Strah pred prečkanjem meje

Pogosto se sprašujem, kako to, da tako malo ljudi potuje čez meje. Ne tiste kopenske oziroma meddržavne, temveč tiste, ki si jih postavljamo sami. No, letos so se želje po potovanjih in tudi možnosti za potovanja zmanjšale tudi za tiste najbolj zvedave in drzne. A če za trenutek odmislimo omejitve, s katerimi se soočamo v letošnjem letu, kaj je tisto, kar nas sicer omejuje pri izbiri destinacije za potovanje? Odmislimo tudi to, da vseh ljudi potovanja ne privlačijo, zaradi kakršnihkoli že razlogov. Kaj pa tisti, ki jih potovanja privlačijo? Odpotovali bi v Indijo. S kolesom do morja. Peš čez Pohorje. Z avtodomom v Švico. Z agencijo v Namibijo. Z letalom v London. A jim, kljub temu, da si želijo, potovanja ne uspe realizirati. Naslednji stereotip sploh še drži? Mladi imajo čas in energijo, a nimajo denarja. Manj mladi imajo energijo, nekaj denarja, a malo časa zaradi otrok ali službe. Še manj mladi imajo čas in denar, a manj energije. So torej pomanjkanje časa, energije in denarja v različnih življenjskih obdobjih krivi za to, da se ne odpravimo na sanjsko potovanje?

Saj vem, da ni prvič, ko se to sprašujem na glas, a zdi se mi, da v letošnjem poletju marsikdo razmišlja o tem, da bo dopust preživel doma, popotniške želje pa pustil na čakanju. Na boljše čase, recimo. Ampak, težka obdobja v življenju, tista, ko smo na preizkušnji, ko gremo preko lastnih omejitev in čez meje, nas naredijo bolj vzdržljive, močnejše. Tudi to obdobje barvanja turističnih in popotniških držav na zeleno, rumeno in rdeče, lahko obrnemo sebi v prid in se lotimo podviga, ki smo ga vsa leta dajali na stran. Pač namesto pešačenja po Španiji, prepešačimo Slovenijo! Na primer. Ampak, če je Slovenija na zemljevidu varnih držav obarvana rumeno, zakaj ne gremo raje v državo, ki je zelene barve? Saj državne meje je v tem trenutku dokaj preprosto prečkati. Je težava v lastnih mejah? Morda se v domači državi počutimo varneje, morda nas je strah, da se ne bomo mogli vrniti in še in še. Že v normalnih časih si najdemo izgovore, da se ne lotevamo podvigov, ki imajo višjo stopnjo negotovosti, kot smo jo pripravljeni obvladati, kaj šele letos. Strah je najvplivnejši razblinjevalec sanj.
Morda pa sploh ne gre za kakršnokoli prestopanje meja, temveč zgolj za to, da raje ostajamo v okvirjih, ki smo jih vajeni in jih želje po potovanjih preprosto ne premagajo. S čimer seveda ni nič narobe, saj nihče ne pravi, da vsi potrebujemo izzive, da napredujemo. No, ja, v resnici marsikdo pravi tako, ampak saj ni treba, da se v vsem strinjamo, mar ne?

Seveda pa ima strah pred prečkanjem meja tudi pozitivne posledice. Turistični bum je v zadnjih letih prešel meje zdravega razuma in marsikatera destinacija si je letos oddahnila. Kar ima za negativne posledice za turistično industrijo in tako naprej v začaranem krogu. Kakšne pa so pozitivne posledice, ko zaradi strahu ne prečkamo meja, ki si jih postavljamo sami?

Odgovor bomo poiskali na potovanju, na katero smo se pravkar odpravili. Kot pred dobrim desetletjem, ko smo se odpravili na najbolj negotovo potovanje vseh časov, za eno leto po svetu, smo tudi sedaj kupili le enosmerne letalske vozovnice.

Skok v preteklost Črne gore

Zgodovina je najboljša učiteljica za vse, ki želijo razumeti sedanjost. Črna gora je, kljub temu, da je geografsko dokaj daleč od Dunaja ali Benetk, kjer se je krojila usoda velikega dela Evrope skozi stoletja, igrala zanimivo zgodovinsko vlogo. Že prvo starodavno mestece, ki smo ga obiskali, Perast, je prežeto z dogodki iz zgodovine. Od Ilirov, Turkov, Avstrijcev, Italijanov, Srbov in najbrž še koga. A bolj kot z zgodovinskimi dejstvi, Perast pritegne z geografsko lego, saj leži v zalivu Boka Kotorska, ki je eno najlepših čudes narave v tem koncu sveta. A v primerjavi s tem, kako je blestel predlani junija, ko sem ga obiskal s kolesom, je letos kazal bolj žalostno podobo. Sicer nam je všeč, ko imamo lepe in turistično oblegane kraje le zase, a vsem destinacijam to ne godi. Nekateri kraji krvavo potrebujejo turistični denar, da se lahko ohranjajo v lepi podobi, saj brez njega hitro propadajo. Niti enega samega obiskovalca ni bilo v Perastu, ko smo se sprehodili skozi mestece.

crna_gora_2020_16
crna_gora_2020_17
Isto Kotor. crna_gora_2020_18
Nas je pa presenetil in navdušil stari Bar, ki je kazal znake življenja. Vsaj v gostilnah, če že ne drugje.
crna_gora_2020_19
Tisočletna oljka pri Baru. crna_gora_2020_20
Nekaj restavracij v starem Ulcinju je bilo odprtih, a so še samevale. crna_gora_2020_21
Razgled na mestno plažo v Ulcinju. crna_gora_2020_22
Ti možakarji so bili na ogled le v muzeju. Pod fotografijo je pisalo: »Albanski trgovci s konji. 1905«. crna_gora_2020_23
Tokrat nam je uspelo obiskati tudi znameniti samostan Ostrog, za katerega pravijo, da še danes ne vedo, kako jim ga je uspelo vklesati v tako strme skale. Resnično spokojen kraj. crna_gora_2020_24
crna_gora_2020_25
crna_gora_2020_26
Štiristoletna fontana iz katere teče slastna voda, sicer ni v Črni gori, temveč v Stonu, mestecu na začetku Pelješca na Hrvaškem, ki smo ga obiskali na poti domov, a se mi zdi, da sodi v ta opis. crna_gora_2020_27
Tokratni obisk Črne gore je resda bil kratek, a intenziven. Ko se naslednjič vrnemo, upam, da ji namenimo več časa. A ne obmorskim in zgodovinskim krajem, temveč divji naravi na severu. Reke Piva in Tara, divja jezera, Durmitor in Prokletije, znane tudi pod imenom Albanske Alpe.

To je vse, kar se tiče letošnjih spomladanskih izletov. Poletje je tukaj, čas za resna potovanja!

Z avtom v Črno goro

Še dobro, da je čas relativen, oziroma njegovo dojemanje subjektivno, sicer se z avtom ne bi odpravili vse do Črne gore. Glede na to, da smo z avtom delali že 7.000 kilometrov dolge izlete do Škotske, Španije, Sicilije, nam dva tisoč kilometrov, koliko jih do Črne gore in nazaj, ni predstavljalo nekega izziva. Kar se tiče časa vožnje, se razume. Potovanje smo si priredili tako, da smo se vmes ustavljali in tako do Črne gore potovali več dni. Podobno nazaj. To sicer pomeni, da smo bili vsak dan v avtu, a to je ravno čar road tripa. Vožnja po razgibani pokrajini s prečudovitim razgledi, ustavljanje ob stojnicah s sadjem in v restavracijah s pristnimi kulinaričnimi dobrotami, kampiranje in dolgi sprehodi. Če se vmes najde še priložnost za skok v morje, je to v redu, če ne, pa ni s tem nič narobe. Preživljanje časa na plaži nam namreč ne gre od rok in tega se je od naju navzela tudi Maša. Raje smo sedli v avto, se odpeljali v zanimiv kraj ali v naravo in se sprehajali. Kamorkoli, da smo le bili v gibanju. To pomeni, da smo te dni prehodili v povprečju po 15 kilometrov na dan. Kot sem že zapisal, nam je tovrstni način pohajkovanja najbolj pri srcu.

Bom začel s hrano, ki v Črni gori resnično izstopa po raznovrstnosti in kakovosti, saj nas je vse očarala.

V starem Baru se še danes opazi vpliv Turkov, ki so za seboj pustili slastno kulinariko. Imeli smo srečo, saj smo naleteli na mojstra, ki je znal o vsaki jedi, ki smo jo naročili, veliko za povedati. crna_gora_2020_01
Zgornji krožnik je edina brezmesna jed, ki smo jo uspeli v Črni gori dobiti, tam vlada meso. Najslavnejši zrezki se imenujejo Karađorđev in Njegoški ter so lahko polnjeni s kajmakom in pršutom, kot ta specialiteta, popeci. crna_gora_2020_02
S sadjem in zelenjavo smo se zalagali na stojnicah in še danes jemo slastne breskve, ki smo si jih pripeljali domov. crna_gora_2020_03
Sedaj, ko smo se najedli, se lahko gremo sprehajat, a ne? Mi najraje v hribe, tokrat v Durmitor. crna_gora_2020_04
crna_gora_2020_05
V ozadju najvišji vrh Črne gore, 2.522 metrov visok Bobotov kuk. crna_gora_2020_06
Namenili smo se do Škrčkih jezer, a smo se na pol poti zaradi megle obrnili. Tudi prav, saj imamo še en razlog, da se tja vrnemo. crna_gora_2020_07
Jezerce Jablan v prebujanju. crna_gora_2020_08
Sprehajalna pot okrog Črnega jezera. crna_gora_2020_09
crna_gora_2020_10
crna_gora_2020_11
crna_gora_2020_12

Sprehajali smo se tudi po starodavnih mestecih, a naj to ostane za prihodnjič.

Jadranski road trip

Tako, pa nam je le uspelo spraviti eno pravo potovanje pod streho v tem neobičajnem letu. Pri čemer je najlepše to, da je šele junij in da je pred nami še cela polovica leta 2020. Resda ne moremo reči, da so v tem trenutku odprte vse možnosti, a za izlete in potovanja je prostora več kot dovolj. Podali smo se na road trip, tako, kot smo najraje počeli, ko sta bili Maša in Sara še majhni; avto, šotor in vsak dan v nov kraj. Zapeljali smo se vzdolž jadranske obale vse do Albanije. Formalno meje z Albanijo nismo prestopili, a glede na 80 odstotni delež albanskega prebivalstva v sicer črnogorskem Ulcinju, se nam je zdelo, da smo v Albaniji. A to sploh ni pomembno, Črna gora je tista, ki nas je ponovno očarala. Ponovno zato, ker sem jo obiskal že s kolesom, motorjem, letalom, sedaj pa končno še z avtom in me vedno znova navduši. Na treh področjih, ki so zame temelji dobre popotniške izkušnje: prečudovita pokrajina, izjemno okusna hrana in zgovorni ljudje.

A tokratno potepanje po Črni gori je imelo eno posebnost. Obiskovalce iz drugih držav, ki smo jih srečevali, bi namreč lahko prešteli na prste. Kljub temu, da smo prepotovali vso črnogorsko obalo in se podali na sever vse do Durmitorja. V sicer praznih avtokampih in restavracijah so nas bili zelo veseli in smo se precej pogovarjali z domačini. Redke so lepote na potovanjih, ki presežejo občutke ob sproščenem kramljanju z domačini, sploh Črnogorci, ki so izjemno zanimivi sogovorniki. Četudi smo se pogovarjali o prežvečeni temi, ki se ji danes ni mogoče nikjer izogniti. Ob tem je treba povedati, da smo to doživljali tudi na Hrvaškem. To je eden od pozitivnih učinkov letošnje turistične sezone, saj imajo letos gostitelji zaradi manjšega števila gostov več časa za tisto peščico gostov, ki jih obiščejo. Kar me pripelje do pomislekov o tem, ali je res bolje (oziroma varneje) dopustovati v kateri od popularnih slovenskih destinacij, kot nekje južneje, kjer so plaže te dni videti takole?

Ulcinj. izleti_2020_01
Prapratno. izleti_2020_02 izleti_2020_03
Makarska. izleti_2020_04

Pestro leto 2020

Letošnje leto resda doživljamo kot nekaj posebnega, a kar se tiče potovanj in izletov, je v tem trenutku toliko možnosti za prilagoditev razmeram, da ni razlogov za pritoževanje. Vsaj popotniki, turisti in izletniki nismo na mestu, da bi se nad čemerkoli pritoževali. V primerjavi s tistimi, ki so jih letošnje razmere resnično prizadele. V naši hiši smo letos izviseli pri štiri različnih letalskih potovanjih, ki so bila odpovedana in nam v zameno ponujajo vavčerje, s katerimi si nimamo kaj početi. A to je riziko, ki ga moramo sprejeti, ko načrtujemo potovanja in ni prav, da odpovedano potovanje postane razlog za nejevoljo ali pritoževanje. Če je v nas dovolj optimista, na odpovedana potovanja gledamo kot priložnost, da preizkusimo nekaj novega ali drugačnega, kot smo vajeni. Morda celo spontanega oziroma nenačrtovanega. Vse je bolje, kot ostati doma in tarnati nad usodo, ki nas je prizadela. Seveda pa lahko ostanemo doma in si naredimo pester in privlačen dopust na domačem dvorišču. To je izziv!

Letos nam je odpadlo že šest potovanj, a se nam je skoraj zmeraj uspelo prilagoditi. V smislu, da smo poiskali alternativo. Tako sem se, na primer, namesto peš po Jordaniji, odpravil peš po Sloveniji. Tudi nekaj večdnevnih kolesarskih in motorističnih izletov je v letošnjem letu že za nami.

Na izviru Soče. slovenija_2020_01
Sončni zahod v Rovinju. slovenija_2020_02
Kozice nad Kolpo. slovenija_2020_03
Razvajanje v istrski hiši. slovenija_2020_04

Pravkar smo ponovno na poti, tokrat daleč na jugu, koliko pač razmere omogočajo. Se kaj oglasimo.

Slovenska planinska pešpot v sliki

O tem, kako sem hodil, spal in jedel, kar na večdnevnem pohodu zajema bolj ali manj vse aktivnosti, sem že pisal. Vse drugo so podrobnosti, ki bi jih sedaj obravnaval le, če bi bila zima ali čas kislih kumaric, kar za mesec junij nikakor ni mogoče reči. Seveda so podrobnosti tiste, ki naredijo doživetja in zgodbe, a tokrat jim bom pustil, da se vtisnejo v trajni spomin, od koder bom tiste najsočnejše ob pravih priložnostih zagotovo potegnil. Tokratni prispevek bom namenil fotografijam. SPP skozi del Slovenije, ki sem ga prehodil tokrat, ne gre mimo velikih znamenitosti in je zato najbrž manj poznan. Razen Škocjanskih jam, ki jih nisem mogel obiskati. Sploh pa te niso pohodniška destinacija. Temu primerno so etape, ki sem jih prehodil, obljudene. Drugih pohodnikov skoraj nisem srečeval. Mislim, da jih v devetih dneh nisem srečal več kot dvajset. Razen na dveh kočah, ki sta bili odprti. To, da sem imel vso pot le zase in da sem imel zase tudi vsako kočo in bivak, kjer sem spal, je največji privilegij, kar sem jih bil na tej poti deležen. Saj sem tako zares imel občutek, da se potepam v divjini, daleč od civilizacije.

Vzorne markacije. spp_2020_06
Spodnje Bohinjske gore in Triglav ob sončnem zahodu. spp_2020_07
Oprano jutro na Ermanovcu. spp_2020_08
Tolmun pri bolnišnici Franja. spp_2020_09
Medvedji česen v Trnovskem gozdu. spp_2020_13
Raufnk nad Idrijo. spp_2020_10
Razgled z Hleviš. spp_2020_11 spp_2020_12
Pogled skozi Otliško okno nad Ajdovščino. spp_2020_14
Sončni zahod z Nanosa. spp_2020_15
Na Vremščici. spp_2020_16
Čez letališče v Divači. spp_2020_17
Razgled z gradu Socerb. spp_2020_18
Morje! spp_2020_19
Brez dobrega goriva seveda ne gre. Idrijski žlikrofi, bograč in kranjska klobasa.
spp_2020_20
spp_2020_21
spp_2020_22

Vtisi s Slovenske planinske pešpoti

Tisti, ki pravi, da je Slovenija majhna ali da je deželica, je najbrž še ni prehodil. Razdalja, ki jo pohodnik prehodi v enem dnevu ne zveni veliko, kakšnih dvajset ali trideset kilometrov, a če to počneš dan za dnem, se kar nabere. A od enega do drugega konca Slovenije, ki je dokaj prepredena z daljšimi pešpotmi oziroma obhodnicami, ne prepešačiš zlahka. Tokrat sem se lotil 617 kilometrov dolge Slovenske planinske pešpoti (SPP oz. transverzale, kot se je sprva imenovala), ki pohodnika pelje od Maribora do Ankarana. Za pohod sem izbral zadnji del poti, tisti, ki mi je najmanj poznan, saj sem Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe, gorske skupine, ki tvorijo glavnino najpomembnejše pešpoti pri nas, že prehodil. A ne v enem kosu, kot tokrat. To, da pot opravim v enem kosu, je bila namreč iztočnica, da sem se na pot sploh podal. Na enodnevnih in dvodnevnih pohodih sem večino SPP že tako opravil, zato mi to ni predstavljalo nobenega izziva. Hotel sem preizkusiti, kako je, ko se odpravim na daljšo pešpot, ko hodim več kot en teden, dan za dnem. Seveda sam in čim bolj neodvisen. Prvič sem to doživel na sedemdnevnem pohodu čez Velebit, kar se mi je vtisnilo v spomin, kot ena najbolj divjih izkušenj. Sedaj sem želel to nadgraditi in se lotil še daljše poti. Nikakor pa ta ni bila bolj divja, kot pešpot čez Velebit, čeprav sem tokrat srečal manj pohodnikov, kot na Velebitu. Domnevam, da maj za marsikoga ni primeren čas za pohodništvo, čeprav je po drugi strani ravno letošnji maj bil najprimernejši. Tako poti, kot planinske koče so samevale in sem jih imel le zase. So pa prijazni oskrbniki koč pomagali, da sem imel vedno streho nad glavo in pogosto še topel obrok. Celo sicer zaprto kočo so prišli samo zame odpret. Trikrat sem spal v bivakih, štirikrat v kočah in enkrat v apartmaju, saj ni bilo druge možnosti, tako, da šotora na srečo nisem nosil s seboj, le spalno vrečo. S seboj sem nosil tudi kuhalnik in precej hrane. Le da sem se tokrat znašel tako, da sem en paket hrane poslal na pošto, ki je bila nekje na pol poti in ga tam prevzel. Vsak dekagram v nahrbtniku, ki ga nosiš dan za dnem, se pozna, zato sem skušal težo minimizirati. Niti vetrovke nisem imel s seboj! Za pranje las, telesa, oblačil, rok in namesto brivske pene, sem uporabljal isto tekočino iz 100ml plastenke, ki mi jo je natočila Sabrina. Vode nisem kupil niti enkrat, vedno sem jo lahko nekje natočil, celo na Krasu, kjer vodnjaki ali mestni vodovod poskrbijo za žejne popotnike. Hodil sem v lahkih tekaških copatih, saj je hoja v njih, v primerjavi s katerimikoli drugimi čevlji, neprimerljivo lahkotnejša. Kot bi hodil po oblaku, kar se pri 40.000 korakih dnevno pozna bolj, kot katerikoli drugi kos opreme. Tega sem se naučil od pohodnikov, ki se lotevajo precej daljših pohodov in iz lastnih izkušenj.

Zanimivo se mi zdi tudi to, da sem šel skozi le eno mesto in da na več kot 200 kilometrov dolgi poti v devetih dneh ni bilo niti ene same odprte trgovine. Skozi Idrijo sem šel v nedeljo popoldan, ko je bilo vse zaprto, trgovina v Colu pa je bila zaprta zaradi pokvarjenega računalnika. Več trgovin na celotni trasi nisem videl. To sicer niso tegobe, ki bi zanimale eno do dvo-dnevne pohodnike, saj o teh rečeh tudi jaz na krajših pohodih ne razmišljam. Ali morda poznate koga, ki je ob zbiranju žigov na SPP uporabljal storitev poštno ležeče? Morda ob kateri drugi priložnosti razdelam razlike med krajšim in daljšim pohodom, oz. pohodom v enem kosu.

Znova sem si dokazal, kako se predvidevanje in načrtovanje od doma, razlikujeta od tega, kar potem na potovanju dejansko počneš. Tudi tisto, o čemer si bil doma trdno prepričan, da ne boš. V času karantene in zaprtih gostiln, koč ipd., sem doma razmišljal, da tudi po odprtju še nekaj časa ne bomo hodili v lokale in jim pomagali pri tem, da v promet spravijo stare zaloge hrane. A ko je prišel oskrbnik koče na Slavniku, pred katero sem tri ure čakal, da jo odpre, sem ga sestradan vprašal, če ima kaj za pojest. »Le kranjsko klobaso,« je rekel. Zmazal sem jo s takšnim veseljem, kot že dolgo ne in mi je bilo popolnoma vseeno za takšne ali drugačne pomisleke, ki jih imam glede prehranjevanja.

Za lažjo predstavo, izsek iz »uradne« trase SPP, kateri je bila moja dokaj identična, a je nisem beležil. Po tretji etapi Slovenske planinske pešpoti

Po Slovenski planinski poti

Lepo je pobegniti v divjino in se odklopiti od vsega. Lepo je tudi vrniti se v civilizacijo. Predvsem, če ti uspe ohraniti bogastvo, s katerim te obdari daljše bivanje tam zunaj, proč od ljudi in informacij. Priznati moram, da je to eden največjih privilegijev, kar jih imam in neizmerno sem hvaležen vsem, ki mi to omogočajo.

Pravkar sem se vrnil s pohoda po Slovenski planinski pešpoti. Izbral sem del med Bohinjem in Ankaranom, za katerega sem ocenil, da ga bom prehodil v enem kosu. 222 kilometrov je pokazal števec na telefonu po devetih dneh hoje čez hribe in travnike, skozi gozdove in po cestah. Kakšnih 20.000 višinskih metrov vzponov in spustov se je vmes nabralo. Ves čas sem hodil po markirani poti in le občasno zašel, a na koncu le prepešačil do Ankarana.

Nekaj fotografij za pokušino, več prihodnjič, ko predelam vtise in si odpočijem noge.

Na začetku poti v Bohinjski Bistrici. spp_2020_01
Razgled s Porezna. spp_2020_02
Hotel za prvo noč. spp_2020_03
Razgled proti Postojni z Nanosa. spp_2020_05
Razgled na Vipavsko dolino. spp_2020_04

Peš po Sloveniji

Ko sem nazadnje tukaj napovedal, da grem peš čez neko državo, sem en teden kasneje potovanje odpovedal. Zato tokrat ne bom ničesar napovedoval, ampak se bom kar odpravil. Pravzaprav sem se odpravil že pred nekaj dnevi in je danes za menoj že del poti. Tokratni izziv je Slovenska planinska pot, katere 617 kilometrov je mogoče prehoditi v 37 dneh. Morda mi tokrat uspe prehoditi kakšno tretjino te »najdaljše in najbolj priljubljene vezne poti v Sloveniji ter ene najstarejših v Evropi in na svetu«.

Obiščimo Slovenijo

Popotniki, ki nas privlači eksotika, raje kot v domače loge, pokukamo v kakšno eksotično deželo. Mika nas tisto, česar doma ni mogoče doživeti in paleta je neskončna. Zato se zgodi, da marsikateri izkušeni popotnik ali nekdo, ki je obiskal že ogromno tujih dežel, ne pozna lastne dežele. Tistih pristnih domačih lepot in ljudi, ki so takorekoč pred pragom, saj ga ni kotička v Sloveniji, do katerega ne bi bilo mogoče priti v nekaj uricah. Da o raznolikostih, s katerimi je prežeta slovenska pokrajina, niti ne govorim. Saj ni treba, saj vendar poznamo domačo deželo, a ne?

Letošnje leto je izvrstna priložnost, da še tisti najbolj zagrizeni ljubitelji eksotike, ki raje kot v Bovec, odpotujejo nekam v Azijo, bolje spoznajo Slovenijo. Sam ugotavljam, da več, kot po Sloveniji potujem, več skritih kotičkov in lepot, za katere nisem vedel, da obstajajo, odkrivam. Že prejšnji teden, na kolesarjenju ob Kolpi tja do morja, sem bil priča toliko prekrasnim prizorom, kot že dolgo ne. Res pa je, da sem potoval na kolesu, zato sem prizore srkal vase precej bolj počasi in intenzivno, kot pri potovanju z motoriziranimi sredstvi.

Zbral sem nekaj prispevkov o naših potepih po Sloveniji:
S kolesom na morje S kolesom vzdolž Kolpe in skozi kočevske gozdove do morja.
Ostati doma in potovati Pohorje. Idilični kraji so nam tik pred nosom, le iz hiše je treba stopiti.
Zimski pozdrav iz Julijcev Spodnje Bohinjske gore. Za boljši razgled se je dobro povzpeti malce višje.
Slovo od poletja v Julijcih Dolina triglavskih jezer, Kanjavec in Triglav. Če iščete spokojnost, je pozen jesenski čas v gorah najprimernejši.
Krasno propadli načrti Ne na Peco, na Uršljo goro. Prilagodljivost je ključna lastnost zadovoljnega izletnika in popotnika.
Zimska galerija Pokljuka, Tamar, Jalovec. Zimski izleti v gore so lahko lahkotni in tudi izjemno zahtevni. Bolj kot kjerkoli, je v gorah ključno izbrati sebi primerno destinacijo.
Kje smo preživeli to poletje Soča, Logarska dolina, Velika planina so najbolj oblegane, ne nujno najlepše.
S kolesom po Istri Kolesarska pot po nekdanji železniški progi Parenzani je nedvomno ena najlepših pri nas.
Poletje je tukaj! Na Okrešelj. Včasih je dovolj že, da se odpeljemo do prve zelene površine.
Doma za praznike Na Stol. Kratke zimske sončne dneve je fino izkoristiti in se naužiti razgledov.
V kateri kraj ste zaljubljeni? Zaljubljen sem v to mestece in izzivam vsakogar, da ga poskusi obiskati, ne da bi postal žrtev njene moči zapeljevanja.” Uganete, o katerem kraju v Sloveniji piše tuj popotnik?
Potep po Smaragdni poti Ati, cel svet smo prepotovali, pa takšne lepote nismo videli nikjer!” je bila presenečena Sara na Veliki planini.

Ob tem bi želel izpostaviti nekaj, kar bo naša potovanja in izlete po domači deželi ne le obogatilo, temveč naredilo nepozabne. To kar sem zapisal v prispevku popotniki v domači deželi:
Kaj pa, če za čas, ko smo na izletu po Sloveniji, pozabimo na vse, kar vemo o naši deželi in potujemo brez predsodkov?
»V deželi prevladuje umirjeno, sproščujoče vzdušje, kjer med domačini vlada joy de vivre – veselje do življenja, brez hitenja, gneče in prometnih konic, onesnaženja, hrupa, z nizko stopnjo kriminala.«
Ste v tem stavku prepoznali Slovenijo? Seveda ne, ker imamo o domači deželi nekaj, kar imenujemo globlje poznavanje. To je največja ovira pri tem, da bi jo opazovali kot popotnik. Zato na naslednjem izletu po Sloveniji poskusite pozabiti vse, kar o njej veste in jo opazujte kot tujec. Presenečeni boste.