Med potepanjem po Filipinih sta nas obiskala zelo zaželena gosta, moja sestra Jasmina in njen partner Simon. Ves čas potovanja smo upali, da bosta prišla, čeprav do zadnjega trenutka nismo vedeli kako bo to izvedljivo. Ampak kdor verjame, ima več možnosti, da se mu želja uresniči. Ko smo izvedeli da prideta že čez sedem dni, sta se Sara in Maša skoraj razpočili od veselja, midva pa z njima. To sta res posebna teta in stric, da prideta na obisk čez pol sveta. Seveda želita tudi počivati in lenariti na zasluženem dopustu. Skupaj z njima smo si tudi mi privoščili počitek po napornem popotovanju po Avstraliji.

Ob snidenju objemanja, poljubčkov in veselja ni bilo konca. Kako lepo je po sedmih mesecih spet objeti svojo ljubljeno sestro. Maša in Sara sta ugotovili, da imata najboljšo teto in strica na svetu. Deklicama sta posvetila večino časa, kar je bila za njiju zelo dobrodošla sprememba. Zaželeli sta si tudi, da bi se z njima vrnili domov.

Jasmina in Simon sta si želela bel pesek, bujne zelene palme, turkizno morje in ležalnike, vse to ima majhen otoček Panglao. Tukaj uživamo v senčnih hišicah pod palmami, se kopamo v bazenu in v morju, jemo sadje za zajtrk in ribe za večerjo.

Obiskali smo Čokoladne gričke in se spoznali z ljubkim tersijerjem – najmanjšim primatom na svetu.

Danes smo pluli z ladjico ob jati delfinov in raziskovali podvodni svet koralnega grebena na otoku Balicasag in obiskali rajski otoček.

Uživamo in lenarimo, ni nam težko.

Avstralija, daljna celina tam nekje spodaj, je za nami. Zelo smo se je veselili, ko smo prihajali, zelo smo bili veseli, ko smo odhajali. Pa ne zato, ker smo se veselili Filipinov, ampak ker smo po skoraj petih tednih odšli iz Avstralije. Saj ne, da je z Avstralijo karkoli narobe, čudovita je, le za nas preveč urejena in razvita, preveč enostavna za potovanje in nenazadnje, tamkajšnje cene se ne ujemajo z našim proračunom.

Ves čas v Avstraliji se mi je dogajalo, da sem jo nehote primerjal z Indijo. Morda zato ker je Avstralija najbolj zahodnjaška, Indija pa najbolj vzhodnjaška dežela, kar smo jih obiskali na tem potovanju. Indija je polna nasprotij in nelogičnosti, v Avstraliji nam je bilo jasno vse. V Indiji predpisi, vozni redi in jedilni listi ne veljajo, v Avstraliji je predpisano vse in kar je predpisano, velja. Kar smo pogrešali v Indiji, smo imeli v Avstraliji, kar smo pogrešali v Avstraliji, smo imeli v Indiji. Ko smo zapuščali Indijo, smo se veselili, da zapuščamo nam tako težko razumljivi kaos in se podajamo v urejen, nam bolj znan svet. Ko smo zapuščali Avstralijo, smo se veselili, da gremo proč od urejenega, nam znanega sveta, v manj znano, manj urejeno in manj predpisano Azijo.

Stvari niso takšne kot si jih ljudje želimo. Želimo si nekaj česar nimamo, ko to dobimo, si želimo nekaj drugega. Vedno je nečesa premalo, nečesa preveč. Vesel sem, da imamo priložnost potovati, se učiti sprejemati stvari takšne kot so in biti zadovoljni s tem kar imamo.

Galerija fotografij iz Avstralije.

Sprašujete nas, koliko prtljage nosimo s seboj, kako izbiramo hotele, prevozna sredstva, skratka kako potujemo.

Prtljago nosimo v dveh velikih nahrbtnikih, Sara pa ima še manjši nahrbtnik za šolske potrebščine in igrače. Vrednosti nosi Sabrina v torbici, jaz pa majhnem nahrbtniku. Nazadnje smo na letališču stehtali vse skupaj: dobrih 40 kilogramov. Imamo skoraj za en nahrbtnik stvari, ki jih ne potrebujemo prav pogosto: pelerine, vetrovke, teniske, mreže proti komarjem ipd. Ampak brez njih vseeno ne gre, zato jih pač nosimo s seboj.

Oblačil imamo le toliko, koliko jih potrebujemo za nekaj dni, saj je perilo povsod možno oprati in posušiti. Na poti se oblačila precej zdelajo, zato garderobo obnavljamo sproti. Stara oblačila damo ljudem, za katere je videti, da jih potrebujejo, uničena pa zavržemo.

Hotele izbiramo skoraj najcenejše. V ogled sobe gresta Sabrina in Sara, ki izvedeta »sanitarni« pregled. Soba mora biti dovolj čista, ne smrdljiva in dovolj poceni. Seveda pa te kriterije prilagajamo glede na lokacijo, saj je soba v naravnem rezervatu na Borneu povsem drugačna, kot hotel v Singapurju ali šotor v avstralski puščavi. Najcenejša soba je bila 1 EUR v Nepalu, najdražja pa 85 EUR v Avstraliji. Skoraj vedno poskušamo ceno še znižati.

Prevažamo se z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi od kamel do avtodomov. Organiziranih izletov, ki jih ponujajo agencije se ne udeležujemo. Znamenitosti si raje ogledujemo sami, brez vodiča.

Dnevi na potovanju se precej razlikujejo eden od drugega, glede na državo v kateri smo in glede na to kar pač počnemo tisti dan. Nekaj tipičnih dni:

Indonezija, otok Gili Air. Po sadnem zajtrku, ki nam ga prinesejo na verando bungalova, se dve šolski uri učimo. Nato gremo na plažo, kjer se gremo dopustnike. Popoldan se znova učimo dve uri. Zvečer gremo na pečeno ribo v restavracijo na plaži in sprehod. Pred spanjem se igramo in beremo.

Nepal, treking. Po himalajskem zajtrku se dobimo z našim nosačem in zakorakamo v hladno himalajsko jutro. Hodimo skoraj ves dan, med hojo si pasemo oči nad čudovitimi razgledi in se čudimo nad življenjem, ki ga živijo domačini v teh klimatskih razmerah. Pozno popoldan pridemo v gorsko vasico, se namestimo v hotelu, večerjamo in pod debelimi odejami zgodaj zvečer utrujeni zaspimo.

Indija, kjerkoli. Po pikantnem zajtrku stopimo iz hotela na cesto, kjer nas že pričakuje kakšna »milijarda« ljudi. Med ljudmi in kravami se prerivamo ves dopoldan. Po pikantnem kosilu iščemo prostor, kamor bi se skrili pred množico. Ker tega v Indiji seveda ni, se znova ujamemo v ulično norišnico in tako do pikantne večerje. Zvečer se učimo, beremo ali gledamo televizijo, ki je v vsaki hotelski sobi v Indiji.

Singapur. Po kontinentalnem zajtrku stopimo v mestni vrvež. Hodimo med nešteto restavracijami in trgovinami. Zunaj je tako vroče in vlažno, da vsake pol ure pobegnemo v klimatizirano nakupovalno središče, kjer lažje zadihamo. Za kosilo izbiramo med tisoči azijskih dobrot. Popoldan se še malo sprehajamo in kmalu pobegnemo v klimatizirano sobo.

Avstralija, outback. Zbudimo se v šotoru, nekje v avstralski divjini, veseli, da nas ni ponoči odpihnilo. Sredi noči sem moral zabijati kline, ki jih je močan veter iztrgal. Zunaj že čakajo muhe, roji muh. Kadarkoli in kjerkoli se ustavimo, pridejo in napadejo. Na srečo smo se oskrbeli z naglavnimi mrežami, tako, da smo sedaj videti kot čebelarji. Jemo zaprti v avtu, ali pa z mrežami na glavah. Med celodnevno vožnjo uživamo vsi po vrsti, punci med poslušanjem pravljic, midva med opazovanjem pokrajine.

»Čez dvajset let boste bolj razočarani nad tem, česar niste naredili, kot nad tem, kar ste. Dvignite sidro, odplujte iz varnega pristanišča, sprejmite tuje vetrove v vaša jadra. Raziskujete, sanjajte, odkrivajte.«

Mark Twain

Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše.

Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.

Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel, družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.

Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv.

Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta.

Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta.

Največji odprti rudnik zlata v Avstraliji. 200-tonski tovornjaki so videti kot igrače.

Cestni vlak.

Sami na 1200 kilometrski prašni cesti skozi avstralsko divjino.

Več v galeriji.

Ko bom velik, reče Tom
si bom kupil avtodom,
dan in noč bom potoval,
vse dežele obiskal.
Z mano šel bo bratec Vid,
gledal bo na zemljevid,
dolga pot okrog sveta,
bo bolj varna če sva dva.

To pesmico nam je Maša recitirala že pred enim letom. Od takrat naprej smo želeli potovati z avtodomom. Še najraje bi z avtodomom kar okrog sveta. V Avstraliji smo si to željo delno uresničili in za teden dni najeli avtodom. Prevzeli smo ključe sedemmetrske hiše na kolesih in se odpeljali na avanturo po zahodni obali Avstralije.

Na poti po neskončnih avstralskih ravnih cestah in dolgih razdaljah med kraji, moraš imeti vse kar potrebuješ, s seboj in avtodom je kot nalašč za to. Kakšen užitek, kakšen luksuz, kakšna lagodnost in lahkotnost potovanja. Tako brezskrbno še nismo potovali. Ko sem vozil, so punce brale ali poslušale pravljice. Vsake tri ure sta se Maša in Sara oglasili, da sta lačni. Ustavili smo kar ob cesti, punce pa so skupnimi močmi pripravile kaj za pod zob. Nato smo se odpeljali naprej, kamorkoli pač je vodila cesta ali nas je usmerila tabla za kakšno zanimivost.

Zahodna ali koralna avstralska obala je kakih pet tisoč kilometrov proč od Sidneya. Kot od Maribora do … Zahvaljujoč nedostopnosti jo obišče le malo ljudi in je temu primerno nedotaknjena. Naravnih lepot je toliko, da se jih nismo mogli naužiti.

Najudobnejše, največje in najdražje vozilo, kar smo si ga kdaj privoščili.

Konicam, ki rastejo iz peska se nismo mogli načuditi.

Izgubljeni v puščavi iz belega peska.

Ali je to mogoče? Roza jezero?

Morje le na ogled, kopanje je možno le redkokje.

Naravno okno.

Plaža brez peska, le iz školjk.

Osamljeni avtoštopar.

Maša in Sara hranita delfina.

Več v galerij.

Z avtodomom potujemo po zahodni obali Avstralije. Na poti se ustavljamo kjerkoli vidimo kaj zanimivega. Tako smo se ustavili tudi v majhnem zalivu z lepo plažo, Jurien bay. Že med vožnjo smo iz avtodoma videli tri delfine plavati blizu obale. Ustavili smo se in punce smo tekle na pomol, kar so nas nesle noge. Želela sem si, da bi delfini prišli bližje in da bi šla plavat z njimi. Trije čudoviti delfini so skakali iz vode, punce smo kričale od veselja, Davor pa se je kregal, da jih bomo prestrašile.

Videli smo nekoga, ki je izgledal, kot da daje vse od sebe, da bi priplaval k delfinom, ampak žal ni jih mogel dohiteti. Mene je kar premikalo od razburjenja, bila sem v pripravljenosti, da skočim v morje, pa čeprav kar oblečena. Potem smo opazili, da delfini plavajo proti naslednjem zalivčku. Zapeljali smo se tja. S Saro sva skočili iz avta in tekli do obale, kot da gre za življenje. Ko sva prišli do morja, sva videli, da se peš ne da priti do tega zalivčka, ampak delfini so plavali proti nam. Nisem več razmišljala. Slekla sem se in zabredla v vodo do pasu, globlje si nisem upala. Morja okrog Avstralije so namreč polna morskih psov, smrtno strupenih meduz, morskih bičev in še marsičesa ljudem neprijaznega. V brošuri sem sicer prebrala, da je tukaj varno plavati, ampak saj nihče tega ne more zagotovo vedeti. Nedaleč stran je bila ladja na kateri sta bila dva moška, pomislila sem, če je kaj nevarnega me bosta že opozorila. Nekaj časa sem tako čakala, ko pa so se mi delfini približali sem kar zaplavala proti njim.

Delfini so se kmalu za tem potopili pod vodo, tako, da jih nisem več videla. Ko sem plavala proti njim sem pomislila ali so to sploh delfini, kaj če so morski psi? Malo me je že bilo strah. Nato pa sta nenadoma čisto blizu mene dva delfina skočila iz vode. No, morski psi zagotovo ne skačejo iz vode. Delfinov sploh nisem videla in ne čutila, čeprav so bili čisto blizu mene pod vodo. Tudi, ko so skočili iz vode, so to naredili nežno in elegantno, tako da sem videla kje so, šele ko so bili že v zraku. Med tem sem priplavala do naslednjega zalivčka in pomislila, raje grem ven kar tukaj, kot da plavam nazaj čez to globino, prenevarno je. Takrat so se mi delfini znova približali, pozabila sem na strah in znova zaplavala proti njim.

V indijskem oceanu sem plavala sama s tremi divjimi delfini. Kakšna sreča in čast. Hvaležna sem delfinom da za to priložnost in sebi da sem zbrala pogum in zaplavala k njim.

Za nami je prva vožnja po Avstraliji. Saj zato smo prišli, da izza volana vidimo to ogromno, kot Evropa veliko celino. Avstralija je 375 krat večja od Slovenije in ima 35 krat manjšo gostoto prebivalstva. Poskusite si predstavljati, da med nekajurno vožnjo od Lendave do Portoroža ne vidite niti ene same hiše kaj šele človeka, vozila pa lahko preštejete na prste.

Najeli smo terenca, Toyoto Land Cruiser, 4.5L, V8, kot nalašč za avstralsko divjino. Avto ima vso potrebno opremo za vožnjo na velike razdalje, tudi šotor, hladilnik, kuhalnik in še kaj. Ko sem se usedel za volan na desni strani, se mi ni zdelo nenavadno, čeprav nisem vozil že pol leta. Zlahka ga je peljati, po širokih avstralskih cestah in brezpotjih, pa čeprav po levi strani.

In kaj smo počeli teh pet dni? Medtem, ko smo prevozili dobrih 2000 km od Darwina do Brooma, smo se naslajali. Naslajali nad najlepšimi naravnimi prizori ki jih ponuja narava. Poglejte si!

Vabljeni k ogledu galerije in kliknite View with PicLens za lepši prikaz.

Ceste:

Jezera:

Slapovi:

Termitnjaki:

Drevo baobab:

Pokrajina:

Kenguruji:

Krokodili:

Plaža:

Pravkar kampiramo v Avstraliji, a več o tem prihodnjič…

Do takrat pa še nekaj o izvrstni hrani v Singapurju:

Bogata juha.

Na pari kuhani cmoki.

Kitajske testenine.

Korejske kroglice s hobotnico in zelenjavo.

Riževe kroglice s čokolado.

Še juhe.

Zelenjava z mesom po sečuansko.

Vroč krožnik po hongkonško.

Korejska tipična jed, Kimchi.

Galerija vseh fotografij iz Singapurja.

Pred dvema tednoma na neki plaži na Šrilanki, sta Maša in Sara čofotali po vodi, s Sabrino pa sva razmišljala kam naprej. Na Tajsko? Tudi Sara si želi na Tajsko. Ampak tam sva že bila. Torej kam v Aziji? Na severu je zima, drugje je malarija ali vojna, ali pa karkoli drugega, kar ni dovolj privlačno. Po več kot petih mesecih rikš, hindujcev, budistov, eksotične hrane in ostalih čudes Azije, prija kaj drugačnega. Rekel sem: »Avstralija!«, Sabrina je dodala: »To je najboljše kar lahko naredimo v tem trenutku!«

V manj kot eni uri sem uredil vize in letalske karte in sedaj smo tukaj, »Down under« v Avstraliji, zadnji celini, na katero še nismo stopili. Ja, tako se odločava. Ne iščeva ovir in razlogov zakaj nekam ne bi šli ali zakaj česar ne bi naredili. Jasno, da pretehtava možnosti in ovire, ampak, ko se tako složno in srčno odločiva, potem narediva vse, da to speljeva. To je najlepši občutek na svetu.

Morda je za Valentinovo še zgodaj, a vendar: privoščim vam, da imate tudi vi ob sebi nekoga, ki vam daje občutek popolnosti.

V Singapurju, mestu – državi smo pristali po triurnem letu iz Kolomba na Šrilanki. Singapur leži na repu Malezijskega polotoka, tik ob Indoneziji, le nekaj ur proč od Indije. Pričakovali smo veliko, moderno mesto, azijskega tigra, kot mu pravijo, zaradi uspešnega gospodarstva. Slišali smo tudi, da je eno najčistejših mest na svetu. Je trideset krat manjši od Slovenije, ima dva in pol krat več prebivalstva in tri krat večji BDP.

Pravzaprav se je Singapurja najbolj veselila Sara, s Sabrino nisva navdušena nad velikimi mesti. Obiskali smo že večino evropskih prestolnic, nekaj azijskih pa tudi kakšno ameriško in afriško. Ampak, Singapur? Navdušil naju je že po prvem dnevu! Sobo smo zapustili ob desetih zjutraj in se vanjo vrnili ob desetih zvečer. Sedaj je ura devet zjutraj, punce še spijo, jaz pa že komaj čakam, da gremo ven iz sobe, v šape tega vse prej kot spečega azijskega tigra.

Zakaj smo tako navdušeni? Še vedno smo v Aziji, ampak svetove proč od indijske podceline, kjer smo preživeli zadnje štiri mesece. Le kako naj opišem občutenje te spremembe. Iz dežele, kjer je opravljanje velike potrebe na ulici normalno, v deželo, kjer na tleh ni niti najmanjše smeti, kjer so pločniki za pešce široki štiri metre in kjer nihče ne trobi; skratka, vse je urejeno in organizirano. Naštevati nasprotja bi bilo nesmiselno, vse je drugače. Smo Alice v čudežni deželi!

Razgled iz 70. nadstropja.

Priprave na kitajsko novo leto.

Trgovina z računalniško opremo.

Bleščečih blagovnih znamk ne manjka.

Kopanje v reki.

Panorama po plohi.

V muzeju znanosti.

Grenivko?

Maša si kupuje zajtrk.

Neskončna ponudba hrane.