Iz česa so sestavljena potovanja?

Koliko se v resnici naš dan na potovanju razlikuje od dneva, ko smo doma? Tudi na klasičnem potovanju, da tako imenujem potovanje, ko potujemo po tujih krajih in si ogledujemo znamenitosti, se najprej zbudimo in zajtrkujemo. Nato se, namesto v službo, odpravimo po opravkih oziroma na razgledovanje. Peš, s kolesom, avtom, avtobusom ali kako drugače. Ko se po nekaj urah dovolj utrudimo, si privoščimo kratek odmor ali kosilo. Popoldan nadaljujemo s podobnimi aktivnostmi vse do večerje, nakar se vrnemo v hotel. Morda odigramo kakšno družabno igo, kaj preberemo in gremo spat. Zveni dokaj podobno vsakdanu, rutini. Zakaj nas potemtakem potovanja tako močno privlačijo? Menda ja ne zaradi tega, ker, ko potujemo, nam ni treba v službo? Če to drži, potem nam ni treba potovati, dovolj je, da si vzamemo dopust in ostanemo doma. Ampak, a si ni tudi dneva, ko smo doma, mogoče organizirati po prej omenjeni rutini? Zagotovo, čeprav nisem prepričan o smislu tega, da si dan, ko smo doma, naredimo enak dnevu, ko smo v službi. No, najbrž so med nami tudi ljudje, ki jim to ustreza. Sploh sedaj, ko se je marsikdo nepričakovano znašel v situaciji, da dela od doma. V tem primeru je to razumljivo, saj smo takorekoč v službi.

Skratka, hotel sem povedati, da je lahko rutina, ki se jo gremo doma, v službi in na potovanjih, dokaj enaka. Seveda se ljudje pri tem zelo razlikujemo. Eni strmijo k čim manj, drugi k čim več spremembam. Tako bi nekateri kavico, takoj ko vstanejo iz postelje, pa če je to doma, ali v spalniku med Venkatanarasimharajuvaripeto in Chennaijem. Drugi pa bi v času dopusta najraje vse, kar spominja na službo, naredili drugače. Prav je tako, da bi le vsakomur in čim pogosteje uspelo dnevno rutino sestaviti po lastnem okusu.

Po drugi strani pa so pohodniška, kolesarska in motoristična potovanja nekaj drugega, saj imajo tuje kraje le za kuliso, rdeča nit tovrstnih potovanj je bolj usmerjena navznoter. A to še ne pomeni, da si na teh potovanjih dneva ni mogoče vsaj do neke mere uskladiti z ritmom, ki smo ga vajeni. Pač na teh osem ur hoje, ki jo opravimo vsak dan na pohodniškem potovanju, gledamo kot na službo. Na primer. To, kako zelo mi lahko rutina ustreza na potovanjih, sem sam pri sebi najbolj opazil v Afriki. Vsak popoldan ali večer, potem ko sem opravil s tegobami, ki jih srečuje samotni motorist na poti čez Afriko, sem si pripravil čaj, se usedel in si privoščil nekaj miru. Tudi, ko se je nekajkrat zgodilo, da nisem mogel kampirati, sem si čaj pripravil v sobi. Sicer bi mi nekaj manjkalo. Ta rutina priprave in pitja čaja mi je pomagala prestati izzive, s katerimi sem se soočal v Afriki.

Šele sedaj sem prišel do tega, o čemer sem pravzaprav hotel pisati. O snoveh, iz katerih so sestavljena potovanja, torej o vsebini, ki nam jo potovanja dajo. Dejansko pa sem omenjal predvsem obliko potovanj. A o dihotomiji med vsebino in obliko raje prihodnjič.

Ostati doma in potovati

Kdo pravi, da so od vseh potovanj najbolj privlačna tista po daljnih, najraje eksotičnih deželah? Marsikdo. Tudi mi smo tako razmišljali in stopnjo privlačnosti dežele enačili s tem, kako oddaljena, drugačna in eksotična je. Iskali smo kulturni šok. V zadnjem času smo si takšnih potovanj privoščili manj. Morda eno na leto. Ponovno smo se začeli spogledovati z bližnjimi destinacijami. S tem imam v mislih tudi Norveško in Gruzijo, deželi, ki smo ju obiskali v zadnjih dveh letih. Nista ravno naši sosedi, a sta dovolj blizu, da se ju da obiskati z avtom. A odkar pomnim, sta nas najbolj privlačili Azija in Južna Amerika, ki dejansko sta na drugem koncu sveta. Vse, kar je bližje, nam ni bilo dovolj zanimivo. Tako smo ameriško celino obiskali sedemkrat, daljno Azijo pa vsaj osemkrat. A če bi zapisal, da nas eksotične dežele sploh več ne privlačijo, bi se zlagal. Seveda nas, a ne do te mere, da bi nas tja res vleklo. Morda čas za to še pride, morda tudi ne, a v tem trenutku o tem nima smisla niti razmišljati.

Sedaj imamo končno priložnost, da se še bolj posvetimo neposredni okolici. To, da smo v tem trenutku omejeni na gibanje le v lastni občini, je najboljša priložnost, ki smo jo kadarkoli dobili, da svoj kraj bolje spoznamo. Sicer bi se v tem mesecu in pol, odkar smo doma, odpravil za več tednov v Jordanijo in na vsaj tri podaljšane vikende nekam na morje in v Avstrijo. To so bili dejansko naši načrti, a so padli v vodo. A upam trditi, da nič zato, saj je to obdobje #ostanidoma tako bogato z novimi doživetji, kot si niti v sanjah nisem znal predstavljati.

Nekaj utrinkov iz naše okolice v zadnjem tednu:
doma2020_01
doma2020_02
doma2020_03
doma2020_04
doma2020_05
doma2020_06
doma2020_07
doma2020_08
doma2020_09
doma2020_10
doma2020_11

Potovanja, učitelj potrpežljivosti

Vse, kar potrebujemo, je le malce potrpežljivosti. To so besede, ki jih je že marsikdo izrekel, a meni v tem trenutku na pamet pade le dušni pastir, ki mi je tole največkrat povedal, Axl Rose. Ko nekaj tako preprostega in hkrati globokega slišiš tisočkrat, se ti pač usede. Seveda slišati še ne pomeni razumeti, kaj šele tako ravnati, a je dober začetek. Zase vem, da sem se največ potrpežljivosti naučil na potovanjih. Bolj, kot so bile situacije, s katerimi smo se soočali na potovanjih, nepričakovane, težavne in nam nerazumljive, več potrpežljivosti smo potrebovali, da smo se iz njih izvlekli ali jih razumeli. Razen v izrednih okoliščinah, kadar se je bilo treba odzvati nemudoma. Takrat je na prvem mestu instinkt oziroma takojšnje reševanje situacije z vsemi možnimi sredstvi. Takoj zatem, ko se dim poleže, pa je pogosto prav potrpežljivost tista vrlina, ki jo najbolj potrebujemo. A ne potrpežljivost, da v neskončnost prenašamo neko neugodno situacijo, ne da bi skušali nanjo vplivati, temveč potrpežljivost, ki jo potrebujemo, da premislimo, kaj lahko storimo za to, da stanje izboljšamo. Na primer situacijo, v kateri smo se vsi skupaj (pravzaprav vsi narazen) sedaj znašli.

Nekaj primerov, ko je bila na potovanjih naša potrpežljivost na preizkušnji:

Ko nas je dež spremljal ves dan na trekingu k Torres del Paine. 2008-argentina&chile_58.JPG
Na neskončnih vožnjah v prenatlačenih avtobusih, kot ta v Mechinagar. 2009-Nepal_101
Ali ta v Boliviji na neogrevanem avtobusu, kjer smo sredi zime zaradi protestov obtičali visoko v Andih. 2010-bolivija_02
Ob prvem prihodu v ZDA, ko nam je mejni policist povedal, da nimamo pogojev za vstop v državo in smo morali čakati na njegovo dobro voljo. 2010-NewYork_01
Na Kitajskem, ko smo se sprehajali po tržnicah, ne da bi na postalo slabo. 2010-Kitajska_26
V Iranu, ko smo prenašali zabodene poglede domačinov. 2011-iran_46
Na pamirski avtocesti v Tadžikistanu, kjer sem dan za dnem goltal prah in antibiotike, pa nič ni kazalo da bo kmalu konec. srednja_azija_2017_049
V Afriki, kjer sem ob navzočnosti otrok s puškami moral nadeti najprijaznejši izraz na obrazu, kar ga premorem. pastir s Kalašnikom
Največ potrpljenja nas je naučila Indija. Da smo se naučili potrpeti v gneči, 2009-Indija_41 v manj čistih razmerah 2009-Indija_36
2009-indija_95 in v situacijah, ko nam je ob prizorih revščine zastalo srce. Indija-2013_18

Najlepši razgledi na svetu

Razglabljanje in pisanje o popotniških načrtih mi nikoli ni šlo najbolje od rok. Sedaj imam za to, da o popotniških načrtih ne pišem, končno še legitimen razlog, saj je pisanje o kakršnihkoli načrtih, kaj šele popotniških, v tem trenutku brezpredmetno. Celo nehigiensko, bi kdo rekel. Seveda ostaja upanje in temu se nikakor ne odrekamo, le o tem je težje spregovoriti. Zaenkrat. Upanje gojim tudi sam; upam, da se bomo lahko vedno, brez zadržkov ali strahov pred očitki, pogovarjali o tem, kaj smo nekoč doživeli. Preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Lahko jo sicer pozabimo, a še to ni vedno v naših močeh, saj je sposobnost pozabljanja zahtevnejša od sposobnosti pomnjenja.

Zato se tokrat spominjam najlepših razgledov, ki smo jim bili priča na naših potovanjih po svetu. Takšnih, ki so se nam najbolj vtisnili v spomin. Z razgledi imam v mislih predvsem naravne lepote, čeprav se tu in ta med njimi najde kakšno delo človeških rok.

Ko prvič uzreš karibsko morje, tega ne gre zlahka pozabiti. Nekje južno od Cancuna, Mehika. 2006-mehika_03.JPG
Torres del Paine, Čile. 2008-argentina&chile_01.JPG
Zelene plantaže čaja v Maleziji. 2009-Malezija_36
Razgled na Himalajo na trekingu okrog Anapurne, Nepal. 2009-Nepal_39
Širna prostranstva Avstralije. 2010-Avstralija_077
Jezero Titikaka, Bolivija. 2010-bolivija_17
Isfahan je pol sveta, Iran. 2011-iran_59
Lofoti, Norveška. Skandinavija-064
Razgled na Matterhorn, Švica. Svica-01
Področje reke Mekong, Si Phan Don, Laos. laos-2012_56
Odročni in nevarni Kašmir. 2015-kasmir_10
Fascinantna Namibija Dead Vlei, Namibija
in mistični Sudan. Sudan, piramide Meroe
Zloglasni Pamir, med Tadžikistanom in Afganistanom. Če kje, sva se na svilni poti spraševala, kaj pravzaprav počneva tukaj? srednja_azija_2017_044

Namenoma sem izpustil Evropo in dodal le dve evropski državi, ki sta nam najbolj prirasli k srcu, kar se tiče razgledov, saj prekašata vse drugo, kar smo v Evropi videli. Izbor ostalih sem naredil po spominih na prečudovite prizore, ki smo jim bili priča.

Svetovna kuhinja doma

Povsod je lepo, a doma je najlepše. To radi rečemo in še pogosteje slišimo, a ne? Lepo zvenijo te besede. A sedaj smo se znašli v situaciji, da sebi in drugim dokažemo, da v to tudi dejansko verjamemo. Ne le z verovanjem, ampak z dejanji, s katerimi si sami ustvarimo pogoje za stanje, ki si zasluži pojmovanje, da je najlepše. Doma je to zagotovo težje, kot na potovanjih, kjer se vsakodnevno soočamo z nepredvidljivimi ali privlačnimi situacijami, ki nas prevzamejo in nam dajejo občutek, da se imamo lepo. V domačem in znanem okolju je dokaj težje dosegati stanje, v katerem se vedno znova dogaja nekaj novega in vznemirljivega. A najbrž je marsikomu najlepše doma prav zaradi tega, ker tam ni vznemirljivo. Ne glede na to ali iščemo lepoto v varnem zavetju doma ali vznemirljivi divji pustolovščini, naše zadovoljstvo narašča s trudom, ki ga vložimo v ustvarjanje okolja, ki ga iščemo. Tako imamo sedaj, v času prepovedi gibanja in zbiranja na prostem, idealno priložnost, da se angažiramo in zase ter svoje najbližje ustvarimo pogoje za to, da se bomo dejansko počutili tako, da nam bo doma najlepše.

Pri nas se za dobro vzdušje v teh dneh trudimo tudi tako, da pripravljamo jedi, ki smo jih spoznali širom sveta.

Lobio po gruzijsko. Gruzija in Armenija
Čevapčiči po bosansko. 2014-Balkan17
Indijski kariji. Thali, kralju okusov
Tudi juhice si privoščimo. Takšne, ki spominjajo na tibetansko Thukpo, v kateri sva s Sabrino uživala v Zanskarju. 2015-kasmir_63
Predvčeraj sem prižgali tudi žar, a v malce skromnejšem obsegu, kot tale na Cipru Ciper-2014_26 ali v Argentini. 2008-argentina&chile_64.JPG
Privoščimo si tudi čokolado, kot sva si jo s Sabrino na degustaciji v tovarni čokolade v Švici. Svica-43
Solata je na mizi vsak dan, a ne takšnih razsežnosti, kot Mašina v Tbilsiju. Gruzija in Armenija
Tudi sam uporabljam možnar z nasmeškom, a ne takšnim kot Vietnamka, ki v Hanoju ponuja sveže paštetke iz rakcev. 2007-vietnam_63
Kuhamo vsi. Sara se je učila v Goi, Indija_41 Maša v Burmi. myanmar_2018_74
Sabrina nam že nekaj dni obljublja pilav, kot sva ga jedla v Samarkandu, srednjaazija2017_028 a kaže, da se ga bo lotila šele, ko pospravi uzbekistanski zajtrk. srednjaazija2017_030
Včeraj sem bil tudi na tržnici, a je bila videti precej bolj borno, kot tale v Jerevanu. Gruzija in Armenija
Tudi nabor jedi na naši mizi ni tako pester kot v Singapurju. 2010-Singapur_10
Je pa naša kuhinja precej bolje opremljena, kot moja moto-kuhinja v Etiopiji. priprava večerje
Le kitajskih specialitet se nekako izogibamo, saj še ni sezona za sestavine. 2010-Kitajska_60

Čas za brskanje po popotniških spominih

O čem pisati v času kislih kumaric, ko niti kislih kumaric ni? Potovati v tem trenutku ne smemo oziroma ni priporočljivo, da potujemo, kar je takorekoč enako, če nam je mar. A ne le, da sama potovanja v tem trenutku niso izvedljiva, nekako se mi zdi, da sedaj ni niti pravi čas za načrtovanje prihodnjih potovanj, vpričo vseh odpovedi, ki se dogajajo. Pri nas doma smo v tem mesecu odpovedali že dvoje potovanj, raje ne razmišljamo o tem ali bomo morali odpovedati še tista, ki jih načrtujemo, za katera imamo že kupljene letalske vozovnice. V tem oziru nam tako preostane le dvoje, čakanje na boljše čase za potovanja in spominjanje na minula potovanja. A ker je čakanje na nedorečeno prihodnost dokaj brezplodna aktivnost, oziroma ni niti aktivnost, se z njo ne ukvarjamo. Mimogrede, a ni prav aktivnost tista, ki privede do dobre fizične kondicije, ki je ključna za učinkovit imunski sistem, kar sedaj najbolj potrebujemo? Seveda tega ne upam trditi, zato raje ostajam na področju, ki ga obvladam, spominjanju na minula potovanja. To menda znamo vsi, ki smo že kadarkoli kam odpotovali in ne potrebujemo nikogar, da nas o tem poduči.

Spomin, ki mi je, ob pogledu na letališča danes, privrel na površje, je naš prihod v Indonezijo. V knjigi sem zapisal: »Že sam prihod v Indonezijo ni obetal nič dobrega. Sara je že v Maleziji zbolela in ko smo pristali v Džakarti, prestolnici Indonezije, je dobila vročino. To ne bi bilo nič takšnega, če ne bi ravno takrat razsajala nevarna gripa. Letališča so bila opremljena s toplotnimi kamerami, ki so zaznavale povišano telesno temperaturo potnikov. Vsakogar s povišano telesno temperaturo so zaradi suma prašičje gripe zadržali v karanteni. Sari smo pravočasno dali zdravila, ki so ji znižala temperaturo, in brez težav smo prišli skozi kontrolo.« A to je bilo le prvo svarilo Indonezije, ki nas ni nič kaj razvajala, saj nam je postregla še s tremi potresi, terorističnimi grožnjami, ramadanom in še s čim, tako, da smo si jo zelo dobro zapomnili. A le po težavnih preizkušnjah, saj so nam te ostale v spominu. Za lepe oziroma dobre spomine na Indonezijo pa sem moral sedaj v resnici odpreti knjigo in poiskati lep spomin nanjo. Našel sem ga čisto na koncu opisa, v katerem sem pisal o tem, kako smo doživljali življenje na majhnem otočku, daleč proč od civilizacije: »Mi smo imeli drug drugega in obilje časa, da smo počeli, kar se nam je zljubilo, kadar se nam je zljubilo. Imeli smo vse, kar smo potrebovali.«

Prekrasni časi so bili to za nas, ko smo tako vsi štirje brezskrbno uživali in se igrali na plaži v pesku, ne da bi razmišljali o tem, kako je doma. Razumljivo, da si enoletne odsotnosti od skrbi, tako, kot smo si jo mi, ne privošči veliko ljudi. A bolj kot skrbi o tem, kako je doma, bi danes kot največjo motnjo na potovanju izpostavil nekaj drugega; mobilni telefon in z njim nenehna povezanost s svetom. Menda največji motilec naše pozornosti, kar jih je kdaj bilo. Paul Theroux, eden največjih sodobnih pisateljev – popotnikov, je že pred pandemijo mobilnih telefonov zapisal: »Na potovanju je odklop nuja. Dobro je, če ljudje ne vedo kje si in kako te lahko najdejo. Tvoj um naj bo v tisti deželi, v kateri se nahajaš.« Sicer se zna zgoditi, da bomo spomine na svoja potovanja iskali v zgodovini klepetov na Messengerju, namesto v lastni glavi.

Peš po Santoriniju

Jordanija je odpadla. Vsaj za letos, kot kaže. A ker sem še zmeraj v modusu pohajkovanja oziroma pešačenja, sem našel objavo, ki sem jo dal na stran in potem nekako ni bilo pravega prostora zanjo. Preden sem lahko popisal vse grške otoke, ki smo jih prehodili na predlanskih prvomajskih počitnicah, sem se namreč podal na naslednjo avanturo, s kolesom v Črno goro. Tako sem zapis o Santoriniju, ki nikakor ni destinacija, ki bi jo opisal kar tako mimogrede v senci drugih, dal na stran. Do danes.

Na Santorini smo pripluli s skorajda praznim trajektom z Milosa, četrtega otoka na našem spomladanskem pohajkovanju po Kikladih. Izkrcali smo se v temi in se pustili zapeljati do apartmaja v manjšem mestecu na vzhodni obali.

Nekako so nam bolj pri srcu takšne plaže, santorini_02
kot sanjski bazeni na zahodnem delu Santorinija. santorini_03

A nismo prišli niti plavat, niti poležavat na plažah, temveč hodit. Saj ima Santorini, čeprav je menda ena najbolj ekskluzivnih, luksuznih in obleganih destinacij v Sredozemlju, tudi pešpoti. Priznati je treba, da nas je popolnost Santorinija odvračala od obiska, a tudi to je treba doživeti in videti.

Pešpot, na katero smo se podali, nas je vodila prav skozi žarišče najbolj turističnega predela otoka. Kar nam je bilo pravzaprav všeč, saj pohodov s tovrstno kuliso nismo vajeni. Na ozkih uličicah se je kar trlo ljudi, ki so iskali razgledišča. Z razlogom, se razume, saj je Santorini tako fotogeničen, da ga je težko primerjati s katerokoli drugo destinacijo, ki smo jo obiskali.
santorini_04
santorini_05
santorini_06
santorini_07
Pot je prekrasna, saj poteka na robu kraterja, visoko nad morjem in tako ponuja prečudovite razglede.
santorini_08
santorini_09
Hodiš čez ozke prehode, po stopnicah, mimo nobel hotelčkov z bazenčki in se čudiš nad tem, kako je vse skupaj dodelano do zadnje podrobnosti.
santorini_10
santorini_11
Na srečo se kulisa po nekaj urah hoje zamenja in pisane presežke nadomestijo naravnejši prizori.
santorini_13
santorini_14
Po dobrih dvajsetih kilometrih hoje smo se z avtobusom vrnili na izhodišče in si privoščili zasluženo kosilo. Grško, kot se spodobi.
santorini_12
Santorini je vsekakor prekrasna destinacija, vredna obiska. Že zaradi razgledov, ki so s perspektive več sto metrov nad morjem, izjemni. Pa tudi sprehod po mestu, ki dejansko je z razglednice, kjer se človek naužije vsega drugega, ni od muh.

Začasni preklic pešačenja čez Jordanijo

»Dobro jutro in lep pozdrav iz sončne Jordanije!«, bi danes zapisal, če bi se moji načrti uresničili. To soboto sem nameraval pristati v Akabi, do nedelje opraviti vse potrebno in v ponedeljek pričeti s 350-kilometrskim pohodom. Po dveh mesecih logističnih priprav! Res sem porabil ogromno časa, da sem skupaj spravil načrt poti, ki se mi je zdel obvladljiv. Iz naslonjača, se razume. Tega, kako bi se moj načrt poti obnesel v praksi in če bi ga bilo sploh mogoče realizirati, glede na to, kako drzno sem ga zastavil, zaenkrat ne bom izvedel. A priznati je treba, da imamo srečo, kadar nas pred tegobami, ki bi si jih lahko nakopali s preveč drzno zastavljenimi načrti, obvaruje neka višja sila.

Sicer ne morem reči, da mi ni žal, da me je Jordanija, kljub prijaznemu sporočilu iz informacijskega centra v Akabi: »May god bless and protect you, and welcome to Jordan!«, zavrnila. Na podvig sem bil pripravljen in se Jordanije veselil. Danes pa sem, namesto, da bi se predajal čarom Arabije, razpakiral 20-kilogramski nahrbtnik z vso opremo in kakšnimi sedmimi kilogrami hrane.

Še razlog odpovedi, če morda koga zanima. V Jordanijo trenutno ni dovoljeno vstopiti iz držav, v katerih se širi zloglasni virus. Poletel bi naj iz Benetk. Sicer sem kakšen dan iskal alternativne možnosti, a bi bile vse po vrsti preveč neracionalne, kar pa nikakor ni popotnica, ki bi si jo želel na potovanje v Jordanijo ali kamorkoli.

A puške v koruzo še nisem vrgel. V resnici se razpakiranja nahrbtnika še nisem lotil…

Peš čez Jordanijo

Končno je nastopil čas, da preidem od besed k dejanjem. Da preneham s pisanjem o minulih potovanjih in z razmišljanjem o prihodnjih podvigih. Zadnjih šest mesecev, ko smo potovanja obesili na klin in ostali doma, je bilo ravno prav dolgo obdobje, da smo predelali vse lanske podvige, ki jih je bilo, kot sem zapisal, preveč. Zraven tega smo v tem obdobju postenja od popotniških užitkov imeli ravno dovolj časa, da smo razmislili o tem, kam in kako v prihodnje. Ta čas je nastopil. Vsaj zame. Kot sem zapisal prejšnji teden, smo ugotovili, da nas vedno bolj privlači najbolj prvinska oblika potovanj, pohodništvo. Tako že vrsto leto enkrat letno odpotujemo z namenom večdnevnega pohajkovanja, tu in tam pa si privoščim kakšen resnejši solo podvig.

Privlačnih pešpoti, ki bi jih povprečen ljubitelj pohajkovanja v naravi želel prehoditi, je izjemno veliko. Že v naši neposredni bližini, v Sloveniji in Alpah. A ker te pozimi niso primerne za večdnevne pohode, poleti pa so dokaj obljudene, kar jim odvzame občutek divjine, sem se začel spogledovati s toplejšimi in bolj odročnimi kraji. Hitro sem našel pot, ki me je pritegnila, saj ima večino elementov, ki so zame pomembni. Gre za prastaro pot na razpotju med Afriko, Azijo in Evropo, ki je bila v rabi že pred tisočletji. Pešačenje, kot oblika potovanja, je v tamkajšnjih krajih že tradicija. Gre za pot po arabskem svetu, kar domnevam, da bo potovanju dalo posebno noto, sploh beduini, če še srečam kakšnega. Pot ni oskrbljena s kočami ali postojankami, temveč mora biti pohodnik samozadosten. Oskrbeti se je mogoče le v vaseh, ki so na nekaterih odsekih oddaljene tudi šest dni hoje od ene do druge. Se pravi, da je treba zraven pohodniške opreme, s seboj nositi vse potrebno za spanje in kuhanje, povrhu pa še hrano. To seveda naredi pešpot dokaj neprivlačno za marsikoga. Kar je po drugi strani plus, saj to pomeni, da na njej skorajda ni drugih pohodnikov. Če k temu prištejemo dejstvo, da večino poti poteka čez suho stepo ali puščavo, je pomanjkanje gneče na tej poti najbrž razumljivo. A prav to je največji adut tega izziva, ki se ga tokrat lotevam.

Poti, ki se v dolžini 650 kilometrov vije od severa Jordanije do Rdečega morja, ne nameravam prehoditi v celoti. Že moj načrt, prehoditi dobro polovico poti, je velik zalogaj. A o tem nima smisla razpredati vnaprej, saj je tokrat dejavnikov, ki mi utegnejo prekrižati načrte, preprosto preveč. Na pot se podajam že čez nekaj dni, naslednjič se oglasim iz Jordanije.