Etiopija, afriška Indija

Končno sem tudi jaz prišel na vrsto, da na lastni koži občutim, da so prestopi mej v Afriki med najzahtevnejšimi na svetu. Kopnih mej smo na potovanjih po svetu prestopili že kar nekaj, tudi v Aziji in v Amerikah, a večjih težav do sedaj še nismo imeli. Seveda pa so prestopi mej peš ali z lastnim vozilom nekaj povsem drugega. Kaj šele, če z letalom pristaneš v civilizirani prestolnici. To je nekaj povsem drugačnega, kot prečkanje kopenske meje, ki so daleč od razvitih mest. Na primer med Kenijo in Etiopijo. Tam sem se znašel v času malice, kajpada. A ko so se kenijski uradniki vrnili na delovna mesta, je postopek gladko stekel. Očitno je to, da te raje iz države pustijo ven kot noter, tudi v Afriki podobno kot pri nas. A to, da so me izpustili iz Kenije, še zdaleč ne pomeni, da so me sprejeli v Etiopijo.

Tako sem se znašel v deseti in najbolj pričakovani državi na poti čez Afriko, v Etiopiji. Kjer ni bilo elektrike. Sedel sem na klopci pred pisarno uradnika na meji in čakal, da se vrne elektrika, ki bi pognala računalnik, potreben za vnos mojih podatkov v emigracijsko bazo tujcev v Etiopiji. Čez kakšno uro so se me usmilili in vklopili generator in s tem sem opravil. A težave so se tukaj šele pričele, saj sem naletel na carinika, ki je trdil, da moj Karnet (carinski dokument za motor) ni veljaven in da moram plačati uvozno dajatev. Česar seveda nisem hotel, saj je bil znesek vrtoglav. Ker nisva našla skupnega jezika, sem zahteval, da greva do šefa. Tam je carinik še vedno trdil, da so se predpisi v Etiopiji spremenili, jaz pa sem trdil, da se niso in si izmislil, da je »moja žena klicala na ministrstvo v Adis Abebo, kjer so ji povedali, da je karnet veljaven.« Jasno, da sem se lagal, a z resnico v Afriki ne prideš vedno daleč. Nato se je carinik sporekel s šefom. Amharščine ne razumem, a zdelo se mi je, da mu je šef rekel, da me spusti, on pa ni hotel. Na mojo srečo je avtoriteta prevladala. Bil sem se v Etiopiji!

Že prvi dan mi je postalo jasno, zakaj tako malo tujcev obišče to nikoli kolonizirano afriško deželo. Dobil sem vtis, da je (podobno kot Indija) zelo drugačna od drugih dežel. Kar je zame, kot popotnika, največji magnet. Od tega, da nisem mogel dvigniti denarja, da so bencin prodajali po 40 odstotkov višji ceni od uradno zapisane na ceniku, do tega, da sem moral jesti z rokami, ki so mi še dva tedna kasneje, v Sudanu, smrdele po (sicer odlični) shiro wat.

Prvi dan v Etiopiji sem sam pri sebi po tihem upal, da je prvi vtis napačen in da bo, potem ko zapustim zloglasno obmejno mesto Moyale, bolje. Odročni obmejni kraji v Afriki so namreč zbirališče vsega najslabšega. O Moyale je pisec Paul Theroux zapisal: »Border towns in African countries were awful places, known for riffraff and refugees and people sleeping rough, famous for smugglers and backhanders, notorious for bribery and delay, nitpicking officialdom, squeezing policemen, pestering moneychangers, the greatest risks, and the crummiest hotels.«
Natanko takšna je bila tudi moja izkušnja, zato sem zjutraj spakiral in pobegnil proti notranjosti Etiopije, kot da mi gori za petami. Tam me je čakal svet popolnoma drugačen od do sedaj videnega.

Prvi, drugi, tretji, četrti… gumidefekt v Afriki

V Keniji sem opravil prvi in edini servis motorja na poti čez Afriko. Saj bi naj na celotni celini le Nairobi premogel enega spodobnega serviserja motorjev. Seveda to ne drži, kar sem občutil na lastni koži oz. plehu. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, bi najbrž prišel lažje čez Afriko brez tega servisa. A tega, kar je bilo, ni mogoče spremeniti, zato o tem nima smisla razpredati. Skratka, na servisu sem zamenjal tudi zadnjo gumo, ki so jo afriška brezpotja dodobra zdelala. zdelana zadnja guma

Po »tehničnem» postanku v Nairobiju, saj si tam nisem ničesar ogledal, sem se odpravil tja, kamor se ne sme, proti severu Kenije. A kot sem omenil že zadnjič, je bila zame to edina pot proti Etiopiji, deželi, ki me je od afriških najbolj mikala. Severni del Kenije je ena sama puščava, zato je bilo treba ta del poti dobro načrtovati v smislu oskrbe z gorivom in vodo. (Zanimivo, a ne? Ko se odpravljamo na morje v Istro, imamo dolge sezname z desetinami potrebščin, brez katerih si ne znamo predstavljati desetdnevnega oddiha ob morju. Ko se znajdem sredi Afrike, v eni izmed najbolj neprijaznih pokrajin na svetu, odvisen le od samega sebe, razmišljam le o tem, da bom imel dovolj vode in goriva.)

Na mojo žalost oz. veselje so cesto proti Etiopiji pred kratkim asfaltirali, tako da so potovanje skozi enega najnevarnejših predelov Kenije skrajšali iz sedem na dva dni. S tem so zmanjšali pridih avanturizma, a tudi število oboroženih napadov na popotnike, kar je vsekakor pozitivno.

Tako ga lepo šibam po prazni ravni cesti, puščavna pokrajina dokler seže oko in nikjer žive duše, sam v kenijski puščavi
skratka, raj za avanturistično motoristično potovanje. A seveda le, dokler se nič ne pripeti. Tokrat se je!

Zapis iz dnevnika:
»Naenkrat sem začutil, da me zanaša. Takoj mi je bilo jasno, da imam prazno gumo (čeprav se mi je to zgodilo prvič v življenju). S polno močjo sem zavrl na sprednjo zavoro, da bi se teža iz zadnjega kolesa prenesla na prednje, saj ni manjkalo veliko, da bi me pri kakšnih 120 kilometrov na uro začelo metati po cesti. Ustavil sem se in se v hipu zavedel situacije. Hudo sem se ustrašil! Ne spomnim se situacije, ki bi me nazadnje tako pretresla. Ko sem stopil z motorja, sem se ves tresel. Tako mehka kolena sem dobil, da sem se moral prijeti motorja, res hudo. Čez glavo mi je zletelo sto scenarijev, a sem se v nekaj minutah obvladal in se sistematično lotil dela.»

Po kakšnih dveh urah trdega dela in pomoči nekega možakarja, ki se je pripeljal mimo, sem se odpeljal naprej. Bil sem presrečen, da mi je uspelo sneti kolo in gumo, zamenjati zračnico in vse skupaj vrniti nazaj na pravo mesto. Hkrati pa sem bil prestrašen, saj sem se zavedel, kako ranljiv sem, tam bogu za hrbtom, sam v Afriki. V prvi vasi sem se ustavil, saj sem videl nekoga na mopedu in sem upal, da mi pomaga zakrpati zračnico, ki sem jo potreboval za rezervo. Izkazalo se je, da je vaški učitelj v plemenu Samburu. V senci pod drevesom se nama je pridružilo še nekaj fantov, tudi vaška policaja, ki sta me presunila s pojavo. Čisto prava, pravcata afriška bojevnika, opremljena zares, ne zaradi festivala ali poziranja pred kamerami. Bila sta namreč zadolžena za varnost v plemenu.
Samburu bojevnika

Naslednji dan sem imel ponovno gumidefekt. Dan zatem tretjega. Dan zatem četrtega. Vsak dan sem klical domov, tokrat prvič Sabrini nisem upal povedati, kaj se mi dogaja. Psihično sem bil dokaj zdelan, saj sem mislil, da je zame pot čez Afriko zaključena. A sem nadaljeval.

Več prihodnjič.

Meals on wheels v Keniji

Kenija=Safari=Afrika! S tem predsodkom sem se podal v Afriko, saj se je večina mojega vedenja o črni celini iz knjig in filmov nanašala prav na to državo. Saj ni nobena skrivnost, da gre za eno najbolj priljubljenih afriških dežel za obisk safarijev. Zato sem nekako naivno pričakoval, da bom tam videl turiste. Pa jih nisem. Kljub temu, da sem čez Kenijo prevozil kakšnih 1500 kilometrov, v šestih dneh nisem srečal skoraj nobenega tujca. Jasno, dežela je gromozanska in jaz sem se izogibal običajnim potem. Kot po navadi sem želel obiskati čim bolj odročne kraje, še neokužene z množičnim turizmom, kar v Afriki ni težko. Množični turizem v Afriki je omejen na nekatere znamenitosti, v glavnem si kot popotnik bolj ali manj edini tujec.

A prostranstva Kenije so tako razsežna in odročna, da se tja, kamor me je mikalo, nisem upal podati. Ko sem prvič slišal za jezero Turkana, mimo katerega so speljana brezpotja vse do Etiopije, sem si ga želel obiskati. Kar nekaj časa sem se spogledoval z idejo, da bi se sam podal v to divjino. To bi pomenilo da bi se podal v tako odročne in nedostopne kraje, iz katerih je možnost vrnitve v civilizacijo, oziroma reševanja v primeru težav, majhna. Ne le zaradi odročnosti in nedostopnosti, ampak tudi zaradi plemen, ki živijo v skladu z lastnimi pravili, ki z državnimi zakoni nimajo veliko skupnega. Skratka to so kraji, kamor se nihče ne podaja sam. A šele ko sem prebral, da tamkajšnja brezpotja »žrejo Landroverje za zajtrk«, v smisli težavne prehodnosti terena, sem od ideje, da obiščem jezero Turkana, odstopil.

Daleč od tega, da bi s tem bilo mojih skrbi, glede varnosti potovanja čez Kenijo, konec. Severna Kenija namreč meji na Južni Sudan in Somalijo, menda dve najbolj zloglasni afriški državi. A druge poti kot čez sever Kenije zame ni bilo. Seveda bi lahko motor (in sebe) v Nairobiju dal na letalo ali v Mombasi na ladjo, a o tej opciji nisem razmišljal. Afriko sem želel prevoziti od začetka do konca in bil sem pripravljen sprejeti morebitna tveganja, ki so me čakala na poti. Seveda v okvirjih, ki so se mi v trenutku sprejemanja odločitev zdeli primerni oziroma racionalni. Ob tem naj omenim, da je med tem, kar sem nam zdi racionalno, ko potovanja načrtujemo in o tem, kar se nam zdi racionalno, ko se odločamo na samem potovanju, gromozanska razlika. Strahovi o tem, kar se nam na potovanju utegne pripetiti, so, dokler smo doma, neprimerno večji kot takrat, ko že potujemo. Temu primerne so bile tudi moje odločitve v Afriki. A to, kar me je čakalo na divjem severu Kenije bom pustil za prihodnjič, naj raje zapišem, kar me je čakalo ob prihodu v Kenijo.

Čakali so me najlepši kraji na svetu, Serengeti, Tsavo, Kilimandžaro, Masai Mara. Resnično sem tako mislil, a se hkrati zavedal, da jih z motorjem ne smem obiskati (»You don’t wan’t to be meals on wheels«, je nek čuvaj parka odgovoril motoristu, ki je vprašal, če se lahko pelje skozi živalski rezervat) in da nimam niti toliko časa, da bi jim ga namenil toliko, kot si ga zaslužijo. A vendar sem po tihem upal, da bom videl vsaj kanček tega, o čemer sem mislil, da so najlepši kraji sveta. In sem ga. Dobesedno na pamet sem se zapeljal proti rezervatu Masai Mara, kjer prebiva »velikih pet«. Vanj sicer nisem mogel zaradi čuvajev, ograje in zdrave pameti, a sem kljub temu videl precej več kot sem pričakoval:

Kislo mleko v Keniji

Glede na to, kar sem videl na potovanjih širom sveta čez vseh pet celin, bi rekel, da je Afrika najplodnejša celina. Najplodnejša v smislu pridelave hrane, čeprav je najplodnejša tudi v smislu prirasta prebivalstva. Nenazadnje je tudi zibelka človeštva, torej celina, kjer bi naj nastalo prvo človeško življenje. A od tega je že zelo daleč. Tako daleč, da danes za predelavo hrane niso več pomembni pogoji kot dobra zemlja, voda in podnebje (česar ima Afrika v izobilju), ampak denar. Tega pa v Afriki ni, zato so tamkajšnje trgovine prazne, pravzaprav v glavnem trgovin niti ni. Pri nas pa lahko sredi zime že v vsaki malce večji vasi kupimo živila, ki so bila pridelana tisoče kilometrov od Slovenije. A to so že razsežnosti globalizacije, ki presegajo mojo domišljijo.

Skratka, v Afriki sem jedel, kar sem dobil oziroma, kar je bilo na razpolago. Izbira ni bila velika, je bila pa eksotična. Slastnega sadja in zelenjave sem se najedel kot že dolgo ne. Sem pa občasno pogrešal kaj od doma. Zelo sem bil navdušen, ko sem vstopil v Kenijo in tam zagledal trgovinico, v kateri so prodajali kislo mleko in kruh. Zapeljal sem se ven iz mesta, se ustavil v senci velikega drevesa in se kot sestradanec lotil kruha in kislega mleka. Kakšno razkošje! Kar stoje ob prašni cesti sem jedel in nič me ni motilo. A le dokler ni zazvonilo in se je iz šole, ob kateri sem stal, usulo polno otrok. Takrat sem moral s kosilom zaključiti in »restavracijo« zapustiti. Saj, kot sem že omenil, je zunaj v Afriki vpričo drugih, nemogoče jesti. Čeprav kislega mleka s kruhom doma nikoli ne jem, je to na potovanjih po eksotičnih deželah nekaj najbolj slastnega. Domača dobrota, s katero se resetiramo potem, ko se na potovanjih preobjemo lokalnih jedi. Na primer v Iranu, kjer mi je od vseh slastnih obrokov, ki smo jih v tej čudoviti deželi pojedli, najbolj v spominu ostal jogurt s kruhom, ki smo ga večerjali na strehi v Yazdu. Takrat sem zapisal:
Ko je vročina popustila, smo odšli na kratek sprehod. Našli smo pekarno, kjer smo pri delu opazovali peke, kako pečejo kruh v peči na drva, tandori. Kupili smo kruh in v sosednji štacuni vedro navadnega jogurta ter se vrnili v hotel. Bil je že večer in ni bilo več vroče, zato smo se povzpeli na ravno streho hotela. Svetlobo so nam dajali reflektorji, ki so osvetljevali bližnji minaret. Posedli smo na preproge, na sredino postavili vedro jogurta, trgali topel kruh in ga namakali v jogurt. Topel kruh in jogurt pod zvezdami na strehi palače iz blata – najboljša večerja v Iranu.

Prvo noč v Keniji sem prebil na dvorišču nekega krščanskega doma oziroma hostla. Dovolili so, da se kar z motorjem zapeljem skozi vhodna vrata in mi namenili najlepši košček travice, da sem na njej parkiral in postavil šotor. Tudi tukaj sem bil deležen pristnega afriškega gostoljubja in prijaznosti. Vsi gostje hostla so me prišli pozdraviti in se rokovati z menoj. Klepetanja, fotografiranja in izmenjavanja Facebook naslovov kar ni hotelo biti konec.
afrika_102

Še na večerjo so me povabili. Afriško, jasno: čapati, riž, sukuma wiki in korenček s fižolom.
afrika_103

Ko sem vse skupaj poplaknil z veliko skodelico kenijskega čaja z mlekom, sem se zadovoljen usedel pred šotor in razmišljal o tem, da sem že v deveti afriški državi na tej poti.

Nazaj v Afriko

Včasih nas kdo vpraša, kam bomo potovali sedaj, ko smo povsod že bili in videli ves svet. Na to vprašanje odgovorimo, da je svet prevelik in da smo še daleč od tega, da bi videli vsega. Da je ogromno dežel, ki jih še nismo obiskali in da nam destinacij zlepa ne bo zmanjkalo. To je sicer res, ni pa to vsa resnica. Jasno, saj ne moremo kar vsepovprek potovati, temveč se moramo prilagajati. Prilagajamo se temu in onemu, tako, da je izbor destinacij precej ožji, kot je slišati. Posledica tega je, da nekatere destinacije obiščemo večkrat. S tem ne mislim, da se vedno znova vračamo v iste kraje, temveč dežele. V Indiji smo bili štirikrat in tam obiskali na desetine različnih krajev, a le dva od njih večkrat. Še tadva le zaradi logistike.

Podobno je z Afriko. Tja se lahko vračam še velikokrat, ne da bi ponovno obiskal kraje, ki sem jih na lanski motoristični avanturi od Cape Towna do Kaira. A tokrat se vračam tja, kjer sem že bil. V iste kraje. Na isto pot. V isti čas. A le v glavi in na teh straneh. Z opisovanjem Afriške pustolovščine sem namreč zaključil predčasno, preden smo se podali v Indijo. Zanimivo, a tudi meni ne gre v račun, da v več kot pol leta nisem uspel o Afriki zapisati vsega, kar sem doživel na dvomesečni pustolovščini. Kaj vsega, niti povzetkov v prispevkih! Tako sem s pisanjem zaključil šele na polovici poti, menda v Ugandi, tam nekje na 10.000 kilometrih. Do Cilja v Aleksandriji jih še imam kakšnih 7.000, štiri velike dežele in veliko za povedati.

Skratka, vračam se v Afriko!

Osvajalci notranjega sveta

Veliko ljudi potuje po svetu tako, da tam pušča del sebe ali tako, da del sveta prinese domov. Poslovneži, ki z domačini sklepajo posle. Misijonarji, ki širijo svojo vero. Vojaki, ki osvajajo ali branijo ozemlja. Zdravniki brez meja, ki zdravijo po celem svetu. Alpinisti, ki se potikajo po gorskem svetu, zaradi česar jih je eden začetnikov alpinizma, Lionel Terray, poimenoval Osvajalci nekoristnega sveta. In popotniki.

Kaj popotniki širimo po svetu? Kaj pustimo v daljnih deželah, ki jih obiščemo? Kaj prinesemo domov?

Popotniki smo s tem, ko potujemo po svetu in s tem, kakšno sled puščamo, morda podobni misijonarjem. Na nek način širimo vero in zaupanje. Na eni strani gre za vero v to, da ljudje tam daleč niso takšni, kot jih prevečkrat prikazujejo mediji. Obiskali smo zloglasne dežele, kot so Iran, Sudan, Kolumbija in tam imeli le dobre izkušnje, zato smo domov prinesli le lepe besede. Seveda je to, kar zapišemo in izrečemo mi (in drugi popotniki), neprimerljivo z močjo in dosegom, ki ga imajo mediji. A (popotniki) vendarle dosežemo nekaj ljudi, ki po naših izpovedih na to, kakšni so ljudje po svetu, gledajo drugače. Nekatere najbrž prepričamo v to, da ljudje tam daleč niso nič slabši oziroma nevarnejši kot mi tukaj. Na nek način je to vera, ki jo popotniki iz daljnih dežel prinašamo domov.

Na drugi strani pa gre za vero v to, da mi kot bogati beli zahodnjaki, kot nas vidijo ljudje v daljnih in največkrat revnejših deželah, nismo nič kaj drugačni od njih. Ravno tako kot oni, se radi zapletamo v debate o tem, kako je pri nas in kako je pri njih. A razlike, ki jih najdemo, so sistemske: drugačno šolstvo, politika, prehrana, podnebje, okolje itd. V tem, kar si želimo za svoje bližnje in zase, smo si bolj ali manj enaki. Seveda imajo tudi oni svoje medije, ki ljudi in način življenja na bogatem zahodu (Evropa in Amerika, da se razumemo) portretirajo v drugačni luči. Zato je to, da se popotniki na potovanjih srečujemo z domačini in jim pokažemo, da smo takšni kot oni, izjemnega pomena. To je vera, ki jo popotniki širimo v daljnih deželah.

Za vse, ki prisegajo na bolj oprijemljivo; v tujih deželah puščamo tudi denar. Na zadnjem potovanju po Indiji smo tam pustili več kot dva tisoč evrov. Resda ni veliko, a trudimo se, da denar puščamo pri ljudeh, ne korporacijah. Spimo v manjših, družinskih hotelih, kupujemo na tržnicah, se prevažamo z rikšami, kovance pa polagamo na iztegnjene dlani. A denar je le sredstvo, ne namen, zato ga nerad omenjam. Iz tega vidika nismo ne poslovneži, ne dobrotniki. Vzporednico raje potegnem z alpinisti, le da smo popotniki osvajalci notranjega sveta.

Laboratorij za načrtovanje potovanj

Namigi, priporočila, vprašanja in nenazadnje tudi želje za potovanja prihajajo iz vseh koncev, znanih in neznanih. »Kje ste bili nazadnje?« Kam potujete sedaj?« »Kako je bilo na zadnjem potovanju?« so vprašanja, ki nam jih zastavljajo prijatelji in znanci, s katerimi se ne srečujemo dovolj pogosto, da bi bili na tekočem o naših potepanjih. »Kam na potovanje z majhnimi otroki?« »Kam v Aziji?« »Kako po Avstraliji?« nas sprašujejo popotniki in nad potovanji navdušene mlade družine. Ti nas vedno znova prepričajo, da popotništvo v lastni režiji ni v zatonu, kljub temu, da se veliko popotnikov danes odloča za »varno zavetje«, ki ga nudi turistična skupina. Svet se pač spreminja in novice o pretresljivih dogodkih iz daljnih (in bližnjih) popotniških destinacij na nas vplivajo bolj, kot si priznamo. A ljudje smo različni, nekateri si ne upajo niti v Grčijo, drugi odpotujejo na Bližnji vzhod brez pomislekov. Zato o tem, da smo nekateri bojazljivi, drugi lahkomiselni, tretji pogumni, nima smisla razpravljati. Vsekakor je odločitev o izbiri bolj ali manj nevarne destinacije odgovornost posameznika. In seveda starša, ki s seboj vzame otroka.

Po toliko letih rednih potovanj smo očitno že tako močno vpeti v potovanja, da nas ta tematika vedno najde. Oziroma mi njo, če to zveni bolj razumno. Ampak ne, pravilneje je, če zapišem, da popotniška tematika najde nas, ne obratno. Če bi se mi res nenehno ukvarjali s tem, kje smo bili nazadnje in kam gremo naslednjič, bi se nam menda že zmešalo. Nam je doma preveč lepo, da bi razmišljali o tem, kako je drugje lepše. Tako smo fotografije iz zadnjega potovanja po Indiji skupaj pogledali šele po več kot treh tednih. Kaj bo z našimi potovanji in dogodivščinami v letošnjem letu, se nam niti ne sanja. Praktično nimamo načrtov. Seveda imamo želje, a od želje do načrta in realizacije je dolga pot. Najprej mora želja dozoreti in pasti na plodna, iz katerih bo, če bodo okoliščine ustrezne, vzklil načrt, iz katerega bo zraslo potovanje. Res pa je, da v »našem domačem laboratoriju« znamo ustvariti pogoje čez noč in odločitev za potovanje sprejeti v hipu.

Naše popotniške želje za letošnje leto še niso dozorele. Zato v tem trenutku še ne vemo ali bomo pri izbiri naslednje destinacije bojazljivi, lahkomiselni ali pogumni. Vemo pa, da so prvomajske počitnice blizu…

Mistična Indija skozi želodec

Indija je ena tistih dežel, ki jih ne obiskujemo zaradi naravnih, kulturnih in drugih turističnih znamenitosti. Seveda smo obiskali palače, templje, čajne plantaže, peščene plaže in druge lepote, ki jih je tam v izobilju, a Indije nismo obiskali zaradi njih. Obiskali smo jo zaradi ljudi. Popolnoma nasprotno od dežel, kot so Avstralija, Argentina, ZDA, Kanada, ki smo jih obiskali zaradi znamenitosti. Sicer so ljudje povsod ključni povezovalni element med nami in znamenitostmi, a v Indiji je drugače tudi to. Tam so znamenitosti povezovalni element med ljudmi. Ljudje so namreč največja znamenitost Indije. Tako so drugačni, pestri, pisani in nam nenavadni, da zasenčijo vse druge znamenitosti Indije. A Indijo smo morali obiskati večkrat, da smo to spoznali. Ko smo se na prvem potovanju po Indiji soočili z njenimi ljudmi, se nam je zdelo, da smo na najtežjem potovanju vseh časov. Ni in ni nam uspelo najti razloga, zaradi katerega se nekateri popotniki tako radi vračajo v Indijo. A ko smo ta razlog našli, več ne najdemo razloga, da se v Indijo ne bi vedno znova vračali. Tako je pač z Indijo.

Ne berem objav za nazaj, a zdi se mi, da sem o Indiji to vse že zapisal, saj se nas nobena od dežel, ki smo jih obiskali, ni tako dotaknila, in o tem, kar se nas dotakne, pišem. Zato o Indiji več ne bom pisal. Seveda le do našega naslednjega potovanja v to mistično in očarljivo deželo in k njenim ljudem.

Tokrat se od Indije poslavljamo s tem, kar je tam najslajše, hrana. Če drži, da gre ljubezen skozi želodec, smo zaljubljeni!

Ulična hrana je najmanj »varna«, a hkrati najbolj mamljiva. Čičerika, Ulični prigrizek
korenček Ulični prigrizek
in svež kokos. Uživanje v kokosu
Ulična hrana je poceni. Samose in pakore stanejo nekaj deset centov.
Samosa in čapati
Pakore
Njegovo veličanstvo, čaj. Vedno in povsod. Čaj je zakon
Letos smo vzljubili masalo doso, južnoindijsko specialiteto, ki nam je polepšala jutra.
Masala dosa da te kap
Masala dosa
Res pa je, da hrana ni bila vedno po našem okusu. Mašin izraz na obrazu pove, kako je “uživala” v kosilu v preprosti gostilnici. Hrana ni vedno mamljiva
Najpreprostejši obroki so velikokrat najokusnejši. Kokosov riž, dal in sabdji. Preproste jedi postrežene na bananinem listu
A treba se je tudi razvajati. Thali, kralj indijske kuhinje, krožnik na katerem je lahko tudi več kot dvajset različnih jedi. Thali, kralju okusov
Prvi od osmih hodov v ajurvedski restavraciji. Ajurvedsko kosilo

Indija v selfijih

Indija je velika za 162 Slovenij in ima 600 krat več prebivalcev. V tej enormni deželi živijo ljudje vseh religij sveta, ki so povrhu razdeljeni na kaste (neuradno) in se sporazumevajo v več kot 20 uradnih jezikih. V Sloveniji bi nas moralo živeti 8 milijonov, da bi imeli podobno gostoto prebivalstva. Skušam si predstavljati, kako bi bilo, če bi v Sloveniji živelo tako veliko in tako odkrito različnih ljudi.

A ker si tega nekako ne znam predstavljati, se raje vračam k bolj oprijemljivim zadevam. Recimo zemljevidu tokratne poti po Indiji:

Sama pot, oziroma premikanje iz kraja v kraj, je tokrat potekala brez večjih zapletov. Na primer, skakanja na premikajoči se vlak, kar smo počeli na prvem potovanju po Indiji, se tokrat nismo posluževali. A od tega, da bi bili izkušeni popotniški mački, smo še daleč, vsaj kar se tiče nakupovanja vozovnic za vlak v času novoletnih praznikov tik pred zdajci. Jasno, vse je bilo razprodano. Tako se nam je pripetilo, da smo bili slepi potniki na nočnem vlaku za Madurai in le »ustrežljivosti« kondukterja se lahko zahvalimo, da nam je dovolil ostati na vlaku.

Vlaki v Indiji so vedno polni, le stopnja »polnosti« je drugačna.
Na vlaku v Indiji
Najudobnejša vožnja z vlakom
Na vlaku v Indiji
Notranjost prave in delujoče lokomotive, ki je vlekla vlak, s katerim smo potovali. Prastara, a delujoča lokomotiva
V sirotišnici, kamor smo nesli vrečo igrač, smo doživeli veličasten sprejem.
indija-2016_22
Selfie, selfie, selfie! Nikjer še nas niso tako oblegali s fotografiranjem, kot tokrat v Indiji. »Madam!« »Sirrrrr!« »Uncle!«… »Can we take a selfie with you?« Skoraj vsak dan nam je nekdo pristopil in nas prosil, če se lahko z nami fotografira. Zanima me, kaj rečejo ob tem, ko na telefonu razkazujejo selfije z nami. Dekleta pozirajo
Poziranje
Poziranje
Tukaj so mi v roke porinili še dva malčka, nisem mogel ostati resen.
Poziranje
Nekatere opozorilne table kar izzivajo h kršitvi.
Nekatera pravila vpijejo po tem, da jih je treba kršiti
Druge opozorilne table so povsem resne.
Resno opozorilo
Čudežno drevo, nim.
Redek prizor v Indiji
V bližini templjev je vedno pisano in živahno.
Obred pri templju

Indija v fotografijah

Četrto potovanje v Indijo je za nami. Rad bi ga strnil in povzel v nekaj stavkih, a s tem bi naredil krivico tako Indiji, kot naši štiri tedne trajajoči in tri tisoč kilometrov dolgi odisejadi po južni Indiji. Potovanje je bilo namreč predozirano s prizori, dobrimi in slabimi vonjavami ter okusi, hrupom, ljudmi in občutki. Jasno, tako, kot se za Indijo spodobi. Zaradi tega smo jo tudi obiskali.

Naše dojemanje Indije sem že velikokrat ubesedil, a verjamem, da je za nekoga, ki je še ni obiskal, to kar pišem, nepojmljivo. Zato končno objavljam nekaj fotografij, ki jih prej nisem uspel objaviti. Morda bodo povedale več kot besede, presodite sami.

Reliefi, kamnite kočije, maslene kroglice in templji:
Višnujeva kočija, Hampi
Arjunova pokora, Mahabalipuram
Tempelj v Maduraju
Višnujeva maslena kroglica, Mahabalipuram
Pisani indijski tempelj, Chennai

Pisane stojnice:
Testenine po indijsko
Pisana Indija
Pisana Indija
Pisana tržnica

Še bolj pisani ljudje in živali:
Poziranje
Skupinsko moditiranje na plaži v Goi
Tudi tako je mogoče preživeti
Slonica Laksmi daje blagoslov, Puducherry
Poziranje

Plaže v Goi:
Plaža v Goi
Plaža v Goi