S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu

Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča

Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Balkane moj

Sezona potepanj, potovanj in izletov po bližnji, oziroma ne tako daljni okolici, je nepreklicno tukaj. S tem želim povedati, da je čas za potovanja, ne besede. Sicer se mi zdi, da živimo v času, v katerem se je razmerje med težo, ki jo imajo besede in težo, ki jo imajo dejanja, spremenilo. Morda celo obrnilo v prid tistim, ki govorijo. Zato jaz z besedami o preteklih in napovedmi o prihodnjih potovanjih zaključujem. Za to bo dovolj časa v sezoni kislih kumaric. Sedaj se namreč odpravljam na naslednjo pustolovščino; s kolesom čez Hrvaško, Bosno in Črno goro.

Pravzaprav sem danes že tam, oziroma tukaj! 🙂

Nekaj utrinkov preteklih kolesarskih podvigov:
2014-Jadran_08
2015-dalmacija_16
2014-Balkan05
2015-dalmacija_06
Vrbas
2015-dalmacija_22

Manj znana grška otoka Paros in Sifnos

Luksuzni Mikonos smo torej zapustili že po štiriindvajsetih urah. A ker je bila letošnja sezona šele v povojih, trajekti povezujejo le nekatere od otokov. Tako smo za naš naslednji cilj izbrali otok Paros, ki ni tako oblegan, je pa na eni izmed pomorskih prometnih poti.

S trajekta se nas je izkrcala le peščica obiskovalcev. Kakšno razkošje, imeti ves otok skorajda zase! Takoj, ko smo stopili na kopno, smo se zagnali v gostilno. Zaradi lakote, ne žeje! Sicer gostilne radi izbiramo po tem, koliko miz je polnih, a ker so bile vse gostilne prazne, smo sedli kar v prvo. Ni nam bilo žal, saj so nas pogostili s pristnim gostoljubjem in izvrstno hrano.

Namestili smo se pri zgovorni domačinki, ki nas je že prvi dan, pravzaprav prvo uro, ko smo bili pri njej, nagovorila, da je na rtu nedaleč proč najlepši sončni zahod. Ni nam bilo treba dvakrat reči, saj je bila prav hoja (ob skakanju med otoki) rdeča nit našega tokratnega potovanja. Tako smo se na pohod podali tudi naslednji dan. In naslednji. In tako naprej.

Pohajkovali smo ob morju, grcija2018_06 po bizantinskih tlakovanih poteh, grcija2018_08 divjini grcija2018_12 in skozi majhna mesteca. grcija2018_11 Krasnih prizorov kar ni in ni hotelo biti konec. Pokrajina je tako slikovita in raznolika, da se je kulisa ves čas menjavala, tako da nam niti malo ni bilo dolgčas.

Na Parosu smo se zadržali tri dni in skočili še na Sifnos. Še manjši in manj obljuden otoček, manjši od Visa, tako za primerjavo. Ta nam je bil še bolj všeč. Majhno mestece, Kamares, v katerem smo se izkrcali, je kot iz pravljice. Tudi tukaj smo našli dovolj poti, da smo imeli tri dni kaj početi.

Kar nerodno mi je priznati, da nismo uspeli narabutati niti ene limone, pa toliko smo jih videli. grcija2018_07 Smo pa poželi več uspeha na murvi, kjer sta se Sabrina in Maša izkazali s plezanjem po drevju, kot da to redno počneta. grcija2018_19

Cerkvice so zmeraj na najimenitnejših lokacijah.
grcija2018_10
grcija2018_14
grcija2018_13
grcija2018_16

Otok Mikonos je raj

Prvomajski prazniki so zakon! Letošnje smo preživeli na najlepši možni način; ob morju, pod prijetno toplim soncem, z dobro hrano in v prijetni družbi. Si človek od dopusta lahko želi kaj več?

Naš tokratne vandranje je sicer trajalo le 16 dni, a videli in doživeli smo toliko lepega, da tega ne gre strniti v nekaj stavkov. Gremo lepo po vrsti, da vidimo, kje smo se pravzaprav potepali in kaj smo tam počeli.

Potep smo začeli na otoku Mikonos, do katerega smo iz Benetk, od koder smo poleteli, potrebovali dve uri. Z avtom in trajekti bi do tja potrebovali tri dni. Sploh pa je avto na potovanju med tako majhnimi otoki le v breme. Vse, kar smo potrebovali za potovanje, smo strpali v nahrbtnike, kot to počnemo najraje. Backpackerji s(m)o sicer izumirajoča vrsta, saj jih zamenjujejo Flashpackerji in drugi, ki s prvotnim smislom svobodnega popotništva nimajo veliko skupnega. Ampak tako pač je, časi se spreminjajo. No, mi gremo naprej, skakati po otokih. Hop, hop, hop.

Naše vandranje smo začeli na otoku Mikonos, ki je raj za precej drugačne obiskovalce, kot smo mi, zato smo ga zapustili v manj kot 24 urah. Z drugačnimi obiskovalci nimam v mislih homoseksualcev, saj bi naj otok slovel kot raj zanje, temveč tiste, ki nakupujejo v trgovinah Prada in Gucci. Glavno mestece na otoku je namreč ekskluzivni šoping center, kjer za kepico sladoleda plačaš tri evre in pol. A glede na to, da je bilo tam v enem dopoldnevu zasidranih pet velikanskih križark, s katerih se je na otok usulo na tisoče ljudi, nam je brž postalo jasno, da smo na napačnem mestu mi.

A naj ne bo dvoma, Mikonos je čudovit otok na pogled. Obeljene hiške z modrimi vrati in okni, okrašene z rdečimi svetlicami, mimo katerih se vijejo ozke uličice, so paša za oči. Tudi morje je krasno, bistro in turkizne barve. Že prvi dan smo se kopali. Kar na mestni plaži, ki je, tako kot celotno mestece, urejena, kot v škatlici. Seveda smo morali že prvi dan poskusiti giros, suvlaki in grško solato, a je treba povedati, da ni bilo nič kaj pristno. Kot marsikaj drugega, kar smo na tem otočku videli in je namenjeno turistom; lepo na pogled in drago, a brez izvirne vsebine. Saj s tem ni nič narobe, Mikonos namreč ponuja natanko to, česar si ljudje, ki ga obiščejo, želijo. Ni kaj, otok Mikonos je ena izmed najbolj premišljeno dodelanih in mondenih turističnih destinacij, kar smo jih imeli priložnost obiskati. A ne glede na to, kako in kje najraje potujemo mi, je bil obisk Mikonosa izjemno zanimiva izkušnja. Morda se tja še vrnemo, saj je odlična odskočna deska za ta del Sredozemlja, do katere je z nekaj načrtovanja in fleksibilnosti mogoče prileteti za nekaj deset evrov. Res je, Mikonos je raj!

Jutranji pogled iz apartmaja. grcija2018_02
Rapsodija bele in rdeče. grcija2018_01
Ob času sončnega zahod je težko najti prostor v mestu. grcija2018_04 grcija2018_03

Dan v Grčiji

Tokratno skakanje po grških otokih je vse drugo kot počitnice. Če bi bile počitnice čas, namenjen počitku, seveda. Žuljev, odrgnin, prask in bolečih mišic si ne pridelaš na počitnicah. To so častna znamenja, pridelana z odkrivanjem teh čudovitih otokov. Dnevi, ki jih preživljamo v teh prvomajskih praznikih na Kikladih, so krasni. Popolni. Saj na potovanjih se imamo vedno lepo, a to kar doživljamo tukaj, so sanje, za katere nisem verjel, da jih še znamo sanjati, kaj šele doživljati.

Jasno, gre za naše doživljanje in naš pogled na uživanje, a skušal bom opisati, zakaj se nam dnevi tukaj zdijo tako popolni.

Spimo, dokler se nam ljubi, tudi do osmih. A ne, ker radi poležavamo, temveč zaradi daljše regeneracije, ki jo potrebuje utrujeno telo. Zbudimo se prerojeni, v pričakovanju novega dne. Najbrž k temu pripomorejo čudoviti apartmani z dobrimi posteljami, ki so v predsezonskem času na voljo za tretjino ali polovico cene v glavni sezoni. Zjutraj se najprej osvežimo z dinjo ali oranžami in pripravimo zajtrk. Danes smo si privoščili sveži grški sir, olive, kapre, kuhana jajca in paradižnik. Vsako jutro se konkretno okrepčamo, saj do kosila prehodimo kar nekaj kilometrov. Hojo smo tako dobro osvojili, da sploh več ni pritožb čez vročino, strmino ali katerokoli drugo neprijetnost. Tudi po osmih urah hoje ne. Maša je že prerastla obdobje, ko ji je bilo težko veliko hoditi, zraven tega je vzljubila hojo, tako, da nam tudi več kot dvajset kilometrov hoje na dan ne predstavlja nobenih težav. “Walking holiday” se gremo, pravi Sabrina. Najpogosteje si izberemo poti, ki so vsaj delno speljane ob morju. Seveda zato, ker so te bolj ravninske in zato, da se okopamo. Nič bolj ne osveži utrujenega pohodnika kot skok v morje! Če je priložnost, na plaži tudi zadremamo.

Brez hrane seveda ne gre. Ena ključnih radosti, ki se ji tako radi predajamo na vseh naših potovanj. Hrana v Grčiji je božanska. Vsi poznamo giros in suvlaki, kaj pa vse ostale dobrote? Danes smo si za kosilo privoščili musako, petelina z okro in artičoke z grahom! Ah, saj ne morem o tem pisati, ne da bi se mi ob pomisli na te okuse cedile sline. S tem, da smo danes na račun hiše dobili pretlačeni bob za predjed, Ouzo kot aperitiv in limonino pito za posladek. Kar tako, v znak dobre volje natakarja, oziroma lastnika restavracije. Pravzaprav nas skorajda pri vsakem obroku v restavraciji obdarijo s kakšno pozornostjo. Neverjetno gostoljubni so.

Sabrina pravi, da so naši letošnji prvomajski potovanje od obroka do obroka; med enimi obroki hodimo med drugimi spimo. 🙂

Tole pišem na polžje počasnem trajektu, s katerim plujemo na peti otok na naši letošnji odiseji, na Santorini.

Čez drn in strn:
aef03d6a-e3f5-4daf-8065-24653a311401
62e0c851-869f-4203-b785-eadf0f2ccdb8
bb002956-85b0-468c-9784-241a2272263f
189bb476-7c68-4c4f-905c-e68c32270a40
d5b188f5-3b6d-4b30-9111-a6236740e859

Paša za oči:
ac6180e2-b234-424b-ae30-fc36be680447

Klima selfi:
54760b13-283a-4b22-8489-1a2cf4ac491d

Prvo sadje:
67e5ed57-f91d-4838-a583-1b3d206ed95a

Slastne dobrote:
9269e22e-5e45-4677-b014-955e14f0ff19
f29102b4-3f72-4f5c-bb9f-b6d6667bfaeb
990679b0-8920-4b75-807e-b0dd597471d8

Z otoka na otok

Nikoli ni prepozno za uresničitev dolgoletnih načrtov, oziroma nikoli ne nehajmo upati, da bomo sanje materializirali. Seveda, če si tega dovolj želimo in se za uresničitev potrudimo. S Sabrino sva že pred mnogimi leti razmišljala o tem, da bi se odpravili na potovanje po grških otokih. A leta so minevala, načrti so se spreminjali. Seveda pa se na uresničitev dobrih sanj izplača počakati. Če so nas potovanja česar naučila, je to potrpežljivost.

Letošnje leto prinaša kar nekaj popotniških želja, ki so (kot po navadi) vedno nekaj drugačnega. Posebnega. Tudi eksotičnega. A v tem trenutku je treba potrebo po eksotičnih doživetjih dati na stran, sicer se zna zgoditi, da prvomajske počitnice zbledijo v pričakovanju. Kar je zadnja stvar, ki si je želimo. Zato smo pozabili na vse drugo, na prihodnost in preteklost ter odpotovali. In danes smo tukaj, na Kikladih! Natančneje, na otoku Sifnos.

Za nami je pet dni in danes smo prispeli na tretji otok. 1,66 otoka na dan! Veliko? Nam se ne zdi. Vsak dan počnemo, kar se nam zljubi, pravzaprav to, kar počnemo najraje. Biti pri miru nam pač ne ustreza. Vsak dan veliko hodimo, tudi po dvajset kilometrov na dan. Ko se utrudimo, se ustavimo v katerem od nešteto zalivčkov in se skopamo v morju. Takrat smo pri miru. Morje je sicer še sveže, a nas ne moti, vsak dan plavamo. Naslednje vsakodnevno opravilo je iskanje dobre restavracije s pristno grško hrano. To obožujemo! Vključno z lokalno gostoljubnostjo, ki je prav neverjetna. Tako je sedaj, ko si apartmane, restavracije in trajekte delimo s peščico drugih turistov in popotnikov, morda je poleti, ko so ti kraji oblegani, drugače. Če nam uspe obiskati tudi “China Town”, kot je domačin v pogovoru z nami poimenoval Santorini, bomo morda deležni drugačnih vtisov. A pustimo se presenetiti, načrtov za naprej še nimamo.

Če sem o vtisih z zadnjega potovanja po Srednji Aziji pisal, da estetika in smisel za umetnost nista skupna tamkajšnjim prebivalcem, velja tukaj popolno nasprotje. Tako lično urejenih krajev ni veliko na svetu:

img_0981
img_1024
img_1032
img_1014
img_1026
img_0990
img_1037

Prvi maj na grških otokih

Hrvaška, Kanarski otoki, Irska, Iran, Turčija, Sardinija, Ciper, Malta in Korzika so bile naše zadnje prvomajske destinacije. Prvomajske praznike sva s Sabrino že od najinega skupnega začetka zapečatila kot termin za potovanja. Ko po dolgi zimi (ne glede na to, če jo presekamo ali ne) nekam odpotujemo. Ne predaleč, ravno toliko, koliko je potrebno, da stopimo soncu in dogodivščinam naproti.

Glede na to, da smo sredozemske dežele, ki se nam zdijo privlačne in so v tem času primerne, bolj ali manj obdelali, se vračamo tja, kjer smo že bili. Pravzaprav v isto deželo, ne pa tudi v isti kraj. Tako je teh na srečo dovolj, da vedno znova odkrijemo kak nov kraj. Ali pa isti kraj na drugačen način, kar zna biti še bolje. Grčijo smo tako obiskali vsaj že šestkrat, a se vedno znova radi vrnemo. Le kdo se ne vrača rad v Grčijo?

Za tokratno vandranje smo izbrali tako nove kraje, kot nov način potovanja. Odločili smo se za »skakanje« med grškimi otoki. V praksi to pomeni, da gremo na pot z nahrbtniki in nameravamo po otokih pešačiti, med njimi pa pluti s trajekti ali ladjicami. Tja seveda letimo. Zraven tega se na pot tudi tokrat podajamo brez konkretnih načrtov, saj razen prve nočitve na otoku Mikonos, nimamo niti rezervacij, niti načrtov. Ravnali se bomo po soncu, brezpotjih in plažah ter sledili vonjem pristne grške hrane, kamorkoli že nas bo to pripeljalo. Morda se celo spozabimo in dva tedna podaljšamo v tri, štiri… Ups, to ne bo šlo, saj moramo domov na Sarin rojstni dan!

Skratka, pomlad je tukaj in z njo letošnja prva pustolovščina, s katero odpiramo sezono potovanj v letošnjem letu. Gremo!

Prvi družinski enomesečni potep po Grčiji, ko je bilo treba otroke še nositi. V rukzaku, kakopak:
2