Obiskati Jerevan ali Tbilisi?

Najbrž ga ni med nami, ki še ni bil v Ljubljani. Ampak, koliko nas je takšnih, ki smo jo obiskali kot turisti? Potem smo najbrž opazili, kaj naša prestolnica ponuja obiskovalcem. Primerjam jo namreč s prestolnicama Gruzije in Armenije, ki smo ju obiskali v minulih dneh. Razen lokalov, barov in gostiln, nabor teh je v vseh velikih mestih (kar smo jih obiskali) neskončen. Jerevan in Tbilisi sta milijonski mesti, kar pomeni, da bi za obiskovalce lahko ponujali nekaj več. No, saj eno ponuja, drugo pač ne. A prestolnici sta v precej revnejših deželah, kot je naša. Zraven tega Slovenijo obišče štiri do petkrat več turistov letno, kot na primer Armenijo. Toliko o primerjavi, kakršnakoli že je.

Skratka, Jerevan. Mesto, za katerega sem pred dnevi zapisal, da smo pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami. Preveč vroče, prašno in premalo zanimivo za naš okus. Saj bi dal kakšno fotografijo, a razen tiste, ki sem jo objavil zadnjič, nimam nobene!

Tbilisi? Povsem druga zgodba. Sicer smo si tudi v tem velemestu privoščili le en dan, a smo se nagarali, saj smo se sprehajali od enega konca mesta do drugega in nam ni bilo niti za trenutek dolgčas. Zelo nam je bilo všeč, saj je mesto prekrasno ne le od daleč, temveč tudi od blizu. Vse od širokih avenij do ozkih tlakovanih uličic. Ni veliko velemest, ki bi se nam tako prikupila, kot Tbilisi. Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu je torej jasen, Tbilisi.

Celo v moderni nakupovalni center smo zašli in nam je prijalo, saj smo se lahko malce ohladili. S klimo in pri našem novem najboljšem gruzijskem prijatelju, ki sliši na ime Luca Polare. Kdo se ne bi sprijateljil z nekom, ki ponuja sladoled z imenom Tartufo crash?
Gruzija in Armenija

Čeprav so tržnice za nas zmeraj na prvem mestu.
Gruzija in Armenija

Ena prav posebna sladica, čurčkela, ki jo v Gruziji ponujajo na vsakem koraku. Za vse, ki imajo radi orehe namočene v zgoščen sadni sirup.
Gruzija in Armenija

Razgled z gondole nad mestom.
Gruzija in Armenija

Stari del mesta.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

O hrani še nisem pisal, saj to hranim za posebno objavo. Tokrat le fotografija orjaške solate s tuno, ki jo je Maša dobila za večerjo v Tbilsiju.
Gruzija in Armenija

Toliko o velemestih. Prihodnjič o Kavkazu, prekrasnem gorovju, zaradi katerega smo pravzaprav prišli na ta konec sveta.

Potovanje po Armeniji

Zdi se, da Armenija, kar se tiče obiskanosti, zaostaja za Gruzijo. Tudi, ko smo razmišljali o obisku teh dveh dežel, je v ospredje silila Gruzija. Še tik pred potovanjem nismo vedeli ali bomo Armenijo sploh obiskali, glede na to, da imamo na voljo le tri tedne. Na srečo so nas v odločitev “prisilili” v agenciji, kjer smo najeli avto, saj so nam napisali, da potrebujejo več dni za ureditev papirjev, potrebnih za vstop v Armenijo z gruzijskim avtom. Sabrina je rekla: “Gremo!” In sedaj smo v Armeniji. Tako preprosto je to. Obiskati neko deželo, o kateri ne veš popolnoma ničesar, namreč. Ne veš ali tam govorijo rusko in pišejo v cirilici ali kako drugače. Se mi zdi, da se še na nobeno državo nismo tako malo pripravili, kot na Armenijo. Zavarovanje za avto za Armenijo sem urejal kar na telefonu v neki restavraciji v Gruziji, kjer smo večerjali dan pred odhodom v Armenijo.

Posrečen je bil tudi vstop v državo na kopenskem mejnem prehodu, kjer znajo biti uradniki najbolj nadležni. Tisti, ki se je v teh deželah spomnil, da bi neenakost med spoloma zglajeval z zaposlovanjem žensk na položajih mejnih uradnic, si zasluži nagrado. Nobenega zvišenega uradniškega odnosa ali zafrkancije, temeljitih pregledov ali zasliševanj, ampak topel sprejem z nasmeškom: “Welcome to Armenia!”

Skratka, v Armeniji smo!

Za nami, skorajda na dosegu roke, najvišja gora Turčije, 5137 metrov visok vulkan Ararat.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Ob urejanju formalnosti na meji smo opazili, da je nenavadno hladno. Glede na to, da smo se bali Jerevana in napovedanih 35 stopinj. Na telefon sem pogledal, kje pravzaprav smo in ugotovil, da smo na višini 2100 metrov nad morjem! Zato so tukaj tako prekrasni razgledi, ki segajo do neskončnosti.
Gruzija in Armenija

Prašnih cest, s katerimi nas je pričakala Armenija, kar ni konec, čeprav smo tukaj že četrti dan. Še dobro, da imamo avto, ki je narejen zanje.
Gruzija in Armenija

Le tu in tam pusto pokrajino preseka zaplata zelene ali modre barve, ki sta zaradi kontrasta še lepši kot sicer.
Gruzija in Armenija

Barv ne manjka tudi na tržnicah, saj je sadja in zelenjave tukaj v izobilju.
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

A žal zelo poredko na krožnikih v obliki samostojnih zelenjavnih jedi, temveč le kot podpora težkim mesnim jedem.
Gruzija in Armenija

Seveda nismo prišli sem, da bi se pritoževali, temveč, da se temu, kar vidimo, načudimo. To nam (še vedno) gre kar dobro od rok. Razen, kadar obiščemo velika mesta, saj smo iz milijonskega Jerevana pobegnili tako hitro, da se je kadilo za nami!
Gruzija in Armenija

Na Kavkazu je lepo

Drugo mesto Gruzije, Kutaisi, nam je služilo le kot odskočna deska, kjer smo pristali in prevzeli najet avto. Vanj smo zmetali opremo za kampiranje in se zapeljali na sever, proti Kavkazu. Mimogrede, ponovno smo našli način potovanja, ki ga še nismo preizkusili; kampiranje z najetim avtom in našo (minimalistično) kamp opremo. Ko smo prispeli v hribe, smo bili že ob postavljanju šotora navdušeni, da nam ni treba ponovno spati v hotelski postelji, ampak pod milim nebom in v lastni posteljnini oziroma spalkah. Tako smo ostali kar štiri dni v šotoru in o hotelih nismo niti razmišljali. Še danes, ko smo se nameravali zapeljati do največjega gruzijskega mesta ob Črnem morju, smo si premislili. Na poti smo se namreč ustavili ob borovem gozdičku, kjer je bil tudi popolnoma prazen avtokamp, tam postavili šotor in se zasidrali kar ob morju.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Malce prehitevam, saj sem želel pisati o hribih. Prepričali smo se namreč, da so v Gruziji resnično takšni, kot pravijo; čudoviti. Mestia, mestece, kjer smo se utaborili, leži v osrčju gora in je dobro izhodišče za dnevne in daljše pohode in druge oblike podajanja v gore. Prvi dan smo se podali na pot proti ledeniku kar z avtom. Tudi tukaj se dogaja, da se brezpotja, ki so bila še pred kratkim namenjena le pešcem, širijo v blatne oziroma prašne kolovoze, po katerih hodijo le še tisti najbolj trmasti. Celo ob idiličnih jezerih Koruldi, ki ležijo 2700 metrov nad morjem, do katerih vodi strma pešpot, sem včeraj srečal avtomobile. Nisem mogel verjeti svojim očem. A tudi to je napredek. Skratka, prvi dan smo se tudi mi zapeljali po dolini proti ledeniku Skhara. Sicer je Maša prestrašeno rekla: “Gremo nazaj!”, ko smo z avtom prečkali reko, v kotanji katere je ležal na streho prevrnjen terenec, a smo še malce stisnili in se zapeljali naprej. Nekje na polovici poti smo avto zapustili in se naprej odpravili peš. Seveda nas je prehitelo kar nekaj avtov, ki so se zapeljali do konca doline, oziroma do koder se je pač mogoče peljati z dobrim terencem in nekaj spretnosti.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Na poti nazaj smo obiskali tudi vas Ushguli, ki slovi kot ena najlepših in najgrših vasi (odvisno od tega, koga vprašaš), kar jih je mogoče tukaj obiskati. Nekje celo piše, da je s 2300 metri nad morjem najvišje ležeča vas v Evropi. Jaz bi rekel, da je sama vasica dokaj grda, a leži na čudoviti lokaciji. Tega, da je tukaj Evropa, še nekako nisem ponotranjil. Še manj pa si je mogoče predstavljati trdo življenje tukajšnjih ljudi.

Gruzija in Armenija
Gruzija in Armenija

Tovrstne obrambne stolpe, kamor so se zatekle družine pred napadalci, smo videli že v Italiji in Makedoniji, a tokrat smo jih prvič obiskali tudi od znotraj in se povzpeli na vrh. Ne znam si predstavljati, kako napadalci niso mogli osvojiti nekega 25 metrov visokega stolpa. Očitno ne vem dovolj o srednjeveškem obleganju.

Gruzija in Armenija

V naslednjih dneh smo se lotili resnejših podvigov. Sam sem prišel do višine 2900 metrov, Maša in Sabrina pa nekaj manj, a zaradi tega nista bili prikrajšani lepih razgledov.

Gruzija in Armenija

Danes smo prvi del Kavkaza zapustili in ugotovili, da so kontrasti med planinami in morjem tudi v Gruziji izjemni. Še zjutraj smo dihali svež, čeprav topel gorski zrak tisoč petsto metrov nad morjem, že po kosilu pa smo se znašli ob morju, kjer sicer pihlja prijetna sapica, a prevroče za prijetno bivanje. Zakaj že se gre na morje poleti?

Potovanje po Gruziji

Končno je prišlo na vrsto tudi naše letošnje veliko potovanje. Veliko, ker smo se na pot odpravili trije in veliko, ker potujemo za več kot tri tedne. S Sabrino sva se odločila, da obiščemo del sveta, ki ga tisti, ki so ga že obiskati, tako zelo hvalijo. Kljub temu, da jih je dokaj malo število. Popotnikov, ki so Gruzijo in Armenijo že obiskali. A sedaj smo že tukaj in si bomo lahko vtise o tukajšnjih deželah in ljudeh ustvarili sami. Pravzaprav si jih že ustvarjamo. Prispeli smo namreč že včeraj in že na poti z letališča doživeli enega boljših vpogledov v družbo, kar jih je. Taksist je bil tako zgovoren, da smo v tisti urici, ki smo jo preživeli skupaj, o Gruzijcih izvedeli več, kot iz vseh pisanih virov, ki smo jih prebrali prej. Čeprav ne razumemo niti besedice njihovega jezika. Pomagali smo si z ruščino, predvsem pa z gestikuliranjem, saj so bile taksistove roke, med tem, ko je vozil in govoril, več v zraku, na njegovi glavi in trebuhu, kot na volanu. Pa vendar smo uspešno prispeli na cilj in razumeli večino vsega, kar je imel za povedati.

Obiskali smo že deset od petnajskih držav, ki so bile do leta 1991 del Sovjetske zveze in so danes samostojne. Nenavadno, da smo ponovno tukaj, glede na to, da nas ruski del sveta nekako ne privlači. A dežele niso le njeni zdajšnji prebivalci, ampak tudi okolje in zgodovina. V Gruzijo nas je pritegnil Kavkaz, mogočno gorovje na stičišču Azije in Evrope, v katerem je tudi najvišja gora Evrope. Nekje sem prebral: “Če je Gruzija Evropa, je bolj podobna Siciliji v 19. stoletju, kot sodobnim članicam EU!” Drugje pišejo, da je: ”Gruzija tehnično v Aziji, vendar se imajo Gruzijci kulturno za Evropejce.” Potem, ko smo se danes ves dan sprehajali po mestu, se nama s Sabrino zdi Gruzija še najbolj podobna *stanom, ki sva jih obiskala pred dvema letoma. A ko prebereš nekaj zgodovine o tukajšnjih deželah, ležečih na presečišču celin, ti kmalu jasno, da temu delu sveta oz. tukajšnjim prebivalcem, ni bilo z rožicami postlano, saj so si jih podrejali vsi, ki so šli tod mimo.

Kakorkoli, to so le prvi vtisi, h katerim dodajam še nekaj fotografij za pokušino. Gruzije se nismo še niti prav lotili, zato kaj več v tem trenutku ni za povedati.

Prekrasni razgledi na katedralo Bagrati
Gruzija in Armenija
in reko Rioni v kraju Kutaisi.
Gruzija in Armenija
Kot vedno in povsod, je tudi tukaj za nas tržnica na prvem mestu.
Gruzija in Armenija
Pravzaprav je pri nas na prvem mestu hrana (čeprav nas je ta zajtrk vse prej kot navdušil).
Gruzija in Armenija

V Švico z motorjem. Drugič.

Ponovno sem se znašel v precepu. Ne vem ali naj pišem o potovanju, ki je pravkar za nami ali o potovanju, ki je tik pred nami. O minulem imam še precej za povedati, po drugi strani pa bi tole, ki je pred nami, želel spodobno napovedati. Bom ostal nevtralen in pisal o Švici.

To alpsko deželo sva z motorjem sicer že obiskala, a s prekrasnimi kraji je pač tako, da se vanje radi ponovno vračamo. Sploh po tem, ko se z njimi bolje seznanimo. Četudi preko knjig. Zatem, ko sva se vrnila s potovanja po Švici, sem prebral več knjig o prvopristopnikih na najzahtevnejše alpske vrhove. Najbolj so me presunile knjige o osvajanju mogočne severne stene Eigerja, ki je potekalo pred osmimi desetletji. Neverjetno, kakšno moč imajo gore. So popolnoma nepremične, a privlačijo z neustavljivo močjo, ki se jim številni ne morejo upreti niti za ceno lastnega življenja. Podrobneje tukaj.

To mogočno steno sem si od takrat, ko sem o njej bral, želel videti od blizu. Tako sva se zapeljala v Grindelwald in postavila šotor v »Ledeniški vasi« pod Eigerjem. Razgledi prekrasni!
alpe-2019_16
alpe-2019_17

A neposredno srečanje z Eigerjem sva prestavila v nedoločeno prihodnost. Recimo, da zaradi pomanjkanja časa ali slabega vremena, ne zaradi 400 evrov, koliko stane vožnja z vlakom po najbolj razgledni železnici vse do najvišje železniške postaje v Evropi.

Raje sva se prepustila potem, ki jih obvladava in se zapodila po gorskih prelazih, ki jih v Alpah nikakor ne zmanjka. Čeprav dobro poznam občutek, ki ga imam, ko sem v gorah kot pohodnik in se čudim tistim, ki se v osrčje gora pustijo pripeljati z avtom, motorjem, avtobusom ipd., namesto, da bi uživali v pohodništvu ali alpinizmu, kot se za gorski svet spodobi, neznansko uživam v tem, ko se v gore pripeljem z motorjem. Nad gozdno mejo, na najvišje gorske prelaze, s katerih so najlepši razgledi.
alpe-2019_18
alpe-2019_19
alpe-2019_20
Sploh, kadar do tja pripeljejo zavite ceste.
alpe-2019_21
alpe-2019_22

Tudi v alpskih, sicer pregrešno dragih državah, se da dobro jesti za zmerno ceno. Sploh, če imaš rad sir. Midva ga obožujeva! Spominjava se, ko smo te kraje obiskali prvič, ko je bila Sara še čisto majhna in smo se ustavili v neki gorski vasici v Franciji. Hoteli smo kupiti sir, a se niti Sabrina niti jaz nisva spomnila ali pač nisva vedela, kako se po francosko reče sir. Takrat nama je uspelo s kretnjami, danes sir v Franciji, Švici in Italiji kupujeva precej bolj suvereno (fotografije sira pri prejšnji objavi).

Tudi nad alpskimi vasicami se je mogoče navduševati, saj so nekatere perfektno zlite z okoljem.
alpe-2019_23
alpe-2019_24
alpe-2019_25

Toliko zaenkrat o Alpah. Naslednjič se oglasimo iz dežele še višjih vrhov, kot so v Alpah!

Francoske Alpe za pokušino

Pravkar sva se po desetdnevni motoristični pustolovščini vrnila domov. Potepala sva se po alpskem svetu. Seveda z motorjem, kot se za Alpe spodobi. No, takoj za pohodništvom in kolesarjenjem, se razume. Čeprav se mi zdi, da sva srečala in videla več motoristov, kot kolesarjev in pešcev. Kar pravzaprav ni pomembno. Za naju šteje, da sva ponovno doživela precej nepozabnih trenutkov in to s kuliso, ki ji ni para.

A glede na to, da sva bila danes na poti deset ur in da vtisi še niso predelani, naj več povedo fotografije. Za začetek iz Francije:

Prizorov gora na zeleni postelji pod modrim nebom se je nemogoče naveličati:
alpe-2019_01
alpe-2019_02
alpe-2019_03
alpe-2019_04
alpe-2019_05
Prav tako slastne hrane,
alpe-2019_07
ki jo je treba pred zaužitjem včasih ovohati:
alpe-2019_06
Kolesarji, pohodniki, kje ste?
alpe-2019_09
Eden višjih prelazov, ki sva jih prevozila:
alpe-2019_10
In težavna pot na najvišjega, ki pa ga zaradi snega nisem dosegel:
alpe-2019_11
V Alpah se je mogoče navduševati tudi nad krasotami, ki so delo človeških rok, kot so vasice in jezera:
alpe-2019_12
alpe-2019_08

Toliko zaenkrat iz Francije.
alpe-2019_14

Z motorjem čez francoske Alpe

Ne morem verjeti, da je že julij, s Sabrino pa nama je letos uspelo narediti le eno večdnevno motoristično pot! Lahko se izgovarjam na slabo vreme pomanjkanje časa ali na to, o čemer sem pisal nazadnje, a ne bom. Tako sva se pač odločila, saj je motoristično potovanje le ena od oblik potovanj, ki smo jih letos opravili že kar nekaj. Kar je za naju pomembno je, da sva našla ustrezen termin in da so predhodna ter prihodnja potovanja dovolj odmaknjena, da se tega zelo veseliva.

Tokrat se podajava v Alpe. Francoske, švicarske in italijanske. Tam sicer ni tako vroče, je pa bolj mokro. A saj vemo, kako je z idealnim vremenom, ga ni.

Pravzaprav v tem trenutku ni kaj za dodati, morda le tole:
alps02

Kdaj je potovanj preveč?

Kakšna je prava mera potovanj? Kolikokrat na leto se odpraviti na potovanje, dopust, oddih, počitnice ali vsaj vikend, da nam to ostane v veselje, namesto postane breme? Morda komu zveni neverjetno, a tudi s potovanji je tako, da nas prevelika in prepogosta doza odhodov zdoma onesrečuje. (Mimogrede, pravijo, da je podobno z denarjem). Poznamo tudi takšne, ki pravijo, da so nomadi in da so ves čas na poti. A gre za dokaj ekstremno obliko potovanj, oziroma način življenja, ki si ga ne znam predstavljati, zato o tem ne morem razpredati. Lahko pa o tem, kako je, ko je odhodov zdoma preveč, saj sem to že nekajkrat občutil na lastni koži. Takrat vtisov ne predelam domov in o takšnih potovanjih niti ne pišem.

Potovanja je vsekakor treba doživljati in občutiti na samem potovanju, ko se nam dejansko dogaja. Vsaj pri nas je tako, da najraje potujemo na način, da se veliko premikamo iz kraja v kraj, kar pomeni, da si dnevi na potovanju niso enaki. Zato je vtisov še več, kot sicer in je še toliko pomembneje, da si vzamemo čas, da doživetja predelamo in podoživimo, sicer nova doživetja prehitro prekrijejo prejšnja. Kar je seveda škoda, saj so potovanja šola za življenje in si jih velja zapomniti že zaradi tega. Eden najpreprostejših načinov za to je urejanje albuma s fotografijami, čim prej po vrnitvi domov. Da se razumemo, urejanje albuma ne pomeni prepustiti, da se vseh tisoč fotografij prenese v galerijo v oblaku oz. digitalno shrambo. Urediti album s potovanja pomeni, da slike pregledamo, po potrebi obdelamo, obrežemo, zavrtimo ipd., predvsem pa, da večino fotografij izbrišemo in ohranimo le tiste najboljše. Tiste, ki jih bomo z veseljem kdaj pogledali ali komu pokazali. Zato menim, da nam (tudi) v tem primeru tehnologija dela medvedjo uslugo, saj nas s tem, ko samodejno poskrbi za naše fotografije, prikrajša za podoživljanje potovanja. Česar si najbrž ne želimo. Tega, da bi bili prikrajšani za lastne vtise z lastnih potovanj, namreč. Sicer ne vem, kako je z drugimi, a jaz se želim spomniti vsakega doživetja s potovanj. Jasno, tudi tistih slabih, saj le tako vem, kako v prihodnje preprečiti, da bi se slaba doživetja v prihodnje ponovila. V tem trenutku se spomnim le dveh hudo neprijetnih dogodkov s potovanj in se vedno znova trudim, da se ne ponovijo. Pravkar sem še spomnil še enega, a ker je šlo za resne situacije, o tem ne bom. Želim le povedati, da se je za to, da si dogodke s potovanj vtisnemo v spomin, izplača potruditi. Kar je, kadar skačemo s potovanja v potovanje, precej težje.

V popolnem svetu bi odpotovali le takrat, ko bi nam postalo doma dolgčas ali v službi prenaporno in bi si želeli malce razvedrila ali počitka ali družbe z ljubljeno osebo, oziroma česarkoli nam pač manjka. Se mi zdi, da bi bila to dokaj dobra osnova za iskanje prave mere potovanj. A dokler si ne ustvarimo popolnega sveta, se je pač treba prilagoditi temu, v katerem živimo. Ta je pač takšen, da je pogosto nečesa preveč in nečesa premalo. Dobra metoda za uravnovešanje je, da se naučimo reči ne. Ne le drugim, tudi samemu sebi. No, tega zadnjega se moram sam še naučiti.

S kolesom po svetu

Kolesarjenje, kot oblika potovanja, ko vsak dan kolesariš po drugih cestah in vsak dan spiš v drugem kraju, je prekrasna oblika potovanja. Res pa je, da morda zahteva nekaj več logističnih in kondicijskih priprav, kot nekatere druge oblike potovanj. Seveda gre tudi brez, a potem moramo biti pripravljeni sprejeti tegobe, ki nam jih na potovanju povzročijo slabo pripravljeno kolo ali telo. Saj je menda vsakomur, ki je že kdaj sedel na kolesu več kot 6 ur skupaj jasno, da se manj utrudimo, če smo telesno bolje pripravljeni. Na potovanjih se dobra kondicija oz. fizična telesna pripravljenost še kako obrestuje. Saj tako prihranimo energijo za vse druge aktivnosti, ki so neizbežen del potovanja. Postavljanje šotora, pranje perila, nakupovanje hrane, kuhanje večerje in čaja, pomivanja posode in podobno. Seveda se je s tem smiselno ukvarjati le, če nam je to v veselje. Če nam postavljanje šotora ali kuhanje večerje ne predstavlja veselja, je za to škoda tako energije, kot časa. Potem je bolj smiselno najti hotel in večerjati v restavraciji. Tako lahko prihranjen čas in energijo porabimo za ogled znamenitost v kraju, do katerega smo prikolesarili. Ali pa ostanemo v hotelski sobi in se regeneriramo, če smo po napornem kolesarjenju preveč izčrpani. Bodisi zato, ker se na kolesarjenje nismo dovolj dobro pripravili, bodisi zato, ker nam tako prija. Skratka, rekel bi celo, da so za potovanja, kjer se veliko gibamo, psihofizične priprave pomembnejše, kot vse druge priprave. Saj bomo v primeru, da smo dobro utrjeni in v dobri fizični kondiciji precej lažje in bolje prenašali tegobe in dojemali lepote potovanja. Obojih bomo na kolesarskem potovanju zagotovo deležni, in jih bomo lažje prenašamo oziroma dojemali, če smo utrjeni in v dobri kondiciji.

Ljudje se razlikujemo. Ne le, da imamo na potovanjih različne cilje, tudi različne psihofizične sposobnosti imamo. Morda zato tako redko srečam skupino kolesarjev, ki na način, ki sem ga omenil zgoraj, potujejo skupaj. Pravzaprav je še sploh nisem srečal. Največ par. Kolesarje, naložene s torbami, polne opreme za kampiranje in kuhanje, tako najpogosteje srečam same. Zanimivo, da pogosto v krajih, ki imajo izjemno težavne pogoje za kolesarjenje, kot npr. Patagonija, Tadžikistan ali Tanzanija. Seveda gre pri tem za povsem drugačno obliko potovanj, kot so skupinska potovanja. Kadar kolesarimo (ali kakorkoli drugače potujemo) v skupini, šteje predvsem to, koliko imamo skupnega z ljudmi, s katerimi potujemo skupaj. Zahtevnejše in napornejše kot je potovanje, bolj je to pomembno. Sicer nas lahko prilagajanje željam in zmogljivostim drugih v skupini stane preveč radosti, ki bi jih bili na istem potovanju deležni. Ljudje se tako ali drugače vse življenje nekomu in nečemu prilagajamo, le da smo nekateri manj, drugi bolj prilagodljivi. Morda pa smo tisti, ki se na kolesarska potovanja podajamo sami, le manj prilagodljivi in zato ne potujemo v skupinah.

Sicer pravijo, da Slovenci radi kolesarimo, a saj se razumemo, da tukaj pišem o potovanju s kolesom, ne rekreativnem kolesarjenju. Vsekakor imamo rekreativni kolesarji in popotniki kolesarji marsikaj skupnega. Čeprav se mi velikokrat zdi, da je to le kolo. Tako, kot si ne znam predstavljati sebe, da bi redno kolesaril po isti etapi, si ne znam predstavljati nekaterih kolesarjev, ki jih poznam, da bi na kolo natovorili torbe in odkolesarili za več dni. Sploh pa niso pomembne razlike, temveč to, da se zavedamo ali smo popotnik ali kolesar. Če ne zaradi česarkoli drugega, zato, ker bomo le tako ob kolesarjenju uživali na polno. Včasih pozabimo, da predvsem to šteje. A kljub izjemnim užitkom tako popotniškega, kot rekreativnega kolesarjenja, bom sedaj kolo za nekaj časa pospravil, pred vrati so druge oblike potovanj in pozornost je treba nameniti njim.

p.s.: Ta prispevek pišem na nadmorski višini 10.654 metrov, kako izjemen je ta svet!

S kolesarskim tempom po Makedoniji

Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.

Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze, makedonija-2019_15
pastrmajlija, makedonija-2019_16
turli tava, makedonija-2019_17
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino. makedonija-2019_18
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
makedonija-2019_19
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
makedonija-2019_20
makedonija-2019_22
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
makedonija-2019_21
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
makedonija-2019_23
makedonija-2019_24
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
makedonija-2019_25
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
makedonija-2019_26
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.