S kolesarskim tempom po Makedoniji

Različne države, destinacije in pokrajine, ki jih obiskujemo, imajo različno »podlago« za potovanja. Nekatere je najbolje obiskati in po njih potovati peš, po drugih z lastnim avtom, po tretjih s kolesom, četrtih z motorjem in tako naprej. Tako, kot smo peš marsikje prepočasni, smo v avtu marsikje prehitri. V obeh primerih zamujamo priložnosti oziroma spregledamo znamenitosti, ki bi jih z ustreznim tempom lahko obiskali ali doživeli. Tempo potovanja je namreč precej bolj pomemben, kot si včasih mislimo. Na potovanjih smo, na primer, srečali kolesarje, ki so premagovali neskončne razdalje v Patagoniji, kjer je od enega do drugega naselja več dni kolesarjenja, vmes pa le pusta, neskončna pokrajina. Je kolo res primerno za takšna potovanja? Odvisno, kaj od potovanja pričakujemo. Vsi na potovanjih ne oprezamo za tistim, kar je pred našimi očmi, temveč odkrivamo tisto, kar je v nas. V ta namen je lahko kolesarjenje po neskončni Patagoniji popolna kulisa. Včasih pa čez nekatere destinacije, ki bi si zaslužile več in daljše postanke, dobesedno zdrvimo. Tako, kot sva s Sabrino z motorjem prevozila osem tisoč kilometrov Svilne poti v manj kot treh tednih, čeprav bi si ta pot zaslužila večmesečno potovanje. Tako pač je s potovanji. Vedno so kompromis želja, časa, denarja in še marsičesa.

Na letošnjem kolesarjenju po Makedoniji sem sicer imel dovolj časa in denarja ter skoraj popoln tempo, a to ni bilo dovolj, da bi lahko rekel, da je bilo potovanje popolno. Kar je pravzaprav v redu, saj so tako pozitivni kot negativni vtisi, ki jih prinesemo s potovanj, potrebni za izboljšanje potovanj v prihodnje. Nekateri vtisi pa so preprosto popolni, kakršnikoli so. Na primer, takšni:
Meze, makedonija-2019_15
pastrmajlija, makedonija-2019_16
turli tava, makedonija-2019_17
pleskavica s kačkavaljem, ovita v slanino. makedonija-2019_18
Ali takšni, ko si na kolesu in je pred teboj tisoč višinskih metrov spusta, kot tale proti Strumici:
makedonija-2019_19
Čeprav tudi spomin na tisoč metrov vzpona ni nujno, da je negativen. Na Kruševo (nekje v ozadju) sem se povzpel kot za šalo.
makedonija-2019_20
makedonija-2019_22
Mimogrede, v Kruševu se hvalijo, da so najvišje ležeče mesto na Balkanu. Prismučati se je mogoče dobesedno v center.
makedonija-2019_21
Tudi na kanjon Matka imam lepe spomine. Sicer v obliki fotografij, na katerih se ne vidi gneča, a to šteje, mar ne?
makedonija-2019_23
makedonija-2019_24
V spominu mi je ostal trudi kraj Demir Kapija, a le zaradi imena, ki v turščini pomeni železna vrata.
makedonija-2019_25
Ne le s pomočjo fotografij, vtisi se dobro ohranijo tudi, kadar so podani skozi zgodbo. Ena bolj simpatičnih, ki sem jih imel priložnost prebrati v Makedoniji, je zapisana na tabli ob kamnu Kralja Marka:
makedonija-2019_26
Na zgornji fotografiji velja opozoriti na to, da je vtis odvisen od tega, kako globoko v fotografijo oz. predmete v ozadju se zazremo. Ti namreč bolje opisujejo resničnost, kot pravljice o kamnih. A opaziti jih je mogoče le s primernim tempom.

Vtisi iz Makedonije

Tako. Makedonska kolesarska avantura je za menoj. Zaključil sem jo nekaj dni prej, kot sem načrtoval, a sem kljub temu v enajstih dneh prekolesaril kar nekaj zanimivih kotičkov te prekrasne dežele. Čudoviti razgledi, božanska hrana in zanimivi ljudje. Dovolj razlogov za obisk. Po eni strani smo si tako blizu, po drugi neskončno daleč, Makedonija in Slovenija. Po eni strani so podobnosti tiste, zaradi katerih se mi je Makedonija zdela zanimiva, kot destinacija za kolesarjenje. Po drugi strani pa so razlike tiste, ki so jo zame naredile prav posebej privlačno. Nisem prepričan, če je to prav oziroma primerljivo, a prednost dajem privlačnemu pred zanimivim, saj se mi zdi, da je lahko nekaj, kar je privlačno, precej pogosteje hkrati tudi zanimivo. Med tem, ko smo na potovanjih neštetokrat videli kaj zanimivega, a hkrati neprivlačnega.

Kakorkoli, Makedonija je tako zanimiva kot privlačna. Zato ne bom pisal o tem, kar mi ni bilo všeč, temveč o tem, kar mi je bilo.

Skopja sem se kar malce bal. Ne česarkoli drugega, kot tega, kako se je spremenilo, pred čemer so me svarili tisti, ki so ga obiskali pred nedavnim. A v Skopju sem preživel več časa, kot sem nameraval in mi je postalo prav všeč, kot mesto s širokimi pločniki, neskončnim naborom dobrih restavracij in nenavadno arhitekturo.
makedonija-2019_01
makedonija-2019_02
makedonija-2019_03
Sicer sem Skopju skušal uiti že drugi dan, a kot sem že zapisal, mi ni bilo usojeno. Nič zato, sem odkril druge poti. Takšne, ki vodijo skozi skorajda neokrnjeno naravo in so po možnosti manj prometne.
makedonija-2019_04
makedonija-2019_05
Mimo riževih polj,
makedonija-2019_06
ob reki Vardar
makedonija-2019_07
makedonija-2019_08
in ob vinogradih Tikveša.
makedonija-2019_09
makedonija-2019_10
Še najraje pa sem imel ceste, ki so vodile ob nasadih jagod, ki so jih pravkar obirali. Seveda sem jih kupil. Polovico vedra!
makedonija-2019_11
makedonija-2019_12
Tokrat žal ni bilo veliko priložnosti za kampiranje, a ko sem uspel postaviti šotor in skuhati večerjo v naravi, je bil to eden vrhuncev potovanja.
makedonija-2019_13
makedonija-2019_14

Gostoljublje po makedonsko

V Skopju sem srečal kar nekaj (lokalnih) kolesarjev in še nekaj v Bitoli. Sicer pa le tu in tam kakšnega domačina na kolesu. Izven mest niti enega. Sprašujem se, zakaj? Lani in tudi na prejšnjih kolesarskih potovanjih sem jih vedno srečeval, kolesarje popotnike. V Makedoniji sem danes deseti dan in nisem srečal niti enega. Najbrž tisti, ki potujejo s kolesi, o Makedonskih razmerah za kolesarjenje vedo nekaj, česar jaz nisem, preden sem se sem odpravil. Pravzaprav še danes ne vem. Tudi začudeni pogledi domačinov v bolj odročnih krajih in njihove besede, mi dajo vedeti, da najbrž tudi njim tovrstno kolesarjenje ne gre v račun.

Dežele v tem delu Evrope že kar poznam in vsaka je po eni strani drugačna, po drugi pa so si vse podobne. Vključno s Slovenijo. Makedonci se radi pogovarjajo. Kar ustavljajo me in začnejo pogovor. Gesta, na katero pri nas težko naletiš. Možakar, ki je znal le Makedonsko, si je kar stol prinesel k meni, ko sem šotoril v kampu njegovega sina. Vse sva se pomenila!

V prav posebnem kraju, Kratovo, mestecu, ki stoji v kraterju ugaslega vulkana, sem spal v tristo let stari etno hiši. Gospodar, ki me je pričakal, mi je za pijačo dobrodošlice postregel z obloženo mizo lokalnih dobrot, ki se jim nisem mogel upreti. Še halva, tista suha drobljiva sladica, je bila okusna. Kljub prigovarjanju, da nimam prostora za dodatno prtljago, mi je dal nekaj vrečk domačih začimb in šopek mete za čaj. Nekaterim ljudem pač ne moreš reči ne. Zjutraj je prišel njegov sin, po poklicu arheolog, s katerim sva skupaj pozajtrkovala, nato pa me je odpeljal na kratek ogled mestnih znamenitosti. To so predvsem stolpi, v katere so se nekoč domačini zatekali pred napadalci. Pa menda prvič sem videl “kozmopolitansko” cerkev, kot jo je imenoval moj vodnik. Imela je namreč simbole štirih največjih religij.

Uf, šele sedaj, ko pišem, mi postaja jasno, da sem že kar nekaj videl in doživel tukaj. A tipkanje objav na telefon mi ne gre najbolje od rok. Vtisi so lepši, ko jih predelaš. Kmalu!

Makedonija, nič po načrtih, a vse je v redu

Danes je tretji dan moje letošnje kolesarske eskapade. Tokrat prvič po državi, ki nima morja. Kot, da je morje ne vem kaj. Pa je! Sploh v mesecu maju, ko so vremenske razmere v notranjosti nestabilne in je na morju že dovolj toplo tudi ponoči. Zaradi kampiranja, seveda. Pa tudi terapevtskega namakanja v mrzli vodi po kolesarjenju.

Tako pa sem se kljub pripravam znašel v več nepričakovanih situacijah, ki se jim sproti prilagajam. Nič resnega. Morda le to, da sem načrtoval tri vzpone čez dva tisoč metrov, a so me prizori snega, s katerim so pokrite gore, ki jih je mogoče videti iz Skopja proti jugu in zahodu, prepričali, da je bolje, da se držim pod dva tisoč metri. Zraven tega, me je včeraj v to prepričal še čuvaj naravnega rezervata. Iz Skopja sem zjutraj pričel z blagim vzponom proti rezervatu Jasen, od koder sem nameraval nadaljevati proti jugu vzdolž lepega jezera, kjer sem nameraval na črno kampirati. Po štirih urah in 40 kilometrih kolesarjenja bolj ali manj navkreber, sem dokaj utrujen, (z vso prtljago, se razume) prikolesaril do zapornice, onkraj katere sta položaj branila dva gromozanska psa. Na tabli je pisalo, da cesto za promet v smeri, kamor sem nameraval, odprejo med 16. in 18. uro. Dve uri čakanja! A že čez deset minut se je prikazal čuvaj in rekel:”Sa točak ne!” S kolesom ne! Dajala sva se kakšnih deset minut, a ni popustil, s kolesom je vožnja skozi rezervat prepovedana (tako on, na nobeni tabli ne piše). Obrnil sem se in odkolesaril nazaj v Skopje. Načrti so padli v vodo. Tudi danes so in jutri bodo, preverjeno! A dokler še lahko ves dan kolesarim, najdem kaj za pojest in prostor za spanje, je vse v redu.

Vtisi sledijo, ko se jih nabere dovolj.

Kolesarska potovanja so zakon

Sedaj, ko je pomlad menda že zares v polnem zamahu, sem se spomnil še enega načina, na katerega je mogoče preživeti aktivni dopust. Mimogrede, danes zjutraj sem razmišljal o tem, če je alternativa aktivnega dopusta pasivni dopust in če je, zakaj se ta nikoli ne promovira? A ker tega načina preživljanja dopusta zaenkrat še ne obvladujemo dovolj dobro, se v to ne bom spuščal. Zato tudi ne pišem o naših potovanjih, kot o aktivnem preživljanju dopusta, saj drugih oblik, kakršnekoli že so, ne prakticiramo.

A preden preidem k dejstvu, moram zapisali še tole. Letošnje leto je že bilo dokaj pestro, saj smo se potepali že po Tajskem in Burmi, pohajkovali po grškem otoku, se podili z motorjem enkrat po Avstriji in drugič po Balkanu. A v naslednjih mesecih se obeta še več takšnih in drugačnih potovanj. Ravno prav, da lahko vmes zajamemo sapo, nič kaj več. Zato bo pisanje na teh straneh v tem času morda videti malce nepovezano ali celo nepredelano. Morda pa tudi ne. Pustimo se presenetiti.

A pojdimo lepo po vrsti, s potovanjem, ki je naslednje, vsa, ki mu sledijo, naj lepo počakajo.

Torej, kolesarjenje. Pravzaprav kolesarsko potovanje, če želim biti konsistenten.

Ne vem, kako bi temu rekel; morda jugo-nostalgija ali kaj drugega, skratka, nekako se ne morem znebiti želje po potovanjih po Balkanu. Ma ne, ni jugo-nostalgija, saj ničesar iz tistih časov ne pogrešam, gre za nekaj drugega. Morda se ravno zato, ker ne najdem odgovora, vedno znova tja podajam.

Letos se s kolesom podajam tja, »gdje vječno sunce sja«. Saj vemo, kje je to, a ne? Ja, Makedonija! V tem trenutku, dokler ne začnem pritiskati na pedala, ni kaj dodati. Morda le to, da sem končno naredil posebno stran kolesarska potovanja, saj se je tovrstnih potovanj nabralo že kar nekaj.

Posedati je težko, ne hoditi

Takole. Tudi letošnji prvomajski prazniki so minili v znamenju pešačenja v naravi. Tokrat smo se podali na grški otok Krf, čez katerega poteka pešpot Corfu Trail. Piše, da meri 220 kilometrov v dolžino. Seveda smo si pot prilagodili po svoje. Prvič zato, ker si je v predsezonskem času nemogoče organizirati prenočitve tako, da bi lahko pot prehodili od začetka do konca v približno enako zahtevnih in dolgih etapah. Drugič pa zato, ker imamo formalno označene pešpoti najraje takšne, da nam služijo zgolj za orientacijo in lahko tavamo po svoje. Tako smo se držali zahodne obale otoka, po kateri smo se sprehodili od severa proti jugu in pri tem prepešačili kakšnih 140 kilometrov. Koliko je pač verjeti beleženju na telefonu. Sam za to, koliko prehodimo, raje upoštevam število ur in temperaturo oz. vremenske razmere, pri katerih hodimo. A pustimo številke. Krf je prekrasen! Vsaj zahodni del, ki ni tako razvit. To sicer pomeni, da smo spali v krajih, kjer je bila odprta le ena restavracija in kakšen supermarket. A glede na to, da smo bili vsak dan dokaj utrujeni, nam to, da bi bili izbirčni, ni padlo na pamet. No, skorajda. S seboj smo namreč nosili ne le hrano za čez dan, temveč tudi tri četrt litra olivnega olja, kosmiče, začimbe in še kaj, kar smo potrebovali za pripravo večerje ali zajtrka. Ko pač ni bilo drugega. Če bi mi kdo kdaj rekel, da si bom po Grčiji nosil hrano za več dni v nahrbtniku, mu ne bi verjel. A naš ideal potovanj se spreminja. To, kar nam je bilo nekoč všeč, nam danes več ni in to, kar se nam je nekoč zdelo neumno, danes dojemamo kot najbolj zadovoljujočo obliko potovanj.

To pomeni, da Maša, Sabrina in jaz najbolj uživamo, ko se potepamo po naravi. Tem dlje od civilizacije, tem bolj nam je všeč. Četudi to pomeni, da vso prtljago, ki jo imamo na tem potovanju s seboj, nosimo ves čas na hrbtih. Ne znam opisati, kako zelo všeč mi je, da nisem več edini pri hiši, ki se lotevam takšnih podvigov. Tudi dan, ko smo hodili 10 ur, je minil brez pritožb in težav. Ni kaj, Maši se pozna, da je že pri šestih letih hodila po resnih poteh po Himalaji.

Saj ne, da na potovanjih to načrtno iščemo, a pohodništvo je menda najbolj zdrava in najcenejša oblika potovanj. Če k temu dodamo še dobro družbo in slastno hrano (iz nahrbtnika ali lokalne taverne), je treba priznati, da gre za popotniško-športno aktivnost, ki ji je težko najti primerjavo.

Zraven tega smo danes izkusili, da je posedanje lahko precej bolj naporna aktivnost kot hoja. Niti en dan na Krfu nismo bili tako utrujeni kot danes, kot smo potovali domov in smo ves dan posedali. Najprej na letališču, nato na letalu in še v avtu. Ja, danes, ko nismo prehodili niti kilometra, je bil za nas daleč najbolj naporen dan letošnjih pohodniških prvomajskih praznikov.

Najzvestejše spremljevalke na našem pohodu po Krfu so bile oljke, ki so nam nudile senco in oranže, ki so nam dale še nekaj več. krf2019_01

Toliko zaenkrat. Več, ko se sestavimo.

Peš po Krfu

Na lanskem prvomajskem potepanju po grških otokih nam je bilo tako všeč, da smo se odločili, da letos pustolovščino ponovimo. Le da smo si tokrat za cilj izbrali le en otok, a malce daljšo pešpot, ki jo nameravamo prehoditi. Najbrž ne v celoti, saj so grški otoki polni prekrasnih plaž, mesteca pa dobrih restavracij in brzenje mimo lepot ali dobrot ni nekaj, kar bi nam šlo najbolje od rok. S tem, da tokrat ves čas nosimo vso prtljago s seboj.

Če ne bi danes po tem prekrasno zelenem otoku prehodili 27 kilometrov, bi še kaj dodal, a bomo raje počivali, jutri nas čaka nova etapa.

Potovanja z motorjem

Opazil sem, da ni več dovolj, da potovanja na tej strani kategoriziram po destinacijah, temveč jih moram ločiti tudi po načinu potovanj. Saj se ljudje razlikujemo predvsem po načinu, na katerega potujemo, ne po tem, kam potujemo. Mi smo poskusili že kar nekaj različnih načinov, od potovanj z majhnimi otroki z avtom po Evropi in z nahrbtniki po daljnih deželah, večdnevnih pohodniških izletov, kolesarskih izletov, motorističnih potovanj in še kaj. Nabor načinov, na katere je mogoče zadovoljevati popotniško strast, je dovolj širok za vsakogar, ki si tega želi, se razume.

Da zadeve na naši spletni strani postajajo nepregledne, sem opazil že pred časom, a nekako ne premorem dovolj »resursov«, da bi jih uredil. Niti ne vem, kako bi bilo najbolje, glede na to, da smo objavili že 555 prispevkov in tri tisoč fotografij. Zato se lotevam sproti. Začel sem z motorističnimi potovanji, na temo katerih je že 60 prispevkov. Tako je nastala stran Motoristična potovanja.

Verjeli ali ne, sam sem bil presenečen, ko sem videl, kje vse sva se s Sabrino v zadnjih letih potepala z motorjem (in šotorom, seveda). V zadnjih osmih letih sva uspela (če sem natančen, sem bil na dveh sam) narediti osem daljših motorističnih potovanj, od tega tri izven Evrope.

2018 Norveška 2018-norveska_33
2017 Kirgistan srednja_azija_2017_068-jpg
2016 Čez Afriko zebre se ne pustijo motiti
2015 Kašmir in Ladakh 2015-kasmir_38
2014 Jug Italije 2014-Italija29
2013 Po Balkanu Balkan-2013_24
2012 Švica Svica-17a
2011 Skandinavija Skandinavija-071
In seveda prvo veliko motoristično potovanje leta 1997, v Maroko Sahara, Maroko 1997

Potovanja ne tešijo lakote, temveč jo vzbujajo

V zadnjih objavah sem na družbenih medijih pisal o tem, kako se družbenim medijem izogniti. Vnaprej izgubljen boj, če bi seveda to bil kakršen koli boj. Tako pa gre zgolj za moje razmišljanje o tem, kako čim bolj osmisliti čas, ki ga namenimo potovanjem in potegniti ločnico med rečmi (in ljudmi), ki v našem življenju (in mi v njihovem) štejejo in tistimi, ki ne.

Domnevam, da ljudje potujemo, ker nekaj iščemo. Potešitev radovednosti, počitek od naporne službe, odklop od vsakdana, zadovoljitev nepotešenih strasti, kakovostni čas, ki ga preživimo z najbližjimi, védenje o svetu, brezskrbnost, svobodo, smisel, ljubezen, zadovoljstvo in tako naprej. Skratka nekaj, kar nam je v domačem okolju ali v vsakdanu nedosegljivo. Saj se nam zdi, da nam nekaj manjka. Legendarni Christopher McCandless (katerega biografija je izšla v romanu in filmu Into the wild), je dejal: »V temelju vsakega človeka je njegova strast do pustolovščine. Radost življenja je v novih doživetjih, zaradi česar ni večje radosti kot nenehno spreminjanje horizonta, tako, da ima vsak dan novo in drugačno sonce. Če želiš imeti več od življenja, se moraš znebiti oklepa monotone varnosti in živeti nepredvidljivo, kar se ti bo sprva zdelo noro. Ampak, ko se enkrat navadiš na to življenje, boš dojel njegov smisel in neverjetno lepoto.« Zelo lepo in mamljivo, a vsi, ki smo prebrali roman ali videli film, vemo, kako se konča.

Seveda različni ljudje svoja iskanja zadovoljujemo na različne načine, predvsem pa se za to, da jih zadovoljimo, angažiramo do različne mere. Morda bi temu lahko rekli, da smo nekateri bolj, drugi manj racionalni. A četudi so potovanja eden od načinov, na katerega je mogoče tešiti potrebo po iskanju, je jasno, da ne moremo kar naprej potovati. Če bi, bi se tudi potovanj slej kot prej naveličali. Zato se z nečim, čemerkoli, kar odvrne našo pozornost od iskanja, zaposlimo. Pogosto je prav ta nepotešenost tisto, kar nas žene naprej in nas spodbuja, da se lotimo in izpeljemo zadeve, ki jih sicer ne bi.

Zna se zgoditi, da v nekem trenutku spoznamo, da nam nenehno iskanje ne prinese trajnega zadovoljstva. Ultimativnega potovanja, po katerem bi si rekli: »Tako, sedaj mi ni treba več potovati!« ni. Jasno. Na potovanju sicer najdemo kakšen odgovor na vprašanje, ki smo ga prišli iskat. A kaj, ko se nam ob novih védenjih, do katerih pridemo na potovanjih, odpre še več novih vprašanj. Zato potovanja ne morejo trajno zapolniti tistega prostora v nas, ki se nam zdi nepotešen. Tako lahko ta prostor poskusimo zapolniti brez nenehnega iskanja in hrepenenja po novem ali drugačnem. Da smo zadovoljni s tem, kako je in si ne želimo, da bi bilo kakor koli drugače. Seveda to ne pomeni, da smo pasivni, le pravo razmerje med nenehnim iskanjem in prepuščanjem usodi je treba najti. Nič lažjega…