Gladko v Burmo

Iz Chiang Maja na Tajskem smo poleteli v bivšo prestolnico in največje mesto Mjanmara, v Jangon. Saj ne, da nas je skrbelo, a glede na to, da smo vstopali v zaprto deželo, ki ji je dolgo vladal strog vojaški režim, ne bi bilo nenavadno, da bi se kaj zapletlo. A še v nobeno deželo izven Evrope nismo stopili tako gladko. Od trenutka, ko smo stopili iz letala, do trenutka, ko smo pred letališčem sedli v taksi, ki nas je odpeljal proti hotelu, ni minilo več kot dvajset minut. S tem, da smo v teh dvajsetih minutah šli skozi vse kontrole ob vstopu v državo, vključno s pridobitvijo vizuma, kupili sim kartico, dvignili štiristo tisoč kjatov na bankomatu in popili kavo!

Pravzaprav je dokaj gladko potekalo bolj ali manj vse, kar se tiče našega potepanja po Burmi. Res pa je, da lahko tako pišem sedaj, ko smo že doma in so se vtisi že izoblikovali, torej z zmanjšano amplitudo. Ko smo bili tam in Burmo neposredno doživljali, sem si v dnevnik zapisal: »Burma je precej bližje Indiji, kot Tajski, kar se tiče nereda, umazanije, hrupa in smradu. A bomo že, to smo hoteli videti! Zelo sem vesel, da smo tukaj, je pa divje, sploh na cesti, kjer štejeta le hitrost na polno in troblja!«

Tako so se (kot po navadi) prvi vtisi o Mjanmaru precej razlikovali od vtisov, ki smo si jih ustvarili, ko smo obiskali več krajev in deželo bolje spoznali. Soditi o neki deželi po občutkih, ki si jih deležen v enem velemestu ali v nekem turističnem resortu, je zmotno. Res pa je, da bolj ali manj vsi to kdaj počnemo. Zato tako radi vedno znova zapustimo velika mesta in se podamo tja, kjer čas teče počasneje in se ljudje še niso osvobodili okov, s katerimi so prikovani na običaje iz preteklosti. Upam, da ne pride kmalu do njih film Zvezda je rojena, v katerem Bradley Cooper poje “Morda je čas, da starih navad se znebiš.

Pot na tržnico, jezero Inle Na tržnico
Prodajalke, Jangon Prodajalka lubenic, Mjanmar
Mjanmar
Življenje na tržnici, Jangon Tržnica
Tržnica
Domačini s tanako v Baganu, Mjanmar Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
in Maša Mjanmar
Selfi, Mjanmar

Božič v Chiang Maiju

Tako. Sedaj lahko končno napišem nekaj »predelanega« o tem, kako je bilo na potovanju po Mjanmaru in Tajski. Doma smo namreč že več kot en teden in mislim, da smo se že povsem aklimatizirali. No, skorajda, privajanje na domače zimske temperature nam ne gre najbolje od rok.

Ko smo prišli na Tajsko, sem v prvi objavi zapisal, kakšen napredek je moč opaziti, ko se v isti kraj vrneš po dvajsetih letih. Takrat in menda še do pred nedavnim, je bilo na Tajskem jahanje slonov v programu vsake agencije. Danes ne najdeš niti ene agencije in niti enega slona, ki bi ga lahko zajahal (če bi si to želel, seveda). Ugotovili so, da je slonom neprijetno, če se jim na hrbet zbašejo po trije ljudje. Kdo bi si mislil. Skratka, danes se na Tajskem hodi v zavetišča in sirotišnice za slone. Tam se slone hrani, boža in kopa. Ali pa se s slonom narediš elfie oz. elephant-selfie.
Elfie!
Kopanje slončka

Smo pa tokrat naredili eno izjemo. Tega nismo naredili že tako dolgo, da se v resnici ne spomnim, kdaj smo se nazadnje udeležili organiziranega izleta. A tokrat je bila to najboljša, da ne zapišem najugodnejša, možnost. Tako smo si pač dva slončka razdelili med petnajst ljudi. Kar sploh ni bilo slabo, saj smo tako imeli priložnost poklepetati z ameriško družino, ki potuje po svetu eno leto, Filipinkama, ki poučujeta angleščino na Tajskem, kitajsko-nizozemskim mladeničem, sestrama iz Nemčije in portugalskim parom.
Druženje s sloni

Obiskali smo tudi prekrasne vrtove z orhidejami in metulji. Čeprav bolj zaradi nostalgije, kot česarkoli drugega.
Tajska
Tajska
Tajska
Tajska
Tajska

Ušel nam ni niti panda. Tega so si morda s seboj pripeljali kitajski turisti, ki jih na Tajskem ne manjka.
Tajska

Maša je uživala ob hranjenju povodnih konjev in žiraf, kar je posebnost tega živalskega vrta, saj tega ne doživiš pogosto.
Tajska
Tajska

Fascinantno, da Tajski, kljub temu, da je ena izmed najpopularnejših turističnih destinacij na svetu z več kot 35 milijoni obiskov letno, uspeva ohranjati privlačnost. Seveda ne povsod, a v dovolj krajih, da se zna zgoditi, da se tja še vrnemo.

Domov iz Bangkoka

Doma smo!

Kontrast je popoln. Bangkok, kjer smo preživeli zadnje dneve tokratnega potepanja po Aziji, ne bi mogel biti bolj drugačen od tega, kako je pri nas. Doma in v Sloveniji nasploh. Tam je vročina, tukaj je mraz. Tam na kvadratni kilometer živi pet tisoč ljudi, v Ljubljani le tisoč. V Bangkoku je na cestah 10 milijonov vozil in je na drugem mestu (na svetu) po zastojih v prometu. Ljubljana je tam nekje na 160. mestu. Če se morda pritožujete nad zastoji pri nas.

Bangkok
Bangkok
Med sprehodom v parku v Bangkoku ni nenavadno, če ti pot prekriža takšna mrcina. Kuščar v parku
Ali pa kak radovednež z razgledne ploščadi 314 metrov visokega nebotičnika. Bangkok

A razlik v številkah in takšnih ali drugačnih primerjav med tem, kako je v Bangkoku in med tem, kako je pri nas, je preprosto preveč. Kar koli pač številke povedo. Zato se v podrobnosti ne bom spuščal, naj bo dovolj, da je tam drugače, kot pri nas. Česar ne gre povedati niti s številkami, niti s fotografijami. Lahko pa povemo, da nam je bil Bangkok, kljub temu, da nam velemesta niso pri srcu in kljub temu, da smo ga že večkrat obiskali, dokaj všeč. Pravzaprav nam je bilo všeč tudi na severu Tajske, v mestu Chiang Mai, ki smo ga obiskali na začetku poti. Le z »rajskim« otokom nismo imeli sreče. Sicer pa je bila Tajska je bila le izhodišče za potovanje v Myanmar, ker smo preživeli glavnino tega potovanja. Tam nam je bilo šele všeč! Kar zahteva posebno objavo, oziroma več objav. A glede na to, da smo se šele vrnili domov in se postopoma prilagajamo na domačo uro, klimo in rutino, naj vtisi o Myanmarju še malce počakajo, da jih predelamo. Tako naj bodo za zdaj dovolj le vtisi o Bangkoku.

Bangkok street food

Ulična hrana je zakon! Na Tajskem, v Indiji in še marsikje. Ne pa povsod, seveda. V Myanmarju, na primer, se je nismo pogosto posluževali. Tukaj, v Bangkoku, pa se zdi, da se celo velemesto vrti okrog tega, kje jesti. Kjer so ljudje, tam je hrana, pravijo tukaj. Nedvomno drži. Skorajda za vsakim vogalom se najde kakšna stojnica, za vsakim tretjim pa se skriva streed food market. Tam se kuhajo, cvrejo in pečejo vse mogoče in nemogoče jedi, pomiva se posoda, predvsem pa se jé. Kar na ulici. Sicer ima Bangkok tudi restavracije in to nepredstavljivo število. Naj bi se vsako leto odprlo deset tisoč novih restavracij! Podatka o tem, koliko je stojnic, najbrž nima nihče. Te dneve, ki jih preživljamo v Bangkoku in si (zraven zajtrka) vsak dan privoščimo vsaj dva obroka, skrbno izbiramo, kje in kaj bomo jedli. Izbira je neskončna.

Morske zadeve.
Tajske obrote
Tajske obrote
Tajske obrote
Tajske obrote

Nabodalca.
Ražnjiči

Razne specialitete.
Tajske obrote
Tajske obrote

Pekinška raca v kitajski četrti v Bangkoku.
Tajske obrote

Tom jam, najslastnejša in najbolj pekoča juha.
Tom jam

Ramen.
Ramen

Kosilo.
Tajske obrote

Banana roti.
Banana roti

Kokosov sladoled.
Kokosov sladoled
Kokosov sladoled

Mango sticky rice.
Mango sticky rice

Durian sticky rice.
Durian sticky rice

Krokodil!
Krokodil

Pa dober tek!

Ko tole pišem in objavljam smo še v Bangkoku, kjer je v tem trenutku 35 stopinj več, kot doma! Res me zanima, kako se bomo počutili jutri, ko bomo stopili v domačo zimo.

Iskalci izgubljenega raja

Knjiga Osvajalci nekoristnega sveta je ena boljših, kar sem jih prebral. Nanjo, pravzaprav na naslov knjige, se velikokrat spomnim na potovanjih. Takrat, ko se znajdemo v krajih, ki so nam popolnoma nekoristni. Tega, da ne potujemo zaradi koristi, menda ne rabim posebej omenjati. Čeprav je dejstvo, da nas potovanja bogatijo in nam tako koristijo. Seveda vsaka popotniška izkušnja nekaj šteje in vsak kamen je treba obrniti in pogledati, kaj se pod njim skriva. A to ne pomeni, da se v vsakem kotičku sveta najde nekaj zanimivega ali uporabnega. Kljub temu še kar vztrajamo in obračamo kamne na potovanjih. Tudi tiste, ki so jih obrnili že mnogi drugi, a mi še ne. Saj to je najbrž jasno vsem, ki prebirate naše zapise s potovanj. Prav tako se trudimo, da opisov naših doživetij ne olepšujemo.

Tokratni kamen, ki smo ga prišli obrniti, je otoček, ki sliši na ime Ko Samet. Izognili smo se nevihti, ki je zajela južne kraje, kamor smo bili namenjeni in za zadnji teden tokratnega potovanja poiskali alternativo. A z alternativami je tako, da niso originali in tudi ne izpolnjujejo želja v takšni meri, kot originali. Ko Samet je pač preblizu Bangkoku in je kot takšen dokaj lahka tarča turistov. Ne bom se spuščal v umazane podrobnosti o nevšečnostih in trumah turistov iz dežele, odkoder danes pride vse, ki v dnevnih pošiljkah prihajajo, fotografirajo in odhajajo (imenujejo jih tudi Zero-dolar turisti, saj aranžmaje v celoti plačajo doma in na lokaciji ničesar ne porabijo). Ko se znajdemo v takšnem svetu, v katerega ne sodimo, pomislim na naslov omenjene knjige, saj je to, kar smo našli tukaj, popolnoma nekoristno. Za nas, se razume. Drugim obiskovalcem, ki jih je tukaj ogromno, je tukajšnja scena najbrž povsem v redu.

A nas to več ne preseneča, saj smo v svoji popotniški karieri že neštetokrat pobegnili iz takoimenovanega raja in o tem tudi pisali tukaj. Vedeti je treba, da se turistične in popotniške destinacije po svetu spreminjajo z vratolomno hitrostjo. Tako so od marsikaterega rajskega otoka z belimi plažami, posejanimi s palmami, danes ostale le fotografije. Več o tem tukaj in tukaj.

Tole pišem predvsem z namenom, da opozorim tiste, ki od doma načrtujete potovanje v rajske kraje, da zberete čim več informacij, predvsem od neodvisnih virov oziroma tiste najaktualnejše. Na primer, če poguglate Ko Samet, med nekaj sto prvimi fotografijami ne boste našli niti ene realne, oziroma takšne, ki ni nastala v idealnih pogojih (res pa je, da imamo danes, v obdobju, ki ga zaznamuje to, kar objavljamo na internetu, ljudje različno predstavo o tem, kaj je realnost). Vsekakor se izplača angažirati in skrbno raziskati, kakšno je dejansko stanje tam, kamor se odpravljate na dopust. Da si ne rezervirate dvotedenskih počitnic v raju, iz katerega boste že naslednji dan želeli pobegniti.

Kakorkoli, mi ostajamo naivni iskalci izgubljenega raja, ki se obračanja kamnov ne naveličamo.

Sploh pa je ni destinacije na svetu, ki je ne bi bilo zanimivo odkrivati s takšno mrcino od avtobusa!

Tajski avtobus
Tajski avtobus

Pobeg pred tropsko nevihto

V teh krajih te slej kot prej doleti katera od naravnih nesreč, o katerih se nam doma niti ne sanja, kaj šele, da bi bili nanje pripravljeni. Najbližje so nam le preko televizijskih zaslonov, dokler se seveda ne znajdemo tukaj, v ognjenem obroču, ob napačnem času, na napačnem kraju. Tsunamiji, orkani, tropske nevihte in potresi postanejo resnična grožnja, ne le novica od daleč. Misliš, da se lahko izogneš vsaj nekaterim, če se sem odpraviš izven monsunskega obdobja. A se motiš. Na potovanjih po Aziji smo od (nam) hujših zadev že doživeli: en potres (7,4 po Richterju) v Indoneziji, ki nas je stresel do kosti, poplavo v Vietnamu, kjer smo en dan vozili, drugi dan pluli po istih cestah in plazove v gorovju Kašmirja, zaradi katerih sva bila več dni ujeta. Včeraj pa:

“NAJMOČNEJŠA TROPSKA NEVIHTA V ZADNJIH 30 LETIH!”

Sem prebral na internetu potem, ko me je prijatelj od doma, iz Slovenije, včeraj zjutraj, preden se je odpravil v službo, opozoril, da je slišal, da se Tajski približuje neurje. Sprva sem se pošalil in mu odpisal, da se bomo že skrili, naj ne skrbi, ko pa sem šel brskati po internetu, je bilo šale konec. Tropska nevihta Pabuk se približuje Tajski in to natanko tja, kamor smo bili danes namenjeni, v Krabi. V najlepše predele Tajske, na tiste bele plaže, posejane s palmami in to sredi sušnega obdobja! S Sabrino sva potrebovala kar nekaj časa, da sva zbrala misli. Že nekaj dni sva se ukvarjala s tem, kateri otoček in katero rajsko plažo na jugu Tajske izbrati, pa se nikakor nisva mogla odločiti. “Z razlogom se nisva mogla odločiti!” je bil njen prvi komentar, ko sem ji povedal, kaj se dogaja 1500 kilometrov južno od Mandalaja, od koder smo danes poleteli. Na srečo, oziroma zahvaljujoč opozorilu od doma, ne v Krabi!

Morda se komu zdi, da bi opozorilo o tropski nevihti slej kot prej prišlo do nas, a do sedaj, ko bi se naj že čez nekaj ur vkrcali na letalo za Krabi, še ni. Kakorkoli, ne letimo v Krabi!

Še dobro, da ostajamo zvesti lastni dogmi, po kateri se trudimo, da smo na potovanjih kar se da fleksibilni in si vnaprej rezerviramo le tisto, kar se nam zdi nujno. Tako je vse, kar v tem trenutku vemo le to, da letimo v Bangkok. Kje in kako bomo preživeli zadnji teden tega potovanja, pa se še odločimo.

Potepanje med tisočerimi pagodami v Baganu

Šele tri dni je minilo od zapisa, v katerem sem pisal, da moramo zdržati do vožnje z avtobusom in sedaj smo ponovno na avtobusu. Tokrat nam nanj ni bilo težko čakati, saj smo minule dneve preživeli v prekrasnih krajih. A vožnje z avtobusi, vlaki, rikšami in tuk-tuki, so za nas pač sestavni del potovanja in na njih preživimo kar nekaj časa, ko se potepamo po svetu. Seveda obstajajo alternative, a se jih, koliko je to pač mogoče, oziroma, koliko nam to v neki situaciji ustreza, izogibamo. Tokrat smo celo poskusili nekaj novega, e-skuter. Za manj kot dva evra ga je mogoče najeti za tri ure in se voziti med tisočerimi pagodami v Baganu. Čudovita izkušnja. To, da je e-skuter eno zdelano skropucalo od vozila, sploh ni pomembno, glavno, da te popelje, kamorkoli pač si želiš. Ko pa zaideš (na primer v posušeno rečno strugo, se zakoplješ v mehkem pesku in si vesel, da nisi zašel s pravim motorjem, saj je e-skuter tako lahek, da ga lahko dvigneš in izvlečeš) in ne veš več kam, se pripelje domačin na motorju in te izzove: “Želiš obiskati skrivno mesto, s katerega lahko opazuješ sončni zahod, Mister?” “Jasno!” odgovorim in že mu sledim po prašnih stezah. Ustaviva se pri eni od tri tisoč pagod, koliko bi jih naj bilo tukaj, v Baganu in me povabi: “Greva gor?” Prelomni trenutek, v katerem se iz obsojevalca nespoštljivih turistov, ki ne spoštujejo prepovedi o plezanju na pagode, spremeniš v enega od njih. Oblasti so namreč spoznale, da je tisočletje nenadzorovanega plezanja po pagodah naredilo dovolj škode. Čeprav so v resnici daleč največ škode naredili potresi in seveda čas, ki je začuda prizanesljiv do teh tisočletnih objektov iz opeke. A nekaterih prepovedi ni le preprosto neupoštevati, temveč se v zoperstavljanju temu, kar narekuje formalna oblast, skriva precej več. Po drugi strani pa je popolnoma razumljivo biti spoštljiv do prepričanja budistov, da se je treba pred templjem sezuti. Sezul sem teniske in mirne vesti splezal na pagodo.

Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Res pa je, da je vzpenjanje na pagode v Baganu preseglo vse meje zdravega razuma, kar je razvidno iz fotografij, na katerih vidiš tudi po sto in več radovednežev v pričakovanju sončnega vzhoda, nagnetenih na terasi katere od pagod oziroma templja. No, danes tega množičnega vzpenjanja ni več, so le “skrivna” mesta, kamor posamezne radovedneže zapeljejo lokalni vodniki. A kot kaže, bodo še ti reveži ostali brez kruha, saj je mogoče informacije z GPS koordinatami o odklenjenih templjih najti na internetu.

Kot sem omenil, smo ponovno na avtobusu. Maša gleda risanko, Sabrina spi, jaz pa pišem in gledam skozi okno (izmenjaje, se razume, nisem večopravilen). Pravkar sem uzrl fante, kako na prašnem dvorišču ob cesti krpajo zračnico na nekem motorju. Kakšno razkošje je potovanje, ko ne rabiš skrbeti tudi za prevozno sredstvo in biti v skrbeh, kdaj se ti bo strgala veriga ali predrla zračnica, kot se mi dogaja, kadar potujem s kolesom ali motorjem (zunaj dosega AMZS).

Kakorkoli, lepo nam je tukaj, v Burmi. Veseli smo, da te praznike preživljamo v tako eksotični deželi. Vsem skupaj želimo prekrasen skok v leto 2019 in da bi si v njem pričarali čim več lepih trenutkov, takšnih ki vam bodo vzeli dih.

Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar
Bagan, Mjanmar

Prvi vtisi o Myanmarju

Po manj kot dvajsetih urah v Yangonu Sabrina vpraša:”Kaj imamo tukaj še za videt?” “Nič, le zdržati moramo!” odvrnem. Zdržati do jutrišnjega nočnega avtobusa, ki nas bo popeljal proč od Yangona, na sever Myanmarja.

Yangon je največje mesto v tej državi in ima več kot pet milijonov prebivalcev. Pravijo, da je najbolj eksotično velemesto v JV Aziji. Glede na to, da smo obiskali že vse prestolnice v tem delu sveta, lahko temu le pritrdimo.

Tole pišem v klasični čajnici, zapuščini iz kolonialnih časov, v kateri smo našli zavetišče pred vsem, kaj se dogaja, oziroma preprosto je, na ulicah in cestah te eksotične metropole. Ne zdi se mi prav, da pišem o tem, kako je tukaj, dokler smo še v mestu. Morda bodo vtisi drugačni potem, ko ga zapustimo. Dovolj zgovorno naj bo, da smo po mestu prehodili že več kot petnajst kilometrov in nisem naredil še niti ene same fotografije.

Dokler nismo našli tega, kar smo iskali (in sem sedaj zvečer to dopisal). Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar
Mjanmar

Potep po severu Tajske

Včasih se je, preden se vržemo v divje in neznane vode, dobro aklimatizirati. Zato smo se odločili, da pred obiskom Myanmara, obiščemo še Tajsko. Tajska je zagotovo “najmehkejša” dežela v Aziji, kar jih poznamo, zraven tega nam prija, da se iz domačih in zimskih razmer na eksotiko prilagodimo postopoma. No, tako smo si vsaj naivno predstavljali, preden smo se znašli tukaj, v mestu Chiang Mai. Sabrina si ga je tako dobro zapomnila po najinem prvem potepanju po Tajskem, da je želela, da te čudovite kraje doživi tudi Maša. Vse lepo in prav, le ta s postopnim prilagajanjem je malce bosa. Sicer je tudi tukaj zima, a to pomeni, da je čez dan 33 stopinj Celzija, le vlage je manj, kot v poletnih mesecih. Povrhu je še nebo kristalno jasno in modro, česar v tem delu Azije še nismo doživeli. Če k tem razmeram prištejemo še eksotične vonjave in okuse, ki nas prežemajo ter vseprisotni vrvež, je jasno, da je kakršnokoli postopno prilagajanje nemogoče. Nad čemer se seveda ne pritožujemo.

Res pa je, da je ta kraj (in najbrž precejšen delež te dežele) krojen po meri turistov in popotnikov. Ko človek prebere, da je turizem hitro rastoča panoga, si tega ne zna prav predstavljati. Ko pa se v isti kraj vrneš po desetih ali dvajsetih letih, ti takoj postane jasno, kaj to pomeni. Celo mesto se zdi, da je krojeno po meri obiskovalcev. A na srečo znajo Tajci ohranjati zdravo mero pristnosti in okusa, tako ni treba veliko, le iz turistične na lokalno tržnico zaideš. No, pri tem smo pač previdni, saj Mašin nos še vedno ne dopušča težkih vonjav in večkrat uidemo, tik preden se ji obrne želodec.

Seveda so vse te vonjave, visoke temperature, gneča in vse kar sodi v “spodobno” eksotično deželo, razlogi, zaradi katerih smo tukaj. Zraven tega je razlik med tem, kako je pri nas doma in tem, kako je tukaj, preprosto preveč. V tem trenutku se mi ne zdi smiselno, da bi jih našteval in poudarjal. Sploh pa je tukaj leto 2561, ne 2018 in božič na Tajskem praznujejo tako, kot v Sloveniji praznujemo Songkran.

Srečen božič!

Čez praznike spet ne bomo doma

Prispevek s podobnim naslovom sem že objavil, kar je menda razumljivo, saj je prav praznični čas najpogosteje tisti, ki nam omogoča, da potujemo. Zraven tega smo že dokaj na trnih, saj nas le še nekaj dni loči od potovanja. A ker o tem, kar se še nam ni zgodilo, ne morem pisati, pišem o tem, kar se nam je že.

Kako smo si ljudje različni! Nekateri predbožični čas obožujemo, drugi ga ne marajo. Slednje je za razumeti, če so razočarani nad razvrednotenjem tega, kar bi naj božič pomenil, oziroma nad nakupovalno mrzlico, ki je postala sinonim za božič. Ampak, kot vsakemu drugemu trendu, je tudi temu mogoče obrniti hrbet in božične praznike preživeti s tradicionalnimi, ne z nakupovalnimi vrednotami. Kam le potemtakem sodi naša odločitev, da praznike preživimo v krajih, kjer božiča sploh ne poznajo in Saro pustimo doma? Hja, Sara in njen fant bosta za praznike imela celo hišo le zase, ni šans, da bi raje bila kjerkoli drugje. Sploh pa si kot pridna študenta, tako dolge odsotnosti sedaj ne moreta privoščiti. Kar se tiče preživljanja božično-novoletnih praznikov proč od doma, pa jih imamo v takšni obliki najraje. Namreč tako, da smo čez zimo nekje na toplem, da jo presekamo.

To počnemo že od prvega družinskega potovanja v eksotične kraje. Naš prvi skok v novo leto v daljni deželi (kamor ne sodijo silvestrovanja v Barceloni ali Pragi, kamor sva nekoč hodila s Sabrino) smo opravili pred natanko desetimi leti v Argentini. Tam božič seveda poznajo, zato smo se tam počutili praznično, kot doma. Le da nam je bilo malce bolj vroče. 2008-argentina&chile_32.jpg
In prostrano. 2008-argentina&chile_24.JPG

To nam je postalo tako všeč, da smo skok v novo leto v eksotični deželi ponovili že naslednje leto v Indiji. 2009-indija_118
Še voščilnico smo poslali. cestitka

Eksotike nam nekako ni nikoli dovolj, zato smo v novo leto skočili tudi v Kambodži. laos-2012_33

V Indijo smo se kmalu vrnili, tudi tokrat čez novoletne praznike. Skupinsko moditiranje na plaži v Goi

Indije se je težko naveličati, zato smo se tja odpravili še četrtič in tudi tokrat tam stopili v novo leto v dobri družbi. Poziranje

A torej bežimo od božično-novoletnih praznikov? Glede na to, da bomo skoraj en mesec ves čas nenehno skupaj, je to kvečjemu pobeg k samim sebi.

Myanmar, prihajamo!