Tuširanje pod Viktorijinimi slapovi

Ne morem verjeti, da sem v treh mesecih, odkar sem se vrnil iz Afrike, uspel objaviti vtise šele o prvih treh državah. Afrika je velika in ne glede na to, da sem bil na tej dolgi poti relativno hiter, sem videl in doživel ogromno. Več, kot se spomnim. Če bi opisoval le tisto, kar sem videl med samo vožnjo, bi imel precej za povedati. Seveda imam za povedati veliko več, saj sem se tudi ustavil in se srečeval z ljudmi v kampih, restavracijah, bencinskih črpalkah, tržnicah, mejnih prehodih in še marsikje. Tam je prišla do izraza prava Afrika, namreč njeni ljudje. Omenil sem mejne prehode. Ti so stičišče prevarantov in ostalih, ki želijo od popotnikov več, kot smo pripravljeni dati. Gre bodisi za tiste, ki menjujejo denar, fikserje oz. pomagače, ki nudijo »pomoč« pri postopkih na meji in nenazadnje tudi uradnike. S temi imam sicer nekaj izkušenj, a na poti čez Afriko je bilo težje kot sicer, saj sem moral čez mejo spraviti ne le sebe, temveč tudi motor. Pri potovanju čez Afriko z lastnim vozilom je toliko birokracije, da so o njej napisane cele knjige oz. priročniki za norce, ki se tega lotevamo. Na mejah je jasno najprej treba dati skozi postopke pri izstopu iz ene države in nato še postopke za vstop v drugo državo. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, je treba obiskati uradnike v različnih stavbah, ki niso označene, in niti ne veš, kam vse je treba. Tukaj marsikateri popotnik najame fikserja, ki gre z njim in mu pomaga pri urejanju zadev z uradniki.

Prehod meje med Bocvano in Zambijo je bila prva »afriška« meja na moji poti, saj so meje med razvitejšimi državami (Republika Južna Afrika, Namibija in Bocvana) urejene. Takoj, ko sem prečkal reko in se znašel na meji, so me obstopili pomagači, ki sem se jih moral otepati. »Bom sam!« sem vpil, da so me pustili pri miru. Postopkov, ki sem jih opravil na meji, nima smisla podrobneje opisovati. V prvo stavbo za potni list, v drugo barako za karnet, tretjo za en davek itn. Plačati sem moral vladni davek, cestni davek in menda še dva davka ter zavarovanje. Za zavarovanje motorja so hoteli, da plačam 80 evrov (v lokalni valuti), a sem rekel, da toliko niti slučajno ne bom plačal. Odkorakal sem iz barake, a so prišli za menoj in začeli barantati. Na koncu sem plačal 9 evrov in se odpeljal. Tako je v Afriki!

Prva in največja znamenitost Zambije (po mnenju marsikoga celotne Afrike) so Viktorijini slapovi. Oblak vode, ki se dviguje nad največjimi slapovi na svetu sem videl že od daleč. Zapeljal sem se do parkirišča in povprašal, kam sedaj. Plačal sem zasoljeno vstopnino in se kar v motorističnih oblačilih podal peš po ozki potki. Fantje ob poti so prodajali pelerine, pa sem jih zavrnil, da jih ne rabim, »Veselo tuširanje!« so mi odvrnili in se smejali po afriško (saj poznate simpatični nasmeh temnopoltih Afričanov; široka vrsta belih zob na temni podlagi, ki sega skorajda do ušes).

Najprej mavrica. In to ne ena, ampak dve, tri, štiri mavrice hkrati. Viktorijini slapovi v mavricah
Nato tropska drevesa tako močno zelene barve, da so žarela. Tropska džungla
Ko pa sem prišel bližje k slapovom, jih nisem videl, saj so se skrivali za zaveso iz dežja, ki je padal iz jasnega neba. Le tu in tam so se prikazali. Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi
Vode je padala oziroma pršela z vseh strani in me zalivala kot najhujši dež. V minuti sem bil moker do kože. Prav nič me ni motilo, ravno nasprotno, prijalo mi je. Fenomenalni občutek; bil sem popolnoma sam, v osrčju Afrike, med tem, ko se je mogočna reka Zambezi z zraka zlivala name. Kako se ne bi odlično počutil!

Turistični safari

Puščavska Afrika je suha in vroča. Zato sem bil ves čas žejen. S seboj sem imel vodo, a ko je nastopila dehidracija, sem moral poseči še po čem drugem. Bocvana je zelo redko poseljena in kraji so na stotine kilometrov oddaljeni eden od drugega. Zato sem vsak kraj oziroma bencinsko črpalko izrabil za polnjenje zalog. V nekem osamljenem kraju sredi ničesar sem stopil v obcestno prodajalno. Iz hladilnika sem vzel pločevinko Švepsa in jo dal na pult pred prodajalko, ki se je mastila s kotletom in polento. Jedla je z rokami (kot se za Afriko spodobi), s katerih je curljala mast. S temi mastnimi prsti je zagrabila pločevinko, jo zavrtela in položila nazaj na pult. Sicer na podobne reči nisem občutljiv, a pločevinka je bila vsa mastna in vode, s katero bi si lahko (po pitju Švepsa iz pločevinke) umil svinjsko maščobo z rok, ni bilo daleč naokrog. Zato sem stopil do hladilnika, vzel drugo pločevinko Švepsa, ki je bila le prašna, ne pa tudi mastna in se vrnil do pulta. Zaračunala mi je obe. Sem rekel: »Only one!« in na pult položil bankovec. Z istimi prsti kot prej pločevinko, je pobrala bankovec in ga stlačila v predal. Drobiž, ki mi ga je vrnila, se je svetil. Ne zato, ker bi bil nov…

Tako je v Afriki. Živijo po svoje, ne glede na pričakovanja popotnikov ali tujcev, ki jih iz razvitega sveta prihajajo učiti, kaj je prav in kaj ne.

Pravijo, da se v Afriko gre zaradi safarija. S tem se sicer ne strinjam, saj me bolj kot divje zveri privlačijo ljudje, a želel sem videti, kako je na safariju. Z več velikimi džipi smo se na pot v rezervat odpravili zgodaj, ko so živali najbolj aktivne. Znašel sem se med lovci, ki so puške zamenjali z nič kaj krajšimi teleobjektivi in streljali, da je bilo veselje. Kakor za koga. Doživel sem svoj najbolj neafriški trenutek na afriški celini. Komaj sem čakal, da bo konec.

Na poti čez Afriko sem srečal veliko ljudi, ki so o tem, koliko, kakšne in v kakšnih pozah, živali so videli, govorili z neverjetnim zanosom. »Pet levov sem videl! Trop hijen, čisto od blizu! Videli smo, kako so levinje napadle zebro in jo podrle na tla!« In tako naprej. Videti veličastne afriške živali je resda nekaj resnično izjemnega. A če je le mogoče, ne počnite tega na skupinskem safariju, kjer je vse skupaj bolj podobno cirkusu, kot pa doživljanju živali v njihovem naravnem okolju.

Iz safarija bi izpostavil le dve fotografiji: grozljivo velikega krokodila, ki je plaval tik ob majhnem čolnu, na katerem nas je sedelo vsaj petnajst gromozanski krokodil
in čredo slonov, ki so nam pozirali v vsej svoji veličini in lepoti. čreda slonov na večerji
Tako je Pumba užival Hakuna Matata v kampu, potem ko je izropal nekaj slabo zaprtih šotorov. Pumba

Divje zveri v bocvanski divjini

Opazovanje ptic še ni bilo na nobenem naših itinerarjev. Nad eksotičnimi in velikimi pticami se sicer navdušimo, kadar jih vidimo, a nikamor se še nismo odpravili prav zaradi ptic. Kljub temu sem se v Bocvani odločil, da obiščem zavetišče ptic, saj sem bil v neposredni bližini, časa pa sem imel na pretek. Zraven tega zavetišče vzdržujejo lokalni prostovoljci in me je zanimalo, kako to izgleda. Ženska, ki me je pričakala na vhodu v rezervat, mi je pojasnila kako in kaj. Nič posebnega, dokler ni rekla: »Pazite se divjih zveri!« »Kako? Koga?« sem zmedeno odvrnil. »Divjih zveri!« je še enkrat ponovila, »Ne približujte se jim z motorjem!« Seveda se ne mislim približevati divjim zverem niti peš, niti z motorjem! »Kakšne divje zveri so tukaj,« sem jo vprašal, »levi?« »Ne, le divje zveri!« je odvrnila. V redu, sem pomislil. Če me v rezervat pustijo z motorjem, potem te divje zveri že ne morejo biti tako nevarne, kot se sliši. Zapeljal sem v park.

Nikjer ni bilo žive duše. Človeka tako ali tako ne, pa tudi nobene živali nisem videl. Le ozka peščena pot speljana skozi ravno prav visoko travo, da bi se lahko v njej kdo skrival. afriška prostranstva sam

Šele po več kilometrih sem zagledal čredo gnujev, kako se je pasla nedaleč proč. Zapeljal sem se proti njim, a ko sem se jim približal na kakšnih sto metrov, so pobegnili. To igro smo večkrat ponovili in bilo nam je prav všeč; meni, ko sem se z motorjem vozil po prašnih brezpotjih in njim, ko so se razgibali med tem, ko so bežali pred menoj. čreda divjih zveri - gnujev

V zavetišču sem pozdravil tudi nekaj ptic, a roza flamingov, ki bi popestrili obzorje, nisem videl. Tudi divjih zveri nisem srečal. Tako sem vsaj mislil, dokler nisem nekaj dni kasneje izvedel, kdo so te »divje zveri«, pred katerimi me je svarila ženska ob vstopu v rezervat. Wildebeest, se izgovori zelo podobno kot wild beast (divja zver), a v resnici gre za gnuje. Gnuji, s katerimi sem se preganjal, so bili torej divje zveri. Eh, pa tako plašna divja zver.

A to je bil šele začetek, prave divje zveri sem srečal že nekaj ur zatem. Narodnih parkov in rezervatov je v Bocvani namreč toliko, da se jim je (tudi če bi to želel) nemogoče izogniti. Z motorjem me sicer niso spustili v park Čobe, ki je najbolj bogat s pristno afriško fauno, a cesta proti severu vodi skozi druge parke. »Tam boš zagotovo srečal slone!« so mi govorili popotniki, s katerimi sem se pogovarjal. Tega sem se zelo veselil. Misel na to, da bo na cesto pred menoj stopil slon, me je navdajala s takšnim navdušenjem, da sem bil kot majhen otrok, ki čaka, da dobi, kar mu je bilo obljubljeno. Na eni izmed neskončno dolgih ravnih cest skozi pusto pokrajino, kjer ni nobenega prometa, le opozorilne table, zadrževanje na območju divijh živali na lastno odgovornost

sem končno zagledal orjaka, ki sem ga tako pričakoval. Kar tam, ob cesti je pohajkoval, kot da to ni nič posebnega. prvi afriški slon Jasno da ni, posebnost sem bil jaz, človek na motorju, ki v to divjino nikakor ne sodi. Na srečo se ni pustil motiti in se je naprej basal s šopi sočne trave, ki je rasla ob cesti. Odpeljal sem se naprej in zagledal čredo slonov nedaleč proč od ceste. Še malo naprej je bila žirafa in nato še dve in še in še. To je safari! prva afriška žirafa še več slonov

Čez Kalahari v delto Okavanga

Namibijo sem zapustil in pripel v Bocvano. Puščave še kar ni hotelo biti konec. Jasno, saj je puščava Kalahari velika za kakšnih 50 Slovenij! A ker si v Bocvani stranske poti ne zaslužijo imena cesta, sem se držal asfaltnih cest. S tem ni bilo nič narobe, saj sem v relativno kratkem času premagal ogromne razdalje. Prvi dan celih 500 kilometrov in to zgolj v sedmih urah, saj je cesta ravna in odprta, na obeh straneh pa le puščava. A bil sem prehiter. To so trdili policisti, ki so me ujeli na radar in posneli s kamero. Ko sem se začel pritoževati nad previsoko kaznijo, me je policistka vprašala: »Koliko želite plačati?« Seveda, v Afriki sem, tukaj je barantanje zapovedano! Zbarantano kazen sem plačal, zahteval potrdilo in odpeljal naprej. Tri dni kasneje me je kakšnih tisoč kilometrov proč ustavila druga policijska kontrola in me vprašala, če sem jaz tisti motorist, ki sem plačal kazen pred dnevi. Nisem imel kaj skrivati, saj sem imel potrdilo. Prav to potrdilo sem jim moral vrniti, saj se je policistka, ki mi ga je napisala, zmotila in mi namesto kopije izročila original. Neverjetno, da so bili s tem seznanjeni na drugem koncu te prostrane dežele. To je bila edina kazen, ki sem jo plačal v Afriki, kljub temu, da me je ustavilo nešteto policijskih kontrol.

Namibijski makadam sem hitro pozabil. Želel sem poskusiti tudi bocvanskega in se podal na stranpoti. A sem že po nekaj deset metrov zabredel v tako globok pesek, da sem se komaj izvlekel. preglobok pesek za pretežek motor

V Bocvano sem prišel v pričakovanju, da bom videl velike afriške živali, zato sem se najprej zapeljal v delto reke Okavango. Živali se namreč zbirajo tam, kjer je voda. A ker je tudi v Bocvani v narodne parke vstop motorjem prepovedan, sem moral najdi drugo prevozno sredstvo. Izbral sem letalo! Imel sem srečo, da se nas je v istem trenutku v isti agenciji našlo pravšnje število interesentov za polet z majhno cessno. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, zato sem bil toliko bolj presenečen, ko sem sedel v letalo in se znašel za krmilom.
kopilot cessne
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte
prelet Okavango delte

V majhnem letalu, ki je nekaj sto metrov nad zemljo plapolalo v zraku kot suh list, mi je postalo slabo. A ta slabost ni niti malo vplivala na dojemanje te enkratne izkušnje. Tisti večer sem v dnevnik zapisal: »Ne vem ali obstaja boljši način za opazovanje živali v divjini, kot prelet Okavango delte. Izjemno! Bil sem čisto zadet. Ne verjamem, da bom še kdaj videl divje živali na tako pristen način v njihovem naravnem okolju, ne da bi jih pri tem motil.«

Lepote Namibije

Namibiji se pozna, da je bila nemška kolonija. Resda je ena najredkeje poseljenih držav v Afriki in izven naselij tega ni opaziti, a ko sem prišel v naselje, je bila prva misel, ki mi je prišla na pamet, “Ordnung und Disziplin“. Če prebivalci glavnega mesta, Windhoek, ne bi imeli afriške polti, bi mislil, da sem nekje v Nemčiji. Če je celotna Afrika tako urejena, kot so kraji v Namibiji, potem sem na napačnem kontinentu, sem razmišljal. A bil sem prepričan, da me v državah, ki sem jih imel pred seboj, čakajo pristne afriške razmere, kakršnekoli že bodo. Seveda pa je iskati čare prostrane Namibije v mestih popolnoma zgrešeno.

Mimogrede, takole nastajajo portreti fotogeničnih Himb (upam, da razumete, kaj je povzročilo preobrat med prvo in drugo fotografijo): Himba pred
Himba potem

Čari Namibije so v divjini, kjer te čez dan obdaja neskončna modrina popolnoma jasnega neba, zvečer pa kloneš pod težo odeje iz nešteto zvezd. Mislim, da še nikoli nisem bil tako daleč proč od svetlobnega onesnaženja, kot v Namibiji. Ko izven naselij zaide sonce, luči ni. Nikjer, niti na obzorju. Svetlobo dajejo le zvezde in teh je ogromno. Celo letal ni. Sicer nisem vse dneve strmel v nebo, občasno sem moral med vožnjo zreti tudi predse, a na nebu nisem opazil nobenega letala. Na cestah pa se je zgodilo tudi, da več ur nisem srečal avtomobila. Kaj šele flore in favne, ničesar. Razen tu in tam kakšnega turista v klimatiziranem terencu, namibijska puščava ne kaže znakov življenja. Če k temu prištejemo odročnost in klimatske razmere, dobimo izjemen poligon za pustolovščine. Te so najslastnejše, kadar si sam. sam sredi ničesar
namibijska puščava

A ker je Namibija bolj regulirana kot marsikatera država v EU, je bilo zame kot motorista narodne parke težko obiskati. Motorjem je namreč vstop vanje prepovedan. Tja, kjer so peščene sipine in obala, zaradi tega, da ne bi preveč navdušeni motokrosisti uničevali narave; v parke, kjer so divje živali, pa zaradi varnosti. Motoristov, ne živali. No, v to nisem povsem prepričan. Skratka, moral sem se potruditi, da sem zagledal največjo namibijsko naravno znamenitost, pesek. Sicer lepo nagrmaden na kup, a še vedno pesek. A najlepši na svetu! namibijske sipine
namibijske sipine

Kakšno uro pred sončnim vzhodom sem se pridružil skupini zaspanih turistov v avtobusu in skupaj smo se odpeljali do sipine s pomenljivim imenom, Sipina 45. Skupaj z drugimi skupinami nas je bilo vsaj sto, ki smo se povzpeli na 80 metrov visoko sipino in na njej počakali na sončni vzhod. Za tole se je bilo vsekakor vredno pridružiti skupini. Ne toliko zaradi te sipine, kot zaradi obiska »vroče ponve« Deadvlei, ki smo jo obiskali za tem. Deadvlei

Na tem mestu sem se peska naveličal. Odločil sem se, da ne grem več proti zahodu in se obrnil v smeri proti severu. Sicer me je ta dan čakalo še veliko ur namibijskega makadama, a sem vedel, da ga bo pred večerom konec. In res je bilo tako. Ko sem po dva tisoč kilometrih makadama zapeljal na asfalt, sem na motorju vstal in začel vriskati od navdušenja! Podobno kot lani v Kašmirju. Od tam naprej je bila zame Namibija le še pot, ki jo moram prevoziti do Bocvane, kjer sem upal, da najdem pravo Afriko. Predvsem pa, da jo okusim, saj sem v Namibiji od sadja lahko kupil le jabolka, hruške in limone, v restavraciji pa sem jedel grško solato in suši. Kaj je v tem afriškega? A da se razumemo, lepote Namibije so čudovite, takšne, da jim ni para, le s pravimi očmi je treba zreti vanje.

Ko sem lepote divje Namibije zapustil, mi je prihod v civilizacijo, kakršnakoli je že bila, ustrezal in sem v Winhoeku ostal kar dva dni, da sem motor (in sebe) spravil v red.

Dobro jutro, moja ljubezen

Ne bi mogel reči, da sem si od Namibije veliko obetal, lahko pa rečem, da sem o njej vedel več, kot o večini afriških dežel, skozi katere sem potoval. Prvi razlog je ta, da dežela slovi po naravnih lepotah, drugi pa ta, da sem o tej »evropski« afriški deželi večkrat slišal iz prve roke. Zato sem se odločil, da naredim tisoč kilometrski ovinek in jo obiščem.

Ob prestopu meje me je debelušni temnopolti policist prosil, naj ga naučim nekaj besed v slovenščini. Med drugim je želel tudi vedeti, kako se po slovensko reče: »Good morning my love!« Lepa dobrodošlica ob vstopu v Namibijo, sem pomislil in si predstavljal, kako srečna mora biti Afričanka, ki ji bo namenil te slovenska besede.

Razen na bencinskih črpalkah, je bil to skorajda edini stik s človekom, ki sem ga imel na odročnih poteh južne Afrike. Nisem potoval po glavni cesti, ampak ob zahodni obali, kjer ni žive duše. Del Namibije, kjer sem prestopil mejo, spada v Sperrgebiet, zaprto cono velikosti Slovenije, kamor je vstop brez posebne dovolilnice prepovedan. Tam namreč kopljejo diamante, zato je celotno območje zaprto, da se ne bi kdo spozabil in začel kopati po pesku. Na mojo srečo je vožnja po glavni (seveda makadamski) cesti mimo zaprtega območja dovoljena.

Namibijske ceste so užitek, ki sem se ga po skorajda dva tisoč kilometrih pošteno naveličal. namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste

Niti centimetra sence ni mogoče najti v namibijski puščavi. nobene sence

Je pa mogoče najti divje živali! Prav tam sem se prvič v Afriki srečal z njimi. Ob cesti so se pasle črede Oryx-ov, antilop s po dvema velikima ravnima rogovoma. Veličasten prizor. Srečal sem tudi veliko nojev, a ti niso bili nič kaj veličastni, le nerodno so se razbežali, ko sem se jim dovolj približal. Ko sem postal lačen, sem ustavil ob reki in si privoščil dva slastna avokada za kosilo. A med tem, ko sem jedel, sem se ves čas oziral naokrog. Prvič v Afriki sem namreč občutil strah pred divjimi živalmi. Nikjer žive duše, sam sredi namibijske pustinje, kaj pa vem, kdo vse se potika v teh krajih. Sicer pravijo, da nevarne zveri v Namibiji žive zgolj v rezervatih, a nekako nisem verjel tem zgodbam.

Prav v Namibiji sem doživel največji strah na celotni poti čez Afriko. Ne takšen racionalni strah, ampak tisti prvinski, ki te ujame nepripravljenega, ob katerem se ti srce ustavi. Šotor sem imel postavljen v kampu, ki neograjen stoji na obronku prerije. Zraven tega sem imel najbližje sosede kakšnih 50, če ne 100 metrov proč. Jasno, da so vsi spali v šotorih na strehah avtomobilov. Le jaz sem šel spat v šotor (ki ga tokrat nisem niti pritrdil s klini), postavljen na tleh. Zaspal sem v trenutku, kot vedno. Naenkrat, sredi noči, me je prebudilo močno topotanje ob šotoru. V trenutku, ko sem se v trdi temi zavedel, da sem v šotoru in da me od tistega, kar je pred šotorom, loči le kot las tanko platno, me je zgrabil smrtni strah. Začutil in zavohal sem bližino velike živali, ki se je drgnila ob šotor. Nisem se niti premikal, niti dihal, tako sem bil prestrašen. To je trajalo kar nekaj časa, dokler nisem prišel k sebi in se začel tolažiti, da zveri, ki bi ji teknil, v tem delu Namibije najbrž ni. Šele ko sem prepoznal zvok kopit, sem dojel, da je zunaj najbrž kakšna antilopa, osel ali konj. Po kakšnih petnajstih minutah, ki so se mi zdele najdaljše v življenju, je ropot prenehal. Še dolgo nisem mogel zaspati. A ni vrag, nočnih obiskovalcev ni hotelo biti konec. Komaj sem zaspal, me je ponovno prebudilo gibanje ob šotoru in šum dotikanja nečesa ali nekoga s šotorom. Tokrat brez topotanja, le praskanje. Tudi ta vsiljivec me je potem, ko se me je naveličal ovohavati, zapustil. Seveda niti ob prvem, niti ob drugem obisku nisem odprl šotora, da bi pogledal, kdo so bili obiskovalci. Morda negostoljubno, a raje sem ostal v negotovosti, pred menoj je bilo še mnogo afriških noči v šotoru. Edina sled, ki so jo obiskovalci pustili, je bila izginotje sandala. Pred spanjem sem sandale dal pot šotor in ko sem jih hotel zjutraj obuti, je en manjkal. Preiskal sem 100 metrski radius okrog šotora, a ga nisem našel. Pa naj ga imajo, sem si mislil, da le ni izginilo kaj, kar bi težje pogrešal…

Če bi vedel, kakšna noč je pred mano, bi okrog šotora postavil zid, ne pa da sem ga postavil bolj za hec, kot za res. kampiranje v Namibiji

Afrika od začetka do konca

Skrajni čas je, da afriško pustolovščino opišem od repa do glave, torej od Cape Towna na skrajnem jugu, do Aleksandrije na skrajnem severu Afrike. Sicer raje pišem o tem, kar mi v nekem trenutku pade na pamet, a tako dolgo pot je smiselno opisati v logičnem zaporedju od začetka do konca.

Republika Južna Afrika

Z Yamaho sva imela prvi rendez-vous na afriškem ozemlju v Cape Townu, kamor je ona priplula, jaz pa priletel. A kljub temeljitem načrtovanju tega logističnega podviga sem spregledal praznik. Tako so si južnoafriški cariniki privoščili dan počitka, zaradi česar sem do motorja prišel z dvodnevno zamudo. Načrti, da obiščem Rt dobrega upanja in še kaj, so padli v vodo. Bil sem namreč vezan na termine, saj sem moral v dveh kampih v Namibiji narediti rezervacijo vnaprej. Ta dva dneva postopanja in čakanja v Cape Townu sta mi težko padla, saj sem sem si nestrpno želel zapeljati se po afriških brezpotjih. Sicer mi je bil Cape Town všeč dobrodošlica v Cape Townu
in sem si ogledal vse, kar me je zanimalo, a vleklo me je proč. Zraven tega mi je ob poglabljanju v apartheid (na levi klopi piše samo za belce, na desni samo za ne-belce) spomin na apartheid, klop samo za belce in klop za ne-belce
minila volja, da bi se v tej deželi zadrževal dlje, kot je potrebno. Da opozoril na grožnje, ki bi naj pretile na vsakem koraku, ne omenjam. Južna Afrika bi naj bila najnevarnejša dežela na moji poti čez Afriko. Na srečo tega nisem občutil na svoji koži, a vsak belopolti južno-afričan, ki sem ga srečal v deželah, ki sem jih obiskal kasneje, mi je povedal, kako zelo nevarno je v Južni Afriki. Moram priznati, da je dober občutek, ko brez težav zapustiš neko zloglasno deželo in ti potem drugi razlagajo slabe izkušnje, ki so jih tam doživeli. Ko sem prišel domov, sem naletel na številke, ki so grozljive: 17.000 umorov letno se zgodi v Republiki Južni Afriki!

Me pa je zelo pretresla izkušnja, ki sem jo imel v restavraciji. Šlo je za azijsko restavracijo, kjer sem si (ker obožujem indijsko hrano) naročil dve glavni jedi. Obe sta bili zelo okusni, a porcije so bile južnoafriške, kar pomeni vsaj dvakrat večje kot sicer v Afriki. Nikakor nisem mogel pojesti več kot pol, naj sem se še tako trudil. Zato sem se, ko sem bil sit in je bilo na mojih krožnikih še polno hrane, vstal in želel oditi. V tistem trenutku se je ob meni znašel možakar in me vprašal: »Are you finished?« (Si gotov?) »Yes!«, sem zmedeno odvrnil, saj nisem vedel ali je natakar ali kdo. Sedel je na moje mesto in z mojim priborom nadaljeval, kjer sem jaz končal, kot da je to, da poješ ostanke hrane za neznancem, nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Tako sem bil šokiran, da sem obstal kot vkopan in se skoraj kar tam na mestu razjokal. Že dolgo me prizor revščine ni tako ganil in šokiral. V tistem trenutku sem se zavedel, da sem v Afriki, najrevnejši celini na svetu.

A ko sem v gromozanskem carinskem skladišču zagledal zaboj, v katerega sem pred dobrim mesecem zaprl Yamaho, sem pozabil na vse. Zaboj smo odprli, carinik je pogledal, če se ujemajo številke na motorju in dokumentih, jaz pa sem se lotil sestavljanja motorja. Kako sem bil vesel! Šele takrat sem si oddahnil, saj mi nič več ni moglo prekrižati načrtovane poti čez Afriko. Zajahal sem Yamaho in se zapeljal po afriški celini! Po tolikih letih sanj. Ne znam opisati veselja, ki sem ga ob tem občutil. Bil sem zadet:
(v ozadju Cape Town in Table mountain) šele slovo od Cape Towna je pomenilo začetek afriške avanture

Z afriškim peskom sem se pobližje spoznal že prvi dan, ko sem po zanašanju na mehki podlagi telebnil kot za šalo. prvi bližnji stik z afriškim peskom

Dober tek po afriško

Afrika ni Azija, kjer je kot popotnik nemogoče biti lačen, saj se hrana ponuja na vsakem vogalu. V Afriko sem šel s predsodkom, da tam ni hrane v izobilju, zato sem si jo nesel s seboj. Seveda ne vse hrane za dva meseca, a dovolj, da sem bil samozadosten. Vsaj kar se tiče začimb in osnovnih sestavin za kuhanje. Svežo zelenjavo in sadje sem kupoval sproti. Vse, kar sem potreboval, je bila voda za pitje in kuhanje, ki je bila na voljo skorajda povsod. A sem se moral z njo pravočasno oskrbeti. Pil sem vodo iz rek, jezer, plastičnih sodov, lončenih amfor in še česa. Prekuhano ali razkuženo, seveda. Mimogrede, najboljša voda je bila iz reke Nil, najslabša pa v južni Afriki. Vodo v plastenkah sem kupoval izjemoma, razen v Sudanu in Egiptu, kjer je, če je nisem dovolj hitro popil, na vročini postala tako vroča, da je nisem mogel piti.

Nazaj k hrani. Preizkušanje lokalnih specialitet je zame ena najpomembnejših izkušenj na potovanjih, zato nisem jedel le tistega, kar sem skuhal sam, temveč sem obiskoval tudi restavracije in ulične stojnice. A predvsem v večjih mestih, saj je bila hrana v vaseh tako borna, da ni za povedat. Nekajkrat sem jo poskusil, a le iz radovednosti, ne iz želje, da bi kaj dobrega pojedel. Na najrevnejši celini, kjer je treba nahraniti milijone lačnih ust, se hrana nekako ni uspela razviti v kulinarične presežke. Osnovno živilo vsakega obroka je bolj ali manj enako, škrob. Razlikuje se le glede na regijo. V Zambiji je to nshima, bela gosta gmota kuhane koruzne moke, v Malaviju cassava, v Etiopiji injeera in tako naprej. Nič kaj mamljivo. Razen v mestih, kjer je bila hrana neprimerno bogatejša.

Jedel sem trikrat na dan. Zjutraj sem si, razen kadar sem šel na pot zelo zgodaj, zajtrk skuhal. Sadno kosilo sem pojedel nekje na poti, večerjo pa sem kuhal sam ali jedel zunaj. Ob tem moram poudariti, da je kampiranje in kuhanje ob šotoru zunaj po milim nebom, zame večji užitek, kot spanje v hotelu s petimi zvezdicami in večerja v restavraciji. Resnično, če ne bi spal v šotoru in si kuhal zunaj v divjini, bi bilo doživljanje Afrike zmanjšano do te mere, da se za pot čez Afriko ne bi niti odločil.

Priprava večerje.
priprava večerje
Testenine s svežim paradižnikom in sirom, katerega sem v Afriki jedel menda le trikrat.
testenine s svežim paradižnikom in sirom
Solata z avokadom, paradižnikom in južnoafriškim olivnim oljem.
solata z avokadom, paradižnikom in južnoafriškim olivnim oljem
Izjemoma sem se moral zadovoljiti tudi s takšnim obrokom.
banana sendvič
Namibija: suši ni lokalna specialiteta, a je kljub temu teknil.
suši
Zambija: nshima z zelenjavo.
nshima z zelenjavo
Malavi: pečena koruza.
pečena koruza
Etiopija: Injeera in shiro wot (omaka iz čičerike).
injeera in shiro wot
injeera
Veganska pojedina v Addis Abebi.
Veganska pojedina v Addis Abebi
Etiopski čaj in baklava z nadevom iz sladkorja. Samo sladkorja.
baklava
Tibs, etiopska specialiteta. Ni kaj, Etiopija izstopa tudi po kulinariki.
Yeshekla tibs, etiopska mesna specialiteta
Sudan: postna večerja, falafel.
falafel
Gostoljubje v Sudanu je skorajda brezmejno. V času Ramadana od zore do mraka ne pijejo in ne jedo, ko pa po večerni molitvi sedejo k večerji, te povabijo zraven.
večerja v Sudanu
Fuul, gosta bobova enolončnica. Ena najokusnejših sudansko-egipčanskih jedi.
fuul, gosta bobova enolončnica
Egipt: tajin z jajčevci.
tajin z jajčevci

Kako potovati čez Afriko

Odločitev o tem, katero pot bom ubral čez Afriko je bilo relativno preprosto sprejeti. A šele potem, ko sem zbral vsa potrebna dejstva in raziskal, katere dežele je sploh mogoče obiskati in katere so tiste, skozi katere so potovanja zaradi raznoraznih nevarnosti odsvetovana. Žal je pač tako, da se tudi v Afriko poti vse bolj zapirajo. Pot, ki je še pred kratkih vodila iz Evrope v Afriko čez Bližnji vzhod, je namreč zaprta zaradi neprehodnosti Sirije. Zaradi arabske pomladi so zaprte tudi nekoč priljubljene poti čez severno Afriko. Skratka Afrika, kljub temu, da je vedno več cest asfaltnih, postaja vedno bolj zaprta in težko dostopna. Seveda pa velja, da kjer je volja, je tudi pot. A da sem jo našel in izbral pravo, sem več mesecev zbiral informacije. Ko sem proučil vse možnosti, sem se odločil za pot od juga do severa čez celo Afriko. Vedel sem, da bo treba čez nekaj dežel, katerim se je bolje izogniti, a to je bil riziko, ki sem ga bil pripravljen sprejeti, če sem želel prevoziti Afriko od Cape Towna do Kaira. Od vseh popotnikov na kolesih, motorjih in Landcruiserjih, ki potujejo čez Afriko in sem jih srečal na poti, skorajda nihče več ne gre od skrajnega juga do skrajnega severa. Sever Afrike je vedno bolj nepriljubljen iz dveh razlogov, birokracije in nevarnosti. Slednji se še lahko izogneš, birokraciji, ki ti tako zlahka prekriža pot in prekine potovanje, pa precej težje.

Dokument, ki dokazuje, da v Egiptu nisem naredil nobenega prometnega prekrška, brez katerega motorja ni mogoče odpeljati iz države. Vse lepo in prav, le da je dokument treba pridobiti v prvem mestu ob vstopu v državo, ne glede na tisoče prevoženih kilometrov, ki jih po Egiptu narediš za tem. Egipt

Odločiti sem se moral tudi za smer potovanja, a tukaj sta bili na srečo na voljo le dve možnosti, gor ali dol. Pri tem sta bila ključnega pomena dva dejavnika, logistika in vremenske razmere. Logistika, kako priti do Afrike z motorjem je precej bolj težavna, kot se sliši. Na primer, pot s trajektom iz Grčije ali Turčije do Egipta ali Izraela zveni povsem preprosto. A trajektov do Egipta več ni. So trajekti do Izraela, a če greš skozi Izrael, te ne spustijo v nobeno arabsko državo. Pot od severa proti jugu torej ni prišla v poštev. Zato sem poiskal možnost, kako bi z motorjem prišel do Cape Towna, od koder bi se zapeljal proti severu Afrike. Zahvaljujoč drugim motoristom, ki so se s pošiljanjem motorja v Afriko že ukvarjali, sem tudi sam našel način. Sem pa motor lažje spravil do Afrike kot sebe. Da sem lahko z enosmerno letalsko vozovnico pristal v Južni Afriki, sem moral pridobiti kup dokumentacije, vključno z vizumom. Pravzaprav sem imel v potnem listu štiri afriške vizume, preden sem sploh odpotoval za Afriko. Preostale vizume sem urejal spotoma. (Če morda načrtujete pot čez Afriko bodite pozorni na to, da za nekatere države ni mogoče dobiti vizuma na poti.)

Precej časa sem se ukvarjal z drugim dejavnikom, vremenskimi razmerami. Afrika je cel kontinent, na katerem je mogoče najti vse vremenske razmere, ki si jih je mogoče zamisliti. Glede na to, da sem jo nameraval prevoziti po celi dolžini, sem moral skrbno proučiti letne čase in deževna obdobja. Voziti se z motorjem in kampirati po dežju, mrazu ali megli namreč ne predstavlja užitka. Zraven tega je v določenem obdobju leta sicer čudovita pokrajina marsikje zavita v meglo ali nizko oblačnost. Jaz pa tako obožujem modro nebo, da bi ga preveč pogrešal, če bi bilo dalj časa skrito. Zato sem si naredil tabelo z državami, skozi katere sem nameraval potovati in v njej označil najbolj in najmanj ugodne termine. Nikakor mi ni uspelo najti termina, v katerim bi imel na celi poti privlačne vremenske razmere. Jasno, na 17.000 kilometrih je to nemogoče. Odločil sem se, da grem na pot v času, ko je vreme lepo na južni polovici Afrike, za katero sem sklepal, da ponuja najlepše razglede. Vedel pa sem, da me bo v centralnem delu Afrike pričakal dež in na severu peklenska vročina. Res je bilo tako. A ni mi žal, kljub temu da sem se na poti srečal s temperaturnim razponom od 5 stopinj v Južni Afriki, do 50 stopinj v Sudanu. Sem pa zato imel na prvi polovici poti modro nebo nad glavo.

Dead Vlei, Namibija:
Dead Vlei, Namibija
Soteska Ribje reke, Namibija:
Soteska Ribje reke, Namibija

Dvanajst fotografij iz dvanajstih afriških dežel

Še vedno ne vem, na kakšen način bi predstavil vtise iz Afrike, da bi jih čim bolj približal temu, kako sem Afriko doživljal in jih naredil bolj dojemljive za vse, ki niste bili z menoj. Rade volje bi vam prinesel stiske rok in široke smehljaje Afričanov, prš slapov reke Zambezi, rdeče blato iz Ruande, vonjave tržnic v Etiopiji, peščeni vihar iz Sudana ter nadležnega Egipčana, a ne gre. Tisti, ki se je dva meseca dan za dnem vozil po afriških poteh, srečeval afriške ljudi in žival, jedel afriško hrano, spal na afriških tleh in se boril z afriškimi birokrati, sem jaz. Zato je največ, kar lahko naredim, da kar sem doživel, ubesedim in podkrepim s fotografijami ter kakšnim videoposnetkom.

Začnimo s po eno fotografijo iz vsake dežele.

Prva noč na prostem v Afriki ob Atlantiku je bila ledena. Ko sem se zbudil, je termometer kazal 5 stopinj nad ničlo. Spati v takšnem mrazu je še šlo, a za vožnjo sem moral nase navleči vse, kar sem imel (potem so ta oblačila postala del odvečne navlake, ki sem jo tovoril s seboj, saj nikoli več ni bilo tako hladno). Seveda sem na to, da je v Južnoafriški republiki kampiranje na prostem zaradi varnostnih razlogov odsvetovano, pozabil. Južna Afrika
Rdeče sipine v Namibiji so tako mamljive, da pritegnejo ljudi iz vsega sveta. Eden izmed redkih krajev v Afriki, kjer sem srečal turiste in edini kraj, ki sem ga obiskal z avtom, saj je vožnja z motorjem tam prepovedana. Namibija
Prelet delte reke Okavango z majhnim letalom je najlepše doživetje v Bocvani. Bocvana
V Zambiji sem prvič obiskal afriške vasice, kjer ljudje živijo v kolibah brez vode, elektrike in še marsičesa. Niso dajali vtisa, da jim karkoli manjka. Zambija
Afriška jezera so kot morja, ogromna in modra. Imajo le majhno, gomazečo pomanjkljivost, zaradi katere se odsvetuje kopanje. A to me ni motilo, saj na splošno raje opazujem vode iz bregov, kot obratno. Ne zato, ker bi se vod bal, le razgled je lepši. Malavi
»Muzungu, Muzungu!« so vpili za menoj v Tanzaniji, ko sem potoval skozi odročni zahodni del dežele, kamor belci redkeje zaidejo kot na Zanzibar. Ko sem se ustavil, so me gledali in fotografirali, kot da sem čudo. Tanzanija
V Ruandi sem naletel na prvi dež. Tega sem se bal, saj sem vedel, da se ceste spremenijo v puding in postanejo neprevozne. Na srečo dežja ni bilo veliko in sva se z Yamaho v blatu povaljala le enkrat. Ruanda
Ulična hrana je zakon, a šele v Ugandi sem dobil prvo priložnost, da jo poskusim. Rolex imenujejo v čapati zavito omleto. Mastno, a hranljivo. Uganda
Za Masaje sem seveda slišal, a v Keniji sem nanje naletel povsem naključno, ko sem se odpravljal v rezervat Masai Mara. Sprva so me povabili na čaj in klepet, a potem je vse skupaj postalo turistično, vključno s poziranjem. Tudi v Afriki ni več preprosto najti pristnih (od turizma nedotaknjenih, takšnih ki ne pozirajo pred kamero) ljudi. Kenija
Lagodnost potovanja je premo sorazmerna z eksotiko, kar je več kot očitno v Etiopiji. Da sem prišel do zakotnih krajev v dolini reke Omo, sem se kar nagaral. A plemena, ki tam v resnici žive po starodavnih običajih, so trud poplačala. Dokler tega nisem videl v živo, nisem verjel, da takšni ljudje v resnici obstajajo v 21. stoletju. Etiopija
Dežela, ki sem jo imel skorajda povsem zase, Sudan. Tukaj se je delež med garanjem in užitkom, ki ga zahteva oz. daje vsaka dežela, ki jo obiščemo, skorajda v celoti prevesil na stran garanja. A bili so tudi trenutki, ko me je lepota popolnoma prevzela. Sudan
Tudi Egipt me je prevzel zaradi lepot, še najbolj Abu Simbel. Ampak škoda, da je država nad egiptovskimi znamenitostmi izgubila oblast in je ta v rokah najbolj nadležnih in neprijetnih ljudi, kar sem jih v Afriki srečal. Egipt