Med prijatelji v Ugandi

V Ugandi sem prvič na pozdrav, »Hi, how are you?« dobil negativen odgovor. Pozdravil sem varnostnika pred bankomatom in mi je odgovoril: »Not well!« Kar me je seveda začudilo, saj sem bil vajen pozitivnih odzivov na ta vljudnostni pozdrav. Zanimalo me je, kaj je narobe in sem ga vprašal, kako to, da ni v redu. »I am hungry!« je odvrnil. To, da je s puško oborožen odrasel moški, varnostnik pred banko, lačen, ne more biti dobro, sem pomislil. Ne da bi se česarkoli bal, zdi se mi narobe, da je lačen nekdo, ki opravlja delo v instituciji, ki ji denarja najbrž ne primanjkuje. Sem se pošalil in mu rekel, da to, da dela v banki in nima denarja ne gre skupaj, pa je odvrnil, da je denar znotraj banke, ne zunaj, tam kjer je on. Revež se mi je kar zasmilil. A prigrizka, ki bi mu ga lahko ponudil, žal nisem imel pri sebi. Tako daleč, da bi varnostniku pred banko dajal denar, pa še nisem. Zato sem mu lahko potem, ko sem iz bankomata dvignil zanj najbrž vrtoglavo visoko vsoto, naklonil le pogled in se odpeljal.

V Afriki sem hitro ugotovil, da moram biti pri tem, kje jem, previden. Ko sem se ustavil kje ob cesti, da bi kaj pomalical, nisem bil dolgo sam. Če je šel kdo mimo, se je ob meni ustavil in mi dal vedeti, da je lačen. Sem pač podelil z njim, če sem lahko. Včasih so od mene hrano kar zahtevali. Drugič pa sem jim želel kaj podariti, pa so, ko sem ob kom ustavil, od mene bežali. Na neki bencinski črpalki, kjer za pojest ni bilo ničesar drugega kot roza jogurt, sem pač kupil roza jogurt. A bil je tako umetnega in neprijetnega okusa, da ga nisem mogel spravit po grlu. V Afriki se hrana seveda na meče proč, zato sem ga želel nekomu pokloniti, a vedno, ko sem ustavil ob dečkih, ki so posedali ob cesti, so pobegnili.

Gorata in vlažna osrednja Afrika je idealna za gojenje čajevca. Skozi plantaže sem prevozil precej kilometrov, a do tega, da bi lahko čaj poskusil, nisem uspel priti. Srečal sem sicer nabiralke čaja in se peljal mimo tovarn, kjer so čaj predelovali, a lokala, kjer bi čaj lahko poskusil, ni bilo. Šele v Ugandi mi je uspelo biti ob pravem času na pravem mestu. Bilo je na posestvu tovarne čaja v regiji Igara. Končno prava afriška čajnica. Na pultu so bile velike termos steklenice s tako črnim čajem, kot ga še nisem videl. Opazoval sem, kako so si ga možje pripravljali: v skodelice so si nalili za dober centimeter gostega črnega čaja in ga prelili z vodo ali mlekom. K pultu sem pristopil tudi sam in si naredil čaj po njihovem vzoru. Nakar so me povabili, da prisedem k veliki mizi, kjer je sedel ducat mož v delovnih haljah. Pili so čaj in klepetali. Nato so se začela vprašanja; od kod sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj to počnem in tako naprej. Seveda so se čudili temu, kaj sem imel za povedati, saj sami še niso pokukali onkraj meja svoje dežele ali celo regije. Možje so bili veliki in temni kot noč, z gromkimi glasovi, a tako srčni in nasmejani, da sem se med njimi počutil kot med najboljšimi prijatelji.

To, da te domačini kot popolnega tujca, od katerih se razlikuješ prav v vsem, razen v temeljnih človeških lastnostih, sprejmejo medse in se s teboj sproščeno pogovarjajo, je zame ena največjih nagrad, kar jih dajejo potovanja.
ekvator sem prevozil trikrat

Nazaj v Ruando

Afriko si napačno predstavljamo kot zeleno celino. No, vsaj jaz sem si jo tako predstavljal. A že pogled na satelitski posnetek črne celine razkrije, da je Afrika v resnici bolj rjavkaste kot zelene barve. Zeleni pas je le ob ekvatorju oz. ob porečju reke Kongo v centralni Afriki. Tej regiji sem se najbolj približal v Ruandi. Prišel sem celo do meje z veličastnim Kongom, a mi tokrat ni bilo dano, da ga obiščem. Sem pa imel stik z otroci Konga. Tam nekje bogu za hrbtom v južni Ruandi sem se ustavil v manjši vasi, ko sem zagledal nogometno igrišče polno otrok. Prizor več sto bosonogih kratkohlačnikov je bil edinstven, ki sem mu bil priča v Afriki. Ustavil sem ob robu ceste, a še preden mi je uspelo izvleči telefon, da bi jih fotografiral, so me opazili in navalili name. Okrog mene se jih je nabralo toliko, da sploh nisem več videl ven iz gruče. Z besedami se žal nismo znali sporazumeti, smo se pa odlično razumeli z nasmeški. A ni dolgo trajalo, saj so za otroci pritekli učitelji ali vzgojitelji, morda celo pazniki, ki so začeli otroke preganjati s šibami. Otroci so bili begunci iz nemirnega Konga.

Ekvatorialna Afrika je sicer zelena, ni pa v celoti prikrita z džunglo, temveč jo je treba najti. Džunglo seveda, če jo iščeš. In jaz sem jo iskal, saj jo obožujem. Ob več priložnostih smo se potikali po džunglah Azije in Amerike, saj gre za prav poseben ekosistem, ki mu ni para. Vročina, visoka vlažnost, komaj prehodna goščava in nešteto zvokov, skratka raj na zemlji. Da sem to našel v Ruandi, sem se moral zapeljati do narodnega parka Nyungwe. 500 odtenkov zelene! ruandska džungla ruandska džungla

Tam, kjer so džunglo izsekali, so zasadili čaj. Nizki zeleni grmički čaja, do koder seže pogled. Prizori, ki se jih ne morem nagledati, kljub temu, da sem jim bil priča že tolikokrat, da niti več ne vem kje vse. čajne plantaže brez meja ruandski razgledi
Kot sem že omenil, je Ruanda bolj razvita od sosednjih držav, zato sem se moral, da sem našel še eno afriško posebnost, pošteno potruditi. Rdečkaste blatne kolovoze, ki vodijo skozi zeleno pokrajino, namreč. Da je Yamaha narejena za brezpotja sem vedel, nisem pa bil prepričan, če sem tudi jaz. Kmalu se je izkazalo, da nama gre odlično. Celo bolje, kot sem pričakoval. Sicer sva se občasno v blatu povaljala, a nikoli tako hudo, da se ne bi pobrala.

Tako je izgledala Yamaha po valjanju v blatu, sebe nisem fotografiral… valjanje v blatu

Na srečo je v tistih krajih vode in pridnih rok, ki so pripravljene pomagati, na pretek. pranje motorja

Z vožnjo po teh odročnih goratih krajih po blatnih kolovozih sem si pridelal precej garanja. Ceste (če jih sploh lahko tako imenujem) so namreč v takšnem stanju, da sem za 80 kilometrov porabil več kot 4 ure. A bilo je vredno. Zaradi doživetja, prizorov in pogledov domačinov, ki so strmeli vame, kot da sem padel z neba. otroci ne delajo v tovarnah, ampak doma otroci Ruande

Ker je Ruanda le malce večja od Slovenije, sem jo v treh dneh prevozil po dolgem in počez. Kar žal mi je bilo, da je tako majhna in da jo moram že zapustiti. Na poti čez Afriko sem bil omejen s časom, zato sem moral naprej. A od Ruande se nisem poslovil z zbogom, temveč z nasvidenje. Le Sabrino še navdušim.

Brezdomec v Afriki

Po treh tednih v šotoru sem moral prespati v hotelu. Bilo je v Tanzaniji, v kraju Sumbawanga. Eno uro sem se vozil naokrog in iskal primerno mesto, kjer bi postavil šotor, a nisem našel ničesar primernega. Na koncu sem se vdal in izbral sobo v nekem cerkvenem konferenčnem centru. Kaj drugega ni bilo na voljo. Moram poudariti, da mi je to, da ne bom spal v šotoru, ampak v hotelu, težko padlo. Spanje pod zvezdami, v šotoru je tudi del rutine, ki mi je na poti čez Afriko toliko pomenila. A ko ne gre, pač ne gre. Z motorja sem snel vse torbe, jih odnesel v sobo in si naredil tabor kar v sobi. Gorilnik sem postavil na mizo in si kuhal. Tudi na posteljo sem se ulegel in zaspal v spalni vreči. Stvar navade pač.

Spanje v šotoru sem nadaljeval tudi v naslednji deželici, ki ji pravijo afriška Švica. Nisem prepričan, če zaradi tega, ker je vsa gričevnata ali ker je (v primerjavi s sosedami) tako bogata. afriška Švica afriška Švica

Zdelo se mi je, da sem za trenutek zapustil Afriko in se znašel nekje drugje. Ob cestah so pločniki, na cestah ni lukenj, omejitve hitrosti skozi naselje so 40 kilometrov na uro in vsaj šest radarskih kontrol je ciljalo name na 150 kilometrski poti do prestolnice. Drugi svet. V prestolnici Ruande sem obiskal turistično-informacijski center in se tam zadržal tri ure! A ne zaradi informacij, ampak zato, ker je bil to po enem mesecu prašne in divje Afrike prvi sodobno opremljen, čist, klimatiziran in udoben prostor, kamor sem se usedel in sem imel mir. Nepopisen užitek je najti zatočišče v daljnem svetu. Tam se znova spomniš od kod prihajaš, se resetiraš in se prerojen vrneš na ulico. Strehe nad glavo namreč nimaš. Si brezdomec s šotorom.

V Ruandi sem spal le trikrat in to vedno na dvorišču hotela. A v »Švici« to ne pomeni prašnega parkirišča, temveč na kratko pristriženo zeleno travico. Še gugalnico sem dobil. šotorjenje po ruandsko

Ko sem se z gugalnice ozrl navzgor, sem se zasmejal do ušes, saj sem šotoril pod avokadovcem, s katerega so viseli sadeži velikosti rokometne žoge. avokado v izobilju

Morda sedaj kdo lažje razume, zakaj pravim, da spanja v šotoru ne bi menjal za sobo v hotelu s petim zvezdicami. Kljub temu, da me je v Ruandi vsako noč krepko namočilo, saj je lilo kot iz škafa. Seveda ima spanje v šotoru sredi močnega naliva poseben čar le, če ti uspe ostati suh. Mene je prvo noč zalilo, saj dežja nisem pričakoval in sem šotor postavil za suho noč. Se pravi, da ga nisem pritrdil z dovolj klini in vrvicami ter ga nisem napel. Ko se je začel ulivati močan dež, je voda pritekla v šotor. Kaj sem hotel drugega, kot da skušam rešiti, kar se da. Sredi noči sem čepel v šotoru, ki ga je zalivala voda in nase vlekel dežni kombinezon in čelado. Stopil sem na dež in se lotil pritrjevanja klinov, vrvic ter napenjanja platna. Zalivanje šotora sem ustavil, a moja »postelja« je bila že mokra. Tudi za to sem imel rešitev. Med vso odvečno prtljago, ki sem jo tovoril s seboj, sem imel tudi veliko nepremočljivo platno. Tako sem se zavlekel v spalno vrečo, se kot sarma zavil v platno in na mokrih tleh šotora zaspal kot dojenček.

Policijske zadeve po tanzanijsko

Verjeli ali ne, Afrika je ogromna. Tako je velika, da je preprosto ne gre stisniti in strpati v nekaj kratkih objav. Pravzaprav bi lahko o poti čez Afriko napisal knjigo, a ker sem tam prebil premalo časa, ni prišlo do metamorfoze, potrebne za pisanje knjige. Zato zapiske iz afriške poti objavljam na teh straneh. A to počnem že štiri mesece in sem šele na polovici poti, v Tanzaniji. Sicer bi lahko pisanje pospešil in o vsaki državi napisal le nekaj stavkov, a to nekako ni moj način. Seveda bi bilo najlepše, če bi, ko to pišem, bil še vedno nekje v Afriki in bi objave nastajale sproti, a to je nerealno. Zato nadaljujem z objavami v ustaljenem ritmu, če pa nas vmes odnese na kakšno potovanje, se bomo pač javljali od tam, afriški vtisi bodo pa počakali.

Ena izmed ključnih zadev pri načinu potovanja čez Afriko, ki sem ga izbral, je bila, da sem bil samozadosten. To pomeni, da sem imel s seboj vse, kar sem potreboval glede prehranjevanja, spanja in prevoza. Šotor, spalna vreča, gorilnik, rezervno gorivo, orodje, oblačila, posoda za kuhanje, hrana, voda, oblačila, vreča zdravil, polno orodja za vse mogoče primere in še marsikaj. Vse to je šlo z menoj vred na motor. Sicer na potovanja vzamem zelo malo prtljage, a tokrat ni šlo. Preprosto zaradi tega, ker je potovati sam po odročnih afriških poteh varneje, če imaš s seboj reči, ki so v primeru težav življenjskega pomena. Že tako je bil to, da sem šel z motorjem sam čez Afriko, dovolj velik izziv, da bi zraven tega potoval brez esencialnih potrebščin, bi bilo že neumno. (O tem, kar je za nekoga izziv, za drugega pa neumnost, nima smisla razpravljati.) Ker je nemogoče vedeti, kaj vse je potrebno za takšno pot, sem vzel le to, kar sem mislil, da bi mi utegnilo priti prav. Še dobro, da sem bil omejen s prostornino prtljage, saj je spisek potrebščin za vse, kar se ti na potovanju čez Afriko utegne pripetiti, lahko neskončen. Čeprav to, da bi se ukvarjal s tem, kaj vse se mi utegne pripetiti, ni moj način. Jasno, saj če bi bil, o solo podvigu čez Afriko ne bi niti razmišljal. Tako sem od polne vreče vseh mogočih zdravil porabil le škatlico tabletk, ostalo pa sem tovoril s seboj brez potrebe. Podobno velja za orodje, ki sem ga imel za cel kovček, uporabil pa sem le nekaj kosov, ki sem jih potreboval za menjavo gume. Po drugi strani pa s seboj nisem imel rezervnih gum, kar bi mi lahko v primeru konkretne poškodbe gume povzročilo precejšne težave. A tako pač gre, ko se odpravljaš v neznano; nekaj vzameš, drugega ne in upaš na to, da se ti ne pripeti ravno tisto, za kar nimaš rešitve.

Skratka, Yamaho sem natovoril s tremi kovčki in s štirimi torbami. Ko sem se nanjo usedel še sam, je neka tehtnica, čez katero sem zapeljal, pokazala čez 400 kilogramov! afrika_084
Tako sem bil na brezpotjih sicer okoren, a sem se navadil in je šlo. Le tu in tam pri nižji hitrosti sem kdaj izgubil ravnotežje in ko se je motor dovolj nagnil, da ga več nisem mogel zadržati, se je zgodilo neizogibno, telebnila sva na stran kot v risanki. Yamaha, odlična kot je bila, mi je nudila tako popolno zaščito, da se pri teh padcih niti enkrat nisem poškodoval.

Bilo je na prašnem kolovozu na eni izmed policijskih kontrol v Tanzaniji. Ko sem pripeljal do rampe, sem videl policista v uniformi sedeti ob neki baraki. Pogledal sem ga, če me bo ustavil ali mi pomahal, naj peljem naprej. Ničesar ni dal od sebe, zato sem ustavil. A ker so bila tla neravna in spolzka, mi je zdrsnilo, motor se je nagnil in … obležala sva v prahu. Ko sem dvignil pogled, sem videl prizor, ki ga imam še danes jasno pred očmi; policist je sedel na plastičnem stolu s prekrižanimi rokami in se tako močno krohotal, da so mu roke poskakovale na okroglem trebuhu, čez katerega je bila srajca tako napeta, da je skozi razporke med gumbi, ki so bili tik pred tem, da odletijo, bleščala bela majica.

V tistem trenutku sem bil besen za znoret! Zaradi tega, ker se mi je tako režal, ne zaradi nerodnega padca. Pomahal sem nekim fantom, ki so prizor spremljali od daleč, da so mi pomagali dvigniti motor, sedel nanj in se odpeljal, ne da bi se ozrl proti krohotajočemu se policistu. Jeza me je seveda takoj minila, saj sem razumel, kako zabavna je morala biti moja nerodnost za opazovalca. Na njegovem mestu bi se najbrž tudi jaz režal do ušes (z manj napeto srajco, seveda).

Čez divjo Tanzanijo

Tanzanija mi je kot prva delno islamska država na moji poti in kot ena najbolj priljubljenih safari držav vlivala kar nekaj strahospoštovanja. Saj ne, da bi se bal bolj ali manj kot drugje, le v ozir sem moral vzeti nekatere dejavnike, s katerimi se mi do Tanzanije ni bilo potrebno ukvarjati. Tanzanija je ogromna dežela, velika za petdeset Slovenij, tako, da sem se zlahka izognil predelom dežele, ki me niso privlačili. Na primer Zanzibar, Dar es Salaam, Arusha in tako naprej. Zato sem se, namesto na sever proti Keniji, obrnil proti severozahodu, proti Kongu.

Pred menoj je bila ena izmed najbolj odročnih regij na moji poti čez Afriko. Predel, kjer bi bilo najmanj zaželeno, da pride do težav, saj je do najbližjega večjega mesta z dovolj spodobnim servisom ali zdravnikom več kot tisoč kilometrov. Ceste v odročnih krajih Afrike so seveda še vedno makadamske, kar pomeni več dnevno potovanje do civilizacije. Po drugi strani pa to seveda pomeni, da je ta regija toliko bolj privlačna za potovanje. Res je bila. Tri dni sem potoval po najodročnejših poteh in brezpotjih Tanzanije. Po ves dan sem se naganjal in se izogibal skritim luknjam in nevarnim pastem na obupno slabih prašnih cestah. Na meni se je nabralo toliko prahu, kot bi se v njem povaljal. To je bila ena najlepših etap Afrike. prašna Afrika
Občasno sem peljal skozi vasi in tam srečaval čudovite ljudi. Na srečo le ljudi, saj sem vozil skozi narodne parke in rezervate, ki jih poseljujejo levi, hijene, panterji in podobni, ki jih nisem želel srečati. Srečal pa sem kolesarja, Italijana, ki je bil na poti čez Afriko. Povedal mi je, da je tudi on skozi te, divje predele kolesaril s povečanim srčnim utripom, a brez zapletov. Opozoril me je na del ceste mimo Burundija, kjer so ga policisti opozorili na cestne roparje, zato je dal kolo (in sebe) na tovornjak. Ko sem čez tri dni peljal čez tisti nevaren odsek, nisem srečal niti policistov, niti roparjev. Morda zato, ker sem peljal hitreje, kot sicer in niso utegnili skočiti na cesto, da bi postavili zasedo. Kdo bi vedel.

V teh odročnih predelih ni bilo težko najti prostora za šotorjenje. Prvo noč sem se ustavil v praznem kampu ob rezervatu, kjer mi je lastnik zagotavljal, da se ne rabim česar bati. Na tem delu poti čez Afriko sem bil že dovolj izkušen, tako, da mi to, da spim v bližini divjih živali, ni več naganjalo straha v kosti. Dokler ni prišla noč! Ko se je začeto temniti, sem posedal ob ognju, pil čaj in poslušal zvoke džungle, taborni ogenj v divjini
nakar je naenkrat nastala tako trda tema, da sem se v trenutku pobral v šotor. Ponoči so me prebudili povodni konji, ki so se pasli na travici okrog šotora, a tudi tokrat radovednost ni premagala strahu, da bi pomolil glavo iz šotora.

Boj z živalmi sem imel naslednji dan, ko sem se utaboril. Pomotoma sem vrečko s smetmi, v kateri so bili olupi avokada in banan, obesil na motor. Ko sem se čez nekaj minut vrnil, je bilo na motorju in okrog polno opic, ki so vrečko s smetmi trgale narazen, da je frčalo po zraku. opice na delu
Sprva sem se še smejal, ko pa je ena začela odpirati zadrge na torbah in praskati po motorju, sem jih moral pregnati. Kar je bilo precej težje, kot sem mislil, saj so opice, ko so v večjem številu, precej neustrašne.

Črna Afrika brez sladkorja? Ne, hvala!

Tudi v Afriki je tako, da kmalu po prestopu meje opaziš, kako se deželi, ki ju loči »umetno« ustvarjena meja, med seboj razlikujeta. V eni državi prevažajo banane na tovornjakih, v drugi na motorjih. Ko prestopiš naslednjo mejo, tovorijo banane na kolesih. Zato sem takoj po prestopu meje vedel ali je država, v katero sem pravkar vstopil, bogatejša ali revnejša od te, ki sem jo pravkar zapustil. To sem vedel tudi po tem, kako prijazni so bili ljudje. Na primer, po prestopu malavijsko-tanzanijske meje, me nihče več ni pozdravil s, »Hi, how are you?« Sicer sem se naučil pozdravnih fraz Karibu in Habari v jeziku svahili, a sem navadno bil jaz tisti, ki sem jih izgovarjal. Mimogrede; če kot tujec v neki deželi domačina pozdraviš v njegovem jeziku, odpreš vrata, ki bi sicer ostala zaprta. Če se pri tem še smejiš, pa ga lahko razorožiš vseh slabih namenov.

Omenil sem prevažanje banan na kolesu in se spomnil neprijetnega pripetljaja. Ob prometni cesti nekje v Malaviju sem se ustavil in kupil avokado. Ko sem se usedel nazaj na motor in se želel vključiti v promet, je bila takšna gneča, da sem moral čakati, da se pojavi prazen prostor, da zapeljem na cesto. Ko so se v nekem trenutku avtomobili, kamioni in avtobusi dovolj razredčili, sem zapeljal. A nisem se premaknil niti za dvajset centimetrov, ko sem med pešci, ki jih je bilo vsepovsod polno, zagledal kolesarja, naloženega z bananami, ki drvi naravnost vame. Revež se na strmem klancu ni mogel ustaviti, lahko je le zavil in se mi umaknil. A na neravni bankini mu ni uspelo ohraniti ravnotežja in je zgrmel po tleh. Na srečo ni končal na trdem asfaltu, temveč na kupu banan ob cesti. Stopil sem z motorja in mu pomagal vstati. Na srečo je imel le nekaj majhnih prask. Ko sem pobral še njegovo kolo, sem videl, da sploh nima zavor! Resda je to Afrika, ampak popolnoma brez zavor? Kamikaz, ki na kolesih prevažajo tovor banan dvakrat težji od njih samih, sem videl nešteto in na to, da nimajo zavor, niti v sanjah ne bi pomislil. No, z njimi nisem imel bližnjega srečanja in to je bila moja edina prometna nezgoda na poti čez Afriko.

Zaradi »težav z likvidnostjo« v Malaviju sem v prvem kraju v Tanzaniji, kjer sem prenočeval, poiskal trgovino, da obnovim zaloge. Jasno, da trgovin, kot jih poznamo pri nas, v Afriki (razen v nekaterih velikih mestih) ne poznajo, zato sem nakupoval v majhnih prodajalnah. Sicer sem vsakodnevna živila kupoval na tržnicah, a po mleko, sladkor, olivno olje in podobno, je bilo treba v trgovino. Na tej točki mi je zmanjkalo sladkorja, ki sem ga potreboval za čaj, v glavnem edino sladico, s katero sem se v Afriki sladkal. In ker je bil večerni čaj del rutine, o kateri sem pisal zadnjič, brez tega ni šlo. Tako, da mi je bilo, ko so mi v več prodajalnah povedali, da nimajo sladkorja, huje, kot če bi ostal brez bencina. »Kako to, da nimate sladkorja?« sem bil radoveden. »Zato, ker je vlada prepovedala uvoz, da bi zaščitila domače proizvajalce, ki pa ne zmorejo zadostiti povpraševanju,« so mi pojasnili. To me je spomnilo na državo, ki je danes več ni, saj veste katero. A črne Afrike brez sladkorja si nisem znal predstavljati, zato sem iskal tako dolgo, dokler ga nisem dobil. Jasno, izpod pulta.

Rutinsko čez Afriko

Malavi je najmanjša država, ki sem jo obiskal na poti čez Afriko, a ponuja precej več, kot marsikatera velika. Šele v Malaviju sem končno ugledal gorovje, prve štiri dežele so bile prav dolgočasno ravne. V Malaviju sem se lahko v enem dnevu povzpel in spustil za več kot tisoč metrov, kar ima zame prav poseben čar, pa če to počnem peš, s kolesom ali z motorjem. končno gorovje razgled na malavijsko jezero iz višav Zraven razgibane narave ima ta deželica tudi prav posebno prijetne ljudi, s katerimi sem se pogosto zapletel v pogovor. Enkrat sem se ustavil ob cesti, saj me je pritegnilo neskončno polje zelenega riža. Stopil sem z motorja in se odpravil proti polju ter ga fotografiral. riževa polja v Malaviju

Ni minilo pet minut, ko je bilo okrog mene vsaj deset otrok in nekaj odraslih. To se mi je v Afriki ves čas dogajalo; da sem se nekje na samem ustavil in izza dreves ali grmovja ter kolib so se naenkrat začeli pojavljati ljudje. Eden od možakarjev, ki so se pojavili, med tem, ko sem fotografiral riž, je izvlekel fotoaparat in fotografiral mene. Zapletla sva se v prijeten pogovor. Takrat so se opogumili tudi otroci in naju obstopili. Možakarja sem vprašal, če so vsi ti otroci njegovi, pa je rekel: »Ne, jaz jih imam le osem. To ni veliko!« »Koliko pa je veliko?« ga vprašam. »Petnajst,« odvrne. »A z eno ženo?« ga začuden vprašam. Pa pravi: »Ne, ena žena lahko ima največ osem do deset otrok, če jih želiš več, moraš imeti dve!« Pomahal sem jim v slovo in se odpeljal. Kasneje sem v več pogovorih vprašal, zakaj imajo v Afriki toliko otrok in vedno dobil enak odgovor: Manpower (delovna sila).

Zapeljal sem se do največje znamenitosti, jezera Malavi, postavil šotor in si privoščil dan brezdelja. Edini dan na poti čez Afriko, ko nisem sedel na motor. En dan je bil več kot dovolj, saj so me hitro začeli srbeti podplati in sem želel naprej proti novim afriškim dogodivščinam. Nisem hitel, ker bi se mi mudilo, čeprav so tako govorili vsi overlanderji, ki sem jih srečal na poti, ki so imeli za potovanje po Afriki precej več časa kot jaz. Potoval sem z ritmom, ki mi ustreza in v okviru časa, ki sem ga imel na razpolago. Ne znam si predstavljati, da bi imel za enako pot čez Afriko dvakrat več časa. Razen, če ne bi potoval sam, preživljati čas v prijetni družbi je nekaj povsem drugega. Tako pa sem imel ravno pravo mero časa za potovanje, spoznavanje ljudi in krajev ter za ukvarjanje s samim sabo.

Zanimivo, kako zelo pomembna je rutina (katere se doma tako rad prenasitim) na daljšem avanturističnem potovanju. Več kot je negotovosti in raznoraznih ovir ter težje kot so težave, ki jih je na potovanju treba premagati, večja je potreba po rutini. Zbuditi se vsako jutro v drugem kraju, vedno znova premagovati nove ovire, srečevati neznane ljudi in se soočati z doslej še neznanim, seveda ni preprosto. Predvsem zaradi tega, ker se je treba vedno znova spoprijemati z novimi situacijami in jih reševati. S tem sem se pravzaprav ukvarjal ves čas, ko sem bil na poti. Saj ne, da bi me to utrujalo ali da bi mi bilo odveč, a po vseh »novotarijah«, ki sem jih dal skozi čez dan, sem zvečer iskal zavetje v rutini. Raztovoril sem motor, postavil šotor, se stuširal, si pripravil večerjo, popil čaj in naredil načrt za naslednji dan. Skratka, rutinske naloge, ob katerih sem lahko dal možgane na pašo, čutila pa v prosti tek. počitek

Malavi, toplo srce Afrike

Za Malavi sem slišal več povsem različnih mnenj. Od tega, da je najpreprostejša afriška dežela za potovanje, da je simpatičen in do tega, da je nezanimiv. Zato sem se odločil, da zavijem s poti od Cape Towna do Aleksandrije in se o tej majhni deželi prepričam na lastne oči. Na ambasadi v Lusaki in na meji so mi sicer nagajali in mi niso hoteli izdati vize za vstop, a to me je le še bolj podžgalo k temu, da ga obiščem. Pokazati sem moral le malce večjo mero potrpežljivosti do uradnikov in netolerance do prevarantov in je šlo.

V glavnem mestu Lilongwe nisem mogel priti do denarja z dvema kreditnima karticama, na srečo je šlo s tretjo. A dvignil sem lahko le vsoto, ki je bila celo za malavijske razmere borna. Zraven tega tudi z menjavo dolarjev izven glavnega mesta ni šlo gladko, tako da sem po Malaviju potoval tako rekoč brez denarja. Še dobro, da je tam vse zelo poceni. Na primer, za kilogram sveže okre sem plačal pol evra. Tudi z bencinom sem komajda prišel skozi, saj se mi je na več bencinskih črpalkah pripetilo, da ga ni bilo. In ko sem v žepu imel malavijskega denarja le še za nekaj litrov goriva, ki sem ga rabil do tanzanijske meje, me je ustavila policija. Vozil sem za tovornjakom, ki je vozil prehitro in po pol ure pregovarjanja, mi je policista uspelo prepričati, da nisem vozil tako hitro kot tovornjak pred menoj.

A vse to so bili le logistični izzivi, s katerimi sem se spoprijemal na celotni poti čez Afriko. Sicer sem ob tem spoznaval ljudi, a z uradniki in policisti kaj dlje od uradnega postopka nismo prišli. Da se razumemo, bili so tudi takšni, izjemno prijazni, kot policistka, ki me je na eni od cestnih kontrol pozdravila z »Welcome to Malavi, the warm heart of Africa!« (Dobrodošel v Malaviju, toplem srcu Afrike!)

Kot ponavadi, sem najbolj prijetne in zanimive sogovornike srečal proč od civilizacije, nekje bogu za hrbtom. V vodniku sem prebral, da so nekje v gorah Malavija stenske poslikave iz pradavnine in sem se odločil, da jih poiščem. Zavil sem z glavne ceste in se na pamet zapeljal proti velikim skalam, a nisem našel ničesar. Ko mi po več poskusih ni uspelo, sem začel spraševati ljudi. Vozil sem skozi gozdove in po kozjih stezah,
afrika_076 afrika_075
a pravih skal mi ni uspelo najti. Dokler se ni eden od ljudi, ki sem jih vprašal, zapeljal z menoj in mi pokazal pravih skal. Poslikave niso bile nič posebnega, a pot do tja je bila čudovita.

Eno najlepših afriških izkušenj sem doživel nazaj grede, ko sem se vračal in se ustavil v neki majhni vasici. Tam me je obstopil za en razred nasmejanih otrok in učitelj, ki je edini znal nekaj angleških besed. Nasmeh in veseli obrazi teh revnih otrok me spremljajo še danes kot najlepši spomin na Afriko. Vsaka beseda k temu je odveč.

Zambija je pristna Afrika

Z Zambijo se je začel najprijaznejši in najbolj pristen del Afrike. Vsaj meni se je zdelo, da je srednji del moje poti čez Afriko, med Zambijo in Kenijo, najmanj bel, najmanj moderniziran in zato zame najbolj privlačen. To sem opazil kmalu zatem, ko sem zapustil zadnji »turistični« kraj, Livingstone.

»Pozdravljeni, kako ste?« »V redu, hvala. Kako ste vi?« Standardni pozdrav in odziv v Zambiji, ki sem se ga takoj nalezel. Vsak, ki mi je pristopil, me je tako pozdravil in hitro sem se naučil, kako pozdraviti nazaj. S to razliko, da sem imel v Zambiji občutek, da pozdrav ni zgolj vljudnostna fraza, temveč iskreno vprašanje. Vedno znova so me ljudje, ki so mi pristopili in z menoj začeli klepetati, navduševali. Zame je to eden največjih privilegijev oziroma najpristnejša izkušnja, ki jo lahko doživim kot popotnik v daljni deželi. Da me nagovori nekdo iz sveta, ki je popolnoma drugačen od mojega in izkaže iskreno zanimanje zame ter moj svet. Hkrati pa me povabi v njegovo deželo in z menoj deli najdragocenejše, kar lahko kot popotnik v tuji deželi doživim, pristno izkušnjo.

Kdaj ste to nazadnje doživeli doma? Da vam je pristopil popoln neznanec, vas prijazno nagovoril: »Kako ste?« in ga niste imeli za čudaka?

No, to je še eden izmed razlogov, zakaj nas privlačijo daljne, nemodernizirane dežele, pravzaprav njihovi ljudje.
Seveda niso vsi ljudje takšni. Na bencinski črpalki nekje v Zambiji sem videl možakarja, oblečenega v cunje, kako je brskal po smeteh. Šel sem do njega in mu ponudil bankovec, a je zamahnil z roko, ga odklonil in odšel proč. Tudi otrokom, ki so se igrali ob cesti, sem večkrat želel kaj podariti, a so se razbežali kot kafre, ko sem se ustavil ob njih. Prav v Zambiji sem slišal največ zgodb o spodletelih poskusih pomoči razvitega sveta Afriki. Še tako dobro zastavljena dobrodelna akcija, ki so jo zasnovali samaritani v razvitem svetu, v Afriki zvodeni. Zelo redke in skrbno premišljene uspejo. Razkorak med tem, kaj mi mislimo, da oni potrebujejo in tem, kaj oni v resnici potrebujejo, je preprosto prevelik.

V Zambiji sem več kot o spodletelih poskusih pomoči, slišal o korupciji na najvišjem nivoju. A te zgodbe so tako grozljive, da jim je težko verjeti, zato o njih tukaj nima smisla razpredati.

Odkrito priznam, da v Afriko nisem šel zato, da bi reševal afriške probleme, moji razlogi so povsem drugje. Na nek način so sebični. A kljub temu sem se trudil (kot vedno na potovanjih), da sem čim večji del denarja pustil pri ljudeh, ne pri družbah.

V Zambiji so me zraven ljudi navdušile tudi živali. Prvič, ker sem jih videl od blizu, drugič, ker jih nisem videl od blizu. Prve so bile Zebre, ki sem jih srečal na cesti in se niso pustile motiti. zebre se ne pustijo motiti zambijska zebra pozira

Drugič pa so bile divje živali v kampu sredi rezervata, ki so me pustile pri miru in mi na srečo niso prišle blizu. Tam so me namreč takoj, ko sem prišel, strašili s tem, koliko levov, hijen in gepardov se je pred nedavnim sprehodilo skozi avtokamp. A sem zaupal, da če niso pojedli njih, tudi mene ne bodo. In me niso. kampiranje v rezervatu ob reki Luangwa, Zambija

Tuširanje pod Viktorijinimi slapovi

Ne morem verjeti, da sem v treh mesecih, odkar sem se vrnil iz Afrike, uspel objaviti vtise šele o prvih treh državah. Afrika je velika in ne glede na to, da sem bil na tej dolgi poti relativno hiter, sem videl in doživel ogromno. Več, kot se spomnim. Če bi opisoval le tisto, kar sem videl med samo vožnjo, bi imel precej za povedati. Seveda imam za povedati veliko več, saj sem se tudi ustavil in se srečeval z ljudmi v kampih, restavracijah, bencinskih črpalkah, tržnicah, mejnih prehodih in še marsikje. Tam je prišla do izraza prava Afrika, namreč njeni ljudje. Omenil sem mejne prehode. Ti so stičišče prevarantov in ostalih, ki želijo od popotnikov več, kot smo pripravljeni dati. Gre bodisi za tiste, ki menjujejo denar, fikserje oz. pomagače, ki nudijo »pomoč« pri postopkih na meji in nenazadnje tudi uradnike. S temi imam sicer nekaj izkušenj, a na poti čez Afriko je bilo težje kot sicer, saj sem moral čez mejo spraviti ne le sebe, temveč tudi motor. Pri potovanju čez Afriko z lastnim vozilom je toliko birokracije, da so o njej napisane cele knjige oz. priročniki za norce, ki se tega lotevamo. Na mejah je jasno najprej treba dati skozi postopke pri izstopu iz ene države in nato še postopke za vstop v drugo državo. Da je vse skupaj še bolj zapleteno, je treba obiskati uradnike v različnih stavbah, ki niso označene, in niti ne veš, kam vse je treba. Tukaj marsikateri popotnik najame fikserja, ki gre z njim in mu pomaga pri urejanju zadev z uradniki.

Prehod meje med Bocvano in Zambijo je bila prva »afriška« meja na moji poti, saj so meje med razvitejšimi državami (Republika Južna Afrika, Namibija in Bocvana) urejene. Takoj, ko sem prečkal reko in se znašel na meji, so me obstopili pomagači, ki sem se jih moral otepati. »Bom sam!« sem vpil, da so me pustili pri miru. Postopkov, ki sem jih opravil na meji, nima smisla podrobneje opisovati. V prvo stavbo za potni list, v drugo barako za karnet, tretjo za en davek itn. Plačati sem moral vladni davek, cestni davek in menda še dva davka ter zavarovanje. Za zavarovanje motorja so hoteli, da plačam 80 evrov (v lokalni valuti), a sem rekel, da toliko niti slučajno ne bom plačal. Odkorakal sem iz barake, a so prišli za menoj in začeli barantati. Na koncu sem plačal 9 evrov in se odpeljal. Tako je v Afriki!

Prva in največja znamenitost Zambije (po mnenju marsikoga celotne Afrike) so Viktorijini slapovi. Oblak vode, ki se dviguje nad največjimi slapovi na svetu sem videl že od daleč. Zapeljal sem se do parkirišča in povprašal, kam sedaj. Plačal sem zasoljeno vstopnino in se kar v motorističnih oblačilih podal peš po ozki potki. Fantje ob poti so prodajali pelerine, pa sem jih zavrnil, da jih ne rabim, »Veselo tuširanje!« so mi odvrnili in se smejali po afriško (saj poznate simpatični nasmeh temnopoltih Afričanov; široka vrsta belih zob na temni podlagi, ki sega skorajda do ušes).

Najprej mavrica. In to ne ena, ampak dve, tri, štiri mavrice hkrati. Viktorijini slapovi v mavricah
Nato tropska drevesa tako močno zelene barve, da so žarela. Tropska džungla
Ko pa sem prišel bližje k slapovom, jih nisem videl, saj so se skrivali za zaveso iz dežja, ki je padal iz jasnega neba. Le tu in tam so se prikazali. Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi Viktorijini slapovi
Vode je padala oziroma pršela z vseh strani in me zalivala kot najhujši dež. V minuti sem bil moker do kože. Prav nič me ni motilo, ravno nasprotno, prijalo mi je. Fenomenalni občutek; bil sem popolnoma sam, v osrčju Afrike, med tem, ko se je mogočna reka Zambezi z zraka zlivala name. Kako se ne bi odlično počutil!