Popotniško srečanje, morda celo kratek potopis, bomo pripravili v septembru 2010. Več o datumu in lokaciji, bomo objavili tukaj.

Enoletno potovanje je za nami. Eno leto smo spali v tujih posteljah. Eno leto smo jedli le v restavracijah. Eno leto smo govorili in se učili razumeti ter govoriti tuje jezike. Eno leto nismo hodili v šolo in službo. Eno leto nismo pospravljali in urejali doma. Eno leto nismo hodili po nakupih. Eno leto nismo bili doma! Eno leto smo bili brezskrbni. Brezskrbni v smislu, da nismo bili navezani na nič materialnega, kot na primer avto, hiša ali najljubši čevlji. Sabrina je v prispevku Devet mesecev zapisala: »Zamislite si, da morate v nahrbtnik, ki ga boste sami nosili, spraviti vse stvari, ki jih potrebujete za življenje. Kaj bi stlačili noter?«

Vse kar smo imeli s seboj je bilo nadomestljivo in o stvareh smo razmišljali le v smislu, kako jih imeti čim manj. Če smo se česar naučili v enem letu, je to biti čim manj odvisen od stvari. Namesto v posedovanju stvari, smo uživali v posedovanju časa. A sedaj že po nekaj dneh doma vidimo, da je tukaj razumevanje teh vrednot drugačno, kot smo ga bili vajeni zadnje leto. Imeli smo le nekaj majhnih stvari za katere smo porabili malo denarja, a imeli smo veliko časa. Doma pa imamo več velikih stvari, ki stanejo veliko denarja in nam jemljejo veliko časa. Kaj je bolje? Pa ne govorim o času, ko smo v službi, jasno da je treba delati za preživetje. In zakaj že krizi pri nas pravijo finančna, ne časovna, ko pa imajo vsi denar za preživetje, časa pa nima skoraj nihče?

Prav tako kot na stvari, na potovanju nismo bili navezani na ljudi. Spoznavati ljudi na potovanjih, si izmenjevati izkušnje, poslušati o njihovi deželi in pripovedovati o tvoji deželi, je eno izmed najlepših opravil na potovanju. Spoznali smo jih seveda mnogo, nekatere manj, druge bolj. A na nikogar, razen seveda na nas štiri, se nismo navezali. Mimogrede: neznanci, s katerimi govoriš o zasebnih rečeh, so boljši poslušalci kot ljudje, ki te poznajo. Kadar smo srečevali ljudi in se z njimi pogovarjali, nismo razmišljali o tem s kom govorimo, kakšen položaj ima ta, kako se moramo do njega vesti ali celo o tem kako smo oblečeni. Kako je že s tem doma, v vsakdanjem življenju, službi ali šoli?

Doma je drugače. Navezani smo na ljudi. Če prav pomislim, smo se pravzaprav zaradi tega, zaradi navezanosti na ljudi, vrnili domov. Pogrešali smo sorodnike in prijatelje, nekateri ste celo pogrešali nas. Zanimivo se je srečati po enem letu. Odrasli se mi zdijo enaki kot so bili, ko smo se nazadnje videli, ampak otroci? Nekateri so tako zrasli, da jih skorajda ne bi spoznal. Sedaj razumem, ko pravijo, da šele po otrocih vidiš kako gre čas.

Veseli smo, da smo doma, da je potovanje za nami, da se je srečno izteklo in da živimo v najboljši deželi na svetu, v Sloveniji. Ne verjamete, da je Slovenija najboljša dežela na svetu? Pojdite ven, čez meje, v druge dežele, odkrijte svet, poglejte si kako je drugje, sami poglejte, dobro poglejte.

Hvala vsem, ki ste potovali z nami.
Maša, Sara, Sabrina in Davor

Obiskali smo 16 držav.
34 krat smo poleteli z letalom.
Spali smo v 151 hotelih.
V istem hotelu smo se zadržali največ 20 dni.
Zdravnika smo obiskali 11 krat.
Prebrali smo 90 knjig.
Plačevali smo z 18 različnimi valutami in sedmimi plačilnimi karticami.
Kupili smo več kot sto kosov oblačil in obutve. Koliko smo jih oddali in zavrgli, ne vemo.
Ob prihodu domov je prtljaga tehtala 60kg (darila, spominki, šolske potrebščine, oblačila). Ob odhodu na pot vsaj pol manj.
Izgubili smo dva telefona in nekaj kosov oblačil.
Okradli nas niso niti enkrat.
Srečali smo manj kot ducat Slovencev.
Na spletni strani http://brackotinapotovanju.si smo objavili 77 prispevkov, na katere ste napisali več kot 700 komentarjev. Na spletni strani smo zabeležili 65.000 obiskov.

Najdaljša neprekinjena vožnja: vlak Guwahati – Varanasi, Indija – 22ur.
Najmanjša soba v kateri smo spali: Tokio – 7m2.
Največja soba v kateri smo spali: pod zvezdami v puščavi Thar – 200.000 km2.
Najboljša srečanja z živalmi: kamelji safari, Indija; jahanje slonov med nosorogi, Indija; plavanje z morskim psom, Malezija; plavanje z delfini, Avstralija; obisk orangutanov na Borneu, Malezija; srečanje s kitom, Šri Lanka.
Najboljši trekingi: Anapurna, Nepal; Santa Cruz, Peru.
Največji doživeti strah: potres stopnje 7,4 v Jakarti; vožnja z avtobusom v Kolumbiji: pobeg iz preobremenjenega trajekta v Indiji.
Največje nadloge: muhe v Avstraliji, komarji in bolhe skoraj povsod.
Najbolj drzne pustolovščine: s terencem čez puščavo in reke v Avstraliji, prehranjevanje v uličnih restavracijah kjerkoli.
Najtežje preizkušnje: zimska vožnja v avtobusu brez gretja, Bolivija; vzpon na 5900m visok vulkan Cotopaxi, Ekvador; soočanje z revščino.
Največja neumnost: skakanje na premikajoči vlak, ki je šele prihajal.
Največja spontanost: ples z domačini na ritme bobnov v parku v Tokiu.
Najboljši športni dogodki: obisk sumo turnirja, Tokio; ogled svetovnega nogometnega prvenstva v lokalih v družbi navijačev iz raznih koncev sveta.
Najboljša hrana: Indija, Singapur, Kitajska, Ekvador, Nepal.
Najslabša hrana: Indija, Indonezija, Tokio.
Najljubša hrana: indijski kariji, zelenjava v kokosovem mleku, korma s piščancem, piščanec z rižem.
Najljubša pijača: sokovi iz svežega sadja, masala čaj.
Najbolj nenavadna hrana: jedi čudnega videza in okusa brez imena, Kitajska.
Najbolj nenavadna pijača: koreninsko pivo s sladoledom, Malezija.
Najbolj pogrešana pijača: Bar kava, Cedevita.
Najbolj pogrešana hrana: Čokolino, domača solata.
Najlepše naravne lepote: Himalaja, Nepal; Uluru, Pinnacles desert, Devil’s marbles, Avstralija.
Najlepši kraji: Caraz, Peru; Marpha, Nepal; Playa Blanca, Kolumbija; Dali, Kitajska.
Najlepše plaže: otok Gili Air, Indonezija; Isla Rosario, Filipini; Praia Forno, Brazilija.
Najbolj veličastni skrivnostni kraji: Machu Picchu, Peru; Veliki Kitajski zid, Xian, Kitajska; Sigirija, Šri Lanka; Borubodur, Indonezija.
Najlepša velemesta: New York, Singapur.
Najprijaznejši ljudje: Nepal, Šri Lanka, Ekvador, Peru.
Najbolj neprijazni uradniki ob vstopu v državo: New York, ZDA.
Najdražja država: Avstralija, kljub temu, da smo precej stvari dobili zastonj.
Najcenejša država: Indija, kljub temu, da ničesar nismo dobili zastonj.
Najdražja hotelska soba: Rio de Janeiro, Brazilija – 90€.
Najcenejša hotelska soba: Marpha, Nepal – 2€.
Najdražji obrok: Rio de Janeiro, Brazilija – 40€.
Najcenejši obrok: Guilin, Kitajska – 1€.

Še o potopisnem predavanju.
Veliko smo opisali v besedi in sliki na naši spletni strani http://brackotinapotovanju.si. Doživetja smo objavljali sproti, ko so bila sveža, ko smo bili polni dobrih ali slabih občutkov. Največkrat spontano. Saj ne, da so spomini že zbledeli, vsekakor pa občutki niso tako močni, kot so bili. V enem letu smo bili dnevno izpostavljeni dogodkom, ki tukaj veljajo za nenavadne. Le kako naj v nekaj uricah dolgi predstavitvi opišemo občutke, tegobe, lepote, čudeže, grozote, ljudi in kraje, ki smo jih doživljali eno leto? Preveč imamo za povedati in preveč bi ostalo nepovedanega. Nekako se ne moremo odločiti, da bi takšno predavanje pripravili, bilo bi preveč površinsko. Ne vem…

Če že, potem bi pripravili neke vrste srečanje s tistimi, ki bi se želeli odpraviti na potovanje v lastni režiji, pa ne vedo kako. Kako se odločiti in pripraviti na potovanje, kam odpotovati, kako z denarjem, kako najti in izbrati hotele ter prevozna sredstva, kje kupiti letalske vozovnice in podobno. V desetih letih kar potujemo, smo nabrali nekaj izkušenj in v veselje bi nam jih bilo deliti z vami. Če vas takšno srečanje zanima, nam pustite komentar pod to objavo, ali pišite na info@brackotinapotovanju.si.

Dom smo zapustili pred letom dni, natančneje 373 dnevi. Jutri pridemo domov!

*Za kakovostnejši prikaz izberite 480p v spodnjem desnem kotu predvajalnika. Možnost je vidna šele po začetku predvajanja.

Takšni pa smo bili prej.

Kmalu pridemo domov. Zdi se, da se to bolj vidi iz vaših komentarjev, kot iz naših prispevkov. Tudi jaz moram priznati, da še nimam dovolj potovanja in da se mi še ne mudi domov, a včasih je pač treba poslušati druge…

Torej, zadnja dva meseca in pol smo preživeli v deželah, za katere se nam na začetku poti niti sanjalo ni, da jih bomo obiskali. Tudi v Brazilijo nas je pot zanesla nepričakovano. V Brazilijo smo enostavno zašli zato, ker smo od tukaj našli cenejše letalske vozovnice za domov, kot iz zahodne obale Južne Amerike. Pa tudi zato, da se pred odhodom domov spustimo iz vrtoglavih višin gorske verige Andov. Menda smo devet od enajstih tednov v Južni Ameriki prebili na višini med 2500 in 4000 metrov nad morjem. Komaj smo čakali, da se spustimo na nivo gladine morja in zleknemo na kakšni s soncem obsijani peščeni plaži. In prav to počnemo te dni.

A pot iz hotela v La Pazu v Boliviji, do plaže v mestecu Arraial do Cabo v Braziliji, kjer smo sedaj, je bila ena izmed najbolj napornih, kar smo jih v tem letu prepotovali. Hotel v La Pazu smo zapustili od devetih zvečer in se s taksijem zapeljali do letališča. Tam smo čakali na let do pol treh zjutraj. Punci sta zaspali kar na stolih. Ko smo se končno vkrcali, smo vzleteli, zatisnili oči in že po eni uri pristali in prestopili na drugo letalo, nekje v Paragvaju ali Urugvaju. Tudi naslednji let je trajal manj kot dve uri in že smo pristali v San Paulu v Braziliji. Tokrat smo morali menjati ne le letalo, temveč tudi letališče, do katerega je bilo tri ure vožnje po cesti! Zadnji trenutek smo ujeli avtobus, da smo pravočasno prišli do letališča. Vkrcali smo na letalo in po eni uri pristali v Riu de Janeiru. Iz letališča smo se z avtobusom odpeljali do avtobusnega terminala v Riu, kjer smo pojedli kosilo in počakali na avtobus. Vožnja z avtobusom v Arraial do Cabo je trajala tri ure in pol. Od avtobusne postaje smo se s taksijem odpeljali do prvega hotela. Minilo je 24 ur odkar smo zapustili La Paz. Menjali smo tri taksije, tri avtobuse in tri letala. Najhuje pri vsem je bilo, da so bile vožnje in leti tako kratki, da se nismo utegnili naspati. Na koncu sploh nismo več vedeli kateri dan je. Še dobro, da je do doma tako daleč, da se bomo lahko na letu domov naspali.

Eno leto na poti. Daleč nazaj se mi zdi dan, ko smo šli od doma in sem se s solzami v očeh poslavljala od domačih, hkrati pa se mi zdi, da je leto potepanja prehitro minilo. Spet. Kot zgleda je potovanje vedno prekratko, en mesec, dva meseca, eno leto, ne vem koliko bi bilo dovolj, da bi rekla: »Dosti mi je vsega! Vožnje, pakiranja, klatenja, gremo domov!« Pričakovala sem, da se bo to po enem letu zagotovo zgodilo, pa se ni. Saj se veselim, da gremo domov, a predvsem zaradi Sare in Maše, ki si vrnitve res srčno želita. V tem letu sta se zelo zbližali in si postali najboljši prijateljici, imata se radi iz vsega srca. Veliko sta se naučili za življenje, kako se znajti vsak dan v novi situaciji, v novem kraju in med novimi ljudmi, kako si poiskati prenočišče, prevoz in hrano v tujih krajih, kako se sporazumeti tudi če ne znaš jezika, kako paziti nase, kako se pogajati za nižje cene, kako prenesti težke situacije in kako se veseliti, žalostiti ali smejati brez zadržkov. Kljub temu je ostalo veliko vprašanj neodgovorjenih, zakaj v drugih državah ljudje delajo nekatere stvari drugače, kot sva ju midva naučila. Največ takih vprašanj je bilo v Boliviji:

Zakaj dajejo dojenčku za piti Coca colo, če si rekla, da ni zdrava? Ali je zdrava?
Zakaj imajo dobro skrite ali celo odrezane varnostne pasove? Ali se tukaj ne rabimo pripasati v avtu?
Zakaj na ladjici nimamo vsi rešilnih jopičev? Zakaj jih nekateri ljudje ne potrebujejo?
Zakaj sredi dneva zaprejo restavracije za čiščenje, čeprav so zunaj lačni turisti?
Zakaj taksisti ugasnejo avto, ko peljejo po hribu navzdol? Ali tako varčujejo z bencinom?
Zakaj na 4000 m višine, ko ponoči zunaj zmrzuje, ni kurjave v hotelskih sobah in ne v restavracijah?
Zakaj zatrjujejo, da imajo vse pecivo sveže od danes, potem pa ugrizneš v tri dni staro empanado?
Zakaj v enem dahu povedo dve ceni za isti izdelek in potem trdijo, da je višja cena prava?
Zakaj stane 10 žemljic pol evra, 1 pizza pa 10 evrov?
Zakaj v tako revni državi za ogled svetovno znanih jezera Titikaka in slanega jezera Salar de Uyuni, turistom ne zaračunajo vstopnine?

Odgovor na vsa ta vprašanja je približno enak. Bolivija je najmanj razvita in najbolj revna od držav, ki smo jih obiskali v Južni Ameriki. Menim, da imajo tukajšnji preprosti ljudje izredno malo informacij in splošnega znanja. Niso pokvarjeni, hudobni in nikomur ne želijo slabega. Preprosto ne vedo kaj je prav ali kako bi kaj naredili bolje. Ne vem, ali se sploh zavedajo, da bi lahko kaj naredili bolje. En razlog je v tem, da nimajo sredstev, kot na primer za kurjavo, drugi pa da dejansko ne vedo zakaj ali kako. A ob Bolivijskih naravnih lepotah in pristnih ljudeh, so to le malenkosti. Ko potujemo po svetu ne iščemo odgovorov zakaj so ljudje drugačni od nas, ampak se skušamo iz njihove drugačnosti kaj naučiti.

Več v galeriji.

Bolivija. Vsi smo slišali zanjo, a o njej ne vemo nič. Ni znana po kriminalu, nima zapuščine Inkov, nima otočja Galapagos in poleg tega je najrevnejša država na celini. Nekaj pa vendar mora biti tukaj, saj srečujemo toliko turistov kot nikjer drugje. Bolivija ima izjemno pokrajino, superlativi v svetovnem pomenu se vrstijo eden za drugim: La Paz – najvišje ležeča prestolnica, z najvišje ležečim letališčem, Potosi – najvišje ležeče mesto, Coroico – najnevarnejša cesta, Uyuni – največje slano jezero, Titicaca – najvišje ležeče plovno jezero in še in še… Vsi ti superlativi nas izzivajo in vabijo, da jih obiščemo. Bolivija nam jemlje sapo, ne le zaradi krasnih razgledov, temveč tudi zaradi redkega zraka, saj so vsi kraji, ki jih obiskujemo na višini okoli 4000 metrov.

Jezero Titicaca nas je očaralo s svojo velikostjo in modrino.

Po jezeru smo pluli s čolni iz trave, sprehajali smo se po rojstnem kraju kraljestva Inkov, otoku Sonca. Navduševali smo se nad razgledi na s snegom prekrite šest tisočake, ki so videti, kot da rastejo iz globin jezera.

Najnevarnejša cesta na svetu si je ta nelaskavi naziv prislužila s številom ponesrečencev. Makadamska, le kake tri metre široka cesta, je vsekana v tako strma pobočja, da se ti zvrti, že ko jo gledaš od daleč.

Promet je dandanes redek, a teče tako, da vozila, ki gredo navzdol, vozijo po levi, prepadni strani ceste. Prepadi pa so globoki tudi do 600 metrov in povsem navpični! Z avtobusom se tukaj ne bi peljal za nič na svetu…, sem se pa s kolesom.

Spust smo pričeli na višini 4700 metrov, končali pa 64 kilometrov dlje in na 1200 metrih nadmorske višine. 3500 metrov višinske razlike spusta! Občutki in razgledi med kolesarjenjem nad prepadi po ovinkasti cesti so izjemni, ne da se jih opisati. Dol padeš!

Pogled na La Paz, ležeč v kotanji med gorami nas je navdušil, a le od daleč. Ko smo se spustili v ulice kaotičnega, v smogu dušečega se mesta, je veselje minilo. Prva stvar na katero smo pomislili je bila, od tod je treba čim prej pobegniti. In pobegnili smo z nočnim avtobusom v Potosi, najvišje mesto na svetu. Kako ponesrečen pobeg! Nekako ne moremo dojeti, da smo v Boliviji sredi zime in da tukaj avtobusi nimajo gretja. Vozili smo se vso noč, 10 ur, na višini 4000 metrov, pri zunanjih temperaturah krepko pod ničlo. In avtobus nima gretja! Tako nas je zeblo, da so nam šklepetali zobje. Sara je glavo zatlačila pod prevleko naslona za glavo, Sabrina in Maša sta se stiskali na enem sedežu, da ju ni tako zeblo. Ko je ura kazala 6 zjutraj, sem se razveselil, da smo verjetno že blizu cilja. Ne bi se mogel bolj motiti.

Stali smo v koloni, ki ji ni bilo videti konca. Šoferja sem vprašal, kaj se dogaja in razumel sem le »kamen«. Po eni uri čakanja v koloni sem se naveličal in odšel ven, pogledati kaj se dogaja. Cesta je bila po celi širini zaprta z avtobusi in tovornjaki, med katerimi so hodili ljudje in za seboj vlekli prtljago. Po dobrem kilometru kolone sem videl zakaj stojimo: čez cesto je bilo nasuto polno kamenja, iz kupa pa je štrlela Bolivijska zastava. Okrog je bilo polno ljudi, kurili so ogenj, metali petarde in nič kaj prijazno niso gledali.

Na ta način so izražali svoje nestrinjanje z vlado in za tri dni zaprli vse ceste v mesto Potosi. Vrnil sem se v avtobus po punce in kot nekateri ostali potniki, smo se peš prebili skozi barikade in proti mestu. A še preden smo se uspeli namestiti, smo ga morali zapustiti, saj bi bili drugače tam ujeti tri dni. Na srečo smo našli avtobus s katerim smo lahko zapustili mesto. Sledila je šest urna vožnja po prašni makadamski cesti skozi puščavsko pokrajino. Ali sem omenil, da je tukaj podnevi zelo vroče in da bolivijski avtobusi nimajo hlajenja?

V Peruju se navdušujemo nad lepotami, ki jih ponuja in zgražamo nad ravnanjem države z revnim prebivalstvom, ki ga je več kot polovica. Prav tako polovica je prvobitnih prebivalcev, a večina lastništva je v rokah peščice svetlopoltih potomcev španskih priseljencev. Ko kak revež želi kaj prodati turistu, ga s piščaljo in pendrekom oboroženi varuh reda prežene, da ne bi ogrožal turista! Tako očitnemu prikrivanju resničnega stanja v državi, kot v Peruju, še nismo bili priča. Turisti, ki organizirano potujejo skozi turistične točke v Peruju, sploh ne vidijo prave slike dežele. Vidiš jo šele, ko zaideš v stransko ulico, ali celo v mestece, ki ni omenjeno v turističnem vodniku. Med vožnjo z lokalnimi avtobusi smo se ustavljali v takšnih krajih, da smo z odprtimi usti strmeli skozi okno. Takšno revščino smo videli le še v zakotnih krajih Nepala.

Peru nas je presenetil. Pred prihodom smo slišali za Inke, Machu Picchu in jezero Titikaka, tukaj pa se je naše poznavanje Peruja končalo. V Peruju smo videli izjemne reči, ki se jim nismo mogli načuditi ali se jih nagledati. Nenačrtovanje se nam je tudi tokrat obrestovalo, Peru nas je presenetil in očaral v tolikšni meri, da je postal druga država na tem potovanju, za katero smo sklenili, da jo ponovno obiščemo. Znova sem pri načrtovanju, za katerega nekateri celo pravijo, da je najlepši del poti. A ni to tako, kot, da bi rekli, da je kuhanje najboljši del kosila? Seveda se načrtovanju ne da povsem izogniti, sploh sedaj, ko je v peščeni uri naše enoletne pustolovščine ostalo le še nekaj zrnc peska in želimo zadnje tedne potovanja dobro izrabiti.

Še nekaj o hrani v Latinski Ameriki. Lokalna prehranjevalna kultura nam nekako ne sede. Radi zahajamo v domače lokale, a smo nemalokrat razočarati. Zato včasih poiščemo tolažbo v restavracijah, kjer strežejo testenine ali pizze, a to je na voljo le v turističnih krajih in za pet do deset krat večjo ceno od lokalnih specialitet. In kaj so lokalne specialitete? Zrezek, riž, pomfrit… in nesporni zmagovalec obložene mize, pečen piščanec! Ja, »Pollerie«, lokali, kjer strežejo le pečenega piščanca, pomfrit in gazirane pijače, so skoraj na vsakem vogalu. Doživeli smo celo Narodni dan pečenega piščanca, ko so bile Pollerie natrpano polne. Pa naj kdo reče, da življenje niso le pečene piške!

Čemu vse smo se čudili v Peruju:

prikupnim živalim,

ljudem,



plavajočim otočkom na čarobnem jezeru Titikaka,


in izjemnim prizorom pod sinjim nebom.




Več v galeriji.

Dolg je seznam krajev, ki sem jih želela obiskati, a že nekaj let je bila moja največja želja obisk izgubljenega mesta Inkov Machu Picchu. To je mističen, težko dostopen kraj, poln nepojasnjenih skrivnosti, ki se nahaja na skoraj 2.500 metrih nadmorske višine. Ima posebno energijo s katero privlači množice. In danes smo ga tudi mi obiskali! Po strmem vzponu smo prisopihali do točke na vrhu gore, od koder se nam je odprl razgled na čudovito mestece.

V skalo vklesano kamnito mesto ima zelene terase, mestni trg, hiše, templje, observatorij in stalne obiskovalke prikupne lame. Tolikokrat sem si zamišljala kako posebno bi bilo obiskati Machu Picchu. Občutek zadovoljstva, da sem res tukaj, mi je v oči privabil solzici sreče.

Inki so to mesto gradili več kot 100 let, dobesedno vklesali so ga v velikansko skalo. Na skali ni bilo niti trohice zemlje, zato so vso prinesli iz doline. Naredili so terase, na katerih so gojili zelenjavo, krompir, koruzo, žitarice in sadje. Hrane so imeli v izobilju. Drobili so skale in jih s kosi blaga gladili do popolnosti. Iz zglajenih velikanskih kamnov in blata so gradili zgradbe, ki so se ohranile do danes. Kako jim je uspelo izdelati tako natančne robove in dvigovati velikanske kamne, je še danes skrivnost. Ohranjenost Machu Piccha, je daleč najboljša od vseh arheoloških najdišč, kar sem jih videla, pa teh ni malo. Zgradbe so ohranjene skoraj v celoti, manjkajo jim le strehe.

Inki, ki so živeli tukaj so bili samozadostni, saj so poleg hrane izdelovali tudi čevlje, tekstil in keramiko. Zdrav način življenja v tem energijsko močnem okolju jim je omogočal življenjsko dobo celo do 100 let.

Sedeli smo na vrhu sosednje skale in opazovali meglice,

ki so se dvigale in spuščale nad zelenim mestecem. Zamišljala sem si kako je bilo v tistih časih in kaj vse so že takrat vedeli in znali. Občudovanja vredno. Čutila sem dobro energijo, občutek neskončne mirnosti in brezčasnosti. Kot da se je čas ustavil.

Tudi drugi obiskovalci so se zdeli zadovoljni, čeprav so nekateri le z veliko težavo prisopihali na vrh. O, da bi le znali ohraniti to dobro energijo tudi ob vrnitvi v vsakodnevni ritem življenja. Stari Inki so že vedeli, kje je dobra energija, a kljub temu so mestece konec 16. stoletja zapustili. Kaj se je takrat zgodilo, zakaj so Inki zapustili Machu Picchu, zagotovo ne ve nihče. Tako kot tudi jaz ne bom vedela, ali me energija Machu Piccha privlači zato, ker so ga odkrili na datum mojega rojstva, le bolj davnega leta. Vem pa, da ga bom še obiskala in to v deževnem obdobju, ko bo mestece še bolj zeleno in obdano s še bolj gosto džunglo. Do takrat pa ohranjam dobro energijo in čudovite slike v svojem srcu.

Več v galeriji.

Z avtobusom smo potovali iz Ekvadorja v Peru. Narava se je iz sveže zelene, začela spreminjati v suho in rjavo. Kmalu nas je obdala peščena pokrajina iz katere je tu in tam pokukal kaktus. Jaz sem pričakovala visoke gore in zeleno pokrajino. Dlje časa smo na poti, manj se pripravljamo, manj načrtujemo in večkrat smo presenečeni ko pridemo na cilj. Ko smo prispeli do prvega večjega perujskega mesta Piura, se mi je za trenutek zazdelo, da smo v Indiji; gneča, umazanija in rikše. In ravno tam smo morali izstopiti iz avtobusa. Ni izgledalo varno. Zato smo kar sedli v taksi, ki je stal blizu avtobusa. Pa sploh ni bil taksi. Voznik je bil zelo uglajen in prijazen gospod, ki pa je za prevoz zahteval trikratno ceno. Ja tako je to, včasih pač »nasankaš«.

Peljali smo se mimo nekaj kilometrov dolgega naselja slamnatih hiš. Hiše so se naslanjale ena na drugo, tisoče jih je bilo in v njih verjetno še nekajkrat toliko revežev. Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala? Odgovor sem dobila že naslednji dan. Na streho dodajo še več blata, saj za kaj drugega nimajo denarja. Dežuje le redko, zgodi se, da eno leto močno dežuje, potem pa več let sploh ne. Večji dež jim odplavi hiše, ceste, polja, celo trupla iz grobov je že odplavilo. Ampak, pravijo da dež ni največji problem, temveč potresi, ki so tukaj večkrat letno. Predstavljam si, da se takrat vse te slamnate hiše brez temeljev podrejo kot hišice iz kart.

Proti jugu se je pokrajina spreminjala in me spominjala na neke druge dežele, od Indije in Maroka, do Avstralije. V kraju Trujillo se mi je zazdelo, da sem v Mehiki v mestu San Cristobal de Casas. Zagledala sem namreč podoben, s soncem obsijan mestni trg z rumeno cerkvijo in pred njo majhen tlakovan park z lepimi zelenicami in rožami.
Tudi obraz majhne prodajalke sadja mi je bil znan.

Obiskali smo piramidi Sonca in Lune in spoznavali skrivnosti starodavnega predinkovskega ljudstva Moche. Šele takrat sem se zavedla, da smo res v Peruju in da spoznavamo novo deželo, kulturo in ljudi. Piramida Lune v svoji notranjosti skriva reliefne slike mogočnega boga
in slike obredov žrtvovanj, ki predstavljajo edino izročilo tega ljudstva. Pred piramidami smo se prvič srečali s perujskimi spominki, vesela sem bila njihove drugačnosti in izvirnosti.
Dandanes lahko namreč popolnoma enak spominek najdeš na različnih koncih sveta, kar se mi zdi prav žalostno.

Obiskali smo starodavno mesto Chan Chan, zgrajeno iz blata. Tam smo bili edini obiskovalci. Kako je bilo lepo, ko smo lahko takšno prazgodovinsko razkošje raziskovali nemoteno. Starodavno mesto je bilo za dobro uro na voljo samo nam.

Potovanje smo nadaljevali proti goram in se namestili v Carazu, majhnem mestecu obdanem z zasneženimi šesttisočaki. Tukaj smo se posladkali s sladoledom, ki so nam ga postregli kar iz zamrzovalne skrinje.

Davor je odšel na treking, punce pa uživamo v toplem soncu in svežem zraku v dolini na 2.200 metrih višine. Pogledi okrog nas so prelepi; na vse strani zeleni hribčki, nad njimi zasnežene gore, v dolini velikanski kaktusi, bujne cvetoče rože, figovci, v daljavi modro nebo in beli oblački. Pravijo, da je vreme tukaj vedno takšno, sončno. Šest dni smo že tukaj, uživam v soncu in prelepi naravi, delam nič in še se nisem naveličala, še mi je všeč in še bi ostala.