Manhattan, Brooklyn, Queens, Staten island, Chinatown, Little Italy, Broadway, Peta avenija, Central park, Macy’s, Bloomingdale’s, Starbucks… V treh dneh smo videli in izkusili toliko znamenitosti New Yorka, da jih je nemogoče prebaviti. Mislim, da je to uspevalo le Sari, ki se velemesta ni in ni mogla naužiti in je želela še. Maša, Sabrina in jaz smo ga, najsi bo še tako polno presežkov, imeli tretji dan že dovolj.

Znamenitosti gor ali dol, tudi tukaj so nas, tako kot v večini tujih držav, ki jih obiščemo, najbolj zanimali domačini. (Mimogrede, opazovanje domačinov v New Yorku je, glede na to, da ga letno obišče 50 milijonov turistov, zahtevno, a navdihujoče opravilo.) Škoda, da je bilo tokrat za posedanje in opazovanje mimoidočih premrzlo. Smo se jih pač nagledali med sprehajanjem. Pravzaprav smo to počeli cele tri dni, od jutra do večera. Tako smo v kitajski četrti šli mimo nekega možakarja, ki je držal v roki tranzistor in prepeval, ko je naenkrat sam pri sebi, a hkrati glasno rekel: »What the fuck is going on?«

Zasmejali smo se, Maša pa je seveda takoj vprašala »Kaj je rekel?«

S Sabrino sva ji, da je ne bi ravno učila sočnih newyorških izrazov, hkrati odvrnila: »Eh, nič!«

Pa reče Maša: »What the fuck is going on, je rekel!«

No, mi se s podobnimi filozofskimi vprašanji nismo ubadali, temveč smo se za tri dni prepustili hitremu newyorškemu tempu, da nas vodi. Včeraj pa smo se tik pred polnočjo vkrcali na letalo in po štirih urah pristali na Karibih. Več o tem, kako je tukaj, drugič, zaenkrat pa nekaj utrinkov iz samozvane prestolnice sveta:

Newyorška panorama skozi okno naše sobe.

Gneča v zraku, na cesti, pod zemljo, povsod.

Počitek proč od gneče.

Če ima Amerika česa v izobilju, so to kalorije.

Ločitev je očitno tukaj popularna, saj smo zraven tega oglasa, videli tudi velike panoje, ki so oglaševali srečne ločence.

Več o tem, kako nas Američani vedno znova presenetijo, pa kdaj drugič, ko se vrnemo domov in predelamo vtise.

Je ogorčeno potarnala Maša, ko smo stopili iz podzemne železnice in se je ulilo. Na poti smo bili že 23 ur in bili smo že pošteno zdelani. Najprej nekaj ur v avtu, nato prvi let, drugi, deseturni ter avtobus in še nekaj vlakov. Prvič smo bili na tako dolgem poletu čez dan, tako da nismo mogli spati. Saj letalo je bilo super, ves čas poleta so nas razvajali z okusno hrano in pijačo. A niti filmi, risanke in videoigrice, ki smo jih imeli na voljo, deseturnega poleta niso skrajšali. Da turbulenc, ki so začinile pristajanje, niti ne omenjam.

A vse to je bilo včeraj. Danes je nov dan. Po krepčilnem deseturnem spancu v najmehkejših posteljah na svetu, smo se zbudili v New Yorku! Zunaj je sicer še noč, a pogled iz naše sobe v Queensu, na najznamenitejšo panoramo nebotičnikov na svetu, je fantastičen. Medtem ko to pišem, se punce pogovarjajo o včerajšnjih pripetljajih in se ob tem krohotajo na ves glas. Še tako neprijetni dogodki, ki nas spremljajo na potovanjih, so že naslednji dan lep spomin. Lepo je potovati!

Sedaj se odpravljamo na zajtrk, ki je tako kot marsikaj v New Yorku, obilen. Tega se dobro spomnimo od takrat, ko smo nazadnje bivali tukaj. Po zajtrku pa gremo ven! Na ulice New Yorka, edinega velemesta na svetu, v katerega smo si po prvem obisku še želeli vrniti.

Zadnje tedne smo lahko le opazovali sosednje države, ki jih je prekrila debela snežna odeja. Videti je bilo, kot da se sneg za nas, in prerokbe naših meteorologov, sploh ne zmeni. Šele, ko smo se dodobra načudili nad posnetki nenavadno visokega snega v krajih, kjer že od pamtiveka ni snežilo, se je vreme usmililo tudi nas. Maša in Sara sta skakali od veselja, ko je začelo snežiti tudi pri nas. Končno smo ju lahko oblekli v smučarske kombinezone in se spoprijeli s snegom. Smučanje, sankanje, kepanje, ribanje in kidanje snega, radosti, ki jih brez obilice snega ni. Prave zime namreč nismo videli že več let, saj je bila prejšnja komaj kaj bela, predprejšnjo in še eno nazaj, pa smo potovali po toplejših krajih. Še dobro, da nas je letošnji sneg ujel dovolj zgodaj, da se ga lahko naužijemo, preden pobegnemo v tople kraje.

Saj zimski čas je v redu, ne poskušamo mu ravno ubežati in ne iščemo užitkov le na toplem soncu. Sploh kadar zima prinese dovolj snega, da lahko uživamo v radostih, ki jih ponuja. A zimskega veselja se hitro naužijemo in kmalu začnemo pogrešati toplo sonce. Zato se nam zdi, da, če odpotujemo pozimi, dolgo zimo presekamo in jo tako lažje prebrodimo. Še enkrat; od zime ne bežimo, ampak sonce nas tako močno privlači, da se mu, če je le mogoče, odpravimo naproti tudi pozimi. Mimogrede; misel na to, da bi potovali v daljne, toplejše kraje poleti, ko imamo sonca v izobilju tako ali tako dovolj doma, nas nikoli ni privlačila.

Mraz in sneg ali vročina in sonce; kaj imate raje? Zdi se mi, da se premalokrat zavemo, kakšno srečo imamo, da živimo v delu sveta, ki ima štiri letne čase. Da smo deležni tako mraza, kot vročine. Morda kdo misli, da je tam, kjer ni mrzlih zim in vročih poletij bolje? Res je, da nas zaradi mraza zebe, da moramo sneg kidati in da nam je poleti velikokrat prevroče. A če na mraz in sneg ter vročino in sonce gledamo kot na nadloge, pred katerimi želimo ubežati, potem lahko pred tem, kar je tukaj in zdaj, bežimo ves čas ter iščemo bodisi toplo zavetje, bodisi senco. Kar seveda nima smisla.

Danes je pri nas že precej snega, a ga bo še več, saj še vedno sneži. Ob tem, da živo srebro kaže -10 stopinj Celzija. Prava zima. Pogledal sem, kako je v New Yorku, kjer bomo naslednji vikend. Vremenska napoved pravi, da bo +9 stopinj in nič snega. Precejšnja razlika, 20 stopinj topleje in brez snega. Nato sem seveda pogledal še, kakšno je vreme v Portoriku. Uf, 30 stopinj! Se pravi, 40 stopinj več, kot je zdaj pri nas, da sonca in karibskega morja niti ne omenjam.

Vreme gor ali dol, glavno da potujemo! Da lahko znova napolnimo nahrbtnike in nase navlečemo popotniška oblačila. Tudi na tokratnem potovanju se bomo prepustili naključjem, ali kakorkoli to pač imenujemo, itinerarja namreč nimamo izdelanega, gremo soncu naproti.

Bil je že skrajni čas, saj nismo potovali že celo večnost. Resda smo se v lanskem letu podali na več oddihov, a dlje od Irana nismo prišli. Pravzaprav je bil Iran edino družinsko potovanje, ki smo ga opravili, odkar smo se vrnili z enoletnega potovanja. Vtisi s slednjega seveda še niso pozabljeni (niti ne bodo), a vseeno je čas za nove izzive, nova doživetja in nove vtise, ki jih lahko ponudi le potovanje v kraje, ki jih še nismo obiskali.

Odločitev za potovanje ni bila načrtovana, ampak je prišla povsem spontano. Priložnost za potovanje se nam je ponudila ravno v času, ko nam je odpadlo smučanje in smo iskali alternativo, da bi nekje preživeli božično-novoletne praznike. A namesto tega smo dobili namig za nakup letalskih vozovnic po zelo nizki ceni. Velikokrat sem že kje zasledil, da je kdo zaradi napake v rezervacijskem sistemu, kupil letalske vozovnice po smešno nizki ceni, a tokrat se je priložnost ponudila nam. Za več ur sem se zakopal v iskalnike letalskih vozovnic. Po dolgotrajnem usklajevanju odhodnih in dohodnih letališč ter različnih terminov, mi je poceni vozovnice resnično uspelo najti.

Torej potujemo čisto zares in to čez lužo. Tja, kamor si najbolj želi naša blišča in mondenosti željna Sara, v New York. A ker smo tam že bili in ker je v New Yorku februarja prav tako mrzlo kot pri nas, se bomo soncu in izzivom naproti odpravili na Karibe. Vsekakor pa si bomo tudi v najbolj navdušujočem mestu na svetu, New Yorku, vzeli nekaj dni, da se ga ponovno naužijemo. Tokrat upam, da pri bolj polni zavesti, kot takrat, ko smo bili zaradi časovne razlike med Tokiom in New Yorkom tako zdelani, da smo sredi belega dne dremali na klopcah Manhattna.

Osrednji del potovanja, ki je pred nami, bomo pa namenili otočku, pol manjšemu od Slovenije, o katerem zaenkrat poznamo le tole:

Kaj vse bomo tam počeli še ne vemo. No, razen tega, da bomo otoček prepotovali po dolgem in počez ter se skušali čim bolj naužiti karibskega morja in sonca, saj nam slednjega v tej predolgi zimi že krepko primanjkuje.

Ne, da si nečesa ne upamo zato, ker je težko, ampak je težko zato, ker si ne upamo. (Seneka)

Če so naše sanje potovanje, a se mu zaradi strahov odrekamo, ni s tem nič narobe. Nima smisla pognati se z glavo skozi zid in odpotovati, če na to še nismo pripravljeni. Čas bo pokazal, če si resnično želimo potovati tako močno, da smo se pripravljeni zoperstaviti strahu. Če se nismo, naša želja da bi potovali, najbrž ni dovolj močna. Če pa smo se pripravljeni zoperstaviti strahu, je najbolje začeti po korakih. Ne vem, če je to edini ali najboljši način, vem pa, da je tako uspelo nam.

Kot družina smo začeli s potovanji po Evropi in se resnejših potovanj lotili šele, ko smo bili nanje pripravljeni. Torej takrat, ko smo nekatere strahove uspešno premagali in jih več ne poznamo, druge strahove pa smo začeli obvladovati, oziroma se jim uspešno zoperstavljati.

Kateri so torej strahovi, zaradi katerih smo oziroma še zmeraj trepetamo, kadar razmišljamo o potovanjih?

Strah pred neznanim. Potovati v neznane dežele z neznanimi običaji, ljudmi, govorico, hrano, boleznimi, podnebjem, vero in kaj vem čem, je že samo po sebi nespametno. Vsaka dežela, ki je še nismo obiskali, pa naj smo o njej že toliko slišali ali prebrali, nam je neznana, saj o njej nimamo neposrednih vtisov. Ti vtisi o deželi, ki jo spoznavamo kot popotniki, so v največji meri sestavljeni iz našega dojemanja ljudi – domačinov z njihovimi običaji in okolja dežele po kateri potujemo. A kaj, ko so nam ti vtisi, dokler sami ne stopimo na tla tuje dežele, popolnoma neznani. Zdi se mi, da je ravno strah pred neznanim na prvem mestu, kadar je govora o potovanju v daljne, eksotične destinacije. A tega strahu se je najpreprosteje znebiti. To storimo tako, da začnemo s potovanji v bližnje dežele, kjer poznamo običaje ljudi in nam je tuje le okolje. Nato se lahko odpravimo nekam dlje in odpotujemo s skupino, tako da imamo s seboj nekoga iz domačega okolja, kar nam precej olajša tegobe, ki jih prinaša kulturni šok. Tako počasi stopnjujemo stopnjo neznanega, s katerim se soočamo v tujih deželah do te mere, da se neznanega ne bojimo več, temveč nas začne celo privlačiti.

Strah pred neuspehom. Dokler o potovanju le sanjamo, nam ne more spodleteti, saj se neuspehu izpostavimo šele v trenutku, ko naredimo prvi korak k realizaciji. Po drugi strani pa nam je le če ne poskusimo, zagotovljen stoodstoten neuspeh. Proti temu strahu se težko borimo, saj so razlogi – izgovori, zakaj se naj nečesa ne lotimo, povsod okrog nas. Najmočnejše orožje proti temu strahu je zaupanje vase. Do tega krasnega občutka je moč priti tudi tako, da se obkrožite z ljudmi, ki vas spodbujajo in ignorirate tiste, ki govorijo, da nečesa ne zmorete.

Strah pred neprijetnim. Stresu, gneči, utrujenosti, vlagi, smradu, vročini, mrazu in drugim tegobam, se je na potovanjih skorajda nemogoče izogniti. Udobje res ni nekaj, kar je za pričakovati na potovanjih v daljne eksotične dežele kot popotnik. A brez neprijetnosti in neudobja, tudi ni novih izkušenj. In brez izkušenj ni novih spoznanj. In brez novih spoznanj ni napredka (vsak zase najbolje ve, če je to nekaj, kar v življenju išče). Brez pripravljenosti soočiti se z neprijetnostmi, je potovanje ena sama tegoba. Od te pripravljenosti soočiti se in premagati strah pred neprijetnim oziroma željo po udobju, pa je odvisno ali smo dopustnik, turist ali popotnik. Sam verjamem, da s tem, ko se z neprijetnostmi soočamo in jih sprejemamo kot pot do razvoja, ravnamo prav.

Strah pred nevarnostmi. Bolezni, bolečine, napadi, ropi in nesreče. Temu strahu in morebitnim posledicam se najučinkoviteje izognemo tako, da ostanemo na varnem – doma! A če nas potovanja tako močno privlačijo, da želimo potovati kljub nevarnostim, pač izberimo deželo, kjer je nevarnosti, ki prežijo na popotnike manj. Tako se lahko počutimo varne tudi tisoče kilometrov od doma. Sploh pa naš samoohranitveni mehanizem poskrbi, da smo na tujem bolj pozorni in previdni, kot doma.

Strah pred pomanjkanjem. Čas, denar, znanje in izkušnje. Če imamo tega dovolj, se nam ni treba bati, a če nam nečesa primanjkuje, je strah, da bomo na potovanju trpeli pomanjkanje, upravičen. Temu se lahko izognemo tako, da potovanje ustrezno načrtujemo. Za potovanje si vzemimo dovolj časa, priskrbimo si dovolj denarja in si naberimo znanja o deželi, kamor potujemo. Tako bomo imeli največ možnosti, da nam česa na potovanju ne zmanjka.

To je povzetek strahov, s katerimi se soočamo mi, preden odpotujemo. Nekatere smo že uspešno premagali in se z njimi več ne obremenjujemo, z nekaterimi strahovi pa imamo opravka pred vsakim potovanjem. Te premagujemo vedno znova in všeč nam je tako. Verjamem, da strahovi niso tukaj, da bi nas odvračali od naših sanj, temveč zato, da bi nas usmerjali k pravim.

Ljudje radi sanjarimo o tem, kaj bomo počeli nekoč v nedorečeni prihodnosti. Takrat, ko bomo imeli dovolj časa, denarja ali nečesa tretjega, česar nam v sedanjosti primanjkuje. Ampak zakaj svojim sanjam preprosto ne sledimo zdaj? Zakaj smo na nekaj, kar si želimo sedaj, pripravljeni čakati v nedogled? Morda zato, ker nas je strah?

V zadnjem času sem veliko omenjal sestavine, potrebne, da se odpravimo na potovanje. Vse od potreb, želja, razlogov, možnosti, navdiha, časa, denarja in najbrž še marsičesa. Nisem pa še omenil ključne sestavine, tiste, brez katere se, četudi imamo vse drugo, na potovanje zagotovo ne bomo odpravili. Gre za zaupanje oziroma pogum, skratka tisto, kar potrebujemo, da premagamo strah, zaradi katerega si ne upamo odpotovati. Tisti strah, ki ga občutimo, kadar utegne biti ogrožena katera od naših vrednot. Prav strah, čustvo, ki ga tako neradi priznamo, sploh, če se zaradi njega nečesa ne upamo lotiti, je največji krivec za neizpolnjene želje. A po drugi strani je strah dober, saj nas varuje pred tem, da bi si z nespametnimi dejanji škodovali. Pravijo celo, da je lasten strah edino, kar nas v življenju v resnici omejuje. Resnici na ljubo, si vsake toliko časa, tega ne bi bilo odveč priznati, a kaj, ko je preprosteje kriviti nekaj ali nekoga drugega in se skrivati za izgovori. Strahov je seveda več (a vsi so znotraj votli, okrog pa jih nič ni, kot so učili nas, ko smo bili majhni) in vsak ima svoje, a v mislih imam strahove, s katerimi sami sebi odrekamo tisto, kar si želimo. Na primer potovanja.

Odpraviti se na daljše potovanje nekam daleč v neznane dežele, za marsikoga pomeni uresničitev sanj. A kaj, ko je s tem povezanih toliko negotovosti, neznanega, skrbi, odrekanja, porazov, stresa, bolečin, pomanjkanja in drugega, kar nam vzbuja strah. A če želimo ta strah premagati, obstaja le en pravi način, in sicer, da se s strahom soočimo. To naredimo preprosto tako, da odpotujemo. Res pa je, da za to potrebujemo kanček poguma. Poguma, ki je morda najmočnejše čustvo, ki ga imamo, saj nam daje natanko to, kar potrebujemo, da se kljub morebitnim težavam in nevarnostim, ki nam utegnejo priti nasproti, nečesa lotimo. Seveda pa ni nujno, da nam misel na potovanje v neznane dežele vzbuja strah. Takrat je potovati precej preprosteje, pa še nobenega poguma za to ne potrebujemo.

Preden smo odšli na enoletno pustolovščino po svetu, sem zapisal: strah pred neznanim in negotovost sta premočna, da bi se odločili za pot v neznano in zapustili varno zavetje doma, družine in prijateljev. A kljub temu smo se na pot odpravili. Jasno, da smo se bali, saj smo se odpravljali v neznano in to za celo leto! Marsičesa nas je bilo strah. Še danes nas je, preden kam odpotujemo.

Več o strahovih, s katerimi se še vedno soočamo, preden se odpravimo na potovanje, pa naslednjič.

V zadnjem času sem precej pisal o popotniških željah, idejah in navdihih. Teh nam, ki radi potujemo tako ne manjka, manjkajo nam druge, prav tako ključne sestavine, potrebne za potovanje. Za katere gre je moč razbrati tudi v statistiki o potovalnih navadah Slovencev, ki pravi takole:
Na nobeno zasebno potovanje ni odšlo 43 odstotkov Slovencev; 40 odstotkov jih ni potovalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, 25 odstotkov zaradi pomanjkanja prostega časa, 19 odstotkov iz zdravstvenih razlogov, 11 odstotkov pa jih ni čutilo potrebe po potovanju.

Številke niso presenetljive, kar me čudi je suverenost, s katero jih objavljajo. Ne poznam nikogar, oziroma, nihče mi še nikoli ni omenil, da ga je kdo povprašal o njegovih potovalnih navadah. Le kako so dobili te številke? Na potovanjih po EU zadnja leta nikomur nismo pokazali osebne izkaznice ali potnega lista. Kakorkoli že te podatke pridobijo, naših potovanj v teh številkah zagotovo ni. Predvidevam, ker ne najdem podatka, da te podatke pridobijo iz naključno izbranih vzorcev, narejenih na manjšem delu prebivalstva. Menda je jasno, kaj želim povedati, tem številkam naj verjame, kdo želi. Pravzaprav sploh niso pomembne.

Pomembni in zanimivi pa so razlogi, zaradi katerih Slovenci ne potujemo. Izpostavljeni so pomanjkanje denarja, časa, zdravja in potreb. Štiri poglavitna pomanjkanja, ki nas pestijo, kadar pomislimo, da bi se lotili česarkoli, ne le potovanj. Že če nam manjka samo eden od omenjenih, je dovolj, da se nečesa ne lotimo. In če je verjeti statistiki o potovalnih navadah, večina Slovencev, ki ne potuje, potrebo po potovanju ima. Tudi zdravja in časa za potovanja večini ne manjka. Potovanjem se očitno največkrat odrečemo zaradi pomanjkanja denarja.

A ni tako, da nam prepogosto nekaj manjka, oziroma, da se preredko zgodi, da nas ne pesti pomanjkanje. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste imeli vse štiri? Torej denar, čas, zdravje in potrebo oziroma željo, da bi potovali? Najbrž se to ne zgodi pogosto, drugače statistika o potovalnih navadah Slovencev ne bi bila takšna, kot je. Sploh pa je prav, da je tako, kdo bi pa delal, če bi vsi ves čas potovali.

V življenju je pač tako, da ne moremo vedno imeti vsega, kar si želimo, drugače ne bi imelo smisla. Vedno nam nekaj mora manjkati. Če ostanem pri potovanjih; predpostavimo, da smo popotnik po duši, da radi spoznavamo svet in potujemo, da nas pogosto vleče na tuje, torej čutimo potrebo po potovanjih (menda je jasno, da to nima veze z vsakoletnim dopustom na isti lokaciji.) In če bi imeli vse pogoje za zadovoljevanje potrebe po potovanju nenehno izpolnjene in bi ves čas potovali, bi se potovanj slej kot prej naveličali. Tako, kot se naveličamo vsega, česar imamo preveč. Zato je prav, da nimamo vsega, kar si želimo.

Navdih za potovanja je nekaj, kar eni iščejo in nekaj od česar drugi bežijo. Zagotovo pa so tudi takšni, ki jim je tako za potovanja, kot za navdih zanje malo mar. Seveda so tudi potovanja sama lahko navdih, da se nečesa lotimo, a tokrat o navdihu, ki nam je pogosto potreben, da nekam odpotujemo. Navdih je lahko tisti manjkajoči delček, ki ga potrebujemo, da storimo to, kar si želimo, pa nekako ne zmoremo. Bodisi zaradi pomanjkanja poguma ali česarkoli drugega.

Imamo torej razloge zaradi katerih si želimo potovati, a nam kljub temu, da imamo vse možnosti, ne uspe narediti ključnega koraka in preiti od zamisli do uresničitve. Nekaj preprosto manjka, a ne vemo, kaj. In na tem mestu nam najbolj pride prav navdih – ustvarjalna moč, potrebna za sprejetje odločitve.

To ne velja za tiste, ki navdiha za potovanja ne iščejo, ampak se morajo brzdati, saj ga vidijo v vsem, kar jih spominja na potovanja. To so lahko celo drevo, postelja, kolo, vrata, čevlji, knjiga, veter, sonce… Saj ni nenavadno, da nas to drži še nekaj časa po vrnitvi iz daljšega potovanja po kakšni eksotični deželi, a ti občutki slej kot prej zbledijo. No, pri vseh morda ne.

Kje torej iskati in kako najti navdih za potovanja?

Če smo že kdaj potovali in nam je bilo všeč (če nam ne bi bilo, menda ne bi iskali navdiha za potovanja), je najpreprostejša in najbližja pot do navdiha v nas samih. V naših lastnih spominih. V zapiskih in fotografijah, ki smo jih naredili na preteklih potovanjih. V njih so, vsaj po naših izkušnjah sodeč, vedno spomini na nekaj lepega. Mimogrede, spomini na preteklost učinkujejo pozitivno le, kadar si z njimi ustvarjamo boljšo prihodnost. In kako bolje izrabiti spomine na minula potovanja, kot za navdih za prihodnja.

Če pa spominov na svoja potovanja nimamo, pa lahko navdihe najdemo marsikje drugje. V opisih popotniških dogodivščin, ki jih preberemo v časopisih, revijah, na internetu in seveda v knjigah. Nekateri popotniki znajo doživete izkušnje na potovanjih tako dobro preliti na papir oz. zaslon, da se ob tem, ko jih beremo, počutimo skoraj tako, kot da potujemo z njimi. Ni pa nujno, da je to pisana beseda, lahko je celo video in to takšen, ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen:

Tudi reklame potovalnih agencij niso od muh. Nekatere so tako lično urejene in bogate s fantastičnimi fotografijami, da si jim težko upremo. Navdihujoči fotografiji ni treba ničesar dodati, sama pove vse. Zanjo ni treba veliko, le turkizno morje in bel pesek:


Tudi oglasi destinacij samih znajo navdihniti in privabiti. In katera, če ne Indija, ima najprivlačnejšega:

Celo na televiziji lahko, če ga seveda iščemo, najdemo navdih za potovanje. Od raznih oddaj, dokumentarcev in filmov, kjer lahko vidimo lepote sveta, ki nas očarajo do te mere, da se sami odločimo odpotovati. Nekaj od filmov, za katere menim, da so odlična inspiracija za potovanje: Into the Wild, The Motorcycle Diaries , Easy rider , The Darjeeling Limited, European Vacation itd.

Skoraj sem pozabil na glasbo! Obstaja morda bolj vseprisoten in navdihujoč medij, kot glasba? Nekaj klasičnih komadov za vzbujanje popotniških apetitov: Lynyrd Skynyrd: Sweet Home Alabama, Steppenwolf: Born to be Wild, Iggy Pop: The passenger, U2: Where the Streets Have No Name, Tom Cochrane: Life is a Highway, Katrina & The Waves: I’m Walking On Sunshine, Lenny Kravitz: Fly Away, Talking Heads: Road to Nowhere, Whitesnake: Here I Go Again, Rammstein: Reise, Reise itd.

Glasba, filmi, oddaje, reklame, videoposnetki, časopisi, skratka, navdih za potovanja lahko najdemo skorajda kjerkoli. A nobeden od omenjenih medijev nas ne more tako posrkati vase, nas tako očarati, navdušiti, prepričati in navdihniti, kot nas lahko dober potopis v obliki knjige.

Pustite se navdihniti, odpotujte!

Konec leta je prav, če se ozremo nazaj in naredimo revizijo minulega leta. To lahko naredimo tako, da se vprašamo nekaj kritičnih vprašanj in skušamo biti pri odgovorih čim bolj iskreni. Ali smo dosegli cilje, ki smo si jih zastavili na začetku leta? Se je leto odvijalo v skladu z našimi pričakovanji? Kaj vse smo naredili narobe in kaj bi lahko naredili bolje? In tako naprej.

Kako se je torej izšlo naše popotniško leto 2011?

Nedavno sem zapisal, da smo bili v prvih devetih mesecih letošnjega leta zaradi izletov, oddihov in potovanj, zdoma več kot 60 dni. V zadnjih treh mesecih te številke nismo kaj prida povečali. V tem letu smo, v primerjavi s prejšnjimi leti, potovali manj. Skupaj nam je uspelo spraviti le eno potovanje v eksotično deželo. In še to je trajalo manj kot tri tedne. A težko bi trdil, da nismo izpolnili popotniških ciljev, ki smo si jih zastavili na začetku leta, saj jih takrat preprosto nismo imeli. O popotniških načrtih za prihodnost smo začeli razmišljati šele kasneje in te nam je v dobršni meri uspelo izvesti.

V letu 2011 smo:

obiskali London,

potovali po Iranu:




se potepali po Sloveniji:




počitnikovali na Jadranu:




z motorjem odkrivali skrajni sever Evrope:




in se odpravili na več krajših izletov.

Leto 2011 se je torej, kar se potovanj tiče, izšlo po pričakovanjih. Izšlo se je dobro, saj smo, kamorkoli že smo se odpravili, uživali (no, skoraj povsod, z Iranom se nekako nismo najbolje ujeli). A to, da se je izšlo dobro, še ne pomeni, da moram biti z izplenom, če lahko tako imenujem potovanja, tudi zadovoljen. To leto smo namreč potovali bolj z razumom, kot s srcem (kar ni nujno, da je narobe). Kakorkoli že, leto 2011 je za nami, a vtisi s potovanj so ostali. Spoznali smo drugačne ljudi, obiskali neznane kraje, okusili nevsakdanje jedi, prehodili nove poti, doživeli nenavadne običaje, predvsem pa odkrili nove kotičke širnega sveta ter morda celo kanček samih sebe.

V tem mesecu se nam potovalni načrti podirajo kot za šalo. Začelo se je z odpovedjo enotedenskega zimskega oddiha. Za tolažbo smo se želeli odpraviti nekam drugam v drugem terminu, a se je po dolgotrajnem iskanju izjalovilo tudi to. Na koncu smo že, morda iz obupa, na vsak način iskali vsaj nekajdnevni pobeg od doma, da bi letošnje leto zaključili nekje, kjer še nismo bili, pa se nam tudi to ni izšlo. Včasih je pač tako, da se stvari zasučejo po svoje, pa naj v to, da bi jih spravili na želeno pot, vložimo še toliko truda. Če ne gre, enostavno ne gre in na silo riniti nekam nima smisla. Sploh pa se vse zgodi z nekim namenom in če se temu upiramo, si nakopljemo le težave. Je pa včasih težko prenesti, ko se nam načrti podirajo in se ne zgodi to, kar smo pričakovali. O tem, kako je s pričakovanji in posledično z razočaranji, je v Indiji pisala Sabrina.

Pravijo, da se tudi tisoč kilometrov dolga pot začne s prvim korakom in da je ta najtežji. Nam ta običajno ne povzroča preglavic, saj s tem, da bi se odločali o tem ali gremo na potovanje ali ne, nimamo težav. Tudi tokrat je bilo tako. Težave so nastopile v naslednjem koraku, ko se je bilo treba uskladiti z vsemi mogočimi obveznostmi, ki jih prinaša veseli december. Zdaj jim preprosto nismo mogli uiti, oziroma se jim odpovedati in odpotovati. Zato bomo za praznike doma. Nič zato, bomo pač malce počakali, da ponovno izkusimo občutek prostosti, ki nam jo dajejo potovanja. O tem občutku sem pisal že ničkolikokrat, tudi pred zadnjim potovanjem:
Potovanje z otroki je za nas najboljši način preživljanja kakovostnega družinskega časa. Kadar potujemo smo nenehno skupaj, ni nam treba na delo, v šolo in po opravkih, smo svobodni. In ravno svoboda, ta skoraj popolna prostost od stvari in ljudi, ki nam doma kradejo čas, daje največji smisel potovanju.

Seveda to ne pomeni, da se zaradi tega, ker nismo zapustili doma, počutimo nesvobodne. Biti doma za praznike namreč pomeni, da bomo božično-novoletni čas, namesto v družbi neznancev nekje na tujem, preživeli v družbi prijateljev. Sploh pa je do najdaljše noči v letu še skorajda ves teden in medtem, ko jo čakamo, lahko obiščemo kakšen kotiček Slovenije, ki ga ne poznamo. Na primer Stol, najvišji vrh Karavank, odkoder je bil danes takšen razgled:







Srečno 2012 in obilico popotniških užitkov!