Kako velik je svet?

»Le kam še lahko odpotujete, a niste videli že vsega?«, je ena od oblik vprašanja, ki nam ga marsikdo zastavi, misleč, da smo prepotovali ves svet. V primerjavi z ljudmi, ki nas to sprašujejo, smo morda prepotovali več dežel in se že zato njihovo in naše dojemanje dimenzij sveta zelo razlikujeta. Z dimenzijami imam v mislih razdalje, ki jih na potovanjih prepotujemo. Ob tem je pomembno razumeti, da razdalje, ki jih prepotujemo z letalom, o tem ne povedo nič, saj razdalje pri letenju ne občutimo. Občutimo seveda »jet lag«, ki ga povzroči prelet več časovnih pasov v kratkem času, a razdalje ob tem ne dojemamo. Razdalje najbolje dojemamo, ko pešačimo ali kolesarimo. A za dojemanj dimenzij dežel ali celo sveta se je treba premikati hitreje. Zdi se mi, da je premagovanje razdalj z avtom za tam namen najbolj reprezentativno. Vsi vemo, koliko ur potrebujemo do morja, do Ljubljane ali najbližje Ikeje. Če potem nekomu poveš, da si do Berlina z avtom potreboval 10 ur, si to razdaljo lahko predstavlja. Razdalje v kilometrih so že težje dojemljive oziroma niso tako merodajne kot ure. Tako sem po našem prvem potovanju po Mehiki zapisal, da smo prepotovali 5000 kilometrov. Lani, ko sem prepešačil Velebit, sem zapisal, »Velebitsko planinsko pešpot v dolžini 140 kilometrov sem prehodil v 50 urah oz. sedmih dneh. Verjeli ali ne, za to sem moral narediti 207.000 korakov!« Letos sem v 13 dneh prekolesaril tisoč kilometrov po Balkanu, kar ni nič posebnega. Dokler ne povem, da sem ob tem naredil 14.000 višinskih metrov vzpona. Podobno velja za pot čez Afriko, za katero sem zapisal: »V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav.«

Je morda za nekoga, ki česar podobnega še ni izkusil, iz teh številk res mogoče doumeti dimenzije Mehike, Velebita ali Afrike? Ali sveta, ko povem, da smo prepotovali 88 držav?

Glede na to, da nekateri Velebit pretečejo v enem zamahu, drugi pa čez Afriko potujejo celo leto, bi rekel, da po tem, kako in koliko potujejo drugi, nemogoče dojemati dimenzije gorovij, dežel ali sveta. Lahko pa si jih seveda predstavljamo. A vsak po svoje.

Da se ne ponavljam, zaključujem z razmišljanjem, ki sem za zapisal po vrnitvi iz Afrike: »Številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval.«

afrika_077


Zato bi rekel, da ni pomembno, kako dojemamo dimenzije, saj so le format oz. oblika sveta, temveč kako dojemamo vsebino (in sprejemamo različnost) sveta. Ali povedano drugače, ne štejejo prehojene, prekolesarjene ali prevožene razdalje, temveč vtisi, ki se jih ob tem naužijemo, kot tudi vtisi, ki jih pustimo. V tem pogledu je svet seveda neskončen in destinacij nam ne bo nikoli zmanjkalo.

Eksotika po meri

Po zadnjem pisanju o iskanju eksotike mi je še bolj jasno, da imamo ljudje o tem, kaj je eksotika, različno predstavo. SSKJ pravi, da je eksotično tisto, kar prihaja iz tujih, navadno južnih dežel in se loči od navadnega ali znanega. Tako je, na primer Bali, eksotični otok. Ampak, a je eksotičen tudi za Slovenca, ki je otok obiskal že petkrat? Takrat se mu najbrž Bali, ki je bil zanj ob prvem obisku tuj in eksotičen, ne zdi več tako nenavaden. Najbrž se marsikomu zdi, da to, kaj je za nekoga eksotično in kaj ni, sploh ni pomembno. A, če vprašate mene, je resnica daleč od tega. Če potovanje ni eksotično, mu precej manjka. Seveda to ne pomeni, da potovanja in izleti po bližnjih ali že znanih krajih, niso krasna, oziroma, da jim nekaj manjka. Seveda, če v njih ne iščemo eksotike, temveč nekaj drugega, kar nas zadovoljuje. Ko pa eksotiko enkrat okusimo, obstaja precejšnja verjetnost, da si je bomo ponovno zaželeli. In takrat se ni mogoče zadovoljiti z ničemer drugim, kot z eksotiko. Krojeno po naši meri, se razume.

O tem sem razmišljal minule dni, ko sem našel FB zid prebarvan s turkizno barvo Karibov, Sejšelov in Maldivov. Razumljivo, ljudje potujejo, jaz pa z veseljem spremljam njihove dogodivščine. Tudi s plaž. Saj veste, sanjske, rajske, pravljične, skratka superlativne plaže, ob pogledu na katere ne ostane nihče hladen.

Tudi mi smo poležali na nekaj čudovitih plažah Mehike, Indonezije, Filipinov in Portorika.
2006-mehika_03.JPG
2009-Indonezija_44
2010-Filipini_004
portoriko-09

A glede na to, da destinacije potem, ko jih večkrat obiščemo, izgubljajo na eksotičnosti, se bojim, da je tako tudi z obiski rajskih plaž. Zraven tega imata po eni strani Sabrina in Maša radi plaže, nimata pa kondicije, da bi na plaži zdržali več kot en dan. Jaz imam te kondicije še manj. Zato imamo tudi glede tega svoje poglede oziroma zahteve. Nekako v smislu, da mora biti tisto, kar se skriva za plažo, dovolj mamljivo ali eksotično, da nas pritegne. Kot so na primer grški otoki, po katerih smo se letos potepali na način, ki nam ustreza. In sicer tako, da smo vsak dan pohajkovali po naravi, kakšnih šest do osem ur in si šele nato privoščili oddih na plaži. To je rajska plaža po našem okusu, da se lahko nanjo počiš utrujen in si odpočiješ telo na mehkem pesku ter oči na krasnih razgledih.

Glede tega, da destinacija z vnovičnim obiskom izgubi na eksotičnosti, pa tole; Indijo smo obiskali že štirikrat. Bo ob petem obisku manj eksotična? Dvomim! Zato sem zapisal, da iščemo eksotiko, krojeno po naši meri. Kot najbrž vsakdo.

Kam po eksotiko?

Letošnje leto nam je v minulih desetih mesecih postreglo s kar nekaj doživetji. Resda niso bila eksotična, so bila pa bogata na drugačen način. Eksotika pač zahteva svoje. To seveda pomeni, da se je zanjo treba odreči nečemu drugemu. Bolj, kot je destinacija, kamor se odpravimo eksotična, več odrekanja je potrebnega. Seveda ne govorim o denarju (čeprav je jasno, da ima eksotika svojo ceno), ampak o odrekanju drugim destinacijam, saj obisk eksotične dežele zahteva precej več časa, kot obisk katerekoli bližnje destinacije. Jasno, da se lahko tudi po Grčiji potepamo en mesec, kot smo počeli tudi mi v nekem obdobju. A potem so nas očarale eksotične dežele in smo potovanja po Evropi za nekaj časa obesili na klin. Želim povedati, da je treba za obisk kakšne eksotične destinacije nameniti veliko resursov, zaradi česar jih posledično zmanjka za obiske bližnjih destinacij. Na primer, kaj je bolje; porabiti dopust za eno eksotično potovanje in kratek skok na morje ali ga porabiti za več manjših potovanj po bližnjih deželah. Da se razumemo, kategorija kratka eksotična potovanja, sploh niso opcija.

Razumljivo, da enotnega odgovora na to, kaj je bolje, ni. Ne le da imamo različni ljudje različne želje, okus in zmožnosti, tudi pri nas samih se to skozi različna življenjska obdobja spreminja. Predvsem pa se je treba v različnih obdobjih (življenja, ne enega leta) prilagajati različnim okoliščinam. V študentskih letih smo vezani na čas počitnic, kasneje na čas počitnic, ki jih imajo naši otroci ali čas kolektivnega dopusta ali kaj drugega. Skratka, obdobij, ko lahko potujemo v kateremkoli času, oziroma kadarkoli se nam zljubi, ni veliko. Sodim seveda po nas, zagotovo so med nami tudi ljudje, ki imajo srečo, da lahko potujejo kadarkoli se jim zljubi. Da tega, da nekateri lahko potujejo kamorkoli se jim zljubi, niti ne omenjam. Pravzaprav bom, saj me Maša in Sabrina že nekaj let prepričujeta, da bi odpotovali na Havaje. Jaz pa se nekako ne pustim navdušiti, saj imam dva zadržka. Prvi je ta, da so letalske vozovnice do Havajev predrage. Drugi pa je ta, da so Havaji del ZDA. Z vstopanjem v to deželo namreč nimamo dobrih izkušenj. Ob zadnjem obisku ZDA so nas zaradi žiga Irana v potnem listu le zaslišali, danes pa nas v ZDA brez vizuma niti več ne spustijo. Ker smo bili leta 2011 v Iranu! A ne gre za našo kaprico ali karkoli podobnega, temveč dejstvo, da smo zaradi potovanja po Iranu podvrženi posebnemu postopku preverjanja, ki ne le, da stane precej denarja, ampak nam lahko sfiži vnaprej kupljene letalske vozovnice. Skratka, na Havaje in v ZDA zaenkrat ne.

Seveda pa se nam vsem po vrsti (razen Sari, ki se je zakopala v študij) že nekaj časa lušta obiskati kakšno eksotično destinacijo. Zadnja, ki smo jo obiskali, je bila Indija v začetku prejšnjega leta. Kirgizistan, Uzbekistan, Tadžikistan in druge dežele Srednje Azije, ki sva jih s Sabrino obiskala lani z motorjem, se mi nekako ne zdijo dovolj drugačne, da bi jih uvrstil med eksotične. Torej bo kmalu dve leti od zadnjega obiska eksotike. Menda naš najdaljši post od Azije ali Amerike v zadnjem desetletju.

Tako smo znova tam, ko je treba izbrati naslednjo destinacijo. Sicer tik pred zdajci, a kot sem omenil zgoraj, gremo skozi različna obdobja v življenju in mi smo trenutno v takšnem, ko ne razmišljamo daleč vnaprej. Pravzaprav sem to dojel včeraj zvečer, ko sem ob iskanju naslednje destinacije na blogu nekega slovenskega popotnika na seznamu dežel, ki jih je obiskal, našel letnico 2019. Torej že vnaprej ve, kam bo potoval naslednje leto. Blagor njemu.

Prvi obisk eksotične destinacije je nepozaben, kot obraz tajskega meniha na najinem prvem potovanju v Azijo. monk

Haiku pakiranje

V prejšnji objavi sem pisal o samoomejevanju, preprostostjo in minimalizmu, pojmih, ki so nekako obratno sorazmerni s sporočili, ki smo jih danes deležni s strani tistih, ki nam želijo kaj prodati. Potrošništvo oz. njegova najmočnejša divizija, oglaševanje, je tako rekoč vseobsegajoče, saj preglasi vse, ki poskušajo povedati, da je manj več. Zato se tudi jaz ne bom spuščal v to nedosegljivo obzorje, temveč bom ostal pri obvladljivem. Tistem, kar je na dosegu roke. Nahrbtnik. Kovček. Torba.

Sicer je tudi pri pakiranju več kot očitno, da nam pojmi, omenjeni v prvem stavku ne gredo najbolje od rok, saj na potovanja in dopust nosimo in vozimo precej več stvari, kot jih potrebujemo. Zakaj? Najbrž ima vsak svoje razloge. Nekateri želijo v kovček spakirati pripomoček za rešitev iz vsake situacije, ki bi se na potovanju utegnila pripetiti. Drugi s seboj nosijo rezervno opremo, da lahko zamenjajo, če se jim kaj pokvari ali kaj izgubijo. Tretji imajo radi ugodje doma in se na potovanje ali dopust ne morejo odpraviti brez stvari, s katerimi se razvajajo doma. Četrti si s seboj nesejo domačo hrano ali slivovko za razkuževanje, s čemer se borijo proti kulturnemu šoku. O čemer sem že večkrat pisal: »Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!« To mi še danes ne gre iz glave. Skratka, vsi imamo razloge, ki se nam zdijo popolnoma legitimni, zaradi katerih napolnimo največji nahrbtnik, kovček ali prtljažnik avtomobila do zadnjega kotička. To je pač eden od načinov, zaradi katerih se na potovanju ali kjerkoli proč od doma, počutimo varneje. S čemer seveda ni nič narobe. Dokler si zaradi strahov, da bomo na potovanju potrebovali štiri pare obutve, zadev ne zakompliciramo do te mere, da nam postane že pakiranje težaško opravilo. Kako težko nam potemtakem mora biti samo potovanje, če nam je že pakirati težko?

Na tem mestu velja omeniti Haikiu pakiranje. Torej samoomejevanje preprostost in minimalizem. Verjamem, da je to težko, saj smo tudi sami dali to skozi. A hoditi po svetu (in še kje…) brez odvečne prtljage, je osnova, če želimo, ko zapustimo dom, občutiti svobodo. Seveda, če si tega občutka želimo. Če pa v nahrbtnik strpamo vse, kar bi utegnili na potovanju pogrešati, potem ne potujemo zato, da bi spoznavali novo, ampak se le začasno fizično umaknemo od domačega. Razumljivo, da je odločitev o tem prepuščena posamezniku, saj imamo različni ljudje od potovanj in dopustov različna pričakovanja. Zato namig; manj kot vzamemo s seboj (vključno z ljudmi in telefoni), ko zapustimo dom, večji je občutek svobode, ni namenjen vsakomur. Tistim, kateri se v tem vidijo, pa za začetek predlagam Haiku pakiranje, oziroma pakiranje po sistemu manj je več.

Na skrajnem jugu Argentine, ko smo še potovali s preveč prtljage. 2008-argentina&chile_77.JPG

Haiku popotnik

Haiku. Ena tistih čudovitih besed, za katero vsi ne vemo od kot prihaja in kaj pomeni, vemo pa, da krasno zveni. Na tem mestu naj zadostuje, da gre za kratko, 17 zložno poezijo, ki bi naj imela korenine med japonskimi menihi in Zen budizmom. Na nek način gre za preprostost oziroma minimalizem. Dva izjemno močna pojma, ki tistim, ki jima znajo prisluhniti, pomaga pokazati jezik potrošništvu in neskončni izbiri. In še čemu.

Le katero izbrati v tej poplavi vodke? dobro založena trgovina v Kazahstanu
Na srečo pijač, ki jih pijemo mi, ni v toliko različicah.

Ne bom našteval različnih tipov testenin na neskončnih policah v trgovinah, kombinacij paketov opreme avtomobilov, vzorcev parketa in kandidatov na volitvah, ki so nam danes na voljo, saj jih je nemogoče prešteti, kaj šele odločiti se za pravo ali pravega. Popolnoma enako velja tudi za popotniške destinacije. A najbrž vsi teh dilem nimamo. Zagotovo je kar nekaj takšnih, ki se že rodijo z izbranim okusom in od drugega razreda osnovne šole vedo, da bo njihov avto VW golf srebrne barve. Ali pa si že od nekdaj želijo na Bali. Drugi pa preizkušamo in iščemo pravega, dokler se nam okus ne izostri do te mere, da natančno vemo, kaj hočemo. Ali pa nam postane vseeno. Kar se tiče potovanj, mi te prelomne točke še nismo dosegli. Ni nam niti vseeno, kam bomo odpotovali, niti ne vemo, kaj si od destinacije želimo. Je naš popotniški cilj preprostost in minimalizem? Pri pakiranju in načrtovanju zagotovo.

Pri samem doživljanju, ki ga od destinacje, kamor se podamo na potovanje pričakujemo, pa se v tej smeri šele premikamo. Na prvem mestu je omejevanje, kot je omejen tudi Haiku na zgolj sedemnajst zlogov. Omejevanje v številu postankov in krajev, ki jih na enem potovanju obiščemo. Najbrž gremo skorajda vsi popotniki skozi obdobje, ko želimo v najkrajšem možnem času v okviru enega potovanja, videti in doživeti čim več. Z leti se nam brezglavo dirjanje iz enega v drugi kraj zdi vedno manj pomembno, saj smo ugotovili, da neko deželo precej bolje spoznamo, če namesto malo časa v več krajih, preživimo več časa v manj krajih. Nenazadnje se na ta način ustvarjeni spomini tudi trajneje zapišejo.

Na drugem mestu je pomembnost prave izbire doživetij na potovanjih. Podobno kot je Haiku brez odvečnih besed, naj bodo tudi doživetja na potovanjih skrbno izbrana. Po možnosti po lastni izbiri, ne po izbiri turističnega vodnika, ki na prvo mesto postavlja cerkve, spomenike in muzeje. Haiku popotnik tako ne potuje z namenom v najkrajšem možnem času doživeti čim več. Vzame si čas, da se preda uživanju v lepoti (najraje naravnih) čudes in ob tem ne razmišlja že o naslednji destinaciji ali žigu v planinski knjižici oziroma potnem listu.

Razumljivo pa, da je pot do tja težka. Nasploh vpričo trendov in drugih, ki nas prepričujejo, da je treba poskusiti vse in doživeti čim več. Za začetek je treba to, da si želimo preveč, prepoznati in ozavestiti. Šele nato se lahko začnemo spreminjati v Haiku popotnika. A kot nobena pomembna sprememba, se tudi ta ne more zgoditi čez noč. Počasi in vztrajno. Tako sem, na primer, v rekordnem času zdirjal čez Afriko, kar je v popolnem nasprotju s Haiku filozofijo. Jasno, saj so potovanja skupek izbir, ki temeljijo na podlagi želja in razpoložljivih virov (čas, denar in podobno) v okvirjih realnega sveta, česar filozofija ne vzame vedno v ozir. No, prav tukaj, kjer se naše želje soočijo s samoomejevanjem, preprostostjo in minimalizmom, ki jih narekuje Haiku, postane zanimivo. A o tem kdaj drugič.

Kako družine širom sveta preživljajo počitnice

Pred nekaj dnevi sem naletel na krasen članek na temo potovanj. Ne kakršnihkoli, temveč družinskih potovanj. Torej, ko se na potovanje ali dopust odpravimo s člani najožje družine. Saj se razume, za kaj gre. Potovati skupaj z družino namreč ni samoumevno za vse. Tudi za nas, popotnike, ki smo z družino prepotovali kar nekaj držav sveta, to že nekaj let ni več edini način, na katerega potujemo. Pa ne bom spet o tem, da čas beži in da otroci rastejo in da pride čas, ko ne želijo potovati skupaj s starši. Ampak o tem, da imajo prav družinska potovanja največji čar. Seveda je krasno, če si lahko vzamemo čas le zase in se odpravimo nekam v divjino, kjer se prepuščamo samoti. Ali potujemo sami in spimo po hostlih, kjer se družimo s sorodnimi popotniškimi dušami. Ali odpotujemo le z ženo oziroma možem, otroke pa zaupamo babici. A potovanja, na katera se podamo s tistimi najbližjimi, ki so nam najbolj pri srcu, so nekaj posebnega. O čemer sem na teh straneh že velikokrat pisal, saj gre za
Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu. Zato se ne bom ponavljal.

Ni pa lahko izpolnjevati popotniških in dopustniških želja vseh. Svojih, njenih, otrokovih in tako naprej. Zato se je seveda treba odrekati, oziroma prilagajati ali sklepati kompromise, saj to zveni bolje. Saj veste, eni bi na morje, drugi v hribe, tretji na Hrvaško, četrti v Pariz, peti na romantični dopust brez otrok, šesti z motorjem, sedmi s kolesom, osmi peš in tako naprej. Zraven tega bi eni šli z vsemi, še z babico, drugi s fantom, tretji s prijatelji, četrti sami in tako naprej. Skratka, možnosti, kako in s kom preživeti dopust ali se odpraviti na potovanje, je neskončno. Na tem mestu moram priznati, da me je Sabrina naučila, katera potovanja imajo prednost. Ni dvoma, da so to družinska potovanja. Čeprav bi bežen pogled na moja solo potovanja nakazoval drugače. Prvič sem resno potoval sam, ko sem se z motorjem podal na sever Evrope. Izkušnjo samote sem opisal v prispevku Vtisi samotnega motorista. S Sabrino sva se na prvo daljše potovanje brez otrok podala v Švico. Takrat sem se spraševal, kaj je bolje, potovati sam, v dvoje ali z družino? Pisal sem tudi o tem ali je bolje potovati sam ali v družbi? Da dvomesečnega solo potovanja z motorjem čez Afriko ne omenjam. Podobnih solo podvigov sem si v zadnjih letih privoščil kar nekaj. Vsekakor so nekaj posebnega, a so popolnoma neprimerljivi z družinskimi potovanji.

A ker sem zapisal, da se v tem prispevku ne bom ponavljal, je bolje, da na tem mestu preneham poveličevati družinska potovanja. Saj to tako ali tako počnem v večini prispevkov. Zato tokrat prepričevanje o tem, kako čarobna so družinska potovanja, prepuščam drugim. Časopisu New York Times s prispevkom How Do Families Around the World Spend Their Vacations?

Vredno ogleda!

Čakanje se ne obrestuje

Drzen naslov, priznam. A naj pojasnim. Ne gre za potrpežljivost, ta se vsekakor obrestuje. Če ne na kratek, pa na dolgi rok zagotovo. S čakanjem, ki se ne obrestuje, imam v mislih nekaj drugega. Angleščina ima za to precej nenavadno besedo: procrastination. V slovenščini to imenujemo odlašanje, zavlačevanje, prelaganje ali celo čakanje na boljše čase.

Jasno, da je na nekatere stvari v življenju treba počakati, a tukaj pišem o potovanjih. Torej o čakanju na boljše čase, ki nam bodo bolj naklonjeni za potovanje. Bodo res prišli? Se bodo zadeve v deželi faraonov, Egiptu res stabilizirale do te mere, da bo to deželo varno obiskati? Brez strahu zaradi terorističnega napada, se razume. Bo v eksotični Kolumbiji kdaj zavladala izvoljena oblast, namesto kartelov? Podobno velja za Myanmar. Tibet. Severno Korejo. Sirijo. Afganistan. Resda so to objektivno nevarne dežele in kot takšne niso primerne za večino popotnikov, kaj šele turiste. Kaj pa Kuba? Mi je nismo obiskali in to prav zaradi odlašanja. Zamudili smo namreč zlate čase in danes je Kuba destinacija, ki nas niti najmanj ne privlači. Podobna situacija je z Bangladešom. V Dhaki smo sicer bili, a le na letališču. Še danes se spomnim dobrih karijev, ki smo jih jedli v letališkem salonu ob treh zjutraj. Če spomin na dobro hrano ni vreden, da deželo ponovno obiščeš, ne vem, kaj je. Zato že nekaj let čakamo, da bi se tamkajšnje razmere stabilizirale, a zaman. Upam, da kdo ne čaka na pravi čas, da bi obiskal čudovito turkizno karibsko mehiško morje. Če se ne motim, je skoraj izginilo, oziroma so ga prekrile morske trave. Podobnih primerov je nešteto. Žal je resnica kruta in destinacij, ki jih ne uničijo vojne ali naravne katastrofe, uničujemo sami. Dober primer je Glamping – luksuzno kampiranje v divji naravi. Seveda ne v šotoru, ampak v razkošni hiški. Počasi nam bo popotnikom, ki v avtokamp pridemo s šotorom, vstop dejansko prepovedan. To se mi je dejansko zgodilo letos v Makarski, kjer imajo avtokamp za petičneže. Razkošje in avantura hkrati, pravijo. Če to ni oksimoron, potem ne vem, kaj je.

Torej niso vedno nevarnosti tiste, zaradi katerih prelagamo obisk neke dežele. Potovanja prelagamo zaradi vremena. Zaradi službenih obveznosti. Zaradi šolskih obveznosti. Zaradi pomanjkanja denarja, ki ga potem investiramo slabše, kot če bi ga zapravili na potovanju. Ker so otroci premajhni. Ker smo sami premladi. Vse to so legitimni razlogi in izgovori, zaradi katerih potovanja odlašamo. Vse do ultimativnega izgovora, ko rečemo, da smo prestari za potovanja.

Skratka, čakanje na primeren čas za potovanje se ne izplača. Saj vem, da sem to že neštetokrat zapisal. Tudi v knjigi. Ampak, to se mi zdi tako zelo pomembno za vse, ki potujemo ali o potovanjih razmišljamo, da se mi zdi vredno ponavljati. Tako kot mantra. Tako naj za potovanja velja: priložnost zamujena, ne vrne se nobena!

Ko so otroci dovolj majhni, se ne pritožujejo, ko jih strpaš na kripo kamiona (tam nekje spredaj so natlačene), polnega cestnih delavcev. Tako smo potovali po Mehiki s triletno Mašo in šestletno Saro. 2006-mehika_24.JPG

Da potovanja ne zbledijo

O potovanju po Norveški, Skandinaviji, Danski in Stockholmu ali kakorkoli že imenujem letošnjo motoristično odisejo, imam sicer še kaj za povedati, a nekje je treba potegniti črto in se prenehati ozirati nazaj. Čeprav razmišljanje o minulih potovanjih ni nujno nostalgično spominjanje in zrenje v preteklost, lahko je namreč odlična osnova za ustvarjanje prihodnosti. Pravzaprav so spomini namenjeni temu, da si z njimi pomagamo pri odločitvah v sedanjosti, mar ne? Najbrž pa se vsi kdaj in kdaj spozabimo in z nostalgijo gledamo stare fotografije ali se spominjamo časov ali potovanj, ki so za nami. Tukaj moram priznati, da nam gledanje starih fotografij ne gre najbolje od rok. Seveda imamo polne albume fotografij iz potovanj, ki so lepo urejeni, a zelo redko se usedemo in si jih skupaj ogledamo. Se pa zelo pogosto spomnimo na kak dogodek s katerega od potovanj, ki se nam je vtisnil v spomin. To nam je v veliko večje veselje, kot brskanje po starih fotografijah. Z največjim užitkom prisluhnem Sari ali Maši, ko se spomnita kakšne podrobnosti s potovanja. V teh drobcenih trenutkih se najbolj zavem sledi, ki so jo potovanja pustila v nas.

Pravzaprav sem hotel pisati o tem, kako si z doživetji na minulih potovanjih pomagamo pri načrtovanju prihodnjih potovanj. Predvsem zato, da bi se na potovanju, ki je pred nami, izognili nepotrebnim tegobam in zato, da bi si izboljšali izkušnjo. Motoristična potovanja so dober primer, saj gre za obliko potovanja, kjer si izjemno izpostavljen vsem mogočim zunanjim vplivom. Ne le vremenskim. Tako sva v dvajsetih letih, koliko je minulo od najinega prvega daljšega potovanja z motorjem, ko sva se odpravila v Maroko, že precej naučila. Kajpada na lastnih izkušnjah. Čeprav sem že davno tega nekje prebral, da se pametni učijo na napakah drugih, ne na lastnih. Potemtakem je morda najbolje še doživljanje prepustiti drugim. Kar seveda ne drži. Izkušnje, doživetja in spomini so namreč lahko le naši in od nikogar drugega.

Spomine na potovanja ohranjamo seveda v različnih oblikah. Resda so mi tisti, ki so se zapisali v življenja najinih otrok najbolj pri srcu, a tisti, ki jim najbolj zaupam pri načrtovanju, so zapisani. S tistimi, ki pravijo, da pametni pišejo, se namreč strinjam. Že na enem več tednov trajajočem potovanju, se pripeti toliko dogodivščin, da si je vse nemogoče zapomniti. Razen tistih, ta najboljših in ta najslabših trenutkov, teh ne gre kar tako pozabiti. Vse drugo pa je, če za to ne poskrbimo s pisano besedo ali fotografijo, podvrženo pozabi. Zato pišem. Preprosto. Tako da lahko, ko pride čas za razmišljanje o naslednjem potovanju, pogledam, kaj sem si o neki deželi, načinu potovanja ali doživetju zapisal.

Ko smo bili nazadnje vsi štirje v Indiji, smo (kot po navadi) potovali brez vnaprej rezerviranih hotelov. Zato se nam je v času novoletnih praznikov zgodilo, da so bili vsi hoteli polni, kar nam je povzročilo kar nekaj preglavic. V dnevnik sem zapisal: »Naslednjič za novo leto hotele rezervirati vnaprej!«. Kar smo na naslednjem potovanju v Indijo, ko smo prav tako potovali čez novoletne praznike, tudi storili. Morda tole zveni kot nekaj, kar bi si moral izkušen popotnik zapomniti, a priznam, da »pomnilniških kapacitet« ne trošim za logistične podrobnosti. Te sicer ne pripomorejo toliko k ohranjanju spomina na potovanja, s katerimi si izboljšujemo sedanjost in prihodnost, so pa nenadomestljiv pripomoček pri načrtovanju.

Kulinarični hedonizem po skandinavsko

Hrana, ki jo uživamo na potovanjih, ni le gorivo, ki ga potrebujemo, da lahko potujemo, temveč je precej več. Vsi štirje smo si sicer dokaj različni, a kar se tiče hrane, smo vsi istega mnenja; radi imamo dobro hrano. To sicer pomeni, da damo prednost kvaliteti pred kvantiteto, a smo tudi jedci, tako, da nam lične in butične porcije praviloma ne zadostujejo. Če pa že, si jih privoščimo več. Tudi zaporedoma. Mislim, da sta si željo, uživati v eksotičnih okusih in preizkušati nove, otroka privzgojila na potovanjih. Po resnici povedano, sta bili pogosto prisiljeni poskusiti kaj nenavadnega, saj kaj drugega ni bilo. Tako je Maša nekoč v Indiji pogosto jedla le riž, saj so ji bile sicer slastne indijske dobrote preveč pekoče. Danes Maša uživa v pekočih karijih. Zraven tega so trenutki, ko se na potovanjih (in doma) znajdemo za mizo dobrot, eni najlepših.

Kaj pa v deželah, kjer nas lokalne specialitete ne pritegnejo ali pa so nam nedostopne? Na primer v Portoriku. In seveda v Skandinaviji. Večerja v restavraciji na Norveškem bi naju stala več, kot sva na dan porabila za vse skupaj. Ni se nama zdelo vredno. Zraven tega skandinavske dobrote niso ravno “my kind of beef“. Zato sva si večerjo zunaj privoščila menda le dvakrat in se znašla po svoje, tako, kot nama je najljubše.

V Skandinaviji se je tako na najinih krožnikih znašel širni svet. Za zajtrk tibetanska tsampa z dodanim mandljevim maslom iz Kalifornije. 2018-norveska_43
2018-norveska_44

Belgijski vafelj s sladoledom za malico. 2018-norveska_45

Za večerjo nepalski dal bhat, 2018-norveska_46

italijanski risotto con porri, 2018-norveska_47

tajski zeleni kari, 2018-norveska_48

indijski sabdži 2018-norveska_49

in slovenski pražen krompir! 2018-norveska_50

Vse pripravljeno v kuhinji, ki sva jo vozila s seboj na motorju! 2018-norveska_51

Sva pa poskusila tudi dobrote v lokalnih restavracijah:

etiopijski, 2018-norveska_52

libanonski, 2018-norveska_53

sirijski, 2018-norveska_54

in turški. 2018-norveska_55

Pa naj kdo reče, da je hrana v Skandinaviji enolična!

Potovanje po Danski in Švedski

Letošnjo poletno potovanje sem poimenoval po Norveški, saj je bila ta najin cilj. Tam sva tudi prepotovala največji delež najine poti. Če odmislim avstrijske in nemške avtoceste, čez katere sem zdirjal do severa in nazaj. A prav zaradi dirjanja po avtocestah sem si lahko privoščil tri dni na Danskem. Hamletovo deželo sem sicer obiskal leta 2011, a takrat sem se mudil na vzhodni strani. Zato sem si letos privoščil zahodni del dežele najsrečnejših ljudi na svetu. Tako vsaj pravijo raziskave oziroma statistike. Kot popotnik se tam nisem dovolj dolgo mudil, da bi lahko ocenjeval ali so najsrečnejši na svetu ali ne. So pa zagotovo eni najprijaznejših gostiteljev. Pomislil sem tudi na to, da Hans Christian Andersen najbrž ni imel težav s tem, kje dobiti navdih za vse krasne pravljice, ki jih je napisal, saj je Danska videti kot pravljica. Tako je vsaj videti. A ne gre za kičaste gradove, kot v Disneylandu ali na Bavarskem, temveč za skrbno premišljeno in dodelano podobo krajev, podeželja in celo žitnih polj.

Vasica Møgeltønder. 2018-norveska_32
2018-norveska_33
2018-norveska_34

Starodavno mestece Ribe. 2018-norveska_35

Na danskem podeželju. 2018-norveska_36
2018-norveska_37

Skratka, Danska je čudovita! Pojdite pogledat, če ne verjamete.

Tretja skandinavska deželica, ki sva jo letos obiskala, je Švedska. Po podeželju sva sicer potovala dva dni, a sva se bolj ali manj le vozila, zato razen o Stockholmu, o Švedski nimava kaj za povedati. Nama je pa vpričo prostranosti te velike dežele postalo jasno, kje IKEA dobi surovine. Gozdovi, dokler seže pogled in še veliko dlje. Ob tem sem se spomnil luštkane zgodbice o odnosu med Danci in Švedi, ki imajo (tako kot vsi sosedi) kar nekaj zamer iz zgodovine. Pravzaprav ni zgodbica, ampak dejstvo, da je IKEA vse tepihe in preproge poimenovala po krajih na Danskem.

Stockholm. Pravijo, da je ena najlepših prestolnic na svetu. Tudi nama je bil všeč za tako veliko mesto.
2018-norveska_38
2018-norveska_39
2018-norveska_40

Čeprav imava oba raje lepote, ki jih je mogoče najti daleč od civilizacije. Kot mistični Ales Stenar.
2018-norveska_41
2018-norveska_42