Spanje v puščavi Wadi rum

Zanimivo, kako so lahko človeku najneprijazneša okolja hkrati najprivlačnejša. Tudi tista, v katerih ne uspeva nobena vrsta življenja. Visokogorja, Mrtvo morje, puščave in podobno. Doživetja v ekstremnih razmerah so najbrž tudi zato tako privlačna, ker jih ni mogoče izkusiti v urbanem okolju ali v bližini civilizacije. Treba se je podati nekam daleč ali še bolje, v kak odmaknjen, odročen kotiček, kjer ni nikogar, niti telefonskega signala. Tja kjer to, da smo nedosegljivi, v resnici nekaj pomeni. Seveda je za to potreben pogum. Brez tega, da zberemo pogum, menda ne moremo reči, da se podajamo na pustolovščino. No, rečemo lahko, ker danes šteje pomen besed, ki ustreza nam, ne kot ga predpisuje SSKJ. Žal. O tem sem že pisal, zato se ne bom ponavljal. Če si to, kaj je pustolovščina, razlagamo vsak po svoje in svojega prepričanja ne vsiljujemo drugim, je pač lažje. Včasih je pač bolje izbrati lažjo, kot pravilno pot.

Malce sem zašel. A kje drugje bi človek lažje zašel, kot v puščavi. Glede na to, da sem obiskal že Saharo, Kalahari, Thar, Atacama, Mojave, namibijsko, avstralsko, patagonijsko in še katero puščavo širom sveta, sem lahko hvaležen, da v resnici v nobeni od teh nisem resno zašel. Zadnja puščava, v kateri smo pustili svoj odtis, je v Jordaniji, odkoder smo se vrnili šele prejšnji teden. Še danes bi stresli jordanski pesek iz čevljev, če bi jih dobro pretresli. Puščava Wadi Rum je nedvomno ena od znamenitosti Jordanije, ki je ne gre zamuditi. Predvsem zaradi krasnih prizorov, ki jih ponuja. Ob pravi svetlobi je namreč tamkajšnji pesek opečno rdeče barve in se človeku z nekaj domišljije resnično zdi, da je na drugem planetu. Nam je bila ta svetloba namenjena le za kratek čas, saj je bilo v času našega obiska puščave, nebo v glavnem oblačno. A trenutki, ko je puščava zasijala v najimenitnejših barvah, so resnično nepozabni. Prizori, ki so se nam pokazali, so takšni, da te v celoti prevzamejo.
Jordanija

Potem, ko smo se do puščave pripeljali, smo avto pustili pri vhodu in se kar peš odpravili v puščavo. Privoščili smo si nekaj urni sprehod po pesku in peščenih skalah, da se pobliže spoznamo s tem surovim okoljem, kjer razen turizma, danes ne uspeva nič drugega.
Jordanija
Jordanija

V ozadju edino naselje v puščavi. Jordanija

Pozno popoldan smo se s terencem pustili odpeljati čez puščavo proti kampu. Spanje v puščavi je bojda nekaj posebnega, a to smo že izkusili, zato smo si od te izkušnje najbolj želeli to, da nas ponoči ne bi zeblo. Tako sva s Sabrino rezervirala šotor, ki je bolj spominjal na razkošno hotelsko sobo, kot na platno, razpeto čez palice. Celo tuš in wc smo imeli v šotoru. Sredi puščave, v bojda najbolj oddaljenem kampu. Le nekaj kilometrov od Savdske Arabije.
Jordanija
Jordanija

Pripravili so nam okusno večerjo in to na prav poseben način. V pesek skopljejo slab meter globoko luknjo, na dnu katere zakurijo. Na tlečo žerjavico položijo pladenj s hrano, ga pokrijejo s pokrovom in plastjo peska ter dobri dve uri pustijo, da se počasi peče.
Jordanija

To je bil božični večer. Za naše beduinske gostitelje menda večer, kot vsak drug, nam pa se je zdelo to, da Božič preživljamo v puščavi, prav čarobno. Sploh, ko se je večer prevesil v noč in se je začela zabava z glasbo in plesom.

Potovanje po Jordaniji

Tako, pa smo jo presekali! Zimo namreč. To smo nazadnje učinkovito izpeljali pred davnimi štirimi leti, ko smo v novo leto vstopili v Mjanmarju. Potovanja, ko je doma zima, so nam bila zmeraj najslajša. A kaj, ko časi, ko lahko otroka vzameš iz šole kadarkoli se ti zljubi, minejo. Na srečo so tokratni prazniki lepo padli v naš koledar, tako, da smo si lahko privoščili skok v malce toplejše kraje, kot so doma. Resda domače zime niso več, kar so bile, a kljub temu je čaroben občutek božično-novoletne praznike preživeti nekje južneje.

Jordanija. Ena od arabskih dežel na Bližnjem vzhodu, ki jih še nismo obiskali. Saj ne, da smo jih veliko, a v tem trenutku se mi zdi, da smo bližnjevzhodnih dežel obiskali dovolj. A ker so na tem delu sveta kakršnekoli razdelitve relativno nerazumljene, o tem, kam Jordanija sodi, raje ne bi pisal. Pravzaprav o tem niti dovolj ne vem, niti za tukajšnji namen to ni pomembno. Sicer sem o tej regiji prebral nekaj knjig, a še knjiga najslavnejšega Angleža, ki se je po teh krajih potikal, Lawrencea Arabskega, bi naj bila izmišljotina. Ja, razumeti ta svet je trd, če ne nezlomljiv oreh. A glede na to, da je Jordanija priljubljen cilj slovenskih popotnikov, uvod v deželo najbrž ni potreben.

Kar je prve dni mene najbolj presunilo, je bila splošna odsotnost ženskega spola. Saj to smo v nekaterih deželah že doživeli, a popotnik (morda moški, ženska najbrž ne) na to pozabi. Minil je prvi, drugi, tretji dan, a smo menda šele četrti dan srečali žensko, ki je opravljala neko delo in smo z njo spregovorili nekaj besed. A še ona je bila priseljenka, bi rekel, da iz daljne Azije. Zanimiv svet. Za nas, bežne opazovalce.

Jordanijo smo za cilj izbrali preprosto zato, ker tam še nismo bili in je za tako kratek skok, kot smo si ga privoščili sedaj, ravno prav oddaljena in za ta letni čas ravno prav segreta. Bilo je dovolj toplo za poldnevna pohajkovanja, obiskovanje znamenitosti, ki smo si jih dali v itinerar, jahanje kamel in celo za kopanje v rdečem morju. Seveda Jordanija ponuja precej več kot le to, a omejeni s časom smo si izbrali zgolj nam najbolj privlačne znamenitosti. Izpustili smo prestolnico, ki je sicer menda na vsakem itinerarju. A ker se velemestom praviloma izogibamo, smo Aman brez slabe vesti obšli. Že pred odhodom smo izbrali pet ključnih sestavin, katere želimo, da naše potovanje po Jordaniji vsebuje. Puščavo Wadi Rum, Petro, Mrtvo morje, Rdeče morje in eno od sotesk, po katerih je mogoče hoditi. Naša doživetja v teh krajih bom skušal v naslednjih objavah podrobneje opisati.

Še tole: seveda sem v Jordaniji večkrat pomislil na to, kako bi doživljal Jordan Trail. Pešpot, ki sem jo nameraval delno prehoditi spomladi 2020, a mi je Korona prekrižala načrte. Ko smo se sedaj z avtom podili čez deželo, ki razen 50 odtenkov peščene, ne ponuja izobilja drugih barv, sem ugotavljal, da mi ne bi bilo lahko. A to sem vedel že takrat. Sedaj sem le še spoznal, da bi mi bilo pešačenje čez puščobno pokrajino Jordanije najbrž premalo zadovoljujoče. Česar na srečo ne morem reči za potovanje, ki je pravkar za nami.

Jordanija

Dobrodošli v Jordaniji

Danas smo v Jordaniji. Danes, 25. decembra 2022. Tokrat zares! Ne tako, kot pred dvema letoma in pol, ko mi je manj kot en teden pred odhodom, ko sem se odpravljal na to, da to puščavnato deželo prepešačim, korona prekrižala načrte. Da se to ne bi ponovilo, po nekem vraževernem prepričanju, tega nisem obelodanjal vnaprej. Kaže, da je pomagalo, saj smo tukaj. Na morju. Sredi zime. Ko mi je danes na bencinski črpali, kjer sem bil v kratkih rokavih, možakar, ki nam je točil gorivo rekel, kakšna zima je sedaj pri njih. S tem, da je bil on oblečen v debelo bundo. Sem mu rekel, da je sedaj zima tudi pri nas doma, a je tukaj dvajset stopinj topleje, kot pri nas.

Včeraj smo pristali v Aqabi, na jugu Jordanije. V kraju, kjer lahko gledaš čez zaliv v Izrael in Egipt ter čez hrib v Savdsko Arabijo. Vse štiri države so si na tej točki najbližje skupaj. Dovolj blizu, da bi lahko šel v enem dnevu peš čez tri meje in obiskal vse štiri države. A nam Jordanija povsem zadostuje. Več kot dovolj ciljev smo si zastavili, da nam ne tem potovanju v Jordaniji ne bo dolgčas.

Sedaj, ko to pišem, smo sredi puščave Wadi Rum. Obkroženi smo z rdečimi sipinami in spimo v šotoru. Na božični večer. Sem so nas pripeljali beduini in nam tukaj pripravili prav posebno večerjo in povrhu še večerni program. Celo zaplesali smo z njimi. Božič, kot ga še nismo doživeli. Sredi puščave in to v šotoru. Resda razkošnem, a vendarle je to doživetje nekaj posebnega. Spati v puščavi, daleč od civilizacije, luči, elektrike in tekoče vode, ima seveda poseben čar. Sicer nocoj pričakujemo mraz, a zaenkrat kaže, da nas ne bo zeblo. A če nas bo vendarle zeblo, bo naš spomin na noč v puščavi v Jordaniji dobil pač še eno dodatno dimenzijo.

Vsem želimo mirne in lepe praznike, kjerkoli že jih preživljate.

Pohajkovanje po Mauritiusu

Google pravi, da v Sloveniji beseda Mauritius prekaša besedo Mavricij za 600 odstotkov. V spletnem iskanju, se razume. Žal sem se šele sedaj lotil in to raziskal. Če bi preveril prej, na teh straneh morda ne bi pisal o Mavriciju, temveč o Mauritiusu. Saj je lepo imeti slovensko besedo za vsako tujo deželo, a če ni prepoznana, nisem prepričan, da jo je bolje uporabljati, kot izvirno ime. Whatever.

Glede na to, da smo Mauritius obiskali sredi tamkajšnje zime, je bil to pravšnji čas za pohajkovanje. Prvi hrib, na katerega sem se podal medtem, ko sta Maša in Sabrina uživali ob bazenu, je bil El Morne. Mogočna skala, ki se pne k nebu le nekaj sto metrov od obale.
Mavricius

Sicer je od daleč videti dokaj zahteven, a se je nanj mogoče povzpeti dokaj preprosto. Le kratek del poti je zavarovan z vrvjo. Ne bom zapisal, da je bilo zame preveč preprosto, vsekakor pa je bil vzpon nanj prekratek. Trajal je le kakšno uro. Nekako se trudim držati pravila, da vzpon na goro in spust z gore skupaj trajata dlje časa, kot vožnja do izhodišča. Glede na to, da sem El Morne naskočil kar iz sobe, sem bil v teh okvirjih. Razgledi z vrha pa takšni, kot se za otok, obkrožen s koralnim grebenom, spodobi.
Mavricius

Na tej fotografiji, ki sem jo posnel na El Morne, se vidi hotel, v katerem smo bili tri dni nastanjeni. Predvsem pa se vidi prizor, ki ga imenujejo “podvodni slap”. Menda najbolj znana fotografija Mauritiusa, posneta iz zraka, na kateri je videti, kot da se voda iz svetlo modre v slapu preliva v temno modro globino. Poguglajte underwater waterfall.
Mavricius

Tudi notranjost otoka ponuja več priložnosti za pohajkovanje. Tokrat sem za pohod izkoristil čas, ko sta Maša in Sabrina obiskali živalski vrt. Ta pohod mi je bil bolj pisan na kožo, saj je tako odročen, da nisem srečal žive duše. Povrhu sem zanj porabil vsaj dvakrat več časa, kot za El Morne, kar mi je še posebej godilo.

Do tja je bilo treba čez širna polja sladkornega trsa. Mavricius

Razgled sega takorekoč čez celoten otok. Levo v ozadju El Morne. Mavricius

Na vrhu. Enem od štirih. Mavricius

Kaj več priložnost hribe nisem imel. Sploh pa smo tako ali tako skoraj ves čas skupaj pohajkovali po otoku. Bodisi po plažah, bodisi po krajih, ki so se nam zdeli privlačni. Pri tem nam je najbolj pomagal avto, saj smo bili tako bolj mobilni in smo se zlahka zapeljali kamorkoli nam je ustrezalo.

Za konec nimam kaj posebnega za dodati. Mauritius je tropski otok, ki ponuja morje, sonce in plaže ter peščico znamenitosti. A kot popotniška destinacija bi rekel, da ni takšne kategorije, da bi ga kot popotniki želeli ponovno obiskati. Verjamem, da je otok marsikoga očaral in se želi ponovno vrniti ali se tja celo redno vrača, a nas so pač očarale nekatere druge destinacije. Saj menda je razumljivo, da ni vsaka destinacija za vsakogar. Na srečo. Čeprav bi se danes, ko so temperature doma tik nad ničlo in že ves dan dežuje, z največjem veseljem na Mauritius kar preslikali.

Mavricij je več, kot le morje

Za tropski otok kot je Mavricij se spodobi, da zraven plaž ponuja nekaj več. Vse, kar je več kot morje, je namreč za nas najprivlačnejše. Na našem itinerarju je bil tudi tokrat botanični vrt. Bili smo že v toliko tropskih deželah, a je tako težko priti do kraja, kjer v divjini rastejo tropske rastline, začimbe ali kaj podobnega. Razen redkih izjem, si te zmeraj ogledamo na plantažah, skratka v okviru nekega zavarovanega prostora. Tako je tudi z botaničnimi vrtovi. Na Mavriciju je bil še posebej poučen, saj smo se udeležili vodenega ogleda, na katerem nam je prijazni možakar pojasnjeval, od kod rastlina prihaja, kako raste, zakaj se uporablja in tako naprej.
Mavricius
Mavricius
Mavricius
Mangrov. Mavricius

Notranjost otoka ponuja naravne prizore, ki so vsekakor nekaj posebnega. Teh brez najetega avtomobila ne bi mogli obiskati. Najemanje avtomobila, ki nudi neprimerljivo več svobode kot javni prevoz ali organizirani ogledi, je postalo stalnica na naših potovanjih. V zadnjih letih smo na vsakem potovanju najeli avto. Razen na motorističnih potovanjih.
Mavricius
Mavricius
Mavricius

Kar se morja tiče, je prekrasno. Najbolj, ko nanj posije sonce in tam, kjer obala ni preurejena v plažo. Sicer imajo resorti čudovite plaže, a se je na njih dovoljeno zadrževati le njihovim gostom. Nam je povsem zadostovalo, da smo se lahko tam sprehajali.
Mavricius
Mavricius
Mavricius
Mavricius
Mavricius

Sprehod po prestolnici, Port Luis. Mavricius

Zanimivo, da je to edina fotografija glavnega mesta, ki sem jo shranil. Ko sva s Sabrino načrtovala potovanje, sva se odločila, da se v glavnem mestu ne bomo zadržali, oziroma, da tam ne bomo prespali. Pametno sva se odločila, saj je bilo pol dneva dovolj, da smo se sprehodili po mestu in so ogledali vse, kar se nam je zdelo privlačno.

Zakladi Mavricija

Mavricij je sladek otok. Eden najslajših, kar jih je. Sladkor je pravzaprav razlog za to, da je otok danes takšen, kot je. Pridelavo sladkornega trsa so pred dobrimi tristo leti vpeljali Francozi in proizvodnja sladkorja poteka še danes. Seveda na plantažah niso delali Francozi, niti Angleži, ki so otok prevzeli pod svoje okrilje, temveč sužnji. Zgodovina Mavricija je, kar se tega tiče, dokaj kruta. Otok so imeli v rokah tudi Portugalci in Nizozemci. Takrat so bili časi, ko je biti civiliziran, za kar so se takratni osvajalci seveda imeli, pomenilo nekaj povsem drugega, kot danes. Mavricij, podobno kot druga osvojena ozemlja tretjega sveta, je doživljal težke čase. Da nesrečne ptice dodo, ki je v sto letih, odkar jo je prvič uzrl človek, izumrla, niti ne omenjam. Danes so na Mavriciju drugi časi. Mavricij je po kazalniku BDP bojda najbogatejša država v Afriki. Sicer sem obiskal 16 afriških držav, a kljub temu težko sodim, katera država je bogata, katera ne. Po mojih izkušnjah je katerakoli država v Afriki še zmeraj del celine, ki je nekaj posebnega. Tako, da nisem prepričan, da v tem primeru velja, da je bolje biti prvi v vasi, kot zadnji v mestu.

A vrnimo se v sedanjost, čeprav se na potovanjih radi vračamo v preteklost, za kar se poslužujemo muzejev. Muzeji, kjer je mogoče prebrati in videti koščke zgodovine zadnjih nekaj stoletij, so na Mavriciju izjemno poučni.

L’Aventure du Sucre je ime muzeja, ki nas je najbolj očaral. Gre za staro tovarno sladkorja, ki so jo ohranili in iz nje premišljeno naredili izjemno privlačen muzej.
Mavricius
Mavricius

Obiskali smo tudi obrat za proizvodnjo piškotov, kjer po isti metodi piškote pečejo že 140 let. Ročno! To nas je najbolj fasciniralo, da v obratu ves potek od priprave manioke, peke, razreza in pakiranja piškotov poteka ročno. Kekse smo na koncu ogleda tudi poskusili in se čudili, kako jim je tradicijo teh piškotov uspelo ohraniti tako dolgo.
Mavricius
Mavricius

Tam, kjer raste sladkorni trs, se iz njega prideluje tudi njegov najpopularnejši destilat, rum. Obiskali smo tovarno, ki deluje še danes, Rhumerie de Chamarel. Krasno urejena okolica, a sam ogled razen ogromnih bakrenih posod, kjer se prideluje rum, ni pokazal nič posebnega. Končni vtis je popravila degustacija ruma na koncu ogleda.
Mavricius

Na Mavriciju uspeva tudi čaj. Jasno, da smo obiskali čajno plantažo. Tudi tukaj je bila okolica prekrasno urejena.
Mavricius

Pandanus utilis. Mavricius

Mavricij je dom eksotičnim začimbam, kot so cimet, poper, žafran, kurkuma, zvezdni janež idr. Na fotografiji sveži stroki vanilije, ki ima tudi tukaj vrtoglavo ceno.
Mavricius

Brez obiska tržnic kajpada ne gre. Žal so cene začimb, najbrž zaradi turistov, nekajkrat višje, kot v trgovinah.
Mavricius
Mavricius

Kar se tiče kulinarike, gre za mešanico različnih kultur, ki so otok skozi zgodovino poseljevale. Meni je to, da so si Angleži na Mavricij pripeljali Indijce, da so obdelovali nasade sladkornega trsa, iz kulinaričnega vidika zelo ustrezalo.

Maši in Sabrini so bolj teknile lokalne specialitete. Na primer krokodil, Mavricius
pri čemer sem se jaz vzdržal. Krokodili so ene tistih živali, katerim si ne želim zameriti.

Potovanje na Mavricij

Naša letošnja potovanja so bila pestrejša, kot se morda zdi, saj mi še ni uspelo objaviti zapisov z vseh letošnjih potovanj, na katerih smo bili. Potovanje v najbolj eksotično deželo sem hranil za konec leta. Tudi zato, ker se je vmes dogajalo preveč. Verjamem, da je prebiranje potopisov za že minula potovanja manj atraktivno, kot spremljanje potovanj v živo, a kot sem že zapisal je čas, ki ga namenimo potovanjem, tako skopo odmerjen, da ga na potovanjih najraje porabimo za to, da se čim bolj predamo doživetjem, ki nam jih destinacija, kjer se potepamo, ponuja.

Po dolgem času, pravzaprav po treh letih, smo končno obiskali deželo, ki je doslej še nismo. Zadnja tri leta na zemljevid naših potovanj nismo dodali prav nobene nove države. Sicer smo potovali več, kot smo glede na razmere, ki so vladale zadnja leta, pričakovali, a nove države nismo obiskali prav nobene. Nove destinacije in nove kraje že, a ne nove države. Vse do letošnjega poletja, ko je Sabrini postalo prevroče in si je zaželela ohladitve, podkrepljene z eksotiko. Izbrala je Mavricij.

Mavricij, Maurice, Mauritius in tako naprej, je ime majhnega otoka v Indijskem oceanu, velikega za desetino Slovenije. Ob omembi eksotičnih ali rajskih počitnic ime Mavricij prej kot slej pride na površje. Tudi prenekatera fotografija rajskih plaž, koralnih grebenov in turkiznega morja prihaja s tega otoka. Ker je otok tako majhen in so vsi njegovi kotički zlahka dostopni, smo si v času potovanja ogledali vse, kar nas je pritegnilo. Začeli smo na jugovzhodu, a smo tam kmalu ugotovili, da je v zimskem času ta del otoka bolj izpostavljen slabemu vremenu v obliki rahlega dežja in vetra, zato smo preostali čas potovanja namenili zahodnemu delu. Tam je bilo vreme bolj mamljivo. Sicer je tudi tam zima, kar pomeni temperature malenkost čez dvajset stopinj in dovolj sonca za poležavanje na plaži. Kar nam je glede na vročinski val, ki je v tistem času zajel domače kraje, še kako ustrezalo. Vreme, ne poležavanje na plaži. Kar za nas ni nič novega. Je pa novost to, da smo nekoč bežali pred zimo in potovali v tople kraje, sedaj pa bežimo pred vročino in potujemo v hladnejše kraje. Narobe svet.

Na vzhodu je bilo preveč vetra za kopanje v prekrasnem morju, zato smo te krasote le opazovali od daleč. Mavricius
Mavricius
Na zahodu je bilo privlačneje, predvsem pa topleje. Mavricius
Mavricius
Mavricius
Kot po navadi smo se najraje sprehajali. Ob morju, po mestih in vaseh, hribih in še kje. A o izletih več prihodnjič.

Potovanja po tekočem traku

Prejšnjo nedeljo sem pisal o tem, da so potovanja nazaj. V resnici se mi zdi, da potovanja pravzaprav nikoli niso niti za trenutek odšla. Od nas. Iz moje glave. Iz mene. O potovanjih se pogovarjamo, o potovanjih razmišljamo, potovanja načrtujemo in potovanj se spominjamo. Nič od tega nam ni odveč. Nič od naštetega ni obremenjujoče in utrujajoče. Tako, kot dejanska potovanja. Tako, kot čas, ko dejansko potujemo. Potovanja so naporna, o tem ni nobenega dvoma. A napolnijo nas z druge vrste energijo, ki zna trajati in trajati. A gremo po vrsti. Najprej potovanje načrtujemo. To nas navdaja z upanjem in pozitivnimi pričakovanji. Ta faza je zelo pomembna, da se na potovanje, na katerega se odpravljamo, pripravimo. Tako psihično, kot tudi fizično. Za kar je seveda potreben čas. Od same ideje ali misli, ko prvič pomislimo na neko destinacijo, se po premisleku zanjo odločimo in začnemo potovanje načrtovati, mine kar nekaj časa. V nekaterih primerih lahko traja nekaj let ali celo desetletij od ideje do realizacije. S čemer seveda ni nič narobe. Za nekatere zamisli pač potrebujemo več časa, da jih lahko materializiramo. Sledi tretja faza, ko končno odpotujemo. Na samem potovanju smo deležni vseh mogočih občutkov in doživetij, ki nam jih potovanje ponuja. V kontekstu doživljanja potovanja niti ni pomembno ali potovanje poteka po pričakovanjih ali ne. Niti ni pomembno število doživetij, ki smo jih na potovanju deležni. Pomembneje je, da doživetja zares srkamo vase. Na kar moramo biti še posebej pozorni, kadar gre za negativna doživetja. Če le niso preveč negativna, nas ta lahko obogatijo bolj, kot pozitivna doživetja. Ta obogatitev se nam pripeti že na samem potovanju, lahko pa tudi kasneje, ko se vrnemo domov in nastopi tretja faza. V njej se potovanj spominjamo in podoživljamo, kar smo na potovanju doživeli. Nekateri spomini z nami ostanejo za vedno, drugi s časom zbledijo. Te tri faze; pred, med in po potovanju, me nekoliko spominjajo na obliko Gaussove krivulje, s tem, da je dejansko potovanje le osrednji del, vrh krivulje. Težava se pojavi, ko nastane več krivulj, ki se hkrati prepletajo. Ali ko na enem potovanju že razmišljamo o naslednjem. Ko med enim in drugim potovanjem ne mine dovolj časa, da bi lahko minulo potovanje dodobra podoživeli in se že moramo pripravljati na naslednje potovanje. Tako, kot je potreben čas, da minulo potovanje podoživimo in si doživetja vtisnemo v spomin, tako, da postanejo del nas, je čas potreben tudi za to, da se v nas prebudi želja po tem, da ponovno odpotujemo. Če časa med enim in drugim potovanjem ni dovolj, se zdi, da potujemo po tekočem traku. Morda sem včasih to lažje prenesel. Danes mi to, da imam med enim in drugim potovanjem premalo časa, težko pade. Ponovno; ne zaradi logistike ali priprav, temveč zaradi časa, potrebnega za podoživljanje in časa, potrebnega za zbujanje popotniškega apetita. Natanko tako, kot mora med kosilom in večerjo miniti dovolj časa, da nas zagrabi lakota, saj je tako večerja slastnejša.

O tem sem pisal že pred časom. Letos je zame takšno leto, ko se mi krivulje podoživljanj in načrtovanj potovanj preveč prepletajo. Želim si, da mi jih v naslednjem letu uspe nekoliko razmakniti.

Potovanja so nazaj

Na letošnjih potovanjih smo obiskali nekaj evropskih, ameriških in afriških dežel. Pravzaprav to pomeni, da smo letos potovali po treh celinah, kar je več, kot smo si predstavljali na začetku letošnjega leta. Takrat je bila namreč prihodnost potovanj zavita v meglo, ki jo je povzročila epidemija. A že spomladi se je megla začela dvigati, ko so se meje začele odpirati in so tudi države izven Evrope začele odpirati vrata za obiskovalce. Sicer ne vse in seveda le za obiskovalce, ki ustrezajo določenim pogojem; cepljenje, prebolevnost ipd. Spomnim se, da je bilo to v času, ko smo načrtovali letošnje prvomajske počitnice. Takrat smo bili silno veseli, da lahko končno ponovno izbiramo med široko paleto nam privlačnih destinacij. Predvsem zaradi tega, ker je bil nabor teh destinacij dve leti precej okrnjen. V poletni sezoni, se mi zdi, da sploh ni bilo več čutiti kakršnihkoli omejitev, niti posledic epidemije. Le če podrobneje pogledamo, vidimo, da so te prisotne še danes in bodo še precej časa. A ko te pete že močno srbijo, da bi jo popihal nekam daleč, tega pač ne želiš opaziti.

Pravzaprav sem želel povedati, da na naših letošnjih potovanjih nismo opazili, da sta za nami dve leti, ko so bila potovanja zelo omejena. Kar smo seveda tudi sami občutili. Glede na gnečo, ki smo jo doživeli, kaže, da je danes zapiranje mej zaradi epidemije že zgodovina. Če pomislim na vse kraje, ki smo jih letos obiskali v bolj ali manj glavni turistični sezoni, je bilo povsod videti, da je sezona v polnem razmahu. Po eni strani se mi to zdi odlična novica in sem vesel za vse, ki radi potujemo in za vse, ki od tega, da drugi potujejo, živijo. Po drugi strani pa se bojim, da se število ljudi, ki potujejo, ne bo vrnilo na raven pred epidemijo, temveč bo še naraslo. Bojim se tudi, da sta zmanjševanje ogljičnega odtisa in ohranjanje trajnosti destinacij preveč abstraktna pojma, da bi se zgolj zaradi njiju ljudje začeli odpovedovati potovanjem do te mere, da bi se to dejansko poznalo. Vsekakor bo treba nekaj ukreniti, da se popularne destinacije ne bodo zadušile v poplavah turistov. Letos sem obiskal nekaj zelo velikih mest, ki so bila takorekoč poplavljena z obiskovalci. Raje si ne predstavljam, kaj to pomeni za kvaliteto življenja tamkajšnjega prebivalstva.

Seveda se k turistom, ki obiskujejo popularne destinacije, prištevamo tudi mi. Ko izberemo destinacijo, kamor bomo potovali, v resnici pomislim na ogljični odtis in na trajnost. A priznam, da na lestvici faktorjev, ki vplivajo na našo odločitev, ne kotirata prav visoko. Smo pa v zadnjih letih precej bolj pozorni na to, da naš denar, ki ga zapravimo na potovanjih, pride tja, kjer se nam zdi, da je bolj potreben. Sploh v predlanskem in lanskem letu se nam je zdelo zelo pomembno, da vsaj malo pomagamo tam, kjer so zaradi epidemije izgubili največ. Kar se tiče našega prispevka k zmanjševanju ogljičnega odtisa, pa moram žal priznati, da je negativen. Naš ogljični odtis povečujemo, ne zmanjšujemo. Raje ne napišem, kolikokrat sem letos sedel na letalo. Letalska potovanja namreč prispevajo k strašanskim količinam CO₂. Sicer v zadnjih letih veliko več kolesarim, kot sem kadarkoli, a žal s tem nisem nadomestil potovanj z motorjem, avtom ali letalom. Se pa zavedam, da bomo tudi mi morali nekaj v tej smeri ukreniti. Pravzaprav vsi, ki veliko potujemo, četudi se nam zdi, da smo le kaplja v morju ljudi, ki potujejo. Čez dunajsko letališče, s katerega sem letos večkrat letel, gre letno 30 milijonov potnikov! Nepredstavljivo. A kot sem zapisal, se bojim, da to zveni preveč abstraktno, da bi se zadostno število ljudi odpovedalo nečemu, kar radi počnejo in si to lahko tudi privoščijo. Bolj kot na zavest posameznikov, računam na ukrepe, ki jih prinaša Pariški sporazum, strategija za zmanjšanje emisij, ki so ga podpisale vse članice EU. Seveda pa nas, posameznike to ne odvezuje od odgovornosti do zmanjšanja aktivnosti, katerih posledica so škodljivi vplivi na okolje.

Skratka, po tem, kar smo v zadnjih mesecih videli na nekaj turističnih destinacijah in na več letališčih, je očitno, da so potovanja nazaj in to v širšem obsegu, kot kdajkoli prej. Rešitev bi bila v tem, da nehamo potovati, a v to nas mora nekdo prisiliti, kot se je pokazalo v letih 2020 in 2021. A podobno, kot reševanja vsakega obsežnega problema, se lahko tudi tega lotimo postopoma, po korakih. Na primer tako, da potujemo izven glavne turistične sezone. Da potujemo v manj obiskane ali bližnje kraje itd. Nasvetov, kako biti prijaznejši okolju, ljudem, destinacijam in še čemu, je veliko. Le še v dejanja jim moramo pretopiti.

Roadtrip v Pariz

Nizkocenovni poleti so v marsikaterem oziru razvrednotili potovanja. Bolje da ozadij, ki so za tem, da lahko z enega na drugi konec Evrope poletiš za nekaj deset Evrov, ne poznamo. Sam sem moral letos uporabiti vsa pogajalska sredstva in obljubiti, da bom za vse poskrbel, da sta se Sabrina in Maša strinjali, da namesto z letalom, v Pariz odpotujemo z avtom. Na roadtrip! Teh več ne delamo toliko, kot nekoč, ko smo se z avtom zapeljali do Škotske ali Španije ali Grčije in vmes vso pot kampirali. Brez kakršnekoli navigacije, razen stare avtokarte Evrope. Slednje se mi danes zdi nemogoče. Morda so bile takrat ceste bolje označene, morda pa smo si le več upali. Takrat smo brez resnih težav našli avtokampe v Londonu, Parizu, Madridu, Atenah, skratka največjih evropskih metropolah. Danes se mi zdi, da mi to ne bi uspelo brez navigacije. Če je vožnja po tujih metropolah spretnost, je danes, ko bolj ali manj slepo sledimo navodilom glasu iz telefona, te spretnosti zagotovo potrebno manj. Tudi, če potovanje z avtomobilom primerjamo s potovanjem z letalom, je slednje brez dvoma manj zapleteno.

Tako sem torej že pogrešal družinski roadtrip, ko se z avtom odpelješ nekam daleč in si narediš potovanje za cilj. Sama vožnja do Pariza in nazaj bi nam bila sicer zoprna, če bi imeli pred seboj le en cilj. A na poti smo se ustavili v Innsbrucku, Strasbourgu, Ulmu, Salzburgu in še kje. Tudi kampiranje je prispevalo k temu, da je bilo vse skupaj bolj pestro in razgibano. Sploh zato, ker je v poletnih mesecih težko dobiti prostor v avtokampu v bližini turistično obleganih mest. Seveda pa roadtrip po definiciji pomeni, da smo precej časa prebili v avtu in na avtocestah, drugače ne gre v enem tednu priti do Pariza in nazaj, a tudi to je del dogodivščine. Sploh pa tako ali tako vsi vemo, kaj je roadtrip. A nekaterim zdi to, da bi vsak dan v avtu presedeli šest ali več ur, zdi nočna mora, za druge pa privlačen način za potovanje. Kakorkoli, jaz sem vesel, da nam je uspelo in da smo pri tem še uživali.

Innsbruck. roadtrip_2022_01
roadtrip_2022_02

Strasbourg. roadtrip_2022_03
roadtrip_2022_06

Pariz. roadtrip_2022_04
roadtrip_2022_05

Versailles. roadtrip_2022_07

Salzburg. roadtrip_2022_08
roadtrip_2022_09