Za nami je prva vožnja po Avstraliji. Saj zato smo prišli, da izza volana vidimo to ogromno, kot Evropa veliko celino. Avstralija je 375 krat večja od Slovenije in ima 35 krat manjšo gostoto prebivalstva. Poskusite si predstavljati, da med nekajurno vožnjo od Lendave do Portoroža ne vidite niti ene same hiše kaj šele človeka, vozila pa lahko preštejete na prste.

Najeli smo terenca, Toyoto Land Cruiser, 4.5L, V8, kot nalašč za avstralsko divjino. Avto ima vso potrebno opremo za vožnjo na velike razdalje, tudi šotor, hladilnik, kuhalnik in še kaj. Ko sem se usedel za volan na desni strani, se mi ni zdelo nenavadno, čeprav nisem vozil že pol leta. Zlahka ga je peljati, po širokih avstralskih cestah in brezpotjih, pa čeprav po levi strani.

In kaj smo počeli teh pet dni? Medtem, ko smo prevozili dobrih 2000 km od Darwina do Brooma, smo se naslajali. Naslajali nad najlepšimi naravnimi prizori ki jih ponuja narava. Poglejte si!

Vabljeni k ogledu galerije in kliknite View with PicLens za lepši prikaz.

Ceste:

Jezera:

Slapovi:

Termitnjaki:

Drevo baobab:

Pokrajina:

Kenguruji:

Krokodili:

Plaža:

Pravkar kampiramo v Avstraliji, a več o tem prihodnjič…

Do takrat pa še nekaj o izvrstni hrani v Singapurju:

Bogata juha.

Na pari kuhani cmoki.

Kitajske testenine.

Korejske kroglice s hobotnico in zelenjavo.

Riževe kroglice s čokolado.

Še juhe.

Zelenjava z mesom po sečuansko.

Vroč krožnik po hongkonško.

Korejska tipična jed, Kimchi.

Galerija vseh fotografij iz Singapurja.

Pred dvema tednoma na neki plaži na Šrilanki, sta Maša in Sara čofotali po vodi, s Sabrino pa sva razmišljala kam naprej. Na Tajsko? Tudi Sara si želi na Tajsko. Ampak tam sva že bila. Torej kam v Aziji? Na severu je zima, drugje je malarija ali vojna, ali pa karkoli drugega, kar ni dovolj privlačno. Po več kot petih mesecih rikš, hindujcev, budistov, eksotične hrane in ostalih čudes Azije, prija kaj drugačnega. Rekel sem: »Avstralija!«, Sabrina je dodala: »To je najboljše kar lahko naredimo v tem trenutku!«

V manj kot eni uri sem uredil vize in letalske karte in sedaj smo tukaj, »Down under« v Avstraliji, zadnji celini, na katero še nismo stopili. Ja, tako se odločava. Ne iščeva ovir in razlogov zakaj nekam ne bi šli ali zakaj česar ne bi naredili. Jasno, da pretehtava možnosti in ovire, ampak, ko se tako složno in srčno odločiva, potem narediva vse, da to speljeva. To je najlepši občutek na svetu.

Morda je za Valentinovo še zgodaj, a vendar: privoščim vam, da imate tudi vi ob sebi nekoga, ki vam daje občutek popolnosti.

V Singapurju, mestu – državi smo pristali po triurnem letu iz Kolomba na Šrilanki. Singapur leži na repu Malezijskega polotoka, tik ob Indoneziji, le nekaj ur proč od Indije. Pričakovali smo veliko, moderno mesto, azijskega tigra, kot mu pravijo, zaradi uspešnega gospodarstva. Slišali smo tudi, da je eno najčistejših mest na svetu. Je trideset krat manjši od Slovenije, ima dva in pol krat več prebivalstva in tri krat večji BDP.

Pravzaprav se je Singapurja najbolj veselila Sara, s Sabrino nisva navdušena nad velikimi mesti. Obiskali smo že večino evropskih prestolnic, nekaj azijskih pa tudi kakšno ameriško in afriško. Ampak, Singapur? Navdušil naju je že po prvem dnevu! Sobo smo zapustili ob desetih zjutraj in se vanjo vrnili ob desetih zvečer. Sedaj je ura devet zjutraj, punce še spijo, jaz pa že komaj čakam, da gremo ven iz sobe, v šape tega vse prej kot spečega azijskega tigra.

Zakaj smo tako navdušeni? Še vedno smo v Aziji, ampak svetove proč od indijske podceline, kjer smo preživeli zadnje štiri mesece. Le kako naj opišem občutenje te spremembe. Iz dežele, kjer je opravljanje velike potrebe na ulici normalno, v deželo, kjer na tleh ni niti najmanjše smeti, kjer so pločniki za pešce široki štiri metre in kjer nihče ne trobi; skratka, vse je urejeno in organizirano. Naštevati nasprotja bi bilo nesmiselno, vse je drugače. Smo Alice v čudežni deželi!

Razgled iz 70. nadstropja.

Priprave na kitajsko novo leto.

Trgovina z računalniško opremo.

Bleščečih blagovnih znamk ne manjka.

Kopanje v reki.

Panorama po plohi.

V muzeju znanosti.

Grenivko?

Maša si kupuje zajtrk.

Neskončna ponudba hrane.

Šrilanka je bujno zelena, riževa polja in kokosove palme se prepletajo z drevesi banan in papaj, ananasovimi grmički in velikanskimi adamovimi listi. Tukaj rastejo posebne palme na katerih se bohotijo kraljevi kokosi, ki so nežno oranžne barve in katerih mleko je baje dobro za kri. Poleg sadja so tu še dišeče začimbe, ki pri nas veljajo za eksotične, tukaj pa so del vsakdanje kuhinje in naravnega zdravljenja. Sandalovina je dobra za kožo, cimet proti bolečinam v ušesih, kardamom proti kašlju, vanilja za uravnavanje sladkorja v krvi…

Okrog in okrog otoka valovi turkizno modro morje, ki na obalo pošilja močne peneče se valove, ki te zvabijo s peščene bele plaže k skakanju in jahanju valov.

Domačini so prijetni, imajo temne prijazne oči in bleščeče bele nasmehe, nekako mehki so, kot njihova pisava, ki bolj spominja na majhne opice, medvedke in slončke kot na črke.

Poleg kitov, ki smo jih imeli čast srečati, so tukaj posebnost netopirji, ki množično visijo iz dreves. Strašno veliki so, ko razpnejo krila so večji od pol metra. Na kratke razdalje letijo tudi podnevi. Niso mi všeč te zverce.

Bolj so mi všeč sloni, okrog osemdeset jih živi v sirotišnici. Njihove zgodbe so žalostne, od slona, ki so ga ustrelili v glavo, da bi mu odvzeli okle in je zato oslepel, slona, ki je stopil na mino in mu zdaj manjka en del noge, do majhnega enoletnega slončka sirote, ki so ga zapuščenega našli v džungli. Videli smo kako majhne slončke hranijo z mlekom in kako se kopajo. Veličasten prizor je, ko vidiš toliko slonov na prostem in lahko opazuješ njihovo življenje in druženje. Ne morem verjeti, da obstajajo tako kruti ljudje, kot neki lovec, ki je ustrelil 1400 slonov na področju sedanjega naravnega rezervata. Ampak bog ima dolgo šibo in na koncu je njega pokončala strela, ki ga je celo dvakrat zaporedoma zadela.

V tem naravnem rezervatu je kraj, ki mu pravijo konec sveta. Do njega se pride po težko dostopni poti do višine 2000 metrov nad morjem. Narava je še takšna kot je bila pred stotinami let, le slonov žal ni več. Pešpot skozi to neokrnjeno naravo te pripelje do roba 890 metrov globokega prepada, ki ga iz vseh strani obdajajo zeleni hribi. Temu pravijo konec sveta. Imaginarno. Stojiš na robu in opazuješ kako se meglice v dolini skoraj en kilometer pod teboj dvigujejo, dosežejo vrh ter se razblinijo.

V enem izmed budističnih templjev smo si ogledali freske, ki prikazujejo pekel. V zgornjem delu freske prikazujejo grehe, v spodnjem delu pa kazni. Freske izgledajo kar preveč realistično, grozljivo in strašljivo.

Levja skala Sigirya je mistična 300 m visoka skala, ki se strmo dviga iz džungle. Okoli nje se med ostanki pradavnega samostana razprostirajo nežno zeleni vrtovi, znotraj skale pa jame z lepimi freskami. Levjo skalo smo obiskali zgodaj zjutraj, kar se nam je obrestovalo, kakšno uro smo imeli to razkošje samo zase. Na vrhu smo bili nagrajeni z glasovi iz džungle in čudovitim razgledom na bujno zeleno vegetacijo in vodne bazenčke. Ko se nam je na vrhu pridružila večja skupina turistov, so ljudje preglasili glasove iz džungle, za nas pa je bil čas da se vrnemo.

V času, ko se poslavljamo od Šrilanke, se tukaj pripravljajo na volitve in njihov predsedniški kandidat se nam ves čas potovanja po Šrilanki veselo smeji iz plakatov. Pa ne kot kak resen politik, kot prijeten vesel možakar z zavihanimi brčicami, v beli svileni srajci, z rdečim pikastim šalom. Takšen kot je vse v tej deželici, lahkotno, mehko, nasmejano, toplo in prijetno.

Galerija vseh fotografij iz Šrilanke.

Smo na Šrilanki. S Sabrino sva v Indiji razmišljala, kam naprej, se prevetriti od Indije. Zadnjih nekaj tednov v Indiji smo preživeli na morju, želela sva nekam, kjer je potrebno delati, potovati. Ampak v januarju je tudi ponekod v Aziji zima, sneg in mraz. Že Indija je tako velika, da ko na enem koncu sneži, je na drugem koncu tropska vročina, kako ogromna je šele vsa Azija. Torej kam? Nekam na toplo, nekam, kjer je drugače. Tako sva se klub bližajočim se volitvam na Šrilanki in strahu, da bo podobna Indiji, odločila, da gremo na Šrilanko.

V času novoletnih praznikov, ko smo klicali domov, je Sara rekla babici, naj nas obišče na Šrilanki. Še isti večer sem dobil sms, da ima letalsko vozovnico! Maša in Sara sta bili navdušeni. Skupaj z babico smo se namestili na rajski plaži, potovanje in šolo pa za dva tedna obesili na klin in se šli dopustnike. No, tako smo mislili. Zdržali smo devet dni, nato pa najeli avto z voznikom in odrinili v notranjost te zanimive dežele, naj tudi babica izkusi potovanje! Danes smo se tri ure vozili v prenatrpanem vlaku. Na srečo smo imeli sedeže in pogled skozi okno je bil izjemen, tako, da ni bilo prehudo.

Notranjost Šrilanke je čudovita. Gore, posejane s plantažami čaja, riževa polja, začimbni vrtovi, deževni gozdovi. Sedaj smo v kraju Nuwara Eliya, skoraj 2000 metrov nad morjem. V sobi 150 let starega kolonialnega hotela nas greje kamin, saj je zelo mrzlo.

Strah, da je Šrilanka podobna Indiji in da se bomo znova soočili s »čudesi« Indije, je bil odveč. Ljudje so drugačni, mehkejših potez, večinoma budisti, hrana je boljša, stvari so bolj urejene.

Všeč nam je.

Še to:
Spremenil sem zaporedje prikaza v galerijah, tako, da se na začetku prikazujejo nazadnje dodane fotografije. Posodobil sem tudi zemljevid obiskani kraji.

Sedaj smo na Šrilanki, kjer nas je obiskala babica Lidija. Zelo smo je veseli, skupaj se kopamo in igramo. Izvedeli smo, da je blizu Šrilanke možno videti največjo žival na svetu, sinjega kita in se odpeljali na izlet. V pristanišču nas je pričakala ladja, sedli smo na blazine in odpluli proti odprtemu morju. Postregli so nam s sadjem in zajtrkom, a jaz nisem jedla, saj mi je bilo zaradi pozibavanja ladje, slabo. Pluli smo na odprto morje in oprezali za kiti in delfini. Naenkrat se je fant, član posadke, ki je z velikimi očmi zrl v morje, zadrl: »Nara, nara, look there«, Poglejte tja! Zagledali smo celo jato delfinov, ki so skakali iz morja in se nam razkazovali. Bilo jih je vsaj dvajset, bili so temni in veliki. Čez nekaj časa so izginili, a kmalu smo jih znova zagledali.

Nato smo pluli naprej po morju, ves čas mi je bilo slabo in sem na pol spala. Minilo je precej časa, bili smo tako daleč, da se kopno skoraj ni več videlo. Nenadoma se je čisto blizu ladje pojavil kit! Zagledali smo ogromen trup in curek vode, ki je škropil v zrak. Vsi smo kričali. Videli smo le en del kita, ki je bil strašno velik. Kit se nam je prikazal še večkrat, a bolj od daleč, enkrat smo videli le rep, drugič pa kako je škropil v zrak. Povedali so nam, da tukaj živi družina kitov in da se mladič do tretjega leta sploh ne pokaže na površini. Kasneje so nam povedali, da je bil velik kakšnih 25 metrov, za dva avtobusa. Kit ima jezik velik kot slon in srce veliko kot avto.

Čez čas so nas vprašali, če se želimo kopati. Mislila sem, da se šalijo, saj smo bili na odprtem morju, a so že poskakali v vodo. Tudi mi smo skočili za njimi in se okopali v 2000 metrov globokem morju.

Bilo mi je zelo všeč.

Indija je za nas onstran razumevanja. Je revna in bogata, duhovna in materialistična, pametna in neumna, grda in lepa. Za vsako trditev lahko velja tudi nasprotna. Vrednote, ki jih poznamo, je treba ob prihodu v Indijo opustiti, tukaj preprosto ne veljajo. Pozabiti je treba kaj je normalno in kaj ni, le tako je mogoče v Indiji preživeti, ne da bi si ob vsaki situaciji pulil lase. Polna je nasprotij in ekstremov, ki jih povprečni zahodnjak ne more doumeti. Tudi nam jih po desetih tednih v Indiji ni uspelo dojeti.

Nikjer nismo imeli tako malo zdravstvenih težav kot v Indiji.
Nikjer nismo imeli toliko težav z razumevanjem ljudi in običajev kot v Indiji.
Nikjer nam hrana ni manj ustrezala.
Indijci ne rečejo ne. V odgovor pokimajo z glavo na štiri strani, kar lahko pomeni »da«, »ne« ali »mogoče«.
Fotografiral sem koze, ki so bile privezane na vozu, ki ga je vlekla rikša. Ko je lastnik videl, da jih fotografiram, je eno kozo mahnil po glavi in z roko nakazal naj gleda v kamero.
Debelost je lepa in je odraz dobrega življenja.
Fantje se med hojo med seboj držijo za mezince na rokah. Pogosto so objeti.
Naklonjenosti med moškim in žensko se v javnosti ne sme kazati.
Ženske ne smejo kazati ramen, lahko pa kažejo trebuh.
Ni nenavadno, če na naročilo v restavraciji čakaš več kot uro in ti potem prinesejo napačno jed.
Stroške poroke lahko odplačujejo še desetletja.
Bledoličnost je lepa. Obrazi modelov na plakatih so bolj beli od naših.
Obiralka čaja zasluži 0,7 EUR na dan.
Kino vstopnica za film Avatar 3D z očali stane 1 EUR.
Enkrat smo vskočili na vlak ko je že peljal.
Besede dober dan, prosim in hvala so odveč in nadležne.
Največja zanimivost Indije so ljudje. Le kako jih tako drugačne sprejeti, dojeti?
Jedilni list je kljub izjemni velikosti dežele, z izjemo nekaj lokalnih posebnosti, povsod enak.
Množicam zahodnjakov, ki z dolarji kupujejo duhovnost, se je mogoče izogniti.
Ni dobro povedati, da nisi poročen ali da ne pripadaš nobeni veri.
Hotelsko sobo je treba zaklepati, saj osebje vstopa nenapovedano, brez trkanja in brez pozdrava.
Palačinka z banano je lahko pripravljena na nešteto načinov.
Hotelsko in gostinsko osebje, vozniki, trgovci, so skoraj izključno moški.
Moški lulajo čepe in povsod.
Po mesecu in pol v Indiji, ob prihodu na jug, v Keralo, Sabrina izjavi: »Neverjetno kako so tukaj ljudje prijazni, kot da ne bi bili v Indiji!«
Spoznati dobre ljudi v ašramu je bilo izjemno.
Barbie girl je pesem, ki smo jo najpogosteje slišali.
Vozni redi, jedilniki, urniki, programi predstav so pravzaprav nepomembni.
Ko natakar reče, da bo na hrano treba čakati 30 minut, jo prinese čez dobro uro.
Ko naročiš nepikantno hrano, dobiš v kariju le dva čilija, v juhi pa le eno žličko popra.
Ko sprevodnik na avtobusu reče, da bo vožnja trajala 5 ur, traja vsaj 7 ur.
Enkrat se predstava prične uro kasneje kot je predvidena v programu, drugič pa uro prej.
Ko se z voznikom rikše pogodiš za ceno 50 rupij, jih na cilju zahteva 70.
Če v hotelu piše, da imajo dostop do interneta, to pogosto pomeni internet kafe v sosednji ulici.
V trgovini želiš kupiti otroško oblekico, pokažeš kateri model in prinesejo ti moško srajco, večje oblekice namreč nimajo.
Za kruh v pekarni, ti trikrat zapored zatrdijo, da je povsem brez sladkorja. Ko ga kupiš, poskusiš in ugotoviš, da je sladek in jim to poveš, rečejo, da je le malo sladek.
Prespali smo v 21 hotelih (v najdražjem smo po sobi lovili miš), trikrat na vlaku (miši nismo lovili, ker jih je bilo preveč), enkrat na avtobusu in enkrat v puščavi pod zvezdami.

Nam je bila Indija všeč? Da.
Bi se še vrnili? Da.

Silvestrovali smo na peščeni plaži z domačini:

Srečno 2010!

Že nekaj let je od takrat, ko se je v meni porodila želja, da bi obiskala Indijo. Društvo v katerem obiskujem jogo pogosto organizira potovanja v Indijo. To bi bila krasna, povsem drugačna izkušnja od dosedanjih potovanj, ampak najprej morata deklici biti dovolj močni. Maša mora biti stara vsaj sedem let, leta 2010 lahko gremo v Indijo. In tako sem čakala, da pride pravo leto. V mojih predstavah je bila pot v Indijo povezana z določenimi pričakovanji, pričakovala sem, da si bom napasla oči na eksotični pokrajini, imela čast srečati poduhovljene ljudi, da bom spoznala mistiko hinduizma, uživala v čudovitih barvah, občudovala Indijke v pisanih sarijih, se smejala s prijaznimi preprostimi ljudmi, se naučila delčka starodavne indijske medicine Ayurvede, si privoščila tretmane za čiščenje telesa in duha, barvala mandale in spoznala življenje v ašramu.

In sedaj smo v Indiji. Izmed vseh držav, ki sva jih z Davorjem izbrala za to potovanje, sem se Indije najbolj veselila, najbolj bala in od nje tudi največ pričakovala. Nekaj v smislu, če vidiš Indijo, si videl svet. Vedela sem da bo naporno, da se bomo soočili z umazanijo in revščino, ampak slabe stvari vedno pozabiš in si vtisneš spomin tisto, kar ti je bilo všeč.

Indija je res naporna, ne toliko fizično, kot psihično. V Indiji za veliko vloženega napora dobiš bore malo, včasih pa tudi nič. Za ogled čajnih plantaž, jahanje slonov in bližnje srečanje z nosorogi, ki je trajalo le tri ure, smo porabili več kot teden dni za potovanje, na katerem smo živeli v slabih hotelih in se vsak dan soočali z umazanijo, neprijaznostjo in res nerazumljivo neučinkovitostjo zaposlenih v hotelih, restavracijah in turističnih birojih, prisiljeni smo se bili prevažati z nevarnimi prevozniki in jesti za nas nenormalno pikantno hrano. Ob spoznavanju življenja ob sveti reki Ganges smo videti toliko pohabljenih beračev, da mi je prišlo na misel, da mora iti tukaj za namerno pohabljanje ljudi, ki potem beračijo za druge. Njihove grozljive podobe slike mi še kar ostajajo v glavi.

V Delhiju smo se dobro uro skupaj z več kot tisoč domačini drenjali po blatni, z iztrebki pokriti poti proti vhodu v največjo mošejo Jama Masid, tam pa nam je paznik kdo ve zakaj, grozil s palico in nas obravnaval kot potepuške pse. In sploh ne vem zakaj smo šli tja, ker je mošeja res nezanimiva.

Z Mašo sva dobili Delhi belly (trebušno bakterijo, ki povzroča drisko in grde bolečine), kljub temu da zelo pazimo kaj pijemo in jemo.

Po petih tednih pot po Indiji še zdaleč ni bila zaključena, prepotovali pa smo že kar velik del Indije. Z Davorjem sva se že prevečkrat vprašala ali je Indija sploh vredna napora, ki ga vložimo. In kam le hodijo tisti ljudje, ki jim je Indija tako strašno všeč, da se vsako leto vračajo. Ali bi morali tudi mi po utečenih turističnih poteh? Kaj je narobe, da v Indiji doživljamo toliko slabega in da imamo opravka s tako neprijaznimi in nerazumnimi ljudmi?

Ravno ob pravem času sem prebrala članek znanega pisatelja Deepak Chopra, ki je napisal nekaj v smislu, da so pričakovanja največje zlo za človekovo dušo, saj nas omejujejo v sprejemanju tega, kar nam ponuja življenje in nam zastrupljajo um z izmišljenimi podobami. Res je, sem zaključila, opustiti bom morala svoja pričakovanja in pričeti sprejemati kar mi Indija ponuja vsak dan sproti.

Nekaj dni po tem spoznanju, so se res pričele dogajati lepe stvari. V eni izmed trgovin sva z Saro čisto slučajno naleteli na pobarvanko z mandalami. In smo jih barvali. Šli smo v Radžastan, kjer so pravljične utrdbe mogulskih vladarjev, prikupne kamele in mistična puščava. Spali smo pod milim nebom na peščenih sipinah. Obiskali smo OM ašram, oazo sredi Indije, spoznali dobre prijazne ljudi, ki tam živijo, večinoma so Slovenci in Hrvati, jedli domačo bio hrano, celo zeleno solato in domač jogurt so imeli. Ko smo se po dveh dneh poslovili od ljudi v ašramu, sem občutila, kot da se poslavljam od starih znancev. Od tam smo se namenili v Keralo, deželo, ki si jo je bog ustvaril zase. Našli smo sanjsko peščeno plažo s kokosovimi palmami, dober, čist bungalov in neverjetno prijazne nasmejane ljudi. Z ladjico smo pluli po rečnih kanalih med vasicami, se navduševali nad začimbami in našli vaško družino, ki se ukvarja z ayurvedo. In vse je prišlo samo od sebe, brez velikega truda.

In življenje ne bi moglo biti boljše, imamo vse kar potrebujemo.

Indija me je pustila čakati in me veliko preizkušala in šele takrat, ko sem nehala pričakovati in sem se ji prepustila, je pričela izpolnjevati moja pričakovanja. In zdaj razumem, zakaj se ljudje vračajo. Čeprav bomo Indijo zapustili šele čez dober teden, lahko že zdaj rečem, da bi se še vrnila, v OM ašram in v Keralo, deželo, katero si je bog naredil zase, mi pa imamo privilegij, da si sposodimo košček tega raja zase.