Najlepše vode južno od Kolpe

Ta vikend so se zadeve končno uspele postaviti na prava mesta in sva ga s Sabrino izkoristila kot se spodobi. Usedla sva se na motor in se brez konkretnih načrtov ali itinerarja zapodila proti Bosni in Hercegovini. Začela sva z Banja Luko, kjer sva se znašla na maturantski dan, zaradi katerega se je v centru trlo na stotine maturantov. Pozornost (predvsem tistih z objektivi) so vzbujala svečano oblečena dekleta v dvajset centimetrskih petah. A naju je bolj pritegnila lepota reke Vrbas, ob kateri sva šotorila prvo noč. Ob reki Vrbas
Vrbas

Očitno naju je spanje ob reki napolnilo z neko neustavljivo privlačnostjo voda, ki naju je spremljala vse štiri dni. Tako sva naslednji dan nadaljevala ob Neretvi.
Neretva
Neretva

Mislila sva, da so poti do Boračkega jezera Boračko jezero
zakotne, dokler se nisva podala na Zelengoro. Zelengora

Cest je že zdavnaj zmanjkalo (niti na topografski karti jih ni), ko sva še kar rinila in rinila, dokler je šlo. Nato sva odkrila raj!
Zelengora
Zelengora
Zelengora Le enkrat samkrat mi je Sabrina dovolila zapeljati s poti na travo. Moral sem poskusiti, ob takšnih razgledih sem ob pamet!

Sledila je noč v šotoru ob Sutjeski, še eni krasni reki tam daleč, v krajih, ki so jih vsi (razen zgodovinarjev) pozabili.
Sutjeska
Sutjeska

Nadaljevala sva mimo jezera Klinje, Klinje
obiskala izvir Bune izvir Bune
in zaključila s selfijem ob Neretvi. Neretva

A ker za nas ni potepa ali izleta po Balkanu brez morja, sva se četrti dan podala v Dalmacijo in severneje vzdolž čudovite jadranske obale. Seveda sva se tudi okopala v morju, nato pa naju je zadnji dan na poti domov opral še dež. Tako, da sva opravila tako rekoč z vsemi vodami, kar jih je.

Fantastičen izlet, s katerim sva si znova dokazala, kako blizu in preprosto dostopne so nam najlepše naravne lepote tega sveta.

Prvomajske počitnice na Siciliji

Na potovanja v času prvomajskih počitnic se najpogosteje odpravljamo na bližnje destinacije; Ciper, Malta, Kanarski otoki, Sardinija in letos Sicilija. Pravzaprav gre za »koncentrirana« potovanja, kjer si v relativno kratkem času, od sedem do štirinajst dni, skušamo privoščiti čim več. Še največ sonca. In tega je bilo na Siciliji v izobilju. Palermo nas je namreč pričakal s poletnimi 30 stopinjami. Resda smo letos bili že v Indiji, a kje je že to…

Torej, Sicilija! Čudovita destinacija, zraven Dolomitov in Kalabrije ter morda Toskane, Sicilija za navdušence nad vsem, kar je italijanskega, ponuja največ. Zato smo tukaj že drugič. Zraven tega je daljni jug Italije obdarjen s toliko sonca, da so tamkajšnje tržnice že v času prvomajskih praznikov tako bogate kot naše šele dva meseca kasneje. Da dobrot, ki jih ponujajo, niti ne omenjam; na primer artičok, katerih šop desetih stane le dva evra. artičoke

Sicilija je resda dokaj drugačna od severa Italije, a mesteca so ravno tako nabita z znamenitostmi, do katerih vodijo poti mimo neštetih barov in gelaterij, tako da je tudi celodnevno pohajkovanje po mestih lahko prijetno. Seveda je poskrbljeno tudi za hrano, saj je polno lokalov, kjer strežejo paninije, arancine, brioše, lazanje, testenine, pice in podobno ulično hrano. čas za malico Povsod je mogoče najti senco ali prostor za sedenje, tudi na ogromnih trgih pred katedralami Siracusa in promenadah ob morju. Siracusa

V Italiji znajo res izjemno dobro poskrbeti za to, da se tako lokalni sprehajalci, kot tuji obiskovalci, odlično počutijo. Tudi cene niso prehude, razen v »prima fila« restavracijah. Mi smo zahajali v lokale, kjer smo za kosilo za vseh pet plačali 20 evrov, zelo poceni. Tudi za pet velikih sladoledov smo redko plačali več kot 10 evrov. Seveda je mogoče jesti tudi za precej več denarja, a mi si najboljše restavracije privoščimo v Indiji in podobnih državah. V Evropi to ne gre, sploh sedaj, ko nas je bilo pet. Smo pač letos prvič vzljubili arancine, nad katerimi sva se s Sabrino včasih zmrdovala. Arancini so ocvrte kepe riža, polnjene z nadevom iz mesa ali artičok ali malancani ali špinačo s sirom in tako naprej. Izvrstni so! arancini

Italijanski sladoledi si zaslužijo prav posebno mesto, a se bom raje zadržal in zapisal le, da so najboljši na svetu. Pojedli smo jih veliko. Zelo veliko. sladoled, Sicilija sladoled, Sicilija

Sicilije tokrat nismo prepotovali po dolgem in počez, kot smo to storili prvič, temveč smo obiskali le nekaj krajev in med njimi prevozili kakšnih tisoč kilometrov. Zadržali smo se v krajih Palermo, Cefalu, Enna, Catania in Siracusa.

Uspelo nam je narediti tudi tri krajše pohode po čudoviti naravi. Enkrat smo se podali v gore, Madonie, Sicilija drugič po soteski Pantalica in tretjič na Etno. Etna

Skratka, prvomajske počitnice za prste polizat!

Poučno potovanje po Siciliji

Tokratno potepanje po Siciliji je bilo nekaj posebnega. Predvsem zaradi tega, ker smo prvič potovali v novi, petčlanski postavi. Večja kot je skupina, več je različnih želja in več je prilagajanja ter sklepanja kompromisov. A prav je tako, prilagajanja in sprejemanja navad drugih ni nikoli dovolj. To ne velja le za sprejemanje novih ljudi, ki se znajdejo v našem ožjem krogu, ampak tudi za vse bližnje, ki se spreminjajo. Tako je v primerjavi z devetletno deklico, ki je stala na Etni leta 2008, Sicilija 2008 Sara danes velika punca. Sicilija 2017

Tudi Maša, ki je takrat imela štiri, Sicilija 2008 jih ima danes 13. Sicilija 2017

Tudi midva s Sabrino sva se od leta 2008 Sicilija 2008 spremenila. Sicilija 2017

Ne govorim o odraščanju in staranju, temveč o tem, da se s tem, ko se spreminjajo naše navade, želje, sposobnosti in še kaj, spreminjamo tudi mi. Tako so za nas potovanja oder, na katerem vsake toliko časa odigramo vsi skupaj in igra uspe le, če se drug drugemu prilagajamo. Seveda smo kot družina skupaj vsak dan, a v znanem okolju oziroma doma smo podvrženi rutini, zato sprememb ne opazimo tako, kot na potovanjih. Ko k temu dodamo še novo dimenzijo potovanj, ki se nam je odprla na tokratnem potepanju po Siciliji, dobimo popolnoma novo, poučno izkušnjo. O sebi in drug o drugemu smo se naučili nekaj novega.

Vse krasne znamenitosti, ki jih obiščemo, dobrote, ki jih okusimo in prizori, ki jih doživimo na potovanjih, pa so le češnja na naši družinski torti.

Nova dimenzija potovanj

Naše prvo družinsko potovanje z otroki sega v leto 2001, ko smo se z avtom odpeljali v Grčijo in se tam potepali cel mesec. Sara je imela takrat dve leti. Kmalu jih bo imela 18. Za nami je torej 16 let družinskih potovanj! Sicer smo v zadnjih letih parkrat ponovno obiskali države, ki smo jih že videli, a Indija in Mehika sta tako veliki deželi, da ju lahko obiščemo desetkrat in ne bomo obiskali vsega. Zraven tega je bila Sara z nami nazadnje predlani, tako da je potovanj, na katera se odpravimo kot družina, manj kot jih je bilo. A še vztrajamo in potujemo. Seveda, koliko nam dopuščajo okoliščine, predvsem pa, koliko nas žene popotniška strast.

Kot vse stvari, ki jih v življenju ponavljamo ali počnemo pogosto, tudi potovanja postanejo dolgočasna. A le, če jih ne začinimo. Sami smo odgovorni za to, da potovanje naredimo zanimivo in privlačno, predvsem pa mora biti takšno, da nam ob misli na to, da ponovno potujemo, poskoči srce. Za to pogosto potrebujemo nekaj novega. Saj ni treba veliko, morda nova, še neodkrita destinacija, morda nov način potovanja ali morda nova družba. Če že ne menjamo destinacije, pa menjamo način potovanja; enkrat z avtom, drugič peš, s kolesom, letalom, ladjo ali kakorkoli drugače. Če ne menjamo niti destinacije, niti načina potovanja, pa lahko poskusimo zamenjati oz. razširiti družbo.

Prvomajski prazniki so pred vrati, gremo na Sicilijo (ups, tudi tam smo že bili). Prvič smo tja odpotovali z avtom in šotorom, tokrat letimo, najamemo avto in spimo v apartmajih. A nova dimenzija tokratnega potovanja je nova postava. Potuje nas pet! Drugič v 16-letni popotniški karieri se nam bo nekdo pridružil na potovanju. Zanimivo bo.

Sploh pa je Sicilija kot del Italije destinacija, kamor bi se človek vračal vsako leto. Če že ne zaradi česarkoli drugega, zaradi tega: 2008-sicilija_20.JPG 2008-sicilija_19.JPG 2008-sicilija_16.JPG 2008-sicilija_01.JPG

Očarljiva in slastna Etiopija

»Neočarljiva od daleč, umazana in razpadajoča od blizu, zaudarjajoča po neumitih ljudeh in bolestnih živalih, kjer je vsak zid zasmrajen z urinom in vsaka ulica založena s smetmi. Glasna glasba, hupanje avtomobilov, izpušni plini in nadležneži z žugajočimi prsti, ki svarijo: “Slabi ljudje so tam!”. Afriška mesta se zdijo kot bedna improvizirana mravljišča, ki privlačijo reveže in obupance iz divjine ter jih spreminjajo v tatove in prevarante. Goljufanje je pogosto edini način za preživetje v mestih, kjer plemenska pravila ne veljajo. Edino sankcioniranje izvajajo policisti, sloj ljudi, ki v Afriki niso kaj več kot licencirani tatovi.« To so besede pisca, Paula Therouxa, ki jih je zapisal o Addis Abebi na enem izmed potovanj čez Afriko (kjer je sicer preživel več let).

“Kaj počnem tukaj?” Neodgovorljivo vprašanje, ki si ga je v nenavadnem etiopskem mestu, Harar, dobrih sto let pred njim zastavil Arthur Rimbaud, francoski pesnik in popotnik.

Skratka, Etiopija je dežela, kjer se tudi izkušenemu popotniku, ki misli, da je videl vse, razširijo obzorja. Sam sicer nisem tako kritičen do krajev in ljudi, ki jih obiskujem in srečujem na potovanjih ter svojih občutkov ne znam tako ubesediti, si pa vprašanje, kaj počnem tukaj, pogosto zastavim, ko se znajdem/-o tam, kamor človek zdrave pameti nima kaj iskati. V Etiopiji sem si to vprašanje zastavil, ko sem zaradi gumidefektov, ki so se vrstili dan za dnem, skorajda obupal. A vedno znova sem našel nekaj, kar me je dovolj presunilo in streznilo, da sem v svojem početju našel smisel. Etiopija je nedvomno dežela, kjer smo popotniki (ki potujemo v lastni režiji ali celo sami) na preizkušanju meja lastnih zmogljivosti. Kako daleč si upamo, koliko zmoremo in zdržimo, preden si priznamo, da smo šli predaleč?

V prestolnici sem ostal dva dni in jo prepešačil po dolgem in počez. Pešačenje je nedvomno najboljši način za spoznavanje mest in odkrivanje pristnih kotičkov. Teh v Addis Abebi ne manjka. Tam sem prvič v Afriki jedel v vrhunski restavraciji. Mize so se šibile pod težo izvrstnih lokalnih etiopskih dobrot. mizica pogrni se v Etiopiji

Medtem ko je bila hrana v lokalnih restavracijah bolj borna, oziroma sem težje našel kaj zase. Na primer v slaščičarni, ki sem se je tako razveselil, ko sem zagledal baklave. Sedel sem v poln lokal in naročil, kar so jedli vsi drugi, baklavo. A ko sem jo poskusil, sem ugotovil, da je brez nadeva, oziroma, da jo sestavljajo le rezine testa oblite s sladkorjem. baklava po etiopsko Kakšni orehi ali pistacije, le testo in sladkor! A potrudil sem se in pojedel do konca, kot vsi v lokalu.

Etiopska kuhinja slovi kot okusna, zato sem bil odločen, da poskusim čim več lokalnih specialitet. Tovrstnim jedem se sicer izogibam, a kadar gre za višje cilje, jem tudi meso. Tako sem poskusil tudi jed, ki sem jo v Etiopiji videl najpogosteje, tibs. Pečeno meso s čilijem. tibs s čilijem A bilo je malce premočno za moj okus. Pa ne zaradi čilija.

Zaradi radovednosti me je eksperimentiranje z okusi Etiopije pripeljalo tako daleč, da sem poskusil še nekaj, čemur se izogibam, pravzaprav ne pijem nikoli. Kavo! Pristno, sveže pečeno in kuhano etiopsko kavo. etiopska kava Bila je v redu, a ne dovolj, da bi o kavi spremenil mnenje. Zame je namreč zmagovalec vseh pijač sveže iztisnjen sok. Če je iz svežega manga, je neprekosljiv. mango v kozarcu

Na tem potovanju sem bil omejen s časom (jasno) in Etiopijo sem moral zapustiti prej, kot sem želel. Sicer sem obiskal kar nekaj krajev in videl več čudes kot v večini drugih dežel na poti čez Afriko, a Etiopija ponuja še veliko več. Nisem obiskal niti nenavadnega mesta Harar, niti severa dežele, kjer je toliko čudes, da mi je kar žal, da sem jih izpustil. Podal se nisem niti na skrajni vzhod proti Somaliji, niti na skrajni zahod proti Južnemu Sudanu. Najbrž jasno, zakaj. Po drugi strani pa imam sedaj dober razlog, da se tja vrnem. Le Sabrino še prepričam, da je Afrika kul…

Dolina reke Omo, Etiopija

»Z vodo iz vedra se že ne bom umival!« sem si rekel, ko voda s tuša ni pritekla. Naivnež, v Etiopiji sem! Zdržal sem le en dan, ko je voda, ki sem jo s plastenko zajemal iz vedra in polival po sebi, še kako prijala. Za bojazni o parazitih, E. Coli in drugih v vodi prisotnih grozotah, nekako nisem imel prostora. Spal sem v nekem hotelu, a sem jih prosil, če lahko, namesto v zadušljivi in umazani sobi, šotorim na travici. Seveda se jim je to zdelo neumno, a so mi dovolili. Nobena afriška soba ni tako čista kot notranjost mojega šotora.

Šele na tem delu poti čez Afriko sem se pričel zavedati resnosti in težavnosti podviga, ki sem se ga pravkar loteval. Dnevno sem se ukvarjal z nadlogami v vseh mogočih živih in neživih oblikah ter nenazadnje tudi s tem, da ni bilo vode in elektrike, kaj šele interneta ali telefonskega signala. A najbolj od vsega sem pogrešal varno zatočišče, kamor bi se umaknil pred vsemi neprijetnostmi. Zato so mi bile popoldanske urice, ko sem se lahko ob šotoru lotil kuhanja, poslušanja glasbe in drugih rutinskih opravil, zelo pomembne. priprava večerje

Tako je okolica doline Omo na jugu Etiopije postala moj najdaljši postanek v Afriki. Tri dni sem prebil v tem zakotju, kjer se je čas ustavil in nič ne kaže na to, da se bo kmalu karkoli spremenilo. Obiskal sem več plemenskih skupnosti in se čudil razmeram, v katerih živijo. Fantastičen svet. Seveda zame kot opazovalca, kako ga doživljajo oni, ne bi upal soditi.

Etiopijci so vsekakor najbolj drugačni ljudje od vseh, ki sem jih imel priložnost spoznati na potovanjih po svetu. Med vožnjo skozi vasi (bolj ali manj večji del poti) so se ljudje vame zaganjali, name vpili, plesali, kazali, naj se ustavim, zamahovali proti meni z motiko in bičem. Skratka počeli so vse mogoče, razen tistega ne, kar sem na nek način pričakoval; da bi me kamenjali. Na kamenjanje so me namreč opozarjali tisti, ki so Etiopijo že prepotovali. »Kako?« Sem bil začuden, ko sem to prvič slišal. »Ja, ko te zagledajo, da se pripelješ, vržejo vate kamen!« Neverjetno, to moram videti, sem pomislil. A najbrž sem imel sem srečo, da so predmeti, s katerimi so me strašili, ostali v njihovih rokah ali me zgrešili. Ampak, da ne bo zvenelo, kot da so vsi Etiopijci strašni, to nikakor ne drži. Ko sem se kje zaustavil in so me obstopili, so bili vedno zvedavi in prijazni. Razen enkrat, ko sem moral pred hitrimi prsti pobegniti. Ustavil sem na mostu čez reko, kjer je v vodi stalo nekaj deset žena, ki so prale perilo. Čudovit prizor. A še preden sem uspel izvleči telefon, da bi naredil nekaj posnetkov, me je obstopila gruča deklet. Bile so najstnice, stare nekje do 15 let. Takrat sem naredil napako in odprl torbo, v kateri sem imel bonbone za obdarovanje radovednih otrok. V hipu, ko sem torbo odprl, so pritisnile name z vseh strani in začele grabiti po odprti torbi. V njej sem imel tudi dokumente, najpomembnejšo reč na tej dolgi poti, zato se je tukaj hec nehal. Uporabil sem silo, da sem zvlekel njihove ročice iz torbe in komolce, da sem jih odgnal od sebe in motorja (s katerega nisem niti sestopil), ga pognal in pobegnil. Kot v risanki! Glede na to, da je v teh krajih plenjenje eden od načinov za preživetje, sem jo dobro odnesel. Tega, kako sem “neustrašni motorist na poti čez Afriko” pobegnil pred etiopskimi najstnicami, zlepa ne bom pozabil.

Nekaj vtisov iz enega najbolj fotogeničnih koncev sveta. Še tole: za poziranje nisem plačeval, saj tega ne počnem. Razen izjemoma, ko to zahtevajo razmere (ali mladenič na prvi fotografiji, ki mu čez ramo visi Kalašnikov).
pastir s Kalašnikom
otroci z juga Etiopije
otroci z juga Etiopije
pastir s piščaljo
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija
na tržnici v kraju Jinka, dolina reke Omo, Etiopija

Obisk plemena Borana v Etiopiji

Se morda še kdo spomni časov pred hiper-trgovinami, ko se je raznorazno blago prodajalo na sejmih? Ti časi marsikje obstajajo še danes in to v obliki, ki smo jo mi že pozabili. Tam se na sejmih ne kupujejo le košare in doma pridelana zelenjava, temveč tudi živina, oblačila, elektronika in druge gospodinjske potrebščine. V teh odročnih krajih, ki so daleč vsaksebi, je pogosto tako, da je sejem enkrat ali dvakrat tedensko, saj je pot od doma do sejma predolga, da bi se nanjo podali vsak dan. Gre se enkrat na teden in takrat se kupuje ter prodaja.

V Etiopijo sem prišel skozi zadnja vrata, z juga, a namesto naravnost na sever, sem zavil proti zahodu. Južna Etiopija namreč skriva zaklade, za katere se preostalemu svetu zdi neverjetno, da v resnici obstajajo. To so plemena, ki živijo v skladu z običaji iz pradavnine in se ne pustijo motiti napredku in civilizaciji. Že prvi dan sem imel srečo in v kraju Elwoye (ki je tako odročen in majhen, da ga ni na zemljevidu) naletel na sejem plemena Borana. To so nomadi, ki se ukvarjajo predvsem z iskanjem koščka zelenja v tej sušni pokrajini, na katerem bi napasli suhljate kamele, govedo in koze, ki jim omogočajo preživetje.

Ustavil sem kar sredi prašnate poti v vasici, ki je na semnji dan žarela od pisanega vrveža. Takole so me obstopili: tržnica plemena Borana, Etiopija

Možakar na fotografiji me je ogovoril v angleščini in se ponudil, da me popelje naokrog. A ker so me vsi, ki sem jim omenil, da grem v Etiopijo, svarili pred hitrimi prsti otrok, sem bil v skrbeh, kje pustiti motor, natovorjen z mojo kramo. Vodnik se je dogovoril z nekim možakarjem, ki je imel majhno prodajalno, da bo pazil na motor in odšla sva na ogled sejma.

Kakšen raj za popotnika, zaiti v tako odročen predel sveta in biti priča življenju tako pristnih ljudi! Eden od vrhuncev moje Afrike. Ženske temnih, skoraj črnih obrazov, zavite v fluorescentna oblačila; takšen kontrast, da se jih nisem mogel nagledati. Z obrazi, ki ne sodijo niti na jug Afrike, niti na sever, v Arabski svet, nekaj povsem drugačnega, česar do sedaj še nisem videl. Jasno, to je vendar Etiopija, svet zase.
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijka
Etiopijke
Etiopijke
Etiopijke
Etiopijke
V usnjenih čutarah, ki jih imajo pred seboj, je mleko. Nisem ga poskusil.
tržnica plemena Borana, Etiopija

Etiopija, afriška Indija

Končno sem tudi jaz prišel na vrsto, da na lastni koži občutim, da so prestopi mej v Afriki med najzahtevnejšimi na svetu. Kopnih mej smo na potovanjih po svetu prestopili že kar nekaj, tudi v Aziji in v Amerikah, a večjih težav do sedaj še nismo imeli. Seveda pa so prestopi mej peš ali z lastnim vozilom nekaj povsem drugega. Kaj šele, če z letalom pristaneš v civilizirani prestolnici. To je nekaj povsem drugačnega, kot prečkanje kopenske meje, ki so daleč od razvitih mest. Na primer med Kenijo in Etiopijo. Tam sem se znašel v času malice, kajpada. A ko so se kenijski uradniki vrnili na delovna mesta, je postopek gladko stekel. Očitno je to, da te raje iz države pustijo ven kot noter, tudi v Afriki podobno kot pri nas. A to, da so me izpustili iz Kenije, še zdaleč ne pomeni, da so me sprejeli v Etiopijo.

Tako sem se znašel v deseti in najbolj pričakovani državi na poti čez Afriko, v Etiopiji. Kjer ni bilo elektrike. Sedel sem na klopci pred pisarno uradnika na meji in čakal, da se vrne elektrika, ki bi pognala računalnik, potreben za vnos mojih podatkov v emigracijsko bazo tujcev v Etiopiji. Čez kakšno uro so se me usmilili in vklopili generator in s tem sem opravil. A težave so se tukaj šele pričele, saj sem naletel na carinika, ki je trdil, da moj Karnet (carinski dokument za motor) ni veljaven in da moram plačati uvozno dajatev. Česar seveda nisem hotel, saj je bil znesek vrtoglav. Ker nisva našla skupnega jezika, sem zahteval, da greva do šefa. Tam je carinik še vedno trdil, da so se predpisi v Etiopiji spremenili, jaz pa sem trdil, da se niso in si izmislil, da je »moja žena klicala na ministrstvo v Adis Abebo, kjer so ji povedali, da je karnet veljaven.« Jasno, da sem se lagal, a z resnico v Afriki ne prideš vedno daleč. Nato se je carinik sporekel s šefom. Amharščine ne razumem, a zdelo se mi je, da mu je šef rekel, da me spusti, on pa ni hotel. Na mojo srečo je avtoriteta prevladala. Bil sem se v Etiopiji!

Že prvi dan mi je postalo jasno, zakaj tako malo tujcev obišče to nikoli kolonizirano afriško deželo. Dobil sem vtis, da je (podobno kot Indija) zelo drugačna od drugih dežel. Kar je zame, kot popotnika, največji magnet. Od tega, da nisem mogel dvigniti denarja, da so bencin prodajali po 40 odstotkov višji ceni od uradno zapisane na ceniku, do tega, da sem moral jesti z rokami, ki so mi še dva tedna kasneje, v Sudanu, smrdele po (sicer odlični) shiro wat.

Prvi dan v Etiopiji sem sam pri sebi po tihem upal, da je prvi vtis napačen in da bo, potem ko zapustim zloglasno obmejno mesto Moyale, bolje. Odročni obmejni kraji v Afriki so namreč zbirališče vsega najslabšega. O Moyale je pisec Paul Theroux zapisal: »Border towns in African countries were awful places, known for riffraff and refugees and people sleeping rough, famous for smugglers and backhanders, notorious for bribery and delay, nitpicking officialdom, squeezing policemen, pestering moneychangers, the greatest risks, and the crummiest hotels.«
Natanko takšna je bila tudi moja izkušnja, zato sem zjutraj spakiral in pobegnil proti notranjosti Etiopije, kot da mi gori za petami. Tam me je čakal svet popolnoma drugačen od do sedaj videnega.

Prvi, drugi, tretji, četrti… gumidefekt v Afriki

V Keniji sem opravil prvi in edini servis motorja na poti čez Afriko. Saj bi naj na celotni celini le Nairobi premogel enega spodobnega serviserja motorjev. Seveda to ne drži, kar sem občutil na lastni koži oz. plehu. Sedaj, ko razmišljam za nazaj, bi najbrž prišel lažje čez Afriko brez tega servisa. A tega, kar je bilo, ni mogoče spremeniti, zato o tem nima smisla razpredati. Skratka, na servisu sem zamenjal tudi zadnjo gumo, ki so jo afriška brezpotja dodobra zdelala. zdelana zadnja guma

Po »tehničnem» postanku v Nairobiju, saj si tam nisem ničesar ogledal, sem se odpravil tja, kamor se ne sme, proti severu Kenije. A kot sem omenil že zadnjič, je bila zame to edina pot proti Etiopiji, deželi, ki me je od afriških najbolj mikala. Severni del Kenije je ena sama puščava, zato je bilo treba ta del poti dobro načrtovati v smislu oskrbe z gorivom in vodo. (Zanimivo, a ne? Ko se odpravljamo na morje v Istro, imamo dolge sezname z desetinami potrebščin, brez katerih si ne znamo predstavljati desetdnevnega oddiha ob morju. Ko se znajdem sredi Afrike, v eni izmed najbolj neprijaznih pokrajin na svetu, odvisen le od samega sebe, razmišljam le o tem, da bom imel dovolj vode in goriva.)

Na mojo žalost oz. veselje so cesto proti Etiopiji pred kratkim asfaltirali, tako da so potovanje skozi enega najnevarnejših predelov Kenije skrajšali iz sedem na dva dni. S tem so zmanjšali pridih avanturizma, a tudi število oboroženih napadov na popotnike, kar je vsekakor pozitivno.

Tako ga lepo šibam po prazni ravni cesti, puščavna pokrajina dokler seže oko in nikjer žive duše, sam v kenijski puščavi
skratka, raj za avanturistično motoristično potovanje. A seveda le, dokler se nič ne pripeti. Tokrat se je!

Zapis iz dnevnika:
»Naenkrat sem začutil, da me zanaša. Takoj mi je bilo jasno, da imam prazno gumo (čeprav se mi je to zgodilo prvič v življenju). S polno močjo sem zavrl na sprednjo zavoro, da bi se teža iz zadnjega kolesa prenesla na prednje, saj ni manjkalo veliko, da bi me pri kakšnih 120 kilometrov na uro začelo metati po cesti. Ustavil sem se in se v hipu zavedel situacije. Hudo sem se ustrašil! Ne spomnim se situacije, ki bi me nazadnje tako pretresla. Ko sem stopil z motorja, sem se ves tresel. Tako mehka kolena sem dobil, da sem se moral prijeti motorja, res hudo. Čez glavo mi je zletelo sto scenarijev, a sem se v nekaj minutah obvladal in se sistematično lotil dela.»

Po kakšnih dveh urah trdega dela in pomoči nekega možakarja, ki se je pripeljal mimo, sem se odpeljal naprej. Bil sem presrečen, da mi je uspelo sneti kolo in gumo, zamenjati zračnico in vse skupaj vrniti nazaj na pravo mesto. Hkrati pa sem bil prestrašen, saj sem se zavedel, kako ranljiv sem, tam bogu za hrbtom, sam v Afriki. V prvi vasi sem se ustavil, saj sem videl nekoga na mopedu in sem upal, da mi pomaga zakrpati zračnico, ki sem jo potreboval za rezervo. Izkazalo se je, da je vaški učitelj v plemenu Samburu. V senci pod drevesom se nama je pridružilo še nekaj fantov, tudi vaška policaja, ki sta me presunila s pojavo. Čisto prava, pravcata afriška bojevnika, opremljena zares, ne zaradi festivala ali poziranja pred kamerami. Bila sta namreč zadolžena za varnost v plemenu.
Samburu bojevnika

Naslednji dan sem imel ponovno gumidefekt. Dan zatem tretjega. Dan zatem četrtega. Vsak dan sem klical domov, tokrat prvič Sabrini nisem upal povedati, kaj se mi dogaja. Psihično sem bil dokaj zdelan, saj sem mislil, da je zame pot čez Afriko zaključena. A sem nadaljeval.

Več prihodnjič.

Meals on wheels v Keniji

Kenija=Safari=Afrika! S tem predsodkom sem se podal v Afriko, saj se je večina mojega vedenja o črni celini iz knjig in filmov nanašala prav na to državo. Saj ni nobena skrivnost, da gre za eno najbolj priljubljenih afriških dežel za obisk safarijev. Zato sem nekako naivno pričakoval, da bom tam videl turiste. Pa jih nisem. Kljub temu, da sem čez Kenijo prevozil kakšnih 1500 kilometrov, v šestih dneh nisem srečal skoraj nobenega tujca. Jasno, dežela je gromozanska in jaz sem se izogibal običajnim potem. Kot po navadi sem želel obiskati čim bolj odročne kraje, še neokužene z množičnim turizmom, kar v Afriki ni težko. Množični turizem v Afriki je omejen na nekatere znamenitosti, v glavnem si kot popotnik bolj ali manj edini tujec.

A prostranstva Kenije so tako razsežna in odročna, da se tja, kamor me je mikalo, nisem upal podati. Ko sem prvič slišal za jezero Turkana, mimo katerega so speljana brezpotja vse do Etiopije, sem si ga želel obiskati. Kar nekaj časa sem se spogledoval z idejo, da bi se sam podal v to divjino. To bi pomenilo da bi se podal v tako odročne in nedostopne kraje, iz katerih je možnost vrnitve v civilizacijo, oziroma reševanja v primeru težav, majhna. Ne le zaradi odročnosti in nedostopnosti, ampak tudi zaradi plemen, ki živijo v skladu z lastnimi pravili, ki z državnimi zakoni nimajo veliko skupnega. Skratka to so kraji, kamor se nihče ne podaja sam. A šele ko sem prebral, da tamkajšnja brezpotja »žrejo Landroverje za zajtrk«, v smisli težavne prehodnosti terena, sem od ideje, da obiščem jezero Turkana, odstopil.

Daleč od tega, da bi s tem bilo mojih skrbi, glede varnosti potovanja čez Kenijo, konec. Severna Kenija namreč meji na Južni Sudan in Somalijo, menda dve najbolj zloglasni afriški državi. A druge poti kot čez sever Kenije zame ni bilo. Seveda bi lahko motor (in sebe) v Nairobiju dal na letalo ali v Mombasi na ladjo, a o tej opciji nisem razmišljal. Afriko sem želel prevoziti od začetka do konca in bil sem pripravljen sprejeti morebitna tveganja, ki so me čakala na poti. Seveda v okvirjih, ki so se mi v trenutku sprejemanja odločitev zdeli primerni oziroma racionalni. Ob tem naj omenim, da je med tem, kar sem nam zdi racionalno, ko potovanja načrtujemo in o tem, kar se nam zdi racionalno, ko se odločamo na samem potovanju, gromozanska razlika. Strahovi o tem, kar se nam na potovanju utegne pripetiti, so, dokler smo doma, neprimerno večji kot takrat, ko že potujemo. Temu primerne so bile tudi moje odločitve v Afriki. A to, kar me je čakalo na divjem severu Kenije bom pustil za prihodnjič, naj raje zapišem, kar me je čakalo ob prihodu v Kenijo.

Čakali so me najlepši kraji na svetu, Serengeti, Tsavo, Kilimandžaro, Masai Mara. Resnično sem tako mislil, a se hkrati zavedal, da jih z motorjem ne smem obiskati (»You don’t wan’t to be meals on wheels«, je nek čuvaj parka odgovoril motoristu, ki je vprašal, če se lahko pelje skozi živalski rezervat) in da nimam niti toliko časa, da bi jim ga namenil toliko, kot si ga zaslužijo. A vendar sem po tihem upal, da bom videl vsaj kanček tega, o čemer sem mislil, da so najlepši kraji sveta. In sem ga. Dobesedno na pamet sem se zapeljal proti rezervatu Masai Mara, kjer prebiva »velikih pet«. Vanj sicer nisem mogel zaradi čuvajev, ograje in zdrave pameti, a sem kljub temu videl precej več kot sem pričakoval: