V Mehiko z otrokoma

Potopis objavljen v reviji Moj Malček, številka 10 – oktober, 2007:

Naša družina šteje dva odrasla in dva otroka. Sara je stara osem let, Maša bo kmalu štiri. Zelo radi potujemo. Deklici sta tega vajeni in se potovanj veselita. Marsikdo si ne zna predstavljati, da bi šel na daljšo pot ali celo potovanje s tako majhnima otrokoma, še posebej na potovanje v lastni režiji. 2006-mehika_41 Moje mnenje pa je, da je za otroke pomembno, da si res z njimi, pa naj bo to kjerkoli. Seveda je naporno, ampak tudi doma je naporno, če imaš zahtevne otroke. Doma je poleg ukvarjanja z otroki treba še kuhati, pospravljati in se udeleževati raznih aktivnosti, na potovanju pa tega ni. Torej je na potovanju pravzaprav laže, manj naporno. Tam je ves čas dneva na razpolago samo za uživanje in druženje.

Daljše potovanje je dobra priložnost, da se družina še bolj poveže. Za nas je to edini čas v letu, ko je naša družina skupaj mesec dni vseh 24 ur na dan. To je najboljši čas leta in takrat tudi najbolje funkcioniramo. Odločitev, da gremo v Mehiko, je bila čisto slučajna. Z možem sva se na hitro, v eni uri, odločila, da gremo v Mehiko. Šele nekaj dni po odločitvi sva začela racionalno razmišljati o tem, kaj pravzaprav pomeni, če greš v tako daljno deželo z dvema majhnima otrokoma. Sara je imela tedaj 7 let, Maša pa 2 leti in pol in je imela še plenice. Toda ni nam žal, da smo vztrajali pri odločitvi. Pravzaprav nasprotno, zelo zadovoljni smo, da smo šli. To je bilo namreč prvo potovanje v res daljne kraje z otroki.

Mami, gremo domov!
Toda začetek je bil težak: samo let z letalom od Muenchna do Cancuna je trajal 12 ur, še prej pa smo se do Muenchna vozili nekaj ur. Ker smo šli na pot v začetku februarja, je bilo vreme ob odhodu strašno slabo, sneg in mraz. In otroci? Že v Muenchnu na letališču je mlajša hči, Maša, hotela domov. Ni ji bilo všeč potovanje, pa tudi Sara je bila že utrujena. Bila sem zgrožena, kaj šele bo!

Mašo sem previjala na letalu na WC-ju, ki je bil širok kakšnega pol metra. Maša pa ni drobna in tudi ne mirna deklica. Preden jo previješ na letalu, se moraš psihično pripraviti. Previti pa jo je bilo treba vsaj štirikrat v času, ko smo bili na letalu. Ampak ob tem se lahko zdaj samo nasmejem. To je dokaz, da ko gledaš nazaj, ti s potovanj ostanejo v spominu le lepe stvari, slabe pa se spremenijo v smešne dogodke.

Iz zime v poletje
Pozno popoldne smo prispeli v Cancun na Yucatanu. Čeprav je bila ura šest popoldan, je bilo že zelo temno, kar me je presenetilo. Zato pa je bilo toplo in neverjetno prijetno. Ptiči na visokih palmah so glasno peli. Zdelo se mi je, da sem prišla na takšen kraj na zemlji, kamor sem vedno želela. Imela sem neverjetno dober občutek. Tako sem se počutila ves čas potovanja po Mehiki, dobro kot še nikoli, nikjer na svetu. Na poti v Playo del Carmen smo vsi zaspali, saj je bila doma ura že dve zjutraj, mi pa strašno utrujeni, saj smo bili na poti že 28 ur. Prispeli smo v Playo – manjše turistično mesto, ki je bilo izredno živo, vse je pelo in igralo. Življenje povsod, polne restavracije. Sara je kar spala, nesla sva jo iz avtobusa v otroški voziček in peljala do hotela, kjer je vse dišalo po mehčalcu in to daleč naokrog po sosednjih ulicah. Kljub utrujenosti smo šli na sprehod po mestu, ki je vabilo s svojo živahnostjo. Ponoči nas je zeblo. Nepojmljivo, na karibski obali Mehike smo, pa nas zebe! Naša soba je bila zelo zanimiva, izgledala je kot »kabanja« (koliba), v bistvu si zunaj, čeprav si noter. Stene niso spojene s streho, ampak je vmes prazen prostor, tako da piha skozi.

Rajska plaža
Z avtobusom smo se peljali v Tulum, kjer je bilo pred 500 leti mogočno majevsko mesto. S treh strani je bilo obdano z obzidjem, na četrti pa ga je varovalo morje. Ruševine so nad morjem, pod mestom pa je prekrasna plaža, beli pesek, visoke palme, modro nebo brez oblačka. Plaža je res rajska, kot razglednica s Karibov. 2006-mehika_42 Na tleh so ležali kokosi, s katerimi sta se igrali Sara in Maša. Ko sva ju opazovala, sva pomislila, da je tukaj res raj na zemlji.

Med potjo za Valadolid smo kupili šop mini bananic v velikosti palca, ki sta jih deklici jedli kot za stavo. Nama z možem so ostale samo navadne velike banane, pa še zrele niso bile. Tako je, če imaš otroke. Valadolid je bil naše prvo res »pravo« mehiško mesto. Bistveno drugačen je od Playe del Carmen. Nikjer nobenega turista. 2006-mehika_33.JPG Redko srečaš kakšnega popotnika, vsi so domačini. Zanimiv je bil napis »Prosimo, ne dajajte našim otrokom, ki beračijo, denarja, ker morajo hoditi v šolo in se učiti. S tem, ko jim dajete denar, jih odvračate od šole«.

Vroče, vroče …
Zvečer je bilo vroče. Prvič je bilo tako, kot da smo v Mehiki. Sara je celo noč brcala, Maša pa se je zbudila ob štirih zjutraj z besedami »Jedla bi pečeno kuro!«. Naslednji dan smo si ogledali več piramid, med njimi najpomembnejšo piramido v Chichen Itzi, svetovno znano 25 m visoko El Castillo, staro več kot 1.500 let. Ima 365 stopnic, toliko kot je dni v letu. To je v bistvu iz kamna izklesan majevski koledar. Zelo veličastno. Videli smo še več manjših zgradb in zelo zanimiv tempelj s tisoč stebri. Čisto od blizu smo videli tudi tri velike kuščarje, kar je pri otrocih povzročilo pravo veselje. Bilo je vroče, kraj pa neverjetno miren. V časih, ko so te piramide služile svojemu namenu, je bila tukaj gosta džungla. Okoli glavne piramide se vijejo potke, ob katerih prodajajo prekrasne živopisne izdelke. Veliko jih je iz kamna in mavca, večinoma po ceni 1$. Sara je za 30 pesosov, kar je 3$, dobila leseno glavo jaguarja z belimi zobmi.

Bi si upali poskusiti hrano?
»Domingo a Merida« pomeni nedelja v Meridi. To je dan, ko zaprejo center Meride za ves promet, da se lahko zabavajo in plešejo kar na ulici. Okrog glavnega trga je veliko stojnic s hrano. Prodajali so marsequitas, sladke hrustljave palačinke s slanim sirom. Čudna kombinacija, ampak Sari je bilo všeč. Prodajali so še koruzo z omakicami, za katere smo kasneje ugotovili, da so kombinacija majoneze, čilija, naribanega sira, limetinega soka in še česa. 2006-mehika_44 V Meridi, kjer smo bili bolj na začetku potovanja, se jih še nismo upali poskusiti, saj smo se bali okužbe z vodo, ki vsebuje bakterijo, zaradi katere dobiš po mehiško »turista«. Tako rečejo hudi driski, ki jo dobijo turisti v Mehiki. Zaradi tega smo si celo zobe umivali z vodo iz plastenk.

Campeche je čisto drugačno mesto kot Valadolid ali Merida. Je veliko in prostrano, ima čiste in urejene ulice ter lepe barvite hiše. Na tržnici smo si kupili velikanski ananas in ga kar takoj pojedli. Procedura prehranjevanja z umazanimi rokami in brez vode je bila zahtevna. Vedno smo imeli pri roki kakšno prazno čisto vrečko na primer, za narezani ananas in pa antibakterijske robčke, za brisanje rok pred jedjo.

Džungla!
Prav posebno vzdušje in ozračje je bilo v Palenque, v mestu sredi džungle. Iz džungle smo slišali mogočno rjovenje neznanih živali in glasno oglašanje ptičev. 2006-mehika_43 Piramide in druge zgradbe so bolje ohranjene od vseh, kar smo ji do takrat videli. Ohranjene so celo nekatere sobe in grobnice ter veliko fresk, ki prikazujejo življenje Majev. Bili smo tudi v grobnici Rdeče kraljice, za katero še danes ne vedo, ali je bila mama ali žena kralja Pakala. Nekateri celo menijo, da kralja Pakala sploh nikoli ni bilo. Na nekih pročeljih so celo upodobljeni kitajski zmaji in buda. Podrobnosti iz zgodovine so še nejasne. V Palenquah je bilo vse čudovitih intenzivnih barv. Drevesa z rdečimi in oranžnimi velikanskimi cvetovi, adami, ki so pri nas visoki približno dva metra, so tam takšni, da je mož poleg njih izgledal kot palček, kljub temu, da je visok čez meter in devetdeset. Ko smo se vrnili v mesto, smo si privoščili dobro kosilo. Jedli smo azteško juho, v kateri so bili koščki piščanca, svežega paradižnika, avokada, limete in dodana kisla smetana. Poskusili smo še tamales, kar je v koruzne liste zavit kuhan zdrob z dodatki piščančjega mesa in zelenjave.

Mehiške mamice
Najlepša in najhladnejša jutra, ki smo jih doživeli, so bila v San Cristobalu de las Casas. Kraj
je na nadmorski višini 2.100 metrov, zato je bilo zjutraj okrog nič stopinj, podnevi pa se temperatura dvigne tudi na 20 stopinj in več. Male indijanske deklice hodijo po trgu in prodajo barvne pletene zapestnice in pasove. Mame nosijo dojenčke in malčke do dveh let v rutah na hrbtu. Zgoraj so debelo oblečeni, nogice pa imajo bose ali pa obute v plastične sandale, kar velja tudi za mame in večje otroke. Kako lepi otroci so! Črnih okroglih oči, črnih gostih las in živo rdečih lic. Nekatere ženske imajo debela kosmata črna krila in ovčje kože, kar je znak, da so iz indijanske vasi Chamula. Vsa krila so v eni velikosti. Bolj vitke si jih pač večkrat zavijejo okrog telesa in zavežejo s pasom. Nekaj Indijank je sedelo na trgu in vezlo po dva pasova naenkrat. Vse ženske imajo s seboj polno otrok. Enega obvezno nosijo na hrbtu. Izgledajo starejše, kot so v resnici. To je od podnebja in od težkega dela. Pri Chamulah ženske nosijo tovore, tudi drva. Tega nikoli ne počno moški, oni le zakurijo ogenj. Vlada patriarhat, moški so »pomembni« in hodijo na sestanke, delajo sicer nekatera fizična dela, ampak veliko manj kot ženske.

Avtobus, da te kap
Prava avantura je bila avtobusna vožnja iz Mahahuala na beli peščeni plaži, kjer smo ostali nekaj dni, v Xcalak. Vozili smo se po tako ozki peščeni cesti, da so po avtobusu ves čas udarjale veje dreves, ki stojijo ob cesti. Sedeti pri odprtem oknu bi bilo prenevarno. Vozili smo se (pravzaprav gagali) več kot eno uro in pristali v Xcalaku. Komaj smo našli košček čiste plaže. Plaža sicer je lepa, ampak ob morju je črn rob morske trave, pomešan s plastiko in drugimi odpadki. Kljub temu je bila voda kristalno čista in v njej smo našli polno školjk in koral. Našli smo tudi velike bele školjke, s Saro pa sva našli še velikanski kup velikih pisanih školjk. Domačin nama je prodal eno za 10 pesosov – 1$, pri nas pa bi stala takšna školjka celo premoženje. S polno vrečo školjk smo šli na avtobus. Tam smo počakali, da sta šoferja na avtobus natovorila še ribe, ki sta jih med tem nalovila.

Naša prtljaga
Na pot smo vzeli otroški voziček, v katerem je Maša ob opoldnevih počivala, velik nahrbtnik, v katerem so bila vsa naša oblačila in čevlji, 60 plenic za Mašo, robčki za ritko, kozmetika in priročna lekarna. Poleg tega smo imeli še mali nahrbtnik za priročne stvari, za pijačo in prigrizek, za nekaj rezervnih oblačil za otroke in nekaj plenic. To je bilo vse, kar smo vzeli na potovanje za en mesec. Prali smo ročno vsake štiri dni, dvakrat ali trikrat med potovanjem pa v pralnici. Mogoče se sliši neverjetno, ampak vsega smo imeli ravno prav, le s 60-timi plenicami ne moreš preživeti meseca dni. Potrebuješ jih vsaj sto več. Ko so začele zmanjkovati, smo jih začeli iskati po lekarnah »farmaciah«. V Mehiki je farmacia na vsakem ovinku. In poleg tega, kar pomeni lekarna pri nas, je tam to še drogerija, tam lahko kupiš sladoled in čips in mleko in še kaj. Mleko si pravzaprav lahko kupil samo v lekarnah. Najti plenice pa je bil problem. Predvsem zato, ker je naša Maša velika deklica in je imela takrat že 18 kg. V farmaciah preprosto niso mogli verjeti, da potrebujemo plenice za 18 kg težkega otroka, spraševali so me, kakšna »ninja« (dojenček) pa je to, da ima 18 kg. Ja, velika! Ponujali so mi plenice za 8 kg ali 10 kg otroka, mislili so pač, da slabo govorim špansko in da sem se zmotila. No, po večjih naporih smo se le zmenili in potem so mi ponujali zelo drage pakete plenic, pakiranih po 10 ali 14 kosov. Ugotovili smo, da so plenice pri njih neke vrste nadstandard. V trgovinah je bilo možno kupiti tudi samo eno papirnato plenico. Tudi vlažni robčki so bili tam iskano blago.

In zaključek?
Potovanje po Mehiki je bilo krasno. V mesecu dni smo prepotovali 5.000 km z avtobusi, skupaj smo na njih preživeli 93 ur. Avtobusi so bili večinoma razkošni, s precej več prostora kot ekonomski razred na letalu. Spali smo v 13 različnih hotelih in 3 noči na nočnih vožnjah na avtobusih. Naužili smo se mehiških dobrot. Uživala je vsa družina. Jaz pa sem se počutila dobro, kot še nikoli, nikjer na svetu. Mislim, da bi lahko šla živet tja na karibsko obalo. Očistila bi košček plaže, postavila nekaj kabanjas, ki bi jih oddajala turistom, da bi lahko preživela in uživala življenje …

Sabrina Urnaut

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.