Kljub vsemu na dopust

Poletje je čas oddiha in počitnikovanj. Tako nas vsaj prepričujejo oz. so nas že prepričali, saj julija in avgusta najbolj množično potujemo. Morda pa tako ravnamo, ker je poletje čas počitnic in dopustov. To resda prinese vročino, gnečo, višje cene in še marsikaj, kar nam sicer ni všeč, a to je treba pač sprejeti kot del počitnic in se prepustiti uživanju. Sicer lahko zaslužen dopust postane nočna mora, česar si najbrž nihče ne želi.

O tem sem razmišljal, ko sem prikolesaril do sicer idiličnega Kotorja in zagledal tega kolosalnega vsiljivca. img_2937

Res ne vem, kako naj to situacijo drugače imenujem. Saj je v mestece, ki ima manj kot tisoč prebivalcev, tako v enem dnevu obiskalo nekaj tisoč obiskovalcev. To se najbrž ponovi skorajda vsak dan v turistični sezoni. Si predstavljate, da bi se po vaši ulici vsak dan sprehajalo na tisoče tujcev, ki bi sledili tipu v kapi, ki ima v eni roki pisan dežnik, v drugi pa megafon iz katerega donijo vam popolnoma nerazumljive besede? Malce karikiram, a resnica ni daleč od tega. Krasno utrjeno mestece, ki je zraslo v skritem kotičku zaliva Boka Kotorska z namenom ostati skrito pred očmi vsiljivcev, se danes na vse pretege trudi, da bi jih pritegnilo čim več. Seveda novodobni prinašajo dobiček. Samo vstopnine na obzidje bi naj prinesle 300.000 evrov letno. Dubrovniško obzidje baje prinese 5 milijonov evrov letno. Jasno, da križarke sprejemajo z odprtimi rokami.

Turizem je postal masovna industrija. A na srečo to ne pomeni, da smo temu podvrženi vsi, ki se gremo popotnike, dopustnike ali turiste. Res pa je, da postaja vedno težje, izogniti se posledicam masovnega turizma in najti svoj košček sence. A ni to zanimivo; vsi si želimo imeti plažo, tlakovano uličico ali antični teater zase, a vendar se tja podamo v višku turistične sezone, ko ne gre drugače, da si to, zaradi česar smo tja prišli, delimo z drugimi. Verjamem, da so tudi takšni, ki so radi v gneči, a jaz jih ne poznam.

V vseh teh letih potikanja po svetu nam je postalo jasno, da je to najučinkoviteje storiti tako, da ne potujemo v glavni sezoni. Kar seveda ni skladno z zapisanim v prvem odstavku, a je v resnici najboljša metoda. Po naših izkušnjah seveda, najbrž ima kdo boljšo. Tako sem pred leti na enem izmed potepov po Balkanu z motoristi, prvič obiskal plažo v Makarski, ki je ena najlepših mestnih plaž, kar sem jih videl. Bilo je izven turistične sezone in plaža je samevala, le prod, borovci in pogled na Biokovo. Skratka, popoln prizor. Leto ali dve sem tja peljal Sabrino, da ta prizor delim z njo. A bilo je julija. Plaža je bila polna do zadnjega centimetra. Kar ni le vzelo pridiha popolnosti, ampak naju je navdihnilo, da od tam čim prej zbeživa.

Podobno smo letos obiskali Santorini v času prvomajskih praznikov, ko se je v morju že bilo mogoče kopati, a plaže so še samevale. Ne znam si predstavljati, kako je tam danes, sredi julija. O Santoriniju kdaj drugič.

Seveda pa je treba priznati, da so počitnikovanje, dopustovanje in vse druge oblike potovanja podvržene izjemno širokemu naboru okoliščin, ne le izbiri časa. Čas potovanja je tako le ena od okoliščin, ki jih moramo upoštevati. Tako je, ne glede na izkušnje, včasih treba narediti izjemo, oziroma se prilagoditi. Tako so se nama s Sabrino ta vikend nekatere okoliščine zdele primerne in sva se zapeljala na morje. Resda naju je danes na motorju večkrat pošteno namočilo, da sva spala v kontejnerju, da je bila gneča in da sva se pošteno namučila, a bilo je vredno. Če ne zaradi česarkoli drugega, zaradi pristnega borovničevega zavitka v narodnem parku Risnjak! risnjak_01 risnjak_02

S kolesom od Ulcinja do Dubrovnika

Še vedno sem v Črni gori. Seveda le na »papirju«, saj je bilo letošnje kolesarjenje po Balkanu tako krasno doživetje, da ga ne morem opisati v nekaj stavkih, kljub temu, da gre za kraje, ki so marsikomu blizu oziroma znani.

Virpazar me spominja na malce večja obcestna postajališča s čajkanami, ki sva jih lani obiskovala na svileni poti preko Srednje Azije.

Nekaj gostilnic in hotelčkov nametanih vzdolž glavne ceste tik ob Skadrskem jezeru. balkan_kolesarjenje_2018_27

Nekateri iščejo sobo z vinom, drugi avtokamp z mlekom. Kako smo si različni! balkan_kolesarjenje_2018_28

Sledila je dolga etapa vzdolž južne obale Skadrskega jezera. Tukaj me je čakalo presenečenje, saj je ta del Črne gore poseljen z albansko govorečim prebivalstvom. Kar je zame predstavljalo razliko le v tem, da je svinjino zamenjala teletina. To seveda ni imelo vpliva na kolesarjenje, kot ga je imela sama cesta. Ta se je vila gor in dol, gor in dol, tako sem kljub temu, da sem bil ta dan na najvišji točki 480 metrov, pridelal 1700 metrov vzpona. Imajo pa v teh krajih očitno drugačno mersko enoto, saj je bila na 480 metrov visokem prelazu, tabla 900mnm.

Narava na tem koncu je prekrasna; kostanjev gozd tako blizu morja. S kostanji kot jih pri nas ne poznamo. balkan_kolesarjenje_2018_31 balkan_kolesarjenje_2018_30

Albanija. Morda kdaj drugič. balkan_kolesarjenje_2018_33

Raje sem se zapeljal do Ulcinja. Tam sem si privoščil počitek (to pomeni, da sem ta dan prekolesaril le 40 kilometrov) in se poskusil izdajati za dopustnika, kar pa mi ni šlo najbolje od rok. balkan_kolesarjenje_2018_36

Kadar je bila priložnost, sem se popoldan, po zaključenem kolesarjenju, ulegel kar na prod, pesek ali beton, kakršnakoli že je bila plaža in zaspal kot klada. Tako sem malce napolnil baterije po napornem kolesarjenju.

Kot rečeno, razgledi v Črni gori so krasni. Od jezer, balkan_kolesarjenje_2018_29 balkan_kolesarjenje_2018_32 rek, balkan_kolesarjenje_2018_34 morja, balkan_kolesarjenje_2018_39 do hribov. balkan_kolesarjenje_2018_40

Priganice za zajtrk. balkan_kolesarjenje_2018_35

Ulcinj je bil najjužnejša točka moje tokratne poti in ni mi preostalo drugega, kot da se obrnem nazaj proti severu in domu. Žal pa sem moral ubrati pot po magistrali, saj drugih možnosti skorajda ni. Koliko sem lahko, sem se glavni cesti izognil, a sem kljub temu večino poti prekolesaril po tej prometnici. Menda najnevarnejša kolesarska etapa, kar sem jih prevozil. V primerjavi s kolesarjenjem po jadranski magistrali, je bil tudi spust po bolivijski cesti smrti mačji kašelj.

Ta črni zlodej me sicer ni preganjal po magistrali, je bilo pa fino videti tako krasen navtični muzej. balkan_kolesarjenje_2018_38

Na Debelem bregu sem Balkan zapustil in se vrnil v EU oz. njeno najmlajšo članico. Tja, kjer limonada deset kilometrov od morja stane 25 kun.

S kolesom od Črne gore do Albanije

Od vseh dežel na tem koncu sveta mi je najbolj pri srcu prav Bosna. Tako, da mi je bilo kar malo žal, ko sem se približal meji s Črno goro. Seveda je ta preblisk trajal le trenutek, dokler nisem pomislil na Kotor, Durmitor, Skadrsko jezero in druge naravne lepote, s katerimi je deželica, ki je manjša celo od Slovenije, obdarjena. Zraven tega sem imel ta dan krasno jutro, ki se je bohotilo v najlepših odtenkih narave in razglede, ki se jih je nemogoče naveličati.
balkan_kolesarjenje_2018_18 balkan_kolesarjenje_2018_19

V Črni gori sem se zaustavil takoj, ko sem bil čez mejo, kjer so me zasliševali, če sem srečal kakšnega begunca. Sedel sem na obcestno ograjo, drugič zajtrkoval
balkan_kolesarjenje_2018_20
in izvlekel zemljevid (kajpada na telefonu, papirnatih že dolgo ne uporabljam) ter razmišljal o tem ali naj se podam proti severu ali jugu. Načrtoval sem sicer pot proti jugu, a me Durmitor tako mika, da sem se resno spogledoval z idejo, da ga prekolesarim. A ker bi si s tem naložil dva do tri dodatne dneve kolesarjenja in ker je bila za sever dokaj slaba vremenska napoved, sem pustil prevladati razumu in se spustil na jug. Do Boke kotorske, zaliva, okrog katerega se vije krasna panoramska cesta.
balkan_kolesarjenje_2018_21 balkan_kolesarjenje_2018_23

Sprehodil sem se skozi srednjeveški Kotor, kjer sem se moral boriti za svoj košček ozkih tlakovanih tal, saj je bilo mestece tako preplavljeno s turisti, da sem po desetih minutah ušel.

Naslednji dan me je čakal velik podvig, kolesarski vzpon na Lovčen. Zjutraj sem se pošteno najedel in se zapodil na hrib. Če ne poznate cik-cak ceste, ki se vije iz Kotorja do Lovčena, si jo lahko ogledate tukaj. Gre za eno najlepših cest, s katere se odpirajo eni najlepših razgledov, kar sem jih videl.
balkan_kolesarjenje_2018_24 balkan_kolesarjenje_2018_25

Na planoti sem imel ponovno srečo, da sem na kolesu, saj je bila cesta zaprta, a so me pustili čez gradbišče. Tako sem po petih urah z nadmorske višine nič, prigonil do vrha na 1650 metrih. Zdelan, a navdušen. Poklonil sem se Njegošu in se spustil v Cetinje, kjer me je prvič malce namočilo.

Naslednji dan me je ponovno čakala krasna pot in sicer mimo Rijeke Crnojeviča do Virpazara. Na tem mestu bom ponovno zlorabil presežnik, a v resnici gre za eno najlepših panoram, kar jih je.
balkan_kolesarjenje_2018_26

Tudi cesta, ki vodi do Virpazarja, je pravljična. To sva po naključju odkrila s Sabrino leta 2013, ko sva se vračala iz Bolgarije.

Na tem mestu moram končati, saj je Črna gora očitno prevelika za en zalogaj.

S kolesom od Splita do Hercegovine

Kolesarsko odisejo sem že drugič začel v čudovitem Splitu. Ni lepšega, kot v ranem spomladanskem jutru sestopiti z zanemarjenega vlaka in se znajti ob dišečem morju. Kot nekoč, kot smo odšli na morje in smo kot otroci zvečer doma zaspali v avtu in se zjutraj prebudili na morju.

Z vlaka sem seveda sestopil lačen in sem zavil v najbolj priljubljeno hrvaško zajtrkovalnico, pekarno. Mimogrede, o množičnem prehranjevanju s pekovskimi izdelki, kar sem opazil v nekaterih državah, imam svojo teorijo, a še ni povsem dodelana, zato o tem raje ne razpredam. Ups, spet me mika, da bi pisal o hrani, a se moram zadržati, sicer tega potopisa ne spravim skupaj. Torej, na splitski rivi sem se pod palmo, pojedel burek, poklical Sabrino in začel kolesariti.

Jekleni konjiček se je kar šibil pod težo opreme za kampiranje in kuhanje ter drugo kramo, ki sem jo tovoril s sabo. balkan_kolesarjenje_2018_01

Split ni ravno kolesarjem prilagojeno mesto, zato sem kar nekaj kilometrov naredil ob prometni dvopasovnici. A le tako sem lahko prišel do zaledja, sicer bi kolesaril po še prometnejši jadranski magistrali. Prvi dan sem tako prišel do Makarske, kjer sem se utaboril v kampu in se pripravil na izziv, ki me je čakal naslednji dan, vzpon na 1762 metrov visok vrh Biokova, Sveti Jure.

Bazni tabor pred vzponom. balkan_kolesarjenje_2018_02
Pogled na Biokovo s prazne plaže v Makarski, kljub temu, da je voda imela že krepkih 20 stopinj. balkan_kolesarjenje_2018_03

Še malo do vrha. balkan_kolesarjenje_2018_04
Razgled z vrha Biokova. balkan_kolesarjenje_2018_05

Vzpon mi ni delal večjih preglavic, a sem naredil napakico in še isti dan odkolesaril kar do Međugorja. Tako sem ta dan naredil 118 kilometrov in 2500 metrov vzpona s kolesom. Šotor sem še postavil, a večerje se mi ni ljubilo kuhati in sem si privoščil pristno bosansko desetko.

Tako sem se že tretji dan znašel v Mostarju, ki je pravzaprav izhodišče poti, zaradi katere sem se odločil za letošnje kolesarjenje.

Klasika. balkan_kolesarjenje_2018_07

Tam so namreč staro ozkotirno železnico preuredili v kolesarsko traso, podobno, kot pri nas Parenzano. Traso, ki so jo poimenovali Čirina pruga, sem prekolesaril v treh dneh in je res čudovita. Predvsem zato, ker je speljana skorajda popolnoma mimo cest, tako da na njej ni Tasovih Golfov, ki bi te zadimljevali in rinili s ceste.

Na nekaterih delih poti je bilo treba garati, balkan_kolesarjenje_2018_08
na drugih pa je bilo dovolj uživati ob razgledih. balkan_kolesarjenje_2018_09
balkan_kolesarjenje_2018_10

Nekoč železniški, danes kolesarski most. balkan_kolesarjenje_2018_11
Hercegovski kraji so res odročni. Daleč od vseh večjih mest in s slabimi cestnimi povezavami, se ti zdi, da si res begu za hrbtom.

Brezkončna ravnina. balkan_kolesarjenje_2018_12 balkan_kolesarjenje_2018_15 balkan_kolesarjenje_2018_14
Železniška postaja Hum, mimo katere je v zlatih časih peljalo 60 vlakov dnevno. balkan_kolesarjenje_2018_16
V kraju Hutovo, kjer sem se ustavil v nekem bifeju in si naročil liter mineralne vode, je bilo kot v sceni kakega distopičnega filma. Šele po treh dneh, ko sem prišel v Trebinje, najjužnejši kraj v Bosni in Hercegovini, sem se vrnil v civilizacijo.

Veličastne Trebinje. balkan_kolesarjenje_2018_17

Kolesarsko potovanje ali kolesarjenje

Kolesarski podvig, ki je za menoj, je najdaljše kolesarsko potovanje, ki sem ga opravil. Štirinajst zaporednih dni se morda zdi veliko, a za kolesarjenje, ne pa tudi za potovanje. Zato je morda najbolje, da že tukaj razčistimo, da gre za potovanje s kolesom, ne kolesarjenje, kot ga sicer imenujemo. Saj veste, tisto, ko se po službi vsak dan usedemo na kolo ali ko se z avtom odpeljemo na morje in se tam podajamo na kolesarske izlete. Tovrstno kolesarjenje je vsekakor čudovito, a najbrž se razumemo, da je pri potovanju s kolesom v ospredju nekaj drugega, kot pritiskanje na pedala. Čeprav sem to bolj ali manj počel glavnino dneva. Pri popotniškem kolesarjenju je namreč treba vsak dan po kolesarjenju še kuhati in postavljati šotor ter skrbeti za vse drugo. Gre torej za potovanje, na katerem kolo služi le kot prevozno sredstvo. Temu primeren je tudi odnos do kolesa, ki je zgolj prevozno sredstvo, ne karbonski malik. Skratka, gre za drugačno, popotniško, ne rekreativno obliko kolesarjenja. A da se razumemo, niti najmanj ne želim poveličevati ene pred drugo, želim le poudariti, da gre dokaj različni aktivnosti, ki razen kolesa in tistega, ki pritiska na pedala, nimata veliko skupnega.

Na tej poti sem srečal precej popotnikov – kolesarjev, ki so bili vsi po vrsti tujci in so na podoben način potovali po Balkanu. In vsi po vrsti so potovali, oziroma kolesarili (če tako želite) dlje kot jaz. En Švicar od Istanbula do Švice, mlad par iz Poreča do Črne gore, starejši par iz Južnoafriške republike pa si je vzel cele tri mesece za potep po tem koncu Evrope. Slednja se odpravljata celo na 428 kilometrov dolgo »Slovenia West Loop Bikepacking Route«, kot se imenuje kolesarska pot po Sloveniji, za katero sem prvič slišal. Skupaj smo razgrnili zemljevid in pokazal sem jima prometne ceste, katerim se želita (kot kolesarja) seveda izogniti. Onadva pa sta mi povedala za nekaj takšnih kolesarskih potovanj, ki sta jih opravila, da mi je vzelo sapo!

Prav te debate o minulih popotniških podvigih in izmenjava informacij z drugimi popotniki, o tem, kar je pred nami, so eni najlepših trenutkih na potovanjih. Trenutki, ko se popotniki iz različnih koncev sveta srečamo tam, kjer smo vsi tujci in se malce pohvalimo s tem, kjer smo bili ali drug drugega prestrašimo z zgodbico o tem, kar se nam je tam, kamor se drug šele odpravlja, pripetilo, so neprecenljivi.

Moja pot se je začela v Pragerskem, kjer sem sedel na vlak, prestopil v Zagrebu in sestopil v Splitu, kjer se je začelo zares. Nekako tako: Split, Makarska, na 1762m Biokovo, Međugorje, Mostar, Trebinje, Kotor, 1657m na Lovčen, Cetinje, Skadarsko jezero, Ulcinj, Tivat in Dubrovnik. Podrobneje na zemljevidu, z opisom poti pa začnem prihodnjič.

Prvi korak na dolgi poti:
balkan-s-kolesom-2018

Kolesarski potep po Balkanu

Tako, s kolesarjenjem sem za nekaj časa zaključil. 13 dni, 14.000 metrov vzpona, 4 države in nešteto češenj.

Za letošnji kolesarski podvig sem se odločil potem, ko sem izvedel, da so v Bosni neko staro železniško progo prenovili in iz nje naredili nekajdnevno kolesarsko pot. Dovolj mamljivo, a ne dovolj velik izziv. Zato sem dodal nekaj kilometrov po dolžini in višini ter dovolj dni, da sem vse skupaj izpeljal oziroma pregonil. Tako sem si vzel trinajst dni, ki sem jih razdelil na etape, ki so se mi zdele izvedljive. In mi jih je tudi uspelo izpeljati. Priznati pa moram, da sem mislil, da bo lažje. A naj vse skupaj še predelam, bom potem lažje kaj zapisal. Za začetek naj zadostuje zemljevid opravljene poti.

Powered by Wikiloc

Kraj na spodnji fotografiji se imenuje Rijeka Crnojevića in je ena izmed najbolj fotogeničnih lokacij na Balkanu, kar jih poznam. Rijeka Crnojeviča

Što se mora, nije težko

Saj vem, že dolgo sem na Balkanu in predobro sem se že vklopil v to okolje. A ta pregovor mi ne gre iz glave, saj se z njim nekako ne strinjam. Pa sem se danes moral.

Danes me je črnogorsko-albanska naveza dodobra zdelala. Dneva kar ni in ni hotelo biti konec. Osem ur in pol sem potreboval od Virpazarja do Ulcinja za slabih 80km. Ko se je nešteto vzponom v vročem vremenu pridružil še veter v prsa, sem bil na psu! Tako sem vsaj mislil. Potem pa (kot da ni bilo danes že vsega dovolj) je bila cesta za Ulcinj zaprta! Namesto zadnjih 18, bi moral prevoziti dodatnih 30 kilometrov, saj je bil narejen obvoz. Ni šans, sem rekel, ne morem več.

Sem stopil v tamkajšnji kafe, v katerem je pravkar natakar stregel kavo policistu. Vprašal sem ju, če vesta ali lahko grem s kolesom, kljub zapori ceste, mimo. “Minirajo tunel, ne bo šlo,” sta skoraj v en glas odgovorila. To ne more biti res, sem pomislil. Stopil sem ven in stal pod milim nebom in nisem vedel, kaj naj naredim. Potem pa sem videl, da se po zaprti cesti pripelje kombi z gradbeniki. Sem jih kar ustavil in povprašal, če se da skozi tunel. Niso vedeli in so rekli: ”Probaj!” Seveda, to je tudi moj namen. In sem šel. Mimo bagerjev in buldožerjev ter tovornjakov, ki so delali na polno (nič kaj po črnogorsko, pa še nedelja je povrhu). Nihče se ni zmenil zame, edinega civila na gradbišču. Po kakšnih treh kilometrih gradbišča sem pripeljal do tunela. Pa se uzrem gor k nekemu stričku na bagerju in ga vprašam, če lahko peljem. Samo skomignil je z rameni. Pa sem šel. Tik pred tunelom vprašam še enega, ki je samo zamahnil z roko, s kretnjo, vozi! Še umaknil je bagerja, da sem lahko prišel mimo. Med tem, ko je prestavljal bagerja, sem si namestil lučko in se pripravil na tunel. Ni bilo deset metrov, ko je bil tunel zasut z ogromnim kupom kamenja. Na srečo ne v celoti. Sestopil sem s kolesa, ga vzdignil in ponesel čez ta kup:
f6b7bc73-f2ae-487d-b777-ff253287ab3e

Od adrenalina sem kar poskakoval. Kakšnih dvajset kil prtljage, kakšna teža kolesa! Čez ta kup sem splezal v trenutku! Takoj, ko je bila ovira za menoj, sem sedel in odgonil proti luči na koncu tunela.

Današnji, deveti dan na tej solo kolesarski balkanski odiseji, je bil najtežji doslej. A je šlo. Prišel sem do Ulcinja. Morda pa omenjeni pregovor vendarle drži.

Balkane moj

Sezona potepanj, potovanj in izletov po bližnji, oziroma ne tako daljni okolici, je nepreklicno tukaj. S tem želim povedati, da je čas za potovanja, ne besede. Sicer se mi zdi, da živimo v času, v katerem se je razmerje med težo, ki jo imajo besede in težo, ki jo imajo dejanja, spremenilo. Morda celo obrnilo v prid tistim, ki govorijo. Zato jaz z besedami o preteklih in napovedmi o prihodnjih potovanjih zaključujem. Za to bo dovolj časa v sezoni kislih kumaric. Sedaj se namreč odpravljam na naslednjo pustolovščino; s kolesom čez Hrvaško, Bosno in Črno goro.

Pravzaprav sem danes že tam, oziroma tukaj! 🙂

Nekaj utrinkov preteklih kolesarskih podvigov:
2014-Jadran_08
2015-dalmacija_16
2014-Balkan05
2015-dalmacija_06
Vrbas
2015-dalmacija_22

Manj znana grška otoka Paros in Sifnos

Luksuzni Mikonos smo torej zapustili že po štiriindvajsetih urah. A ker je bila letošnja sezona šele v povojih, trajekti povezujejo le nekatere od otokov. Tako smo za naš naslednji cilj izbrali otok Paros, ki ni tako oblegan, je pa na eni izmed pomorskih prometnih poti.

S trajekta se nas je izkrcala le peščica obiskovalcev. Kakšno razkošje, imeti ves otok skorajda zase! Takoj, ko smo stopili na kopno, smo se zagnali v gostilno. Zaradi lakote, ne žeje! Sicer gostilne radi izbiramo po tem, koliko miz je polnih, a ker so bile vse gostilne prazne, smo sedli kar v prvo. Ni nam bilo žal, saj so nas pogostili s pristnim gostoljubjem in izvrstno hrano.

Namestili smo se pri zgovorni domačinki, ki nas je že prvi dan, pravzaprav prvo uro, ko smo bili pri njej, nagovorila, da je na rtu nedaleč proč najlepši sončni zahod. Ni nam bilo treba dvakrat reči, saj je bila prav hoja (ob skakanju med otoki) rdeča nit našega tokratnega potovanja. Tako smo se na pohod podali tudi naslednji dan. In naslednji. In tako naprej.

Pohajkovali smo ob morju, grcija2018_06 po bizantinskih tlakovanih poteh, grcija2018_08 divjini grcija2018_12 in skozi majhna mesteca. grcija2018_11 Krasnih prizorov kar ni in ni hotelo biti konec. Pokrajina je tako slikovita in raznolika, da se je kulisa ves čas menjavala, tako da nam niti malo ni bilo dolgčas.

Na Parosu smo se zadržali tri dni in skočili še na Sifnos. Še manjši in manj obljuden otoček, manjši od Visa, tako za primerjavo. Ta nam je bil še bolj všeč. Majhno mestece, Kamares, v katerem smo se izkrcali, je kot iz pravljice. Tudi tukaj smo našli dovolj poti, da smo imeli tri dni kaj početi.

Kar nerodno mi je priznati, da nismo uspeli narabutati niti ene limone, pa toliko smo jih videli. grcija2018_07 Smo pa poželi več uspeha na murvi, kjer sta se Sabrina in Maša izkazali s plezanjem po drevju, kot da to redno počneta. grcija2018_19

Cerkvice so zmeraj na najimenitnejših lokacijah.
grcija2018_10
grcija2018_14
grcija2018_13
grcija2018_16

Otok Mikonos je raj

Prvomajski prazniki so zakon! Letošnje smo preživeli na najlepši možni način; ob morju, pod prijetno toplim soncem, z dobro hrano in v prijetni družbi. Si človek od dopusta lahko želi kaj več?

Naš tokratne vandranje je sicer trajalo le 16 dni, a videli in doživeli smo toliko lepega, da tega ne gre strniti v nekaj stavkov. Gremo lepo po vrsti, da vidimo, kje smo se pravzaprav potepali in kaj smo tam počeli.

Potep smo začeli na otoku Mikonos, do katerega smo iz Benetk, od koder smo poleteli, potrebovali dve uri. Z avtom in trajekti bi do tja potrebovali tri dni. Sploh pa je avto na potovanju med tako majhnimi otoki le v breme. Vse, kar smo potrebovali za potovanje, smo strpali v nahrbtnike, kot to počnemo najraje. Backpackerji s(m)o sicer izumirajoča vrsta, saj jih zamenjujejo Flashpackerji in drugi, ki s prvotnim smislom svobodnega popotništva nimajo veliko skupnega. Ampak tako pač je, časi se spreminjajo. No, mi gremo naprej, skakati po otokih. Hop, hop, hop.

Naše vandranje smo začeli na otoku Mikonos, ki je raj za precej drugačne obiskovalce, kot smo mi, zato smo ga zapustili v manj kot 24 urah. Z drugačnimi obiskovalci nimam v mislih homoseksualcev, saj bi naj otok slovel kot raj zanje, temveč tiste, ki nakupujejo v trgovinah Prada in Gucci. Glavno mestece na otoku je namreč ekskluzivni šoping center, kjer za kepico sladoleda plačaš tri evre in pol. A glede na to, da je bilo tam v enem dopoldnevu zasidranih pet velikanskih križark, s katerih se je na otok usulo na tisoče ljudi, nam je brž postalo jasno, da smo na napačnem mestu mi.

A naj ne bo dvoma, Mikonos je čudovit otok na pogled. Obeljene hiške z modrimi vrati in okni, okrašene z rdečimi svetlicami, mimo katerih se vijejo ozke uličice, so paša za oči. Tudi morje je krasno, bistro in turkizne barve. Že prvi dan smo se kopali. Kar na mestni plaži, ki je, tako kot celotno mestece, urejena, kot v škatlici. Seveda smo morali že prvi dan poskusiti giros, suvlaki in grško solato, a je treba povedati, da ni bilo nič kaj pristno. Kot marsikaj drugega, kar smo na tem otočku videli in je namenjeno turistom; lepo na pogled in drago, a brez izvirne vsebine. Saj s tem ni nič narobe, Mikonos namreč ponuja natanko to, česar si ljudje, ki ga obiščejo, želijo. Ni kaj, otok Mikonos je ena izmed najbolj premišljeno dodelanih in mondenih turističnih destinacij, kar smo jih imeli priložnost obiskati. A ne glede na to, kako in kje najraje potujemo mi, je bil obisk Mikonosa izjemno zanimiva izkušnja. Morda se tja še vrnemo, saj je odlična odskočna deska za ta del Sredozemlja, do katere je z nekaj načrtovanja in fleksibilnosti mogoče prileteti za nekaj deset evrov. Res je, Mikonos je raj!

Jutranji pogled iz apartmaja. grcija2018_02
Rapsodija bele in rdeče. grcija2018_01
Ob času sončnega zahod je težko najti prostor v mestu. grcija2018_04 grcija2018_03