Dobro jutro, moja ljubezen

Ne bi mogel reči, da sem si od Namibije veliko obetal, lahko pa rečem, da sem o njej vedel več, kot o večini afriških dežel, skozi katere sem potoval. Prvi razlog je ta, da dežela slovi po naravnih lepotah, drugi pa ta, da sem o tej »evropski« afriški deželi večkrat slišal iz prve roke. Zato sem se odločil, da naredim tisoč kilometrski ovinek in jo obiščem.

Ob prestopu meje me je debelušni temnopolti policist prosil, naj ga naučim nekaj besed v slovenščini. Med drugim je želel tudi vedeti, kako se po slovensko reče: »Good morning my love!« Lepa dobrodošlica ob vstopu v Namibijo, sem pomislil in si predstavljal, kako srečna mora biti Afričanka, ki ji bo namenil te slovenska besede.

Razen na bencinskih črpalkah, je bil to skorajda edini stik s človekom, ki sem ga imel na odročnih poteh južne Afrike. Nisem potoval po glavni cesti, ampak ob zahodni obali, kjer ni žive duše. Del Namibije, kjer sem prestopil mejo, spada v Sperrgebiet, zaprto cono velikosti Slovenije, kamor je vstop brez posebne dovolilnice prepovedan. Tam namreč kopljejo diamante, zato je celotno območje zaprto, da se ne bi kdo spozabil in začel kopati po pesku. Na mojo srečo je vožnja po glavni (seveda makadamski) cesti mimo zaprtega območja dovoljena.

Namibijske ceste so užitek, ki sem se ga po skorajda dva tisoč kilometrih pošteno naveličal. namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste
namibijske avtoceste

Niti centimetra sence ni mogoče najti v namibijski puščavi. nobene sence

Je pa mogoče najti divje živali! Prav tam sem se prvič v Afriki srečal z njimi. Ob cesti so se pasle črede Oryx-ov, antilop s po dvema velikima ravnima rogovoma. Veličasten prizor. Srečal sem tudi veliko nojev, a ti niso bili nič kaj veličastni, le nerodno so se razbežali, ko sem se jim dovolj približal. Ko sem postal lačen, sem ustavil ob reki in si privoščil dva slastna avokada za kosilo. A med tem, ko sem jedel, sem se ves čas oziral naokrog. Prvič v Afriki sem namreč občutil strah pred divjimi živalmi. Nikjer žive duše, sam sredi namibijske pustinje, kaj pa vem, kdo vse se potika v teh krajih. Sicer pravijo, da nevarne zveri v Namibiji žive zgolj v rezervatih, a nekako nisem verjel tem zgodbam.

Prav v Namibiji sem doživel največji strah na celotni poti čez Afriko. Ne takšen racionalni strah, ampak tisti prvinski, ki te ujame nepripravljenega, ob katerem se ti srce ustavi. Šotor sem imel postavljen v kampu, ki neograjen stoji na obronku prerije. Zraven tega sem imel najbližje sosede kakšnih 50, če ne 100 metrov proč. Jasno, da so vsi spali v šotorih na strehah avtomobilov. Le jaz sem šel spat v šotor (ki ga tokrat nisem niti pritrdil s klini), postavljen na tleh. Zaspal sem v trenutku, kot vedno. Naenkrat, sredi noči, me je prebudilo močno topotanje ob šotoru. V trenutku, ko sem se v trdi temi zavedel, da sem v šotoru in da me od tistega, kar je pred šotorom, loči le kot las tanko platno, me je zgrabil smrtni strah. Začutil in zavohal sem bližino velike živali, ki se je drgnila ob šotor. Nisem se niti premikal, niti dihal, tako sem bil prestrašen. To je trajalo kar nekaj časa, dokler nisem prišel k sebi in se začel tolažiti, da zveri, ki bi ji teknil, v tem delu Namibije najbrž ni. Šele ko sem prepoznal zvok kopit, sem dojel, da je zunaj najbrž kakšna antilopa, osel ali konj. Po kakšnih petnajstih minutah, ki so se mi zdele najdaljše v življenju, je ropot prenehal. Še dolgo nisem mogel zaspati. A ni vrag, nočnih obiskovalcev ni hotelo biti konec. Komaj sem zaspal, me je ponovno prebudilo gibanje ob šotoru in šum dotikanja nečesa ali nekoga s šotorom. Tokrat brez topotanja, le praskanje. Tudi ta vsiljivec me je potem, ko se me je naveličal ovohavati, zapustil. Seveda niti ob prvem, niti ob drugem obisku nisem odprl šotora, da bi pogledal, kdo so bili obiskovalci. Morda negostoljubno, a raje sem ostal v negotovosti, pred menoj je bilo še mnogo afriških noči v šotoru. Edina sled, ki so jo obiskovalci pustili, je bila izginotje sandala. Pred spanjem sem sandale dal pot šotor in ko sem jih hotel zjutraj obuti, je en manjkal. Preiskal sem 100 metrski radius okrog šotora, a ga nisem našel. Pa naj ga imajo, sem si mislil, da le ni izginilo kaj, kar bi težje pogrešal…

Če bi vedel, kakšna noč je pred mano, bi okrog šotora postavil zid, ne pa da sem ga postavil bolj za hec, kot za res. kampiranje v Namibiji

Afrika od začetka do konca

Skrajni čas je, da afriško pustolovščino opišem od repa do glave, torej od Cape Towna na skrajnem jugu, do Aleksandrije na skrajnem severu Afrike. Sicer raje pišem o tem, kar mi v nekem trenutku pade na pamet, a tako dolgo pot je smiselno opisati v logičnem zaporedju od začetka do konca.

Republika Južna Afrika

Z Yamaho sva imela prvi rendez-vous na afriškem ozemlju v Cape Townu, kamor je ona priplula, jaz pa priletel. A kljub temeljitem načrtovanju tega logističnega podviga sem spregledal praznik. Tako so si južnoafriški cariniki privoščili dan počitka, zaradi česar sem do motorja prišel z dvodnevno zamudo. Načrti, da obiščem Rt dobrega upanja in še kaj, so padli v vodo. Bil sem namreč vezan na termine, saj sem moral v dveh kampih v Namibiji narediti rezervacijo vnaprej. Ta dva dneva postopanja in čakanja v Cape Townu sta mi težko padla, saj sem sem si nestrpno želel zapeljati se po afriških brezpotjih. Sicer mi je bil Cape Town všeč dobrodošlica v Cape Townu
in sem si ogledal vse, kar me je zanimalo, a vleklo me je proč. Zraven tega mi je ob poglabljanju v apartheid (na levi klopi piše samo za belce, na desni samo za ne-belce) spomin na apartheid, klop samo za belce in klop za ne-belce
minila volja, da bi se v tej deželi zadrževal dlje, kot je potrebno. Da opozoril na grožnje, ki bi naj pretile na vsakem koraku, ne omenjam. Južna Afrika bi naj bila najnevarnejša dežela na moji poti čez Afriko. Na srečo tega nisem občutil na svoji koži, a vsak belopolti južno-afričan, ki sem ga srečal v deželah, ki sem jih obiskal kasneje, mi je povedal, kako zelo nevarno je v Južni Afriki. Moram priznati, da je dober občutek, ko brez težav zapustiš neko zloglasno deželo in ti potem drugi razlagajo slabe izkušnje, ki so jih tam doživeli. Ko sem prišel domov, sem naletel na številke, ki so grozljive: 17.000 umorov letno se zgodi v Republiki Južni Afriki!

Me pa je zelo pretresla izkušnja, ki sem jo imel v restavraciji. Šlo je za azijsko restavracijo, kjer sem si (ker obožujem indijsko hrano) naročil dve glavni jedi. Obe sta bili zelo okusni, a porcije so bile južnoafriške, kar pomeni vsaj dvakrat večje kot sicer v Afriki. Nikakor nisem mogel pojesti več kot pol, naj sem se še tako trudil. Zato sem se, ko sem bil sit in je bilo na mojih krožnikih še polno hrane, vstal in želel oditi. V tistem trenutku se je ob meni znašel možakar in me vprašal: »Are you finished?« (Si gotov?) »Yes!«, sem zmedeno odvrnil, saj nisem vedel ali je natakar ali kdo. Sedel je na moje mesto in z mojim priborom nadaljeval, kjer sem jaz končal, kot da je to, da poješ ostanke hrane za neznancem, nekaj najbolj samoumevnega na svetu. Tako sem bil šokiran, da sem obstal kot vkopan in se skoraj kar tam na mestu razjokal. Že dolgo me prizor revščine ni tako ganil in šokiral. V tistem trenutku sem se zavedel, da sem v Afriki, najrevnejši celini na svetu.

A ko sem v gromozanskem carinskem skladišču zagledal zaboj, v katerega sem pred dobrim mesecem zaprl Yamaho, sem pozabil na vse. Zaboj smo odprli, carinik je pogledal, če se ujemajo številke na motorju in dokumentih, jaz pa sem se lotil sestavljanja motorja. Kako sem bil vesel! Šele takrat sem si oddahnil, saj mi nič več ni moglo prekrižati načrtovane poti čez Afriko. Zajahal sem Yamaho in se zapeljal po afriški celini! Po tolikih letih sanj. Ne znam opisati veselja, ki sem ga ob tem občutil. Bil sem zadet:
(v ozadju Cape Town in Table mountain) šele slovo od Cape Towna je pomenilo začetek afriške avanture

Z afriškim peskom sem se pobližje spoznal že prvi dan, ko sem po zanašanju na mehki podlagi telebnil kot za šalo. prvi bližnji stik z afriškim peskom

Dober tek po afriško

Afrika ni Azija, kjer je kot popotnik nemogoče biti lačen, saj se hrana ponuja na vsakem vogalu. V Afriko sem šel s predsodkom, da tam ni hrane v izobilju, zato sem si jo nesel s seboj. Seveda ne vse hrane za dva meseca, a dovolj, da sem bil samozadosten. Vsaj kar se tiče začimb in osnovnih sestavin za kuhanje. Svežo zelenjavo in sadje sem kupoval sproti. Vse, kar sem potreboval, je bila voda za pitje in kuhanje, ki je bila na voljo skorajda povsod. A sem se moral z njo pravočasno oskrbeti. Pil sem vodo iz rek, jezer, plastičnih sodov, lončenih amfor in še česa. Prekuhano ali razkuženo, seveda. Mimogrede, najboljša voda je bila iz reke Nil, najslabša pa v južni Afriki. Vodo v plastenkah sem kupoval izjemoma, razen v Sudanu in Egiptu, kjer je, če je nisem dovolj hitro popil, na vročini postala tako vroča, da je nisem mogel piti.

Nazaj k hrani. Preizkušanje lokalnih specialitet je zame ena najpomembnejših izkušenj na potovanjih, zato nisem jedel le tistega, kar sem skuhal sam, temveč sem obiskoval tudi restavracije in ulične stojnice. A predvsem v večjih mestih, saj je bila hrana v vaseh tako borna, da ni za povedat. Nekajkrat sem jo poskusil, a le iz radovednosti, ne iz želje, da bi kaj dobrega pojedel. Na najrevnejši celini, kjer je treba nahraniti milijone lačnih ust, se hrana nekako ni uspela razviti v kulinarične presežke. Osnovno živilo vsakega obroka je bolj ali manj enako, škrob. Razlikuje se le glede na regijo. V Zambiji je to nshima, bela gosta gmota kuhane koruzne moke, v Malaviju cassava, v Etiopiji injeera in tako naprej. Nič kaj mamljivo. Razen v mestih, kjer je bila hrana neprimerno bogatejša.

Jedel sem trikrat na dan. Zjutraj sem si, razen kadar sem šel na pot zelo zgodaj, zajtrk skuhal. Sadno kosilo sem pojedel nekje na poti, večerjo pa sem kuhal sam ali jedel zunaj. Ob tem moram poudariti, da je kampiranje in kuhanje ob šotoru zunaj po milim nebom, zame večji užitek, kot spanje v hotelu s petimi zvezdicami in večerja v restavraciji. Resnično, če ne bi spal v šotoru in si kuhal zunaj v divjini, bi bilo doživljanje Afrike zmanjšano do te mere, da se za pot čez Afriko ne bi niti odločil.

Priprava večerje.
priprava večerje
Testenine s svežim paradižnikom in sirom, katerega sem v Afriki jedel menda le trikrat.
testenine s svežim paradižnikom in sirom
Solata z avokadom, paradižnikom in južnoafriškim olivnim oljem.
solata z avokadom, paradižnikom in južnoafriškim olivnim oljem
Izjemoma sem se moral zadovoljiti tudi s takšnim obrokom.
banana sendvič
Namibija: suši ni lokalna specialiteta, a je kljub temu teknil.
suši
Zambija: nshima z zelenjavo.
nshima z zelenjavo
Malavi: pečena koruza.
pečena koruza
Etiopija: Injeera in shiro wot (omaka iz čičerike).
injeera in shiro wot
injeera
Veganska pojedina v Addis Abebi.
Veganska pojedina v Addis Abebi
Etiopski čaj in baklava z nadevom iz sladkorja. Samo sladkorja.
baklava
Tibs, etiopska specialiteta. Ni kaj, Etiopija izstopa tudi po kulinariki.
Yeshekla tibs, etiopska mesna specialiteta
Sudan: postna večerja, falafel.
falafel
Gostoljubje v Sudanu je skorajda brezmejno. V času Ramadana od zore do mraka ne pijejo in ne jedo, ko pa po večerni molitvi sedejo k večerji, te povabijo zraven.
večerja v Sudanu
Fuul, gosta bobova enolončnica. Ena najokusnejših sudansko-egipčanskih jedi.
fuul, gosta bobova enolončnica
Egipt: tajin z jajčevci.
tajin z jajčevci

Kako potovati čez Afriko

Odločitev o tem, katero pot bom ubral čez Afriko je bilo relativno preprosto sprejeti. A šele potem, ko sem zbral vsa potrebna dejstva in raziskal, katere dežele je sploh mogoče obiskati in katere so tiste, skozi katere so potovanja zaradi raznoraznih nevarnosti odsvetovana. Žal je pač tako, da se tudi v Afriko poti vse bolj zapirajo. Pot, ki je še pred kratkih vodila iz Evrope v Afriko čez Bližnji vzhod, je namreč zaprta zaradi neprehodnosti Sirije. Zaradi arabske pomladi so zaprte tudi nekoč priljubljene poti čez severno Afriko. Skratka Afrika, kljub temu, da je vedno več cest asfaltnih, postaja vedno bolj zaprta in težko dostopna. Seveda pa velja, da kjer je volja, je tudi pot. A da sem jo našel in izbral pravo, sem več mesecev zbiral informacije. Ko sem proučil vse možnosti, sem se odločil za pot od juga do severa čez celo Afriko. Vedel sem, da bo treba čez nekaj dežel, katerim se je bolje izogniti, a to je bil riziko, ki sem ga bil pripravljen sprejeti, če sem želel prevoziti Afriko od Cape Towna do Kaira. Od vseh popotnikov na kolesih, motorjih in Landcruiserjih, ki potujejo čez Afriko in sem jih srečal na poti, skorajda nihče več ne gre od skrajnega juga do skrajnega severa. Sever Afrike je vedno bolj nepriljubljen iz dveh razlogov, birokracije in nevarnosti. Slednji se še lahko izogneš, birokraciji, ki ti tako zlahka prekriža pot in prekine potovanje, pa precej težje.

Dokument, ki dokazuje, da v Egiptu nisem naredil nobenega prometnega prekrška, brez katerega motorja ni mogoče odpeljati iz države. Vse lepo in prav, le da je dokument treba pridobiti v prvem mestu ob vstopu v državo, ne glede na tisoče prevoženih kilometrov, ki jih po Egiptu narediš za tem. Egipt

Odločiti sem se moral tudi za smer potovanja, a tukaj sta bili na srečo na voljo le dve možnosti, gor ali dol. Pri tem sta bila ključnega pomena dva dejavnika, logistika in vremenske razmere. Logistika, kako priti do Afrike z motorjem je precej bolj težavna, kot se sliši. Na primer, pot s trajektom iz Grčije ali Turčije do Egipta ali Izraela zveni povsem preprosto. A trajektov do Egipta več ni. So trajekti do Izraela, a če greš skozi Izrael, te ne spustijo v nobeno arabsko državo. Pot od severa proti jugu torej ni prišla v poštev. Zato sem poiskal možnost, kako bi z motorjem prišel do Cape Towna, od koder bi se zapeljal proti severu Afrike. Zahvaljujoč drugim motoristom, ki so se s pošiljanjem motorja v Afriko že ukvarjali, sem tudi sam našel način. Sem pa motor lažje spravil do Afrike kot sebe. Da sem lahko z enosmerno letalsko vozovnico pristal v Južni Afriki, sem moral pridobiti kup dokumentacije, vključno z vizumom. Pravzaprav sem imel v potnem listu štiri afriške vizume, preden sem sploh odpotoval za Afriko. Preostale vizume sem urejal spotoma. (Če morda načrtujete pot čez Afriko bodite pozorni na to, da za nekatere države ni mogoče dobiti vizuma na poti.)

Precej časa sem se ukvarjal z drugim dejavnikom, vremenskimi razmerami. Afrika je cel kontinent, na katerem je mogoče najti vse vremenske razmere, ki si jih je mogoče zamisliti. Glede na to, da sem jo nameraval prevoziti po celi dolžini, sem moral skrbno proučiti letne čase in deževna obdobja. Voziti se z motorjem in kampirati po dežju, mrazu ali megli namreč ne predstavlja užitka. Zraven tega je v določenem obdobju leta sicer čudovita pokrajina marsikje zavita v meglo ali nizko oblačnost. Jaz pa tako obožujem modro nebo, da bi ga preveč pogrešal, če bi bilo dalj časa skrito. Zato sem si naredil tabelo z državami, skozi katere sem nameraval potovati in v njej označil najbolj in najmanj ugodne termine. Nikakor mi ni uspelo najti termina, v katerim bi imel na celi poti privlačne vremenske razmere. Jasno, na 17.000 kilometrih je to nemogoče. Odločil sem se, da grem na pot v času, ko je vreme lepo na južni polovici Afrike, za katero sem sklepal, da ponuja najlepše razglede. Vedel pa sem, da me bo v centralnem delu Afrike pričakal dež in na severu peklenska vročina. Res je bilo tako. A ni mi žal, kljub temu da sem se na poti srečal s temperaturnim razponom od 5 stopinj v Južni Afriki, do 50 stopinj v Sudanu. Sem pa zato imel na prvi polovici poti modro nebo nad glavo.

Dead Vlei, Namibija:
Dead Vlei, Namibija
Soteska Ribje reke, Namibija:
Soteska Ribje reke, Namibija

Dvanajst fotografij iz dvanajstih afriških dežel

Še vedno ne vem, na kakšen način bi predstavil vtise iz Afrike, da bi jih čim bolj približal temu, kako sem Afriko doživljal in jih naredil bolj dojemljive za vse, ki niste bili z menoj. Rade volje bi vam prinesel stiske rok in široke smehljaje Afričanov, prš slapov reke Zambezi, rdeče blato iz Ruande, vonjave tržnic v Etiopiji, peščeni vihar iz Sudana ter nadležnega Egipčana, a ne gre. Tisti, ki se je dva meseca dan za dnem vozil po afriških poteh, srečeval afriške ljudi in žival, jedel afriško hrano, spal na afriških tleh in se boril z afriškimi birokrati, sem jaz. Zato je največ, kar lahko naredim, da kar sem doživel, ubesedim in podkrepim s fotografijami ter kakšnim videoposnetkom.

Začnimo s po eno fotografijo iz vsake dežele.

Prva noč na prostem v Afriki ob Atlantiku je bila ledena. Ko sem se zbudil, je termometer kazal 5 stopinj nad ničlo. Spati v takšnem mrazu je še šlo, a za vožnjo sem moral nase navleči vse, kar sem imel (potem so ta oblačila postala del odvečne navlake, ki sem jo tovoril s seboj, saj nikoli več ni bilo tako hladno). Seveda sem na to, da je v Južnoafriški republiki kampiranje na prostem zaradi varnostnih razlogov odsvetovano, pozabil. Južna Afrika
Rdeče sipine v Namibiji so tako mamljive, da pritegnejo ljudi iz vsega sveta. Eden izmed redkih krajev v Afriki, kjer sem srečal turiste in edini kraj, ki sem ga obiskal z avtom, saj je vožnja z motorjem tam prepovedana. Namibija
Prelet delte reke Okavango z majhnim letalom je najlepše doživetje v Bocvani. Bocvana
V Zambiji sem prvič obiskal afriške vasice, kjer ljudje živijo v kolibah brez vode, elektrike in še marsičesa. Niso dajali vtisa, da jim karkoli manjka. Zambija
Afriška jezera so kot morja, ogromna in modra. Imajo le majhno, gomazečo pomanjkljivost, zaradi katere se odsvetuje kopanje. A to me ni motilo, saj na splošno raje opazujem vode iz bregov, kot obratno. Ne zato, ker bi se vod bal, le razgled je lepši. Malavi
»Muzungu, Muzungu!« so vpili za menoj v Tanzaniji, ko sem potoval skozi odročni zahodni del dežele, kamor belci redkeje zaidejo kot na Zanzibar. Ko sem se ustavil, so me gledali in fotografirali, kot da sem čudo. Tanzanija
V Ruandi sem naletel na prvi dež. Tega sem se bal, saj sem vedel, da se ceste spremenijo v puding in postanejo neprevozne. Na srečo dežja ni bilo veliko in sva se z Yamaho v blatu povaljala le enkrat. Ruanda
Ulična hrana je zakon, a šele v Ugandi sem dobil prvo priložnost, da jo poskusim. Rolex imenujejo v čapati zavito omleto. Mastno, a hranljivo. Uganda
Za Masaje sem seveda slišal, a v Keniji sem nanje naletel povsem naključno, ko sem se odpravljal v rezervat Masai Mara. Sprva so me povabili na čaj in klepet, a potem je vse skupaj postalo turistično, vključno s poziranjem. Tudi v Afriki ni več preprosto najti pristnih (od turizma nedotaknjenih, takšnih ki ne pozirajo pred kamero) ljudi. Kenija
Lagodnost potovanja je premo sorazmerna z eksotiko, kar je več kot očitno v Etiopiji. Da sem prišel do zakotnih krajev v dolini reke Omo, sem se kar nagaral. A plemena, ki tam v resnici žive po starodavnih običajih, so trud poplačala. Dokler tega nisem videl v živo, nisem verjel, da takšni ljudje v resnici obstajajo v 21. stoletju. Etiopija
Dežela, ki sem jo imel skorajda povsem zase, Sudan. Tukaj se je delež med garanjem in užitkom, ki ga zahteva oz. daje vsaka dežela, ki jo obiščemo, skorajda v celoti prevesil na stran garanja. A bili so tudi trenutki, ko me je lepota popolnoma prevzela. Sudan
Tudi Egipt me je prevzel zaradi lepot, še najbolj Abu Simbel. Ampak škoda, da je država nad egiptovskimi znamenitostmi izgubila oblast in je ta v rokah najbolj nadležnih in neprijetnih ljudi, kar sem jih v Afriki srečal. Egipt

Občutek varnosti je nazaj

Šele sedaj, ko sem se lotil urejanja fotografij iz Afrike vidim, koliko vsega se mi je dogajalo na tej dolgi poti. Skoraj vsaka fotografija ima ozadje ali zgodbo, ob kateri pomislim na takratne okoliščine, kraje ali ljudi. A fotografije so le eden od sprožilcev, ob katerih pomislim na to, kar sem doživljal v Afriki. Sedaj, ko sem doma, je spomin na Afriko seveda še živ, a ni vseprisoten, saj se z vsakim dnem vse bolj prilagajam na domače okolje. A na minulo avanturo me vsak dan spomni kakšen vonj jedi ali okus čaja, ki sem ga v Afriki pil vsak večer ali kaj podobnega. Pred dnevi pa me je na Afriko spomnilo nekaj popolnoma drugačnega, občutek varnosti. A drugače kot pri fotografijah, vonjavah in čaju, kjer se spomnim na to, kar sem v Afriki imel, občutka varnosti v Afriki nisem imel. To me je udarilo kot strela z jasnega, ko sem pred dnevi šel sam na Pohorje skozi gozd in začutil, da mi nekaj manjka. Oziroma, da je nekaj zelo drugače. Seveda, občutil sem popoln občutek varnosti, tukaj se mi ne more nič zgoditi! Zelo zanimivo spoznanje.

Občutka varnosti v Afriki nisem imel v nobenem trenutku. Jasno, da o tem nisem nenehno razmišljal, tako, kot nisem razmišljal o vsem, kar utegne iti narobe in kaj se mi utegne zgoditi, a nekje v ozadju je bila misel na nevarnost vedno v stanju pripravljenosti. Da se razumemo, večino časa sem bil sproščen in o tem nisem razmišljal. Seveda pa ne želim reči, da sem bil na poti čez v Afriko brez skrbi, to bi bilo neumno in neodgovorno. Lahko pa rečem, da se s tem, kaj se lahko zgodi, nisem obremenjeval. Vsaj večino časa ne. Če bi se, se v Afriko ne bi niti podal, saj bi me strah pred morebitnimi nevšečnostmi ustavil že pred odločitvijo. Tako pa sem po Afriki potoval tako, da se je moj občutek varnosti sproti prilagajal na okoliščine, v katerih sem se znašel.

Občutek varnosti je neposredno povezan s strahovi; večji kot so, manjši je občutek varnosti in obratno. In strahovi so ena redkih »dobrin«, ki jih v Afriki ne primanjkuje. Naj naštejem nekaj tistih, ki so mi prekrižali pot, strahov namreč:

  • Strah pred okvaro in poškodbo motorja, ki je ne bi znal ali mogel sam odpraviti.
  • Strah pred divjimi vozniki, luknjami, ovirami, blatom, (pre)globoko vodo, živalmi in ljudmi na cesti.
  • Strah pred hitrimi prsti, tatovi, roparji in še resnejšimi nebodijihtreba.
  • Strah pred velikimi živalmi, ko sem se vozil skozi rezervate in spal na odprtem v šotoru.
  • Strah pred boleznimi, okužbami in poškodbami.

Nekateri od naštetih so se materializirali, tako, da mi ni preostalo drugega, kot da se z njimi soočim, a večina strahov je ostala votlih. Opravil sem tudi z nešteto manjšimi strahovi, ki so skupaj z velikimi pripomogli k temu, da občutka varnosti, tistega, ob katerem bi pomislil: »Tukaj se mi ne more nič zgoditi!« v Afriki preprosto nisem imel. In prav zaradi pomanjkanja občutka varnosti si poti, ki sem jo opravil čez Afriko, drznem reči avantura.

Prihodnjič pa zares pričnem s fotografijami. Do takrat pa nekaj nalezljivega smeha:

Ni kaj hvaliti

Na vse čestitke in pohvale, ki jih prejemam za pot, ki sem jo opravil čez Afriko, se nekako ne znam prav odzvati. Oziroma mi je neprijetno, ker mi ni povsem jasno, zakaj mi ljudje čestitajo in me hvalijo. Za dosežek? Za pogum? Za vztrajnost? Za potrpežljivost? Za drznost? Za norost? Za iznajdljivost? Za prilagodljivost? Za srečo? Veliko zaslug za uspešno prevoženo pot gre pripisati zunanjim okoliščinam, na katere nisem imel vpliva.

Res pa je, da sem za to, da sem prevozil pot čez Afriko in se v enem kosu vrnil domov, potreboval vse od zgoraj naštetega in še precej več. Kar se tiče poguma, ga je najbrž največ zahteval prvi korak, to da sem sklenil, da grem sam z motorjem čez Afriko. S pogumom, potrebnim za odločitev o destinaciji za potovanje, načeloma nimam težav. A tokrat je šlo za skupek dejavnikov, zaradi katerih je tovrstno potovanje zahtevnejše in nevarnejše od potovanj, ki sem jih vajen. Sicer je noro, da o vsem, kar me utegne na poti doleteti, nisem razmišljal, ampak če bi, Afrike z motorja zagotovo ne bi videl. Sicer sem se z branjem seznanil z morebitnimi nevarnostmi, a v podrobnosti se nisem spuščal. Le toliko, koliko se mi je zdelo potrebno, da vem vnaprej. Tako sem se zaščitil s cepljenjem in se oborožil s 50 mililitrskim solzivcem (na srečo nisem imel priložnosti poškropiti leva, ki bi mi pokukal v šotor in se potem odcmeril nazaj v džunglo).

Šele sedaj, ko sem Afriko doživel, vem, da vsa preventiva, ki sem jo opravil pred potovanjem, služi le boljšemu občutku, da sem za varnost nekaj naredil. V resnici pa pokrije bore malo afriških »nevšečnosti«. Seveda sem se cepil, a kaj ko sem se s tem zaščitil zgolj pred peščico bolezni. Kaj pa vse ostale, ki so prisotne v Afriki? Vsak dan sem se rokoval z ljudmi, saj ne odklonim ponujene roke. Priznam, da tudi z ljudmi, ki bi se jim, če bi jih srečal v našem okolju, izognil. Rokoval sem se tudi v krajih, kjer je vode tako malo, da je za umivanje roke ne zapravljajo. A s tem, kaj vse imajo Afričani na rokah, se nisem obremenjeval. S seboj sem sicer imel razkužilo, a sem ga porabil le pol stekleničke, s higieno rok sem se prilagodil afriškim standardom. Prav uspešno prilagajanje na afriške razmere mi je najbolj pomagalo, da sem pot prevozil. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo sem premagal zahtevne uradnike, ko so mi zavračali vstop v katero od držav in od mene zahtevali podkupnino. Z iznajdljivostjo sem se izognil plačilom kazni za dejanske in izmišljene prekrške, ki so mi jih nalagali afriški policisti. Kazen sem plačal le eno, podkupnine nobene.

S seboj sem imel preveč stvari, ki bi mi morda utegnile priti prav. Tako sem imel (na srečo) preveč zdravil in kompletov prve pomoči. Vožnjo in dnevno pakiranje so mi oteževala tudi odvečna oblačila, orodje in hrana, ki sem jih tovoril na motorju. A če sem bil pri teh stvareh bojazljiv, sem bil drzen pri tem, da s seboj nisem imel rezervne gume, kljub temu, da sem vedel, da je v Afriki ne morem dobiti kar tako. Pri rezervni opremi je pač vedno tako, da nikoli ne veš, kaj boš potreboval in česar ne, zato nekaj vzameš, drugega ne.

Morda pa sem deležen čestitk, ker omenjam le svetle plati zgodbe, neuspehe, nesreče, slabe in grde trenutke pa skrivam. A v resnici ničesar ne skrivam, le preveč je vsega, kar imam za povedati. Tudi slabega. Tudi tegob, zaradi katerih sem bil na tem, da s potovanjem po Afriki predčasno zaključim. A potrebujem čas. Čas, da Afriko predelam in čas, da doživetja zapišem tako, da bodo strnjena v smiselno celoto.

Z nerodnim padcem, kot je ta v mehkem pesku v Namibiji, se ni za hvaliti:

Od Capetowna do Kaira

Po dobrih dveh mesecih v Afriki se ponovno vračam na spletno stran. A priznati moram, da je Facebook daleč najbolj uporabno orodje za javljanje iz daljnih krajev. Besedilo, fotografije ali video so objavljeni v nekaj preprostih korakih s pomočjo pametnega telefona. Da to naredim na tej strani potrebujem hiter internet, računalnik in precej več časa. Komoditete, ki jih v Afriki nisem imel na razpolago.

V 61 dneh sem prevozil 17.430 kilometrov skozi 12 afriških držav. Tri številke, za katere pravzaprav ne vem, kaj povedo. Število prevoženih kilometrov na dan? To ne pove popolnoma nič, saj sem za enako število prevoženih kilometrov enkrat potreboval eno uro, drugič pa pet ur. Lahko zapišem tudi številke, kolikokrat sem padel ali se zvrnil z motorja. Ali število predrtih gum, kazni za prekrške, obiskov v bolnišnicah in oboroženih mož, ki sem jih srečal. Bedarija. Kar šteje, so okoliščine, razmere, dogodki in ljudje, s katerimi sem se na poti srečeval. Tega se ne da opisati v številkah in besedi ali dveh (koliko je prebavljivo za Facebook). Zato se vračam sem, na to spletno stran, kjer skušam doživetja in vtise opisati podrobneje.

A kje naj začnem? Na začetku, na koncu ali pri povzetku?

Motoristična avantura od Capetowna do Kaira zveni precej eksotično. Pravzaprav je eksotično vse tisto, kar je vmes, med tema dvema krajema, ki v resnici nista kaj prida eksotična. Na primer kraji, kot so Mfue v Zambiji, Nkomeko v Malaviju, Sitalike v Tanzaniji, Jinka v Etiopiji itd. To je eksotika! A ti kraji skoraj nikomur ne povedo ničesar, saj so neznani, skriti tam nekje v afriških prostranstvih. Seveda so me prav zaradi tega pritegnili in moja afriška avantura se je najlepše pisala prav v njih. Tam nekje bogu za hrbtom, najraje daleč proč od uhojenih poti. Čeprav je bilo poti, na katerih bi srečeval turiste ali popotnike, izjemno malo. Na celotni poti sem srečal devet motoristov, nekaj overlanderjev z avtomobili v južnih (safari) državah, peščico popotnikov v hostlih in (tako čez palec) za pet avtobusov turistov v Namibiji, Bocvani in Egiptu skupaj. Kar je glede na to, da sem prevozil 12 afriških držav izjemno malo. Takorekoč nič. Več kot očitno je, da niso pravi časi za obisk Afrike. Mene to ni motilo. Pravzaprav mi je ustrezalo.

Kot na preteklih potovanjih, sem tudi tukaj iskal odročne kraje (koliko so mi to dopuščale razmere) in iskal čim bolj pristen stik z ljudmi. Najbolj sem bil vesel, ko so se oni čudili in navduševali nad menoj bolj, kot jaz nad njimi. Ko sem se peljal mimo, so obstali. Bolščali so vame, kot da sem vesoljec. Majhni otroci so jokali, večji so pobirali kamne, da bi jih zalučali vame, eni so bežali proč, drugi so tekli proti meni, tretji so se z menoj rokovali, četrti me ogovarjali, peti se z menoj fotografirali in tako naprej. Bil sem atrakcija. Priznati moram, da mi je to v tistih odročnih krajih prijalo, saj sem tako vzpostavil stik z ljudmi, ki jih na potovanjih srečujem najraje.

Morda bo moje pisanje občasno zvenelo samovšečno (ali kako naj to imenujem). A izhajam iz občutkov, ki sem jih doživljal v Afriki, kjer sem bil več kot dva meseca na veliki preizkušnji in to popolnoma odvisen od samega sebe. Za preživetje v takšnih okoliščinah je visoka samopodoba pomembnejša od skromnosti.

Afrika je bila velika preizkušnja, menda največja do sedaj. Tako iz logističnega, zahtevnostnega in težavnostnega vidika, kot tudi iz vidika izpostavljenosti nepredvidljivim, neprijetnih in nevarnim situacijam. Seveda je bila pot od Capetowna do Kaira tudi čudovita. Mera vsega dobrega in slabega je bila v pravšnjem razmerju. Takšnem:

file-3-07-16-11-02-001

Na kratko iz Afrike

Afrika me zahteva celega. Veliko je vožnje, dela s kampiranjem in kuhanja, logistike, ogledov in vsega kar sodi zraven. Preprosto ne pridem do tega, da bi kaj zapisal. Občasno kaj objavim na naši Facebook strani: https://www.facebook.com/BrackotiNaPotovanju, saj je to tam preprosteje.

Objave sledijo, ko bom utegnil oz., ko bo kaj več kot kapljica interneta. Do takrat pa le moja lokacija na spodnjem zemljevidu.

Kje sem?

Afriška pustolovščina je v polnem razcvetu. Za menoj je 2300 kilometrov v petih dneh vožnje. Delam od zgodnjih jutranjih ur do večera: vozim, kuham, postavljam in podiram šotor, pakiram, načrtujem, kam in kako naprej in si vmes med vsem tem še kaj ogledam. Časa za javljanje preprosto nimam. Razen seveda domov. Sploh pa je internet redko razkošje. Saj sem vendar v Afriki!

Je pa Boštjan tako prijazen in riše zemljevid poti, kjer so označeni kraj, v katerih se ustavljam. Zemljevid se sproti osvežuje. Pravzaprav le, če Boštjanu sporočim, kje sem in on osveži zemljevid.

Fotografije občasno objavljam na naši FB strani, saj je tam precej preprosteje, kot na tej strani. To bom uredil, ko bo čas.