Pogled na Indijo skozi okno

To pišem v predzadnji, dvanajsti hotelski sobi, v kateri smo prespali na tokratnem potovanju po Indiji. Do odhoda domov nas ločita le še dve noči; eno bomo prespali na vlaku, drugo v hotelu v Goi pred poletom domov. Tukaj je ura že 8 in 20 minut, a Sabrina in Maša še spita, kot da sta njuni uri že nastavljeni na slovenski čas, ki je v tem trenutku 3 in 50 minut. Naj kar spita, zame so te jutranje urice, ki jih imam le zase, zlata vredne. Včeraj so nam sicer povedali, da moramo sobo zapustiti do desetih zjutraj, a se bomo tokrat mi naredili Indijce in ostali dlje.

Sedim na stolu ob velikem oknu. Skozenj gledam in poslušam Indijo. Ob tem sem se spomnil prvega lepega okna oziroma lepe hotelske sobe, ki smo jo imeli v Indiji leta 2009. Na prvem potovanju po tej fascinantni deželi smo se soočali z veliki težavami in nerazumevanjem. Takrat smo šele po kakšnem mesecu našli prvi spodoben hotel, v katerem nam je bilo všeč. Šele po enem mesecu! Torej smo 30 dni spali v majhnih, umazanih, zatohlih, temačnih ali na kakšen koli drug način nepritnih sobah. Razmišljam, kako se je v tem času spremenila Indija, kako se je spremenil način naših potovanj in seveda o tem, kako smo se spremenili mi.

Indija se spreminja, to je več kot očitno. A spreminja se predvsem za privilegirane, oziroma tiste, ki so rojeni v pravih kastah. Ti imajo večje avtomobile, večje mobilne telefone in nosijo večjo številko konfekcije. To se lepo opazi na avtobusih in vseh drugih prevoznih sredstev, saj je širina sedežev ostala v času, ko so bili obroki v Indiji za večino prebivalstva precej bolj skromno odmerjeni, kot so danes. Danes so ti ozki sedezi nezdružljivi s širino povprečnega potnika. S tem, da se nas je danes na manjši avtobus, ki je imel zapisano, da sprejme 23 potnikov, natlačilo 47! Sprememb pri “nedotakljivih” nismo opazili. Še danes pometajo tla na enak način, kot so jih pometali že kdovekdaj. A to je le naše dojemanje, resnica je morda drugačna. Tukaj je namreč precej zapisanega o tem, kako se stvari spreminjajo na bolje tudi za manj privilegirane. A o razliki med dejanskim stanjem in tistim, kar je zgolj zapisano na papirju, v oglasih in besedah politikov, tukaj ne bom razglabljal. Spreminja se ves svet, v tem tudi Indija ni nič posebnega.

Kar se tiče sprememb pri načinu, na katerega potujemo, pa za tole potovanje lahko zapišem, da potujemo enako, kot smo potovali pred desetimi leti. Brez konkretnih načrtov, z nahrbtniki, z javnimi prevoznimi sredstvi se selimo iz kraja v kraj in se pri tem, koliko je to mogoče, izogibamo turističnim destinacijam oziroma popotniškim središčem. Iščemo pristne izkušnje in se veselimo stikov z domačini ter se tu in tam razvajamo v dobrem hotelu ali dobri restavraciji. No, tukaj pa je razlika; dobre hotele in dobre restavracije obiskujemo pogosteje, kot smo to počeli nekoč. Res je, spodobna soba in okusna hrana sta nam danes pomembnejši, kot sta nam bili nekoč. Lepa soba in slastno kosilo sta namreč najučinkovitejše sredstvo za blaženje vsega slabega, kar nam kot prašnim popotnikom pride naproti.

Tako, Maša in Sabrina sta se zbudili, moje zlate urice za gledanje skozi okno in razmišljanje so se iztekle. Čas je, da gremo ven iz sobe, na ulico. Tam je dojemanje Indije tisočkrat bolj intenzivno, kot ob zrenju skozi okno.

V Indiji nič ni tako kot se zdi

Kljub izkušnjam, ki smo jih nabrali v vseh letih potovanj po svetu, se nam dogaja, da nas naplahtajo ali potegnejo za nos. No, najbrž so kriva naša pričakovanja in naivnost, saj verjamemo, da bomo dobili tisto, kar nam je obljubljeno. Bodisi v besedi, fotografiji, natakarju, meniju restavracije ali oceni hotelske sobe. Pfff, nič ni dlje od resnice, kot tisto, kar je zapisano in povedano. Šele, ko stopimo v hotelsko sobo, dobimo jed na mizo, stopimo iz avto-rikše ali se vkrcamo na vlak, padejo karte na mizo. Ocene in fotografije indijskih hotelskih sob na internetu se od realnega stanja razlikujejo za svetlobna leta. Kot, da bi oglasu za deset let star rabljen avto priložili fotografije iz dneva, ko smo novega pripeljali iz trgovine. Skrivnost, na kakšen način pridobivajo dobre ocene na internetu, pa so nam tudi že zaupali. Zaradi tega hotelov ne rezerviramo vnaprej, razen kadar je to zaradi kakršnega koli razloga nujno. Da ne bo pomote, te izkušnje imamo s hoteli nižjega in srednjega cenovnega razreda. V hotelih, kjer stane noč 50 evrov ali več, je najbrž drugače.

Skratka, v Indiji še danes redko dobimo vsaj približno to, kar nam je bilo predstavljeno oz., kar smo za denar pričakovali. Pri tem je zanimivo to, da smo že pred potovanjem vedeli, da bo v Indiji tako. Zato se ne pritožujemo. Gre le še za eno posebnost Indije, zaradi katere nam je ta nenavadna dežela in njeni ljudje tako privlačni. Očitno so to stvari, ki nam naredijo potovanja nepredvidljiva in s tem zanimiva.

Zdaj pa moram končati, Sabrina in Maša me že priganjata iz hotelske sobe. Odpravljamo se na veliko tržnico. Kljub temu, da smo jih videli že nešteto, nas tržnice še vedno privlačijo. Le da na tržnicah, za razliko od hotelov, restavracij ipd., dobimo natačno to, kar pričakujemo. Gnečo in hrup ter tisoč barv in vonjav, s katerimi so prežete stojnice in zrak okoli njih.

Takšni smo; v nekaterih stvareh iščemo tisto, česar ne poznamo, v drugih pa to, kar poznamo. Le kdo bi nas razumel…

Tretje novo leto v Indiji

Pravkar sem pomislil na to, da že tretjič v novo leto stopamo v Indiji. Razen v Sloveniji, nikjer nismo tolikokrat silvestrovali, kot prav v Indiji. Če ima prehod iz starega v novo leto v Indiji kakršen koli poseben pomen, ga še nismo uspeli razvozlati. Vem le to, da se v Indijo še nikoli nismo odpravili z namenom, da bi tukaj silvestovali. Čeprav to, da smo ponovno tukaj, najbrž nekaj pomeni.

Novoletne počitnice v državi Tamil Nadu, kjer se nahajamo, so končane. Skupaj z norišnico, povezano s silvestrovanjem in dejstvom, da smo zapustili velika mesta, se nam sedaj zdi, da nismo več v Indiji. Takšne spokojnosti, kot jo v tem trenutku doživljamo v tej majhni obmorski vasici, v Indiji še nismo bili deležni. Res pa je, da k občutku, da nismo v Indiji, veliko prispeva tudi dejstvo, da je ta kraj neke vrste zatočišče “belih” popotnikov. Ne bom ponovno zapisal, da je to preveč “turistično” za naš okus, saj nam nekajdnevni počitek od hektične Indije prav prija. Razen hrane, ki je (tukaj) zahodnjaškemu okusu prirejena do te mere, da nam ne ustreza. Ni niti indijska, niti evropska, niti kitajska, je nekje vmes. Če se temu reče fusion, naj v njej uživajo tisti, ki jim je to všeč. Za nas je na srečo dovolj pristnih indijskih lokalov, kjer se dobi avtentična južnoindijska hrana. Tistih pravih, kjer je hrana postrežena na bananinih listih, edini pribor, ki se pri tem uporablja, pa so prsti desne roke. V tem sicer še nismo utečeni, a redno vadimo, saj smo v Mammala Bhavanu, kjer na najpreprostejši način strežejo najokusnejše dose, dvakrat dnevno.

Uspelo nam je celo dobiti hotel z bazenom, kot sva obljubila Maši. Kljub temu, da je sprva kazalo, da ne bo šlo, saj so bili bodisi zasedeni, bodisi predragi ali kar oboje hkrati. Na srečo so nas iz prvega hotela pregnali komarji, tako, da imamo sedaj lep hotel z bazenom ob morju, z dvoriščem, poraslim s palmami, po katerih se podijo opice. O tem, kakšna je voda v bazenu le to, da ko sem se danes zjutraj postavil na rob bazena, v katerem so na vodi plavali lasje, listi, žuželke in še kaj, sem si rekel: “To je Indija!” In skočil v vodo. Sabrina pa je tudi že sprejela (zanjo kruto dejstvo) da se, četudi si na morju, namesto v morju, kopaš v bazenu. Seveda Maše nič od tega ne moti in plava, da je veselje.

(Fotografije sledijo v kasnejših objavah, tukaj mi jih ne uspe objaviti.)

Kaj nam dela Indija

Tokrat smo v Indijo prišli popolnoma nepripravljeni. Še bolj nepripravljeni kot sicer. Brez ene same rezervacije hotela, vlaka ali česarkoli drugega. Imeli smo le okvirni seznam krajev, ki jih želimo obiskati. V mislih imam logistično nepripravljenost, ki niti ni ne vem kako pomembna v kontestu doživljanja neke destinacije. Sploh pa je Indija že sama po sebi destinacija, na katero ne moreš biti nikoli pripravljen. Tudi takrat, ko jo obiščeš četrtič.

Na eni strani hrup in gneča, smrad in umazanija, neskladnost in nerazumevanje, na drugi strani radost in veselje, prilgodljivost in vdanost, potrpežljivost in upanje. Nikjer na svetu (po naših izkušnjah) ne doživiš toliko neverjetnih reči, nisi priča toliko neverjetnim prizorom in nikjer na svetu te čustva tako ne preplavljajo kot v Indiji. S tem, da se čustva izmenjavajo na vsakih nekaj korakov, ko se prerivaš med ljudmi na prenatrpanih pločnikih ali med avti, rišami in avtobusi na cestišču. Zrak je pomešan s smogom in vonjem iz latrin ter odprtih kanalizacijskih poti ter nasičen s hrupom tisočerih trobelj. Med tem, ko se umikaš kolesom mimovozečih in pljunkom mimohodečih, si pozoren na kakce, s katerimi je premazano cestišče. Pot ti prekriža starka z iztegnjeno suho ročico, v katero ji stisneš kovanec za dve rupiji (tri cente). V znak hvaležnosti sklene roki in se ti prikloni. Čez nekaj korakov se ti približa starček, nato sadhu, nato mati z otročkom, pohabljenec, majhna deklica ali prodajalec sladkorne vate, čaja, piščalk, balonov ali česarkoli drugega. Vsak od tebe nekaj želi, vsak ti nekaj ponuja. Največ ponujajo tisti, ki jim daš miloščino. Hvaležen pogled, stisk roke, nasmešek, miganje z glavo. Te drobne geste hvaležnosti zastrnejo vse slabosti in neprijetnosti, s katerimi nas Indija preplavlja.

V nekem trenutku se prestrašiš, v naslednjem se zasmeješ, zatem skoraj zajočeš. Na vsakem koraku, tisočkrat v enem dnevu. Ta intenzivna mešanica lepega in grdega oziroma dobrega in slabega te hkrati polni in prazni. Temu bi lahko rekel, da odpira. Odpira naše, v urejenem svetu in družbi otopele, čute. Spodbuja nas. Ne, prisili nas, da dojemamo, doživljamo in čutimo. Čutimo tako intenzivno in tako močno, kot v nobenem drugem okolju, ki ga poznamo. To zna le Indija.

Je za razumevanje in védenje o življenju še kaj pomembnejšega od tega, kako čutimo?

Dan v Indiji

V Indiji nam ne pustijo spati. Bodisi zaradi odhoda avtobusa ali vlaka, serviserja klime ali zaradi zajtrka, ki ga strežejo le ob osmi uri. Zajtrk je le kot “Room service”, v restavraciji ga ne strežejo. Tako se pač moramo zbujati zgodaj, tudi ob šestih zjutraj, kar po (naši) slovenski uri pomeni ob pol dveh zjutraj! Nič kaj človeška ura. Šele danes, sedmi dan v Indiji, smo lahko spali, dokler se nam je ljubilo. A sedaj smo na indijski čas že navajeni, tako, da s tem nimamo več težav.

Na potovanjih ne znamo mirovati, še najmanj v Indiji, ki tega, razen na zelo redkih destinacijah, ne omogoča. Sploh pa mirovanja na potovanjih ne iščemo, zato smo bolj ali manj ves čas v gibanju. Seveda nas domačini ustavljajo in ogovarjajo, ter nas prosijo, da se z njimi fotografiramo. img_2621 img_2619

Nekako takole je izgledal nas včerajšnji dan v Indiji:

6:00 – Zbudimo se, umijemo in oblečemo.
6:20 – V temi se postavimo ob glavno cesto in z dvignjenimi rokami skušamo ustaviti avtobus proti kraju Sulthan Bathery.
6:40 – Ustavi nam velik avtobus namenjen za Bangalore in nas za desetkrat višjo ceno od lokalnega avtobusa sprejme v luksuzno notranjost.
7:20 – Izstopimo v Sulthan Bathery, plačam jim le polovico dogovorjenega zneska in ga vzamejo. Pristopi nekaj ljudi, ki nam pokličejo avto-rikšo, da nas odpelje do avtobusne postaje.
7:30 – Smo na avtobusni postaji, kjer že stoji edini avtobus ta dan v smeri Ooty, kamor smo namenjeni. Avtobus je brez šip, le železne palice in plastične rolete ima čez okenske odprtine. Povedo, da rezervacije ne potrebujemo in da vozovnice kupimo na avtobusu. A ko odložim prtljago na prazne sedeže, jo neka ženska prestavi in pravi, da je to njena številka sedeža, saj ima rezervacijo. Njim popolnoma jasno, nam nič. Preden se vkrcamo, zajtrkujemo tri pakete piškotov, saj drugega ni.
img_2620 img_2618

8:00 – Avtobus odpelje v hladno jutro, saj smo na višini tisoč metrov. Sem omenil, da na oknih ni šip? Vožnja do 96 kilometrov oddaljenega Ootya je brez zapletov, a traja 4 ure. Cesta je namreč speljana v visoke gore, do 2300 metrov nad morjem in tako vijugasta, da smo srečni, da nam ni slabo.
12:00 – Prispemo v Ooty in se (z vso prtljago) sprehodimo do železniške postaje, a tam ne izvemo ničesar uporabnega glede vlaka, s katerim bi se naj odpeljali v dolino čez par dni.
12:30 – Najamemo rikšo, ki nas vozi po gorskem mestecu, ki mu pravijo “Queen of Hill stations” in iščemo hotel. Šele šesti ponuja sprejemljivo sobo za sprejemljivo ceno.
14:00 – Potem, ko operemo in obesimo prašna oblačila, se odpravimo v restavracijo in si privoščimo dobro kosilo. Nato naredimo dolg sprehod po mestu, skozi tržnico, mimo čajnic ter trgovinic s spominki in se vrnemo v hotel.
17:00 – Ponovno na sprehod, na tržnico po marakuje, avokado in papaje. Naredimo še en krog po mestu in zbežimo v hotel, saj temperature potem, ko se stemni, tukaj padejo na 10 stopinj, na kar nismo pripravljeni.
18:30 – Povečerjamo sadje in se lotimo logistike v zvezi s potovanjem, kar traja do devetih zvečer.
22:10 – Pokličem v recepcijo za dodatne odeje, saj nas zebe, gretja jasno nimajo. Sladko zaspimo.

O tem, da je danes Božič, nikjer nobenega sledu. Verjamemo, da je doma drugače, lepo ga praznujte!

Do svidaniya Goa

Danes smo tretji dan v Indiji. Kot ponavadi, nas je Indija pričakala nepripravljene in nas v vsej svoji veličastnosti streznila, da si ne bi kje domišljali, da smo izkušeni popotniki, ki smo že marsikaj doživeli. V Indiji smo takorekoč začetniki. Zato pa smo tukaj že četrtič!

Tokrat smo pot začeli v Goi, ki se nam je prikupila prav toliko kot prvič. Je pač tako, da ima nek kraj, ki slovi kot popotniški raj, omejen rok trajanja. Prej ali slej ga preplavijo množice iskalcev raja, s čemer ga (jasno) spremenijo do nerazpoznavnosti. Za nekatere je to pozitivno, za druge pač ne. Ko nas je peti Indijec v Goi ogovoril v ruščini, smo vedeli, da sem ne sodimo.

Sedaj smo na vlaku in ga šibamo na jug v iskanju pristnejše Indije. Priznam, izbirčni smo, a všeč nam je tako.

Četrtič v Indijo

Saj poznate opozorilno tablo v kakšnem narodnem parku ali zaščitenem okolju, ki pravi: Odnesite le spomine, pustite le sledi. A pri potovanjih je tako, da ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Vsaka od petdesetih ali šestdesetih dežel, koliko pač smo jih že obiskali, je v nas pustila delček sebe. A le ena je dežela, ki nas pravzaprav nikoli ni zapustila. Tako je posebna, tako je drugačna, tako je nenavadna in tako čudovita, da se z njo ne more primerjati nobena druga. Naša Indija.

A o tem, kaj Indija v nas vzbuja in o razlogih, zaradi katerih nas tako privlači, se ne bom ponavljal, saj sem o tem že večkrat pisal.

Razmišljam o drzni, morda celo arogantni izjavi nekega popotnika, ki sem jo zapisal pred skoraj šestimi leti »Nek popotnik je rekel, da ko enkrat obiščeš Indijo, ti vse ostale države na svetu delujejo dolgočasno in se zato vedno znova vrača v Indijo. Dobro ga razumem.« Ne da jo opravičujem, zanikam ali potrjujem, a ta izjava ima precejšnjo težo. Od našega prvega obiska Indije, po katerem sem to zapisal, smo obiskali več kot 20 držav, ki jih prej nismo poznali. Seveda tudi takšne zelo eksotične. Zato danes ne bi rekel, da so druge dežele v primerjavi z Indijo dolgočasne (čeprav marsikatera je), bi pa rekel, da je Indija v primerjavi z vsemi drugimi »drugačnejša«. Prav to je njen največji adut, zaradi katerega nas Indija privlači z neznansko močjo.

V Indijo se odpravljamo že četrtič, a gremo tja, kjer še nismo bili, v državo Tamil Nadu. Le manjši del potovanja bomo namenili krajem, ki smo jih že obiskali, tudi takšnim, kjer nam je bilo v Indiji najmanj všeč, v Goi. Gremo preveriti, če bomo tokrat drugačnega mnenja o najbolj priljubljeni destinaciji Indije.

Safari s kamelami v Rajastanu, 2009: 2009-indija_93
Posvečeni v Varanasiju, 2009: 2009-Indija_61
Ob vznožju 8586 metrov visoke Kangčendžunge, 2009: 2009-Indija_22
Nasmejani otroci v Mysore, 2013: Indija-2013_19
Guyarati thali v Mumbaju, 2014: Indija_38
Pisana Indija, vedno: 1217a8e45268ea505b295be05419169b
Zlati tempelj v Amritsarju, 2015: kasmir-2015_52
Čez drn in strn ter deroče reke v Kašmirju, 2015: 2015-kasmir_35
Poziranje z Royal Enfieldom v Kašmirju, 2015: 2015-kasmir_25

Nepričakovane razmere v Afriki

Na daljših potovanjih po eksotičnih deželah je nemogoče biti pripravljen na vse, kar se ti utegne pripetiti. Nemogoče se je pripraviti vnaprej in nemogoče je biti pripravljen tam. Bolj kot je okolje, kamor se podajamo, drugačno od domačega in težje kot so tamkajšnje razmere, večja je verjetnost, da se nam pripeti kaj nepričakovanega. Seveda ne gre nujno za slabe stvari, tudi dobre in lepe dogodivščine so lahko nepričakovane, pravzaprav zaželene. Je dogodivščina, ki je vnaprej do potankosti načrtovana in se odvija natanko po načrtu sploh dogodivščina? Ne bi rekel. To sem že omenil, a še danes o tem razmišljam in se o tem pogovarjam. Načrtovanje in priprave na potovanja so pač nekaj, o čemer se ljudje, preden odpotujemo v neznano, radi pogovarjamo z nekom, ki je tam že bil. Seveda bi bili vsi radi pripravljeni na to, kar nas na neznanem terenu v daljni deželi utegne pričakati. A negotovosti in možnih situacij, ki nas na potovanjih čakajo in bi nam utegnile popestriti ali prekrižati pot, je preprosto preveč. Z njimi se v resnici soočimo šele tam, tako da nam še tako skrbno načrtovanje ni v veliko pomoč. Seveda pride prav, če imamo s seboj zdravila, rezervne dela ali če obvladamo prvo pomoč, a nekje je treba potegniti črto in pustiti prostor za nepredvidljive situacije.

Afriko sem skrbno načrtoval, a sem se vsak dan znašel v več nepričakovanih, kot pričakovanih situacijah. Na primer, preden sem se odpravil v Afriko, me nihče ni opozoril na živali. Ne mislim na slone, žirafe, zebre in druge divje afriške živali, teh sem se seveda veselil, ko sem jih srečal. V mislih imam domače živali, ki vladajo tamkajšnjim cestam. Osli, koze, krave, ki se sprehajajo po cestah, kot da so tam doma, so me dnevno ogrožale. Bolj sproščeno sem lahko vozil le v redkih deželah, kjer so bile te živali, ko so se pasle ob cesti, privezane. največja afriška grožnja za motorista

Se je povprečnemu slovenskemu pešcu mogoče vnaprej pripraviti na prečkanje ceste v Hanoju? Ni. Tako kot se povprečni slovenski motorist ne more pripraviti na razmere, ki ga čakajo v Afriki. Edino oz. ključno pravilo na cestah izven »urejenega sveta« je, izogniti se vsem oviram na cesti. Izogniti se luknjam, blatu, prepadom, norim voznikom, obcestnim roparjem in tudi policijskim kontrolam, zahteva nenehno pozornost. V Ugandi sem se med prehitevanjem kombija, natrpanega s potniki za las izognil bruhanju. Ne lastnemu, tujemu! Ravno sem bil vštric s kombijem, ko je skozi okno pokukala glava ženske, ki je v curku praznila vsebino želodca. Če bi bil par sekund počasnejši… Na račun višje hitrosti sem se izognil tudi policijski kontroli. Na odprti cesti sem ga šibal čez 100, ko je na cestišče stopil policist z iztegnjenim loparjem. Prepozno, da bi lahko hitro in varno ustavil. Opazil sem le, da sta bila z njim še dva policista, ki sta sedela v vozilu z mitraljezom na strehi. V takšnih situacijah odločajo delčki sekunde in jaz sem se takrat odločil, da se ne ustavim. Privil sem gas in oddirjal naprej. Še dolgo sem gledal v vzvratno ogledalo, kdaj bodo pridirjali za menoj, a jih ni bilo. To sem si upal v Ugandi, v Sudanu in Egiptu na kaj takšnega nisem niti pomislil. Za vožnjo skozi gladke puščavske asfaltne ceste namreč ni bila potrebna zbranost, tam so bile grožnje na povsem drugem nivoju.
samota v sudanski puščavi samota v sudanski puščavi

Kar se same vožnje tiče, je bil en največjih izzivov, s katerim sem se v Afriki soočil, prebijanje skoz jutranjo prometno konico v Nairobiju. Pravijo, da je Nairobi morning rush hour največji prometni zamašek v Afriki. Jasno, da sem ga moral doživeti.

S to objavo za nekaj mesecev zaključujem pisanje o Afriki. Odpravljamo se na ¾ družinsko potovanje. Končno!

Med prijatelji v Ugandi

V Ugandi sem prvič na pozdrav, »Hi, how are you?« dobil negativen odgovor. Pozdravil sem varnostnika pred bankomatom in mi je odgovoril: »Not well!« Kar me je seveda začudilo, saj sem bil vajen pozitivnih odzivov na ta vljudnostni pozdrav. Zanimalo me je, kaj je narobe in sem ga vprašal, kako to, da ni v redu. »I am hungry!« je odvrnil. To, da je s puško oborožen odrasel moški, varnostnik pred banko, lačen, ne more biti dobro, sem pomislil. Ne da bi se česarkoli bal, zdi se mi narobe, da je lačen nekdo, ki opravlja delo v instituciji, ki ji denarja najbrž ne primanjkuje. Sem se pošalil in mu rekel, da to, da dela v banki in nima denarja ne gre skupaj, pa je odvrnil, da je denar znotraj banke, ne zunaj, tam kjer je on. Revež se mi je kar zasmilil. A prigrizka, ki bi mu ga lahko ponudil, žal nisem imel pri sebi. Tako daleč, da bi varnostniku pred banko dajal denar, pa še nisem. Zato sem mu lahko potem, ko sem iz bankomata dvignil zanj najbrž vrtoglavo visoko vsoto, naklonil le pogled in se odpeljal.

V Afriki sem hitro ugotovil, da moram biti pri tem, kje jem, previden. Ko sem se ustavil kje ob cesti, da bi kaj pomalical, nisem bil dolgo sam. Če je šel kdo mimo, se je ob meni ustavil in mi dal vedeti, da je lačen. Sem pač podelil z njim, če sem lahko. Včasih so od mene hrano kar zahtevali. Drugič pa sem jim želel kaj podariti, pa so, ko sem ob kom ustavil, od mene bežali. Na neki bencinski črpalki, kjer za pojest ni bilo ničesar drugega kot roza jogurt, sem pač kupil roza jogurt. A bil je tako umetnega in neprijetnega okusa, da ga nisem mogel spravit po grlu. V Afriki se hrana seveda na meče proč, zato sem ga želel nekomu pokloniti, a vedno, ko sem ustavil ob dečkih, ki so posedali ob cesti, so pobegnili.

Gorata in vlažna osrednja Afrika je idealna za gojenje čajevca. Skozi plantaže sem prevozil precej kilometrov, a do tega, da bi lahko čaj poskusil, nisem uspel priti. Srečal sem sicer nabiralke čaja in se peljal mimo tovarn, kjer so čaj predelovali, a lokala, kjer bi čaj lahko poskusil, ni bilo. Šele v Ugandi mi je uspelo biti ob pravem času na pravem mestu. Bilo je na posestvu tovarne čaja v regiji Igara. Končno prava afriška čajnica. Na pultu so bile velike termos steklenice s tako črnim čajem, kot ga še nisem videl. Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil kot med najboljšimi prijatelji.

To, da te domačini kot popolnega tujca, od katerih se razlikuješ prav v vsem, razen v temeljnih človeških lastnostih, sprejmejo medse in se s teboj sproščeno pogovarjajo, je zame ena največjih nagrad, kar jih dajejo potovanja.
ekvator sem prevozil trikrat

Nazaj v Ruando

Afriko si napačno predstavljamo kot zeleno celino. No, vsaj jaz sem si jo tako predstavljal. A že pogled na satelitski posnetek črne celine razkrije, da je Afrika v resnici bolj rjavkaste kot zelene barve. Zeleni pas je le ob ekvatorju oz. ob porečju reke Kongo v centralni Afriki. Tej regiji sem se najbolj približal v Ruandi. Prišel sem celo do meje z veličastnim Kongom, a mi tokrat ni bilo dano, da ga obiščem. Sem pa imel stik z otroci Konga. Tam nekje bogu za hrbtom v južni Ruandi sem se ustavil v manjši vasi, ko sem zagledal nogometno igrišče polno otrok. Prizor več sto bosonogih kratkohlačnikov je bil edinstven, ki sem mu bil priča v Afriki. Ustavil sem ob robu ceste, a še preden mi je uspelo izvleči telefon, da bi jih fotografiral, so me opazili in navalili name. Okrog mene se jih je nabralo toliko, da sploh nisem več videl ven iz gruče. Z besedami se žal nismo znali sporazumeti, smo se pa odlično razumeli z nasmeški. A ni dolgo trajalo, saj so za otroci pritekli učitelji ali vzgojitelji, morda celo pazniki, ki so začeli otroke preganjati s šibami. Otroci so bili begunci iz nemirnega Konga.

Ekvatorialna Afrika je sicer zelena, ni pa v celoti prikrita z džunglo, temveč jo je treba najti. Džunglo seveda, če jo iščeš. In jaz sem jo iskal, saj jo obožujem. Ob več priložnostih smo se potikali po džunglah Azije in Amerike, saj gre za prav poseben ekosistem, ki mu ni para. Vročina, visoka vlažnost, komaj prehodna goščava in nešteto zvokov, skratka raj na zemlji. Da sem to našel v Ruandi, sem se moral zapeljati do narodnega parka Nyungwe. 500 odtenkov zelene! ruandska džungla ruandska džungla

Tam, kjer so džunglo izsekali, so zasadili čaj. Nizki zeleni grmički čaja, do koder seže pogled. Prizori, ki se jih ne morem nagledati, kljub temu, da sem jim bil priča že tolikokrat, da niti več ne vem kje vse. čajne plantaže brez meja ruandski razgledi
Kot sem že omenil, je Ruanda bolj razvita od sosednjih držav, zato sem se moral, da sem našel še eno afriško posebnost, pošteno potruditi. Rdečkaste blatne kolovoze, ki vodijo skozi zeleno pokrajino, namreč. Da je Yamaha narejena za brezpotja sem vedel, nisem pa bil prepričan, če sem tudi jaz. Kmalu se je izkazalo, da nama gre odlično. Celo bolje, kot sem pričakoval. Sicer sva se občasno v blatu povaljala, a nikoli tako hudo, da se ne bi pobrala.

Tako je izgledala Yamaha po valjanju v blatu, sebe nisem fotografiral… valjanje v blatu

Na srečo je v tistih krajih vode in pridnih rok, ki so pripravljene pomagati, na pretek. pranje motorja

Z vožnjo po teh odročnih goratih krajih po blatnih kolovozih sem si pridelal precej garanja. Ceste (če jih sploh lahko tako imenujem) so namreč v takšnem stanju, da sem za 80 kilometrov porabil več kot 4 ure. A bilo je vredno. Zaradi doživetja, prizorov in pogledov domačinov, ki so strmeli vame, kot da sem padel z neba. otroci ne delajo v tovarnah, ampak doma otroci Ruande

Ker je Ruanda le malce večja od Slovenije, sem jo v treh dneh prevozil po dolgem in počez. Kar žal mi je bilo, da je tako majhna in da jo moram že zapustiti. Na poti čez Afriko sem bil omejen s časom, zato sem moral naprej. A od Ruande se nisem poslovil z zbogom, temveč z nasvidenje. Le Sabrino še navdušim.