Popotniški dnevnik družine Bračko

Anthony Bourdain je začel kot pomivalec posode, ki je naslednjih 20 let delal in živel v kuhinji ter zasedal vse, do najvišjih položajev. Šele nato je prišel na televizijo, kjer je zaslovel. Njegova knjiga Kuhinja: strogo zaupno je menda ena najbolj vplivnih knjig tega žanra, saj z neposredno resnico in surovostjo pripoveduje o tem, kako težaško je delo v kuhinji. Meni se je silno vtisnila v spomin. Tukaj ga omenjam zaradi njegove izjave, da je Tokio kraj, kjer bi kot vrhunski chef in ljubitelj kulinarike najraje živel in delal. Dodal je tudi, da meni, da bi večina chefov izbrala Japonsko s tem namenom. Naju so način priprave, kakovost, dostopnost in ponudba jedi na Japonskem prav tako navdušili. Tokrat precej bolj, kot na prvem potovanju v Tokiu, ko si nismo mogli ničesar privoščiti. Pravkar sem izbrskal dnevnik, v katerega sem takrat zapisal, da smo šli za Sarin rojstni dan, ki ga je imela v Tokiu, v indijsko restavracijo. Seveda, saj smo bili takrat precej bolj skromni, saj smo lahko le na ta način kar eno leto potovali po svetu vsi štirje. Sedaj, ko potujeva sama in tudi zahvaljujoč padanju japonske valute, sva lahko sedla v skorajda katerokoli restavracijo, ne da bi pogledala na cenik.

Kakšne jedi je torej za pričakovati na Japonskem? Na začetku je treba povedati, da je hrana tam sveža in pripravljena iz osnovnih živil. V primerjavi z indijsko, grško ali italijansko kuhinjo, ki jih vse zelo cenim in obožujem, se to, kako jedi pripravljajo na Japonskem, precej razlikuje. Res pa je, da je nemogoče doumeti, kako lahko na tako majhni površini pridelajo dovolj hrane, da nahranijo več kot 120 milijonov prebivalcev. Ko sva zvečer hodila po večjih mestih, so bile restavracije na vsakem koraku in vse po vrsti so bile polne ljudi. Pred popularnimi lokali so se vile dolge vrste čakajočih. Ko sva v mestu Kobe izbrala eno od nešteto restavracij, kjer pripravljajo svetovno znano Kobe govedino, je vse skupaj delovalo po sistemu tekočega traku. Vzameš listič s številko in čakaš. Na vrsto pride hkrati deset ljudi, s katerimi se skupaj usedeš za veliko mizo. Natakarji poberejo naročila, za mizo pridejo kuharji, na mizi spečejo meso in ga postrežejo. Mislim, da vse skupaj ni trajalo več kot pol ure. Saj hrana je bila odlična, a ta način nama ni bil niti najmanj všeč. Seveda je treba razumeti, da so to restavracije, ki v času kosila postrežejo 800 gostov. Predvsem turistov, ki se tja najpogosteje več ne vrnejo. A to je bil edinstveni primer, ko sva zašla v takšno restavracijo. Najraje sva zahajala v manjše lokale, ki jim pravijo izakaya. Tam sva skoraj brez izjeme jedla okusne jedi in izven velikih mest v družbi lokalcev, kar ima še dodaten čar.

Naš predsodek, da Japonci jedo predvsem riž, sicer ni daleč od resnice, a to nikakor ne pomeni, da japonske jedi niso raznovrstne. Na okuse se je treba privaditi, saj se v jedeh pogosto znajde kakšno presenečenje izjemno nenavadnega ali močnega okusa. Fermentirana sojina pasta, sušeni ribji kosmiči, wasabi, alge in tako naprej, so sicer majhni dodatki jedem, a imajo silno nenavaden okus, dokler se nanj ne privadimo. Če sploh se. Na okuse, sploh tiste s poreklom iz morskih globin, sem sam dokaj občutljiv, a menda ni bilo jedi, ki sva jo dobila na mizo, da je ne bi poskusil. Začuda je imela več težav Sabrina, ki ji močni okusi ne sedejo najbolje, še posebej, če so postavljeni prednjo ob jutranjih urah.

Ramen, tempura in miso so japonske jedi, ki jih poznamo tudi pri nas in so dober uvod v japonsko kuhinjo. Čeprav japonskih restavracij na potovanjih širom sveta, ne obiskujeva pogosto, jih že kar dobro poznava. Kljub temu sva bila na Japonskem skoraj vedno navdušena nad jedmi, ki so nama jih postregli. Nedvomno v večjem odstotku, kot v Argentini, na Tajskem, v Turčiji, Jordaniji in drugih deželah, ki prav tako slovijo po vrhunski kulinariki. Japonska tukaj nedvomno prednjači, saj slabe izkušnje v tamkajšnjih restavracijah, razen omenjene, skorajda nisva imela.

Na Japonskem ulična hrana ni nekaj običajnega. A tam, kjer jo najdeš, je silno okusna.

Samopostrežna restavracija, kjer sva si jedi sama naložila na pladenj in sestavila.

Rada sva izbirala restavracije, kjer lahko gledaš kuharju pod prste.

Kot pri vsem drugem na Japonskem, je tudi pri jedeh vizualni učinek na zavidljivo visoki ravni.

S to objavo se poslavljam od potovanja po Japonski. Poslavljamo se tudi od letošnjega popotniškega leta ter vsem popotnikom in ostalim voščimo zadovoljstva v prihajajočem letu 2026.

Prebivalci Kjota se še danes ne morejo sprijazniti s tem, da Kjoto ni več prestolnica Japonske. To je bojda tudi razlog, zaradi katerega gojijo drugačen odnos do tujcev, kot ga Japonci sicer. Alex Kerr, Američan, ki je o Japonski napisal odlično knjigo, saj je tam prebil več kot polovica življenja, je zapisal, da ga tudi potem, ko je v Kjotu živel in delal z domačini ter odlično govoril japonščino celih 18 let, niti enkrat samkrat nihče ni povabil v svojo hišo. Tega odnosa domačinov današnji obiskovalec Kjota ne opazi, saj je tam toliko znamenitosti, da se je zraven obiska le teh, nemogoče poglabljati v življenja lokalnih prebivalcev.

Kjoto sva si pustila za konec in mu namenila tri dni. Izposojen motor sva po treh tednih in prevoženih 4.000 kilometrih vrnila v enem kosu, s čemer mi je zelo odleglo. Tako sva se zlahka prelevila v turista, se namestila v spodoben hotel in obiskovala znamenitosti. Z obveznimi postanki v prijetnih lokalih, se razume. Zraven vseh napitkov, ki jih že tako ali tako zaužijeva vsak dan, sva na repertoar dodala še matcha latte. Če si potem, ko si kakšno uro ogleduješ nek tempelj, vrt ali muzej, ne zaslužiš počitka z dobrim napitkom v udobnem lokalu, potem ne vem, kdaj si ga.

Kjoto je preplavljen s turisti. Domnevam, da skoraj vsakdo, ki danes pride na Japonsko in obišče Tokio, obišče tudi Kjoto. Razdalja med mestoma je sicer 500 kilometrov, a vožnja z vlakom traja le kakšni dve uri. Tudi sicer sta si mesti precej različni in je vsekakor priporočeno, da obiščemo tako Tokio, ki prikazuje moderno Japonsko, kot tudi Kjoto, ki uteleša tradicionalne vrednote Japonske. Spoznati močan kontrast med dvema tako različnima načinoma življenja, je eno najlepših razodetij na Japonskem.

Itinerar za Kjoto je pripravila Sabrina, jaz sem le pridno sledil. A ker ima Kjoto več kot dva tisoč templjev in svetišč, je pripraviti tridnevni itinerar dokaj zapleteno. Izbrati najlepše in ogleda vredne znamenitosti je še najmanj, saj so te očitne. Težava je v urniku, saj ima bolj ali manj enak itinerar kakšnih 150.000 obiskovalcev, koliko jih je dnevno v Kjotu. Vsak dan si je torej treba te znamenitosti deliti s kakšnimi 150.000 ljudmi. Kar zna biti za nekoga iz majhne države, kjer si takšne gneče in večurnega čakanja za dostop do neke znamenitosti ali proste mize v restavraciji, ne znamo predstavljati, precejšen šok. Popoldanski sprehod po popularnih uličicah sredi Kjota je videti takole:

Najhujši gneči, ko seveda ni mogoče nikjer v bližini najti zatočišča, da bi se človek usedel, odpočil in zadihal, se je mogoče izogniti le s skrbnim načrtovanjem. Ne vedno in povsod, a gre. Vsak dan sva izbrala eno od najbolj popularnih znamenitosti in se tja namenila takoj po odprtju. Včasih sva za to morala vstati zelo zgodaj, saj je bilo treba od hotela do znamenitosti potovati z avtobusom in vlakom ali dvema, a je bilo vredno.

Senbon Torii oz. Tisoč vrat ob 9. uri zjutraj,

in dve uri kasneje.

Narediti fotografijo neke znamenitosti, brez da je na njej polno ljudi, je včasih skoraj nemogoče.

Lahko pa ti isti ljudje, ki so ti na fotografijah odveč, pridejo tudi prav, saj jih lahko prosiš, da te fotografirajo.

V Kjotu si je mogoče najeti tradicionalna oblačila, se vanje obleči in se sprehajati kot nekoč.

Ryoanji tempelj iz 15. stoletja in famozni suhi skalni vrt s 15 kamni.

Japonska je prečudovita in silno nagrajujoča destinacija za obisk. Naravnih lepot je sicer veliko, a po privlačnosti prednjačijo lepote, ki so rezultat več stoletnega ohranjanja tradicionalnih vrednot, po čemer je Japonska nedvomno edinstvena na svetu. Osnova zato je dejstvo, da Japonska zadnjega pol tisočletja in več ni bila zavzeta s strani druge države, ki bi opazno posegla v tamkajšnje običaje in vrednote. Kar je popolnoma neprimerljivo z evropskim prostorom, kjer smo tako rekoč nenehno podvrženi takšni ali drugačni obliki zavojevanj, zaradi česar je tradicionalne vrednote težko že identificirati, kaj šele ohranjati skozi stoletja.

Za naša potovanja ne bi rekel, da imajo tradicijo; a vem, v kakšnih trenutkih na potovanjih tradicionalno najbolj uživava.

Kyushu je najzahodnejši veliki japonski otok, od koder razgled ob lepem vreme seže vse do Koreje. A kristalno jasno vreme nama na tem potovanju ni bilo namenjeno. Na Kyushu sva se odpravila zaradi vulkana Aso, ki je največji aktivni vulkan na Japonskem in ima krater z obsegom kar 120 kilometrov. Preganjalo naju je slabo vreme, ki sva se mu kar naprej prilagajala, da bi vulkan obiskala ob pravem trenutku. Že prvo noč v bližini vulkana, ko sva prenočila v šotoru v mestnem parku, je vso noč deževalo. Kar ni povsem slabo, saj sem ob nežnem padanju dežja spal bolje, kot ponavadi. Morda tudi zato, ker sva se zvečer pred spanjem zapeljala v onsen oz. termalno kopališče, kjer sva se v termalni vodi dodobra ogrela, preden sva zlezla v spalne vreče. Onsen sva na Japonskem vzljubila bolj, kot sva si predstavljala. Obiskala sva jih tolikokrat, da niti prešteti ne morem. Nekako nama je to postala rutina in sva izkoristila vsako priložnost, da sva si onsen privoščila. Če ni bil v hotelu ali kampu, je bil pa nekje v bližini. Fotografij nimam, saj je fotografiranje, kot tudi kakršnakoli oblačila, v onsen-ih prepovedano. Vedno so tudi ločeni za moške in ženske. Najpopularnejši in najbolj cenjeni onseni so takšni starodavni, stari več stoletij, a nama so bili bolj pri srcu novejši. Na primer, na strehi visokega hotela z razgledom nad modernim mestom, kjer sem povsem sam sedel v vroči termalni vodi in kontempliral.

Zjutraj se naju je vreme usmililo in je, dokler sva pospravila šotor, nehalo deževati. A že po uri vožnje je ponovno pričelo. Sprva sva zatočišče našla v eni od 24-urnih trgovinic, ki so posejane širom Japonskem, kjer lahko kupiš takorekoč vse, kar potrebuješ ali si celo pripraviš topel obrok ali napitek. A po dobri uri sedenja in srebanja čaja in kave, sva spoznala, da dež ne bo prenehal. Oblekla sva dežne kombinezone in se odpravila iskati hotel. Imela sva srečo, saj so naju že v prvem hotelu, ki je imel tudi onsen, spustili v sobo že ob 11. uri dopoldan. Soba je bila sicer tradicionalno japonska, kar je pomenilo trda ležišča tatami, a bila sva vesela, da sva na suhem in toplem. No, po pravici povedano, veselja nisem občutil, saj čas, ko sem priklenjen v hotelsko sobo zaradi dežja, na potovanjih težko prenašam. V živo se spomnim sobe v Pokhari v Nepalu, ko se monsun nikakor ni hotel posloviti in smo več dni v dežju čakali, preden smo se lahko odpravili na pohod okrog Anapurn.

Dež je naslednje jutro prenehal in zapeljala sva proti vulkanu. Zgodaj, da sva bila pri zapornici, ki se odpre ob 8. uri, med prvimi. Ko je skozi oblake in meglo pogledalo sonce, sva vriskala od veselja. A ne za dolgo. Ko sva se pripeljala do vrha vulkana, da bi se sprehodila po samem kraterju, so se oglasile sirene. Vulkanu se je namreč kolcnilo in začel je spuščati stupene pline, zaradi česar smo morali vsi takoj zapustiti nevarno področje. Koncentracija žvepla in drugih plinov je bila tako visoka, da smo vsi povprek kašljali, zato niti za trenutek nisva pomislila na nič drugega, kot na pobeg. To se na tem vulkanu sicer pogosto dogaja, a zaradi tega se nama ustnice niso prav nič manj povesile, ko sva se spuščala v dolino. Japonska je menda zadnja dežela na svetu, kjer bi opozorila na morebitne naravne nesreče človek jemal zlahka. (Te dni, kot to pišem, je Kyushu stresel močan potres.)

Edini večji kraj, ki sva ga obiskala na otoku Kyushu, je Fukuoka.

Kenny road – cesta, ki se imenuje po legendarnem motociklističnem dirkaču Kenny-u Robertsu.

Beppu je mestece na vzhodni obali otoka, ki slovi po geotermalnih izvirih. Bojda jih je blizu 3.000. Nekaj najbolj slovečih sva si ogledala.

Pogled proti vulkanu Aso, potem, ko sva se že spustila z vrha.

Na otok Shikoku sva potovala s trajektom, značilno japonsko vrhunsko obliko javnega prevoza.

Ta otok naju je pritegnil predvsem zato, ker obljublja divjino, gore, soteske in zavite ceste. Vse od tega sva tam sicer našla, a sva se tudi tukaj morala precej prilagajati vremenskim razmeram. Po celodnevni vožnji čez divjo dolino reke Iya naju je sredi ničesar ujela tema. Bila sva brez prenočišča, saj je kamp izven sezone zaprt, a tudi premrzlo je bilo za kampiranje, saj sva bila tik pod vrhom dvatisočaka Tsurugi. Ni nama preostalo drugega, kot da se po skrajno ozki, zaviti in strmi cesti spustiva do nižin. V trdi temi se je zdelo, da se spuščava celo večnost. Ko sva prišla do civilizacije, sva se premražena zaustavila pod ulično svetilko in začela mrzlično iskati hotel. Po dvajsetih minutah sva obupala in se zapeljala do prvega večjega kraja. Tam sva našla hotel, v katerem sva dobila sicer majhno kletno sobico, a imela je klimatsko napravo in vroč tuš. Ničesar več nisva potrebovala.

Most Oku Iya Double Vine je skrit sredi divjine bojda že od 13. stoletja.

Razgled nad dolino in japonska različica bruseljskega Manneken Pis-a.

Še niti prve polovice potovanja po Japonskem nisva oddelala, ko sva se ponovno znašla v Osaki. Na kratko, le za eno noč, da sva oddala prtljago, ki sva jo imela viška in zanjo v kovčkih na motorju ni bilo prostora. Že to, da sva v tri motoristične kovčke uspela stlačiti vso opremo za večtedensko motoristično potovanje, je čudež. Skupaj s šotorom, blazinami, spalnimi vrečami, kuhinjo itd., zato je bil resen izziv vse skupaj stlačiti v kakšnih 100 volumenskih litrov razpoložljivega prtljažnega prostora. Iz tega vidika je bilo hladnejše in bolj vlažno vreme dobrodošlo, saj sva imela takrat več oblačil na sebi in so kovčki lažje dihali. A v prvem delu potovanja, ko sva se potepala severneje, sva imela toplejše vreme, kot kasneje, ko sva se odpravila na južna otoka Kyushu in Shikoku. Najbrž zato, ker je bil že skrajni čas, da se prične jesen, saj ima osrednja Japonska bolj ali manj enak razpored letnih časov kot je pri nas.

Tukaj sva kampirala povsem sama. Tudi sicer so bili kampi skorajda prazni, saj je bilo očitno sezone za kampiranje že konec. To naju ni niti najmanj motilo.

Naslednje jutro sva se podala na kratek pohod, saj je Sabrina v gozdu odkrila nekaj čarobnega. Gozd je bil posut s prisrčnimi majhnimi kamnitimi figurami, za katere sva se poučila, da predstavljajo 500 Rakan-ov oz. razsvetljenih učencev Bude.

Plaža Higashihama in sipine Tottori, onkraj katerih je Vladivostok.

Pogled na vrt z imenom Hakusaseishō-tei.

Matcha latte, kot ga strežejo v pivovarni v Hirošimi. Seveda strežejo tudi pivo, a to ni tako fotogenično.

Srhljiv pogled na kraj, kjer je padla atomska bomba.

Otorii oz. vrata svetišča Itsukushima so menda najbolj fotografiran objekt v tem delu Japonske.

Na srečo sva bila zelo zgodnja in sva na oblegan otoček prispela pred trumami obiskovalcev. Tudi na najvišji vrh Komagabayashi povzpela v samoti. Razlika med tem, ko sem med svetimi ali kako drugače privlačnimi kraji sprehajaš sam, ali v gneči, je neopisljiva.

Nekaj ur kasneje je vse skupaj izgledalo takole.

Zato sva se trudila, da sva slikovite kraje obiskala v tistih urah, ko še ni gneče. Kadar pa to ni bilo mogoče, sva se zapeljala do kakšnega bolj odročnega kraja, ki ga posledično obišče manj ljudi in je zato privlačnejši od sicer bolj impozantnih, a bolj obleganih.

Svetišče Motonosumi s 123 rdečimi torii-ji.

Fotogenična gora Fudži je menda ena najbolj prepoznavnih naravnih ikon Japonske. Visok vulkan, do prave mere pobeljen s snežno odejo, je videti resnično veličastno. Takšnega sva videla na prvem obisku Japonske v mesecu maju, sedaj, ko sva ga obiskala v oktobru, je bilo za lanski sneg prepozno, za letošnjega pa prezgodaj. A to naju ni niti najmanj motilo, saj je pogled na vulkan (te smo menda obiskali že na vseh celinah, saj so kot magnet) veličasten.

Pogled na drugo stran, k jezeru Kawaguchi.

Na Fudži se nisva mogla povzpeti, saj pohodniška sezona traja le čez poletje. A povzpela sva se na drug vulkan, Omuro.

Omuro je seveda precej nižji in preprosto dostopen, le daleč se je bilo treba peljati, da sva ga dosegla. Leži na polotoku Izu in tja sva prišla, ko je bil tajfun že mimo. A oblačno in deževno vreme je tam še kar vztrajalo, saj ima polotok kar 354 mm padavin v oktobru. Narava je bila svetlo zelene barve, bolj kot kjerkoli drugje na Japonskem v času najinega obiska. Na poldnevnem pohodu ob obali sva se podučila, da je to regija, ki jo je prekrila lava ob zadnjem izbruhu vulkana Omuro, zato je vse zelenje tako kričeče barve.

Templjev tudi tam ne manjka.

Zaradi vremena sva se odrekla kampiranju in poiskala hotel. Našla sva nek razkošen resort, ki je bil sredi prenove, zato so ceno spustili do te mere, da sva si ga lahko privoščila. Praktično zase sva imela celotno razkošno kopališče s savnami v lesenih sodih v zunanjem vrtu, skratka, nepojmljivo razkošje.

Hakone muzej na prostem, ki je namenil eno celotno zgradbo življenju Picassa.

Tukaj sva zaključila z osrednjim delom Japonske in se odpravila proti zahodu. Peljala sva se skozi velemesto Nagoya, kjer je center japonske avtomobilske industrije. Avtocesta ima več pasov, kot sva jih kjerkoli videla, promet pa tako gost in hiter, da je bila vožnja motorja skozi morje dirjajočih tovornjakov, silno zahtevna. Še dobro, da sva se ustavila v muzeju čaja in si privoščila ceremonijo pitja čaja, da sva si opomogla.

Verjeli ali ne, tudi Japonska ima Alpe. Nič lepšega za ljubitelje gorskih razgledov in pa tudi zavitih cest, če potujete z motorjem. Ker sva imela na Japonskem privilegij, da sva se lahko ravnala po vremenski napovedi, sva kraje, ki jih želiva obiskati, izbirala sproti. Tretji dan sva sklenila, da greva proti gori Fuji in nato na polotok Izu, ki leži blizu Tokia. A to je bilo, preden sva izvedela, da se tam nekaj kuha. Poslal sem sporočilo v japonščini v avtokamp na polotoku Izu, če lahko rezerviram prostor. Še isti večer sva prejela sporočilo lastnika kampa, da se Izu približuje Tajfun št. 22. (kaže, da je tajfunov toliko, da jim je zmanjkalo imen zanje) in da nama odsvetuje, da potujeva tja. Prijazno sva se zahvalila in namesto na Izu zavila na sever, v Alpe. To se nama je izvrstno izšlo, saj sva tako lahko obiskala Matsumoto Taimatsu Matsuri, ognjeni festival, ki je le en dan v letu. Fascinantno doživetje! Zvečer, ko se je stemnilo, se je na ulicah zbralo več skupin, ki so vse hkrati prižgale gromozanske bakle, takšne, da je eno baklo vleklo več ljudi. Po obrazih so bili namazani s sajami in tudi naju so namazali, ko sva se pridružila evforični množici. Kot da že sam ogenj ni bil zadosti, da je obnorel sicer zadržane Japonce, sta bili tam tudi dve skupini bobnarjev, ki so udrihali na polno. Zraven dima, ki se je valil po ulicah, so nas tako preplavili še glasni in divji ritmi bobnov. Nepopisno doživetje.

Grad Matsumoto iz 16. stoletja.

Samurajeva oprava.

Kamp visoko nad Matsumotom in razgled naslednje jutro.

Prilagoditi se japonskim običajem, o čemer sem pisal nazadnje, je morda res lahko lahkotno, a ne zmeraj in ne vsakomur. Nekatere tamkajšnje navade znajo biti prav nadležne, sploh, če ne najdeš nikogar, ki bi ti pojasnil, kaj je prav in kaj ne. Bi rekel, da je to, da se tuji obiskovalec Japonske, ki je prežeta z običaji, ki so povprečnemu zahodnjaku nerazumni, pravočasno nanje pripravi, dokaj pomembno. Sploh izven turističnih krajev, kjer pogosto ni niti navodil, niti nikogar, ki bi ti lahko v razumljivi govorici povedal, kako je prav. Navodila v angleščini so sicer pogosto zapisana in nekje izobešena, a pogosto se znajdeš v situaciji, ko navodila niso dovolj natančna ali ne zajamejo vsega, kar bi moral kot prišlek razumeti in upoštevati. Če že ne zaradi tega, ker se lokalne običaje spodobi upoštevati, vsaj zaradi tega, da te ne oštejejo, ko jih grešiš. To zna biti neprijetno; a ne nujno zate, ki si običaj nevede prekršil, temveč za Japonca, ki te je pri tem zalotil in se znajde v položaju, da se mora s teboj soočiti in ti to na nek način dati na znanje. Seveda sva imela nekaj takšnih situacij. Najpogosteje s hišnimi copati, saj si je tega, kje sezuti in pustiti čevlje, kje obuti in sezuti ene ter nato obuti druge copate, nisva zmogla zapomniti. Ko sva vstopila v hotelsko avlo s težkimi motorističnim škornji, sva jih morala ponekod sezuti in pustiti že pri vhodu v hotel. Seveda so bili preveliki za majhne omarice za čevlje. Tam sva nato obula hotelske copate. S temi copati sva nato šla do sobe, kjer sva te copate morala pustiti na določenem mestu, saj na tatami ne smeš v copatih in sva po tatamijih morala hoditi v nogavicah ali bosa. Ko je bilo treba na stranišče, sva od tatamija do stranišča obula te iste copate, a le do vrat stranišča. Namreč, ko stopiš v stranišče, te tam čakajo spet drugi copatki, namenjeni posebej za uporabo v tem majhnem prostoru. Ti copati so seveda v skupni uporabi. To je le en primer prilagajanja na lokalne običaje, ki nama je bil seveda zabaven in smešen. Četudi so naju kdaj nežno ošteli. No, v turističnih krajih so bili lokalni običaji manj izraziti oziroma njihovo upoštevanje ni bilo tako strogo.

Po drugi strani pa nama je nepoznavanje običajev in nerazumevanje jezika lahko prišlo tudi prav. Zaradi logističnega postanka sva morala eno noč prespati v ne-turističnem predelu Osake, v kraju Toyonaka. Ker je blizu manjše letališče, so tam pretežno Love hoteli, namenjeni “neuradnim” parom. Tega, kako erotično opremljena je bila najina soba v tem hotelu, nima smisla opisovati. Čeprav je nenazadnje tudi to japonski običaj. Hotel sem omeniti najino izkušnjo v Yakiniku restavraciji, v katero sva se v Toyonaki namenila. Tam so naju vprašali, kako sva jih našla in kaj počneva pri njih, saj tujcev tam niso vajeni. Gre za tip restavracije, kjer si gost sam speče meso na žaru, nameščenem sredi mize. Izbrala sva seveda Wagyu, znano tudi pri nas, kot najfinejše in najbolj luksuzno meso japonske govedi. Tukaj sta naju rešili najina nevednost in japonska ustrežljivost. Jedilni list je bil le v japonščini in nihče v restavraciji ni govoril angleško. Mlada natakarica je kar počepnila k najini mizi in smo se celo večnost trudili s prevajalniki na telefonih, da smo se uspeli dogovoriti kaj in koliko naročiti. A ko sva dobila na mizo več krožnikov surovega mesa, pripravljenega za peko, nama je postalo jasno, da si tega sama ne bova znala pripraviti tako, kot se za tako vrhunsko mesto spodobi. Zato sva jih prosila za pomoč in v restavraciji, kjer si vsak gost svojo jed pripravi sam, je k najini mizi pristopil kuhar. Ta nama je počasi in v pravem vrstnem redu, na žaru na najini mizi spekel vso meso in ga nama postregel ter ob tem pokazal tudi, kako uporabljati majhne dodatke, ki so bili na mizi. Tako postrežena sva se počutila cesarsko in povrhu jedla najokusnejše meso, kar sva ga v življenju poskusila. Želim povedati, da se nepoznavanje jezika in običajev v nekaterih primerih tudi izplača. Tega seveda ne mislim finančno, a če sem že omenil finance, lahko povem (za tiste, ki razmišljajo o potovanju na Japonsko), da naju je ta večerja s pijačo stala 47 evrov. Kar je sicer dvakrat več od zneska, ki sva ga povprečno porabila za večerjo. Praviloma sva jedla ceneje, kot pri nas.

Zdi se, kot da ne znam ene objave napisati, ne da bi omenil hrano. A Japonci ne pravijo zaman Shoku wa inochi nari, oz. hrana je življenje. Na Japonskem sva vsaj dvakrat dnevno jedla v restavracijah, le zajtrk sva si ponavadi pripravila v sobi ali pri šotoru. Tako so bile japonske restavracije in tamkajšnja hrana precej pomemben del tega, kako sva Japonsko doživljala. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da sva prav v restavracijah imela več stika z domačini, kot kjerkoli drugje. V restavracijah sva imela tudi najdaljše pogovore z “domačini”, ki so naju stregli. Enkrat s Filipincem, drugič z Mehičanom in tretjič z Indijcem. Ja, daljšega resnega pogovora nisva imela z niti enim samim Japoncem, niti tam, kjer so znali precej dobro angleško. To, da so Japonci zelo prijazni in ustrežljivi ne pomeni, da so tudi odprti do tujcev. Zaklepetala sva se še s Tajvanko, ki naju je stregla v čajnici. Ta nama je zaupala, da je v primerjavi s Tajvanom, delati na Japonskem tako, kot da je vsak dan praznik. To mi ne gre iz glave.

Jedilni list in večerja v Yakiniku restavraciji.

Prvi japonski hotelski zajtrk. Teknil je le meni, Sabrini niti ne.

Na pohodu skozi japonski srednji vek med krajema Magome in Tsumago.

Sabrina se sooči s tsunamijem turistov. Takayama.

Ramen.

Zgodovinska vasica Shirakawa.

Vrt Kenroku-en v kraju Kanazawa.

Tak razgledom te pričaka, ko si privoščiš čaj v pristni čajnici.

Večerja.

Chirihama Nagisa Driveway je obalna cesta speljana po peščeni plaži, a z motorjem žal ni šlo.

Sakura ali Kōyō? To je bilo prvo vprašanje, ki sva si ga zastavila, ko sva se začela pogovarjati o tem, da bi odpotovala na Japonsko. Čas potovanja po neki deželi je ključen za doživljanje te dežele, če nam to, v kakšne barve je tamkajšnja narava odeta, veliko pomeni. Glede na to, da sva bila že od začetka odločena, da bova po Japonski potovala z motorjem, sva lahko izbirala le med dvema možnostma. Pomlad ali jesen. Sakura ali Kōyō. Spomladanske barve češnjevih cvetov ali jesenske barve drevesnih krošenj. Oboje je na Japonskem dodelano do takšnih podrobnosti, da si je to nemogoče predstavljati, dokler se ne prepričaš na lastne oči. Ker poznamo barve češnjevih cvetov in jesenskega listja tudi doma, je morda težko razumeti, kaj bi lahko bilo na Japonskem drugače. Vendar je in to precej drugače. V sicer sivih urbanih središčih, kjer večina ljudi preživi večino svojega časa je drevo, posuto z roza cvetovi, videti, kot da je iz raja. Isto velja za javor, katerega rdeči listi v jeseni žarijo kot avra. Za dojemanje tega fenomena v polnem žaru je ključna načrtna umestitev v urbanem okolju, kjer so te silne barve pomladi in jeseni videti kot privid. Nisem prepričan ali se temu reče krajinska arhitektura ali kako drugače, a to področje estetike Japonci izjemno obvladajo. Kakorkoli, nama se oba letna časa oziroma obarvanje dreves zdita nekako enakovredno privlačna, zato sva se za čas potovanja odločila na podlagi drugih dejavnikov. Omenil bom le enega; gnečo. Ker je ta v spomladanskem času precej večja, sva se odločila za jesen. Gnečo na obleganih destinacijah sva že dovoljkrat doživela in tega več ne želiva ponoviti. Japonska, kjer že tako ali tako živi 122 milijonov domačinov, namreč podira vse rekorde obiskanosti. Še bolj fascinantno je to, da skoraj polovica Japoncev živi v dveh največjih mestih, v Tokiu in Osaki. Ja, 57 milijonov ljudi živi v dveh mestih! Ki sta povrhu na seznamu menda vsakega tujega obiskovalca. Zato sva na Japonskem pristala jeseni. V Osaki.

Po pristanku naju je prežel znan vonj velikih azijskih mest. Mešanica vlažnega, toplega, z eksotičnimi aromami in hrupom nasičenega ozračja, ki te tistem hipu, ko ga prvič vdihneš, posede na Aladinov tepih, na katerem poletiš v čarobno potovanje po deželi, kamor si pravkar prispel. To je tako fascinanten občutek, da ob njem za kratek čas pozabiš na dolgo in naporno pot, ki je za teboj. Gre za “sensory overload”, a v pozitivnem smislu, saj so občutki, s katerimi te preplavi eksotična dežela, ko stopiš z letališča, tako osupljivo impresivni, kot da je prvič.

Od Osake, razen tega, da eno noč prespiva, preden se z motorjem zapeljeva po Japonski, nisva pričakovala ničesar. A to ne pomeni, da mesta, ki ga imenujejo tudi japonska kuhinja, nisva okusila. Osaka ima 9.000 restavracij, od katerih jih ima bojda 79 Michelinovo zvezdico. Ja, to so razsežnosti in paleta možnosti, s katerimi se popotnik sreča na Japonskem. Tako sva imela zvečer težave brez rezervacije najti restavracijo, kjer sva se lahko usedla in naročila večerjo. Seveda sva jo našla, saj Japonska nikakor ni dežela, kjer bi človeka pustili lačnega, oziroma, v kateri še tako izbirčen jedec ne bi našel nekaj zase. Razen tistih, ki ne jedo jedi iz mesa ali rib, zanje je iskanje toplih obrokov na japonskem resnejši izziv. Če ne drugega, jedi, ki zvenijo vegetarijansko, vsebujejo vsaj Katsuobushi, kosmiče iz fermentirane dimljene bonito ribe. Ni moteče, da je v jedi sestavina živalskega porekla, ampak vonj. Vonj po Katsuobushiju še danes ni zapustil moje nosne votline. V vsem času, ko sva bila na Japonskem, sva našla le eno vegetarijansko restavracijo, kajpada indijsko. A kot sem zapisal zadnjič, nama je japonska hrana izjemno ustrezala, saj sva se tako, kot bolj ali manj na vse ostalo, prilagodila. Jasno, saj je nenehno prilagajanje stalnica naših potovanj in tja, kjer je vse prilagojeno nam, nismo radi potovali niti nekoč, niti ne potujeva danes.

A ker je Japonska po eni strani daljna in eksotična azijska dežela, po drugi pa urejena, stabilna in varna, je primerna tudi za obiskovalce z manj afinitete do prilagajanja. Zraven tega so Japonci tako vljudni in spoštljivi, da obiskovalcu, ki jim spoštovanje lokalnih običajev ni blizu, tega ne dajo vedeti. Povrhu so vajeni gneče in čakanje v vrsti na prazen sedež ali celo mizo v restavraciji ni nič posebnega. Tudi sama sva večkrat čakala. Zagotovo tudi pomlad, ko je gneča še večja, ni napačen čas za obisk, le več načrtovanja, prilagajanja in potrpljenja je potrebnega. No, Zlatemu tednu, ko je na Japonskem več praznikov podaljšanih v en teden in se vseh 122 milijonov Japoncev nekam odpravi, se je vendarle priporočljivo izogniti ali pa ga vsaj veliko časa vnaprej načrtovati.

Osaka od blizu in od daleč.