Ljudje radi sanjarimo o tem, kaj bomo počeli nekoč v nedorečeni prihodnosti. Takrat, ko bomo imeli dovolj časa, denarja ali nečesa tretjega, česar nam v sedanjosti primanjkuje. Ampak zakaj svojim sanjam preprosto ne sledimo zdaj? Zakaj smo na nekaj, kar si želimo sedaj, pripravljeni čakati v nedogled? Morda zato, ker nas je strah?

V zadnjem času sem veliko omenjal sestavine, potrebne, da se odpravimo na potovanje. Vse od potreb, želja, razlogov, možnosti, navdiha, časa, denarja in najbrž še marsičesa. Nisem pa še omenil ključne sestavine, tiste, brez katere se, četudi imamo vse drugo, na potovanje zagotovo ne bomo odpravili. Gre za zaupanje oziroma pogum, skratka tisto, kar potrebujemo, da premagamo strah, zaradi katerega si ne upamo odpotovati. Tisti strah, ki ga občutimo, kadar utegne biti ogrožena katera od naših vrednot. Prav strah, čustvo, ki ga tako neradi priznamo, sploh, če se zaradi njega nečesa ne upamo lotiti, je največji krivec za neizpolnjene želje. A po drugi strani je strah dober, saj nas varuje pred tem, da bi si z nespametnimi dejanji škodovali. Pravijo celo, da je lasten strah edino, kar nas v življenju v resnici omejuje. Resnici na ljubo, si vsake toliko časa, tega ne bi bilo odveč priznati, a kaj, ko je preprosteje kriviti nekaj ali nekoga drugega in se skrivati za izgovori. Strahov je seveda več (a vsi so znotraj votli, okrog pa jih nič ni, kot so učili nas, ko smo bili majhni) in vsak ima svoje, a v mislih imam strahove, s katerimi sami sebi odrekamo tisto, kar si želimo. Na primer potovanja.

Odpraviti se na daljše potovanje nekam daleč v neznane dežele, za marsikoga pomeni uresničitev sanj. A kaj, ko je s tem povezanih toliko negotovosti, neznanega, skrbi, odrekanja, porazov, stresa, bolečin, pomanjkanja in drugega, kar nam vzbuja strah. A če želimo ta strah premagati, obstaja le en pravi način, in sicer, da se s strahom soočimo. To naredimo preprosto tako, da odpotujemo. Res pa je, da za to potrebujemo kanček poguma. Poguma, ki je morda najmočnejše čustvo, ki ga imamo, saj nam daje natanko to, kar potrebujemo, da se kljub morebitnim težavam in nevarnostim, ki nam utegnejo priti nasproti, nečesa lotimo. Seveda pa ni nujno, da nam misel na potovanje v neznane dežele vzbuja strah. Takrat je potovati precej preprosteje, pa še nobenega poguma za to ne potrebujemo.

Preden smo odšli na enoletno pustolovščino po svetu, sem zapisal: strah pred neznanim in negotovost sta premočna, da bi se odločili za pot v neznano in zapustili varno zavetje doma, družine in prijateljev. A kljub temu smo se na pot odpravili. Jasno, da smo se bali, saj smo se odpravljali v neznano in to za celo leto! Marsičesa nas je bilo strah. Še danes nas je, preden kam odpotujemo.

Več o strahovih, s katerimi se še vedno soočamo, preden se odpravimo na potovanje, pa naslednjič.

V zadnjem času sem precej pisal o popotniških željah, idejah in navdihih. Teh nam, ki radi potujemo tako ne manjka, manjkajo nam druge, prav tako ključne sestavine, potrebne za potovanje. Za katere gre je moč razbrati tudi v statistiki o potovalnih navadah Slovencev, ki pravi takole:
Na nobeno zasebno potovanje ni odšlo 43 odstotkov Slovencev; 40 odstotkov jih ni potovalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, 25 odstotkov zaradi pomanjkanja prostega časa, 19 odstotkov iz zdravstvenih razlogov, 11 odstotkov pa jih ni čutilo potrebe po potovanju.

Številke niso presenetljive, kar me čudi je suverenost, s katero jih objavljajo. Ne poznam nikogar, oziroma, nihče mi še nikoli ni omenil, da ga je kdo povprašal o njegovih potovalnih navadah. Le kako so dobili te številke? Na potovanjih po EU zadnja leta nikomur nismo pokazali osebne izkaznice ali potnega lista. Kakorkoli že te podatke pridobijo, naših potovanj v teh številkah zagotovo ni. Predvidevam, ker ne najdem podatka, da te podatke pridobijo iz naključno izbranih vzorcev, narejenih na manjšem delu prebivalstva. Menda je jasno, kaj želim povedati, tem številkam naj verjame, kdo želi. Pravzaprav sploh niso pomembne.

Pomembni in zanimivi pa so razlogi, zaradi katerih Slovenci ne potujemo. Izpostavljeni so pomanjkanje denarja, časa, zdravja in potreb. Štiri poglavitna pomanjkanja, ki nas pestijo, kadar pomislimo, da bi se lotili česarkoli, ne le potovanj. Že če nam manjka samo eden od omenjenih, je dovolj, da se nečesa ne lotimo. In če je verjeti statistiki o potovalnih navadah, večina Slovencev, ki ne potuje, potrebo po potovanju ima. Tudi zdravja in časa za potovanja večini ne manjka. Potovanjem se očitno največkrat odrečemo zaradi pomanjkanja denarja.

A ni tako, da nam prepogosto nekaj manjka, oziroma, da se preredko zgodi, da nas ne pesti pomanjkanje. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste imeli vse štiri? Torej denar, čas, zdravje in potrebo oziroma željo, da bi potovali? Najbrž se to ne zgodi pogosto, drugače statistika o potovalnih navadah Slovencev ne bi bila takšna, kot je. Sploh pa je prav, da je tako, kdo bi pa delal, če bi vsi ves čas potovali.

V življenju je pač tako, da ne moremo vedno imeti vsega, kar si želimo, drugače ne bi imelo smisla. Vedno nam nekaj mora manjkati. Če ostanem pri potovanjih; predpostavimo, da smo popotnik po duši, da radi spoznavamo svet in potujemo, da nas pogosto vleče na tuje, torej čutimo potrebo po potovanjih (menda je jasno, da to nima veze z vsakoletnim dopustom na isti lokaciji.) In če bi imeli vse pogoje za zadovoljevanje potrebe po potovanju nenehno izpolnjene in bi ves čas potovali, bi se potovanj slej kot prej naveličali. Tako, kot se naveličamo vsega, česar imamo preveč. Zato je prav, da nimamo vsega, kar si želimo.

Navdih za potovanja je nekaj, kar eni iščejo in nekaj od česar drugi bežijo. Zagotovo pa so tudi takšni, ki jim je tako za potovanja, kot za navdih zanje malo mar. Seveda so tudi potovanja sama lahko navdih, da se nečesa lotimo, a tokrat o navdihu, ki nam je pogosto potreben, da nekam odpotujemo. Navdih je lahko tisti manjkajoči delček, ki ga potrebujemo, da storimo to, kar si želimo, pa nekako ne zmoremo. Bodisi zaradi pomanjkanja poguma ali česarkoli drugega.

Imamo torej razloge zaradi katerih si želimo potovati, a nam kljub temu, da imamo vse možnosti, ne uspe narediti ključnega koraka in preiti od zamisli do uresničitve. Nekaj preprosto manjka, a ne vemo, kaj. In na tem mestu nam najbolj pride prav navdih – ustvarjalna moč, potrebna za sprejetje odločitve.

To ne velja za tiste, ki navdiha za potovanja ne iščejo, ampak se morajo brzdati, saj ga vidijo v vsem, kar jih spominja na potovanja. To so lahko celo drevo, postelja, kolo, vrata, čevlji, knjiga, veter, sonce… Saj ni nenavadno, da nas to drži še nekaj časa po vrnitvi iz daljšega potovanja po kakšni eksotični deželi, a ti občutki slej kot prej zbledijo. No, pri vseh morda ne.

Kje torej iskati in kako najti navdih za potovanja?

Če smo že kdaj potovali in nam je bilo všeč (če nam ne bi bilo, menda ne bi iskali navdiha za potovanja), je najpreprostejša in najbližja pot do navdiha v nas samih. V naših lastnih spominih. V zapiskih in fotografijah, ki smo jih naredili na preteklih potovanjih. V njih so, vsaj po naših izkušnjah sodeč, vedno spomini na nekaj lepega. Mimogrede, spomini na preteklost učinkujejo pozitivno le, kadar si z njimi ustvarjamo boljšo prihodnost. In kako bolje izrabiti spomine na minula potovanja, kot za navdih za prihodnja.

Če pa spominov na svoja potovanja nimamo, pa lahko navdihe najdemo marsikje drugje. V opisih popotniških dogodivščin, ki jih preberemo v časopisih, revijah, na internetu in seveda v knjigah. Nekateri popotniki znajo doživete izkušnje na potovanjih tako dobro preliti na papir oz. zaslon, da se ob tem, ko jih beremo, počutimo skoraj tako, kot da potujemo z njimi. Ni pa nujno, da je to pisana beseda, lahko je celo video in to takšen, ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen:

Tudi reklame potovalnih agencij niso od muh. Nekatere so tako lično urejene in bogate s fantastičnimi fotografijami, da si jim težko upremo. Navdihujoči fotografiji ni treba ničesar dodati, sama pove vse. Zanjo ni treba veliko, le turkizno morje in bel pesek:


Tudi oglasi destinacij samih znajo navdihniti in privabiti. In katera, če ne Indija, ima najprivlačnejšega:

Celo na televiziji lahko, če ga seveda iščemo, najdemo navdih za potovanje. Od raznih oddaj, dokumentarcev in filmov, kjer lahko vidimo lepote sveta, ki nas očarajo do te mere, da se sami odločimo odpotovati. Nekaj od filmov, za katere menim, da so odlična inspiracija za potovanje: Into the Wild, The Motorcycle Diaries , Easy rider , The Darjeeling Limited, European Vacation itd.

Skoraj sem pozabil na glasbo! Obstaja morda bolj vseprisoten in navdihujoč medij, kot glasba? Nekaj klasičnih komadov za vzbujanje popotniških apetitov: Lynyrd Skynyrd: Sweet Home Alabama, Steppenwolf: Born to be Wild, Iggy Pop: The passenger, U2: Where the Streets Have No Name, Tom Cochrane: Life is a Highway, Katrina & The Waves: I’m Walking On Sunshine, Lenny Kravitz: Fly Away, Talking Heads: Road to Nowhere, Whitesnake: Here I Go Again, Rammstein: Reise, Reise itd.

Glasba, filmi, oddaje, reklame, videoposnetki, časopisi, skratka, navdih za potovanja lahko najdemo skorajda kjerkoli. A nobeden od omenjenih medijev nas ne more tako posrkati vase, nas tako očarati, navdušiti, prepričati in navdihniti, kot nas lahko dober potopis v obliki knjige.

Pustite se navdihniti, odpotujte!

Konec leta je prav, če se ozremo nazaj in naredimo revizijo minulega leta. To lahko naredimo tako, da se vprašamo nekaj kritičnih vprašanj in skušamo biti pri odgovorih čim bolj iskreni. Ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili na začetku leta? Se je leto odvijalo v skladu z našimi pričakovanji? Kaj vse smo naredili narobe in kaj bi lahko naredili bolje? In tako naprej.

Kako se je torej izšlo naše popotniško leto 2011?

Nedavno sem zapisal, da smo bili v prvih devetih mesecih letošnjega leta zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. V zadnjih treh mesecih te številke nismo kaj prida povečali. V tem letu smo, v primerjavi s prejšnjimi leti, potovali manj. Skupaj nam je uspelo spraviti le eno potovanje v eksotično deželo. In še to je trajalo manj kot tri tedne. A težko bi trdil, da nismo izpolnili popotniških ciljev, ki smo si jih zastavili na začetku leta, saj jih takrat preprosto nismo imeli. O popotniških načrtih za prihodnost smo začeli razmišljati šele kasneje in te nam je v dobršni meri uspelo izvesti.

V letu 2011 smo:

obiskali London,

potovali po Iranu:




se potepali po Sloveniji:




počitnikovali na Jadranu:




z motorjem odkrivali skrajni sever Evrope:




in se odpravili na več krajših izletov.

Leto 2011 se je torej, kar se potovanj tiče, izšlo po pričakovanjih. Izšlo se je dobro, saj smo, kamorkoli že smo se odpravili, uživali (no, skoraj povsod, z Iranom se nekako nismo najbolje ujeli). A to, da se je izšlo dobro, še ne pomeni, da moram biti z izplenom, če lahko tako imenujem potovanja, tudi zadovoljen. To leto smo namreč potovali bolj z razumom, kot s srcem (kar ni nujno, da je narobe). Kakorkoli že, leto 2011 je za nami, a vtisi s potovanj so ostali. Spoznali smo drugačne ljudi, obiskali neznane kraje, okusili nevsakdanje jedi, prehodili nove poti, doživeli nenavadne običaje, predvsem pa odkrili nove kotičke širnega sveta ter morda celo kanček samih sebe.

V tem mesecu se nam potovalni načrti podirajo kot za šalo. Začelo se je z odpovedjo enotedenskega zimskega oddiha. Za tolažbo smo se želeli odpraviti nekam drugam v drugem terminu, a se je po dolgotrajnem iskanju izjalovilo tudi to. Na koncu smo že, morda iz obupa, na vsak način iskali vsaj nekajdnevni pobeg od doma, da bi letošnje leto zaključili nekje, kjer še nismo bili, pa se nam tudi to ni izšlo. Včasih je pač tako, da se stvari zasučejo po svoje, pa naj v to, da bi jih spravili na želeno pot, vložimo še toliko truda. Če ne gre, enostavno ne gre in na silo riniti nekam nima smisla. Sploh pa se vse zgodi z nekim namenom in če se temu upiramo, si nakopljemo le težave. Je pa včasih težko prenesti, ko se nam načrti podirajo in se ne zgodi to, kar smo pričakovali. O tem, kako je s pričakovanji in posledično z razočaranji, je v Indiji pisala Sabrina.

Pravijo, da se tudi tisoč kilometrov dolga pot začne s prvim korakom in da je ta najtežji. Nam ta običajno ne povzroča preglavic, saj s tem, da bi se odločali o tem ali gremo na potovanje ali ne, nimamo težav. Tudi tokrat je bilo tako. Težave so nastopile v naslednjem koraku, ko se je bilo treba uskladiti z vsemi mogočimi obveznostmi, ki jih prinaša veseli december. Zdaj jim preprosto nismo mogli uiti, oziroma se jim odpovedati in odpotovati. Zato bomo za praznike doma. Nič zato, bomo pač malce počakali, da ponovno izkusimo občutek prostosti, ki nam jo dajejo potovanja. O tem občutku sem pisal že ničkolikokrat, tudi pred zadnjim potovanjem:
Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Seveda to ne pomeni, da se zaradi tega, ker nismo zapustili doma, počutimo nesvobodne. Biti doma za praznike namreč pomeni, da bomo božično-novoletni čas, namesto v družbi neznancev nekje na tujem, preživeli v družbi prijateljev. Sploh pa je do najdaljše noči v letu še skorajda ves teden in medtem, ko jo čakamo, lahko obiščemo kakšen kotiček Slovenije, ki ga ne poznamo. Na primer Stol, najvišji vrh Karavank, odkoder je bil danes takšen razgled:







Srečno 2012 in obilico popotniških užitkov!

Zadnjič sem pisal o potopisih in drugih knjigah, ki nas lahko navdihnejo celo do te mere, da sami nekam odpotujemo. Tokrat o konkretnih knjigah, ki bi jih priporočil tistim, ki iščejo navdih za potovanje ali pa želijo o potovanjih le brati. Splošnega recepta za knjige, ki navdihujejo ne poznam, saj ima vsak svoj okus. Zraven tega so dobri potopisi redki, saj so redki dobri pisatelji med popotniki, oziroma dobri popotniki med pisatelji. Tako da navajam le nekaj od knjig, ki jih sam dobro poznam in se mi zdijo dobre.

Pravijo, da so knjige drage. Ne bi rekel. V primerjavi s skorajda katerokoli drugo obliko krajšanja časa, je branje knjig eden izmed najcenejših. Seveda pa pri branju knjig ne gre le za krajšanje časa, kot je to pogosto pri gledanju televizije (za slednjo je Groucho Marx dejal: »Televizor se mi zdi zelo poučen. Vsakič, ko ga kdo prižge, grem v drugo sobo brat knjigo!«)

Za tiste, ki radi nakupujejo, je morda najlepše oditi v lokalno knjigarno in knjigo kupiti. Ali obiskati spletno knjigarno, naročiti knjigo in počakati nekaj dni. Če smo že pri spletu, tam je z malo iznajdljivosti mogoče najti veliko brezplačnih knjig, seveda v elektronski obliki. Knjige je mogoče tudi menjavati, to smo počeli mi na potovanju. A daleč najbolj razširjen način, ki ga Slovenci uporabljamo za to, da pridemo do hrane za dušo, so knjižnice. Samo v novembru je bilo v slovenskih knjižnicah izposojenih več kot poldrugi milijon gradiva!

Del slovenskih popotnikov ne naštevam, domnevam, da jih vsi, ki beremo potopise, bolj ali manj poznamo. Nekatere od naštetih knjig so prevedene v slovenščino, druge so v angleščini. Gre za klasične potopise z doživetji pisca na potovanju po neki deželi in tudi takšne z alpinističnim ali motorističnim pridihom.

Bill Bryson, The lost continent: travels in small town America
Paul Theroux, The old Patagonian express: by train through the Americas
Bruce Chatwin, V Patagoniji
Jack Kerouac, On the road
Ted Simon, Jupiter’s travel
Ewan McGregor, Long way down in Long way round
Maurice Herzog, Anapurna
Jon Krakauer, Izginuli – osebni obračun z Mount Everestom
Lionel Terray, Osvajalci nekoristnega sveta: od Alp do Annapurne
Gregory David Roberts, Shantaram
Mitchell Zuckoff, Lost in Shangri-La
James Hilton, Lost Horizon

Še nekaj nepotopisnih knjig, katerih namen je razplameneti popotniško slo:
Nepozabni kraji sveta, ki jih v življenju morate videti
Sanjske poti po svetu
Unforgettable Journeys to Take Before You Die
Make the Most of Your Time on Earth
501 Must-Visit Destinations
Lonely Planet The Asia Book
Rolf Potts, Vagabonding: An Uncommon Guide to the Art of Long-Term World Travel
The Road Less Travelled: 1,000 Amazing Places Off the Tourist Trail

Turističnih vodnikov tokrat ne omenjam, so pa nepogrešljiv tehnični pripomoček na potovanju.

Če velja Borgesova misel, da nobena pesem o roži ne more biti tako lepa, kot roža sama, potem velja tudi ta, da noben potopis ne more biti tako dober, kot potovanje samo. Pa vendar jih tako radi beremo, tako pesmi o rožah, kot potopise oziroma knjige o potovanjih. No, če sem iskren, za rože ne bi vedel kaj je lažje, jih opazovati ali brati pesmi o njih, vem pa kako je s potovanji; lažje je brati knjige o potovanjih, kot potovati. Sicer ne gre za to kaj je lažje, temveč kaj je lepše, a pogosto velja, da nam je tisto, za kar se je treba manj potruditi, lepše.

Ljudje, ki ne potujejo, lahko skozi potopise doživljajo dežele, ki jih sami ne bi nikoli obiskali. Tako spoznavajo svet posredno skozi doživetja drugih. Pri popotnikih pa gre pri branju potopisov še za nekaj drugega. Branje knjig o potovanjih drugih, ne prinaša zadovoljitve popotniških apetitov, kje pa, ravno nasprotno. Branje potopisov popotniške želje le še dodatno razvname. Dober potopis je najmočnejši navdih za potovanje! In ker mi sedaj, iz nekih ne povsem razumljivih razlogov ne potujemo, si popotniško literaturo doziram v strogo odmerjenih količinah. Da se kje ne bi razvnel… Če pogledam spisek knjig, ki sem jih prebral v zadnjem času, vidim, da sem od zadnjega potopisa prebral deset nepotopisnih knjig. Pa tako imam rad potopise, a kaj, ko lahko ima branje popotniških vtisov posledice neslutenih razsežnosti, kot na primer enoletno potovanje okrog sveta. Opozorila na nekaterih potopisnih knjigah, ki pravijo: “Pozor, ta knjiga vam lahko spremeni življenje!” niso zaman. Mimogrede, če kdo misli, da mu knjiga ne more spremeniti življenja, obstaja velika verjetnost, da ne bere dovolj ali pa da ne bere pravih knjig.

Dobro napisan potopis (po SSKJ popis potovanja z osebnimi vtisi, doživetji pisca) v bralcu vzbudi občutek, da sam potuje po deželah, o katerih bere. A ni čudovito, da lahko sedimo v toplem naslonjaču, v varnem zavetju doma in beremo o neverjetnih prigodah popotnikov na drugem koncu sveta. Ti občutki so menda najbližje tistim, ki nas prežemajo, kadar potujemo sami. A da ne bo pomote, občutki, ki jih doživlja popotnik na potovanju in občutki, ki jih doživlja bralec, so svetlobna leta vsaksebi. Saj je menda jasno, da ne glede na to, kako dobro je potopis napisan, bralec ne more čutiti, kar je občutil pisec, ko se mu je opisana prigoda pripetila. A bralci si lahko v potopisih opisana potovanja predstavljamo. Ravno zaradi tega je prebiranje potopisov tako privlačno, saj nas v mislih popelje v drug svet. Če je dobro napisan, nas potopis, kot vsaka druga zanimiva knjiga, posrka vase. In takrat, ko pozabimo na to kje smo v resnici in se popolnoma zatopimo v branje popotniških doživetij, na nek način potujemo.

Popotniškim utrinkom, ki jih je mogoče prebirati na tej strani, ni mogoče reči potopis. A vendar nam je marsikdo dejal, da ob prebiranju naših dogodivščin s potovanj, potuje z nami. Zdi se mi čudovito, da lahko v ljudeh vzbudimo takšen občutek, da se jim zdi, da potujejo z nami. Podobno je na potopisnih predavanjih, kjer od ljudi dobimo neposredno povratno informacijo o tem, kako se počutijo, ko vidijo fotografije in slišijo prigode z naših potovanj. Po zadnjem predavanju nam je pristopila neka gospa in se nam zahvalila za to, kar smo ji dali s tem, ko smo naše popotniške izkušnje delili z njo.

Nekateri torej beremo potopise, da v njih najdemo navdih za potovanja, drugi zato, ker jih zanimajo tuje dežele in doživetja popotnikov, tretji morda zaradi nečesa drugega. Najsi je še tako dobro napisan, potopis nikakor ne more nadomestiti potovanja, je pa lahko precej dober približek.

V tem letu so nam preostale še tri nedelje in kopica praznikov. Kaj početi, da veseli december ne bo vesel le za trgovce?

Možnosti je veliko, a kaj, ko smo tolikokrat z nečim omejeni in ne moremo početi tega, kar bi si želeli. Dejavniki, ki nas omejujejo, so lahko zunanji in notranji. Pravimo, da je za to, da bi nekaj počeli (odšli na sprehod, kolesarili, plavali, igrali šah, plesali, igrali Monopoli, pekli pecivo, urejali albume s fotografijami, poklicali prijatelje, odpotovali…) premrzlo, prevroče, pretemno, prenevarno, predaleč, prepozno, prezgodaj. Da ni snega, da je sneg, da nimamo dopusta, da imamo otroke, da imamo psa in seveda ultimativna krivca vseh težav; večno pomanjkanje denarja in časa.

Saj nekateri od naštetih razlogov so objektivni, a če smo iskreni, lahko priznamo, da je večina povsem subjektivnih. Da je veliko lažje najti razlog/izgovor, zakaj nečesa ne moremo, kot pa se nečesa lotiti. Vse se da, če se hoče, oziroma vedno se nekaj da, če se hoče. A kaj, ko se vedno, kadar pomislimo na nekaj, kar bi želeli narediti, v naši glavi najprej porodijo ovire. Morda to izvira iz našega samoohranitvenega mehanizma, morda iz česa drugega, ne vem. Na primer, pravkar sem pomisli, da bi šel na Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. In kaj se je zgodilo? Že v naslednjem trenutku je bil moj um preplavljen z armado razlogov proti. V resnici pa ti razlogi in ovire sploh niso pomembni. Kar je pomembno je le, da je moja želja dovolj realna in dovolj močna. Dovolj realna pomeni, da imam dovolj sredstev, znanja, moči in možnosti premagati armado razlogov, ki stoji na poti do uresničitve moje želje. Dovolj močna pa pomeni, da mi to, da bi se povzpel na Kilimandžaro, resnično pomeni toliko, da bi se tega sploh lotil. Kjer je volja, je tudi pot.

Če naše želje niso dovolj realne, da bi jih lahko nekoč uresničili, je morda bolje, da jim rečemo kar sanje in se s tem, da bi jih uresničili, ne obremenjujemo. Tudi tarnanje nad lastno usodo ali nad tem, ker se nismo rodili z zlato žlico v ustih, ne pomaga. Pomaga le, če imamo želje, ki so dovolj realne in močno voljo, da jih uresničimo.

Kaj pa, kadar imamo realne želje, nimamo pa dovolj močne volje, da bi jih uresničili? Takrat je menda najbolje, da ne rečem najlažje, zateči se k prej omenjenim izgovorom. Kadar pa smo dovolj samokritični, lahko rečemo, da se nam ne ljubi. No, lahko pa smo bolj diplomatski in neuresničitev lastnih želja opravičimo na elegantnejši način, tako da sebi (in drugim) rečemo, da imamo »druge prioritete«. V to kategorijo sodi tudi moja želja o vzponu na Kilimandžaro. Seveda bi se želel povzpeti nanj. Tudi izpolnitev te želje je zame realna. Le močna ni dovolj. V tem trenutku imam pač druge prioritete.

Kakšno naključje! (Pravzaprav naključja ne obstajajo, a to je že druga zgodba.) V tem trenutku, ko pišem o željah in vzponih na Kilimandžaro, sem se spomnil na prispevek, ki sem ga napisal po vzponu na Cotopaxi, prav tako vulkan, ki je povrhu enako visok in na enaki zemljepisni širini kot Kilimandžaro. Takrat sem o uresničevanju želja zapisal:
A za doživljanje je pogosto treba premagati ovire, ki jih postavlja razum in poslušati, kar veleva srce. Drugače kmalu po začetnem zanosu, vskočijo preračunljivost, strah in drugi razlogi, ki jim pravimo racionalni, zaradi katerih želja sčasoma izpuhti. Izgine v neskončnem prostoru neizpolnjenih želja. Ali res raje poslušamo razum in preslišimo srce?

Pravzaprav bi moral zapisati: zakaj raje poslušamo razum in preslišimo srce? Res, zakaj?

Vprašanje kaj početi, je torej pravcata Pandorina skrinjica, ki skriva kopico angažiranja, od ubadanja z dejavniki, ki nas omejujejo in razlogi proti, do uresničevanja dovolj realnih in dovolj močnih želja. Vprašanje je le, če si jo drznemo odpreti.

Nedavno sem slišal nekaj zaskrbljujočega: Slovenci smo po stopnji samooskrbe s hrano v Evropi zadnji. Skupaj s Finci. Zadnji smo tudi po količini kmetijske zemlje na prebivalca. Smo pa prvi po kvadratnih metrih trgovin. V to kaj pomeni samooskrba s hrano, se ne bom spuščal, saj se mi zdi pojem dovolj jasen. Razlagam si ga, kot razmerje med hrano, ki jo neka država v nekem obdobju pridela in med hrano, ki jo prebivalci te države v istem obdobju porabijo.

V čem je pravzaprav problem nizke stopnje samooskrbe s hrano? Odgovorov na to vprašanje je veliko. Eden najpreprostejših je morda ta: Družina, ki prideluje zelenjavo na lastnem vrtu, porabi manj denarja za kupovanje hrane. Enako velja za državo. Torej, več hrane kot pridelamo sami, manj je moramo kupiti, več denarja nam ostane.

Nekatere države pridelajo več hrane, kot je porabijo, zato jo izvažajo, druge manj, zato jo uvažajo. Tretje države pa hrane, ki jo potrebujejo, ne morejo dovolj niti pridelati, niti uvoziti. V teh državah bi naj živeli skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva. Slovenci najbrž nismo med njimi, prav tako dvomim, da prebivalci katere druge država iz EU. Države, katerih ljudje trpijo pomanjkanje hrane, so daleč od nas, predaleč, da bi nam bilo mar.

Seveda so revščina, pomanjkanje, lakota, stradanje in podhranjenost prisotni tudi v Evropi, a v neprimerljivo manjši meri, kot v Aziji, Južni Ameriki in Afriki. Relativna revščina v Sloveniji je po podatkih statističnega urada manj kot 13 odstotna. Zraven tega ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. A to so le številke, ki pomenijo le, da gre marsikomu slabše kot nam Slovencem. A kako je v resnici, najbolje ve vsak zase.

Če smo iskreni, so težave, ki pestijo nas v razvitih državah precej manjše, kot težave, s katerimi se ubadajo v tako imenovanih državah tretjega sveta . A ljudje smo pač takšni, da nas ob lastnih težavicah, težave drugih ne brigajo. Sploh pa nam Slovencem ne more biti hudega, če res drži, da imamo največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi. Naj še tako tarnamo, trgovski centri so polni kupcev. Je pa v njih očitno vedno manj izdelkov, pridelanih v Sloveniji.

In kakšno povezavo imajo samooskrba s hrano, revščina in trgovine s potovanji?

Le to, da smo se v mnogih državah tretjega sveta na lastne oči prepričali, kako je tam. Za tiste, ki imamo to srečo, da ne čutimo revščine (teh bi torej naj bilo v Sloveniji 87 odstotkov), so potovanja dober način, da z lastnimi očmi vidimo, kaj sploh pomenijo revščina, pomanjkanje in podobni pojmi, o katerih pri nas toliko slišimo, a tako malo vemo. Potovali smo tudi po zelo revnih deželah Azije in Južne Amerike. Tam smo velikokrat jedli le na tamkajšnjih poljih pridelano hrano, druge hrane tam enostavno ni. V trgovske centre nismo zahajali, ker jih ni bilo.

Medtem, ko lahko v Sloveniji kupujemo uvoženo hrano kakršno si zaželimo. In to v mega trgovskih centrih, zgrajenih na bivših kmetijskih površinah. Le zakaj bi nas skrbeli nizka stopnja samooskrbe in preveč kvadratnih metrov trgovin…

Še vedno sem pri tematiki načrtovanja potovanj. Sicer potovanja v tem trenutku sam ne načrtujem, a o tem lahko vsaj razmišljam. Na nek način o potovanjih tako ali tako vedno razmišljam. Kaj pa naj človek v teh dneh brez sonca počne? Danes je četrti zaporedni dan brez sonca. Živeti pol leta v zimi brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti, je zapisal izvrstni alpinist Lionel Terray v knjigi Osvajalci nekoristnega sveta.

Terray je izvedel ene izmed najtežjih prvinskih alpinističnih vzponov v Alpah, Himalaji in Andih. Vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi v gore, knjigo toplo priporočam. O knjigi, ki bi jo priporočil vsem, ki se vprašujete, kaj žene ljudi na potovanja, pa kdaj drugič.

Torej, živeti brez sonca, jemlje življenju del mikavnosti. To drži! No, morda ne za tiste, ki jim je dovolj svetloba, ki prihaja iz televizijskega ali računalniškega zaslona. Kakorkoli pač, vsakomur svoje, a zame je sonce najpomembneje od vsega, kar ne prihaja z našega planeta. Pravzaprav mi sonce pomeni več, kot večina reči z našega planeta. Reči, ki jih brez sonca tako ali tako ne bi bilo.

Kdo se še spomni slogana sonce, voda, zrak, svoboda? Sonce je na prvem mestu! Resda najverjetneje zaradi rime, pa vendar. Sonce je ena izmed tistih dobrin v življenju, katerih pomembnosti se zavemo šele takrat, ko jih pogrešamo. Tako, kot ne razmišljamo o tem, da je vir življenja na zemlji sonce.

A kje je sonce zdaj, novembra? Zunaj sta megla in mraz, o soncu ni ne duha, ne sluha. Skratka razmere zunaj niso nič kaj privlačne. Za karkoli. Nič, za kar bi bile te razmere zunaj primerne in bi to seveda tudi počeli zunaj, mi ne pade pamet. Če nas v teh dneh že kaj spravi ven iz toplega stanovanja, to zagotovo ni vreme. Po drugi strani pa manj časa zunaj, pomeni več časa noter, kar je izvrstno. Sedaj lahko počnemo vse, za kar v dolgih poletnih dneh, ki smo jih preživljali zunaj, ni bilo časa. Eno takšnih opravil je razmišljanje o potovanjih, tako preteklih, kot prihodnjih. Ne načrtovanje, le razmišljanje. Oziroma, če sem bolj natančen, sanjarjenje. Kam, kdaj in kako.

Pred leti, ko nisem smučal, sem na zimski čas gledal, kot na nekaj slabega in le čakal, da čim prej mine. Nato sem znova začel smučati in vzljubil zimo. A zadnje tri ali štiri zime skorajda nisem smučal, malo zaradi potovanj, malo zaradi kaj vem česa. To zimo bo drugače, smučali bomo in to že čez nekaj tednov. Prvič bomo vsi štirje skupaj na smučeh.

Seveda je ta letni čas primeren tudi za branje, gledanje filmov, igranje družabnih iger, kuhanje, kvačkanje in čiščenje zamrzovalnika, ne le za sanjarjenje o tem, kaj bomo počeli, ko bo posijalo sonce. A to ni tako preprosto, sploh kadar imaš sonce tako močno rad. Vse kar počnemo je mikavnejše, kadar smo obsijani s toplim soncem. Ni ga čez sonce.