri, če bi bilo to mogoče. Po resnici povedano pa, če bi se jutri zbudili v nov dan, kjer bi bilo mogoče ponovno potovati kamorkoli, ne bi vedeli, kam.


Petdeset odtenkov modre

Prekrasni prizori, ki se jih naužijemo ob pravem trenutku, spremenijo dojemanje časa. Ne le v tistem hipu, ko smo jih deležni, temveč vsakič, ko jih prikličemo v spomin. Sicer se s Sabrino pred nekaj dnevi nisva odpravila na morje s tem namenom, a na to sem pomislil, ko sva tako očarano zrla v nebo in morje, ki sta tekmovala v odtenkih modre. K temu ni kaj dodati.

Krk
Krk
Krk
Cres
Lošinj
Lošinj
Lošinj
Rabac
Cres