Popotniški dnevnik družine Bračko

Google pravi, da v Sloveniji beseda Mauritius prekaša besedo Mavricij za 600 odstotkov. V spletnem iskanju, se razume. Žal sem se šele sedaj lotil in to raziskal. Če bi preveril prej, na teh straneh morda ne bi pisal o Mavriciju, temveč o Mauritiusu. Saj je lepo imeti slovensko besedo za vsako tujo deželo, a če ni prepoznana, nisem prepričan, da jo je bolje uporabljati, kot izvirno ime. Whatever.

Glede na to, da smo Mauritius obiskali sredi tamkajšnje zime, je bil to pravšnji čas za pohajkovanje. Prvi hrib, na katerega sem se podal medtem, ko sta Maša in Sabrina uživali ob bazenu, je bil El Morne. Mogočna skala, ki se pne k nebu le nekaj sto metrov od obale.

Sicer je od daleč videti dokaj zahteven, a se je nanj mogoče povzpeti dokaj preprosto. Le kratek del poti je zavarovan z vrvjo. Ne bom zapisal, da je bilo zame preveč preprosto, vsekakor pa je bil vzpon nanj prekratek. Trajal je le kakšno uro. Nekako se trudim držati pravila, da vzpon na goro in spust z gore skupaj trajata dlje časa, kot vožnja do izhodišča. Glede na to, da sem El Morne naskočil kar iz sobe, sem bil v teh okvirjih. Razgledi z vrha pa takšni, kot se za otok, obkrožen s koralnim grebenom, spodobi.

Na tej fotografiji, ki sem jo posnel na El Morne, se vidi hotel, v katerem smo bili tri dni nastanjeni. Predvsem pa se vidi prizor, ki ga imenujejo “podvodni slap”. Menda najbolj znana fotografija Mauritiusa, posneta iz zraka, na kateri je videti, kot da se voda iz svetlo modre v slapu preliva v temno modro globino. Poguglajte underwater waterfall.

Tudi notranjost otoka ponuja več priložnosti za pohajkovanje. Tokrat sem za pohod izkoristil čas, ko sta Maša in Sabrina obiskali živalski vrt. Ta pohod mi je bil bolj pisan na kožo, saj je tako odročen, da nisem srečal žive duše. Povrhu sem zanj porabil vsaj dvakrat več časa, kot za El Morne, kar mi je še posebej godilo.

Do tja je bilo treba čez širna polja sladkornega trsa.

Razgled sega takorekoč čez celoten otok. Levo v ozadju El Morne.

Na vrhu. Enem od štirih.

Kaj več priložnost hribe nisem imel. Sploh pa smo tako ali tako skoraj ves čas skupaj pohajkovali po otoku. Bodisi po plažah, bodisi po krajih, ki so se nam zdeli privlačni. Pri tem nam je najbolj pomagal avto, saj smo bili tako bolj mobilni in smo se zlahka zapeljali kamorkoli nam je ustrezalo.

Za konec nimam kaj posebnega za dodati. Mauritius je tropski otok, ki ponuja morje, sonce in plaže ter peščico znamenitosti. A kot popotniška destinacija bi rekel, da ni takšne kategorije, da bi ga kot popotniki želeli ponovno obiskati. Verjamem, da je otok marsikoga očaral in se želi ponovno vrniti ali se tja celo redno vrača, a nas so pač očarale nekatere druge destinacije. Saj menda je razumljivo, da ni vsaka destinacija za vsakogar. Na srečo. Čeprav bi se danes, ko so temperature doma tik nad ničlo in že ves dan dežuje, z največjem veseljem na Mauritius kar preslikali.

Za tropski otok kot je Mavricij se spodobi, da zraven plaž ponuja nekaj več. Vse, kar je več kot morje, je namreč za nas najprivlačnejše. Na našem itinerarju je bil tudi tokrat botanični vrt. Bili smo že v toliko tropskih deželah, a je tako težko priti do kraja, kjer v divjini rastejo tropske rastline, začimbe ali kaj podobnega. Razen redkih izjem, si te zmeraj ogledamo na plantažah, skratka v okviru nekega zavarovanega prostora. Tako je tudi z botaničnimi vrtovi. Na Mavriciju je bil še posebej poučen, saj smo se udeležili vodenega ogleda, na katerem nam je prijazni možakar pojasnjeval, od kod rastlina prihaja, kako raste, zakaj se uporablja in tako naprej.



Mangrov.

Notranjost otoka ponuja naravne prizore, ki so vsekakor nekaj posebnega. Teh brez najetega avtomobila ne bi mogli obiskati. Najemanje avtomobila, ki nudi neprimerljivo več svobode kot javni prevoz ali organizirani ogledi, je postalo stalnica na naših potovanjih. V zadnjih letih smo na vsakem potovanju najeli avto. Razen na motorističnih potovanjih.

Kar se morja tiče, je prekrasno. Najbolj, ko nanj posije sonce in tam, kjer obala ni preurejena v plažo. Sicer imajo resorti čudovite plaže, a se je na njih dovoljeno zadrževati le njihovim gostom. Nam je povsem zadostovalo, da smo se lahko tam sprehajali.

Sprehod po prestolnici, Port Luis.

Zanimivo, da je to edina fotografija glavnega mesta, ki sem jo shranil. Ko sva s Sabrino načrtovala potovanje, sva se odločila, da se v glavnem mestu ne bomo zadržali, oziroma, da tam ne bomo prespali. Pametno sva se odločila, saj je bilo pol dneva dovolj, da smo se sprehodili po mestu in so ogledali vse, kar se nam je zdelo privlačno.

Mavricij je sladek otok. Eden najslajših, kar jih je. Sladkor je pravzaprav razlog za to, da je otok danes takšen, kot je. Pridelavo sladkornega trsa so pred dobrimi tristo leti vpeljali Francozi in proizvodnja sladkorja poteka še danes. Seveda na plantažah niso delali Francozi, niti Angleži, ki so otok prevzeli pod svoje okrilje, temveč sužnji. Zgodovina Mavricija je, kar se tega tiče, dokaj kruta. Otok so imeli v rokah tudi Portugalci in Nizozemci. Takrat so bili časi, ko je biti civiliziran, za kar so se takratni osvajalci seveda imeli, pomenilo nekaj povsem drugega, kot danes. Mavricij, podobno kot druga osvojena ozemlja tretjega sveta, je doživljal težke čase. Da nesrečne ptice dodo, ki je v sto letih, odkar jo je prvič uzrl človek, izumrla, niti ne omenjam. Danes so na Mavriciju drugi časi. Mavricij je po kazalniku BDP bojda najbogatejša država v Afriki. Sicer sem obiskal 16 afriških držav, a kljub temu težko sodim, katera država je bogata, katera ne. Po mojih izkušnjah je katerakoli država v Afriki še zmeraj del celine, ki je nekaj posebnega. Tako, da nisem prepričan, da v tem primeru velja, da je bolje biti prvi v vasi, kot zadnji v mestu.

A vrnimo se v sedanjost, čeprav se na potovanjih radi vračamo v preteklost, za kar se poslužujemo muzejev. Muzeji, kjer je mogoče prebrati in videti koščke zgodovine zadnjih nekaj stoletij, so na Mavriciju izjemno poučni.

L’Aventure du Sucre je ime muzeja, ki nas je najbolj očaral. Gre za staro tovarno sladkorja, ki so jo ohranili in iz nje premišljeno naredili izjemno privlačen muzej.

Obiskali smo tudi obrat za proizvodnjo piškotov, kjer po isti metodi piškote pečejo že 140 let. Ročno! To nas je najbolj fasciniralo, da v obratu ves potek od priprave manioke, peke, razreza in pakiranja piškotov poteka ročno. Kekse smo na koncu ogleda tudi poskusili in se čudili, kako jim je tradicijo teh piškotov uspelo ohraniti tako dolgo.

Tam, kjer raste sladkorni trs, se iz njega prideluje tudi njegov najpopularnejši destilat, rum. Obiskali smo tovarno, ki deluje še danes, Rhumerie de Chamarel. Krasno urejena okolica, a sam ogled razen ogromnih bakrenih posod, kjer se prideluje rum, ni pokazal nič posebnega. Končni vtis je popravila degustacija ruma na koncu ogleda.

Na Mavriciju uspeva tudi čaj. Jasno, da smo obiskali čajno plantažo. Tudi tukaj je bila okolica prekrasno urejena.

Pandanus utilis.

Mavricij je dom eksotičnim začimbam, kot so cimet, poper, žafran, kurkuma, zvezdni janež idr. Na fotografiji sveži stroki vanilije, ki ima tudi tukaj vrtoglavo ceno.

Brez obiska tržnic kajpada ne gre. Žal so cene začimb, najbrž zaradi turistov, nekajkrat višje, kot v trgovinah.

Kar se tiče kulinarike, gre za mešanico različnih kultur, ki so otok skozi zgodovino poseljevale. Meni je to, da so si Angleži na Mavricij pripeljali Indijce, da so obdelovali nasade sladkornega trsa, iz kulinaričnega vidika zelo ustrezalo.

Maši in Sabrini so bolj teknile lokalne specialitete. Na primer krokodil,
pri čemer sem se jaz vzdržal. Krokodili so ene tistih živali, katerim si ne želim zameriti.

Naša letošnja potovanja so bila pestrejša, kot se morda zdi, saj mi še ni uspelo objaviti zapisov z vseh letošnjih potovanj, na katerih smo bili. Potovanje v najbolj eksotično deželo sem hranil za konec leta. Tudi zato, ker se je vmes dogajalo preveč. Verjamem, da je prebiranje potopisov za že minula potovanja manj atraktivno, kot spremljanje potovanj v živo, a kot sem že zapisal je čas, ki ga namenimo potovanjem, tako skopo odmerjen, da ga na potovanjih najraje porabimo za to, da se čim bolj predamo doživetjem, ki nam jih destinacija, kjer se potepamo, ponuja.

Po dolgem času, pravzaprav po treh letih, smo končno obiskali deželo, ki je doslej še nismo. Zadnja tri leta na zemljevid naših potovanj nismo dodali prav nobene nove države. Sicer smo potovali več, kot smo glede na razmere, ki so vladale zadnja leta, pričakovali, a nove države nismo obiskali prav nobene. Nove destinacije in nove kraje že, a ne nove države. Vse do letošnjega poletja, ko je Sabrini postalo prevroče in si je zaželela ohladitve, podkrepljene z eksotiko. Izbrala je Mavricij.

Mavricij, Maurice, Mauritius in tako naprej, je ime majhnega otoka v Indijskem oceanu, velikega za desetino Slovenije. Ob omembi eksotičnih ali rajskih počitnic ime Mavricij prej kot slej pride na površje. Tudi prenekatera fotografija rajskih plaž, koralnih grebenov in turkiznega morja prihaja s tega otoka. Ker je otok tako majhen in so vsi njegovi kotički zlahka dostopni, smo si v času potovanja ogledali vse, kar nas je pritegnilo. Začeli smo na jugovzhodu, a smo tam kmalu ugotovili, da je v zimskem času ta del otoka bolj izpostavljen slabemu vremenu v obliki rahlega dežja in vetra, zato smo preostali čas potovanja namenili zahodnemu delu. Tam je bilo vreme bolj mamljivo. Sicer je tudi tam zima, kar pomeni temperature malenkost čez dvajset stopinj in dovolj sonca za poležavanje na plaži. Kar nam je glede na vročinski val, ki je v tistem času zajel domače kraje, še kako ustrezalo. Vreme, ne poležavanje na plaži. Kar za nas ni nič novega. Je pa novost to, da smo nekoč bežali pred zimo in potovali v tople kraje, sedaj pa bežimo pred vročino in potujemo v hladnejše kraje. Narobe svet.

Na vzhodu je bilo preveč vetra za kopanje v prekrasnem morju, zato smo te krasote le opazovali od daleč.

Na zahodu je bilo privlačneje, predvsem pa topleje.


Kot po navadi smo se najraje sprehajali. Ob morju, po mestih in vaseh, hribih in še kje. A o izletih več prihodnjič.