Moj dan na slonu

Zbudili smo se zelo zgodaj, v temi, se oblekli in počakali na džip, ki nas je odpeljal v rezervat tigrov Kaziranga. Džip je bil odprt z vseh strani in bilo je mrzlo. Ker so živali na prostem v naravnem življenjskem prostoru, sem jaz že gledala če iz grmovja pokuka tiger ali nosorog. Parkirali smo džip in po poti naprej smo šli peš. Naenkrat sem zagledala približno deset slonov, ki so čakali na nas. Nasproti nam je prišel mali slonček in nas pobožal z rilčkom. Bil mi je zelo, zelo všeč, saj je imel lepo kosmato telo. A veselje je hitro minilo, saj je kmalu prišel nek gospod in rekel: »No good, no good!«, slončka udaril po čelu in ga poslal k mamici.

Videli smo tudi velikanskega slona, bil je kot mamut, okle je imel dolge več kot meter, bil je fantastičen. Vsi štirje smo se povzpeli na velikanskega slona. Na hrbtu je nosil sedlo z štirimi sedeži. Pred sedeže so dali železno palico, da ne moreš pasti. Skupaj s še petimi slončki smo se odpravili na pot. Na vsakem slon je bilo skupaj z mahutom (skrbnikom slona), tri do pet ljudi.

Sloni so hodili med travo visoko tudi več kot štiri metre, mi pa smo sedeli na njih in smo zato imeli dober razgled. 2009-indija_49 Videli smo veliko jelenčkov in srnic, ki so bežali pred nami. Bilo jih je zelo veliko, predvsem jelenov, ki pa so bili manjši od tistih v Sloveniji. Mimo so pritekli močni in veliki bivoli, ki pa so se nas bali in se nas izogibali. Med njimi je bil tudi vodja krdela, z ogromnimi rogovi. Jahali smo naprej in jaz sem božala slona, ki je imel grobo mrzlo kožo. Kmalu smo zagledali tri debele nosoroge, ki so ležali v blatu. Podobni so dinozavrom in jaz jim pravim da so tridelni. 2009-indija_50 Mislili smo, da sta to dva odrasla nosoroga, pa sta bila oče in sin, stara 35 in 5 let. Mama nosoroginja se je ustrašila in odšla, oče in sin pa sta ostala v blatu in se cartala. Vodnik nam je povedal, da nosorogi tehtajo tudi dve toni in pol in so najbolj nevarne živali v parku, bolj kot tigri.

Potem smo odšli dalje na slonih, ki so hodili po blatu in za seboj puščali globoke stopinje. Še enkrat smo videli nosoroge , ki so jedli travo, ko pa so nas zagledali so se skrili. Jahanja slonov je bilo prekmalu konec. Spet je prišel mali slonček in dali smo mu banano. Bil je lep, majhen in kosmat, s svojim rilčkom mi je ovil roko in me božal. 2009-indija_51

To je bilo pravo doživetje!

12 komentarj/a/i/ev na “Moj dan na slonu

  1. LIDIJA OZBIČ - Zoranova tašča

    Pozdravljeni dragi naši
    Sem sedaj vzela malo več časa in prečitala komplet. Lahko vam samo čestitam. Ste pravi fajerji. In korajža pač velja. Uživajte malo tudi zame, jaz sem pravi zapečkar. Najraje pač potujem po Sloveniji od Moravcev do Portoroža. A ko človek čita zapiske se mu kar sline cedijo, jaz bi bila kar z vami. Imejte se lepooo.
    Lidija

  2. Deda in babi

    Jaz še opazil nisem, da je ena večja, druga pa manjša, v povprečju sta enako veliki kot slon.

  3. Barbara

    Mi bi tudi jahali slone! 😉 Kdo jih pa ne bi, ne? Sara lepo si opisala kako ste sedeli na slonu- jaz sem si predstavljala čisto drugače. In te je bilo kaj strah, ko ste sedeli tako visoko? Lepo se imejte in Sara upam, da boš nas kmalu razveselila z novim člankom. B&Z

  4. eMa

    waaauu jas bi tudii jahalaa slončeka…ja pa wiiiiii…..AMM fajn se mete uživajteee sara rada te mam tisto na fullll

  5. sonja sintler

    ko ste odšli, ste nam prinesli čufija (z njim je vse v najlepšem redu), ko se vrnete, upam, da dobimo slončka! lep pozdrav od čufija, ki nam poje vso solato

  6. tomaž,ingrid,neli,žiga,niko

    Tudi naši trije bi jahali slona.To je res moralo biti pravo doživetje.

  7. teta in stric:)

    Kak lepoo napisano 🙂 Mi bi tudi jahali na slonih 🙂 Bomo pa v Sri Lanki, ne!
    Mamo te radi Sarmica 🙂
    p.s. Maša, kake tanke noge maš 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.